Katollšk cerkven lisi
Danica izhaja vsak petek na cel poli, in velj4 po posti za celo leto 4 gld. 20 kr., za pol leta 2 gld. 20 kr., za četert leta 1 gld. 15 kr. V tiskarnici sprejemana na leto 3 gold. 60 kr., za pol leta 1 gold. 80 kr., za četert leta 90 kr., ako zadene na ta dan praznik, izide
Danica dan poprej.
i/ouikd uau JJUJJI CJ.
Tečaj XXI.	V Ljubljani 17. malega serpana 1868.
List 29.
Ti si Peter - Skala J
Ko Simon je Jezusu v veri preživi PriČ'val: „Ti si Kristus, Sin živ'ga Boga," Zveličar poplača ga koj dobrotljivi, Blagruje spoznanje njegov'ga serca ; In vanj obernivši obraz ljubesnjivi Slovesno častiti priimek mu d&: Jest tebi povem pa: „ti Peter si, — Skala, Ki nerazruSljiva na veke bo stala !u
„Na skalo to, svojo bom cerkev sozidal, Nji ključe bom zročil — naj viši oblast, Peklenski drakon jo sicer bo zavidal: Nikdar je ne zmage nobena poSast! Jest sam bodem z njo, jo vse čase bom ridal, Razcvetala bo se Najvišemu v čast; Nevesta bo moja brez madeža — zala Pod tvojim vladarstvom — izvoljena Skala!"
In res je Simona v glavarja odločil Aposteljnom Jezus, premili Gospod, Mu ključe kraljestva nebeškega zročil, Še preden odšel je k OČetu od tod; OvČice in jagnjeta v varstvo sporočil, Da zvesto jih vodi in vlada povsod. In vsacega brani naj zmote, navala, Ter vsim naj je močna terdnjava in Skala.
Pa komaj Gospod šel nazaj je k Očeti, Se judovstvo dvigne nad cerkev serdno. Grozilo do čistega jo je zatreti, Morivši slavitelje križa strašn6; Al križ po moriji svitleje zasveti, Množijo cerkveni se udje močno; Se Juda razžene, — ostane pa Skala, In cerkev na Skali razcvet je kazala. —
Ker uk se nebeški preblago razvija, Peklenski oblasti to silo merzi, Maš'vanje do križa paganom vlija: Daviti kristjane, prelivati kri, Pospeha vesela klopoče že zmija; — Pa bolj se mučencev nebo veseli, Kri njihova cerkvi prirast je dajala, Ki s kervjo oblita na Skali je stala.
Kot ladjo dervf strahovito valovje. Ko divji dobi jo v oblast Ocean, Tak strašno na cerkev let tri sto butal je Z viharjem orožja paganski Rimljan; Velikega carstva keršansko grobovje Kazalo se svetu na sodnji bo dan. — In, glej! inoč paganska ni cerkve razdjala, — Se je razrušila, — ostala je Skala.
Le Eno je Kristus na skalo postavil, Vse druge so zmota, prevzetnosti zmes, Pekle ni zmaj nje ne bo nikdar odpravil, Nikdar svoboduhov raadjal je potres. — Zaklad odrešenja je Jezus ▼ nji spravil, Nevesta Njegova le Ona je res, Resnica le v nji bo vse čase sijala: Varuje jo zmote Gospodova Skala. —
Res truma napuhnežev že je skušalo Razbiti Gospodovo cerkev lepo; Uk Božji kazi vi i je zmote sejalo, Protilo nevesti s pogubno vojsko. Veliko njih pa je poslednjiČ spoznalo, Da cerkev katolško podpira nebo ; Da zemeljska vsa moč bo prej omagala, Cerkvena terdniava da terdna je Skala.
Imela je cerkev od nekdaj že boje , Pa vselej zaznal se ji zmage je zor. Če tud so vertili so vragi vse stroje; Le zmiraj vihrA Se rešenja prapor, Ki osramotuje protivnike svoje — Kazaje, da s Skalo zastonj je vsak bor. Marsiktera butica da se je razklala, Habavši na cerkev, ki straži jo Skala. —
Ko dobo nekdanjo, tud zdaj ne miruje Zaverženi angelj, kralj večnih tam m : Očitno in skrito se oborožuje, Da t rešil bi cerkev in Skalo v pogin; Razrušil bom staro poslopje , modruje, — MašVal se serdito bom tisti dan; — in, Čuj! iz Vatikana oglasi se Skala: ,.Poginil boš ti! — jest na veke bom stala."
Stoj terdno in vervaj zatoraj, o duša! In moli, ko vidiš, da cerkev terpi. Naj Bog je več dolgo v stiski ne puša , Naj zmago sijajno ji sk >r podeli; In upaj , — naj tudi ves pekel poskuša Jo streti, „na križ ž njo,M preklinja, kriči, —. Da Božja prerokba bo večno veljala: Peklenska moč nikdar ne bo je zmagala!
Rados lav.
Mili sporni a.
O draga cerkev presvete Trojice! Mladosti moje ti spomin veseli, Kak serčno rad sem v obleki beli Po tvojen. hribu m« »dre bral cvetlice!
Kak mi žarilo je radosti lice, Če so ine draga mati sabo vzeli, Molili z mano v Tebi — in tud peli: Kak dvigal male sem v nebo ročice!
Pa oj! minula je preserčna doba: Že dvajset let spe mati, v hladni Na vek njih blagi glasi so vtihnili.
jami, —
Svetiše krasno! tvoja ie podoba Duhi otožnega vedri in drami. Mu je spomin do groba serčno mili. —
Kadoslav.
Mz pastirskega tista briksenskega kneza in škofa Vincencija zastran novih poštar.
(Konec.)
II. Šolska postava od 25. majnika
Pri ljudski soli imate razun staršev deržava in cerkev enako vdeležje. Po tem načelu so bile tudi dosedanje šolske postave vravnane. Deržava je dala vso šolsko vravnavo, je določevala šolske bukve, vendar pa po naprejšnjem preiskovanji od škofov, vstanovljala je učiteljske odgojiša po svoji previdnosti, je imela glednijo nad šolami po svojih lastnih šolskih svetnikih, in brez njenega priterjenja se ni smel noben določno vstanov-Ijen učitelj zavoljo napčnega obnašanja odpraviti. Pa tudi jaz ko škof sem imel bistveno moč do ljudske šole. Zamogel sem voditi vso odrejo v ljudski šoli, pa zagotoviti se, da se ni v nobeno učno reč kaj pripravilo, kar bi bilo utegnilo škodovati keršansko-katoliški veri ali pa čednosti. Po predlogu srenj in duhovnih pastirjev sem jaz postavljal učenike na začetnih šolan, in ako bi se bili slabo obnašali, sem smel na to gnati, da so se odpravili. Oglednijo nad šolo so imeli dekani in srenj-ski duhovski pastirji, ki so mi zastran tega vsako leto imeli naznanilo dati. Temu trudu sem se v edinosti s svojim škofijskim vikšim oglednikom vdajal z velikim veseljem. Naj slajši ure svoje škofijske službe sem imel v šoli pri otrocih. S šolsko postavo od 25. maja je vse to prenarejeno. Po taisti se mi odjemlje vsa in vsaka moč (vpliv) do šole. K večemu mi je še določiti, po kterem katekizmu naj bi se keršanski nauk učil. Tudi vaši duhovni pastirji nimajo v šoli druzega opraviti, kakor učenje verskega nauka^ voditi in otroke k nekim verskim vajam priganjati. Ce bo kak duhoven v srenjskem, okrajnem in deželnem svetovavstvu sedel ali če sme sedeti, se bo v prihodnje pokazalo. To je po nekoliko zastavljeno na bližnje deželne zbore. Vse to za sedaj, ko dela še dobro učeništvo po šoli, morebiti še uima posebno škodljivih nasledkov. Zakaj ti učeniki vedo, da jim ni le otrok nekterih reči učiti, temuč da njih naj lepši naloga je ta, da starše podpirajo v keršanski odreji otrok. Ti učeniki ved6, da „strah Božji je začetek modrosti" (Eccli. 1, 16), in zato jim bo na tem ležeče, da z duhovnim pastirjem, kterega si po pravici spoznajo za pervo podporo v šoli, delajo vse v zložnosti in edinosti, ne da bi jih postava k temu zavezovala. Zavoljo tega se morebiti ravno berž ni kaj posebnega bati. Kdo pa ve, kaj bo, ako iz novovstro-jenih učiteljskih odgojiš izhajajo učeniki s čisto drugimi mislimi, ako pridejo iz njih možje , ki bi z imenitnim zaničevanjem gledali na vero, cerkev in duhovne, in bi taki duh, morebiti celo očitno nejevero tudi v šolo trosili? Kdo ve, kaj bo, ako se s paragrafoma 3 in 6 nove šolske postave kdaj resnica stori, ako bi se srenj-ska šola čisto katoliške srenje ne smela več za katoliške šolo imeti, ako zamore v nji protestant ali jud ravno tako učenik biti, kakor katoličan? Meni serce kervovi, ako pomislim, da bi pohujšanje za otroke iz šole izviralo. To pa bi bilo v resnici v ravno omenjenih okolišinah. Zakaj spoštovanje do svetega in detin-ska vera ste ravno serčna kal vse rasti v dobrem. Smete mi torej verjeti, preljubi! ako pride taka nevarnost, da ne bom leno rok deval križem. Ne, raji bi svojo škofovsko palico zamenjal z beraško palico, in kosca kruha si od hiše do hiše prosil, kakor da bi vnemarno tako nevarnost gledal. Zakaj jest poznam besede Boga in Odrešenika: „Kdor koga teh malih pohujša, temu bi bilo bolje, da bi se mu mlinski kamen na vrat obesil in se potopil v globočino morja."
Drugo prašanje pa, preljubi, je to, kaj bom premogel še delati za ljubo šolsko mladino svoje škofije. Božji prijatel otročičev Jezus Kristus je hotel, da naj se vsa nesreča odverne od njegovih otročičev, ki so tako nezmerno dragi njegovemu sercu. Vas pa, ljubi deržinski očetje, že zdaj opominjam, vselej prav prav vestno rabite tisto pravico, ki vam je po eni deželnih
Soatdv naklonjena, in po kteri vi s priterjenjem svojega uhovnega pastirja morete učenika voliti. Ako bi v tem brezvestno delali, bi božji sodnik duše vaših otrok iz vaših r6k tirjal.
Zdaj pa sklenem svoje pastirske besede. Dnevi so resnobni. Vse je na tem ležeče, da se vsak izmed vas moško poganja zato, da se ohrani keršansko življenje v deržinah in v šoli. Delajte to tako, kakor sem ravno naznanil. Branite načela, ki sem jih izrekel, in deržite se tistih ravnil, ktere sem vam dal. Zdaj velja beseda sv. pisma: „Irascimini et nolite peccare: jezite se, pa nikar ne grešite." Goreče se poganjajte za vse dobro, posebno za keršansko deržino m za keršansko šolo: ne dajte pa se premamiti k nobeni nepostavnosti. Ne rabite nikoli nepostavnih pomočkov. Zvestoba, ktero je Tirolsko in PredareUko do visoke cesarske hiše zmiraj ohranilo, mora tudi iz te, morebiti naj hujši poskušnje ne-omadežana vzhajati. Veliko ran je poslednje leta vse-kanih naši ljubi Avstrii: toda naj hujši je rana nemiru med deržavo in cerkvijo. Naj bi se pač to nesrečno razpertje ne širilo!
Mir Jezusa Kristusa, ki ga svet ne pozna, ki ga ne more ne dati ne prejeti, bodi z vami!
Hvaljen bodi Jezus Kristus in Marij no neomadežano spočetje.	Vincencij,
knez in škof.
Aq/ pocettfajo Uberatuhi s cerkvijo Mšoijo na Mšadenski•
Popisuje dr. Lav. Gregorec.
„Da Baden, die Festung aller Gegner der Kirche, der Experementirstaat derselben ist, so lemen wir an der Beariickung der Kirche in diesem Lande nicht bloss, was die Feinde der kath. Religion wollen, sondern auch die Mittel zum Kampfe fur die Erringung der kirclil. Rechte kennen." Hist. polit. Blatter.
Ovi reki javijo, kar s tim spisom namerjamo. Priobčimo pa naj pervlje v primeri bolj kratkoma razpor cerkve z badensko vlado od leta 1851-1859; — potem vverstimo homatije, ki so poderle konkordat — ter pri-denemo zavolj njene imenitosti obširniši popis vojske zastran šol, ktera še do sedaj ni končana.
I.
Ob sloviti reki Reni (Rajni), tekoči med Nemško in Francosko, nahajamo lepo , zdravo in rodovito deželo Badensko. Sicer za tretjino manjši od Stajarske, šteje vendar blizo pol drugega milijona prebivavcev. Po veri so ali katoličani ali luterani, frajgemajndlarji, menoniti ali judi; toda katoličanov je ogromna večina: blizo milijona. V mestu Freiburgu imajo nadškofa; nad-škofija šteje 36 dekanij, 729 duhovnij. Svetna oblast je blizo enako vravnana, kakor pri nas v Cizlajtaniji: dve zbornici in pa vel. vojvoda vladajo deželo. Veliki vojvoda je luteran. Cerkvi Božji se je na Badenski vže dolgo dolgo huda godila. Ječala je pod jarmom absolutizma v podobi luteranske in jožefinske „aufklarung-e" in policijskega vsevohanja. Toda pustimo to, — vsaj mu je 1. 1848 nekoliko konec storilo. Vel. vojvoda je moral zbežati; — še le pruski vojaki mu pomirijo spun-tano deželo; hude skušnje pa ga učijo vladancem več svobode podati. Toda čudom se človek Čudi: dalo se je luteranom, menonitom, judom itd. vsesti se za mizo
precej obilne samoupravnosti: le kat. cerkvi se drobtinice niso došle. Nadškof Vikari temu ni bil kriv. Za-volj revolucije nekoliko poznej, je nadškof v pismu pisanem 5. febr. 1851 od svoje vlade tirjal več samoupravnosti, kakor je bil obljubil tirjati na zboru nemških nadškofov in škofov 1. 1848 v Vircburg-u. Toda vlada se je počasno posvetovala, koliko bi se dalo dovoliti , da se vlada sama ne poruši. Med tem umerje veliki vojvoda Leopold. Po večini luteransko minister-stvo ukaže kat. duhovnom za umerlega vladarja slovesno daritev sv. maše opraviti. Nadškof so pa primo-rani kaj takega prepovedati. Izmed 729 pastirjev (župnikov) so kteri vendar vladi vstregli, kteri niso tisti dan neiedne sv. maše brali, večina pa je vbogala nadškofa. Za dva meseca dni izide pastirski list, v kterem se nepokorni župniki pravično grajajo ter za kazen poživljajo k duhovnim vajam. Kmalo se snide 110 župnikov in napravijo pismo do nadškofa. V njem prosijo odpušanja, pa tudi za odpust kazni, toda brez vspeha. Zdaj želi vlada pomoči. V posebnem ukazu veli, da so nadškofovi ukazi neveljavni, dokler jih svetna oblast ne odobri, — duhovnike pa obljubi braniti, če nepokorni ostanejo. Vendar vsi omenjeni duhovniki vbogajo nadškofa in se vdeležijo duhovnih vaj, ktere je vodil sloviti jezuit p. Roh IG. avgusta 1852. Odselej je nadškofa posvetna oblast še bolj serpo gledala.
Kar je kat. cerkev po nadškofu zahtevala, je bilo čisto pravično. Priznala je to celo druga badenska zbornica mesca sušca 1853. Zato se je nekoliko vstreglo zahtevam nadškofa. Toda s temi betvicami bi se cerkvi Božji malo koristilo, še cel6 kvar bi se delal, ker bi se zbornica navadila samovoljno v celo duhovnih rečeh postave dajati, ako se nadškof nebi poprašal. Meseca junija 1853 se posvetuje nadškof v Freiburg-u z vsemi škofi svoje nadškofije ter v posebnem obširnem pismu javi svoje zahteve do badenske vlade, in sicer: 1. Da naj se nadškofu nikakor več pravica ne kvari bogo-slovce izrejati po keršansko katoliških načelih brez ^— vpliva posvetne oblasti. 2. Da se katoličanom pravica pripozna katol. šole imeti in nove vstanavljati. 3. Da zamorejo nadškof svobodno pastirske liste izdajati in po cerkvenih postavah nepokorne duhovne soditi in kaznovati. 4. Da svetna oblast ne brani nadškofu vvesti potrebnih in koristnih kat. bratovšin, vstanov menihov in redovnic. 5. Da se cerkvi pripoznd pravica do premoženja in da ga sama po šegi samoupravnosti oskerbljuje. Zbrani škofi pristavijo: „To so naše zahteve; — ne morejo se dalje časa v nemar puščati. Se misliti si ne moremo, da bi se njim nikakor ne hotelo vstreči; ni mogoče nam verjeti, da bi slavna zbornica nas silila zanemarjati skerb za zveličanje neumerljivih duš zato, ker se nekterim dozdeva, da so si pravice po Jezusu Kristusu sv. cerkvi podeljene vse kako navskriž s pravicami, ktere grejo deržavi."
Temu pismu se ni odgovorilo. Nadškof Vikari tedaj spoznavši, da vladi ni volja vstreči naj pravičnišim tir-jatvam, pošlje drugo pismo do vlade. Naznanuje se v njem, da se namenja za naprej duhovna oblast obnašati, kakor da bi bilo vže vse dovoljeno. Vsem katoličanom pa, kteri so pri ministerskem oddelku za verske opravila (Oberkirchenrath), se žuga, da bodo izobčeni, ako ne ravnajo po pismu nadškofovem.
Tolika serčnost osupne ministre; — tolikega poguma se niso nadjali najti pri sivem 801etnem možu. Pa vlada se zanaša na duhovništvo in ljudstvo, zato sklene razpor do svoje popolne zmage dognati, naj velja kar velja. Neutegoma pošlje v Freiburg vladnega komisarja Burger-ja s poveljem, da ima oklic vsakega pastirskega lista ali nadškofijskega ukaza zabraniti, če vlada ni podpisana. V posebnem pismu do duhovnikov
pa roti in zahteva, da vladi zvesti ostanejo in ne posnemajo ,,prenapetega" nadškofa, če se hočejo ogniti neprilikam in kazni. List se je razposlal 9. nov. 1853. Ob enem so vsi vladni in drugi časopisi razsajali, kolikor njim je bilo drago in blago, — katoliške novine pa so se grabile, ali celo prepovedovale. Duhovna oblast se ni zamogla braniti, če ne na prižnici, kar se je tudi zdaj godilo. Nadškof se je namreč začel obnašati, kakor da bi bile vse zahteve vže dovoljene. Zato je odpravil vladnega komisarja pri skušnjah bogoslovcev, — izpraznjene duhovnije, kterim vlada ni bila patron, je delil po svojem prepričanji brez vladnega dovoljenja in vpliva. Naposled je izdal krepek pastirski list, — v njem je slovesno in očitno izobčil komisarja Burger-ja, — vsem duhovnikom žugal z odstavo (suspenzijoj, ako se krepko ne deržijo svojega nadškofa ter v 4 nedeljah zaporedoma s prižnice ne branijo pravic cerkve Božje in pa ravnanja nadškofovcga. Duhovništvo je skoraj povsod ročno zveršilo povelje svojega nadškofa. Raz-serdena vlada pa si prizadeva pomagati s tem, da duhovnike nadleguje s sodnijskimi preiskavami, nektere da celo zapreti. Vendar ker se je po tem takem bati bilo, da preveliko motenje službe Božje utegne katoličane zelo znemiriti, kaznuje zveste namestnike Božje v denarjih ; sopet drugim, kteri so dobivali plačilo iz deržavne kase, ustavi izplačevanje. Sem ter t je so po takem duhovni prišli v precej hude zadrege in so ter-
Eeli pomanjkanje. Toda žalost in stiska njihova ni bila rez veselja. Sv. Oče so namreč 9. januarja 1N">4 v nagovoru do kardinalov vpričo celega sveta tožili na-silstvo badenske vlade, — očitno in slovesno pa so svojo radost in veselje javili o ondašnji duhovščini. Skoro vsi škofi Evrope in Amerike in drugi veljaki svetnega in duhovskega stanu so v tolažilnih dopisih hvalili in priznavali obnašanje nadškofa, — za duhovnike pa je dohajalo obilo pomoči v denarjih. — Vendar naj hujši je bil razpor, ko je vlada ukazala, da pri cerkvenih sporočilnih denarjih (štiftengah) in drugem cerk. premoženji duhovništvo nima ničesar več opraviti. Temu nasproti je nadškof ukazal, da se ima pri vsaki fari za oskerbovanje cerkvenega premoženja napraviti odbor vernih katoličanov. Ti imajo skerbeti za vse premoženje, župnik in dekan pregledujeta prešteve (račune) in poročata konec leta nadškofu. Posvetna oblast nima nikakoršne pravice se vtikati. Vsem katoličanom pa, kteri bi se dali voliti v odbore osnovane od posvetne oblasti, se žuga z izobčenjem iz cerkve Božje. Ta ukaz je ljudstvo zelo zadel in predramil. Jelo se je zerno ločevati od plev. Veliko se jih je začelo hrabro za cerkvene pravice potegovati. Po nekterih krajih je ljudstvo skupej vrelo in svoje duhovne branilo, kedar so jim vladni policaji hoteli liste in prešteve cerkvenega premoženja vzeti, in v pokrajinah odenwaldskih se je bilo punta bati, — zato je vlada bila primorana tje vojake poslati, da okovarjajo očitni mir. Zdaj je vlada nadškofa tožila, češ, da kali očitni mir, da je puntar, prelomivši prisego zvestobe, ktero ie prisegel, kedar je nadškof postal. Djali so ga v sodnijsko preiskavo in so ga po žandarjih v njegovem poslopji v Freiburgu kakor kakega hudodelnika zapertega imeli od 23. do 30. maja 1854. Nekdanjim apostolom podoben reče Vikari pri tem novem nasilstvu: „IIvala Bogu, zdaj se godi sila." Do vseh vernih pa je poslal nov pastirski list, v kterem se brani zoper natolcevanje puntarstva, rekši: da je „zelo neslano 821etnega starčka, kteri vže na pragu večnosti stoji, dolžiti takega hudodelstva, tem bolj, ker je ravno tisti mož zvest ostal takrat, kedar se je bilo zoper vlado vse spuntalo." Ob enem dadjrnje kon-zistorije ustaviti, nje vradnice zapreti ter v Rim poročiti, kaj se je zgodilo: da sv. Oče za nadškofijo na
dalje poskerbijo, ker nadškofu ni mogoče pastirovati za-volj pomanjkanja potrebne svobode. Zdaj utihnejo po vsi nadškonji zvonovi in orgle, altarjem se vzeme njih lisp, vsako slovesno opravilo preneha, pri občnem cerkvenem žalovanji se verni pogostoma zbirajo in molijo.
Pretergalo se je vse vradno občenje med vlado in nadškofom, zato se oberne vlada do sv. Očeta v Rim. Toda Pij IX je enako stalen kakor Vikari, — še občevati neče z badensko vlado, dokler ne neha od za-tožbe zoper nadškofa, dokler sploh vsega ne spravi v stan, kakoršen je bil pred razporom. Čez nekoliko časa, se vš da težko, privoli vlada v to zahtevanje papeževo. Polagoma se nasprotni stranki pomirite in sprijaznite; vendar še le čez 4 leta se zverši pogodba alikonkordat med Pijem IX in pa vlado badensko. Po tem konkor-datu, zveršenem 28. junija in razglašenem 3. decembra 1859, seje zahtevam nadškofa popolnoma vstreglo. Hrabri Vikari je sijajno zmagal.
Vofska zoper katoliško cerkev•
(Dalje.) IV.
Ravno sovraštvo do svete cerkve nam priča, daje nauk njen resnica.
Kdor le nekoliko pomisli, spoznal bo, da je to gotovo res, da cerkev le zato zaničujejo, ker resnico uči. Resnica in zmota se tako ločite, kakor dan in noč, kakor svitloba in tema, kakor nebo in pekel. Tako nasprotje se pa ne more nikoli združiti, zatoraj se tudi krivica in zmota vzdigujete zoper pravico in resnico. To večno pravilo nam kaže pot pri presojevanji kaj je res, kaj napak; za gotovo smemo toraj reči, tisti nauk, ki ga zasramujejo, zaničujejo in napadajo ljudje brez vere in Boga, mora biti v resnici velike cene za pametnega in vernega kristjana. Ce se toraj z vero katoliško ne strinjajo misli in dela brezbožnih ljudi, če se terdovratno bojuje zoper njo zmota, gotovo mora ona učiti pravo božjo resnico; nasproti pa če uči katoličanstvo večno nespremenljivo resnico, mora se vsled večnih pravil bojevati zoper njega nasprotna zmota in boj mora tem hujši biti, čim resniČniši je nauk katoliški.
Kakor pa vera katoliška le resnico uči, tako zahteva tudi pravico in čednost; nasprotovati ji toraj mora vsa krivica, vsa hudobija in malovrednost. 1800 let že se bojuje zoper našo vero greh in hudobija in ravno toliko časa se stavi cerkev slavno in zmagovavno v bran; pritiskajo zoper njo zunanji in znotranji sovražniki, stra-hovati jo nočejo z mečem, podirati s krivimi nauki in obrekovanjem; na tisuče in milijone jih odpada od nje, samo zato, ker nič ne odjenja od resnice in pravice, in v bistvenih rečeh tudi čertice ne spremeni; ona pa je zmiraj stalna, zmiraj nepoškodovana, zmiraj zmagovavna, zmiraj rodovitna, zmiraj veličastna, podobna veliki reki, ki se zmiraj naraša in širi. Vse krivoverstva razpadajo in poginjajo, akoravno jih človeška moč podpira; katoliška cerkev pa ne peša nič ne v nauku, ne v bogo-častji, ne v vladovavnem osnovu; zmiraj cvete, zmiraj se vterjuje, zmiraj napreduje, akoravno jo stiska človeška moč v vsih podobah. Nekdaj je izustil znameniti Gamaliel sledeče pomenljive besede: „Ce je ta naklep in to delo od človeka, bo samo razpadlo, če je pa od Boga, ga tudi vi ne bote mogli razrušiti." Mi zdaj lahko sodimo, ko vidimo, da so vse krivovere, ki so jih ljudje osnovali, poginile; cerkev katoliška pa ni še nič zgubila moči in veljave — ne more biti toraj delo človeško, mora biti delo božje.
V resnici katoliška cerkev je božja, in ker je božja, podobna je svojemu božjemu vstanovitelju; preganjajo jo, bičajo, s ternjcm kronajo, na križ pribijajo, kakor
Jezusa Kristusa, in ko bi Zveličar danes še enkrat na zemljo prišel, godilo bi se mu ravno tako. Terpeti ko Bog, zmagati ko Bog, je pa dokaj veličastno, po pravici sme biti ponosna cerkev, da ima tako vzvišen namen.
Ali se ne čudimo starodavnemu hrastu sredi loga? Podoba je čverstosti in sterpljivosti, ponosno se dviga z neštevilnimi vejami proti nebu, kljubuje viharjem in nevihtam, ter razgrinja daleč krog po logu gosto hladilno senco; — on je kralj v logu.
Ravno tako stermo ogledujemo staro velikansko po-hišje, mogočen grad, očerneli z mahom porašeni zidovi pričajo nam starodavnost, visoke strehe, pridelani stolpi njegovo mogočnost, vse nam kaže njegovo stalnost, nam govori, da mu čas toliko stoletij ni bil kos, da se vsakemu sovražniku krepko v bran stavi. Ce bi nam bilo dano na voljo prebivati v tem poslopji, kar nič bi ne pomišljali, vsak bi se rad podal v njegovo varstvo.
Sveta katoliška cerkev je pa naj stariae drevo, naj stariše poslopje na svetu. Na Golgati je pognalo drevo perve korenine, na Golgati se je postavil podstavni kamen poslopju; in drevo se krepko razraša, že razteza veje po celem svetu, veselo zahajajo vsaki dan trudni popotniki v poživljavno senco njegovo; ravno tako se zmiraj bolj razprostira poslopje in dobiva vsaki dan novih
prebivavcev.	. .
Koliko tacih podob bi lahko našteli, eno krasniši kot drugo, vse bi nam na serce govorile, da je cerkev zmiraj živa, zmiraj mogočna, da nas nezmotljivo uči resnico. Ker je toraj cerkev Božja, mora biti tudi nespremenljiva, obstati mora na veke kakor Bog.
Pa — naj bo dosti tacih podob, dokazati hočemo le še ob kratkem, da ravno sovražnost do katoliške cerkve glasno spričuje, da je ona edina resnična.
Ali se mar kterikrat sliši, da bi sovražniki katoliške cerkve napadali še kako drugo vero in jo sramotili? Morebiti vero Kitajcev in Indijanov, vero ki jo je Buda učil? Gotovo nikoli ne. So še celo modrijanje, ki nam kdo ve kaj dobrega in blagega iz te vere pripovedujejo, kako srečno ljudstva v nji žive, kako raz-s viti j eni so njeni duhovni itd. Vendar je pa budajizem prečudna zmes vsakoršnih vraž in neumnost. Sicer modrijani nesramno obrekujejo našo vero, češ, da v verige kuje duha, in slepi ljudstvo: ravno to pa velja, kakor nalaš, od budajizma.
Ali smo morebiti kterikrat slišali, da nasprotnikom naše vere tudi nauk Mohamedov ni po volji? Ne kmali. Vendar pa vera ta, ki se ji izlam pravi, in h kteri se turki spoznavajo, veleva, da naj se po celi zemlji z orožjem razširja, vsak, kteri pade v boji za mohame-danstvo, uči dalje, se gorek preseli v nebesa; padel pa ne bo, če mu ni oa nekdaj namenjeno ; če mu je pa odločeno, ne odtegne se smerti tisto uro, naj bo kjer koli. Izlam dovoli ljudem razujzdano živeti, obeta jim še unkraj nesramno vživanje, zatira tudi omiko, vede in umetnije. Tako nespodobna, tako nasprotna človeškemu duhu je vera Mohamedova, puste jo pa čisto pri miru tisti, ki grejo tako navdušeni v boj zoper katoličanstvo. Se ve, da turki niso katoličanje, so njihovi serditi sovražniki, prav dovolj je to. Ali mar obračajo orožje zoper jude? Nikakor ne, judje so pro-tivniki katoličanov, z njimi se družijo v boj, prijazno jih terpe zraven sebe ter pravijo: Verujte po svoje in živite v miru! Ravno turki in judje so še nekaki posebni ljubljenci novošegnih liberalcev, kteri vse poštene katoličane le ultramontane imenujejo, škofe in papeža gerdo psujejo in cerkev napadajo, ker resnico uči.
Ravno tako je s protestanštvom in njegovimi raznimi razrastki. Vse puste na miru, naj delajo kar hočejo. Protestantje, naj bodo v Berolinu ali v Londonu ali v Ameriki, ali kjer koli, so zoper papeža in Rim ;
več pa ni treba, da so takim možem všeč, da je njih vera osnovana po zahtevah sedanjega časa; če pa kje očitno predaleč segajo, jih pokrivajo s plajšem keršanske ljubezni.
Glejmo toraj! sovražniki svete vere se vzdigujejo le zoper rimsko, katoliško vero. Ali ni to naj očitniši dokaz, da je le ona prava vera? Sej pravi naš pregovor, da „resnica v oči bode." Pač da. Katoličanstvo je edina prava vera, to je njena slava, to njena čast, s tem se smemo mi, njeni zvesti spoznovavci, po pravici ponašati.	(Konec nasl.)
Tri prav prijetne dogodbe
v plačilo tistim, 1. ki ljubijo Marijo Mater, 2. ki ljubijo ali saj zdaj mislijo ljubiti svojo lastno mater, 3. ki ljubijo cerkev mater.
(Konec.)
3. Kaj premore dober svet. V cerkvi sv. Petra je bil letošnjo veliko saboto keršen vojak, po rojstvu in izreji od judovstva. Baltimorski ljudski časnik pripoveduje s prisego poterjene okolišine njegovega spre-obernjenja. On pravi:
„Ker so mi svetovali, da naj silo tehtno dogodbo razglasim, to storim s serčno molitvijo, da bi to kteri mojega rodu brali in si iz tega korist zajemali." Nadalje pripoveduje nekoliko svojega življenja in pravi, da so ga v otročjih letih v naj ojstrejši judovski ločini izrejali ter podučili, da naj Zveličarja psuje, keršansko vero zasramuje in vsako keršansko reč zaničuje. „Ko sem bolj spoarastel," pravi dalje, „sem imel te načela prav za kratkoumne in ne da bi pravo vero sprejel, sem postal popolnoma nejevernik in brezbožnik. Ako se ozrem nazaj na čas, ko sem brez Boga živel, se moram tresti in trepetati ter Bogu zahvalo dajati, ki je imel tako dolgo z menoj poterpljenje in me ni v svoji pravični jezi s smertjo udaril. V resnici moram reči, da me je Bog kakor nažgan kos lesa še iz plamena rešil. Obvaroval me je v marsikteri vojskini bitvi in v mnogih nevarnostih, da me je ko skesanega grešnika pripravil do znožja križevega.
Nadalje pripoveduje, da je bil 1. 1863 v bitvi pri Gettisburgu vjet, v Belle-lsland gnan, kjer je ostal do svečana 1864, potem pa bil odpravljen v Andersonville v Georgii. „Grozovitnosti tega kraja," piše dalje, „so mi še zmiraj v živem spominu. Tisuče jih je darovalo življenje za svojo deželo brez godernjanja. Po čast. očetu Whelan-u iz Savane v Georgii si je Bog v svojem ne-zapopadljivem usmiljenji na tem kraju pripravil veliko pravih naslednikov križa. Ko sem bil med vjetimi v Andersonville-i, sem bil postavljen za oglednika čez oddelek v bolnišnici, ker moje opravilo je lekarništvo (apotekarstvo). Gledal sem naložene dolžnosti spolno-vati na tanko, kar je bilo moč in pa človekoljubno. Bilo je pa v Andersonville-i naj veči pomanjkanje zelenja in druzih pomočkov, ki so zoper ustno gnjilino, in nasledek tega je bil, da jih je bilo prav veliko na-padanih od kurdeja (ustne gnjiline) in so umirali za to strašno boleznijo. V vel. serp. 1864 sem tudi jest dobil to bolezen. Poskušal sem vse zdravilne pomočke, ki sem jih premogel dobiti, vidil sem pa, da mi nič ne pomaga ter bom mogel umreti, ako ne bo druzih pomočkov."
„Florenc Mahoney, moj tovarš ravno tiste kompa-nije in polka, je bil z menoj v ječi. Bil je mlad, pobožen katoličan, ki je prav veliko molil. Neki dan mu pokažem otekline, ki sem jih bil ves poln, in pristavim: „„Mislim, da bom mogel svoje kosti na tem kraju pustiti, kar je m6glo toliko druzih pred menoj."" Odgovoril mi je: „„Ako ti ljudje ne morejo več pomagati,
sem pa jest vender prepričan, da sv. Devica premore, če z ravnim sercem k nji moliš/*'" Odgovoril sem: „„Molil bom k nji in ako me ozdravi, se bom pokato-ličil."" Naslednjo noč sem molil nekako eno uro, in ker mi molitve katoliške cerkve niso bile znane, sem le govoril: „„Mati Božja, pomagaj mi!"" Drugi dan po molitvi sem si ogledoval noge in našel sem, da so bile otekljine zginile, meso pa je bilo zdravo, in od ti-stihmal sem čisto in popolnoma zdrav. Bil sem takrat prepričan kakor še danes, da je bilo to čudež, in da mi je bila zdaj dolžnost katoličan postati. Jest sem bil grešnik, nevernik, in sveta Devica je imela z menoj usmiljenje, je poslušala mojo prošnjo in jo uslišala. Zares, Bog naše prošnje usliši, ako smo ravnoserčni."
„Povernivši se iz Andersonville sem zanemaril svojo obljubo spolniti, ker lažnjivi napuh me je slepil in hudobni duh me je zaderževal. Od tistega časa me je zgol j sama nesreča zadevala in mislim, da to je bila pravična kazen Božja za moje besedolomstvo. Po nezmernosti in razuzdanosti sem prišel tako na nič, da sem mogel zopet vojak postati. To me je zopet zdramilo. Razodel sem naj skrivniše misli nekterim pobožnim možem in ženam, ki so mi svetovali, naj si duhovna poišem — in moj duhovni vodnik me je danes kerstil in sprejel v katoliško cerkev. Prosim vsegamogočnega Boga, naj bi tisti mojega naroda, ki to bero, se prepričali, da so na potu v večno pogubljenje, ako se h križu ne ober-nejo, da se otmejo. Sigismund \Varburg. 11. malega travna 1868."
Te dogodbe sta poterdila Florenc Mahonev in Sigismund Warburg pred mirnim sodnikom Leon. Kean-oni v okraju Kolumbija na Vašingtonskem 23. maja.
UMihec Jflagone. *)
V vod.
Častiti duhoven g. Janez Bosko ima v mestu Torinu na Laškem prav blažen vstav ali kolegij o, ki se imenuje Salezijaniše (Oratorio di S. Francesco di Sales). V tej napravi ima več sto ljudi vsake starosti, — ostarele, ki več delati ne morejo, pa tudi mladino ter z njo šole od začetka pa do konca bogoslovja. Bogati mladenči se olikujejo tukaj za plačilo, ubožni pa zastonj. Že marsikteri mladeneč v tej napravi je umeri v sluhu svetosti, zakaj njen vodja sam, kakor se govori, je v resnici svet mož. Kaj se je godilo z Mihcem Magon-Četom, Salezijancem, bode razložila naslednja zgodba, ki se poslovenjuje z laškega. Pristavimo naj samo to, da dogodba je resnična, kakor pravi tudi pisavec g. Bosko v predgovoru, namreč: „Vsak bravec pa si je svest, da djanja so resnične; zakaj jest nisem druzega storil, razun da sem tisto razverstil in v zgodovinsko podobo povezal, kar se je godilo pred očmi množice živih, ki se zamorejo vsak trenutek poprašati zastrau tega, kar se pripoveduje."
Poglavje 1.
Mihec general potepinov.
Neki jesenski dan sem šel nazaj iz Somarivc proti Torinu. Mogel sem pa v Kar manj oli čez celo uro čakati na vlak proti Torinu. Že je bila ura odbila sedem, obnebje je bilo oblačno, iz goste megle je droben dežek peršal. Slabo berleča luč na postaji je dajala le slabo svitlobo, ki se je v mali daljini obrežja v temo zgubivala. Le še derhal dečkov s svojimi kratkočasi in kričanjem je vlekla nase, ali bi raji rekel, je glušila
*) Ta silo mična in podučna dogodba bodi priporočena posebno učenikom, ki žele mladino prijazno vedriti in ob enem buditi k Čednemu obnašanju in poutenemu življenju ; posebno primerna je za nedeljske šole. da se je vsaki pot nekoliko bere.
ušesa gledavcev. ,,Čakaj> primi ga, teci, derži tega, v ječo z unim!" — take besede so popotnikov oči tje v uno množico obračale. Ali izmed vsih kri-čev se je posebno en glas razlegal, ki je bilo znati, da nad vsimi druzimi gospoduje; to je bil kakor glas poglavarja, ki so ga tovarši povzemali, in vsi so £a ponavljali kakor ostro povelje zapovedovavca. Zdajci me obide želja poznati njega, ki je znal s tako derznostjo voditi razveseljevanje v sredi med tolikim mnogoterim rohovžem. Pristrežem priliko, da so vsi zbrani okrog svojega vodnika, potem se v dveh skokih med nje spustim. Vsi prestrašeni zbeže; en sam se ustavi; stopi na noge, se podpre z rokama na straneh in z nekakim za-povedovavnim glasom tako-le spregovori:
—	Kdo ste vi, ki tukaj pridete med naše igre?
—	Jaz sem eden tvojih prijatlov.
—	Kaj hočete pri nas ?
—	Ako ste zadovoljni, bi se kratkočasil in razveseljeval s teboj in s tvojimi tovarši.
—	Pa kdo ste vi? Ne poznam vas.
—	Povem ti še enkrat, jaz sem eden tvojih prijatlov: rad bi se malo razvedril s teboj in s tvojimi tovarši. Kdo si pa ti?
—	Jaz? Kdo sem? Jaz sem, odgovori tehtno in glasno, jas sem Miha Magone, general razveseljevanja.
Med tem kremljanjem se nama približujejo drugi dečki, ki jih je bil britki strah razpodil. Govoril sem nato zdaj z enim, zdaj z drugim, potem se v novo ober-nem k Magončetu in nadaljevam tako-le:
—	Dragi Magonče moj, koliko let imaš?
—	Trinajst let.
—	Ali že hodiš k spovedi?
—	O se ve da, odgovori smehljaje.
—	Ali si že bil pri sv. Obhajilu ?
—	Tudi sem že bil, in pa že večkrat.
—	Si se učil kacega rokodelstva?
—	Učil sem se rokodelstva: nič delati.
—	Kaj si pa dosedaj počenjal ?
—	V šolo sera hodil.
—	Ktero šolo si izdelal?
—	Izdelal sem tretji začetni razred.
—	Ali imaš še očeta ?
—	Ne, moj oče so umerli.
—	Imaš še mater?
—	Imam, mati so še živi in delajo za dnino pri druzih ljudeh, in si vse prizadevajo, da dajo kruha meni in mojim bratom, ki jim neprenehoma delamo sive lase, — čudo, da ne obupajo.
—	Kaj pa misliš početi v prihodnje?
—	Treba bi bilo, da kaj počnem, pa ne vem, aj.
To ravno govorjenje, zedinjeno s prevdarnimi in
resničnimi besedami mi je naznanovalo veliko nevarnost za tega mladenča, ako se pusti v takem zanemarjenem stanu. Od druge strani se mi je dozdevalo, da iz take živosti in serčnosti bi utegnilo kaj dobrega biti, ako se obdela in olika; torej z njim govor tako-le nadaljevam:
—	Dragi Magonče, ali je tebe volja zapustiti to po-tepinsko življenje in se učiti kake umetnosti ali rokodelstva, ali pa nadalje v šolo hoditi?
—	Kaj pa, da me je volja, odgovori ginjen; to življenje je za pekel in mi več ni všeč; nekteri mojih tovaršev so že v ječi; tudi jest se zase bojim; ali kaj mi ie storiti? Oče so mi umerli, mati so ubožni, kdo mi oo pomagal ?
—	Nocoj se v prav goreči molitvi priporoči Očetu našemu, ki je v nebesih; prosi serčno, upaj v Njega, on bo poskerbel za-me, za-te in za vse.
In ta trenutek že zapoie zvonec na železnici ter s poslednjimi udarci vabi, da moram odriniti brez odlašanja. Na, mu rečem, na to-le svetinico, pojdi jutri k
gosp. Aričiju, svojemu duhovnemu pastirju; povej jim, da duhoven, kteri ti je svetinjo dal, želi naznanila o tvojem obnašanji.
S spoštovanjem sprejme svetinjo; ali kako Vam je ime, iz kterega kraja ste, ali Vas poznajo gosp. Ari-čijo? Te in take reči je popraševal Magonče, pa nisem več mogel odgovarjati, ker vlak je bil prišel, mogel sem stopiti v voz za odhod proti Torinu.
(Dalje nasl.)
10gied po SiovensKetn in dopisi.
Iz Ljubljane. Tergovska družba za bolnike je imela pretečeno nedeljo obli v ternovski cerkvi obletno sv. mašo med izverstnim petjem filharmoniške družbe.
—	V mestni šoli pri sv. Jakopu se začno očitne spraševanja prihodnji teden, in sicer 20. t. m. —
—	Kratek poduk od višnjevega škapu-lirja na čast Marije Device brezmadežne z zapisnikom odpustkov vred, — posnet iz bukvic reda Teatinskega, v Rimu poterjenih, je prišel na svitlo (pri M. Valjavec v špit. ulicah po 7 kr.). Bukvice so potrebne tistim, ki so v to bratovšino zapisani, da vedo, ktere opravila imajo in kdaj pa kakošnih odpustkov se zamorejo vde-leževati. —
—	Večni mesec, po kterem se je popraševalo, je zopet v natisu in bo kmali dogotovljen.
—	Udom družbe sv. Mohora, ki so se vpisali pri meni, naznanjam, da so letošnje knjige došle. Pri tej priliki prosim in svetujem, da bi koj pri prejemu knjig plačali donesek za prihodnje leto. Tako ravnanje bi poverjeniku jako zlajšalo ne majhni trud; pa tudi udom prihranilo eno pot in skerb, da ne bi pozabili odrajtati letnine, kar se je še vsako leto zgodilo in ni bilo všeč nikomur.	A nt. Lesar,
poverjenik ljublj. dekanije.
—	Orglarsko službo v stolni cerkvi je dobil po smerti tudi mlajšega Greg. Riharja g. Forster, pevski vodnik v narod, čitavnici. Opomnimo naj o tej priliki, da vsi napevi star. in mlaj. Riharja se še dobivajo pri sestri star. Greg. Riharja. Kolikor slišimo, se želi, da bi se Riharjevi napevi tudi v petji po mestu ohranili, ki so močno priljubljeni povsoa.
—	Zdaj pa zdaj — je res nevarnost za Pija IX! Vatikan se trese, angelske terdnjave stožerji v Rimu pokajo ... Čujte! Ljubljanski nemški turnarji so se vzdignili zoper papežev nagovor, na glas — pričo Vevč in papirnice protestujejo zoper njega! —
Iz Kolovrata. Bilo je drugo pobinkoštno nedeljo ali pervo po prazniku presv. Rešnjega Telesa. Obhajal s o je ta dan v kolovraški fari slovesni sprevod ali procesija presv. Reš. Telesa, ker je bilo to sveto opravilo poprejšnji četertek zavoljo deževnega vremena za-deržano. Že k delapustu poprejšnjega dne so mogočno germeli precej težki možnarji, ktere so fantje tukajšnje fare letos kupili v baron Cojzovih fužinah na Gorenskem. *) Drugi dan, to je 14. rožnika, se je pričela slovesnost z veliko sv. mašo ob 9, potem pa je nasledvalo blago-slovljenje cerkvenih bander, štirih čisto novih, dveh prenovljenih in neba, in sicer pred cerkvijo pri pervi evangeljski postaji. Doverševal je to opravilo posebno pooblaščeni g. duhovni pomočnik v prelepem večerni-škem plajšu ali pluvijalu, za kterega v imenu farmanov prav serčna hvala bratovšini vednega ČeŠenja presv. Reš. Telesa, ki ima tudi v tukajšnji fari mnogo udov! Spremljalo je 6 mož s prižganimi stalnicami ali svetil-nicami. Ob obeh straneh evangeljske postaje vverstene
*) Kteri bi si omislili enacih raožnarjev iz dobrega kovanega železa in po nizki ceni, naj jim bodo priporočene bar. Cojzove fužine na Gorenskem. Veljajo pa 4 z 61 librami teže nekaj čez 13 gold.
so pa stale belo oblečene in ovenčane deklice, nekaj s svečami, nekaj s cvetličjem. Skorej vse so kinčale tudi lepe svetinice Marijnega prečistega spočetja, obešene na rudečih in višnjevih tračičkih krog vratu, ktere so jim še ranjki g. fajmošter podelili. Enake svetinice so zaljšale tudi persi pridnejših šolarjev. Pervo je bilo blagoslovljeno nebo, ki je vse prenovljeno, razun prelepe malarije na poveršnini, izmalane po mojstru Lajer-u (Sv. Reš. telo s kerubinoma). Zdaj stopi v sredo med vversteno šolsko mladino šolar z belim šolarskim bander-cem, kterega eno stran lepotici izverstno po bogoslovcu g. M. Prijatelju izmalana podoba malega Jezuščeka, der-žečega z eno roko pšenično klasje, z drugo pa grojzd; na drugi strani je pa sv. Alojzij, šolski patron. To prelepo trivoglato po Blažu Raspu izdelano banderce so ranjki za podučenje otročičev zares goreči g. fajmošter omislili. Za šolarčkom pristopita dečka z obnovljenima cerkvenima banderčkoma. Z njimi pa druga dva z novima malima bandercema. Opomnimo naj samo, da delo je res prelepo domačega mladega malarja Matija Koželja iz Vodic, zdaj v Kamniku.
Po odhodu tih pristopijo Podlipovski fantje s svojim banderom, in ga k blagoslovljenju nekoliko vklo-nejo, kar je bilo kaj ginljivo. Mojstersko sta izdelana ss. Mohor in Fortunat, patrona te podružnice in naša perva aposteljna, kakor tudi na drugi strani sv. Marjeta v svojem nebeškem zamaknjenji. Tudi to je delo Koželjevo.
Evangeljske postaje so bile ena lepši od druge. To pa od tod, ker postaje so se lansko leto zročile soseskam, in zdaj se soseska skuša s sosesko, ktera napravi lepše. Kaj še opomnim, da nove bandera izdelane so na Dunaju v g. Gianijevi delavnici, ktera je v izdelavi cerkvenih reči, mislim, med pervimi v cesarstvu. Imajo pa tudi bandera pravo obliko, niso štirovoglate kakor kaka razpeta rjuha, ampak bolj podolgaste.
Iz Suhora nad Metliko, 13. julija. —f—. Dovolite , da vam spet naznanim par žalostnih dogodb. Sej mi je že stara navada, da pripovedujem več žalostnih nego veselih vesti.
Služil je priden, prileten hlapec iz Trebenske fare, Janez P. po imenu, v tukajšnji gostilnici „na Luži." Ljudje so ga radi imeli , ker je bil postrežljiv in pohleven; gospodar in gospodinja sta ga čislala, ker je bil delaven in zvest. Perve dni druge polovice minulega mesca pa oboli za strašno boleznijo, grozovitno steklino. Pene je tiščal, vedno pljuval, se vode bal, da je hotel kar skoperneti, kadar jo je zagledal. Rekel jo: „Sto goldinarjev bi rad dal, da zamorem popiti bokal vode!" Čute, da se mu bolezen ne misli na dobro oberniti, se 19. junija poslovi pri svojem gospodarju ter odrine v Novomesto. Kadar v mesto dospevši Kerko zagleda, ga obide tolika groza, da si ne upa čez most. Zakrije si tedaj obličje, ter z zatisnjenimi očmi čez most hiti, da bi mu le merzka voda ne stala pred očmi. V mestu gre k spovedi, od ondot k zdravniku, kteri, spoznavši njegov strašni stan, ga v bolnišnico spravi. Devet tednov poprej se je v sredi tamne noči dervilo kakih desetero ali dvanajstero psov krog hiše, v kteri je Janez služil, cvile in lajajoč, da je bilo strah in groza. Janez vstane ter gre, da bi razgnal in razpodil hrumečo pasjo dru-hal; toda eden psov ga pri tem popade za roko. Ves prestrašen se drugi dan odpravi v Novomesto do zdravnika, in zdravnik mu rano oskerbuje, kakor zdravniška umetnost veleva v enakem slučaju. Vsemu temu vkljub pa se le vendar prikaže steklina, za ktero je po zdravniškem spričevanji Janez umeri 20. jnnija v novomeški bolnišnici. Od kod je bil pes, ki je Janeza popadel, in kakošen je bil, se ne ve. Ponočna tema ni dopustila psa spoznati.	(Konec nasl.)
V Mariboru je nedeljo 19. t. m. mašnikovo po-
svečevanje; posvečenih bo 18 gospodov, med kterimi so 4 iz tretjega leta. — Eksercije za duhovnike bomo imeli od 10. avgusta dalje v Mariboru, k kterim se du-hovstvo v zadnjem cerkvenem ukazu priserčno vabi. (Prihodnjič prinese Dan. „Navod", kako se je duhovsk. pastirjem ravnati zastran nov. postav).
Devetnajsti veliki zbor vsih katoliških družb bode letos v Bambergu 31. vel. serpana in 1., 2. in 3. kimovca. Med odborom za to prezalo katoliško ska-zovanje je tudi bivši generalvikar v srednji Afriki g. Mat. Kirchner. Vredno je tacega zbora vdeležiti se, kdor ima priložnost in pomočke; katoliška zavednost in serčnost se nezmerno povzdigne, skazuje se velika moč katoličanstva, pred ktero se sovražniki tresejo kakor šiba. Navdušenost bo to leto zauesljivo nenavadno velika. Kdaj bomo Slovenje pričeli take združevanja? —
V Terstii so danes teden, 10. t. m., neki hajduki
faribaldovske moke skazovali svojo koražo. Zakaj V mela je biti seja v mestnem odboru, v ktsri se je pričakovalo kacih demonštracij zoper nagovor sv. Očeta in zoper poglavarjev ukaz zastran učaniške konferencije, ki je bila nekaj pred. Toda zbornikov ni bilo dosti za glasovanje, menda, ker gospoda v Terstu ima še nekaj vere, in to je derhal razkačilo , da je zgcrnjena sem ter tje se dervila in kričala zoper Rim, papeža, poglavarja Baha itd. Tudi proti kapucinarskemu samostanu jih je nekaj namerjalo, ktere so bile pa stare babice tako s kamenjem nažgale, da so rovarski golijati kakor pleve razferčali na vse strani in še le pozneje se zopet zbrali. Ravno tako groza jih je bilo kapucinarskega zvonca in treh slepih strelov. Tako se pa dajo veči del vsi punti zatreti, samo da bi bilo vselej toliko serčnosti, kolikor so je une babele imele. — Nekteri se čudijo, da se cerkveni sovražniki vsake mokre cunje tako neznansko boje : mi pa se prav nič ne čudimo. Puntar namreč ima vso culico svoje sreče v gnjezdiču svojega revnega življenjčka, ki je pa polno sovražljivosti in žolča zoper sv. cerkev, zoper čednost in pravico, in to srečo mu zamore na vekomaj podreti en sam kamen, če tudi iz roke stare babice, in sovražnik cerkve in papeža je pokopan za vselej tje, kamor je ostudnež zaslužil. Vsak tedaj, ki ima le še iskrico vere v prihodnje povračilo, česar tudi naj bolj zagovedeni neverniki ne taje, se boji in trepeče, ako v rogovilstvu — obložen z grehom — svoje dneve nesrečno sklene. Slišali smo že, kako je včasi kak ranjen garibaldovec prendal, kako serčni nasproti so bili pa papeževi ranjenci — v zavednosti, da za pravično reč svoje življenje dajo. Ta pre-mislik naj bode priporočen tudi ponočnjakom, ki se dostikrat v grehu smertno pretepajo; — pa ne manj „auch-katolikom", ki so v puntu zoper cerkev, zoper Boga in svojo vest. —
Iz Krov-Vinga, 18. rožnika 1868. (Pismo prečast. gosp. misijonarja Fr. Pirca.) — Naznanim Vam s posebnim veseljem, da željno pričakovane mašne oprave, kakor so mi bile popisane, so vse resnično prišle in sem jih prejel s pregledanjem du&n. Serčna hvala za nje mojim ljubim misijonskim prijatlom ! Da Bog po-
f)lača stoterno dobrotnikom mojega misijona, bom v mo-itvah prosil. Ta nebeški dar mi je prišel ravno o pravem času, ker potrebne cerkvene in masne oprave so mi bile že pošle, ko sem unkrat tukaj v Krov-Vingu slovesno blagoslovil petnajsto misijonsko cerkev pa vse veči del sam oskerbel z mašno in altarno opravo. Kmali pa, ako bom zdrav in se dalje za Božjo čast živel, bom blagoslovil še dve novi cerkvi, ki ste zdaj v delu: v Roche-Lake-u in v Praerie of St. Marii (pri Devici Marii v polji).
Dalje naznanjajo častiti gosp. misijonar, da so nedavno prav britko smertno nevarnost komaj prestali.
Na daljni misijonski poti čez Saut-Centry k Nemcem in Francozom se jim je na prav visokem vozu iz slabosti zadremalo, pretrese se voz in padejo ob strani na tla tako hudo ravno na glavo, da so bili dolgo časa v nezavednosti. Otekli na glavi in na vratu — so terpeli noč in dan tolike bolečine, da kaka dva tedna niso mogli nič spati. S homeopatijo so zopet bolečine potolažili in so se -- hvala Bogu! — tako pozdravili, da zamorejo zopet misijonariti.
Svetvajo jim vsi, da naj misijonarjenje zapuste in se v počitek podajo, česar jim pa vest nikakor ne dopusti. Ravno da so se namreč skoz en teden v Krov-Vingu malo opočili, jih že obišejo Indijani iz daljnih krajev ter jih k sebi vabijo in pričakujejo, ker skoz celo prav ojstro zimo jih nikakor niso mogli obiskati. Ako se dobro ozdravijo, namerjajo to poletje med In-dijane ter bodo tam delali, kolikor bo mogoče in naj veči del časa v njih zveličanje obračali.
Poslednjič se priporočajo še v molitev, da bi jim Bog dobrotno poterdil zdravje, ako je njegova sveta volja, da se delajo v njegovem vinogradu. — Bog usliši molitev misijonskih prijatlov!
MUtf je hej norega po domačem in tttfem »vetu t
(Spraševanje vesti za „auch-katolike.") Kako čemo po slovensko imenovati tiste „auch- k a tolik e", ki so keršeni, ki imajo pa le samo ime katoličanov, dru-zegamalo. Ali so „češpljevi katoličani," „puhlo-repni katoličani," kaj-li? „Zadnje moke katoličani" to niso, ker „zadnja moka" je še nekaj za rabo, taki katoličani, ki niso ne krop ne voda, ali ki so že le samo voda, in gnjila sokrovica, pa v resnici niso več pravi katoličani. Malo tič malo miš, — malo katoličan, malo framason ali kaj druzega enacega — to je nič!
V	katoličanstvu veljd: „farbe bekennen!" Ali V3e — ali pa nič! „Ako kdo vso postavo spolnuje, greši pa v enem, je vso postavo prelomil."
V	Božji cerkvi se ne da nič po hinavsko barantati; hotel je barantati Simon vražnik, hotli so barantati judje zoper zakrament sv. Rešnjega Telesa, hotel je še prej barantati gnjijoči Antijoh in mnogi drugi, pa zastonj! Hotli so barantati s Pijem IX framasoni, italijanissimi, Viktor Emanvel in mnogi drugi; ali dobili so odgovor: „Non possumus — Se ne d&." Polkatoličana katoliška cerkev ne poznd, in svesti naj si bodo taki, da pri večnem Sodniku ne bodo bolje izhajali. — Ako sin ne spozna več naukov in povelj svojega očeta, svoje matere, taki sin ni več pravi sin, on je zgubljeni sin — „tilius prodigus." To velji enako o sinovih matere cerkve. —
Gorje posameznemu človeku, še bolj gorje celi der-žini, v kteri je nastala mer zlo ta v veri! Ako se množijo posamezne neverske osebnosti, na primčr, mlačni, slaboverni očetje, se nevera sčasoma zasadi v deržine, in taki očetje nesejo vso težo pohujšanja pred Sodnika. Torej bi nikoli nobenim staršem ne svetovali n. pr. hčere dati slabovernemu ženinu v zakon , ker taka deržina bo v veliki nevarnosti zastran vere. — Več ko je posameznih slabovernih osebnost in več ki imajo vpliva po prijaznosti, deržinah, srenjah, — veči in hujši je ostrupljevanje in bolj se nevera širi. Torej bodo, postavim, neverni deržinski očetje, neverski župani, neverski vradniki, neverski veljaki in bogatini, neverski gostivniki imeli še veliko težji odgovor zavoljo pohujšanja, kakor manj vplivni samci ali posamezniki. Odreja človeškega rodu je toliko težja, kolikor bolj se take kužljivosti širijo.
Posebno hudo se širi nevera, ako cele družbe, celi redi človeštva potegnejo zoper vero, cerkev, papeža. Hudo hudo odgovornost si nakoplje taki družnik, — on sprejme s tem cerkvi sovražne načela in deležen je vseh družbinih pregreh.
Ako se slaboverne družine, družbe itd. množijo, se utegne mlačnost, slabovernost in nevera zatrositi v cele srenje, občine, mesta itd. in kužljivost narašča strahovito. Povsod se razodeva nevera, v govoru, v djanji in sploh v življenji. Kdor veruje v nravno postavo in večno pravico, mu ni treba dokazovati, kolika odgovornost sloni na zadolženih, kteri se brezbožnosti vdeležujejo, kteri jo pospeševajo, kteri je po svoji dolžnosti in vplivnosti ne ustavljajo.
Kdor ni nalaš slep in gluh, lahko čuti teženje nove dobe, ki z neko posebno strupenostjo zoper cerkev vleče, in pa daje nevernost, zlasti pa slabovernost že močno močno zasajena.
Novo berilo iz vsih vetrov. Protestanška „Kreuz-zeitung" obravnava v spisu naše „ verske postave" in pravi: „Pri nas (na Pruskem) tudi tirjajo judje, da naj bi se dopustili k učilstvom; da bi pa tiijali tudi pristop k učilstvom ljudske šole, saj do zdaj še nismo slišali. Zdajci bi se tudi skazalo, da v tako tirjanie ni mogoče privoliti pri globočini in čverstosti nemškega duha, kteremu je vender vera še kaj več kot vsaka druga šolska tvarina." Pretresi, ki jih posnemajo „N. Tir. St." iz protest, lista, so prav ostri. — Garibaldi je jel tudi ekskomunicirati. Slišal je, da je šel papežev general Teves iz Rima v Ameriko po 1200 vojakov, ki so se ondi zbrali za vojsko sv. Očeta. Zdajci piše Garibaldi pismo v novi Jork in vsacega Amerikanca prekolne, kteri bi se prederznil duhovsko vlado podpirati. Da ta stari grešnik gerdo preklinja, je znana reč, da pa meni s svojim preklinjanjem tudi celo Ame-rikance opanati, kakor je mnogo Lahov, to je sila nad vsako silo. — „Triesterica" in za njo „Laibaherica" hočete tudi „czehen-bandigerici" biti, ter svetujete vladi „gewaltmassregeln gegen die oppositionspresse." — Ravno ta „Laibaherica" si prizadeva sv. Očeta smešnega delati natezaje iz „Neue Freie" potuhnjeno in malovredno sti-lizirano naznanilo o sv. Očetu v „Rocca di Papa." Nismo nevošljivi katoličanu, ki pomaga judinji po njegovem lastnem očetu mahati. — Kmali ne bo več treba ministrov, poglavarjev in raznih deržavnih vradnikov, ker po več krajih in zlasti na Dunaju z veliko politiko strežejo srenjski zbori, demokratiške društva, turnarji, razni lopatarji, matikarji in uličarski „maulheldi." — Kolike sreče! — Potepinstvo v Terstu je zopet v ponedeljek po noči rojilo, — to pot celo streljalo ter enega ubilo in nekaj jih ranilo. Ali hočejo mar tudi med Slovenci ti ljudje posnemati laške mesarje, kjer je bilo 1. 1864 : 2006 umorov; 1. 1865 že 2688; 1. 1866 pa celo 3157! . . . Taki blagri so na Italijanskem, odkar se cerkev preganja. —	___
M^uhovshe spremembe.
V ljubljanski škodi. 14. t. m. sta bila vmestena p. n. gg. dekana Mate j Kožuh za staro Loko, in Matija Štrucelj za Kočevje. G. fajm. na Javoru A nt. Jerina je zavolj deljčasne bolehnosti dobil privoljenje v pokoj se podati. G. Matija Kuhelj, dun. pom. v Velesovem, gre ravno tako v Šmarijo.
Dobrotni darovi•
Za sv. Očeta. Iz Žmina v Istri č. g. Jak. Sajo-vec 1 gld. „Ut inimicos S. Ecclesiae humiliare digne-ris;" — za sv. deželo 1 gl.; za Ameriko 1 gl.; — za afrik. mis. 1 gld.
Odgovorni vrednik: Laka Jeran. — Natiskar in založnik: Jožef Blaznik v Ljubljani.