Štev. 3.
"V Xjj-a.Tolja,iii, lO. feTorvL-vaxja. 1890.
Xjetnils XXX.
Novo položenje.
„Državni poslanec (ki pa ne zastopa Slovencev), nam je poslal naslednji dopis.
Dogovor Nemcev s Cehi na Češkem je dosledno vedel do sprave nemških liberalcev v državnem zboru, do sprave — z vlado.
Tako je namen češkega dogovora postal sredstvo za spravo vlade z opozicijo.
Vlada se bode torej mogla opirati na desnico in levico — in to je njena pridobljena moč.
Ko bi desnici ali kakemu dosedanjemu klubu večine ne bilo prijetno, delati vladi usluge, si ta pač zaradi tega ne bo belila glave.
Kujanje, žuganje, odpovedovanje vladi pred važnimi glasovanji odpade odslej.
Na vprašanje, ali bode vlada nadaljevala spravo v Moravi, Sleziji, v Galiciji, pri Slovencih itd., odgovarjajo vladni listi z: ne.
Možno in dovoljeno pa bode Moravcem, Malorusom, Slovencem itd. pogajati se z nasprotno stranko (z nemškimi liberalci); ali vlada bo to prepuščala ustavnemu običaju. Zato je parlament.
Vlada ne bode jedva pridobljene in spravljive nemške liberalce pehala od sebe zastran osamljenih Čeho-
slovanov na Moravskem, zaradi osamljenih Slovencev ali galiških in bukovinskih Rusov in Slovanov na Šlezkem.
Vlada je utrjena, kakor nikdar! — To pa je zasluga Cehov češkega kraljestva, da so napravili vladi tako varno pozicijo. To je nad vse patrijotiški in lojalen čin!
Vlada bode odslej postopala parlamentarski in prepuščala, da bo parlament presojeval in poravnaval na-cijonalne in drugačne pritožbe.
Liberalni Nemci cele Avstrije so smatrali za svojo zadevo dogovor na Češkem; v zahvalo zato so se spravili z vlado.
Ako pojedinim delom ali klubom desnice ne ugaja več, utegnejo stopiti v opozicijo; ne bo pa več možno jahati konja pritožeb in nadlegovanj vlade; to ne bo pomagalo več ne moravskim Čehoslovanom, ne Slovencem, ne Malorusom itd.
To je položenje, katero je dosegla vlada ročno in faktno !
Velik résultat! Volenti non fit injuria!"
v
Ceško-nemški dogovor.
Po zapisniku ali protokolu od 19. januvarja 1890 so trajale obravnave na Dunajskem posvetovanju od 4. do 19. jan. t. 1. v prostorih predsedništva ministerskega soveta in so se jih na povabilo grofa Taaffeja kot ministerskega predsednika udeležili: Grof Taaffe, minister bar. dr. Pražak, minister za bogočastje in prosveto bar. dr. Gautsch, trgovinski minister marki Bacquehem, pravosodni minister grof Schonborn; potem Rih. grof Clam-Martinic, dr. Armin Halhvich, Frd. K. grof Kinsky, Gregor knez Lobkovic, dr. K. Mattusch, dr. E. pl. Plener, dr. L.
Rieger, Maks bar. Scharschmid, dr. Lud. Schlesinger, dr. F. Schmeykal, Al. knez Schonburg, Jos. Osv. grof Thun in Otokar Zeithammer.
Ti členi konferencije so se dogovorili v štirnajstih sejah o jednajstih točkah, katerim je pritrdila tudi c.kr. vlada.
Te točke so: I. Sestava in uredba deželnega šolskega soveta. II. Manjšinske (minoritetne) šole. III. Osnovne poteze reorganizacije deželnega kulturnega soveta za češko kraljestvo. IV. Ustanovitev trgovinske in obrtne zbornice
v vstočni Češki. V. Revizija volilnih redov trgovinskih zbornic. VI. Okroženje sodaijskih okrajev. VII. Ustanovitve pri višem deželnem sodišču v Pragi. VIII. Name-šanje sodnij prve instancije. IX. Revizija jezikovne na-redbe. X. Zakon glede na rabo deželnih jezikov pri avtonomnih gosposkah. XI. Reforma deželnozborskega volilnega reda in ustanovitev nacijonalnih kurij.
V poslednji točki se povdarja, da so vsi ti dogovori jedna celota; udeležniki so se zavezali, da dosežejo pritrjenje na te dogovore pri svojih pristaših; kedar bi se doseglo to, je zavezana tudi e. kr. vladi zato.
Kakor znano, so sklicali Staročehi, kakor nemški liberalci v ta namen shode. V Pragi na obeh straneh so pritrdili dogovorom ter izrazili zadovoljnost s celotnim dogovorom. Mladočehi so si odločili obrok v pomislek. Kakor pa vse kaže, ne pomagajo tudi Mladočehom pomisleki nič več, ker nimajo večine v deželnem zboru Praškem, kjer se nekatere točke sklenejo kot zakoni.
Uradni listi naznanjajo, da je pri ministerstvih že vse pripravljeno, za razne predloge, kako se imajo dogovorne točke izvesti dejanski.
Pravosodni minister grof Schonborn pa se je podvizal ter je že razglasil dve naredbi glede na dogovorjene točke svojega področja. Zaukazal je v teh naredbuh, da se mu še pred novo sesijo Praškega deželnega zbora, ki bo spomladi, priredi potrebni materij al za preosnovo oziroma vstvarjenje nekaterih okrajnih sodišč, potem ¡ta, kako naj se nastavijo sovetovalci pri višem deželnem sodišču v Pragi in kako naj se nastavi drugo osobje pri istem sodišču, kakor tudi pri sodiščih prve instancije, pri okrajnih sodiščih in glede na državna pravdništva.
V zmislu Dunajskega protokola zaukazuje pravosodnega ministra naredba. da se ima gledati pri nastavljanju sistemizovanih sovetniških mest pri višem deželnem sodišču v Pragi na to, da bo 15 sovetnikov, ki ne potrebujejo znanja češčine, v tem ko mora biti ostalih 26 sovetnikov veščih poleg češčine tudi nemščine, dasi imajo ti so letniki omejen delokrog na one dele češkega kraljestva, kjer je izključno ali z velike večine češko prebivalstvo. Naj se gleda pri tem, kje je kdo bil v službi, poprej, in naj se že pri razpisu sovetniških mest ravna po tej naredbi. Pri naslavljanju drugih nižih sod-nijskih služeb iu državnih pravdništev naj se gleda na okraje in kraje prebivalstva in po tem naj se izbirajo doticni uradniki. Konečno pristavlja ta naredba, da se ume samo po sebi, da za ona mesta, kjer se ne zahteva znanje češčine, ni škodljivo znanje iste češčine.
Glavno glasilo nemških liberalcev trdi, da je s to naredbo napravljena pot za rešenje vprašanja sodnijskega jezika za vso državo. „Sedaj, potrjuje ta 1 st, je vsaj dejanski, če tudi še ne pravno, na Češkem vstvarjeno stanje, ki je nekoliko jednako stanju po drugih deželah s pomešanim jezikom, kakor na Tirolskem, Štirskem, Slez-kem, in gre samošezato, da se da zakonit iz-
raz takisto dejanski že bivaj očem u nemškemu
jeziku, da se potem vstvari jezikoven zakon, ki bi zadoščeval potrebam države, kakor državnemu zakonu.
Ta izjava prvega nemškoliberalnega glasila najjasnejše dokazuje žrtev, katero je darovala staročeška stranka pri sedanjem dogovoru, in potem, kakó umejo liberalni Nemci po vračati žrtve Čehom drugih dežel, kakor ostalim Slovanom. Torej nemški jezik naj bi se uzakonil kot državni jezik pred izvršbo ustave, zato ker je ta zahteva protiustavna, a to, kar je ustavno, naj bi sledilo še le potem, po milosti nemških liberalcev. Gut gebrüllt Lowe; todj Nemci dosežejo tudi to, ako se ne zjedinijo Slovani za jednako postopanje. „Parlamentar" opominja Mladočehe, potem ko so onemogli na vse druge strani, da naj se odločno postavijo za jeden sam, torej samo za češki jezik v češkem delu češkega kraljestva, kakor so dosegli Nemci, da se v nemškem delu istega kraljestva uravna vse samo na podstavi nemškega jezika.
V resnici, ako se postavlja za Nemce 15 sovetnikov pri višem dež. sodišču v Pragi, katerim ni potrebno znati češki, zakaj bi moralo znati ostalih 26 sovetnikov nemški? To je sicer malenkost glede na število oseb, ali v posledicah vede 50 dvojezičnosti najnižih in vseh vrst viših šol. S tem pa se uvaja nemščina tje, kjer je ni potreba, in takó vede to do privilegija nemščine.
Sicer pa vidimo mi kvalifikacijo raznovrstnih sodnikov glede na znanje jezikov nedoslednost v tem, da paralizuje za Čehe kolikor toliko II. točko protoko-lovanega dogovora, namreč osnovo minoritetnih šol, na kar morda Staročehi niti mislili niso. Minoritetne šolo se bodo snovale tam, kjer so nemške in češke naselbine sredi mas jednega in istega naroda. Torej za češke otroke hočejo še skrbeti, da bi se ponemčiii, da bi pa ti otroci, kedar odrasejo, smeli obrač.tti se do sodnij prvih in-stancij, kjer je največ opraviti ljudstvu, to ne bo dovoljeno, ker bo ne mož no. Kajti za sodnije nemških krajev bodo nastavljeni samo sodniki vešči jedino nemškega jezika.
Za Nemce to ne velja, ker, kakor kaže ves protokol in sosebno tudi točke, ki zadevajo sodišča, vedejo naposled do tega, da se bo Čehoslovanom treba učiti nemščine, Nemcem istega kraljestva pa ne. Konečno je ravno to, da hočejo nekako rešiti minoritetne šole, jeden glavnih vzrokov, da se boje tudi slovanski zastopniki izvršbe jedino rešilne narodne avtonomije. Minoritetne šole pa nikakor niso vredne, da bi Slovani prinašali zanje tolikih, v zadnjih posledicah zanje pogubnih žrtev. Da so minoritetne šole jedna največih zmot slovanskih zastopnikov, to hočeme dokazati prilično še posebe.
Dogovor češkonemški je sicer po svoje epohalen, za Slovane pa ni tolaživen, ne za češke, ne za ostale Slovane; on se izvrši, kakor se vidi, popolnoma po točkah zapisnika. Ali Slovani se ne morejo ogrevati zato, da bi se enalogno vršil po drugih pomešanih deželah^
niti tedaj, ko bi privolili v to nemški liberalci ali bi bila voljna zato vlada; no volje zato ni ne tam, ne tu, in tako ne ostane ostalim Slovanom drugega, kakor se zje-diriiti ter odločno zahtevati izvršbo narodne jednakoprav-nosti v zmislu narodne avtonomije. Slovanski odlomki so prešibki, preutrujeni, duševnega, kulturnega in gmotnega razvoja preveč potrebni, nego da bi mogli še nadalje boriti se za ustavno pred 2 2 leti zagotovljeno, od liberalnih Nemcev pritrjeno jim pravo. Državi ne more biti na korist, ako bi ti narodi opešali o nadalnjem boju kulturno in materijalno do onemoglosti. Slovani, zasto- |
pani v državnem zboru naj torej odslej prezirajo popolnoma Poljake, ki so zakrivili največ, da so jo tudi na Češkem zavozili na škodo sebi in drugim, ter naj, v ostalih odi omkih zjedinjeni, osnujejo predlog, po katerem naj bi se vstvaril za vsak narod juristiški organ, ki bo varoval s cerkvijo in šolo narodnost in jezik vsakemu narodu posebe. Ako bi levica, ki je sedaj zopet mogočna, ne privolila z izvršbo takega zakona, vedo pri čem so, in zgled je dala levica, kako je ravnati se sedaj pohabljeni, pa prav za prav nikdar ne močni desnici. Aut — Aut!
Rusija 1. 1890.-)
Dr. Fr. Celestin.
Preteklo leto se je začelo, ko je vsa Rusija v živi krščanski veri hvalila Boga, da je iz smrtne nevarnosti 17. oktobra (st. st.) rešil carja in carsko rodovino. In ruski narod je potem celo 1889. 1. svojo hvaležnost izražal čisto krščanski ter dokazal, kako živo je vezan narod s svojo cerkvijo. Cele intiligencija, ki je po tujem primeru ohladevala stoletja za narodni krščanski ideal, začenja vedno bolj iskreno in toplo spoznavati srcem in duhom ogromni pomen organične vezi žive vere z narodnim življenjem in mišljenjem, z narodno odgojo in presveto vere, katera se ne utaplja v mrtvem formalizmu mari ogreta s toplim navdušenjem hrepeni, da se pokaže v delih. Za taka dela so bile premnoge dobrodelne ustanove, več sto cerkveno-župnih šol, podarjene ikone (sv. slike), zvonovi, sezidane časovnje (kapele) in cerkve, izrazi hvaležnosti verujočega naroda. A sv. Sinod odredil je na 17. oktober praznik hvaležnosti, in vse cerkve bile so polne, kupčija je mirovala, n e po naredbi mari, ker je narod hotel pokazati, da mu je ta praznik hvaležnosti svet kakor največji prazniki.
Drug cerkveni praznik bila je petdesetletnica zje-dinjenja zapadno-ruskih unijatov s pravoslavno cerkvijo. Oznanovala se je po celi Rusiji, a najlepše v zapadnih gubernijah (v litovski, polocki, minski in mogilevski), ter so celo liberalni zapadniki v vplivnem svojem časopisu radi priznavali jej velik naroden pomen.
V baltijskih pokrajinah so nemški baroni tekom stoletij bili skoro zatrli pravoslavije. Ta pritisek je sedaj manji, in iz državne blagajne dobiva na pr. rižška epar-bija že tri leta po 100 tisoč rub. za nove cerkve, župnije, šole. A „petropavlovško bratstvu" v Rigi podpira te cerkve in šole, deleč knjige ali dajoč denarje in kupujoč cerkvene predmete. Duhovščina in posvetujaki pišejo polemične, apologetične in zgodovinsko arheologične razprave v borbi proti protestantištvu ter tudi vspevajo.
*) Mnoge podatke posnel sem po Mosk. Ved. št. 4. 5. in 6 t. 1.	Pis.
Ruski razkol ali staroverje pridno se izučava: učeni bogoslovi pišejo proti njemu, javno se prepirajo s štaroverci, kateri so sicer trdovratni, pa neki vendar spoznavajo, da črka v svetih knjigah ni glavna stvar, mari duh, pa prestopajo1) v pravoslavje.
Po carski volji odkrivajo se mnoge cerkveno-župne šole s strogo nravnim in cerkvenim značajem. Koncem minulega šolskega leta bilo jih je že čez 15 tisoč, a učencev več ko pol milijona. Podpirajo jih župljani in nekoliko tudi vlada, skrbeča posebno za dobre knjige in učitelje, katere uče v cerkveno-učiteljskih zavodih tudi v poljedelstvu. Šolam pa prodaje ministerstvo državnih posestev cepe, semena itd. po jako nizki ceni.
Govore, da hočejo v početnih šolah v obče razširiti učenje krščanskega nauka in ojačiti ta. pouk tudi v svetskih srednjih učilnicah. A v duhovnih šolah, semeniščih in akademijah se je ta pouk že ojačil. Siri se cerkveno časopisje in bogoslovska literatura, izdaje se ceno sv. pismo in druge knjige. Časopisi duhovnih akademij razpravljajo filosofska in cerkveno-zgodovinska vprašanja tako jedrnato, da se vedno bolj ozira nanje celo posvetna literatura. A poleg njih izdajejo se za narod duhovno-nravne razpravice, iz katerih so se razširili na pr. „Troickie Listki" na cele milijone izvodov. Širijo se vedno bolj razgovori duhovnikov z narodom tudi zunaj cerkve, cerkveno petje itd.
Vedno več dobiva pomenu misel, da ob nedeljah in praznikih bi moralo počivati delo, in da se imajo množiti družbe treznosti ter je sv. Sinod strogo naložil duhovenstvu, da tudi ono po mogočnosti sodeluje, da se odstrani pijanstvo.
Važne so tudi ženitve oseb ruskega carskega doma s pravoslavnimi grške ali slovanske krvi, česar že 200 let ni bilo. Da to ni bilo slučajno, vidimo iz carskega
•) Kakor opozarja g. pisatelj bistvene notranje razlike itak ni, in v primeri s celoto ruskega naroda je vse sektantstvo skupaj s stundisti vred le majhen odlomek te celote. Op. ur.
6*
ukaza, po katerem „ženitev možke osebe Imperatorskega Doma, ki bi mogla imeti pravo na prestol, z osebo druge vere, ne more vršiti se drugače nego, da ta prime pravoslavno vero".
Vez ruskega naroda s pravoslavnimi, posebno slo vanskimi narodi pokazala se je najbolj v pomoči Črnogorcem, katere muči glad. Z druge strani je sv. Sinod omejil nekoliko pravo onih mnogoštevilnih prosilcev, ki hodijo po Rusiji nabiraje za pravoslavne cerkve itd. po širokem svetu, pa večkrat zlorabijo rusko radodarnost: odslej mora vsak tak prosilec imeti uradno potrjeno knjižico
Preteklo leto dalo je v obče dokazov, da raste ruski samostalni duh V baltijskih. gubernijah omejila se je premoč nemških baronov in luteranskih pastorjev: ruski jezik in ruske oblike državno-pravnega življenja priborili so si veljavo, uprava in sodnije so sedaj popolnoma ruske, in celo v mestnih zastopih je ruski jezik obvezen. Tudi šole postajejo vedno bolj ruske, pa bode naredba o ruskem jeziku razširila se gotovo kmalu tudi na banke, borze itd.
Omejena je torej moč baltijskih Nemcev, teh feudal-nih vitezov in baronov, ki so tako dolgo gospodovali v protiruskem duhu, posebno v pokrajinah, kupljenih z rusko krvjo. Z druge strani pa je rusko plemstvo dobilo zopet nazaj nekaj svoje prejšnje veljave, izgubljene posebno po osvobojenju kmetov, ko je inteligencija premalo cenila velike zasluge plemstva za rusko življenje in napredek, ter je navadno videl vsak le pege, a svetlih strani ni opazil ali pa ni opaziti hotel. Zakon od 12. julija (st.) 1889. o „zimskih načaljnikah" daje plemstvu velik vpliv v narodnem življenju, katero je bilo po osvobojenju kmetov (1S61) nekako prepuščeno samo sebi — nekako tako kakor tudi pri n s po 1848. 1., ko so kmeta na stavi načela rimskega prava jednakosti za vse prepuščali — žalostni osodi. Tudi v Rusiji dobile so kmalu premoč razne narodne pijavke, a inteligencija bežala je od svojih posestev na razne službe in službice in prepuščala narod njegovi osodi. Gospodarsko življenje trpelo je tudi vsled tega jako mnogo.
Ruski kmetje imeli so sicer že od 1861. 1., svoje „mirovne'" posrednike pa okrajne in gubernske urade samo za kmetske poslove, delujoče samostalno pod nadzorom odbora pri „vladajočem senatu", predsednikom kateremu je bil minister notranjih del. Pa ko se je končaval odkup kmetskih zemelj, postali so ti uradi počasi nekako brez dela, in sprva bili so odstranjeni posredniki, okrajni in gubernski uradi za kmetske poslove pa nazadnje niso
(Dalje
imeli drugega opravka ko reševati kake zastarele pravde glede posestva med kmeti in graščaki. Kmetje bili so tedaj še bolj prepuščeni sami sebi. Zemstva in mireči sodniki niso imeli veliko vpliva na posebne kmetske od-nošaje in pokazala se je potreba, da se nadomestijo prejšnji posredniki z „zemskimi načaljniki," imajočimi upravno in sodnijsko oblast nad selsko obtino in njenimi členi, kolikor so imeli do sedaj te vlasti mireči sodniki, ki so torej tu postali nepotrebni. Taki načaljniki morejo biti le nasljedni plemiči.
Tudi ruska porota je bila nekoliko promenjena vi-soč. poveljem od 7. julija (st.) 1889. bili so njej olvzeti prestopki proti redu državne uprave, proti državnemu imetku in njegovim koristim, prestopki uradnikov posebnih uradov n. pr. železniškega, morskega itd., neki prestopki v kreditnih operacijah celo privatnih bank in jeden prestopek iz privatnega prava, tičoči se nezakonitega razvoda.
Zakon od 12. oktobra (st.) 1889. pa je odkril plemstvu cen gospodarski kredit tako, da bodo od sedaj pač vsi mogli gospodariti, če so sposobni zato. A kmetje imajo v „krestjanskem banku" veliko pomoč: ta zavod ima namen, da daje kmetom in celim občinam sredstva za nakup zemlje, ako je imajo premalo: ta kredit ni drag in je jako koristen onemu, kdor ga potrebuje in — zna rabiti.
Tekom desetletij se je pokazalo, da so nekatere ustanove v sodnijskem področju slabo odgovarjale svojemu namenu. Posebno je ustanova „mirovih" sodnikov bila postala igra strank, izbirajočih te sodnike. Ravno tako so porotne sodnije rade zlorabile svojo moč ter opravičevale očitne krivce. Zato se je omejilo, kakor je bilo že omenjeno, področje te sodnije in mirečih sodnikov n. pr vredenjern zemskih načaljnikov.
Vračajoči se na gospodarske odnošaje moramo omeniti, da imajo tudi plemiči svojo banko. Kakor so pa neki kmetje in kmetske občine preradi rabili kredit in se hudo zapleli, da težko plačujejo obresti, a o pogašenju smejo jedva (komaj) misliti; zabredli so jo morda še bolj v naših, za gospodarje cele Evrope jako težkih odnošajih, ruski plemiči. Zadolžili so se svoji banki, da se je imelo prodati jako mnogo posestev. Tu je pomogla operacija izdanja „zakladnih listov" (Pfandbriefe) na 80 mil. r. nominalnih z dobitki. Občinstvo je podpisalo mesto 80 mil. 170 mil. in tako omogočilo, da se bodo dolgovi banki počasi plačevali, in da bodo ostala mnoga, mnoga plem. posestva v rokah inteligentnih posestnikov ter ohranila se onega drobljenja, ki navadno bogati le — oderuhe — špekulante.
pride).
0 kritiki dr. Mahniča.
h.
K nasprotniškim razpravljanjem o nam očitanem razširjanju protestantskih načel.
(Dalje.;
Tam, k:er se ne boji, da bi provzročil spodtikanje, ostaje pač dr. Mahnič v svoji vlogi, kakor dokazuje to ravnanje s prezentacijo. On molči o tem, da je važno pravo prezentaeije za duhovne beneficije z večine v rokah nižega klera in lajikov,1) in v vseh slučajih, kjer patron ni fiziška, ampak juristiška oseba (kapituli, samostani, občine, vseučilišča), da, celo tam, kjer je več, ne po določenem turnusu (kolobarju) svoje pravo izvršujočih oseb, izvršuje se potom prave volitve, dasi je v bistvu stvari, da mora tudi pravo prezentaeije izvršujoča fiziška oseba neizogibno določiti se za volitev ali, če hočemo, za izvolitev med osebami, ki prosijo za beneficij. On ne omenja z nobeno besedo okolnosti, da prezentacija za duhovne beneficije zagotavlja prezentovanemu ravno tako, kakor volitev voljenca ius a d rem, da ima metropolit celo pravico, podeliti beneticij onemu, katerega je zato pre-zentoval patron, namesto pristojnega sufraganskega škofa, ko bi ta zamudil izvršiti podelitev v dveh mesecih po izvršeni prezentaciji.2) On se tudi ne dotika važne okolnosti, da verniki brez razlike, naj si so duhovenskega ali posvetnega poklica, postanejo patroni in dosledno za-dobe pravo prezentaeije za beneficij, takoj ko z dovoljenjem škofovim priskrbe zemljišče za cerkev (fundatio), sezidajo isto (aedifikatio) in dajo za vzdržanje cerkve, službe božje in benehcijatov potrebno imovino (dotatio), ne da bi bil potreben le jeden izrecen pridržek.8) Temveč se on omejuje na pag. 190 svojega „Rimskega Katolika", kakor rečeno na to, da preprosto konstatuje razliko med „ekctio" in „praesentatio," kakor tudi nezavirano izvršbo poslednje, ter razpravlja samo to, da prezentujoči ne morejo dati nikomur pravice do cerkvenega dostojanstva samega.1) Ta pravica ni bila nikdar pri ljudstvu: volitev, ki se vrši po lajikih, je po pravu cerkvenem nična. — Can. „Nullus" dist. G3 etc. 51 h. t. in c. 3. h. t.
Tukaj vidimo našega častitega gospoda nasprotnika zopet nastopajočega s svojo čudovito logiko, s svojimi protislovji in s svojim aparatom po ukusu latinizatorjev prirejenega (adaptovanega) cerkvenega prava. Ogiblje se,
') Celó Jus patronatus e cclesiasü cum regium, katero dejanski izvršuje tudi naš vladar v jugovstočni polovici cesarstva, ne dela tu nikake izjeme.
2j Constit. Pii V. „In conferendis beneficiis" od 15 aprila 1667, § 4.
s) „Patronum faciunt dos, aedificatio, fundus" Glosa k c 26 C. 16 q. 7.
4) Tnko se v teh in naslednjih besedah doslovno glasi iz-
virnik na pag. 190 „Rimskega Katolika".
kakor rečeno, vseh prav, odnašajočih se na bistvo patro-nata in prava prezentac;je za duhovne beneficije, izvira-jočega iz istega, in je s svojega stališča prisiljen ogibati se; saj, zagovarjajoč brezpravnost svečenikov, nižega klera in ljudstva, nastopa tu specijalno najodločniše proti trditvi, ki se nahaja v kriti kovani brošuri, proti trditvi namreč, da je cerkev nižemu kleru in lajikom vedno varovala pravo, sodelovati pri nameščanju cerkvenih služeb. Le preprosto konstatovane razlike med „electio" in „praesentatio" se drži, kakor se zdi, zaradi tega, ker izvrševanje poslednje, katero se dogaja malone vsak dan tudi v našem cesarstvu, nekaj po nižem kleru, nekaj po lajikih, ne more tajiti nikakor, zlasti ko je to izvrševanje, ravno ker se godi pogostoma, tudi po svojem bistvu znano toliko, da bi celo pri takih, ki so manj seznanjeni s cerkvenim pravom, po največ pomilovalno smehljanje pro-vzročila analogna razlika med nepravo in pravo ali konečno volitvijo, kakoršna razlika se je rabila z nasprotniške strani glede na volitve
Vendar pa skuša dr. Mahnič tudi cerkvenim patronom pristajajočemu pravu prezentaeije (predstavljenja) za cer-vene službe odvzeti vsakoršen pomen in jo je zavozil v tem stremljenju vsled svoje strastnosti tako daleč, da prezentovancu kar odreka pravo do beneflcija ali cerkvene službe, za katero ga je patron predstavil pristojnemu škofu, torej mu odreka, kakor smo dokazali zgorej, ravno s prezentacijo pridobljeno pravo: ius ad rem, ker po Can. „Nullus" bi bila neki vsaka po lajikih izvršena volitev nična.
Mi pri tem ne naglašamo posebno protislovja, katero je v tem, da se ravno z nasprotniške strani tu, kjer se govori o volitvah, prezentacijah in nominaciji, s kratka, o pravicah niže duhovščine in lajikov, sodelovati pri nameščanju cerkvenih služeb, da se, pravimo, ravno tu povdarja razlika, ki je pač med volitvijo in prezentacijo; z druge strani pa se hoče dokazovati brezpomembnost prezentaeije s sklicevanje n na zakon cerkvenega prava, kateri se, kakor se trdi izrecno, odnaša na volitev. Saj vemo iz zgorej podanega, da se naš častiti gospod nasprotnik suče rad v protislovjih: vendar pa moramo kazati na to, da po dekretu Congr. Cone od 23. marcija 1874 (Arhiv za katoliško cerkveno pravo tom. 32, pag. 246) z nasprotniške strani navedeni Can. „Nullus", kateri se ondisto izrecno navaja poleg mnogo drugih, od Gregorja VII. naprej danih, jednako glasečih se zakonih, se ne odnaša na opravičeno sodelovanje vernikov pri volitvah, toliko manj na prezentaeije, ampak na predrznost lajikov, cerkvene beneficije ali službe poveljevati, torej na nedovoljeno ali neopravičeno poveljevanje (collatio, provisio), ker mišljeni dekret združuje vsebino vseh odnašanih ali navedenih zakonitih določeb, torej tudi Can. „Nullus',
v besedi: „solemniter decreverunt, investituram ecclesiae per manus laicorum susceptam irritam esse"; pred izključno cerkvenim načelnikom pristajajočo investi-turo (realis vel corporalis institutio) pa je neizogibno poprej na vrsti za volitvijo, postulacijo, prezentacijo ali nominacijo sledeča in z neposredno col lati o ali pro-visio v svojih posledicah jednakovrstna confirmatio, oziroma admissioali institutio canónica cerkvenega načelnika. Sicer pa sledi to že iz namena rečenega dekreta; kajti isti ni obrnen morda proti sodelovanju občin pri volitvah, katere sklicuje pristojni škof in vodi on ali sam ali pa svojem odposlancu, še manj proti volitvam občin, ki imajo patronatsko pravo, katere izvršujejo jedino svoje pravo, ko volé župnika, ki se ima prezen-tovati. Temveč se isti dekret odnaša izključno na volitve župnikov, katere volitve izvršujejo občine, brez vedenja, ne pod vodstvom, temuč proti volji pristojnih škofov, in in občine, katere nimajo prava do izvrševanja patronat-skih pravic, ki torej volé svoje župnike samooblastno ter te nezakonito voljene župnike, kateri, kakor se umé samo ob sebi, torej tudi nimajo škofovskega potrjenja, uvajajo v beneficij, kakor se je to zgodilo po več kantonih (okrožjih) v Švici, kakor tudi po nekaterih občinah na Italijanskem, pa se je isto zahtevalo z državnim zakonavstvom od leta 1874 od občin takisto na Pruskem.
Ako se že zdi našemu častitemu gospodu nasprotniku, v sili zaradi stvarnih razlogov, neizogibno potrebno, pravu prezentacije, izvrševanje katerega po niži duhovščini in po lajikih mora priznavati kot zakonito, odvzeti vsaj njegov pomen takisto, kakor dela to gledé na volitev prvih sedem dijakonov: utegnil bi bil kar kratko porabiti v cerkvenem pravu znani zakon: Beneficium ecclesiasticum non potest licite sine institutione canónica obtinere,1) katero se dá porabiti zlasti za prezentacijo in nominacijo. Možno bi bilo celó s takim navideznim razlogom združiti zopet vsklik, da ne more nikdo s prezentacijo, ampak z institutio canónica cerkvenega načelnika dobiti beneficij ali cerkveno službo; to pa bi bilo celó pri onih, ki so vešči cerkvenega prava, torej pri osebah, ki popolnoma poznajo pravne posledice prezentacije, provzročilo se ve da do korenine krivo predstavo, češ, da z nasprotniške strani kritikovana brošura zahteva za nižo duhovščino in za lajike ne morda pravo sodelovanja pri nameščanju cerkvenih služeb, ampak pravo ka-noniške institucije, kateri atentat na področje cerkvenih načelnikov, da bi bil torej dr. Mahnič zavrnil popolnoma prav. Toda ta navidezni vspeh si uničuje on sam ne samo z navajanjem za prezentacijo ne porabnega Can. ,;Nullus," ampak tudi s trditvijo, ki je pred tem citatom, da prezentacijo za cerkveni beneficij, ne podeljuje nikomur prava do tega, torej „ius a d rem" onemu, ki ga zakonito prezentuje patrón.
l) Reg. I. de Reg. Jur. v VI. V. 12.
Prezentacija je v svojih pravnih posledicah z nominacijo in volitvijo ravnovrstna, ko d*je tudi ona pre-zentovancu pravo do beneficije, torej ius a d rem kakor smo to povdarjali že večkrat. Treba jo je torej dobro razločevati od postulacije ali samo prošnje za do-puščenje (admissio) osebe, katera se želi za kak beneficij, katera pa nima potrebnih kanoniških lastnostij j taki osebi cerkveni načelnik ni dolžan izpolniti te prošnje, oziroma ni dolžan dopustiti postulovanca. i) Se ve da ni izključeno, da naš častiti gospod nasprotnik ne pozna razlike med „ius a d rem", katero daje prezentacija, in „ius in re", katero pravo se doseže s kanoniško instuticijo, katera se tu imenuje tudi „pro visi o minus plena* ali, kar je pomenljivo „C ol lati o non libera necessaria; ali v takem slučaju bi on ne bil dosegel svojega namena, prezentaciji odvzeti njen pomen, in nasprotniška trditev, da se s prezentacijo ne doseže pravo do cerkvene časti same, bi imela toliko manj zmisel toliko manj, ko se po kritikovani brošuri zagovarjano pravo nižega klera in vernikov, sodelovati pri name-ščanju cerkvenih služeb kar čisto nič ne dotika kanoniške institucije, s katero se doseže „ius in re", da, z rabo glagola „sodelovati" („mitwirken") izključuje, absolutno celo vsako misel na „ius in re".
Vsekakor je pri nameščanjih cerkvenih beneficij, pri katerih ima ulogo prezentacijo, dvema činiteljema, in sicer vsakemu v svojem področju; torej je vsaj brez namena, hoteti oslabljati sodelovanje jednega teh činiteljev v njegovem pomenu s tem, da se poudarja neizogibno sodelovanje drugega faktorja, zlasti ako se, kakor v tukajšnjem slučaju, ne dvomi o tem sodelovanju, temveč se pripoznava in, ker je umevno samo po sebi, mora se pripoznavati. 2) Nam za-došč je, da smo v zgorej podanem pojasnili bistvo patro-natskega prava, kakor tudi iz tega izvirajoče prezentacije, sosebno pa, da smo dokazali, da patron, naj si bode duhovnega ali cerkvenega stanu, onemu, ki ga prezentuje za cerkven beneficij, podaje pravo do tega, torej ius a d rem, katero jc škof dolžen pripoznati v zakonito določenem obroku dveh mesecev, oziroma prezentovancu z njegovo kanoniško institucijo podeliti ius in re, ker drugače bi moral metropolit izvršiti to institucijo na podstavi deso-lucijskega prava.
Iste pravne posledice, kakor prezentacija, ima tudi nominacija, katero izvršujejo cesarji, kralji in vladarji v obče, torej lajiki, ker, kakor že rečeno, zagotavlja takisto ius a d rem nominovancu; na tem dejstvu to, kar se
') Jedino za Prusko je po znani papežki bulli „De salute animarum" od leta 1821 odstranjena razlika med electio ie p o stulati o.
s) Kdor bi argumentoval po nasprotniškem načinu, utegnil bi poskusiti tudi škofu pristojni kanoniški instituciji prezento-vanca jemati njen pomen s kazanjem aa to, da je škof dolžan in-stutovati po patronu prezentovano sposobno osebo. To pa, kakor se zdi, ni mislil dr. Mahnič.
trdi z nasprotniške strani, da se škofom imenovani, kakor se ume samo po sebi, „postavi ali vstvari za škofa" še le po papežu, „kar se navadno zgodi v konzistoriju," 3) to pravimo, na tem dejstvu spremenja ravno tako malo, kakor potrebna instalacija od vladarjev imenovanih cerkvenih dostojanstvenikov ali kanonikov katedralnih in kolegijatskih kapitulov. Kar še drugega navaja naš častiti gospod nasprotnik na pag. 190. in 191. „Rimskega katolika" proti opravičenju te nominacije po vladarjih, oziroma v oslabljenje njenega pomena, takisto ni važno, nekaj je celo napačno; vendar nočemo tega zamolčati, temveč razpravljati v naslednjem ter zopet konstatovati nasprotniško protislovje.
Že na pag. 67. „Rimskega katolika" pobija naš častiti gospod nasprotnik nominucijsko pravo vladarjev, oziroma nazor, da je dejansko izvrševanje nominacije in drugačnega vpliva na polju cerkvene uprave po vladarjih, zaradi tega, ker so ti sami lajiki, zajedno najviši zakoniti zastopniki narodov, pač poštevati kot posledico lajikom v cerkvi pristojnega prava. Razlogi, katere rabi pri tem naskoku na kritikovano brošuro so v kazanju na dejstvo, da so si vladarji pač mnogkteri vpliv nepo-stavno prisvajali na cerkvenem polju, kar pa da nikakor ni odločilno, kakor tudi s kazanjem na drugo dejstvo, da so vladarjem nekaka prava dajali papeži sosebno po konkordatih, da pa, po svojstvenem nasprotniškem razumu, prava, katera so dosegli kler in lajiki od papežev, niso poštevati kot prava. Ta razpravljanja katera se kažejo zopet na pag. 191. „Rimskega katolika", pojasnimo bolj spodej; no, nazor, kakor da bi se po krščanskih načelih vladarji ne smeli poštevati kot najviši zakoniti zastopniki narodov, moramo že kratko zavrniti. Z nasprotniške strani kritikovana brošura je izrecno poudarjala na pag. 27., „da ni oblasti, razun od Boga, da je torej tudi državna oblast postavljena od Boga, torej ima pravico . . od državljanov brezozirno zahtevati izpolnjevanje državnih zakonov." Ko pa je bil ta odstavek brošure napaden z nasprotniške strani, in se je pri tem zlasti poudarjalo, da oblast vladarjev ni neposredno od Boga, ampak da se na nje posrednje prenaša po ljudstvu: nismo na pag. 277. do 280. našega „Slovanskega Sveta" od 10. septembra p. 1. št. 17., zamudili najodločniše varovati od Boga postavljeno avtoriteto vladarjev s pomočjo svetega pisma, cerkvenih očetov in zgodovine, oziroma razkriti dotične hude zmote našega častitega gospoda nasprotnika. To pa nas ne zavira, da bi ne smatrali vladarjev po Božji milosti zajedno kot najviše zakonite zastopnike njih narodov, zlasti ko nas dr. Mahnič ni še poučil o tem, kdo je prav za prav poklican zastopati države ali, pravilniše, njih prebivalstva, na zunaj, torej nasproti
s) On meni oznanjenje papežke konfirmacije, od misije ali institucije, kakor se pač godi v konzistoriju in se imenuje Prae-conisatio ali, ako je bil dotičnik že škof, Translatio.
drugim narodom, ako nimajo biti to vladarji? Sicer pa saj pošteva naš častiti gospod nasprotnik tudi od Boga postavljene škofe kot reprezentante vernikov, ko na pag. 68. „Rimskega katolika" primerja cerkev z navadnimi posvetnimi društvi ali družbami in škofe z onimi funkcionarji teh društev ali družeb, kateri so poklicani kot nositelji ali izvršitelji najviše oblasti v društvih, ta zastopati do cela ali nekoliko. In to nasprotniško postavljanje škofov kot reprezeutantov svojih škofij, torej vernikov teh škofij, utemeljeno je v tem, da se škofje in partibus infidelium utegnejo sklicevati k udeležbi na konciljih, vendar pa, kakor je bilo to pri poslednjem Lateranskem in celo na Tridentinskem občem koncilju, ne morejo se sklicevati, ravno ker nimajo die-ceze. Za ta nazor-, ki ga zastopa Andreucci (De episcopo titulari. Romae 1732 part. II. n. 118 pag. 46), govori pač tudi to, da ni razvideti, kdo bi neki mogel skupnost vernikov kake škofije zastopati dostojniše ali tudi samo z istim pravom, kakor škof ? Če pa hoče dr. Mahnič z jedne strani škofe poštevati kot zastopnike vernikov, z druge strani pa zaznamuje postavljanje vladarjev kot najviših zakonitih zastopnikov svojih narodov kot nekr-ščansko, da, kot izvirajoče iz teorije Rousseaove, katero pridiguje ravno po njenem bistvu ravno on: moremo videti v tem zopet le hudo protislovje, katero moramo konstatovati.
Nasprotuiška trditev, za apostoli pri postavljanji škofov niso poproševali ne kralja Heroda, ne rimskih cesarjev, je sama na sebi resnična, zahteva pa, ako se ima poštevati tukaj, popolnitve v tem, d.i je bilo tako popraševanje vladarjev po apostolih absolutno izključeno zaradi tedanjih razmer, ker države, ki so imele malo ne prek in prek nekrščansko prebivalstvo, in dosledno tudi njih vladarji, katere je poštevati kot njih zakonite zastopnike, cerkvi Kristovi samo odrekali državno priznanje, ampak so njo in njene naprave perhoreskovali kot državi nevarne, da, šteli v svojo dolžnost., zatirati ali popolnoma uničiti jo, torej se niso pomišljali, apostole in njih naslednike preganjati na vsak način, da, streči jun po življenju. Da bi od zasledovalcev cerkve Kristove pri vstvar-jenju njenega organizma zahtevali kakoršno si bodi sodelovanje, še ga vendar ni možno misliti o apostolih, razsvetljenih od svetega duha. Kdor meni torej iz razmerja apostolov h kralju Hero lu in rimskim cesarjem kovati orožje proti kakoršnemu si bodi koli vpljivu, danemu vladarjem takih držav, v katerih je pripoznana katoliška cerkev proti vpljivu namreč na cerkvene zadeve speci-jalno tudi na nominacijo sposobnih oseb za škofe: ta ne pošteva razmer časa in ne pomišlja, da s tem hudo in gotovo nezašluženo presoja prav za prav vse postopanje cerkve od nastopa prvega krščanskega vladarja v osebi svetega Konstantina Velikega, torej blizu od šestnajst stoletij, sosebno pa modre naredbe in dogovore (konkordate papežev z različnimi državami).
Mi ne gremo glede na papeške naredbe in dogovore tako daleč, kakor naš čaštiti gospod nasprotnik, ki izvaja vpljiv vladarjev na cerkvene zadeve, specijalno njih pravo nominacije škofov in drugih organov cerkvene oblasti iz konkordatov, ker bi se pravilo to protisloviti ali oporekati zgodovini. Na vstoku pač ni bilo takih imenovanj po vladarjih, in imenovanje Nestorija Konstan-tinopoljskim patriarhom, po cesarju Teodoziju II., da bi zabranil krvave konflikte, katere je bilo videti že naprej, provzročilo je velikansko začudjenje, zajedno nezadovolj nost; ali druga prava circa sacra specijalno potrjenje voljenih patriarhov, so tudi na vstoku izvrševali cesarji.1)
Drugače pa je bilo na zapadu. V Galiciji in Španiji so imeli kralji že v VI. in VII. stoletju pri vseh škofovskih volitvah znaten upliv,2) ki je rastel tekom časa ter se razširil do nominacije škofov; v tem ko je bil v Nemčiji Kari Martell prvi, kateri je odvzel od davna običajnim škofovskim volitvam vsakateri pomen, oziroma spravil namesto njih samovoljo v veljavo.3) Kako so potem nadalje skušali trajno in nekaj časa tudi vspešno Karol Veliki in njemu sledeči rimsko-nemški cesarji, gospodovati tudi v cerkvi in v namen od svoje razsodbe spraviti v zavisnost celo papežke volitve:4) razpravljali smo zgorej s pomočjo avtentiških dokazov. Skratka, znatniši vladarji zapada so delali polagama na odstranjenje sodelovanja klera in ljudstva pri volitvah škofov v isti meri, v kateri so svoj vpljiv povekševali vedno bolj in na posled do nominacije, katerim nasproti so bile običajno brezmoči škofovske provincijalne sinode, katere so bile poklicane voditi škofovske volitve, da, te volitve same izvrševati pri razlikujočih se mnenjih klera in ljudstva, vsekakor pa potrjevati volitveni rezultat po svojem predsedajočem metropolitu; in voljencu podeliti posvečenje; oziroma so se morale te provincijalne sinode omejevati na podelitev posvečenja.
Tako blizu je bilo na zapadu v dobi, ko je bil vstok že ločen od katoliške jednote, z nameščanjem cerkvenih služeb v obče, specijalno tudi s škofijskimi stoli. Gospodovala je samovolja mogočnikov te zemlje, to je, protektorstvo in v mogočni nemški državi, katera je imela služiti ostalim državam evropskega zapada v zgled
') Da so bile včasih preporne papežke volitve, katere so silile cerkev za hrambo razkola klicati posredovanje cesarjev da, celo arijanskih italijanskih kraljev, kar je vedlo potem do potrjevanja papežkih volitev po cesarjih, smo omenili že zgorej.
2) Zgoraj popolnoma navedena vsebma X. kanona C o n -c i 1 i u m A u r e 1 i e n s e V. od leta 549 ne da nikakor dvomiti o tem
8) To dokazuje brezdvombeno Petrus de Marca v svojem delu „De concord. Sal et imp. VIII: 9, 10, 11.
4) Mnogo so pripomogle k tem vspehom dotacije škofov in samostanov, s katerimi cesarji niso skoparili, sosebno pod pretvezo pokristjanjevanja v novo podvrženih deželah; potem pa mnogotera poraba duhovščine v malone vseh vejah državne službe in povzdignenje več prelatov v kneze nemške države.
in je služila žal, tudi najgrša simonija, ker se je do cela barantalo z duhovnimi beneficiji. To je sililo papeže začeli v cerkvenem interesu, imenovani boj za investi-turo, kateri se je konečno odstranil s prvim znanim konkordatom, ki ga je potrdil Concilium Lateranen-se I leta 1123, in ki se običajno imenuje Pactura Calixtinum. Ta prvi konkordat ne podeljuje rimsko-nemškim cesarjem nikakih novih prav, pač pa je omejil prava, katera so isti blizu štiri stoletja izvrševali zlasti glede na nameščanje prelatur, ko je uredil volitve opatov in proštov redovne duhovščine po njih redovnih pravilih; volitve škofov pa je odkazal stolnim kapitulom, vrhu tega je določil, da naj se izvršujejo te volitve, dasi v prisotnosti zastopnikov državne oblasti, vendar svobodno, z izkijučenjem vsakatere sile in vsakatere simonije. To so bile že same po sebi imenitne priboritve cerkve; pri tem, ker ne spada semkaj, popolnoma preziram istočasno doseženo odstranjenje po cesarjih doslej izvrševane investi-ture škofov in samostanskih prelatov s prstenom in pastirsko palico, kakor tudi takisto doseženo povrnitev po cesarjih zaseženih cerkvenih imovin in s tem še nikakor ni dovolj označena obsežnost (pomen) prvega, po papežu Sikstu sklenenega konkordata.
Kajti ta konkordat je kon ečno odstranil samovoljno posezanje nemških cesarjev v cerkveni delokrog in je vstvaril red, ki je dovolil že samo po prešlih dveh letih (1125) na isto stran storiti nadaljnje korake, kateri so imeli za posledico, da so se škofje uvedli v užitek tem-poralij še le po doseženem posvečenju, in da jim odtlej ni bilo prisezati cesarjem več h o m i n i u m, ampak jedino prisego zvestobe, potem pa tudi, da se je opustila prisotnost cesarja ali njegovih odposlancev pri škofovskih volitvah. Z drug e strani je prvi konkordat povod k temu, da se je volitev škofov po stolnih kapitulih napravila na Concilium Lateranense II. (1139 can. 28) kot ius commune, kar je v zvezi z drugimi privolitvami mogočnih rimsko-nemških cesarjev podalo izdaten pomoček, da so se posezanja v cerkveno področje tudi drugih vladarjev evropskega zapada omejila vspešno, ter da se je napravil red povsod.
Dejanski se je napravil zopet red tekom časa s celo vrsto konkordatov, kateri kažejo, da ista modrost, katera je vodila papeža Kaliksta II. pri sklepu prvega konkordata, nikdar ni zapustila tudi njegovih naslednikov pri sklepih konkordatov ali cirkumskripcijskih pisem (buli). Vsak teh dogovorov papežev z raznimi katoliškimi in nekatoliškimi državami varuje prava, kakor tudi tradicijonalni običaj cerkve, specijalno tudi cerkvene volitve in po možnosti njih svobodno izvrševanje. Celo v kar možno najtežavniših razmerah napravljene pogodbe papeža Honorija IV. s sicilijanskim kraljem Gulielmom (1155), vsled katerih je v prid poslednjega papež odstopil svoje pravo, sprejemati iz Sicilije apelacije ali pošiljati tje svoje legate, in je vrhu tega kralju prepustil potr-
jenje cerkvenih volitev *) so vendar varovale nadalnji obstanek teh volitev, in se tudi drugače nikakor niso pokazale škodljive cerkvi, da, niso malo pripomog'e, da so isto cerkev kmalu potem obvarovale pred zopetnim silovitim podjarmljenjem po rimsko-nemškem cesarju Frideriku I. (Barbarossa) in njegovih naslednikih. Ako so
i) To pogodbo, katera je kralju obeh Sicilij prav za prav stalno podelila prava pooblaščenega papežkega legata, odstranil je papež Pij IX. zaradi pripetivših se zlorab. Vide Arhiv za cerkveno pravo, tom. 19 pag. 92 sq., et tom 12 pag. 467 sq.
navzlic temu škofovske volitve prešle skozi mnogotere fare in so v državah, ki so pred vsem katoliške, napravile z večine prostor nominaciji vladarjev, niso krivi temu konkordati in stremljenje papežev v obče, pač pa svojstveni razvoj državnega življenja na evropskem za-padu, kateremu nasproti niso mogli provincijalne sinode, ostali kler in ljudstvo varovati svoje daleč v srednji vek vedno izvrševano volilno pravo pred vpljivom in počasno absorpcijo po državni oblasti.
(Dalje pride.)
Narodna justifikacija.
Svaka sila do vremena; tudi na Slovenskem velja še pomen tega načela. „SI. Svet" ima doslej opraviti z dr. Mahničem glede na verske in cerkvene zadeve. Rekli smo pa, da spregovorimo tudi o njegovih politiških in narodnopolitiških nazorih, ker so naravnost pogubni in kažejo, da dr. Mahnič ne vč blizu nič o politiki. Ta doksz v interesu slovenskega naroda pride v „Slov. Svetu" na vrsto navzlic dogodkom, ki nas dotekajo in prehitevajo Dr. Mahnič se je spravil namreč na politiško polje tudi v sedanji stari „Soči" in razkriva tu jednako napačna načela, kakor poprej in doslej v svojem „Rimskem katoliku". „Soča" pa je pripravniša posoda, da se slovenski svet ložje in hitreje seznani s tem, kar mu tu podaje dr. Mahnič. Mi smo to prezirali, ker smo poštevali za našo kritiko na vse strani samo „Rimskega katolika"; tudi smo vedno še tega mnenja, da dr. Mahniča in njegovih pristašev ne poučimo z malo besedami; kajti naš list je ta stranka postavila v vrsto liberalnih listov; s to klasifikacijo je ta list izobčen in je pravo strašilo škofom, kakor najnižemu kleriku, izvzemši one častite više in niže svečenike, ki se drže gesla, da je treba poslušati dva zvona, da se resnica prav spozna, torej da je potrebno samim preveriti se o stvareh.
No, sedaj je prišlo drugače, vsaj za hip in nekoliko. Ne slovenski listi, katere je dr Mahnič obsodil kot „liberalne", ampak listi, slovensko pisani, katere je dr. Mahnič sam pohvalil in priporočal, izrekli so obsodbo o njegovih, vsaj nekaterih politiških nazorih. Obsodila sta ga v tem pogledu Celovški „Mir", ki ga izdaje katoliški župnik, in „Slovenec", ki je glasilo za politiko, kakor jo ume viša in niža duhovščina v tej dobi na Kranjskem, glasilo, katero je doslej popolnoma molčalo o raznovrstnih zmotah dr. Mahniča na verskem, politiškem in narodnem polju. To je med Slovenci, ki se jim je boriti proti zunanjim in jednako intenzivno proti domačim nasprotnikom barve dr. Mahniča, poseben dogodek in je dogodek med slovenskim naobražen-stvom zaradi teh nenaravnih razmer provzročil tudi poseben učinek.
Stvar pa je naslednja Stara „Soča" 2. št. od 10. jan- 1890, katero je po prizadevanju vit. dr. Jos. Tonklija dobil v roke dr. Mahnič, je pisala v članku pod naslovom: „Bomo imeli mir v Avstriji" med drugim naslednje stnvke; „Drugič bi morala visoka vlada povsod, kjer skupno biva dvoje ali več narodnosti, zabraniti vsako preočitno, ostentativno, zatorej izzivajočo narodno slavnost ali katero si koli narodno izjavo . . . Nadalje bi morala vlada brez izjeme razpustiti vsa društva, katerih znak je narodna pretiranost in izključljivost. Sem spadajo v prvi vrsti telovadna društva, naj se imenujejo kakerkoli. Taka društva gojijo navadno ideje absolutne narodnosti, ideje veleizdajske. Goriška „Gimna-stica" je bila nedavno razpuščena, češki Sokol je veleizdajske težnje dovolj pokazal lani, da ne govorimo o raznih društvih nemških „turnerjev" . . .
„Mir" v 2. št. od 25. jan. t. 1. ima o teh stavkih obširniši, jako tehten odgovor. Med drugim piše: „Kdor je „Mir" celih osem let prebiral, ne bo dvomil, da pišemo v verskem duhu in dajemo veri prednost pred narodnostjo; tudi o našem avstrijskem domoljubju nihče nema pravice dvomiti. Mi pa vemo tudi ceniti kulturni pomen narodnosti in narodnega jezika, tem bolj, ker stojimo ¡y ve d nem boju za narodnost slovensko. Zato se nam zdi, da imamo pravico, spregovoriti in povedati svojo misel, kedar bi imela ena naših zvezd: „vera, domovina, in cesar", temneti. Stara „Soča" prinesla je nedavno članek: „Bomo imeli mir v Avstriji?", s katerim se mi skladati ne moremo, ker vidimo v njem nekako zatajevanje naših narod-
ni nih naporov . . . Potem, ko je „Mir" navedel podčrtano blizu vse od.nas navedene stavke, pravi dalje: „Ko smo to čitali v slovenskem listu, smo, pošteno rečeno, kar strmeli. Kdor razmere bolje pozna nego stara „Soča", vedel bode, da bi bili vsled te nam nerazumljive čudne želje zadeti v prvi vrsti mi Slovenci in poleg nas naša sokolska društva. Ako bi vlada res na to misel prišla, vemo že naprej, da bo najprej na slovanski živelj in na slovanska društva stegnila svojo roko; da bi se pa nemškim ali laškim političnim in telovadnim društvom gotovo ne zakrivil niti jeden las, tega smo tudi do cela prepričani. Tak za naše razmere čisto nepotreben sovet nikakor ni opravičen. Prvič ni dokazano, da so naši „Sokolovci" izključno narodni." V pravilih teh društev nikjer ne stoji, da bi „Sokolovec" ne smel biti veren katoličan. — Ne vemo se spominjati, da bi se bilo pri kaki sokolovski slavnosti govorilo kdaj kaj zoper vero. Vse Sokolovce med „liberalce" in „brezverce" vreči, je tedaj pretrda in krivična sodba in bi utegnila roditi s časom hude nasledke. V drugič pa se ne sme pozabiti, da so se naša narodna društva ustanovila le v obrambo, med tem ko Nemci snujejo društva za napad, kakor „Šulferajn", „Siidmark" itd. Kdor misli, da so to nedolžne, malo pomenljive reči, naj pogleda v Šle-zijo (prusko in avstrijsko), naj pogleda na Pomorsko (Pommern), Branibor (Brandenburg), na Maklenovo (Meklenburg , na izhodno in zahodno Prusijo, slednjič še na Koroško in Štajerskjo. To so bile nekdej slovanske dežele, in zdaj? ... Ali tedaj po zgodovinskih skušnjah ni strah opravičen, da se bode tudi Slovencem in Čehom, kar jih je še, nekdaj tako godilo? Vsaka žival brani svoje življenje, in narodi naj bi tega ne smeli storiti? Ali niso torej narodna društva opravičena? Kri ni voda, in narodnost se ne sme tako nizko ceniti, kakor se godi v omenjenem članku. Ko bi nam šlo za glavo, nam ni treba pomoči pričakovati od nemških, ogerskili ali italijanskih konservativcev, ampak le od Hrvatev, Čehov in drugih Slovanov. Kdo pa je osvobodil balkanske Slovane? Ali mar nemški konservativci? Oni imajo pač krščanstvo na jeziku, pa zavolj njih bi bili Srbi in Bolgari lahko še sto let pod turškim jarmom "... Potem pravi, da je slovanska kri rešila balkanske Slovane, torej je tudi narodnost nekaj vredna! Vpraša dalje, kdaj da bi bili češki Sokolovci lansko leto dovolj pokazali veleizdajske težnje!" Kdaj pa? Ali mar, ko so šli na Parižko razstavo? Ali smo mar zoper Francoze v vojskinem stanju? Sovraštvo med Nemci in Francozi nas nič briga; in če smo z Nemčijo v zvezi, iz tega še ne sledi, da moramo tudi mi Slovani Francoze sovražiti . . . Naša dolžnost je, da krepko branimo katoliško vero, poleg nje pa je vredno zagovarjati tudi narodnost.
To je naša misel, od katere se ne odmaknemo niti za las in bodemo, kakor do sedaj, borili se tudi v bodoče brez strahu za te dve najdražji svetinji: za vero in narodnost!
To so krepke besede; te besede od brezdvombeno konservativnega, katoliškega slovenskega lista so najbrže ,prisilile tudi „Slovenca", da je tandem aliguando pohlevno potipal okoli politiških nazorov, kakoršne že več let razširja dr. Mahnič, naposled v stari „Soči". Čudimo pa se „Slovencu", da zavrača „Mir", ker je ta prvi storil svojo in tudi „Slovenca" spomnil njegove dolžnosti, češ, da naj se ne vtika v zadeve drugih slovenskih pokrajin. V tem pogledu protestujemo mi proti takim neopravičenim izjavam, ki žugajo celo kaj vidno, da se listu tudi podpora odtegne, ako bo gledal tudi po drugih pokrajinah, kako politiko imajo.
Mi pa Slovencem iskreno priporočamo „Mir", naj ga podpirajo tudi gmotno, in Sokolovcem slovenskim in č e č k i m, katere je zagovarjal ob pravem času, priporočamo, naj povsod med Sokolovci in med narodom nabirajo doneskov ter jih denejo na žrtvenik jako zasluženemu „Miru", zasluženejšemu nego katerikoli slovensko pisani privilegovani katoliški list.
No, kakor rečeno, „Sočo" je rahlo potipal tudi „Slovenec1. Ta piše med drugim: „Naravnost izpovemo, da je tudi nas izne-nadila taka izjava v slovenskem listu" „Ali naj Slovenec v svoji hiši, na svoji zemlji biva, kakor v ledeni kolibi Samojed, ki se ne zaveda ni pravega Boga, ni svojega rodu. ali kakor Indijan v ameriškem gozdu?" . . . „Ko bi bili one besede čuli iz ust višjega vladnega zastopnika ali katerega koli ministra, rekli bi: „No, temu smo vajeni. Ali da slovenski politik zapiše take besede, to je neprevidno, ker vlada sama pazi na to, da slovenska lisica ne izžene iz lisičine nemškega ježa Trda je ta prim ra, a v hitrici nam boljša ne pride na misel. Sapienti pauca." ,,A kdor nam odgovarja vse ali pa nič, Bog ali hudič, tega ne moremo smatrati resnim in modrim politikom. Le oni bornirani birokratizem, kateremu je geslo: „Mir je prva državljanska dolžnost," misli, da bode rešil državo in družbo, ako s policijo, vojaki, sodišči in ječami skuša zatreti vnanje znake notranje bolezni in tako večkrat učini, da se bolezen prime tudi plemenitejših in nežnejših delov."
„če pa pregledamo statistiko vseh slovenskih od vlade dovoljenih društev, moramo reči, da ne poznamo nobenega, ki bi kot tako gojilo absolutno narodnost ali celo veleizdajske ideje." ... Ali goji družba sv. Cirila in Metoda ideje absolutne narodnosti, ideje veleizdajske? Ali skromno „Slovensko pisateljsko podporno društvo", „Matica", ,,Nar. Dom", družba sv. Mohorja, slovensko politično društvo na južnem Štajerskem, naše čitalnice in bralna društva ali „Sokol"? Taka sodba je pretrda in neprevidna, ker naši nasprotniki itak kujejo iz vsakega slučajnega izgreda za se političen kapital." ... In če nobeno slovensko društvo kot tako pozitivno ne nasprotuje veri in ue goji veleizdaj-skih ali veri nasprotnih idej, potem pač ne vemo, čemu bi vlado klicali na pomoč."
„Glejte, glejte," pravi Tržaška „Edinost", ki se mora tudi braniti proti domačim obrekovalcem, „glejte to so uprav naši
nazori, radi katerih je po nas mahal goriški gospod. In te nazore je napisal prvi slovenski konservativni list. Nam je to v posebno zadoščenje."
Tudi „Slovenski narod" je v dveh člankih spregovoril o stvari ter v prvem odločno zavrnil stranko ali pristaše dr. Mah-niča, v drugem pa tudi „Slovenca" spomnil, da bi bil utegnil od-ločniše govoriti proti dr. Mahniču, nego je to storil v več člankih pod naslovom „Več luči". Da pa je „Slovenec" hudo zadel v dr. Mahniča, kaže sam v zadnji „Soči" z jako pohlevnim odgovorom nasproti „Slovencu". Celovškega ,,Mira" „Soča" še omenja ne, najbrže, ker na Koroškem ni bil dr. Mahnič ne znan, ne priljubljen v toliki meri, kakor na Kranjskem, kjer je menda najbolj razširjen „Rimski katolik", kakor „Slovenec"-
Proti zgorej navedeni izjavi , Soče" oglasili so se tudi odbori slovenskih sokolskih društev, namreč Ljubljanskega, dolenjskega, Tržaškega, Goriškega, Savinjskega V izjavi svoji imenujejo ti odbori „neimenovanega člankarja" v 2. št. „Soče" t. 1. „najpodlejšega obrekovalca, dokler ne dokaže, kedaj in s katerim dejanjem so imenovana društva storila kaj tacega, kar bi imelo le senco veleizdajskega na sebi "
O čeških Sokolih ni še znano, kaj ukrenejo; oni so pa naravnost sumničeni veleizdaje in gotovo ne bodo molčali o tem
Ljubljanska Čitalnica se je zbrala celo k izrednemu občnemu zboru samo zaradi „Soče", katero so izključili z veliko večino glasov iz te Čitalnice Kaj takega se slovesno menda ni pripetilo še nobenemu listu, najmanj pa slovenskemu. Zanimivo je pri tem, kar poroča „Siov. Narod'- v 31. št. t. 1. o „Sloven-čevem" uredniku, ki je bil prisoten na tem izrednem občnem zboru. „Urednik („Slovencev") Žitnik, pravi ,,S1. Narod -', skušal je „Sočo" opravičevati, češ urednik v naglici lahko kaj pregleda. Naposled pa je omenjal, da Mahničeva zvezda že temni, in da sta dva velmoža Tonkliju prigovarjala, naj Mahniču čim preje tem bolje odvzamejo uredništvo."
Vse te izjave, oziroma čini, kažejo v resnici na nekoliko narodne justirtkacije Pravega preobrata pa še dolgo ne bode, ker za to je treba popraviti mišljenje, in poslednji potrebuje večih položnih pojasnil. Celovškemu „Miru" pa gre na prvem mestu zahvala, da se bo začel vsaj skepticizem obujevati na ono stran, od koder se razširjajo škodljivi nazori.
Davorin Trstenjak f,
jedna najsvetlejših zvezd na slovenskem in tudi slovanskem nebu, ne sveti nam več; po trajnejšem bolehanju zapustil nas je 3. febr, t. 1. Naš Davorin se je odlikoval kot učenjak na slovanskem polju, kot politik, dasi bolj v zatišju, na narodno politiškem polju, kot pisatelj in pesnik, kot neposredni in posredni pospeševatelj slovenske književnosti, kot vzoren rodoljub in svečenik, s kratka kot zgled neumorne vsestranske dejateljnosti. Bil je ljubljenec slovenskega naroda, kakor je pokazala njegova 70 letnica 4. sept. 1. 1887 in pogreb njegov 5. febr. v Starem Trgu na Štajerskem, kamor je došlo obilo svečenikov in vsake vrste rodoljubov s Stirskega, Kranjskega, Koroškega in na tisoče naroda. Življenje in dela Trste-njakova so označena in popisana že tudi, v slovenskem jeziku; naposled v „Slovanu" 1887., posebe pa istega leta v knjižici „Davorin Trstenjak, slovenski pisatelj", katera seje priobčila v njegovo 70 letnico. Pomena tega izbornega slovenskega dejatelja ni možno označiti ob kratkem, in bodo imeli životopisu njegovi in razsojeval-ci njegovih del še obilo posla, da ga označijo po vsem obsegu in vrednosti njegovi. Tu se mi omejimo na nekoliko besed, katere je spregovoril dr. Vošnjak ob Trste njakovi gomili. Bd je Davorin poslednjič zastopnik one vrste za narod navdušenih mož, ki so pred 1. 1848
gojili narodno idejo in začeli prebujati narod. Stanko Vraz, dr. Kočevar, dr. Razlag šli so že pred leti v večnost, in zdaj se jim je pridružil njihov sovrstnik in sodelavec. Ločil se je od nas z mirno vestjo, da je storil svojo dolžnost tako v svojem poklicu, kakor kot učenjak in narodnjak.
Ko je v prvih svojih učenih razpravah trdil, da „od nekdaj tukaj biva naš rod", ugovarjali so učenjaki, a danes je dognano, da je resnično, kar je učil naš Davorin že pred pol stoletjem. Pa tudi na leposlovnem polju je on ledino oral in s svojimi resnimi in šaljivimi spisi pripomogel, da se je tako lepo razvijalo naše slovstvo. Spodbujal je mlade pisatelje in kazal jim pot, po katerem naj hodijo. Svoj narod je ljubil z ono ljubeznijo, katera se kaže v plodnih delih in ne išče pohvale in priznanja. Njegov spomin bodemo najlepše častili, ako ga posnemamo v delavnosti, vstrajnosti in iskreni ljubezni do naroda in domovine. „Slava Davorinu Trstenjaku," „Slava" je odmevala in solzne oči so pričale, kako milo je vsem pri srcu. Pevci so potem zapeli „Blagor mu!" pesem, ki je močno ganila na tisoče zbrani narod. Bli'maa esiy naMHTh!
Radovedni smo, koliko je zbral in odobril sam v poslednji čas svo'a raztresena dela.
Zasebna pisma, katerih, kakor se ume samo po sebi pri takem učenjaku, je bilo veliko, in katera, ako bi se bila primerno odbrala, bi bila svedočila o kulturnem razvijanju našega naroda, pa tudi mišljenja raznih odličnja-kov, domačih in tujih, vsa ta pisma je dal uničiti. Zapuščine ni bilo veliko, ker je žrtvoval na razne strani ter kupoval drage knjige, a te je razdajal dijakom.
(Zaradi posebnih razmer, v katerih smo sedaj Slo-
venci, omenimo, da je tudi nam lastnoročno podaril zadnje svoje posebe tiskano delo o Panoniji ter da je bil od začetka naročnik rSlovanskega Sveta" ter je nam poslal 25. jan. 1890, torej 8 dnij pred smrtjo poluletno naročnino za letos. Tudi iz te malenkosti je razvidno, kako so veliki duhovi prosti one ozkosrčnosti, ki bi rada zatrla vsak ideal pravega rodoljubja).
Pogled po slovanskem svetu.
a) Slovenske dežele.
Slovenski program, kakor smo ga razpravljali in utrjevali v 1 letošnji številki „Slovanskega Sveta", so mnogoteri slovanski listi izrecno odobravali. Nekateri teh listov, kakor Hrvatska, Petrograjski .„¡Jem" (Denj) itd., ponatisnili so cele odlomkp, in Zadrski „Narodni List", kakor omenja to med drugim tudi „Parlamentar" potrjuje zajedno, da se ta program popolnoma zlaga s programom, ki so ga objavili prošle jeseni dalmatinski slovanski zastopniki.
„Slovenec", dnevnik, ki izhaja v Ljubljani v slovenskem jeziku, kakor je soditi po njegovih izdanjih poslednjih dnij, začne se neholiko spreobračati na boljšo stran. Celovški „Mir", ki je izrekel občutno obsodbo o „Soči", katero urejuje dr. Mahnič, spravil ga je tudi iz doslednega dolgega molčanja. Spominja se rad že tudi „Slov. Sveta" in sicer v nekoliko pravičnišem zmislu, nego z razvpitim člankom : Quousque tandem? Pripoznava n. pr., da je bilo nekaj objektivno sporočenega v 2. št. 1. 1. „SI. Sveta" o Rusiji ter se izgovarja, kakor da je tudi on pravičen nasproti ruskemu narodu in ruski vladi, katera oba da je treba ločiti. Glede na Rusijo je priobčil mirno premišljevanje, s katerim kaže, kako da se po slovenskih novinah ne pozna resnice o Rusiji. Priznava, da črnogledci zajemajo iz temnih, tujih nemških virov, kateri so slabi, tudi ako se imenujejo politično konservativni. No, nas ta sodba, ki se vjema z našo, jako veseli. Kar se dostaje pa „Slov. Sv." samega, ne zajema on samo iz listov, ampak so mu podstava objektivno pisane knjige in sotrudniki, ki poznajo iz lastnih skušenj Rusijo in ruski narod. Lepo pa je to, da želi „Slovenec" sam zajemati iz objektivnih virov, ko prosi, da bi mu v to pomagali sposobni rojaki. Samo na prošlost ali tudi na sedanjost naj se ne sklicuje glede na svoje vedenje; naj se spominja 1. 1888, kako je pisal o ruski duhovščini, ko je človeka polila rudečica, citati neke stavke v katoliškem konservativnem in poleg tega slovenski pisanem listu, potem pa 1. 1889, kako je pisal glede na razkol in kar je s tem združeno. Nič ne pomaga podlistke- polniti s klasično snovjo ruskih pisateljev, z druge strani priobčevati hvalevredna poročila o raznih Slovanih, potem pa v istih predalih uganjati neslovansko politiko in zaničevati, kar je najdraže drugim krvnim bratom slovanskim. „Slovenec" je bil zadnja leta list; kateri je kazal v jednih in istih številkah razne barve; bil je nekako, kakor „Vaterland", ki v socijalno gospodarskem pogledu deluje še povoljno, v tem ko morajo slovanski dejatelji povse obsojati njegove politiške nazore. Iz poprejšnjega delovanja sedanjega urednika „Slo-venčevega" smo mi pričakovali, da on nikdar ne do-
pusti, da bi se pod njegovim uredništvom moglo pisati tako v „Slovencu", kakor se je na škodo slovenskemu narodu godilo zadnjih let. Mi smo glede na skušnje te zadnje dobe jako pesimistični nasproti „Slovencu" ; vendar pa je dobro znamenje, tudi če je to narekovala samo zahipna taktika, da se je list postavil proti gorostast-nosti pogubne, zares narod slovenski izdajajoče politike stare „Soče". „Slovenec" pa, kakor vedno poudarja, čuje tudi nad verskimi interesi; nadjamo se, da ne bo več grešil z molčanjem nasproti „Rimskemu katoliku", ki, kakor je pač dokazal že doslej „Slov. Svet", piše na mnogo straneh v protislovju s katoliškim duhom. Ako bi bil „Slovenec" dosleden, bi tudi tu spregovoril.
„Slovenec" pričakuje, kaj poreče „Slov. Svet" na to, da so Nemci v nekaterih krajih zasedli velike kose ruske zemlje, in da so velika denarna in obrtna podjetja mnogotero na Ruskem v tujih rokah. No, „Slov. Svet" je obžaloval in obžaluje, da je tako ne samo v Rusiji, ampak poprek bolj ali manj med vsemi slovanskimi narodi. Oni, ki je pričakoval od nas drugačnega odgovora, ni čital pazno našega lista 1. 1888 in 1889, ko smo ob raznih prilikah razpravljali obča gospodarska vprašanja med Slovani. Zato priporočamo „Slovenčevemu dotičnemu vprašalcu št. 19. „Slov. Sveta" I. 1889. kjer je članek „Obče gospodarske zadače Slovanov", kateri so ponatisnili tudi v ruskih in drugih novinah. Tam so povedani vzroki, zakaj se je zasajala in utrjevala tuja trgovina in obrtnija v velikem in mulem stilu med Slovani v obte, torej tudi med Rusi. Krivično bi bilo torej očitati samo Rusom to, kar je v razmerju jednako in še slabše med drugimi Slovani in veliko več vzrokov in razlogov imamo opominjati druge Slovane, naj se otresejo verig tujega gospodarstva, nego Ruse; kajti ti, spoznavši tuje zlo, ki se je zarilo med nje, bodo v velikem stilu tudi izrabljali isto zlo, in že sedaj se kaže, kak velikanski napredek je med Rusi na to stran, in bo od leta do leta boljše, kakor dokazuje tudi pričeti članek o Rusiji 1. 1889 v tej številki „SI. Sveta". Latinizatorji naj bi se rajši ogledali po poljskem gospodarstvu, ko ne prenehajo zagovarjati poljskih puntarjev, naj si žive v kateri koli državi. Naj pogledajo v Galicijo, v kako gospodarsko položenje je spravilo poljsko plemstvo plo-dovite pokrajine, katere so sedaj, rekli bi, z večine v židovskih rokah. Sicer pa ne sledi, da bi Slovane črnili, tudi ko bi videli na njih napake; Rusi pišejo v krščanski ljubezni lepo, zmerno, poučno o drugih Slovanih, in so polni krščanskega duha, tudi kedar šibajo njih napake. Od njih naj se uče latinizatorji, ki so tudi na Slovenskem že pomnožili leksikon s psovkami, skovanimi proti Rusiji in ruskemu narodu. S tem, da je v kakem Slovanih
skem narodu kaka napaka, ne more se zametati vse drugo, kar ima ta narod dobrega, in dobro, hvala Bogu, prevladuje še povsod med Slovani nad slabim. Iz dobrega, porodivšega se v Slovanih tekom stoletij, je možno osnovati popolniše, in to popolniše bo podstava slovanski kulturi, ako bodo zapadni Slovani previdni in toliko krepki, da premagajo zapreke tujih nasprotnikov in slovanskih zaslepljencev, med katerimi delajo posebno veliko škodo latinizatorji. Nadejamo se, da nas umejo tudi pri „Slovencu".
Dr. Karol Štrekelj kraški Slovenec, docent slovanskega jezikoslovja na vseučilišču Dunajskem, je imenovan urednikom slovenski izdavi drživnega zakonika na Dunaju. „Lj. Zvon" trdi, da je „Državni zakonik" zadnja leta zlasti v stilističnem oziru močno opešal ter se nadeja, da pod novim uredništvom „se znova vzpne do svoje nekdanje slave in vsestranske veljave." No, k vsestranski veljavi ne pripada samo stilistična dovršenost, ampak glede na zakone pred vsem tudi tehniška terminologija, a to terminologijo je dopolnjevati, oziroma vstvarjati za Slovence po določenih načelih in zakonih, ne z ozkega stališča slovenskega narečja, ampak tako, kakor zahtevajo to dandanes kulturni cilji, ki jih imajo Slovenci v obče in tudi glede na leksikalne nove tvorbe. Ravno glede na poslednje zahteve se nadejamo tudi mi, da bo dr. Štrekelj povoljno izvrševal svojo častno novo zadačo.
Poddružnica družbe sv. Cirila in Metoda „Šmartno pri Litiji", poslala je prvomestniku v Ljubljano lep znesek z naslednjimi vrsticami: „Podpisani odbor pošilja Vam po poštni nakaznici 121 gld. 48 kr., katera svots se je nabrala s prostovoljnimi doneski in napravo tombole v namen, da izvolite vas „Šmartno pri Litiji" med pokrovitelje Ciril-Metodove družbe sprejeti. „Pomagajmo si sami in pomagal nam bo Bog!"
Slika Valentina Vodnika. V Zagrebu začel je g. S. Kočonda izdajati slike hrvatskih, srbskih in slovenskih pisateljev. Pred kratkim izšla je slika Valentina Vodnika, prvega našega pesnika in buditelja. Podoba je v resnici prav lepa. Vodnik ima uprte svoje oči v daljavo, dolgi rjavi lasje mu segajo do ramen, črno suknjo ogrinja temno-višnjev plašč, v rokah drži pesnik zaprto knjigo. Slikar Naghč na Dunaju je prav dobro pogodil glavo po modelu Ganglovem, oprsje in roke pa je posnel po J. Su-bicu. Slika v lepo pozlačenem okvirju meri 63 + 79 cm ter velja z okvirjem vred 23 gld. Slika je vredna, da si jo omislijo naše čitalnice in imovitejše hiše slovenske. Dobi se tudi na obroke.
b) Ostali slovanski svet.
Cesar je podaril iz svojega žepa 20.000 gld. za novo češko akademijo nauk.
Nemščina na c. kr. gimnazijah. Minister baron Gautsch skrbi posebno za nemščino na gimnazijah. Pre-sojeval je vspehe dosedanje, glede na te razglasi posebno naredbo o spremembi pouka v nemškem jeziku. Gojiti se ima zlasti tudi srednja visoka nemščina na teh zavodih, in sicer povsod, kjer so gimnazije z nemškim poukom, torej izrecno tudi na Štir-kem in Koroškem Po takem se bodo tudi Slovenci in drugi Slovani morali učiti srednje visoke nemščine po gimnazijah. Ako je ta srednja nemščina dobra za korenit pouk v novi visoki nemščini, mora dosledno staroslovenščina tudi pospeševati dobro znanje sedaj živih raznih slovanskih jezikov Pravično in dosledno bo torej, ako še naučno minister-
stvo izda naredbo tudi za veče gojenje staroslovenščine povsod, kjer so na gimnazijah slovanski dijaki, naj si bodo ti na nemških ali slovansko prirejenih gimnazijah. Slovanski drž. poslanci imajo dolžnost, da skrbe, da se tudi tak pouk ne zanemari v državi, kjer je večina prebivalstva slovanska. Saj brez korenitega znanja jezikov s starejšimi oblikami ni možno niti zakonov podajati v pravilnih prevodih, in vendar se ti prevodi vrše v jezikih vseh avstrijskih narodov. Torej je tudi to v državnem I interesu.
t Frančišek pl. Žigrovič-Pretočki. Dne 24. prosinca odtrgal je vihar nemile smrti zopet jedno grano debla ilirskega, katera Je prinesla lep sad : - umrl je Hrvatom Frančišek pl. Žigrovič-Pretočki, jeden pristašev Gajevih, probuditelj za narodne svetinje, domoljub, pesnik in pisatelj hrvaški, c. in kr. dvorski svetovalec v pokoju, itd. Ranjki rodil se je v Zagrebu leta 1814., kjer je tudi zvršil gimnazijske in juridičke študije, ter je že leta 1835. postal županijski podbeležnik v Križevcu, kjer se je seznanil s prvaki ilirskimi. Najprej začel je delovati za narodno prebujenje na književnem polju in pozneje na politiškem, kjer se je vestno potegoval za narodne pravice. Ko je leta 1861. Ivan Mažuranič postal na Dunaju dvorski kancelar, bil mu je ranjki desna roka — podkancelar. Stopivši 1865. leta v pokoj, zopet se je del na književno polje; v tem času stekel si je zasluge da so Hrvatje dobili opero, katero pa je na žalost ugonobila sedanja era.
Ranjki je izdal: „Pjesme Franje Pretočkoga"; napisal dve izvirni drami; nekoliko politiških brošuric in dr. Telo položili so mu 26. pros. v rakev med prepo-roditelje, proti čemur je v mestnem zastopu bil jedini magjaron Czernkovich, menda zato, ker ranjki ni bil njegove stranke. Žigrovic je bil mož vesten in pravičen Bodi mu tudi med Šlovenci blag spomin! _ K.
Jovan Ivaniševič. Začetkom tega leta je umrl nadarjeni črnogorski glasbeni skladatelj tragične smrti v zlati slovanski Pragi. Ta se je drsal jednega popoludne na Veltavi z dvema tovarišema, in pri slabi cesti so padli vsi v živo vodo, do presekov. Oba sodruga sta bila rešena, Ivaniševič pa, predno je prišla pomoč, zdrsnil se je pod led. Ivaniševič bil je rodom Črnogorec. Ko se je preselila njegova rodovina v Belgrad, učil se je tam učiteljsko šolo in je potem tam učiteljeval štiri leta. V tem so spoznali njegovo glasbeno nadarjenost; kraljica Natalija in ministerstvo sta ga poslala na lastne stroške na kon-servatorij v Prago, da bi se tam dovršeno izobrazil v ( glasbi. Prešle jeseni je prestal iz glasbe stroge pres-kušnje z odliko ter se je bil odločil v nekaterih dneh odpotovati v Belgrad. Žalibog, da ga je Morana odtrgala boginji Slaviji. Ivaniševič je bil nadarjen in plodovit glasbeni skladatelj na podstavi pesmij srbskih. Znamo po njem okoli dvajset lepih skladeb, izmed katerih „Pri pisnč," v Pragi češki in srbski izdane je jako ugodno presodil poklicani kritik Foerster v „Narodnih Listih". Poleg tega dela spominjamo na priljubljeno himno Ka-radžordževičevo, in več stopajev (maršev); katere igrajo že vojaške godbe srbske in ogerske. Skladbe njegove so nastale iz duha narodnih pesmij in zato gredo do srca. Koliko bi bil še učinil ta glasbeni izvoljenec za godbo srbsko! Bil bi gotovo mnogo pesmij narodnih usadil kakor dijamante v umetniške svoje tvorbe! Najvišji pa je razsodil drugače. Boti ti, prijatelj mili, zemlja lehka. Zvesti Srbi in Cehove te ne pozabijo!
Josef Smola, češki učitelj,
Čečko-nemški dogovor. Protokol Dunajskih konfe-rencij je pripravljen, in že mu slede naredbe pravosodnega ministerstva. Iz tega je sklepati, da se izvrši dogovor v celoti, kakor ga kažejo točke protokola. O možnih posledicah tega dogovora se razgovarjajo intenzivno in obsežno listi angleški, francoski, ruski, itd., najbolj pa nemški v Nemčiji in Avstro Ogerski. Povsod priznavajo, da pomeni ta dogovor veliko pridobitev za Nemce; tega ne zanikavajo niti Nemci sami, najmanj pa liberalni Nemci. Ti se kažejo popolnoma zadovoljni; kar jim posebno ugaja, prikrivajo še nekoliko, vendar pa tako, da je možno uganiti, kaj jih veseli. Vzrok njih radosti razodeva in dokazuje današnji naš dopis „Novo položenje", ki nam je došel od znamenitega državnega poslanca. Nemški liberalci so zopet na vrhu; to je največa neposredna posledica za državnozborsko razmerje strank in frakcij. Mešetarjenje za kolisami preneha, oportunizem ne bode imel več svojih opor: razločne barve, odločna volja se pokaže kmalu v parlamentu. Cincanje je pri kraju; toda odločnost bo potrebe ravno tam, kjer je naj-menj — moči. Slovani na Šlezkem, kakor poročajo v posebnem dopisu „Parlamentarja". celo upanja nimajo, da bi se jim izvršila ustavna prava. Moravski Cehi, Ma-lorusi, Slovenci so osamljeni, kakor rudi Srbohrvatje. Vsem tem naj bi se bilo pogajati z opozicijo, z nemškimi liberalci, o katerih vemo, kako mišljenje so zadnjih deset let razkrivali nasproti tem slovanskim odlomkom. Kaj so delali slovanski klubi v trenotkih, ko so se obravnavale najvažnejše vojaške, finančne in druge predloge? Ali so zahtevali primernih žrtev za žrtve, za katere so glasovali tako radi. Poprašujejo naj se sedaj; ali narodom to nič več ne pomaga. In nemški konservativci in njih slovenski agitatorji, poprašajo naj se, kaj s) dosegli, da niso pospeševali na desnici najprej narodne sprave. Naj se zahvalijo sedaj Staročehom, ki so pomagali, da je nemška liberalna stranka zopet v svojem starem polnomočju. Poslanec in nekak načelnik „konservativcev" slovenskih naj gre sedaj dosezat narodno jed-nakopravnost z pomočjo kurij, v katerih je pred malo dnevi prerokoval, da se uvedejo tudi med Šlovani! Hej, slovenski veliki politiki, pokažite sedaj svojo modrost in svojo moč, ko ste tako samooblast.no pošiljali telegrame na staročeške zbore in shode! Hic Rhodus, hic salta! Gosp. Suklje, na dan z Vašim na novo iznajdenim poli-tiškim sistemom, ki ste ga poleti 1889 priporočali v staročeški „Politiki". Na dan, gospoda, s svojo modrostjo; sedaj je čas da jo pokažete!
No, stvari so zaresne, in slovenskemu narodu ne ostaja dragega, kakor nepremično držati se narodnega programa. Narod mora govoriti in v bodočnosti kandidatom za državni zbor nakazati drage poti.
Velehrad in Jezuviti. Deputacija čeških kmetov je bila pri ministru baronu Gautschu zastran češkega privatnega gimnazija v Ogerskem Gradišču. Izrazil se je, da se nadeja, da prevzame država ta zavod v svojo upravo. Zajedno je deputacija prosila ministra, da bi ne privolil v to, da pridejo Jezuviti — na Velehrad. Minister pa je rekel, da naj se obrne deputacija do Olomuškega kardinala Fiirstenberga. Minister da ne sme ničesar storiti v verskih zadevah, in ako kardinal stavi odnašajoče se predloge, ne more jih on zavrniti, ampak se morajo isti izvršiti.
O Cehih je v „Nov. Vr." od 17. (29.) jan. t. 1, št. 4988 krasen dopis žalostne vsebine pod zaglavjem „lIewKi» Tpym>" (Češki trup), o katerem spregovorimo v bodoče
posebe; danes pa opozarjamo, da bi bilo prav, ko bi sodbo o Staročehih in Mladočehih čitali Rieger, Gregr in njih pristaši.
Slavjanskij je dodal na Dunaju še osmi in celo deveti koncert; vedno so bili veliki prostori prenapolnjeni. V Pešti je zmagal ravno tako, kakor na Dunaju; očaral je Madjare, ki ga ne morejo prehvaliti v svojih laskavih kritikah po listih, ki so sicer najzagrizenejši nasprotniki vsega ruskega. — Prihodnjič priobči „Slov. Svet" životopis tega sedaj po vsem civilizovanem svetu slavljenega pevca ruskega.
M. Valjavec, ki nadaljuje razprave, sukajoče se o raznih vprašanjih slovenskega in srbohrvaškega narečja, čital je v jugoslovanski akademiji zopet novo razpravo, to pot: o akcentu in participih, infinitivu in supinu v kranjski in ogerski slovenščini in v hrvaški kajkavščini.
Metel bar. Ožegovič je umrl 9. t. m. v Hietzingu pri Dunaju, kjer je bival stalno poslednji čas. Rojen 1. 1814 postal je na uradniški lestvici polagoma sovetnik vrhovnega sodišča in zatem državni in tajni sovetnik. Kot jednega politiških vodij imenovala so ga mesta Zagreb, Varaždin, Požega itd. svojim mestnim članom. O svojem delu je izdal poročilo. „Izvješče državnih zastup-nika bivših na sabora ugarskom god. 1847./8. Že tedaj se je imel boriti za Reko, Primorje, dolnjo Slavonijo, katero so hoteli Madjari odcepiti od Hrvatov. V zboru v Požunu je odločno govoril proti nasilju Madjarov, ki so hoteli Hrvatom usiliti svoj jezik. Bojeval se je i za posebno vojsko hrvaško, sklicujoč se na člen 66. od leta 1681, zatem na zborske člene od 1. 1841. in 1808. Odločno je gledal, da bi se Madjari ne vpletali ali mešali v srbski cerkveni zbor. Izdelal je tudi načrt, kako bi se imela ustrojiti zveza med Ogersko in Hrvaško in je ta načrt obelodanil 1.1861. Ožegovič ni dopuščal, da se Medji-murje odstopi Madjarom, branil je tudi Kvarnerske otoke, Istro pa do reke Rase. Isto tako je zahteval Dalmacijo in Bosno do Vrbasa. Zagovarjal je tudi odločno Slovake. Od 1. 1851 je živel na Dunaju. „Hrvatska," pristavlja, da ji ni znano, prevedejo li njegove ostanke v domovino.
Češka akademija znanostij. Cesar je potrdil pravila tega novega češkega naroda, in kakor se nadejajo, bo začela akademija kmalu delovati. Naj bi pospeševala razkrivati pred vsem nepopačeno zgodovino češkega naroda, katera je na mnogo stranij še jako nejasna in pristransko izsledovana; naj bi pa obračali svojo pozornost prešlosti bolj Slovanov, nego zapadnih narodov kateri imajo sami močij dovolj za taka raziskavanja. Naj bode ta akademija slovanska ne samo po jeziku, ampak todi po duhu, in delih bodočih akademikov.
Dohodki „Ustfedni Matice školske" I. 1889. Kakor poroča „Vestnik ustf M. šk." imelo je to velevažno češko šolsko društvo v minulem letu doholkov 157,253 gld. 7 kr. Med temi znašali so darovi, obresti itd. 151.260 gld. 88 kr. in sicer iz Češke 120.429 gld. 95 kr., iz Moravske 24.448 gld. 39 kr., iz Šlezije 3 583 gld. 70 kr., iz Amerike 1916 gld. 06 kr., iz drugih krajev 1348 gld. 69 kr. Stroškov imela je „Matica" v minulem 1. 173.689 gl., torej so bili stroški za 16.436 gld. veči, nego dohodki. Imetje „Matice školske" znašalo je dne 1. januvarija 1890 svoto 227.058 gld. 54 kr. — Te dni je imelo to češko šolsko društvo svoj občni zbor, na katerem je dokazoval predsednik dr. Rieger, da je isto potrebno še na dalje kolikor v češkem kraljestvu, toliko in še posebe glede na Moravo in Šlezko, navzlic spravi med čehi in Nemci v češkem kraljestvu. S tem je dr. Rieger sam pO-
dal najboljšo, to je neugodno kritiko o imenovani, toliko hvalisani spravi. Dr. Rieger sam je rekel, da bo poravnava veljala jedino za češko kraljestvo. Bomo videli, kako se njegove nade uresničijo tudi glede samo na češko kraljestvo.
Sveto pismo. Znani zgodovinar Sasinek je te dni nastopil šestdeseto leto svojega življenja. On je jeden tzmed najplodovitejših pisateljev (slovaško-)slovenskih. „Pošlovenčil" je sveto pismo. Za izdavanje istega je dne 1. decembra 18S9 umrli dekan Ščasny povodom zlate svoje maše dne 15. aprila daroval 10.000 gld., a prela-gatelju naklonil 100 dukatov (cekinov). A največe zasluge si pridobiva s preiskovanjem slovanske zgodovine v obče in vsakega slovanskega naroda posebe. V novejši dobi priobčuje „Parlamentar" njegove razprave, ki kažejo vse veliko učenost in kritiški duh. On pospešuje preobrat mišljenja o zgodovini Slovanov.
Nemške naselbine v Bosni snujejo se neprestano dalje, zlasti v okrajih Banjaluke in Gradiške. Prva kolonija, Ober- in Unter-Windliorst, bila je osnovana 1879. I. po hanoverškili in braunšveigških kolonistih, katerih je tamkaj okolu 800. Druga nemška naselbina v maglajskej ravani, Budolfsthal, šteje okolo 130 rodbin, h kateri se neprestano pridružujejo novi in novi naseljenci. Tu je preobnovljen katoliški ženski samostan s šolo za dekleta. Tretja naselbina nahaja se blizu Doberlina na reki Uni, osnovana takisto 1879. leta, Četrta, Franz - Josefsthal, nahaja se blizu Bjeline, kjer so se že 1866 1. naselili Nemci iz okraja Pančeve na Ogerskem. Tukaj je tudi šola, v katero zahaja okolo 200 otrok. „Magdeburger Ztg." pravi, da te štiri kolonije so še le zarodišče, katero obeta še daleč veči sad, a to toliko prej, ker je tudi vlada v Sarajevu tem jako prijazna ter jih podpira pri nakupu zemlje.
Srbi srbskega kraljestva in črnogorski se sedaj čim dalje bližajo v prijaznosti. Knez črnogorski je poslal svojega zunanjega ministra Vukoviča na Dunaj, kjer je govoriljz grofom Kalnoky-jem, na to v Belgrad in odtod v Carigrad. V Belgradu se je zahvalil v kneževem imenu, da je srbska vlada sprejela 1889 vsled slabe letine več tisoč Črnogorcev na srbsko zemljo, ter je izročil mlademu kralju posebno pismo kneza Nikolaja. Srbi in srbska vlada so odposlanca kneževega sprejeli jako prijazno. Vse to pa ni po volji madjarskim, nemškim notranjim in zunanjim listom, ker bi madjarski in židovski življi radi videli, da bi srbski narod ostajal razcepljen tudi kulturno, kakor po pokrajinah in državah. Zato pa sumničijo kneza Nikolaja, kakor da bi hotel združiti vse Srbe v jedno državo in celo izpodmakniti Obrenoviče. Zajedno ga sumničijo, češ, da povsod dela v ruskem interesu. Tako se igrajo z vladarji in narodi, ker niso močni, z namenom, da bi ostali vedno oslabljeni. Pišejo, da Rusija izpodmika Avstro-Ogerski vpliv, pa izpod-mikajo ga madjaroni in Zidje.
Žilavost poznanjskih Slovanov. Slovanstvu kaj sovražen časopis „Schlesische Zeitung" tarna nad tem, češ da se kljubu brezobzirnemu postopanju pruske vlade, da bi podavila in ugonobila slovansko narodnost, ponemčenje širi vendar-le slabo, kajti ne le v samem Poznanju, marveč tudi po vsej pokrajini so se osnovala razna društva, z namenom nasprotovati naredbam železnega kancelarja. Tako n. pr. „obrtnijska banka mesta Poznanja", razpolagajoča z velikanskimi gmotnimi sredstvi, ki je kot nekako sredotočje raznih sredstev v borbi z močnim in bogatim sovražnikom, dala je početek po drugih mestih
snovanim „kmečkim bankam". Namen poslednjih je: vzdrževati blagostanje kmečkega ljudstva, ohraniti zemljo v rokah slovanskih gospodarjev in začuvati narodnost. Poleg posojilnih so še. razna druga društva in družbe, med njimi mnoga učena in literarna. Izmed njih zaslužuje našo pozornost „društvo prijateljev naukov v Poznanju", razpolagajoče takisto z znatnimi gmotnimi sredstvi, ima-joče bogat muzej, ki je poznan po svojih učenih delih vsemu slovanskemu svetu. Po njegovej incijativi izvršil se je nedavno shod poljskih zdravnikov in priro-doznancev ter osnovalo 12 meteorologičnih postaj. Glavna postaja bo v Zabikovu, blizo mesta Poznanja „Društvo Marcinskovskega" ima skrb za učečo se mladino. Dohodki društva lahko vzdrže okolo 200 štipendistov, posvetivših se izučenju raznih naučnih strok. Rokodelska in obrtnijska društva delujejo v narodnem duhu ter pomagajo k pov-zdigu rokodelstva in obrtnije. Pri tem se ne sme pozabiti še društvo „narodnih čitalnic". Brez obzira na pogoste konfiskacije, število mestnih in vaških knjižnic le narašča. Leta 1885. in 1886. je društvo razširilo v kneževini Poznanski in zapadni Prusiji 17.000 knjig, 1. 1887 39.000, I. 1888 pa je osnovalo 150 novih čitalnic oskr-bevši jim 30.737 knjig. To društvo imelo je minolega leta 425 delujočih udov; stroški njegovi znašali so še | preko 8000 mark. Kmetje so se združili v „centralno gospodarsko društvo," imajoče že 10 poddružnic v raznih mestih. Ono si je zadalo namen: ohraniti za svojce njihovo zemljo. Konečno je že blizu 120 „uradnih društev", namen katerih je naučiti kmete citati. Vsled osnovanja raznih podobnih društev in njih delovanja, se je začelo kmetom tam že nekoliko bolje goditi. Celo za odstra-njenje verskih razdorov osnovalo se je pomirjevalno društvo. „Družba sv. Vincencija a Paulo". Ono je izključno iz duhovnikov ter ima namen skrbeti za nravnost. Proti pijančevanju je „družba treznosti", dast njen uspeh še ni velik. Vrhu tega je še raznih manjših društev, kakor: „sokol", „družba prijateljev petja" itd.
Zaradi takošnih vspehov jadikuje „Schles. Ztg.", da nemška kultura poslednji čas že ni več tako močna ter da se je slovanski element začel čedalje močneje razprostirati, ustavljati se potujčevanju ter vže ponem-čene naselbine pridobivati nazaj v prvotno stanje. Polo-nizacija jela se je v poslednjem času krepiti ter dela velike vspehe. Poljaki so zmožni nagraditi vsakega od-stopnika — Nemca, kateri vstopi v društvo rokodelcev ali poljedelcev, kateri Nemec, sprejemši slovansko nravnost in običaje, najde v krogu Poljakov dokaj ugod-nostij, vsled česar se mora sčasoma tudi popoljačiti, in evo, mnogo ponemčenih Slovanov vrnilo se je že v krilo rodne družine, monogo trdih Nemcev, ki jih je poslala država, da bi ponemčili vasi in mesta, se je že spremenilo v Poljake. Razvidno je, da bo moral Bismarck napeti proti Slovanom še drugih strun. In baš zaradi tega kaže imenovana „Schlesische Zeitung" na vspehe teh društev, katera so ji vsekako trn v peti, ker ovirajo vspešno ponemčevanje poznanjskih Slovanov. „Izv."
(Razvidno je iz tarnanja „Schles. Ztg.", da je to samo taktika, da bi drugi Šlovani ne zapažali krutih sredstev, s katerimi se pospešuje germanizovanje Poljakov, a z druge strani, da bi se še krutniše postopalo od strani pruske vlade). Op. ured.
književnost.
Marka Fabija Kvintilijana govorniški pouk. Prevel, uvod in komentar spisal Franc Brežnik, c. kr. profesor v Rudolfovem. Maribor, 1889. Založil pisatelj. Str. 135, vel. 8. Cena 60, po pošti 65 kr. Dobiva se v Mariboru v Cirilovi tiskarni, ki je tiskala knjigo, ali pa pri uprav-ništvu „Popotnika" v Mariboru. Kvintilijan, kakor pravi g. pisatelj v predgovoru, odlikuje se kot praktični pedagog, kot pravi, prvi in jedini školnik starega veka. Zato je poučen omikancem v obče, sosebno pa tudi za pedagoge, torej za vsakovrstno učiteljstvo. Tu je glede na slovensko književnost novo delo, ki obseza ne samo prevod, ampak tudi mnogo zgodovinskih in drugačnih pojasnil. Mnogo je takega, česar ne vedo niti oni, ki so se učili stare zgodovine, grščine in latinščine. Učiteljem in učiteljicam osnovnih šol bo ta knjiga veliko koristila in je tako rekoč dopolnilna knjiga pedagogiških del, katera je začelo izdajati slovensko učiteljstvo. Temu mi sosebno in iskreno priporočamo vrlo izdelano knjigo Brežnikovo; zagotavljamo, da si učiteljstvo pridobi velik zaklad, koristen njemu in narodu, ako se uglobijo v misli tega spisa.
Organizacija vojstva cesarskim in kraljevskim vo jakom v poduk v vprašanjih in odgovorih slovenski in nemški spisal in založil Andrej Komel plemeniti Soče-bran, c. in kr. major v p. V Celovcu. Natisnila tiskarna družbe sv. Mohora. 1890. Str. 42. Cena 20 kr. Ni dolgo kar smo poročali o drugih vojaških knjigah, ki jih je izdal naš velezaslužni rojak, in tu je zopet pomnožil isto književnost z novim delcem; a kmalu pridejo druge knjige na vrsto.
Ksiegi Rodu Slovianskiego. Z 6 obrazkami. Zebral i wydal Pavel Stalmach. Knjiga obseza zanimive oddelke: I. Bod slovianski. II. Mythologija pahanskih Slovanov. HI. Običaji, vade, obredi, svetinje in duhoven-stvo davnih Slovanov. IV. Družbinske uredbe davnih Slovanov. V. Stara zgodovina Slovanov. Slovaške „Narodnie Noviny" pristavljajo: „Našim čč. čitateljem, kateri razumno poljski, najtoplejše priporočamo to delo znamenitega poljskega patrijota in gorečega prijatelja Slovakov. Možno je delo dobiti v Tešinu pri knjigarju Karola Pro-chazke za 1 g!d. 60 kr.
Ebjiopvccin u /himna. (Beloruska i Litva). Tako se imenuje nova knjiga v vrsti popularnih knjig, ki izhajajo na stroške ruskega ministerstva notranjih del pod uredništvom P. N. Barjuškova. Poprej ste bili priobčeni knjigi JiMCKan Pvccb" (Holmskaja Rusj) in ,,Bo.mifi" (Vo-
Spisal je vse te knjige prof. Kijevske duhovne akademije N. J Petrov s sodelovanjem profesorja iste akademije J. J. Malyševskega. Vmes so hromohtografije in gravure najznamenitejših spomenikov ruskega naroda na severozapadni in zapadni strani. V teh knjigah je zdru-zeno vse, kar so zgodovinske preiskave dognale doslej, torej so pravi zaklad naobraženstvu v obče.
Novine in časopisi.
„Dom in Svet". Ta slovenski leposlovni in poučni časopis je začel letos izhajati v mesečnih snopičih na dveh polah. Urednik in izdajatelj mu je dr. Fr. Lampe. Dalje uredništvo razpisuje več nagrad, med drugimi: Petdeset goldinarjev za izvirno povest resnega, nravnega značaja v obsegu okolu poldruge tiskane pole. Snov je
lahko ali zgodovinska ali iz sedanjega časa, povzeta iz naše ožje domovine, pa tudi iz življenja slovanskega sploh, zlasti jugoslovanskega. Nagrada je darilo č. g. N. Drčarja v Preski.
„II Diritto Croatoizhaja kot tednik v Pulju v ital. jeziku, stoji na leto 5 gld. 60 kr. na 1/4 leta 1 gld. 40 kr. List z ognjevito besedo zagovarja direktno interese hrvaškega naroda, indirektno pa vsega Slovanstva. Razkriva zgodovino cirilo-metodijske cerkve in potrebo poslednje med Hrvati, Slovenci, Čehi; zabeležuje sosebno znamenita književna in umetna dela vseh slovanskih narodov ter pobija z veljavnimi razlogi krivične težnje in sumnje slovanskih nasprotnikov. Važno zadačo izpolnjuje sosebno tudi s tem, da seznanja romanski svet s Slovanstvom sploh. Ozira se posebno še tudi na potrebe in zadeve slovenskega naroda List si je pridobil v 5četrtletnem izhajanju med Slovani neomejeno priznanje, pri nasprotnikih zaradi doslednosti in zna-čajnega vedenja obče spoštovanje. Stanje pa ima težavno v gmotnem pogledu; zato je dolžnost, da podpirajo slovanski, zlasti pa hrvaški in slovenski rodoljubi ta list, ki je že doslej mnogo koristil slovanskemu imenu. Uredništvo opozarja zajedno na zapuščenih 70.000 slovanskih bratov, imenoma Slovencev na Beneškem ; kdor bi ne znal italijanščine, naj pa podeli dotično vsoto za list, da se bo pošiljal beneškim Slovencem, kateri bi tako spoznavali delo in razmere drugih slovanskih bratov. Naj bi ta plemenita misel našla odmev tudi med imovi-tejšimi rodoljubi na Slovenskem!
„Hagka" (Nauka), mesečnik, izhaja na Dunaju (VIII. Kochgasse 17), je namenjen ruskemu narodu v Avstriji, prinaša izvrstne sestavke, ki se bavijo z razlaganjem svetega pisma, popisovanjem narodnega življenja ruskega naroda, živečega v avstrijskih mejah, s popisovanjem zgodovinskih dogodkov in imenitnih mož, o narodnem teženju, o gospodarstvu, sosebno kmetijstvu. Kaže, kako naj se narod utrjuje ter postavlja na svoje noge tudi v denarnih potrebah. Tekst sv. pisma podaje list v staroslovenskem in ruskem jeziku. Slog tega lista je visoko čislan in je zares tako krasen, da zasluži ime klasičnega jezika. List, ki ima veliko pol v vsaki štev., stoji na leto 5 gld., na 1/2 leta pa 2 gld. 60 kr.. Mi „Nanko" priporočamo tudi Slovencem najtopleje; uni, ki jo že imajo, nam gotovo pritrdijo.
„JIucmOKK" (Listok), mesečnik, jedini list ogerskih Rusov, ki ga urejuje katoliški svečenik č. g. Evg. Fencik, objavlja ob"e poučne spise, razlaganje sv. pisma za razne nedelje, razlaganje liturgije po cirilo-metodijskem obredu, razlaganje ruske slovnice in o raznih narodnih vprašanjih. Ima tudi krasne podobe o cerkvah, stavbah in zasluženih ; svečenikov ter drugih zasluženih mož. List ima krasen jezik, kakor ,.Nauka". Stoji za celo leto 4 gld. Naslov : An die Redaction des Listok in Porosko, 1. P. T. — Remete, Comitat Ungh. Ungarn.
„ lepi30Ha/i Pyct" (Červonaja Rusj), dnevnik, izhaja v Levovu v pravem pravopisu, kakor je sporočen in utrjen v ruskem jeziku. Stoji 15 gld. na leto in 3 gld. 75 kr. za četrt leta. Zastopa gališke in v obče avstrijske Ruse v politiškem, narodnem in kulturnem pogledu. Razpravlja tudi občo ali mednarodno politiko in zvesto zabeležuje dogodke in novice vseh slovanskih narodov. Zagovarja, kakor Slovenci, narodno avtonomijo in vspešno razvija narodno zavest ruskega naroda, katerega v Ga-I liciji pritiskajo Poljaki, kakor na Ogerskem Madjari. Tudi iz tega lista je razvideti, kako leliko ume Slovenec
avstrijske Ruse, ki imajo glede na cerkev to prednost pred Slovenci, da niso združeni samo z Rimom, kakor Slovenci, ampak imajo ohranjen nepokvarjen cirilometo-dijski obred s staroslovenskim jezikom. To je da slovanski nasprotniki so zaslepili Poljake, da preganjajo ta obred, kakor že večkrat povdaijano, sebi in v tem slovanski kulturi na škodo. Vse to razkriva „HePBOHaH Pycb", katera mnogokrat jako simpatiški govori in poroča tudi o Slovencih.
nCmpaxovyd'6a (Strachopud). Satiričesko-politiškaja gazeta, polumesečnik izhaja v Levovu z vedno prilogo po imenu „Bechda" (Beseda) kot ,.literaturnoje prilože-nije k „Strachopudu". Oba lista izborno urejuje O. A. Mončalovskij. Lota 1889. je „Beseda" priobčevala razprave pod naslovom. ,,0b obrazovateljnosti narodov," katere pojasnjujejo mnogovrstna in najvažnejša vprašanja in kulturna načela, o katerih je potreba, da se jih zaveda vsak Slovan. List ima jasen, jedrnat in krasen slog. „Beseda" stoji 4 gld. na leto, s „Strachopudom" 8 gld. na leto.
„IloRMii rajimaHum" (Novvj Galičanin), polumesečnik, ilustrovan list, izhaja v Levovu in stoji celo leto 5 gld., pol leta 3 gld. Prinaša slike zaslužnih ruskih mož, slike iz kulturnega življenja Slovanov, odgovarjajoče popise in razprave, kakor spise obče kulturne in zlasti tudi estetične in leposlovne vsebine. List je krasen po obliki in notranji vrednosti.
„ Cjimumciiin Ihvfccmi/i" (Slavjanskija Izvestija), tednik, izhaja v Petrogradu od lanskega leta namesto poprejšnjih, Slovencem dobro znanih „Izvestij". Ta list je menda prepovedan v Avstrijo, vsaj v to polovico, pa nemški listi ga vendar navajajo pogostoma, in iz tega je spoznati, da objavlja članke in razprave o slovanskih vprašanjih, obširniše dopise in poročila iz vseh slovanskih zemelj. Stoji na leto v zunanje kraje 8 rub.
„Bapiitanr/,iii finemu/cz (Varšavskij dnevnik) Stoji na leto 20 gld.; in tudi ta list navajajo nemški listi pogostoma in razvideti je, da prinaša tudi članke o Avstro-Ogerski, o Slovanih v obče, pa tudi raznotere kritike o kulturnih in literarnih podjetjih. Vedno so hvalili ta dnevnik kot izboren list.	— Pk.
Prvi slovanski časopis v srednji Aziji. Od 1. janu-varja izhaja v Samarkandu politično-literarni ruski dnevnik „Ukrajina". To je prvi srednje-azijski časopis v slovanskem jeziku, katerega obstanek je kolikor toliko omogočila gradnja velike zakavkaške železnice, na kateri je poslednja postaja Samarkand. Urednik in izdajatelj „Ukrajine" je znani ruski novinar Fedor Ivanavič Poltoranov.
Poljaki imajo četiri obširne mesečnike, izhajajoče v snopičih po 10—12 pol, med katerimi je najstarejši „Biblioteka Warszawska", ki izhaja od 1840. leta naprej v Varšavi; urednik mu je g. E. Ple-bariski (Nowi Swiat, 41); za njim pride „Przeglad Pol s k i", izhajajoč od 1. 1866. v Erakovu, urednik Jerzy Mycielski; potem „Anteneum", ki izhaja od 1875. 1 v Varšavi , urednik Piotr Chmilowski (Obožna 5.), pa „Przeglad Powszechny", izhajajoč od 1884. 1. v Erakovu, urednik X. M. Morawski (ulica Eopernika 26). V teh žurnalih priobčena je vže množica raznih člankov
in dopisov tudi o ostalih slovanskih národih, poslednji čas tudi o Slovencih.
Ti časopisi navadno ne delajo velikih reklam, s katerimi bi vabili naročnike, ker jim tega očevidno ni potreba. Samó v „prospektu" „Ateneuma" čitamo med drugim, da so napočile poslednji čas za poljsko literaturo jako težka leta, in da ljudje začenjajo navadno biti varčni tam, kjer je treba kaj izdati na knjige. „Toda čas ne čaka na opešalce, marveč koraka naprej nepri-držan; drugi národi gredó vkupno ž njim, tekmujejo med seboj v odkritjih in iznajdbah, dovršujejo svoje zavode, poglabljajo in razširjajo znanost, tvorijo velika dela umetnosti ali obrtnije, puščajoč malomarno na strani vseone-mogleže, ki ne pojmijo svojega časa in se ne udeležujejo civilizacijnega dela."
„Torej tudi nam ne pristuje rok držati križem Tožba sama o težkih časih nam bremena raz hrbet ne odvzame, marveč nas samó razdraži in dela za vsakoršno delavnost nesposobne. Torej živo se poprimimo dela in storimo, kolikor je storiti možno."
V Čeha h nastopa znameniti, 7 pól obširni mesečnik „Os vé t a", uže 20. leto svojega potovanja po čeških zemljah. „Osvéta" prinaša samó izvirne članke in sestavke ter priobčuje kaj rada tudi nekrologe znamenitih Slovencev. Urednik ji je Vaclav Vlček. „Osvete" tovariš je po 8 pól obširni mesečnik (z ilustracijami) „Kvéty", katerega urejujeta pesnik Svatopluk Čech in Servac Heller. Tudi v „Kvétycli" nahajamo često članke o ostalih Slovanih. Oba ta mesečnika izhajata v Pragi, in število njijinih naročnikov znaša po 3000—3500. Poslednji priobčuje tudi kaj zale slike.
„Slovanské Pohlády", znameniti slovaški leposloven list, izhajale bodo odslej v mesečnih snopičih, po 3 pole v 8°. Doslej so izhajali v snopičih po 6 pól vsak drugi mesec. Ta mesečnik priporočamo tudi Slovencem, zlasti ónim, ki se hoté igraje naučiti slovaškega jezika, kateri je najbližji prehodnik k češčini in vsakemu izobraženemu Slovencu brez posebnih študij lahko razumljiv. Cena jim je 5 gld. na leto.
„Slovnik kapesní polsko-česky, izhajajoč v snopičih, zapustil je dovršen ravnokar tiskarno J. Pešla v Budejovicah. Obsega 544 str. dosti velike žepne oblike ter bode Čehom lahko nadomeščal razne dosedanje pol jsko-nemške slovarje. Čehi imajo tudi dobre slovarje ruskega, francoskega in angleškega jezika; ravno takó tudi Poljaki.
V Brnu izhajajo uže XI. leto „L i ter ár ni listy" — časopis vénovany zájmüm literárním, a to ne le češke marveč tudi slovanske in splošno evropejske literature. Tudi Slovenci nismo pozabljeni. Izhajajo 2krat na mesec pod uredništvom Fr. DIouhéga ter stojé celoletno 3 gld. 90 kr. Za prijatelje slovstva je to kaj izboren časopis.
Fr. Simačkova „Bibliothéka illustrovany ch romanu v" začela je poslednji čas priobčevati znameniti H. Sienkiewiez-ov román „Z ognjem in mečem" v češkem prevodu. To znamenito delo slavnega poljskega novelista je prevedeno doslej tudi uže na ruski in nemški jezik. Ruski prevod oskrbel je V. Lavrov, urednik moskovskega žurnala „Russkaja Mysl".	— M.
(Dalje pride)
„SLOVANSKI SVET" izhaja 10. in 25. dan vsakega meseca. Cena mu je za zunanje naročnike za celo leto 4 gld., za pol leta 2 gld. in za četrt leta 1 gld. Za ljubljanske naročnike in za dijake stane celoletno 3 gld. 60 kr. poluletno 1 gld. 80 kr. in četrtletno 90 kr. — Posamične Številke se prodajejo po 20 kr. — Naročnina in reklamacije naj se pošiljajo Fran Podgorniku v Gorici,
ulica Barzellini 4.
Tisk „Narodne Tiskarne". — Izdajatelj in lastnik: FranPodgornik. — Orednik: Janko Pajk.