Pastirček
Nekega lepega pomladnega dne, ko je vse zelenelo in cvetelo, pasel je Zdenko ovce. Tain pri belo cvetočej terntfljiei je stal ves žalosten in objokan. Mimo pride sosedov Tonaažek in ga vpraša: ,,Xaj ti je, Zdenko, da se jokaš?" ,,Oh, ljubi moj Tomažek" reče Zdenko, ,,videl sem gerdo in ostudno žabo kra-stačo, ki se je privlekla izpod onega  kamenja in se skrila tu sim v germovje."
—  „1 nu, čimu bi se zato jokal?" vpraša ga Tomažek.   Zdenko odgovori: ,,Ko sem vidil gerdo žabo, mislil sem si: Oj kako gerda, gnjusna žiral je to; okorno in težavno se plazi  po  tleh,  ter ne v6 ničesar o dobrotljivem  Bogu,  ki jo je ustvaril; ves čas svojega življenja mora se klatiti po blatu in teninih luknjah, dokler ne pogine in ne strohni. In jaz — rekel sem sam sebi — ustvarjen sein po božjej podobi, nosim glavo po konci, gledam neb6 ia zemljo ter se veselim le-pega drevja in pisanih cvetic; jaz spoznam Stvarnika in imam neumerljivo dušo, a vendar tako malo nanj misliin in se niu uikoli prav iz serca ne zahvalim za velike darove, ki mi jih je podaril.   Ko sem vse to tako premišljal zabolelo me je v serce in solze so se mi vlile po obrazu.   Sklenil sem odsihdob Bogu vedno hvaležen biti, da me je ustvaril po svojej podobi in mi dal neumerljivo dušo."
—  Tomažek se poslovi od svojega tovariša Zdenka ia tudi on je odsihdob bolj pogostoma niislil na Boga in svojo neumerljivo dušo.