Leto m, fitev. 146. Peltnina pSa&aita v gjoiovlnl. ¥ tf petek G jjulija 19.23« Posamssna štev.< I Din« Izhaja razen ponedeljka in dneva p« prazniku vsak dan. Uredništvo in upravništvo: Celje, Strossmajerjeva ul. St 1, I. nadstropje. Naslov za dopise : »NAPREJ«, Celje; Ček. rač. St 11.959. Stane mesečno............... . 20 Din^ za inozemstvo...................30 Din. Glasilo Socialistične stranke Jugoslavije. Oglasi: prostor t X65 mm 1 Din. Dopise frankirajte in podpisujte, sicer se ne priobčijo. Rokopisi se ne vračajo, Reklamacije za list so poštnine proste. V Člani krajevno organizacijo SSJ v Celju, pozor! Proti vsem pravilom javnosti in socialistične discipline skušajo nekateri elementi; zavesti v vašo doslej enotno organizacijo razdor. Na zadnji seji .pokrajinskega odbora je bilo sklenjeno, da proti tem separatističnim, koruno-golonhov-skitn elementom v Celju ne bomo nastopali, dokler se bodo zadržali mirno iti ne bodo' iiitrigira.it proti enotnosti naše stranke in posc.be proti enotnosti celjske organizacije. Mi smo se tega sklepa dr žuli, žaplotništvo in,tajna diplomacija pa ne. Na vadnji seji.kraj. odbora SSJ 3, nn. so i, namazanim jezikom dosegli očitno kršenje discipline s tetfi, da sp sklenili no obračunavati več pokrajinskemu tajništvu. Začeli so nabirati podpise med člani in sic,er’so v to svrho vpregli človeka, ki je med valitvami na vso moč odobravaj rad i k a 1 šle ega Miho Korena. Z raznimi triki in 1K) malomarnosti članov samih So nabrali 102 podpisa. Med temi smo doslej ugotovili 13; ki sploh niso pd članov, polovica ostalih pa je vse prej nego trabant kakega socialpatriotskega omizja okrog begov Korunov, Svetkov, Urat-ilikov, Golouhov in drugih. Med podpisane! je nam osebno pozneje več članov izrazilo svoje obžalovanje, da so se dali na tak način premotiti. Sodrugi", ki ste zvesti tradiciam javnosti iu odločevanjn organizacijskih večin, zlasti vseh ostalih 211 rednih članov celjske organizacije: ne dop‘ustite, da bi vanj par ljudi, ki dela proti principom, proti vaši večini vzorno organizacijo spravilo tja, kamor so po- Živela »Orjuna*! Nekoliko prepozno prihajamo,, pa nič ne de. Zanimiva stvar ostane zanimiva, čeprav je zastarela in jo človek potegne za.uk in kratek čas jz domačega arhiva. Tudi nismo htrteli dosedaj kričati. ker je naš glas ob slabem vremenu v nevarnosti, da se napije vlage! in zboli. Čakali snio, kdaj se oglasijo drugi zvonarji, pa je bilo naše koprnenje zaman, in zato smo se odločili, da povemo 1110- dobni clemeuli spravili ljubljansko koc-murjevsko! Ta se je vezala najprej z bogovi in socialnim patriotstvom na levi i.i desni pod pretvezo, da hoče v skupni SSJ zedinjeno stranko, potem je zajadrala med klerikalce, potegnila je komuniste •za seboj, nazadnje se je očitno postavila .proti SSJ in proti belgrajski centrail, ustanovila svojo »stranko«; (tisto za za-siguranje mandatov) in končno spialme-la! Sodrugi Celjani, poklič i te si te zglede in ta dejstva pred oči in obrani.e svojo čisto organizacijo, da'vam po zasln- j gi par ljudi, ki se čutijo voditeije in kot ; taki zvišeni nad preproste člane, ne zajadra v kocmurjansko avanturo! Vi imate. večino in ker sc Usta manjšina vaše .večine boji. je sklenila kar na tihem, da priredi to nedeljo (S. jul.) v Janžekovi gostilni Za kresijo (prej Brunngasse) : »člansko* zborovanje, na katerem si hočejo preko vas izsiliti odcepitev od stranke! Sodrugi, da se bo vršilo 8. trn. člansko zborovanje niso hoteli javno naznaniti. ne glede na to, da je po pravilniku vsake in tudi vaše organizacije to treba storiti 8 dni pjej! Sodrugi, pokažite 'S. trn., da ste vi tudi v Celju doma in da smele v svoji organizaciji le vi kot organizirana večina sklepati, ne pa kaka ne poučena manjšina s par zelo dobro poučenimi bogovi, med katero se nahajajo ncorganizfranci. Sodrugi, 8. tm. vsi na ; zborovanje napravit red! Vsak naj prinese člansko legitimacijo s seboj! zato besedo prvi. Z nagrado za prvenstvo začasno ne računamo, ker je preveč tekmovalcev, ki znajo znamenito dirkati in sijajno lučati žogo, vendar P a tipamo že vnaprej, da bo ugledno občin-! stv'0 upoštevalo tudi naš trud. Torej oči i na čelo, ušesa na rame in pozor! Živela >Orjima«! Kogar bo ta klic bodel v oči iu vščipnil v ušesno mrcnico, naj bo potolažen, kajti smo docela upravičeni, da tako kričimo. Pri nas imamo namreč čedno število zaplat, s katerimi naši na- Pismo prijatelja Bučmana našemu uredniku. K uvodit pripominjamo sledeče: Ta prijatelj Bušman je velik in mogočen mož daleč na okoli, seveda le v svojem ožjem kr&ju na. Studencu v Ljubljani. Pred nekaj leti je Še bit vodilni faktor vseli manjših frakcij v Cicibanskem okrožju; ker.se je pa iz.jav:i nasproti svojim volilccm, da so propali-ce, če bodo še naprej volili njega, so hili ti tako neusmiljeni, da so ga poslali na Studenec, kjer še danes obžaluje svoje nepremišljene besede. Toda poslušal-mo rajši njega samega, saj bomo iz celotne pisemske vsebine razvideli njegovo preteklost, njegovo sedanjost in tudi vzrok le njegove sedanjosti. VISOKOSPOŠTOVANI PRIJATELJ J Slišal sem od naše stare postrežnice, da vas vaši preprijazni nasprotniki tako htido dajejo, da vam preti smrt v naj-doglcdneišem času,' Pe se ne boste poboljšali. Seveda hie ne smete napačno razumeti.-mislrtir namreč vaš listič, ne vas same kot osebo. Pravijo, da vas bodo uničili in razcefrali na najdrobnejše kosce, če si ne preskrbite kmalu kaj boljšega gradiva za svojo cunjo, kakor je neprestano opevanje njihovih dejanj in misli. 'Pravijo, da vas prav nič ne bi brigalo niti to, če oni vsi skupaj poskačejo' »ni dno morja globoc’ga« (najbrže so ti gospodje sami pesniki, ker »krade- jo« narodnim pesmam verze in jih štu-l kajo v svoje duhovite govore, ali pa delajo to morda le iz spoštovanja do .starin, kdo ve?). Vidite, ta njih modrost Je tako velika, da sem radi njene duhovitosti po dolgih petih letih spet enkrat — kihnil, in to prav pošteno. Če za drugo ne, za to sem prav hvaležen njihovi svati jezi na vas. Pa mi tega ne smete zameriti, ker vam kljub temu še ne želim pogina. Pravila mi je tudi naša stara postrežnica, da po noči hodijo pod vaša okna sove in vam tajno, a v strašnih maščevalnih grožnjah kličejo: »U-Ii-u, n—h—u—, vaše gospodarstvo se končava! Uhu, u-h-u!« Verjamete mi lahko, da me to strašansko skrbi, ker vas imam vsekakor na srcu prirasle, saj veste, da ste bili tudi takrat na moji strani, ko sem položil i tako važno demisijo, uvidevši, da bi bil vedno jaz kriv za polomije drugih. To pa vam je treba vsekakor vedeti, da sem imel kolikortoliko jaz vedno za pol odstotka več pameti v petah kakor pa oni v glavah. Dobro sem bil namreč podkovan v socializmu, pa vendar nisem bil nikdar, seveda hote, voditelj socialistične frakcije. Ljudje so mi dejali, da sem osel, ker se ne poprimem lepe prilike in oskubim proletarsko maso za zadnji groš. Vtdel sem čisto natanko, da bi mi bilo to v največjo nesrečo, ker bi pozneje, ko bi mi masa prišla na sled, izginilo že pridobljeno kakor kafra, pa še za življenje bi mi šlo! Vidite, takrat se mi je zdelo moje mišljenje pametno, !rr,dni prvaki krpajo luknje ljudske zaslepljenosti in med temi krpami pripada 'jako ugiedno mesto tudi tisti, ki nosi častito ime »Orjuna«. Izdeluje se v majhni, leseni kolibi v Ljubljani, v kavarne In trafike jva Prihaja vsako soboto popoldne, kadar so glave ljubljanskih bojevnikov za blagor ožje domovine, ki ji pravimo mi trebuh, vpričo hrepenenja po nedeljskem počitku posebno dovzetne In ukaželjne. In tako je bilo tudi tisto znamenito soboto. Sedeli smo v »Zvezdi« In srkali črno kavo, ko so sc odprla vrata in je vstopila visoka gospa »Orjuna«. Včasih smo bili hudi nanjo in še danes ne moremo preboleti bridkega udarca, ki ji ga je prizadel nekoč general Orka-1 i:j s svojo slavno armado na šišenskem bojišču, toda naša jeza s© je tedaj skrčila kakor prazen mošnjiček in bojevitost smo potegnili nazaj kakor polž svo-‘jc rožičlce. Kdor je videl »Orjutio« takrat in ni mahoma zakričal živela, pozdravljen?! in dobrodošla in kdor ne tuli na vseh križpotih še danes na mnogaja leta gospa »Orjuna«. ni poštenjak in mi mu celo očitamo, da je zatajil svojo pristno ;siovensko kri in omadeževal svoj kremenit slovenski značaj. Gospa je biia tedaj v paradni uniformi. Na svojih deviških ramah je nosila maziljeno telo u-. pok o jen ega cesarja Janeza, ki je pred pohlepnimi očmi radovedne množice zaman skriva! svojo nagoto. Ze v svoji rojstni kolibi ga je skrbna, mehkosrčna mačeha primerno zlikala, da bi ne delal sramote njenemu dostojanstvu in splošnemu ugledu in ko je tako zlikanega prinesla na ogled v kavarno, je zavlada la nepopisna radost. Presenečenju ni bilo konca. Občinstvo je zašiunelo kakor čmrlji v gnezdu, natakarji so postali živahni kakor brhkonoge balerine in sam gospodar znamenite javne dvorane ]e dvignil svoje častitljive kosti iz popoldanskega spanja, da si ogleda to čudo čudotvorno. Cesar Janez je bil ves na ogled. Predstava je bila tako zanimiva, da bi lahko podjetnik z uspehom tekmoval z našimi kinematografi in vrhu vsc- daues pa pravim, da večjega osla cel svet še ni nosil od mene. Kakor sem po strani izvedel, postaja vaša preljuba masa v Cicibanskem okrožju čimdalje nemirnejša in ji bodo navsezadnje voditelji smeli še brez upora jermena rezati s hrbtov. Malce je to le prestrašno, pa ker upam. da ne boste to pismo kazali okoli, vam vsekakor zaupam, in še to, da se me polašča želja, vrniti se v svoj kraj iu skleniti pakt s tistimi srečnimi voditelji. Morda bo pri pogrebščini masi ne svobode tudi meni kaj malega ostalo. Samo to me skrbi, če me tisti gospodje-socialisti ne bodo nagnali; potem pa bi bil popolnoma brez vsake pomoči, kafti masa bi me takoj linčala, če bi zvedela, da ji hočem škodovati. Vsekakor se mi zdi čudno, da niso uničili še vas, ki toliko škodujete ljudstvu, da jim še tistega borega zedinjenja ne privoščite. Povedati vam moram seveda tudi, kako sem zvedel to lepo novico. V našem zavodu imamo goloba, ki hodi vsenaokrog po mestu in si išče hrano. Samoobsebi umevno, da pobere med potjo tudi kakšno nesnažnost — ker je njegova olika še daleč za našo •— in prinese domov. No, tako je prinesel pred nekaj dnevi nekaj v papir zavitega in položil lepo pred mene, kakor ima vedno navado. Jaz sem namreč, mimogrede povedano, najpametnejši v celem za vodit.. Pogledam, kaj da je, in zagledam rdeče obrobljen papir. Aha, si mislim, cicibanska masa prireja svojim voditeljem na čast slavnost. Pa ni bilo ta- ga je biia še brezplačna. Ogledali smo si jo od začetka do konca in ne moremo si kaj, da je ne bi od srca pohvalili. Cesar Janez je bil svoje dni znamenita oseba. Sploh smo Slovenci med vsemi narodi morda edini, ki je tako bogat na znamenitih osebah. Kdo ga ni poznal? Malo in veliko, staro in mlado, vsi trije spoli so se pregibali do tal, če so čuli njegovo ime. Bil je naš cesar Janez namestnik, zastopnik, zaupnik, pooblaščenec. vodja, načelnik, prvak, narodnjak. naprednjak, junak, korenjak, učenjak, politik, diplomat, konzul, poslanik, udanik, minister in register, alaba-ster in kataster vseli čednosti in vrlin umrjočega bitja na zemlji. Njegovo skromno prebivališče na Bleivveisovi cesti je bilo pravcati Lurd za pravoverne lin Mekka za paganc. Nepregledne množice bogaboječega slovenskega ljudstva so prihajala tja dan za dnem, da se poklonijo svojemu velikemu vladarju. In njegovo Veličanstvo cesar Janez so sprejemali udanostne poklone z vidnim zadovoljstvom. Delili so milost na vse štiri strani sveta, smetano so običajno •posneli zase in desnica ni nikoli vedela, ■kaj dela levica. Zvezd, križev, kolajn in • drugih odličnih priveskov so imeli Janez i na prsih in trebuhu toliko, da so se jim 'šibila slabotna kolena. Bili so takorekoč slovensko solnce, okrog katerega so se sukale in gnetle vse domače in tuje zvezde, kometi, planeti, meteorji in motorji kakor lačne Postrvi okrog mastne vode. Bila je pravcata nebeška glorija, kadar so cesar Janez prirejali bankete, dineje, soreje, čajanke, uspavanke in vrag vedi, kako se še vse imenujejo tiste gosposke zadeve. Avtomobili, motorji, kočije, koleslji. cilindri, fraki, redingoii in druga taka ropotija je kar mrgolela okrog cesarjeve palače, Tako je bilo dotlej, dokler se cesar Janez niso zamerili svoji dobri mačehi. Ko so jo pa hoteli spoditi kakor jež lisico iz brloga, se je gospa »Orjuna« oS-čctinlla in Janezova slava se je razpršila kakor milni mehurček. Gospa mačeilia je namreč razparala cesarjev trebuh in ko, temveč me je presenetilo poročilo o vsedelavskem zletu. Velike množice proletariata se bodo zbirale, da pokažejo meščanstvu svojo moč. Videl sem na svoje, veselje, da mi je golob prinesel glasilo vaše frakcije »Nazaj«. Svoje veselje nad tem vam nikakor ne morem popisati. Tam notri sem bral, da stei vi na svojo nevarnost preprečevali zedinjenje vsega domačega proletariata. Tak lump, sem si mislil, pa sem kljub temu bral Naprej (a, pardon, zmotil sem sc, z malo začetnico bi bil moral napisati. pa boste kljub temu razumeli,, kaj ne?). Prepričal sem se na lastne oči, da vas čisto neopravičeno napadajo; ker pa je list baje odvisen od vas, mu 5e kljub temu nisem verjel na slepo. To svojo neverjetno modrost hranim še Iz časov svojega političnega življenja. Drugi dan pa sem dobil po naključju v roke neki drugi listič. Na cesti sem ga pobral, ko ga je zgubil neki visok gospod. Pripomniti moram na vsak način, da si je tisti gospod veselo mel roki, ko je listi listič prebiral. Vsekakor je iz tega jasno, da mu je njegovo (lističevo) pisanje ugajalo; V tem listu sem bral na nekem mestu ravno isto, kakor včeraj v onem. žal, da je bilo pisano v nemščini in nisem vsega natanko razumel. Pa sem kljub temu razvidel, da bi vas pisec tistega člančiča najrajši videl na drugem svetu. Ker sem bral tudi nasprotno mnenje, sem si prav hitro prikrojil lastno sodbo o celi zadevi in sklenil svoje razmtšljc- ugotovila, tla Veličanstvo v svoji notranjosti niso tako ilični in prikupljlvi kakor sc zde na zunaj. V trebuhu in glavi ,ie našla čudovite stvari. Som, ki je požrl preroka Jono, je bil bolj dostojen in pošten. Cesar Janez je uganjal za časa svojega vladanja take nečednosti in nc-vrlinc, da niscin verjel lasnim očem, ko sem yidel pred seboj njegov pristni obraz. Takoj mi je odleglo, ko sem se zavedel, da se mu nisem nikoli klanjal. Kaj vse je počel naš Janez, se lahko prepričate sami, če le vzamete v roke predzadnjo številko »Orjimc«, ki mu Je posvetila dragocen in jako izvrsten slavospev. Iz predstave v kavarni in tega slavospeva pa smo posneli mi to, kar je dobrega in kar se- glasi približno takole: Sedanji družabni red je škandalozen, družba je z malimi izjemami gnila kakor jabolko o Božiču na drevesu, fizično in duševno stanje je obupno. Kle-čeplaztvo. hinavščina, korupcija, goljufije. laž in druge ogabne, sramotne poteze v človeškem značaju so se razpasle kakor kobilice rta rodovitnem polju. Se ni dolgo tega, ko smo imeli v Sloveniji kraljevega in pokrajinskega namestnika, ministra, narodnega prvaka, splošno razkričanega najplcmcnitejšega in največjega moža našega naroda, imeli smo političnega in upravnega funkcionarja, ki je imel v rokah oblast nad milijonsko maso takozvanih kulturnih bitij. Ne glede na to, da mož ni imel nobene strokovne akademske naobraz.be, ker Je menda skrahiral četrti gimnaziji,, da torej ni imel za naše modrijane tako važnega patenta na pamet in pismenega potrdila, da je prebavil toliko in toliko knjig, so se mu klanjali in lizali pete vsi oni doktorji, profesorji, literati, politiki, skratka vsi intelektualci, ki sicer tako mnogo drže na svojo modrost. Cernu? Mislite zato, ker je bil vzvišen nad njimi kot človek po svojem globokem raz umu in plemenitem značaju? Kaj še! Zato, ker je bil kraljev namestnik in minister. Obesite kolajno opici in dajte ji v roke ministrsko in namestnišk-o že-zlo, pa se ji bodo klanjali naši intelektualci pravtako. kakor so se klanjali cesarju Janezu. Ostudno, podlo, nizko, nedostojno poštenega človeka in vendar je tako. Kapitalistična družba ceni in spoštuje zunanji blesk, sijaj imen in kolajn, ona ustvarja v svoji perfidnosti ljudstvu malike, ker jih potrebuje zato, da z njihovo pomočjo drži siromašne sloje v svojih kleščah. Duševnost človeka, njegove notranje vrline, njegova plemenita duša je današnjim farizejem deveta briga. Koliko so pisali in kričali o zaslugah in neumornemu delu Hribarja, koliko je bilo kadila in mire na njegovo glavo, kako lepo so opevali njegove žrtve za narod in domovino, njegov panslavizem, jugoslovanstvo, kako ponižno so romali na njegove domače zabave, ki so sc prirejale na račun ljudskih žulje-v. gospodje, gospe in gospodične, kako so migali z ušesi in mežikali z očmi. kadar je on ponavljal kak slabo skrpucan govor v vanje: »Ljudje se še danes prepirajo za oslove sence!« Znano pa je. da je neurn-nejši tisti, ki tak prepir začne- in druge proti njihovi volji zaplete vanj. Zato sem se danes po daljšem času odločil vam spet pisati. Svetujem vam kakor dober in iskren prijatelj, da konč-novcljavno sklenete tisto debatiranje v svojih vrstah o zjedinjenju. Zapomnite si pa lahko te-le moje besede, ki so iz časov izkušenj: »Ce so ljudje zavedni in potrebni zedinjenja, naj se zedinijo v kakršnemkoli imenu že. Samo toliko naj pazijo, da jih voditelji za tisto zedinjenje rie bodo ogoljufali, kakor so jih že tolikokrat. Ljudje naj gledajo vsekakor na to, da bodo pomagali 7. zedinjenjem sebi. ne pa voditeljem polnili njihovih trebuhov.« Mislim, da ne boste užaijeni. ker vi pač nimate velikega trebuha; paziti pa morate, da vam ga zedinjevalna akcija ne prinese, zato je nikar ne začenjajte. temveč jo prepustite rajši ljudstvu. ali pa tistim, ki si iz nje ne bodo kovali zlatih profitov. Ce boste potrebovali še kdaj svetov od vseh zavrženega norca, pa ml kur pišite, saj veste za moj naslov. Studenec, dne 4. julija 1923. Matija Bušman. Komentarja k temu originalnemu pismu ne bomo priobčevali, naj si ga naredi vsak bralec sam. če se- za to zanima. Prosimo pa prijatelja Bušmana, da nam oprosti, ker smo ljudi seznanili z njegovo modrostjo. ».p, . ,n, *, r ^ tujem jeziku, ki mu ga je sestavil dober prijatelj. Vse to je bilo dotlej, dokler »Orjtma«. seveda iz sebičnih namenov, ni odgrnila zavese in pokazala, kakšen je ta malik v resnici. In prizor je bil čudovit. Sebičnost, intrigantstvo, korupcija. podlost, zahrbtnost, izkoriščanje svojega visokega upravnega mesta, častihlepnost. strankarska umazanost in druge ogabne lastnosti moralno propadlega človeka so mrgolele kakor črvi tam, kjer je prej stal odrešenik in božiček slovenskega naroda. In takemu človeku so sc klanjali oni, ki si upajo danes nastopati kot voditelji in učitelji ljudstva! Ce bi bili- količkaj pošteni, bi se skrili in zardeli od stida. Janez je odšel in odnesel polne žepe ljudskega denarja, na njegovo mesto pa jc stopil Janezek, ki menda ni mnogo boljši. Tudi njemu je že posvetila »Orju-na