SREČUJEMO JIH
Franc Stražišar
Pred dvajsetimi leti, točneje 1. aprila 1961 sta se združili občini Rudnik in Vič v enotno občino Ljubljana Vič-Rudnik.
Za Franca Stražišarja je to pomenilo novo delovno dolžnost. Iz kurirja je postal vratar.
»Veste, tega mojega dela nihče ne jemlje resno. Vidijo, da sedim in že zaključujejo, da moje delo ni nič vre-dno,« je po.tožil naš stari znanec iz ob-činske stavbe.
Vsakdo, ki je vsaj enkrat prestopil prag občinske stavbe v zadnjih dvajse-tih letih ga pozna. Kako le ne, saj vas vedno pobara: »Kam pa?« Pa ne le to, pove vam tudi, kaj morate imeti s se-boj, če hočete kaj opraviti. Ni namreč vseeno, če uro ali več čakate v dolgi vrsti, da lahko vstopite, potem pa brez kolekov ali kakega potrdila ne opravite nič. Čaka vas namreč, po nepotrebnem, ponovno čakanje. Tega vas tovariš Stražišar vedno odreši.
To pa seveda še ni vse njegovo delo. Pozoren mora biti na vsakega, ki pride
ali odide iz te stavbe, kaj vnese ali kaj odnese, odgovoren je skratka za celot-no stavbo. Ta odgovornost pa, roko na srce, ni majhna. »Prav gotovo je moje delo vredno več, kot 830 tisočakov,« nam je pripomnil. »Vendar pa mislim, da se le obrača na bolje. Letos sem dobil vsaj delotfno obleko in to po pet-najstih letih! Dober dokaz vrednotenja mojega dela!«
In ker France dela z ljudmi, doživi polno prijetnih in še več neprijetnih trenutkov. Ko smo ga vprašali.če so mu ljudje hvaležni, ker jih napoti v pravo nadstropje, ker jim pove na katera vra-ta morajo potrkati, je rekel: »Hudiča so! Tisti, ki so hvaležni, so zelo redki, več je tistih, ki mi zabrusijo, kot: ,Kaj stojiš tu kot bukov kol!'«
Kljub vsemu pa ima France Stražišar svoje delo rad in ga z veseljem in vest-no opravlja. Kako bi si sicer razložili njegovo novoletno željo: »Želim si, da ' bi bilo leto 1982 vsaj takšno, kot je bilo letošnje?«