Tomaž Dolinar. 35 TomaŽ Dolinar. Spisal dr. E. Volčič. 1. Životopis tega znamenitega pravoslovca in slovensl) Rojen v Gradcu 10. oktobra 1786, umri na Dunaju 6. febr. 1853. Profesor na dunajski jurid. fakulti, je po smrti Wagnerja 1. 1834 skupno z Dolinarjem prevzel uredništvo omenjenega lista. 3* 36 Tomaž Dolinar. lafiige Nachrichten zu erhalten. Zur grofien Befriedigung aller Freunde des Hingeschiedenen fanden sich jedoch unter defien Papieren Materialien hierzu von seiner eigenen Hand, die mir durch die Gefalligkeit der Erben zuganglich wurden. Der schlichte Ton der Bescheidenheit, die ungeschmunkte Darstellungsweise, die sich in diesen Mittheilungen finden, geben gewifi das tref-fendste Bild dieses einfachen, bescheidenen, und doch so ausge-zeichneten Mannes, so dafi es defien zahlreichen Vereherern wohl am liebsten sein durfte, ihn seibst erzahlen, die Grunde, welche seine Handlungsweise bestimmten, seibst entwickeln zu horen. In den nachfolgenden biographischen Abrifi soli daher aus diesen Materialien alles wortlich aufgenommen werden, was zur Publi-citat sich eignet, und diefi zwar umso mehr, als der Verfafier dieses Aufsatzes sich gerne bescheidet, dafi es ihm nicht zusteht, einem so hoch gefeierten Manne die in Motto zugedachte Krone zu spenden. Mit der vvarmsten Theilnahme wird er Manner zu diesem Acte der Gerechtigkeit sich erheben sehen, die mehr hierzu berufen sind. Moge indefien dem gutigen Leser das ge-niigen, was dankbares Wohlwollen fur den Verblichenen hier anspruchslos mittheilt.« Iz tega predgovora torej izhaja, da je Kudler v nekrolog sprejel pokojnikove zapiske izvečine dobesedno, da je pa marsikaj izpustil, kar se mu ni videlo za javnost primerno. Iz ne-krologa je še razvidno, da objava nekaterih okolnosti pač zato ni bila »primerna«, ker ni bila dopustna vsied tedanje — cenzure. Slutil sem torej, da bi bilo za poznavanje tedanjih socialnih in kulturnih razmer sploh in naših posebe nedvomno zanimivo, ako se neobjavljeni del pokojnikovih zapiskov priobči sedaj, ko je pač dopustno, kar 1. 1839. ni bilo. Nasledniki pokojnikovih dedičev, ki so po gorenji Kudlerjevi navedbi imeli te zapiske, oziroma nasledniki edinega pravega dediča so mi bili znani in že pred mnogo leti sem čul, da hranijo le-ti nekatere Dolinarjeve knjige v knjižnici svojega posestva Pod Turnom pri Semiču. Kasneje sem zvedel, da se ondi hrani poleg Dolinarjeve obširne knjižnice tudi njegova precejšnja korespondenca ne samo z njegovim glavnim dedičem Martinom Kuraltom, dež. sodišča svetnikom v p., temuč tudi s premnogimi drugimi posvetnimi in duhovskimi dostojanstveniki. Tedaj pa je bila graščina Podturn že v posesti neznanih Tomaž Dolinar. 37 mi ljudi; to, oddaljenost mojega bivališča ter neizprosne službene dolžnosti so bile vzrok, da sem poizvedovanja odlagal in končno — izvečine zakasnil. Početkom 1. 1902 me je namreč doletela vest, da sta veleposestvi Podturn in z njim združeni Smuk zapadli neodvračni sili socialnega preobrata in sicer tako temeljito, da se niso razprodala in razkosala samo vsa zemljišča, temuč, da se je brez odloga razsul prijazni, po bližnji Belokrajini in Hrvatski vidni gradič Podturn — dva kmeta sta pač kupila ostrešje za 1400 K — a njegova notranja oprava z vsemi knjigami in spisi pa da se je raznesla po slepi ceni. Pisal sem nemudoma raznim znancem, toda uspeh je bil le tolik, da sem pogube rešil: diplom kr. češke družbe znanosti z dne 29. dec. 1803, s katerim se Dolinar imenuje njenim vnanjim članom; dekreta, s katerima se mu izreka zahvala na sodelovanju pri sestavi obč. drž. zakonika ter se imenuje dvornim svetnikom; dvoje Dolinarjevih prošenj za podelitev cenzorskega in profesorskega mesta; kopijo nekega razjasnila karloviškega metropolita Štefana Stratimiroviča, in neka mala notata, o čemer bode spregovoriti kasneje; dalje pa neka pisanja, tikajoča se prej omenjenega Dolinarjevega dediča in nečaka Martina Kuralta ter graščine Podturn in njenih prejšnjih lastnikov grofov Lichtenbergov sploh, o čemer bode poročati na drugem mestu. Vseh drugih Dolinarjevih zapiskov in njegove podobe, kar je- s pieteto Martin Kuralt uredil in kar se je potem hranilo Pod Turnom blizo 60 let, ni bilo več, ter mi je bilo iskati po raznih ovinkih drugih virov, da zberem podatke, ki utegnejo pojasniti ne samo znanstveno delovanje Dolinarjevo, temuč tudi njegov stik z drugimi redkimi slovanskimi učenjaki, posebno pa z njegovim rojakom Jernejem Kopitarjem. Zahvaliti mi je svojega starega prijatelja g. visokošolskega prof. Matija Murka v Gradcu, da me je opozoril na V. Jagiča doslej nepristopno mi zbirko korespondence med raznimi slovanskimi učenjaki »IIctohhhku Hcroi'iu cjiaBaHCKofi onjio-ioriH.« V obeh zvezkih, izdanih v I. 1885. in 1897., se spominja Dolinarja v več listih, o čemer bode spregovoriti kasneje; v Kopitarjevem dnevniku (Briefjournal), ki se nahaja v drugem zvezku tega zbornika, pa stoji pod 1840 5 9 pripisek , — an Kalina v. Jatenstein nach Prag: Dolliners Autobiogra. — Ker je bil pl. Kalina tedanji 38 Tomaž Dolinar. tajnik kr. češki družbi znanosti, mi je bilo misliti, da je Kopitar poslal Dolinarjevo avtobiografijo za to družbo in da se ona morda še nahaja v družbenem arhivu. Sedanji generalni tajnik te družbe gosp. prof. V. E. Mourek je med biografijami družbenih članov po mnogem trudu res našel izvirno Dolinarjevo avtobiografijo, ter je preskrbel, da sem jo po blagohotnem dovoljenju družbenega predsedstva dobil v pregled in prepis. Bodi gospodu profesorju izrečena na trudu in prijaznosti iskrena zahvala! — Životopis je pisan na 28 straneh velikega pisarniškega papirja, dvolomno, na takem papirju in tako, kakor so skoraj vsi Do-linarjevi rokopisi. Na petih straneh manjšega papirja in na 29. str. prej opisanega, ki služi obenem za ovoj, so našteti vsi večji Doli-linarjevi spisi s pripomnjo, kje in kedaj so tiskani. Vse je pisal Dolinar lastnoročno z znano svojo drobno pisavo. Iz ravno omenjenih lastnoročnih tiskovnih podatkov izhaja, da je životopis sestavljen kratko pred Dolinarjevo smrtjo koncem 1. 1838. ali celo početkom 1. 1839. Na ovitku je napis »Materialien zur Biographie«, potem pa po drugi roki z rdečilom »Dolliner«. Na raznih mestih so pristavki in pojasnila, večjidel od Kopitarjeve roke in tudi z njegovim podpisom, kar bode še omeniti v tem sestavku. Iz vsebine je vidno, da Dolinar avtobiografije ni pisal za tisek, kakor je, najbrže ker je vedel, da bi se takrat taka tudi ne smela natisniti in pa, ker je hotel družbi, katere član je bil, le podati »materialia« k životopisu, v kar je bil zavezan po njenih pravilih. Kakor mi poroča gosp. generalni tajnik, ni kr. češka družba znanosti tudi kasneje niti izdala tega životopisa, niti kaj iz drugih obširnih njegovih zbirk o češki zgodovini, katere ji je bil podaril, temuč je prej omenjeni pl. Kalina pok. Dolinarju posvetil le nekaj vrstic'), sicer pa se skliceval na prej navedeni nekrolog prof. Kudlerja. — Ta ne-krolog je večjidel dobeseden posnetek Dolinarjeve avtobiografije; izpuščeno je skoro le to, kar bi bila, kakor rečeno, sicer vzela tedanja cenzura ali pa kar se je Kudlerju zdelo manjše važnosti, sicer pa so premenjeni le nekateri izreki z drugimi, ki so se Kudlerju videli gladkejši in jezikovno lepši. Ravnotako je nekrolog ponatisnjen v »Mitteilungen des historischen Vereines fur ') Abhandlungen der kgl. bohmischen Geselschaft der NViBenschaften. 5. Folge 1. Band von den J. 1837-1840. Prag, 1841. Tomaž Dolinar. 39 Krain, 1852« in nepopoln slovenski posnetek iz prvega ali drugega je, kakor že navedeno, v »Slovenskem Pravniku« 1. 1883. Kratek, a točen životopis Dolinarjev je pisal L. (Jean Laurent = pl. Ullepitsch) v nemškem jeziku v »myr. Blatt« 1.1839, št. 10. Dolinarjeva avtobiografija je docela tolike zanimivosti, da jo velja priobčiti še dobesedno vzlic okolnosti, da so bili glavni podatki iz nje že natisnjeni, toda »SI. Pravniku« v to nedostaje prostora. Vsled zgoraj omenjene prijave glavnih potez iz učenjakovega životopisa smo ravno upravičeni, da že znane dogodke omenimo le na kratko, iz avtobiografije in drugih virov pa dopolnimo, kar je iz prej navedenih vzrokov zanimivo in značilno. V tem zmislu se bom najprej v glavnem držal avtobiografije, končno pa navedel, kolikor možno, vsa njegova tiskana in netiskana dela ter opisal njih pomen in vrednost. II. Tomaž Dolinar se je porodil dne 12. decembra 1. 1760. v Dorfarjih (Dorfern) na Kranjskem, na kmetiji hišna št. 19. Vas' je spadala takrat k župi Stara Loka, sedaj pa spada k Žabnici. V krstni knjigi starološke župe se čita:') a. 1760, 12. hujus (de-cembris) 8™ vespere natus et seguenti die hora 10™^ babtizatus a me Gregorio Naglitsch, coop. Loci Thomas, fil. legitim. Blasii Dolinar'-) et Spela conjugum levantibus cum patrinis Martino Hartmann et Gertrude Projin adstante teste Marco Figk. Vicini-latis B. M. V. ex Dorfern.« Dolinarjev oče je bil celozemljak, torej trden kmet ter razen sina Tomaža in hčere Mice ni imel otrok — morda da so kateri pomrli nedorastli — vendar mu ni trebalo sina več podpirati, odkar je vstopil v prvi razred filozofije (sedaj 7. gimnazijalni razred). Domačija se je kasneje (1. 1784.) prepodala hčeri Mici, potem omoženi Kuralt, po njej pa jo ima sedaj že šesti posestnik g. Miha Zakotnik. Vmesni posestniki so se pisali Kuralti, Demšarji in Zakotniki.') Rojstna hiša št. 19. je sedaj baje prezidano, lično, z opeko krito poslopje. ») Poročilo gg. N. Stazinskega in J. Dernovška. ^) Torej ne Dolliner, kakor se je učenjak podpisaval, menda vsled vpliva tedanjih šol. Pišemo ga torej v tem spisu pravilno Dolinar. ») Poročilo iz zemljiške knjige okrajnega sodišča v Škofji Loki. 40 Tomaž Dolinar. V prve šole je oče dal Dolinarja v Trbiž na Koroškem, nekaj, ker v bližini rojstne vasi sploh ni bilo šol, nekaj po nekdanjem običaju Gorenjcev, da bi se naučil nemščine. Zaradi slabega zdravja je prišel Dolinar šele v jeseni 1. 1771. na gimnazijo v Ljubljano, na kateri je bil prvi odličnjak po vseh razredih, ravnotako kakor potem na liceju in dveh letnikih bogoslovja. Dolinar je bil izmed najboljših matematikov na gimnaziji, tako kakor nekaj let poprej rojak Jurij Vega; tudi njega je želja po študijah v višji matematiki in astronomiji po 2. letu bogoslovja gnala na dunajsko visoko šolo. Ker so mu pa zagotavljali, da po takih študijah ni upati nikake službe, se je vpisal na juridično fakulto in jo dovršil 1. 1786. s tako odličnim uspehom, kakor vse prejšnje študije. Arhivar dunajske univerze gospod dr. Karel Schrauf mi poroča, da je Dolinar prvič vpisan v XI. zv. glavne matrike: »Dolliner Thomas Carniol. Locopolitanus, Juris auditor, Pauper«; dalje, da je iz nekega imenika članov juridične fakulte razvidno, da sta Jurij in Tomaž Dolliner promovirala dne 28. nov. 1796 ter da sta bila v fakulto sprejeta dne 6. dec. 1. 1798. Ni mi bilo moči poizvedeti, kdo in odkod je bil ta Jurij Dolinar. Že tedaj je Dolinar med sodijaki slovel za izvrstnega korepetitorja; pouk sošolcev mu je pomogel, da je bil v stanu preživiti se. Dolinar je že 1. 1788. dovršil vse juridične rigoroze, pro-moviran pa je bil doktorjem, kakor je prej omenjeno in kakor sam pravi, šele dne 28. novembra 1796., ker promocije ni prej zahteval. Tega ni storil, ker bi ob tedanjih pičlih prihodkih ne mogel utrpeti znatnih doneskov, ki bi jih moral vplačati v dveh letih po promociji za takratno juridično vdovsko društvo; kasneje je seveda ta plačila spolnil, dasi ni bil oženjen. L. 1788. tudi še ni potreboval doktorskega naslova, ker je iste jeseni s pri-pomočjo univerznega sindika drja. Strahla in dekana juridične fakulte drja. Sortschana nenadno dobil učiteljsko mesto na c. kr. akademiji za orijentalske jezike. Za dve uri pouka na teden v naravnem privatnem pravu, v splošnem državljanskem in narodnem pravu je dobival le 200 gld. letne plače, toda sprejel je to mesto drage volje, ker je imel več veselja za učiteljstvo, kakor za kako drugo pridobitno poslovanje. Bil je sicer tudi suplent tedanjega profesorja na univerzi za cerkveno pravo Jos. Pehema, Tomaž Dolinar. 41 kateremu je pomagal i pri slovstvenem delovanju, posebno pri na pol oficijalnem spisu, tiskanem 1. 1790.: »Historisch-statistische Abhandlung von Errichtung, Ein- und Abtheilung der Bisthiimer, Bestimmung des Erzbisthumer, Bestatigung, Einweihung und Ver-setzung der Erz- und Bischofe, vom romischen Palium und Eide, vvelchen die Erz- und Bischofe dem romischen Pabste schworen mufien, und von den Gerechtsamen der Regenten in Ansehung dieser Gegenstande, in vier Abtheilungen an das Licht gestellt von einem Freunde des kirchlichen Alterthums.« Vsled Pehemovega nagovarjanja je Dolinar 1. 1789. napravil konkurzni izpit za mesto javnega repetitorja v nemški državni zgodovini ter v fevdnem in državnem pravu na tedanji c. kr. terezijanski viteški akademiji, katero je dajalo 500 gld. letne plače. Ko je z dvornim dekretom z dne 21. avgusta 1. 1789.') dobil to mesto, je opustil učiteljstvo na orijentalski akademiji, da bi imel več časa za slovstveno delo. Pač pa je do leta 1792. po več mesecev supliral obolela profesorja jurid. fakulte Iv. Krištofa Schmidta in Bern. pl. Folscha v predavanjih in izpitih iz nemške državne zgodovine in nemškega in evropejskega državnega prava, vse seve brezplačno. Ves prosti čas, ki ga je Dolinar imel tekom devetletnega poučevanja na akademijah, je prebil v dvorni knjižnici, kjer je zbral iz starih rokopisov nebroj neznanih materijalij v pojasnilo nemške in cerkvene ter avstrijske zgodovine. Del te tvarine je potem pripravil za posamezne razprave, del pa je porabil v pojasnilo dotičnim učnim knjigam. Najvažnejša zbirka iz te dobe se tiče zgodovine konkordatov med nemško nacijo in rimskim stolom, ki bi utegnila te še precej nejasne obravnave postaviti v pravo luč. Dolinar je radi drugih opravil, bolehnosti in kasneje starosti večjidel ni porabil nikjer ter se sedaj nahaja v ljubljanski licealni knjižnici, kar omenimo še kasneje. Drugo precej obširno zbirko za novo boljšo izdajo »Epistolae Petri de Vineis« je razdal že dalj časa pred smrtjo, ker je uvidel, da mu je iz navedenih vzrokov ne bode moči izdati. V tem učenem delovanju je pozabil na pičlo letno plačo 500 gld. in ni zaprosil na kako mesto izven Dunaja, ker se ni mogel ločiti od dvorne knjižnice. Seveda mu za dalj časa imenovani dohodki niso mogli zadostovati, skušal si je zboljšati gmotno ') Ta dekret sem rešil. Ris. 42 Tomaž Dolinar. stanje, kar kaže ohranjena prošnja do Veličanstva z dne 4. febr. 1. 1797. za mesto cenzorja juridičnih in zgodovinskih knjig, ki je bilo izpraznjeno po smrti pl. Khantza. V tej obširni prošnji, v kateri se kaže dosti trpkosti jn samozavesti, opisuje Dolinar v prvih 7. točkah svoje dotedanje službovanje in literarno delovanje in pravi dalje doslovno: Ungeachtet in diesen Werken bey jeder Gelegenheit die Rechte des Kaisers, des katholischen Religionstheils und des Erzhauses Oesterreich mit Warme vertheidiget, und dergleichen Schriften von den ganz anders gesinnten Geschichtschreibern und Publicisten des nordlichen Teutschlands in der allgemeinen Literatur-Zeitung von Jena gevvohnlich sehr hart mitgenommen vverden, so vvard doch den vorgenannten des Bittstellers ein besseres Loos beschieden, und Verdienst und Lob nicht abgesprochen, vvie aus den Re-censionen des Staatsrechts im Janner 1794, der Reichsgeschichte im Februar 1795, des Lehenrechts im May 1796 zu ersehen ist. Seibst der geheime Justizrath Bohmer zu Gottingen macht in der Vorrede zur sechsten Auflage seiner Principia juris feudalis eine ehrenvoUe Ervvahnung von der Erklarung des Lehenrechts, und noch ruhmiicher spricht der protestantische Kammer-gerichtsprocurator Hoffmann in den Rhapsodien aus dem reichskammergericht-lichen Rechte und Processe von der Erklarung des teutschen Staatsrechts, vvie die Beylage D') zeigt. Auf der Universitat zu Erlangen soli die Erklarung des teutschen Staatrechts nach der Versicherung des Buchhandlers G a s s 1 e r, der eine betrachtliche Anzahl Exemplarien dorthin schicken musste, sogar als Vorlesebuch gebraucht vvorden. Ausser diesen bereits gedruckten Schriften hat Bittsteller noch andere zum Drucke fertig; zu den vvichtigsten aber Materialien beysammen, die immer nur aus den Quellen seibst, und meistens aus uralten Handschriften durch einen angestrengten Fleifi von mehreren Jahren gesammelt sind. 7. Uiberdiess hat Bittsteller verschiedenen Gelehrten vvichtige Beytrage zu ihren literarischen Arbeiten geliefert. In dem eben erschienenen Corpus juris ecclesiastici Catholicorum novioris-') des P. Corbinian Gartner, Pro-fessors des Kirchenrechts, teutschen Privatrechts und der Diplomatik an der Universitat zu Salzburg, riihrt alles, was in den Noten zu den Concordaten neues und bisher unbekanntes gesagt vvird, von der Mitteilung des Bittstellers her, wie solches der Herausgeber seibst auf der X. Seite der Pra-fation mit folgenden Worten bekennet: Quae heic et alibi ex Codicibus Msptis bibliothecarum Vindobonensium allegavi, debeo amicitiae et bene-volentiae doctissimi et clarissimi Viri Thomae Dolliner J. U. D. et Repeti-toris juris puhlici et feudalis in Collegio Theresiano Viennae in Austria, cujus consilio et ope in colligendis diplomatibus concordata nostra concer-nentibus usus sum. — Wieviel Bittsteller dem Professor Kliipfel zu Frey- ') Prilog ni več pri prošnji. Pis. •¦>) Salisburg. 1797. Pis. Tomaž Dolinar. 43 burg') zur Biografie des beruhmten Conrad Celtes, Vaters der schonen V/issenschaften im sudlichem Teutschland und besonders in Oesterreich, und zur Beschreibung der, von diesem zu Ende des 15. Jahrhundertes er-richteten, gelehrten Gesellschaft an der Donau (Societas literaria Danubiana) aus iiberall zusammen gesuchten alten Handschriften und den seltendsten Buchern durch eine zweyjahrige Correspondenz beygetragen habe, \vird sich zeigen, wenn das V/erk herauskommt-), und kann zum Theil schon aus einigen hier sub E beyliegenden Originalbriefen Klupfels beurtheilt werden. Eben steht Bittsteller auch im Begriffe mit der koniglichen Gesellschaft der Wissenschaften zu Prag durch literarische Beytrage in Verbindung zu treten, wie der von dem Secretair dieser Gesellschaft, dem Astronomcn Strnad, vor kurzem an ihn eriassenen und sub F beygelegte Brief ausweiset. 8. Hat Bittsteller auch schon in einer offentlichen Fehde gezeigt, wie gevvachsen er dem juridischen und historischen Fache sey. Zum Beweise dessen dient der von dem Professor Wedekind zu Heidelberg in der Jenaer Literatur-Zeitung auf ihn gemachte Ausfall, und die vom Bittsteller in die Ober-teutsche Literatur-Zeitung eingeruckte Antvvort, worauf der Gegner die Segel einzuziehen und sich aus dem Kampfe zu entfernen fur gut befunden hat. Beyde diese Stucke liegen sub G bey. 9. Ist Bittsteller nicht nur der teutschen und lateinischen, sondern auch der franzosischen, italianischen und einer slavischen Sprache kundig und zum Censuriren der juridischen und historischen Biicher um so ge-schickter, \veil er auch im Recensiren derselben nicht ungeijbt ist; denn er hat einigen Antheil an den Recensionen in der Ober-teutschen Literatur-Zeitung, wie aus dem sub H beygelegten Briefen zu ersehen ist. 10. Konnte er noch mehrere Bevveise von seinen literarischen Arbeiten und Dienstleistungen anfuhren; allein er hofft, das bisher Angefuhrte^werde hinreichen, um setne Tauglichkeit zu dem gebetenen Amte darzuthun. Er beruft sich daher nur noch an die lobliche juridische Lehrerversammlung, die seine Beschaftigungen kennt, und, wenn sie befragt vverden solite, iiber seine Fahigkeiten, Kentnisse und Vervvendung das beste Zeugniss zu geben hoffentlich nicht ermangeln wird. Zugleich bittet er zu erwagen, ob es nicht billig sey, einem IVlanne, der schon 37 Jahre zahlt, dem Staate durch neunt-halb Jahre mit allem Fleisse und mit der grossten Uneigenniitzigkeit bey einem geringen Gehalte dient, in seinem Fache mit Schaden seiner Gesund-heit so viel, als villeicht der Tausendste an seiner Stelle nicht gethan haben vvurde, geleistet hat und noch weit Mehreres zu leisten entschlossen ist, ein kleines, seinen Studien so ganz angemessenes und mit der bisher be-kleideten Correpetitorstelle sehr wohl vereinbarliches Amtchen zuzutheilen, ') Kliipfl Ivan Andrej, po samostanskem imenu Engelbert, roj. I. 1733 v Wipfeldu ob Menu, umrl 1. 1811, učen dominikanec. P i s. ') Epistola ad Michaelum Federum de causa dilatae editionis vitae Conradi Celtis, 1799. P i s. ") Ta pisma so v ljubljanski licealni knjižnici in se še omenijo. Pis. 44 Tomaž Dolinar. das seinen Zustand ein \venig verbessern, und ihn uber den traurigen Ge-danken einigermassen trosten vviirde, dass so viele seiner Vorganger und Collegen im Theresiano, von denen doch schvverlich Jemand so vvichtige Beweggrunde fiir sich anzufuhren hatte, nach \venigen Jahren zu bessern Stellen befordert worden sind und so manche seiner Condiscipetn oder gar SchiJler, die nach absolvirten Studien sich der Praxis gevvidmet haben, schon durch iangere Zeit entweder am Rathstische sitzen oder auf andere Arten ihr Gluck gemacht haben, da indessen er immer mit 500 f. als Re-petitor im Theresiano sitzen bleibt. Wien den 4. Febr. 1797. Thomas Dolliner m. p. der Rechte Doctor und Repetitor an der k. k. Theres. Akademie. Usoda pa je hotela, da cenzorskega mesta ni dobil Dolinar, temuč isti univerzni profesor Bernard Folsch, katerega je prejšnja leta ob boleznih nadomestoval pri predavanjih — brezplačno! To je Dolinarju na hrbtu njegove prošnje javilo ravnateljstvo »in cam. et publ. politicis« z odlokom z dne 29. maja 1797. Pri reorganizaciji terezijanske akademije pričetkom 1. 1797,98 je Dolinar sicer postal profesor za državno zgodovino, za fevdno in nemško državno pravo z zistemovano letno plačo 800 gld., toda vojne s Francijo so povzročile nenavadno draginjo in pa znižale vrednost papirnega denarja tako, da je bil Dolinar v skrbeh za potrebni preživitek, ako bi mu bilo radi vednega bolehanja zaprositi pristojne mu pokojnine. Zato je 1. 1798 prosil na izpraznjeni profesuri v Freiburgu (Breisgauu) in Lvovu (mesto za naravno, splošno narodno in državno ter kazensko pravo po rojaku') Pflegerju). Obe prošnji pa je menda preklical, on vsaj pravi, »dass er den Gedanken — — wieder aufgegeben.« — Prošnja za zadnje mesto, ki je tudi v naših rokah, je bila sicer prezentovana, a ni rešena. V njej se Dolinar sklicuje na podatke za prej opisano cenzorsko mesto, potem pa končuje: 6. Dass er bloss aus leidenschaftlichem Hange zur Literatur, dem er nur in den hiesigen ansehnlichen Bibliotheken Geniige leisten konnte, schon mehrere Gelegenheiten zu einer Beforderung ausser Acht geiassen habe, dass aber jezt verschiedene Umstande zusammentreffen, die ihm die gebet-tene Anstellung bey der Universitat zu Lemberg sehr vvunschenswert machen. 7. endlich, dass er im verflossenen Jahre von der juridischen Lehrer-versammlung und dem Studienconsesse, auf deren erstattete Gutachten er ') Rojen v Železnikih 1. 1746. Pis. Tomaž Dolinar. 45 sich hiemit beruft, zu dem an der Freyburger Universitat erledigten Lehr-amte des Natur-, allgemeinen Staats- und V6ii