Političen list za slovenski narod.
Po po51l prejemali velja: Za celo leto predplačan 15 gld., za pol leta 8 gld., za četrt lota
4 gld., za on mesoc 1 gld. 40 kr. V administraciji prejemali vcljit: Za eelo loto 12 gld., za pel leta 6 gld., za četrt lota 3 gld., za en mosec 1 gld. V Ljubljani na dom pošiljan volja 1 gld. 20 kr. vež na loto.
Posamezno številke veljajo 7 kr. Naročnino prejema opravništvo (administracija) in ekspedicija, Semeniške ulice št. 2.
Naznanila (inserati) so sprejemajo in velj;\ tristopna petit-vrsta: 8 kr., če se tiska enkrat; 12 kr. če se tiska dvakrat; 15 kr., čo se tiska trikrat. Pri večkratnem tiskanji se cena primerno zmanjša.
Rokopisi se ne vračajo, nefrankovana pistna so ne sprejemajo.
Vrednlštvo je v Seineniških ulicah h. št. 2.
Izhaja vsak dan, izvzemši nedolje in praznike, ob V',0. uri popolttdne.
žštev.
V Ljubljani, v sredo 20. aprila 1887.
Letni I c
Rimsko vprašanje.
i.
Leta 1882, 30. marca, je govoril židovski poslanec Sonnino Sidnej v italijanski zbornici: „Naša vlada jo slaba. S tem ue mislim tega ali onega ministra, temveč vlado sploh; zato pa slabo spolnuje svojo nalogo. Vzrok tej slabosti je površnost našega javnega, političnega življenja. Ogromna večina, nad 90 odstotkov prebivalstva, odteguje se javnemu življenju. Čutijo iu vedo, da so podložni državi, a le primorani ji služiti z denarjem in životom; vendar se ue čutijo živ in orgauičen del države ter jih ne zanima njeni obstanek in blagor. Vse naše delovanje prebivalci opazujejo z nezaupnostjo; po celi deželi od Planin do najskrajnega kota v Siciliji širi se nezadovoljnost. Oe se nenadoma predrugači vla-darstvo in nastopi despotizem ali anarhija, velika večina prebivalstva ostala bo pri tem mrzla, kakor da se stvar ne dotika nje življenja (blagostanja)." Enako govore tudi drugi možje, akoravno niso prijatelji cerkve. Spoznali so namreč, da ima papež vendar še muogo veljave, mnogo več, kakor so si kedaj domišljevali, in da se katoliki zaupljivo ozirajo na svojega vodnika v Rimu. Že mnogo let se laški katoliki odtegujejo volitvam, nad dve tretjini italijanskega prebivalstva ne volite svojih zastopnikov v državni zbor. Življenje je mlačno, in prigodi se večkrat, bolj prav navadno, da se poslanci ne vdeležujejo soj in da zbornica ni sklepčna. Današnja podlaga italijanske države je delo manjšine, oligarhija vlada v starodavnem Rimu. Poslanec Arbib, židovskega rodu, priznal je javno v zbornici, da se je Italija porodila v revoluciji iu boji: „Vlada je postavna, ker ima moč, da je postavna; toda tako si ue želi dežela. Prava Italija, resnična Italija je na papeževi strani in njemu zaupa. Glejte, v kolikem številu ljudje obiskujejo cerkve, volišča pa so prazna. Kako malo se jih vdeležuje volitev! In zakaj? Ker Vam ue zaupajo, ker Vas smatrajo le kot začasno vlado, ki mora zginiti s pozorišča."
Veliko je število tacih mož, ki goje sicer liberalne ideje, a spoznajo, da jo potrebno sporazumljenje s cerkvijo. Tudi kraljeva hiša vedno bolj čuti, da so
ji verni katoliki najtrdneja podlaga in podpora. Bivši minister Robilant je zastopal v ininisterstvu program prijateljstva s papežem. In nekdanji garibaldiuec, poslanec Fazzari, je javno v svojem volilnem programu priznal, da hoče podpirati cerkvi prijazno vlado. Sicer je bil edini kandidat, ki je s takim programom stopil med svet, vendar zastopa mnogo drugih, ki se sramujejo javno povedati, kar čutijo v srcu.
Bismark sam dal je vzgled. In če jo mogoče v Nemčiji, kjer so katoliki v manjšini, zakaj ue v Italiji, kjer so katoliki v ogromni večini. Kolikor bolj propada veljava italijanske vlade, toliko bolj se Italijani ozirajo na papeža, ki more povzdigniti državo v materijaluem in političnem oziru. Oe pa hoče krona ali njena vlada pridobiti katoliško prebivalstvo, mora najprvo s papežem skleniti mir. Dokler ni pogodba sklenjena med Vatikanom in Kvirinalom, potrdile bi indirektne splošnje volitve v državni zbor protipostavno posest nekdanje papeževe dežele. Vprašanje pa je: je-li pogodba mogoča?
Zedinjena Italija noče papežu odstopiti dežele, iu papež se svoji pravici ue more odpovedati. Vprašanje o papeževi deželi je sicer le svetno vprašanje, ne zadeva verske resnice. Tudi obstanek katoličan-stva v Italiji ni od njega odvisen. Pač pa je pozitivno pravno vprašanje, vprašanje nedotakljivosti posestne pravice, ki povsem nasprotuje modernemu „fait accompli".
Notranje in vnanje razmere utegnejo italijansko vlado prisiliti, da stopi s sv. stolom v fevdne razmere. Bi pa li hotel laški kralj biti vazal rimskemu papežu? In drugo vprašanje: bi li hotel rimski papež laškemu kralju podeliti svojo deželo kot fevd? V srednjem veku so škofje podeljevali dežele in posestva svetnim knezom. Dandanes pa bi se svet posmehoval taki razmeri. Letni davek bi bil v svetnih očeh srednjeveško breme, obrekovana desetina. Koliko časa pa bi tudi obstala taka pogodba? In vendar je laška vlada z garancijsko postavo due 13. maja 1871 pripoznala indirektno papeža kot vladarja. Dovolila mu je pravico, sprejemati in potrjevati zastop-uike vnanjih držav, zagotovila mu Vatikan, Lateran in vilo Gandolfo ter ponudila na leto 3,225.000 lir.
More pa rimski papež laškemu kralju prepustiti deželo, ktero je pograbil z orožjem? Da so v Va-
tikanu vedno pripravljeni, podati v spravo roko, o tem ne dvomimo. Leon XIII. opominjal je večkrat katolike, naj v časopisih in pri volitvah store svojo dolžnost ter branijo cerkvene pravice. Tudi v Kvirinalu se trudijo, da pomirijo katolike, ker potrebujejo njihove podpore. S tem laški državniki priznajo, da je Vatikan v Italiji v veliki veljavi in da je potreben mir s papežem. „Denar je svetil vladar", to geslo veljt'i tudi v Kvirinalu. Ko bi namreč papež kedaj zapustil Italijo ali mesto Rim, pokazala bi se v pravi luči papeževa veljava in nasprotno slabe posledice za deželo. Koliko denarja puste v Rimu vnanji popotniki; koliko denarja raz-dele sv. oče med reveže v mestu in po deželi.
Kdo pa bi moral pričeti delo sprave in miru? Gotovo le laška vlada, ker ona je pričela nemir, žalila tuje pravice. Radikalci bi pretili z revolucijo, ker bi pred svetom skušali pokazati svoja liberalna načela. V zbornici bi skoraj gotovo konservativci dobili večino, liberalne stranke bi so spojile v zjedi-njeno levico.
Vedno glasneje tirja javuo mnenje mir in spravo, vendar se kralj ne bo odločil prej, dokler se ne prepriča, da mu republikanci izpodmikajo tla.
ilagajivec Cankov.
Ruski minister zunanjih zadev, Giers, dobil je od cara Aleksandra III. jako lepe pirhe v podobi sijajnega odlikovanja. Car mu je dal namreč veliki križ reda sv. V1 a d i m i r j a s prijaznim lastnoročnim pismom, v kterem mu povdarja svojo zadovoljnost z njegovo zunanjo politiko.
Ce pomislimo, koliko se je v začetku letošnjega leta pisalo o silni nezadovoljnosti ruskega cara, kako da se mož jezi nad svojim ministrom Giersom, ker mu ta menda vedno odgovarja, da naj Rusija ne hodi v Bolgarijo, da naj car ne trpi daljšega hujskanja na Bolgarskem, kterega so ondi ruski plačani agenti napravljali, ter da naj prepusti Bolgarijo sami sebi, naj se odtegne kritičnemu položaju, kakor ve in zu;i: se moramo vendar vprašati, od kod ta sprememba, od kod kar h krati toli-
LISTEK.
Boj z volkovi.
(Dogodba iz južnih Karpatov, prosto poslovenil y.)
(Dalje.)
„Za koliko časa bi pa še bilo moke?" prašam.
„K večemu še za teden dui", bil je kratek odgovor.
„ Toraj ni odlašati; precej jutri grem k bližnjemu sosedu, morda je tudi ou v enaki zadregi, če ne, me bo pa vsaj spremljal na trg.
Ko sva še nekaj govorila, zalaja zunaj pes in po snegu se slišijo konjske stopinje; kdor je tako v samoti, kakor sva bila mi dva z ženo, veste, da sva se oba začudeno pogledovala, kaj neki hoče ta obisk v tako debelem snegu. Prižgem luč iu stopim na prosto, da vidim, kdo da je.
Glej ga no! naš bližnji sosed Stojan je pri-jahal na konji, zraven njega stoji še drugi konj, ki ga jo navadno rabil za tovorjenje.
„Dober večer, boter!" me nagovori, „bom mogel pri vas prenočiti?"
„Bog daj! To pa to! Posteljo si lahko izbereš, kjer hočeš, ali v gorki izbi, ali v hlevu pri konjih, in polenta za večerjo bo precej pripravljena."
Vesel skoči raz sedla; konja peljeva v hlev, ju dobro preskrbiva s pičo in duri trdno zapahneva. Stopiva v izbo, kjer soseda tudi moja žena pozdravi. Pa vsaj poznate žensko radovednost! Po kratkem pozdravu bilo je njeuo prvo vprašanje: „Stojau, kam si pa namenjen?"
„Kain drugm, kot v bližnji trg. Živeža je zmaujkalo družini. Je sicer še drugih drobuarij za zobe domt'i, pa vsaj veste, če polente ni, človek vedno kaj pogreša. Moram kaj turščine moke nakupiti, da ne bom gledal doma kislih obrazov. Ker je pa samemu človeku malo dolgčas pri tako daljnem potu, sem si mislil, kaj ko bi Šimen bil v enaki potrebi, pojdeva pa oba skupaj iu tako bode obema vstre-ženo. Po duevu je veliko prijetueje iu varneje popo-tovati, posebno še v takem snegu, zato sem si mislil: najbolje bode, Stojan, če se na večer oglasiš
pri gozdnem čuvaji, potem že lahko zjutraj na vse zgodaj odrineva. Tako sem tudi storil in tu me imata."
Da me je to sporočilo zelo razveselilo, si lahko mislite. Zgodaj smo šli k počitku, in zgodaj zjutraj sva bila že na poti. Poldan je ravno zvonilo, ko sva že v trg prijahala. Prva pot je bila, turšice nakupit, kolikor je vsak menil, da je bo konj lahko v breg nosil. Druga pot pa, turšico nesti v mlin, da bode zjutraj že moka. Vse nama je šlo po sreči. Turšico kupiva še precej po nizki ceni, in mlinar obljubi jutri zgodaj svoje delo izvršiti; nek prijatelj pa uaji vzame pod gostoljubno streho. Drugi dan dobiva res moko, nakupiva še drugih malonkostij, se zahvaliva prijatelju za prenočišče, in hajdi v hribe nazaj. Še tisti dan bi bila lahko doma, ko bi Stojaua sam peklenšček ue bil obsedel. Tako pa sem moral zavoljo svojega soseda prestati na prostem strašno noč, ktere svoj živ dan ne bom Kedar se spomuim, kaj sem takrat prestal, me mrzel pot oblije.
Prišla sva bila v zadujo vas. Pot od tam se
košnja prijaznost carova do pristujenoga mu Giersa, da mu da za pirhe tako sijajno odlikovanje? Odgovor ua to pač ni težaven. Vse poprejšnjo politi-kovanje, v kterem se je car Aleksander kazal kot „Jupitor tonans" (gromeč bog), ki se pripravlja ma-likovalske Bolgaro v svoji jezi streti in zmleti, ni bilo druzega, kakor izmišljena ali vsaj umetno napravljena prevara javnega mnenja, preračunjena spletka Katkovega v Moskvi in Cankovega v Sofiji, ktera si oba verno sodelujeta z rok v roke. Mogoče, da je car res sam nekaj časa verjel, kar je Moskovski prerok, Katkov, ves čas svetu ozna-ujeval o zavoženi Giersovi politiki, ali, če jo to tudi le nekoliko res bilo, o čemur pa žo smemo dvomiti, sedaj ui več! To jasuo spričuje Giersovo odlikovanje, ki je ob enem odlikovanje njegove politike, čegar politika iu politika Katkovega ste si nasproti kakor noč pa dan. Giers je prijatelj oljke miru, Katkov in njegovi somišljeniki pa nasilstva iu vojske in če drugače ne gre, tudi s colo Evropo.
Oziraje se na ta veseli čin v severni Rusiji, že smemo izreči nado, da bo v Bolgariji vendar le Giersova beseda obveljala, ne pa to, kar hočeta Katkov in njegova bolgarska desna roka, nagajivec Cankov Dragan. Kaj je ta človek že vse storil, da bi bil nered v deželi do prave auarhije dvignil, kar bi bilo Rusom moralo dati povod za zasedanje Bolgarije! Podal so je, kakor znano v Carigrad, kjer je o domačinih lagal, kolikor so mu le moči dopuščale, da bi jih spravil ob dobro ime, ki ga imajo današnji dmoljubni Bolgari pri poštenih konservativnih ljudeh po celem svetu.
Ko se jo sedanje vladarstvo pred nekaj tedni pripravljalo, da bi vzelo nekaj denarja na posodo, kajti brez potrebnega drobiža tudi uajboljši državniki na krmilu nič ue opravijo, je bil Cankov prvi, ki je to po moči oviral. Kakor hitro jo Cankov Dragan namreč o tem čul, je takoj skočil kvišku, Kakor bi ga bil gad pičil, zbobnal hitro sodrgo svojih prijateljev, s kterimi so takoj sklenili resolucijo, oziroma ugovor proti nameravanemu koraku vladarstva, ktero so potem raznim v Carjemgradu izhajajočim, kakor tudi drugim velikim listom poslali, češ: to-le je pravo mneje bolgarskega naroda, kakor ga iz naših ust čujete, ne pa ukrepi vladarjev. Glasi se pa tisti ugovor blizo tako-le:
„Vže je nekaj časa znauo, da si bolgarski vladarji s kabinetom vred prizadevajo nekaj denarja na posodo vzeti, s kterim bi ne le državni zaklad zdatno obremenili, temveč bi tudi blagor države za daljšo bodočnost v veliko nevarnost pripravili. Podpisani šteje si zarad tega v dolžnost, v imenu opozicije, ktero zastopa, upreti se tej nakani, ter koraku, ki bi bil Bolgariji na veliko škodo, glasno in slovesno oporekati. Opozicija misli: 1. da so le tista pisma za deželo veljavna, ki jih izdela postavno veljavna oblast in ki so spisana po duhu, kakor po besedi v smislu postave; 2. da je vladarstvo, ki je sedaj na čelu Bolgarije, nopostavno, ker so je so-stavilo protipostavno; 3. da so državna pisma, ki jih ta vlada izdaja, za vsako bodočo vlado popolnoma brez pomena. Vsled tega naznanja opozicija s tem vsakemu in vsem, da se ona, če bi prišla danes ali jutri na krmilo, na vse pisma in pogodbe, kar jih bo sedanja vlada sklenila, ne bo prav nič ozirala. (Verjetno.) Opozicijska vlada se tudi ne bo ozirala na postave, ktere bi se sklenilo v sobranji od sedanje vlado sostavljenem, ker bi ne imele po-
počasi vije na goro; kar pred neko hišo Stojan svoja konja ustavi in razjaha.
„I(aj so ti je pripetilo, zakaj si ustavil? ga vprašam.
„Za trenutek je dobro malo oddahniti si. Imava še lepo pot do doma, treba se je okrepčati, in ta gostilničar Ilija ima najboljši slivovec v tej okolici.
Nikoli nisem bil poseben prijatelj žganih pijač, pa mislil sem si, kozarček domačega slivovca ne bo škodil. Stojan se pa nikoli ni branil pijače, posebno še žgane ne; a danes mu ju še posebno dišala. Ko poravnava račun in hočeva odriniti, pokazal je slivovec svojo moč. Šo svojega krotkega konja Stojan ni mogel zajabati. Zdaj sem bil v pravi zadregi. Videl sem, da ž njim ne morem naprej; samega v vasi pustiti tudi ui kazalo. Kaj bi mi rekel pozneje? Dolgo časa nisem vedel, kaj naj bi bil storil. Zdaj so spomnim svoje žene doma. Obljubil sem jej bil, da zvečer gotovo prideva domu, naj bo lo proti mraku večerja pripravljena; če me danes ne bo domu, v kakem «trahu bo ona celo noč! Bila sva še le prvo leto poročena in takrat, veste, je vsaka ločitev bridka.
stavnega potrjenja, temveč bi bile le sklenjene pod vlado strahovanja in groze, ktera si je oblast po sili prilastila."
Kaj ne, to je domoljub, kteremu bi se Človek že na pet korakov do tal odkril, če bi farizeja ne poznal po njegovih delih! Tako pa ni ravno sile iu tudi finančni svet, to resolucijo prebravši, se ni zmenil za-ujo več, kakor za lanski sneg. Cankov očita sedanjemu kabinetu, da nima postavnega značaja, brez tistega pa ue pravice, postavno veljavna pisma sklepati. Poglejmo, če je to res. Oe se prav spominjamo, in mislimo, da se ne motimo, porodil se je sedanji bolgarski kabinet v naročji tistega miuistorstva, ki se je sostavilo ob času, ko je imel še Cankov Dragan vlado v rokah. Oe je toraj kabinet nepostaven in neveljaven, je bila tudi tadanja Oankova vlada nepostavna in neveljavna, kar pa oče Dragan ne bo kaj rad slišal ali celo sam pri-zual, da je bilo res tako.
Kako pa je s posojilom, kterega nameravajo napraviti ? Sobranje ga je odobrilo. KakoŠno je to sobranje? Dragan pravi, da nepostavno, kakor jo nepostavno vse, kar ui z nagajivim Draganom v zvozi. Iu kakor nalašč, volilo so je tudi to sobranje tedaj, ko je še Cankov Dragan na krmilu stal. Tako puhli so toraj ugovori velikega hujskača tam doli na Balkanu, kteremu noč in dan ni drnzega mar, kakor to, kako bi svojo domovimo, nesrečno Bolgarijo prej ko prej spravil v prezgodnji grob, na kterem bi se kozaški konji pasli. Dobro je, da taki glasi ne prodirajo navadno oblakov. Bolgarska bo denar na posodo dobila, če bo zadosti varnosti posojevalcu ponudila, naj Cankov Dragan ugovarja, kakor hoče. Modra in v pravem pomenu domoljubna sedanja vlada bo že vedela, kaj in kako ukreniti, da pride do zaželjenega namena. Saj ji je iz vsakega koraka videti, da je vse njeuo postopanje edino lo na blagor države obrnjeno. Skrb za blagor dežele vidi se ji tudi iz vsega njenega dejanja. Ravno sedaj, ko je bil pred nekaj dnevi god bivšega kneza Aleksandra Battenberga, praznovali so ga po vsi deželi z velikem navdušenjem in so ob tej priliki hotli tudi kneževino združeno z Iztočno Rumelijo ali kakor se sedaj imenuje, z južno Bolgarijo, oklicati za kraljevino bolgarsko. V Oirpanu se je bil že sostavil v ta namen lasten odbor z geslom: »Bolgarija sama z a-se", in je hotel razpošiljati po vseh mestih okrožnico s pozivom, da naj se obe pokrajini združeni v jeduo okličete za neodvisno kraljestvo s kraljem Aleksandrom Batten-beržanom.
Vladarji v Sofiji so pa vse tako prenagljeno domoljubje še ob pravem času zatrli, ker dobro vedo, da sedaj ni ugoden čas za take prekucije, kar so izvestno prav storili. Vremena se morajo še zdatno zjasniti, preden si smejo Bolgari kaj takega sploh upati in potem morajo pa tudi še posebej od Giersa zagotovilo dobiti, da bi jim ruski Aleksander ne potegnil črte čez račun. Oe jim Giers reče, da le, potom si že smejo kaj upati, kajti potem tudi car ne bo druzega rekel, ker se popolnoma strinja z Giersovo politiko, oziroma se Giers po njegovih migljejih ravni; na Cankovega naj pa nič ne po-rajtajo. Oe bi jim pa le ne dal pokoja ter znabiti zopet kako vstajo provzročil, naj ga pa na varno spravijo.
Naj veljii kar hoče, grem pa sam domii, sem sklenil. Priporočim revnega Stojana krčmarju in pojaham daljo. Kako so mi Ijudjo prigovarjali, naj ostauem tu, sedaj ni varno daleč sam hoditi, mrak bo kmalo nastopil, pot jo slaba in nevarnosti velike! Saj so komaj pred par dnevi napravili lov na volkove; ubili sicer niso nobenega. Zveri so se umaknile višje v hribe in ravno včeraj napadlo jo nekaj volkov dva popotnika, ki sta jim komaj zbežala v gorsko žago. Tako so me opominjali skrbni Ilijevi, pa pregovoriti me niso mogli.
„Saj sva včeraj ravno to pot prišla doli in nič sumljivega nisva zapazila. Tudi danes no bo sile. V treh, k večemu v štirih urah, sem tako doma in naj bi si tudi upala kaka zver blizo, imam seboj dvo-covko, ki mi ni še z lepo odrekla."
Tako sem odgovarjal ljudem in se res sam podal na pot broz posebnih skrbi.
Dobro uro žo jezdim, nobenega človeka ne srečam, nič sumljivega ne opazim. Dospel sem na vrh prvega hribovja. Od tu naprej se vije ozka, slaba pot na višavo. V dveh urah od tu sem žo
Politični pregled.
V Ljubljani, 20. aprila. Notranje dežel«.
Dr. Ladislav It,ieyer se je oglasil proti napadom mladočeskih govornikov pri zadnjem shodu. Govoril je v nedeljo v češkem klubu v Pragi, ter trdil mirno in stvarno, da pamotni politiki se ne smejo prenagliti v boji za svoje pravice. Oehov ue sme preveč vznemirjati, ker se jim ni izpolnila želja glede napisov na bankovcih, ker sami tudi ne morejo vsega doseči, kar želd. — V klubu jo bil zbrau cvet Pražkega mesta.
Pretečeni ponedeljek se je v Krakovu vršil slovesen pogreb poljskega pisatelja Kraszewskega. Vreme je bilo sicer neugodno, vendar so se že od jutra shajale trume ljudi v cerkev pijaristov, kjer je začasno ležalo truplo. Krsta je bila pokrita z venci, ktere so poslala raznovrstna društva v Galiciji, na Dunaji, v Pragi, Budapešti, Poznanji, Varšavi, Vrati-slavi, Odesi in drugod. Vencev je bilo več sto. Dr. Majer, predsednik poljsko akademije, je v daljšem in dovršenem govoru povdarjal vsestransko pisateljsko delovanje umrlega Kraszevvskega kot romanopisca, novelista, zgodovinarja, kritika, leposlovca in sploh poznatelja leposlovstva. Na to so vzdignili krsto. Mrtvaški sprevod je pričela požarna bramba, za njo so se uvrstile deputacije iz Galicije iu Pruske Poljske, raznovrstna društva iz galiških mest. V Marijini cerkvi je opravil sv. darilo škof Dunajevvski, mrtvaški govor v cerkvi je govoril poslanec Chotkovvski. Po vseh ulicah so visele črno zastave, gorel je plin, prodajalnico so bile zaprto. Ljudstva sešlo so so velike množice. Truplo so položili v rakev Skalka-cerkve. Pred rakvo sta govorila dr. Szlahtowski in dr. Roskowski. Red je bil vzgledou.
Ogerski driavni zbor obravnava sedaj premembo nekterili določil odvetniškega reda; potem pa pride na dnevni red razprava o premembah, ktere je gospodska zbornica naredila pri osuovah o avstro-ogerski carinski in trgovinski zvezi in pri carinskem tarifu.
Kaj se zgodi na Offerskem, ako se po žu-panijah (komitatih) ne izvolijo vladni kandidati? To nam pove odstavljen nadžupan Nikolaj Perczel. Vsi vladi nasprotni ogerski listi prinašajo namreč njegov govor, v kterem kažejo, da ga je vlada odstavila, ker so bile zadnje volitve v tem kraji nepovoljne za vlado. Prvi ga jo pozval baron Orczy. da naj dobro-voljno odstopi; ker pa se ni podvizal pokoren biti, odstavila ga je vla ia. — Tu bi se pač lahko vprašalo: Zakaj pa ravno sedaj pred volitvami? Svoboda, kakoršna je na Ogerskein, bode kmalo postala v pregovoru. — Volitve se sedaj približujejo, vsaka stranka zbira svoje pristaše. Tudi Saksonci na Erdeljskcm so imeli volitveni shod, tam so sklenili držati so programa leta 1872, ker odsihmal so razmere niso prav nič na boljše obrnile. Poraadjaruje se tam, kjer se le količkaj more. V Kolosvaru (Klausenburg) je kulturni (madjarski) zavod, in za ta zavod morajo ljudje plačevati iz takih krajev, kjer ni skoraj prav nič Madjarov. Veliki župani, posebno Banfiy, postopajo samooblastno, kajti neomejenim gospodom v takih okoliščinah, pravijo Saksonci, ne gre odjeujevati. Nam se le čudno vidi, da mati Germanija in nje poredno dete „Schulverein", ne vidi stiske njenih sinov doli v daljni deželi, kamor so jih previdni ogerski kralji zvabili, zatrjevaje jim svobodo jezika in samouprave.
V ii»as j e «1 ržave -
„P. Lloyd" pri vsaki priliki piše proti Črnigori. Nedavno je trdil, da papež ni dovolil katoliškim Črnogorcem staroslovenske liturgije v cirilici, ker ti katoliki govore arbaneški. Ta trditev madjarskega lista izvira le iz nevošljivosti _ in sovraštva do Slo-vaustva. Sedaj pa napada Ornogoro zarad nekega Carigradskega dopisa v Zadru izhajajoči „Srpski List". Ta namreč piše: „0rnogorsko oboroževanje
lahko doma. — Ko pridem do ozke steze, pustim konja, ki nese dva žaklja moke, naprej; kakor bo on hodil, bom jaz še lažje jahal. Ako me nič ne zadrži, si mislim, dospel bom še pred mrakom vrh strmino, od tam imam le še po planini, lepi prostorni poti, dobre pol uro do svoje koče. Ze sem v duhu gledal svojo dobro ženko, kako veselo me domu došlega pozdravlja.
Kar se spodtakue konj s tovorom ob korenino. Preden vidim, kaj je prav za prav, se konj zgrudi ua tla in se zavali v grapo. Nisem vedel, kako mu je tako hitro zmanjkalo tal pod nogami; pozneje sem spoznal, da je tam voda prst odnesla in tu pa tam skopala globoke luknje. Ker je bilo čez dan gorko vreme, so je sneg tajal, sedaj je pa že malo zmrzo-vati začelo. Ko bi bil konju precej pomagal vstati, bi bil lahko vso nesrečo odvrnil, tako je pa konj prestrašen začel kopati z nogami, spodrsnil po malem ledu, in sedaj jo v grabi z žakcljema moke. Ko pridem v dolino h konju, tresel se je po vsem životu, in ker sta žaklja zdrsnila ž njega, prestrašil so je še bolj iu kar umiriti ga nisem mogel. (Dalj« prili).
moči vojskovali zoper grozno strast, ktera žuga časno in večno srečo ljubemu nam narodu ugonobiti."
Za tem nagovorom pričelo se je daljše stvarno posvetovanje, kterega se jo vdeležila večina pričujočih gospodov, n. pr. čč. gg. Jan. Košinelj, Franc Kumer, Matija Zamik, Janez Tavčar in mnogo drugih. — Vsak gospodov govornikov povedal nam je jasno svoje nazore, marsikteri tudi svoje pomislike, da se bodo namreč z novo bratovščiuo novo težko breme na duhovščino naložilo, da bode zlasti velika težava razvajane moške pridobiti in stanovitne ohraniti ; da bode velike modrosti in previdnosti treba, dobiti in vzdržati pravo, zlato, sredno pot. Vsi pa, brez razločka bili smo jedini v tem, da so na vsak način z vpeljavo poskusiti iu pričeti mora; vsi smo se s hvaležnim srcem spominjali svojega mil. višjega pastirja, kteri so si s svojim letošnjim izvrstnim pastirskim listom pridobili neprecenljivih zaslug za blagor cele škofije. Nekaj se bode gotovo doseglo — o tem smo prepričani vsi. Ako ne popolnoma zatrlo, se bode vsaj omejilo žganjepitje, tega nam je porok molitev toliko nedolžnih otrok, kteri se bodo ua prijazno prigovarjanje katehetovo gotovo radi opisali, in iz kterih bode prirastla nova, od mladih nog treznosti rojena generacija.
Konečni sklepi, ktere bodo gospod dekan knezo-školijstvu sporočili, so sledeči:
1. Ljudstvo naj se v primernih govorih s priž-
marsikterega navdaja s strahom. Govorili so že, da je Turčija zarad oboroževanja v Črnigori storila diplomatične korake. Če pa jo Turčija iskala pojasnila ali posredovanja zarad oboroževauja, ni storila tega iz lastne inicijative, marveč na prigovarjanje. nekega druzega. Faktično je Turčija vprašala o oboroževanji črnogorskega zastopnika, g. Bakiča, a note se niso izmenjavale. Bakič je odgovoril, da se Crnogora oborožuje, kakor vse večje in manjše države; oboroževanje pa ne preti nikomur, najmanj Turčiji, čruagora se ponaša do Turčije, kakor Rusija. Rusija živi s Turčijo v prijateljstvu, tako tudi črnagora. Na zapadu naj se zgodi to ali ono; med Kusijo iu Turčijo ne pride v do boja, toraj tudi ne med črnogoro in Turčijo, črnogorsko oboroževanje ni proti Turčiji, pač pa proti nekemu drugemu". Iz teh besedi sklepa „P. Lloyd", da je Avstrija „iieki drugi", o čemur pa moramo dvomiti. Kakor druge države, pripravlja se tudi Črnagora, da varuje svojo samostojnost.
Bolgarski pravosodni minister dr. Stojlov je obiskal ogerskega ministerskega predsednika Tiszo, ko se je ta 16. t. m. mudil na Dunaji. Stojlov je pri Tiszi ravno isto zvedel, kakor že prej pri Kulnoky-ju. Svetoval mu je, naj bolgarska vlada vzdrži v deželi mir in red iu se varuje korakov proti postavi ali proti Berolinski pogodbi. — 16. t. m. so bolgarsko in rumunske straže ob Donavi bile vznemirjene po strelih z ladije, ki je priplula iz črnega morja. Na ladiji pa niso bili vstaši, marveč petrolej, kterega je ladija peljala iz Batuma v Srbijo.
—	Kakor trdijo novejša poročila, ni se treba bati v Bolgariji krvavih vstaj. Sicer se klatijo ob meji tolpe, pa vlada je vse potrebno storila, da odbije nenadne napade. „Standard" poroča iz Plovdiva, da hoče bolgarska vlada sicer sklicati sobranje. Poslanci pa ne bodo volili novega kneza in tudi regentom no podaljšali vladarstva, temveč posvetovali se bodo o novem posojilu. Pri sedanjih okoliščinah bodo Bolgari težko dobili posojilo, ker kapitalisti hočejo imeti varščino za svoj denar. V Bolgariji pa je sedanja vlada od danes do jutri. Kakor čujemo, Angleži ne marajo Bolgarom posoditi denarja, akoravno hoče vlada zastaviti železnico Ruščuk-Varna. Kratko prijateljstvo! Prej pa so ravno Augleži Bolgare najbolj podpihovali proti Rusiji. Zakaj bi ne? Saj jih ni nič stalo.
Iz Sofije se javlja 18. t. m., da je bolgarski eksarh nevoljen na metropolita Klementa zarad njegovega političnega zadržanja. Vsled tega bo morda metropolit prisiljen odstopiti.
Srbska opozicija so je razdelila zarad notranje in vnanje politike. Narodno liberalci in zmerni radi-kalci so se združili v novo stranko proti skrajnim radi-kalcemin pristašem Rističoviin. Nova stranka si ustanovi nov list kot svoje glasilo, ter bo naprednjaški vladni stranki nasprotovala le v stvarnih vprašanjih.
—	Uradni list je objavil povišanja v armadi in pri ministerstvu vnanjih zadev.
„Nordd. Allgm. Ztg." piše glede odlikovanja ruskega ministra Giorsa, da hoče car s tem le odobriti in pripoznati dosedanjo rusko politiko. Rusija želi miru, in akoravno ni Nemčiji prijazna, vendar je ne sovraži. Francoski časnikarji iu sovražniki Nemčije upajo, da se bo med Nemčijo in Kusijo vnela vojska, in Francija bi imela priliko vdariti po Nemčiji. Bismarkov list trdi, da bi bila vojska na škodo Franciji in ne Nemčiji.
Kulturni boj v Nemčiji je spravil na površje dnevnih dogodeb dve prikazni, kterih ni nikdo pričakoval, vsaj tisti čas ne, ko je še boj divjal. Prva teh prikazni je, da nihče noče tega boja kriv biti, in nikdo drugi ni začel krutega boja, ki je prusko državo jako oslabil, nego nemški katoliki iu njih zastopniki v državnem zboru, namreč slavuoznano središče in njega vodja: Wiudthorst. Vsaj tako pišejo nemški listi, in Bismark je nedolžen, kakor jagnje, ki je volku vodo kalilo. Bolj žalostna je pa druga prikazen. Znano jo, da so sv. Oče svetovali središčni stranki, naj glasuje za septenat. Centrum so jo vsled tega ločil v dve stranki; njega udjo so glasovali za in proti septenatu. Kaj pa, da mi nikomur no očitamo, zakaj je tako, a no drugače glasoval, a to nas močno boli, ko nekteri nemški listi sedaj svole dajejo sv. Očetu. „Germanija" jo priobčila več člankov pod napisom: „Papst Leo XIII. ist immer filr die Filrsten und Regierungen und gegen die Vol ker". Ali niso to besede voda na mlin papeževim nasprot-nikam ? O ranjkem Piju IX. so govori, da jo bil bolj v zvezi z narodi, kakor s knezi, a časi se spreminjajo, in politika papežev v takih stvareh ui verska resnica. Papeži na vzvišenem sedežu vidijo dalje okoli sobo, kakor tisti, ki sede na nizkih stoleh. — Nekak podoben primerljej najdemo tudi v zgodovini 12. stoletja. Papež Aleksander je bil v zvezi z Lombardi zoper Hohenstavfovca Friderika I. Lombardi. so zmagali cesarja pri Legnanu. Cesar je prosil miru pri sv. Očetu, in mir je bil sklenjen med obema glavarjema krščanstva, med papežem in cesarjem, a pozneje tudi med cesarjem in Lombardi — Le-ti so bili nejevoljni, zakaj jih ni Aleksander prašal, preden so jo s cesarjem pomiril. — Ker so nemški katoliki s svojo vstrajnostjo železnega kancelarja k miru prisilili, njih slava v zgodovini no bo nič manjša, akoravno sedaj Bismark krivdo od sebe na-nje zvrača.
—	V boji je pa povsod tako, da bojevniki v prvi vrsti najpred padejo, a oni, ki za njimi stoje, žanjejo slavo iu čast.
V Nemčiji pričelo se je včeraj delo v državnem zboru. Največ pozornosti vzbuja cerkvena postava. Gotovo je žo sedaj, da bodo poslanci potrdili postavo, kakor jo je sklenila gospodska zbornica. Konservativci so se dolgo upirali. Njihovo glasilo „Post" pa uaznani, da nočejo Bismarku delati sitnosti. — Dohodki od žganja so proračunjeni na 100 milijonov, ravno toliko pa primanjkuje vojnemu ministru. — „Univers" poroča, da je Kolinski nadškof dobil od papeža pismo, v kterem mu svetujejo, da se poteguje za cerkveno postavo.
Italijanska zbornica je 18. aprila pričela zborovanje. V svojem nagovoru povdarja Depretis, da vlada želi miru. Ker pa vse države pomnožujejo svoje vojaško moči, mora tudi Italija skrbeti za svojo čast in veljavo. Pri Dongoli trohne italijanski vojaki, te mora Italija maščevati, toraj energično postopati proti Abisiniji. Vojska pa stane mnogo denarja. Zato hoče vlada zopet vpeljati desetinsko vojaško priklado k zemljiškemu davku, kar bi ji neslo do 20 milijonov. Ker pa bi veliki posestniki v gorenji Italiji vsled tega največ trpeli, namerava vlada povišati carino na žito na tri lire pri meterskem stotu. — Po nagovoru ministra Depretisa naznani zbornični predsednik Biancheri, da odstopi od svojega posla. Depretis, Cairoli in Oavalletto nasvetujejo, da ga zbornica zopet voli predsednikom, kar se je tudi zgodilo. Odescalchi interpeluje vlado zarad znanih pisanj, kteri je kardinal Jacobini 3. januvarja in 21. februvarja pisal nunciju v Monakovem. Toscanelli hoče vedeti, kako bo vlada ravnala v cerkvenem vprašanji. Pignatelli in Braganza interpelujeta vlado zarad afrikanske politike. — „Popolo Romano" poroča, da pride do-sedauji nemški poslanik v Petrogradu, general Schvveinitz, za poslanika v Rim. Mogoče je, ker so mu v Petrogradu ni posrečilo, da Rusijo pridobi za nemško politiko.
Iz Rima se naznanja, da tam ne vedo ničesa o tem, da bi Ras-Allula prodiral proti Monkulu. Iz Masave se marveč poroča, da jo Ras-Allula še zmiraj v Asmari, in da se no opazuje, da bi se njegova vojna premikala.
Iz Bombaja ima „Office" dne 18. t. m. ua-znauilo, da hoče emir afganistanski poslati proti vstašem dva pešpolka, dva polka konjiče in pa jedno baterijo. Vstaši se hočejo braniti zoper njega do poslednjega moža. — Kako lepa prilika Rusom, da pomagajo zatiranemu (?) rodu, vsaj je od nekdaj njih politika ta, da pomagajo slabejšemu proti močnejšemu in na zadnje oba cesarstvu priklopijo. Tako je delal tudi mogočni Rim in prišel do gospodstva svetil.
Iz Bokliare so poroča, da so se ministri hoteli vzdigniti zoper khana zarad njegove ruske politike, ktero snuje klian zoper voljo svojega očeta. Zarota je bila ovadena, nekteri so zgubili glave, drugi pa pobegnili v Balk (Baktro). Iz teh kratkih vrstic vidimo, da postopanje Rusov v Osrednji Aziji zbuja domače razprtije in nemire.
Izvirni dopisi.
Iz Blejske okolice, 17. aprila. (Dekanijska konferenca.) Na velikonočni torek 12. t. m. zbrala se je častita duhovščina Radovljiške dekanije —
—	razun one iz Gorenjske doline, ktera je zarad velike oddaljenosti drugi dan posebej zborovala — na vabilo prečast. gosp. dekana Jožefa Rozboršeka v Gradu k posvetovanju za vpeljavo „bratovščiue treznosti."
Prečast. gospod dekan otvoril je zborovanje s primernim nagovorom, v kterem je povdarjal potrebo bratovščine posebno za našo dekanijo, ktera sama na leto 10.000 gold. žganjarskega davka plačuje. Milo se mora duhovniku, kteri iskreno svoj uarod ljubi, v srcu storiti, rekel je gospod govornik, ako vidi, kako posebuo Gorenjec vsled špiritovega strupa duševno in telesno propada. Iz lastne skušnje ve, da po nekterih vaseh vso pije nesrečni špirit, pijejo ga nežni otroci, mladenči in dekleta, možje in žene, starčki in starke. Špirit mora biti pri rojstvu, da se ga botri domu gredo navlečejo; brez špirita so tudi pri odprtem grobu izhajati ne moro, kajti pijo ga radi pri „vahtarji" (ki čujejo pri mrličih) in po-grebščinah. Da jo častita duhovščina njegove dekanije že dosihmal po svoji najboljši moči zoper strupeno žganjepitje na prižnici in v spovednici delovala, o tem jo gosp. govornik prepričan; vendar ga pa danes še posebno veseli, ker se je na njegovo vabilo skoraj poluoštevilno sošla, da spolni željo prevziše-nega knezoškola, tor prične z ustanovo bratovščine treznosti v slednji fari njegove razprostene dekanije.
—	„Svo8ti si blagoslova božjega" — tako jo nekako sklenil gosp. dekan — „ gremo na težavno delo, ako naš vspeh povsod tudi povoljen ue bode, nas bode veudar-le navdajala tolažilna zavest, da smo spolnili svojo dolžnost, da smo so po svoji
niče, ako mogočo tudi v spovednici in v privatnem občevanji, pripravlja na ustanovo bratovščiue, ter se podučuje o njenem blagem namenu. — Vsak dušni pastir sam odloči, kdaj se bode v njegovi fari bratovščina vpeljala; vendar pa je želeti, da se po celi dekaniji kolikor mogoče zaporedoma vpeljava vrši, kar bo gotovo na vernike mogočno vplivalo. — Cerkvena slovesnost mora biti izvauredua in veličastna. Kdor more, naj napravi misijou ali duhovne vaje, kjer no, si bodo sosedje nasprotno pomagali.
2.	Glede na posebne razmere v naši dekaniji, naj se naprosi preč. knezo-škoiijstvo, da dovoli dvoje pravil za bratovščino treznosti, bolj lahke za moške, ojstrejše za ženske iu mladino. — Možaki naj bi n. pr. slovesno obljubili, da se bodo vselej ob nedeljah in praznikih popolnoma žganja varovali, ob delavnikih pa ne bodo nikdar pili čez uatauko določeno malo merico. — Da bi se pri nas moškim špirit popolnoma prepovedal, skoraj ni mogoče, ali pa bi le malo udov dobili, ker je priprosti kmet pri tacih slovesnih obljubah natančen. Vsak, kdor naše razmere le količkaj pozna, kdor vO, kako tru-dapolno jo delo po gozdih in gorskih senožetih, bode rad pritrdil, da je toliko časa, dokler nam država druge, euako cene pijače ne preskrbi, špirit za revnega težaka „potreben zlo".
3.	Po nasvetu župnika Jak. Aljaža, se bode na slavno okrajno glavarstvo Radovljiško pisala prošnja, pa bode duhovna in svetna oblast kolikor so pil združeno delala zoper pijančevauje. Kaj namreč svarjenje iu prigovarjanje duhovnikov pomaga, ako n. pr. le malo naših krčmarjev hoče vedeti, kdaj se zvečer po postavi krčma zapira, ako je pri marsikterem, morda celo pri očetu županu, tista ura, mesto ob desetih zvečer, še le ob eni zjutraj. Tukaj bode treba večje natančnosti in občutljivih kazni. — Prosiio se bode tudi slav. okr. glavarstvo, da prepove, ali po svoji moči vsaj omeji „vahtanje" pri mrličih.
Upamo, da se je s temi sklepi vogelni kamen za bratovščino treznosti v naši dekaniji postavil. Da bode do konca tekočega leta celo poslopje postavljeno, v to naj nam pomagata brezmadežna D. M. in njen deviški ženin sv. Jožef!
Z Dolenjskega, 18. aprila. (Cerkvena ž e g u a n j a pri podružnicah. — D u h o v-š č i n i v . r e s e u p r e v d a r e k !) (Dalje.) Kjer pa Bachus (malik pijancev) v peči kuri, tam sedi V. za pečjo, t. j. kjer je pijančevanje, tam je tudi nečistost, kar potrduje sv. Duh sam. Koliko razuzdanosti, koliko greha zoper šesto Božjo zapoved se pri takih prilikah zgodi, o tem ve vsak duhovni pastir iu vsak pameten človek povedati. Greh je že, v take nevarne priložnosti podajati se, pa tudi takim priložnostim priliko dajati.
Pa z nabiti kdo poreče: Saj se vse to lahko godi tudi pri farni cerkvi. Res je, da se lahko godi in se žalibog tudi tes godi, ali nikdar v toliki mi ri, kakor takrat, ko je sv. maša v nedeljo ali praznik pri podružnici.
Prvič jo sv. maša pri fari že kaj navadnega za mlado in staro, toraj stariši laglje nadzorujejo
svoje otroke; k podružnicam zarad daljave ali te-žavnejšega pota gre le bolj mlado ljudstvo, stareje pa k farni cerkvi, toraj mnogo manj prilike tukaj, kakor tamkej.
Drugič so stalni krčmarji pri farnih cerkvah vendar-le bolj vestni in pazljivi na svoje dobro ime (kaj pa, da ne vsi — žalibog!), kakor lakomni posestniki vabljivih in zapeljivih pivnic, ki sploh in navadno ne gledajo ua pošteno ali nepošteno, ampak da je le pridobljeno.
Tretjič: Peljajo do podružnic bolj skrivne in stranske pota, po od hiš in vasi oddaljenih livadah in gozdih; „svet pa bolj ljubi temo kakor luč"; posledice tega lahko vsak sam vidi in spozna.
Pri takih prilikah godijo se tudi — in to ne redkokrat — pretepi, celo uboji, tako, da je nastala po nekterih krajih slovenskih prislovica, ktero si človek komaj upa zapisati: „Žegnanje ui bilo popolno, ako niso nobenega ubili." Prislovica pa jo nastala zarad resničnih dejanj, ki so se večkrat ob takih priložnostih ponavljala.
Kako pa vendar to, da se ravno takrat godijo pretepi in uboji? Prav lahko: Podružnice so večinoma bolj ob meji fare. Kedar je toraj pri podružnici sv. opravilo, piidejo k temu tudi iz druge sosedne fare ali morda celo iz dveh ali treh fari, ako podružnica ravno tako lego ima. Mlada kri, že sama ob sebi vreča, tam podkurjena še z vinom ali celo z nesrečnim žganjem, postane še bolj zabavljiva.
Kakor pa zadostuje v slamo ali suho listje mala iskrica, da se vuame velik požar, tako je dovolj tudi tukaj ena sama zbadljiva, zabavljiva beseda, ogenj je že v strehi; začne se med fautalini raznih sosesk, posebno raznih župuij, prepir, pretep, ki se končil mnogokrat — z ubojem.
Glejte, taki iu enaki so nasledki žegnanj pri podružnicah dandanes. Vselej, v prejšnjih starih časih gotovo ni bilo tako, sicer bi jih katoliška cerkev ne bila niti dovolila, niti gojila.
Spodvija se z žegnanjem pri podružnicah že d o p o 1ud ans k a , gotovo pa popolu-danska služba božja.
Mladi ljudje zavijajo takrat, zlasti ker so podružnice veliko premajhne, namesto da bi zunaj lepo molili, če notri prostora več ni, kar naravnost v krčmo, na sosednje pode ali lope, kjer se popiva, celo gode in pleše še med službo božjo. In taki ljudje ne greše samo s tem, da ne spolnijo druge cerkvene zapovedi, ampak dajejo še pohujšanje ljudem!
Toraj grehi pri podružnici domači! Nerodnosti ob dnevih Gospodovih pa so dvakrat greh, prvič samo ua sebi, drugič pa, ker oskrunjajo dan — posvečen Bogu.
Domači g. župnik gre popoludne na prižnico, da razlaga svojim ovčicam krščanski nauk — potreben še bolj, kot pridigo — ali govoriti mora le golim stenam, le praznim klopem. Tisti, ki so bili zjutraj pri službi božji, morajo ostati večinoma za varha dom;'i, mladih, poduka krvavo potrebnih ljudi pa ni, dasiravno bi bili še lahko prišli! Kje so? So po pivnicah pri podružnici, kjer je bilo danes žegnanje, ali se podtikajo Bog ve kod, od koder se bodo vrnili še le pozno v noč ali še le drugo jutro domu z umazanim telesom, s še bolj pa črno dušo, da se usmili Bogu!
Tako izostane popoludanska, tako tudi večkrat dopoludanska služba božja, kakor sem pokazal poprej, pa če to tudi ne, vsaj namen, ki goni največji del sedanje odraščene mladine na žegnanje, je vse kaj druzega, kakor čast božja.
Domače novice.
(Umrl je) sinoči pred 10. uro po dolgi bolezni v 83. letu svojo starosti g. dr. Franc Schiffer. Bil je vitez Franc Josipovega reda, umirovljeni c. kr. profesor medicine, c. kr. zdravstveni sovetnik, podpredsednik kranjskega c. kr. deželnega zdravstvenega sveta, častni ud in predsednik društvu kranjskih zdravnikov in častni meščan Ljubljanski. Ranjki je bil po rodu Nemee, vendar nikoli nasprotnik našemu narodu. Njegova prijaznost in postrožljivost bili ste obče znani. Pogreb bode jutri popoludne ob 5. uri s Turjaškega trga. Naj v miru počiva!
(Profesor Nedved), ki so mu bila unidan okna pobita, si neki prizadeva priti iz Ljubljane na kako
drugo gimnazijo. Prav ima; zagrizen Nemec za slovensko mladiuo ni, in ž njim se bodo radovali tudi slovenski učenci, ako se mu spolni njegova želja.
(Poročila se je) danes popoludne v stolnici go-spodičina Marija G u t m a n o v a, hči ranjkega ma-gistratnega svetovalca Janeza Gutmana, z gospod Kari Wanischem, kupčijskim pomočnikom pri g. Urbancu.
(S Pivke) se nam poroča, da je včeraj knez Ernst Windischgrfttz vstrelil medveda v svojem lovu Golobčevec.
(O koroški kmetijski šoli.) Osrednji odbor koroške kmetijske družbe je dobil nedavno od c. k. ondašujega deželnega šolskoga sveta vprašanje, da naj mu sporoči, kako je s tistimi mladenči koroške dežele, ki pridejo po dovršeni ljudski šoli v ondašnjo kmetijsko šolo. Ali namreč pridejo zadosti v splošnih vednostih podučeni in pa če znajo zadosti nemški. Dalje naj osrednji odbor izvoli sporočiti, če ni od leta 1870 semkaj pri takih mladenčih znatnega napredka opaziti. Osrednji odbor je rekel, da je s tistimi ljudmi prav zadovoljen, ker so vsi že po več kakor po 16 let stari, kedar se v kmetijsko šolo oglasijo tor se vsled tega tudi prav radi in prav dobro uče, ker se z razumom uče. — Kaj pa pri nas? Ali bi ne bilo dobro kako večjo farno šolo na Gorenjskem, kjer je obilno in lepega polja v toliko razširiti, da bi dobila značaj navadne kmetijske šole, v kteri bi se naša mladina učila in praktično vadila umnega kmetovanja? Dolenjci se bodo lahko posluževali vinarske šolo v Grmu pri Rudolfovem,*) ktera je pa Gorenjcem iu Notranjcem vendarle precej od rok.
*) Za obširno Dolenjsko gotovo premalo.
Vredn.
Telegrami.
Petrograd, 20. aprila. General Sebe ko jo imenovan na mesto generala Oršew-skega pomožnim uradnikom pri ministerstvu vnanjih zadev kot načelnik redarjem in poveljnik žondarmerijskega kora.
Rim, 20. aprila, »Osservatoro'' imenuje laž, da bi bil papež ministru P u 11 k a m e r - j u obljubil pomoč pri ponemčevanji Alzaoije in Lorene.
Madrid, 20. aprila. Napadovalec na Ba-zaine-a je francoski trgovski agent, imenom Hillairant. Govori jako razpaljeno. — Ba-zaine-u obrnilo se jo na slabeje. Napadovalec trdi, da jo bodalo, kterega so je poslužil, otrovano.
Umrli no:
18. aprila. Amalija Janežič, privatnega uradnika žena, 39 let, Tržaška cesta št. 3, Peritonitis.
Tuj c i.
18. aprila.
Pri JHa/i&u: Dr. And. Kornlntber, c. k. profosor, z Dunaja. — Krnil Kuhm, zasebnik, z Dunaja. — Stuska, Spitz, Odonthal, Paulin in Liivvensohn, trgovci, z Spodnje Avstrijskega.
—	Silvij Fouzari, zasebnik, iz Steinacha. — Bogomir Ehrlich, zasebnik, iz Gradca. — Prano Ranzingor, tovarnar, s soprogo, iz Kočevja. — Schvvartz, ravnatelj tovarne, iz Litijo. — Gust. ZilTer, potovaloc, iz Trsta. — Titz, o. k. nadgozdar, iz Gorice.
Pri Slonu: pl. P. Pazze, zasebnik, iz Londona. — R. Patzor, trgovec, z Dunaja. — vitez Miroslav ITaan, c. k. dvorni sovetnik v pok. in vitez Karol Haan, c. k. stotnik konjico, z Dunaja. — Adolf Fiscshor, trgovec, iz Prago. — Sr. Kova«, tovarnar, iz Inoinosta. — Ilenrik Botto, potovaloc, iz Gradca.
—	M. Mursohotz, trgovec, iz Ptuja. — Janez Tujec, krčmar, iz Idrijo. — Kmanuol Rabritius, inženir, iz Kamnika. — M. Šešeg, posestuik, iz Kranja. — Evgonija Vavken, zasebnica, iz Cirkelj. — Karol Miklaveič, zasebnik, iz Trsta. — Eliza Badovinac, trgovčeva soproga, iz Karlovca. — Ghiglianovich in Wittenik, dijaka, iz Zadra. — Hartman, zasebnik, iz Opatije.
—	Rudolf Pabor, vojaški vežbanec, iz Karlovca.
Pri Južnem, kolodioru: Karol Stuzin, tovarnar, iz Ljubna. — Jožef Spinner, potovaloc, iz Gradca. — V. Blinke, zasebnik, iz Ptuja. — Marija Straschill, zasebnica, iz Ptuja.
—	Pord. Kalčič, posestnik, iz Gorenjskoga.
Pri Virantu: Janez Lanzo, c. k. poročnik, s soprogo, iz Novega mesta. — Pavla Pleš, učiteljica, iz Slavino.
Vremensko sporočilo.
Čas
opazovanja
19
77 u. zjut. 2. u. poj). 9. u. zvee.
Stanje
zrnkomorn v mm

730 74 73704
toplomeru po Celziju
0 00
+ 4-6 +182 + 76
Dopoludno prijetno, jasno, popoludno nokoliko oblačno in vsterno. Srednja tomperaturn 91° C., za 03° pod normalom.
Veter
bIT vzb. sr. zap. si. jzap.
Vreme
jasno del. jasno jasno
a M - 3 s
o ^
BuiiajMka borza.
(Telegratično poročilo.) 20. aprila.
Papirna reniii. 5% po )<>u #1. (s 1(5% davka) 81	gl. 50 kr.
Sreberna „ o% .. 100 (s16% davka)	82	65	„
4% avstr. zlata renta, tiavKu prosti	113	—	„
Papirna renta, davka prosta	98	,	—	„
Akcije avstr.-ogersKe banke	876	—	„
Kreditne akcije	284	„	—	„
London.......126	„	80	„
Srebro.......—	„	—	n
Francoski napoloond......10	„	031/, „
Ces. cekini.......5	„	96	„
Nsuiške inarke .	62	..	30
Tržne cene
dne 20. aprila t. 1.
gl-lkr.	gl- kr."
Pšonica, liktl.	...	7	31	Špeli povojen, kgr. .	— (id
Rož, „	...	4	87	Surovo maslo, „ .	— 95
Jočmen, „	...	4	39	Jajce, jcdno „ .	— 2
Oves, „	...	2	92	Mleko, liter....	— 8
Ajda, „	...	4	39	Govejo meso, kgr. .	— 04
Proso, „	...	4	71	Telečjo „ ., .	— 54
Koruza, „	...	5	04	Svinjsko „ „ .	— 60
Krompir, „	...	2	07	Koštrnnovo „ „ .	— 3G
Leča, „	...	9	— Pišaneo.....— 65
Grah, „	...	9	- Golob .....- 17
Fižol, ,,	...	10	-	Seno, 100 kgr. . . 2 85
Maslo,	kgr. .	1	10	Slama, „ „ . . 3 08
Mast,	„ .	—	60	Drva trda, 4 □ mtr. 5 80
Špeh svež,	„ • II—15G|	„ mehka, „ „ II 4|20l
dodčeva esenca
tL" IthmPlCCOhja
v/v*". ^v.Ljubljani.
kojo izvrstnost potrjujejo zelo učeni zdravniki in tisočero ljudi, ki so jo rabili; ozdravlja žclod-čeve in telesno bolezni, posebno pa zaprtje, vra-nično in jetrno obolelosti, kakor tudi hemoroide ali zlato žilo, želodečno in proliajalno mrzlico in je najboljše sredstvo zoper glisto pri otrocih.
Izdelovatelj pošilja jo v zabojčkih po 12 steklenic za 1 gld. :!<> kr. po poštnem povzetji. Poštnino trpe p. t. naročniki.
V steklenicah po 10 kr. samo v Piocoii-jevi lekarni „pri angelju" na Dunajski cesti v Ljubljani. — V steklenicah po 15 kr. v Ri zzioli-jevi lekarni v Novem mestu in v mnogih lekarnah na Štajarskem, Koroškem, v Primorji, Tirolih. Trstu, Istriji in Dalmaciji.	(1)
ViMl ro v
jabolčnika (mošta)
2	so pvocUi pri
Jos. Strzelbe nasledniku
^^ HUj««B H® ■ is« .
Da omogočim vsakemu omisliti si, kar jo v vsaki sobi naj-praktičnoje in najlepšo, nastavil som svojim divanoin 'za malo časa nizko ccno gld.
Moji divani preoblečeni so z modernim,"trpežnim blagom, ki ne izgubi barve. Za dobro delo se jamči. Divani imajo j>od sedežem predalo, a na zahtovanjo izdelujem jih tudi brez istega. ■ Resnim kupcem na doželi ;pošljem, čo želijo, uzorco blaga franko. Gornja 'nizka cona velja lo malo časa, torej prosim, so pravočasno oglašati z naročili, za kterih najboljšo izpeljavo so jamči.
Anion, Obre&a,
tapeciral1 v LJubljani, Ključarske ulice štev. 3.
Vsa v mojo stroko spadajoča dola, n. pr. salonsko garniture, žimnice, posteljno ulogo itd., izdelujejo so po ceni, brzo in solidno. Poprave v mostu in na deželi provzomam in izvršujem na občno zadovoljnost.	(12)
x x x Mt X X X X x X X
$tar "Po znižan«j
Kmetom v pomoč.
Narodno-gospodarska razprava.
Spisal
IVAN BELEC,
župnik.
Cona lin.ji{i'i .j«' /nižiiiin od 25 k r. na lcr., po pošti 5 kr. voč; kdor jih vzame deset skupaj, dobi jednajsto b r e z p I a č 11 o. — Knjiga obsega 9 pol v osmerki.
„Katoliška tiskarna"
v I Juh/Jan t
Valuaeorjev trg štev. 5.