List 29.
Politiški oddelek.
Volilna reforma
ne bode več zginila z dnevnega reda, dokler se povoljno ne reši. Sedanje začasno ministerstvo se pač ne bode pečalo s tem vprašanjem, a tisto, ki pride za njim, se mu pa več izogniti ne bode moglo. Mi smo že večkrat pisali o tem in povedali, da je po našem mnenji jedino Taaffe-jev volilni načrt primeren za sedanje razmere. Prav lahko je mogoče, da bodo stranke prisiljene poseči po njem.
Pa tudi drugi slovenski listi so se že bavili s tem vprašanjem. Poslednji „Miru je priobčil neki s*oj volilen načrt, o'katerem misli, da bi bil jako primeren. Po mnenji tega lista je njegov načrt zaradi tega dober, ker je čisto priprost in zatorej toliko ložje izpeljiv. Predno spregovorimo o tem načrtu, hočemo ga tukaj podati svojim čitateljem. Slove namreč tako le:
„1. Volilne kurijesevse odpravijo; volilna predpra-vica graščakov in kupčijskih zbornic preneha, jenja tudi razloček med mestnimi in kmetskimi volilci.
II. Vsa država se razdeli v volilne okraje, katerih vsaki šteje od 60 000 do 70.000 stanovalcev brez ozira na to, ali so kmetovalci, ali mestjani, ali graščaki. Volilni okraji se sestavijo iz zemljepisno blizu skupaj ležečih sodnijskih okrajev, tako da volijo kmetovalci, mestjani in tržani skupaj enega poslanca za svojo dolino, z njimi volijo tudi v tem okraju stanujoči grajščaki. Vendar veljajo sledeče določbe:
a)  V deželah z mešanim prebivalstvom naj se volilni okraji tako sestavijo, da bo v enem in istem volilnem okraji kar mogoče le ena narodnost zastopana. Pri sestavi takih narodno enoličnih volilnih okrajev se še na geografično lego ni treba ozirati, kjer to ni lahko mogoče.
b)  V velikih mestih, ki volijo po več poslancev, se predmestja ne smejo zvezati s sosednimi kmetskimi obči-
nami, ampak narediti se imajo volilni okraji iz samih mestjanov, samo zadnji okraj, ako za se ni zadosti velik, se priklopi sosednim kmetskim občinam.
III. Volilno pravico ima vsak polnoletni moški, ki je Avstrijanec, ni v kazni in ne živi od miloščine. Volilna pravica pa ni enaka:
a)  samski moški, ki plačujejo direktnega davka, imajo po en glas;
b)  oženjeni moški imajo po dva glasa;
c)   kdor plača vsaj 5 gld. direktnega cesarskega davka, ima tri glasove;
d)  kdor plača vsaj 20 gld. direktnega cesarskega (državnega) davka, ima štiri glase;
e)  kdor plača več ko 100 gld. direktnega cesarskega davka, ima pet glasov."
Priznati moramo, da je načrt jako priprost. Posebne duhovitosti ne bilo potreba. Opira se popolnoma na načelo, „člove* toliko velja, kolikor plača". Da se je „Mir« poprijel popolnoma kapitalističnega načela, je nam le dokaz, kako globoko so se kapitalistični nazori vsadili sedanji generaciji sploh.
Mi ne dolžimo »Mirovega« urednika, da je kdo ve kak zagovornik velekapitalistov, on le temu pritrjuje, kar mnogi drugi trde Vidi se mu pa tudi, da ima grozen strah pred socijalnimi demokrati. Mi pač nimamo tega strahu. V Avstriji pač ni toliko delavcev, da bi se bilo bati, da pridejo socijalni demokratje v večini v zbor, vsaj še v Nemčiji in Franciji, ki sta industrijski državi, ne morejo socijalisti priti do večine. Sicer se pa sploh svet preveč boji socijalnih demokratov. Ko bi tudi prišli kje v večino, bi gotovo vsega ne prevrnili. Stranke, ki pridejo na vlado, postanejo krotkejše in poleg tega bi se pa takoj prepričali, da stvar ni tako lahka kakor si jo kdo misli. Marsikatere socijalne reforme se bodo pa tako morale izvesti.
Sicer pa mislimo, da bi že popolnoma zadoščalo, če nekateri volilci, ki so oženjeni ali ki davek plačujejo imajo po dva glasa, po tri ali celo pet glasov jednemu volilci je preveč.    Tisti, ki morda 100 gld. davka plača,
----   284    ----
ni nič bolj dober državljan, kakor tisti, ki ga plačuje le 5 gld. Če imajo nekateri državljani po dva glasu, je absolutno nemogoče, da bi kedaj delavci dobili večino.
Sicer pa moramo reči, da bi se reklo le delavce za nos voditi, ko bi se jim dala sicer volilna pravica, a ob jednem pa volilna pravica nasprotnikov tako povekšala, da bi ne mogli spraviti nobenega svojega kandidata v parlament. Volilna pravica jim bode še le tedaj kaj koristila, ako spravijo koga v zbor, da bode ondu zagovarjal njih težnje in branil njih nazore. Zato pa rečemo, da s tako volilno reformo, kot jo „Mira priporoča, bi se začenjala največja nevolja mej delavci.
Pa tudi v narodnem oziru bi ne bilo posebno dobro, ko bi tisti, ki plačujejo po 100 gld. davka, imeli kar po pet glasov. Taki ljudje so na Koroškem in Štajarskem le prevečkrat naši narodni nasprotniki. Posebno po mestih bi s tako volilno reformo dali nasprotnikom v roke močno orožje.
Sicer pa ta načrt ni tako lahko izpelji v, kakor to misli „Mira. Kolikor mi poznamo sedanji državni zbor, moramo reči, da pri vsej svoji priprostosti iz tega načrta ni prav nt benega upanja, da bi se dobila večina za tako volilno reformo. Mi ne vemo, če se je urednik „ Mirov" dosti pečal z avstrijskimi vprašanji, a mislimo pa vendar, da kot dobremu politiku ni neznan zakon z 2. aprila 1873. št. 40 drž. zak. Po tem zakonu spadajo razne stvari, katere bi se premenile po načrtu, katerega priporoča „Mir", mej ustavne določbe, ki se ne morejo preminjati brez dvetretjinske večine. Tako se brez take večine ne dajo kar pomesti sedanje volilne kurije.
Veleposestniki, zastopniki trgovskih zbornic, pa tudi mnogi mestni zlasti liberalni poslanci, bi gotovo ne glasovali za tak volilni načrt in s tem bi že bil pokopan.
Sedaj je mogoča v Avstriji le volilna reforma, ki se ne dotika sedanjih volilnih kurij, temveč le razširja volilno pravico v mejah teh kurij. Vse druge je za sedaj neizvedljivo.
»Mir" posebno navaja, da je treba delati na to, da bode kmet bolje zastopan in to se nadeja, da bi se doseglo z njegovim volilnim načrtom. Celovški slovenski list ima popolnoma prav v tem oziru, a na drugi strani pa dober politik le kaj tacega predlaga, kar ve, da je izvedljivo. „Mirov" načrt pa v tem oziru spominja na načrt volilnega reda nekaterih konservativcev, ki so hoteli pomnožiti mandate kmetskih občin za toliko, kolikor bi se delavski kuriji dovolilo poslancev. Gospodje so prav dobro mislili, a to so prezrli, da odločitev ni v njih rokah. Za tako premeno volilnega reda je treba dveh tretjin v državnem zboru in teh pa brez levice ni dobiti. Ravno tako bi „Mirov" načrt, če bi ga kdo predlagal v zbornici, se razbil ob trde buče levičarjev in veleposestnikov.
Za sedaj se na povekšanje zastopništva kmetskega stanu še ne da misliti, temveč poprej je treba razširiti vo-
v
lilno pravico v sedanjih skupinah. Se le, ko potem dobimo drugačen državni zbor, bodemo mogli misliti na daljše premene v prid kmetskemu stanu.   Se pač ne da vresni-
čiti, kar bi si kdo želel. Ko bi volilna reforma bila tako lahka stvar, kakor si nekateri mislijo, bi se ob njo ne bila razbila koalicija.