DELAVSKA
PRAVICA
Glasilo Krščanskega delovnega ljudstva
Izhaja vsak četrtek pop.; v sluCaiu praznika dan popre) — Uredništvo: Ljubljana, Miklošičeva c. — Nefranklrana pisma se ne sprejemajo
II
Posamezna Številka Din l'5o — Cena: za 1 mesec Din S--, za Četrt leta D>n 15--. za pol .ela Pln Jo za Inozemstvo Din 7-- (mesečno) — Oglas: po dogovoru
Oglasi, reklamacije In naroinlna no upravo Miklošičevo cesta (palača Delavske zborn ce) I. nadstropje — Jugoslovanska sirokovna zveza
Zmasa delavstva.
Boj za vašingtonsko konvencijo o osemurnem
delavniku.
Sedanje zasedanje mednarodne konference dela v Ženevi je bilo otvorjeno v znamenju boja za osemurni delovni čas.
V tozadevni vašingtonski konvenciji je, kakor smo že poročali določba, da se mora vsakih deset let na konferenci poročati o stanju ratifikacij in provedbe te konvencije, obenem pa ima konferenca tudi pravico revizije, ako bi bila potrebna.
Stališče podjetnikov.
Znano je, da je nastala vašington-ska konvencija o osemurnem delovnem času pod vplivom takratnih revolucijo^ narnih razmer, ne pa iz socialnih nagibov, ker je to pravično. To potrjuje ves desetletni boj za uveljavljenje osemurnega delavnega časa.
Mednarodni urad dela šteje 50 držav — članic. Konvencijo je pa ratificiralo le 5 držav, v praksi uvedli pa le dve državi — Belgija in Češkoslovaška. Večje države so stale ob strani in izjavljale (Francija, Nemčija itd.), da bodo takoj ratificirale konvencijo o osemurnem delavniku, kakor hitro izvede ratifikacijo Anglija.
Ta pa je že od začetka izvajala pasivno rezistenco. Po padcu prve delavske vlade je pa stopila na čelo reakci-jonamih držav ter zahtevala revizijo va-šingtonske konference o osemurnem delavniku. Tudi dve konferenci ministrov za socialno politiko' ali kakor jih imenujejo, za delo, iz Nemčije, Francije Belgije in Anglije so ostale v tem pogledu brez uspeha.
Umljivo je, da so v koncert velikih z veseljem udarile tudi manjše države in čakale — na revizijo.
Stališče delavskih organizacij.
Delavske organizacije niso bile le proti reviziji te konvencije, ampak so zahtevale, da se osemurni delovni čas razširi na vse delavstvo. Dosedaj so spadali pod določila o osemurniku le industrijski in obrtni delavci. V nekaterih državah še ti le na papirju. Delovni čas bi bil potreben regulacije zlasti v pomorstvu, v prometu^ trgovini, v pisarnah, pa tudi v poljedelstvu. Zahteva po izpremembi delovnega časa v poljedelstvu je bila že odbita na zadnji konferenci.
Zadeva osemurnega delavnika za privatne nameščence je priSIa na dnevni red na sedanjem zasedanju mednarodnega urada dela, delovni čas v pomorski službi bo prišel pa v jeseni.
Pri razgovoru o izpremembi delovnega časa za vse privatne nameščence brez razlike načina zaposlitve pa ne gre za konvencijo, ampak le za priporočilo, ki bo naložilo, ako bo sprejeto, državam-članicam nekako moralno obvezo, da predlože ta načrt svojim zakonodajnim organom s .priporočilom, da ga uzakonijo.
Predlog o reviziji vašingtonsko konference propadel.
Na konferencah mednarodnega urada dela sta dva enako močna in enako nepopustljiva tabora.
V takem ozračju so zastopniki posameznih držav odločujoč jeziček na tehtnici. Nikjer drugod, kakor tukaj, ne
pride do veljave moč delavstva v posameznih državah. Zastopniki dotične države, v kateri je delavstvo organizirano in v kateri ima vpliv tudi na njeno upravo, bodo na strani delavskih delegatov. Nasprotno bodo šli zastopniki izrazito kapitalističnih držav čez drn in stm s predstavniki kapitalizma.
Roka Macdonalda.
Da bo predlog za revizijo vašington-ske konference prodrl, je bilo skoraj več kot gotovo, zlasti, ker je šla v boj za njega ofieijelna Anglija, podpirana po mogočnem uplivu angleških kapitalistov. Toda angleško delovno ljudstvo je prekrižalo te račune. Pri zadnjih volitvah je oddalo svoje glasove delavski stranki, vsled česar je mogel v odločilnem trenotku poseči vmes Macdo-nald. Iz dosedanjih nasprotnikov je na-1 pravil zagovctrnike osemurnega delovnega časa. Radi tega je potegnila tehtnica globoko na delavsko fronto. Predlog za revizijo konvencije o osemurnem delavniku je propadel. Tako je odločila Macdonaldova roka.
Osemurni delovni čas in nameščenci.
Šele po tej veliki zmagi je bilo mogoče preiti na delo za izdelavo načrta za osemurni delovni čas za vse privalile nameščence. V nasprotnem slučaju bi ne mogli govoriti o borbi za osemurnik.
Na tem vprašanju je zainteresiranih nad 13 milijonov nameščencev, od teh je organiziranih okrog 2 milijona.
Po razpoloženju, ki vlada sedaj, je upati na pozitiven uspeh. Zavedati se pa morajo nameščenci tega dejstva, da bo dosežena njihova zmaga v sklopu s celotnim delavstvom. — Da jo njihova dolžnost, da se organizirajo in da skušajo vse svoje zahteve udejstviti vedno le v skladu i drugim delavstvom. Da bodo morali prestati še veliko bojev in da bodo ti boji zmagoviti le tedaj, ako bodo bojevani v trdnem in nerazdruž-Ijivem zavezništvu z vsem delavstvom.
Pomen zmage delavske fronte na konferenci mednarodnega urada dela.
Revizija vašingtonske konvencije je odbita. S tem je zaključen prvi del velike borbe za osemurni delavnik. In to je velikega pomena. Korakanje ideje o osemurnem delovnem času je prišlo na mrtvo točko. Ravno radi predloga o reviziji konvencije. Za 10 let je to vprašanje z dnevnega reda. Države članice se bodo morale odločiti, izbegavanje ne bo več mogoče.
Za enkrat ni mednaroden položaj za delavstvo preslab. — Z Macdonaldovo zmago so dobile trdno oporo delavske stranke po vseh državah: v Nemčiji, v Franciji, Belgiji in drugod. Kljub temu pa ne nudijo trenotne razmere stalne sigurnosti. To morejo dati le trdne delavske organizacije.
Ne moremo se ozirati niti čakati na pomoč angleških, nemških, francoskih delavcev, ampak se moramo zavedati, da more lastne zadeve najbolje reševati vsak sam. In jih, če je kaj vreden. Delavstvo bo pa ‘le takrat kaj vredno, ko bo šel med njegovimi vrstami klic: Največji sovražnik delavstva je neorganiziran delavec.
Priprave za konkordat. Papeški nuncij Hermengildo Pellegrinetti je obiskal ministra dvora Jevtiča in se z njim dalj časa razgovarjal. Belgrajski škof Rodič se je sestal s predsednikom vlade Petrom Živkovičem. Razpravljala
sta o cerkveno-političnih vprašanjih. — Jezuitski provincijal Prešeren je prispel v Belgrad. Obiskal je ministra Šverljugo, Korošca, nuncija Pellegri-nettija in nadškofa Rodiča. Odpotoval bo nato v Skoplje.
Novi dogodki.
Prepovedana obletnica.
Na Hrvaškem, zlasti v Zagrebu, so nameravali obhajati obletnico žalostnih dogodkov 20. junija lanskega leta v narodni skupščini, ko so bili umorjeni oziroma ranjeni voditelji hrvatskega naroda. Policija je praznovanje te obletnice prepovedala in pravi, da bo najostreje kaznovala vse, ki bi kakorkoli hoteli pokazati kake namere za zunanje praznovanje obletnice. Ta odlok se utemeljuje s komunistično agitacijo in izrabljanjem teh dogodkov v komunistične svrhe.
Vdanostna brzojavka.
Zadnjič smo poročali, da so se nekateri hrvaški odvetniki izrazili proti vdanostni brzojavki kralju. Dr. Žanič, ki je bil pri tej debati najbolj glasen, je bil prepeljan v Belgrad, kjer ga bodo postavili pred državno sodišče.
Vrhovni zakonodajni svet.
Kakor se poroča v listih, se je sestanek vrhovhega zakonodajnega sveta od-godil tako, da se bo najbrž okrog 20. junija sestal najprvo takozvani ožji odbor vrhovnega zakonodajnega sveta, ki bo najprvo obravnaval civilno pravdni red. Plenum vrhovnega zakonodajnega sveta pa naj bi se sestal 25. junija.
Agrarna banka.
Akcija za vpisovanje deležev privili-girane agrarne banke silno hitro napreduje. Prvotno določeni osnovni kapital je že prekoračen. Zato se bo osnovna glavnica zvišala do vsote dejanskega vpisa.
Zanimivo je, da se inozemski kapital zelo zanima za te delnice. Poleg drugih inozemskih družb je znana Rotschildova trgovska skupina podpisala za 1,500.000 Din delnic. Iz Jugoslavije so večji podpisniki: Sladkorna tovarna v Zagrebu 5 milijonov, kralj 2 milijona, Obrtna banka 1 mil., Zadružna zveza v Ljubljani 1 mil., novosadska občina 7 in pol mil., Osrednji urad za zavarovanje delavcev 3 milijone.
Ce bi bila ustanovljena recimo Delavska privilegirana banka, kdo bi podpisal delnice in čigava bi bila banka?
Zakon o hudournikih.
Ministrstvo za šume in rude je izdelalo načrt zakona o hudournikih. K temu zakonu je izdalo obširno obrazložitev. Snov o hudournikih je bila doslej urejena samo z avstrijskim zakonom, ki je veljal samo za Slovenijo in Dalmacijo. Avstrijski zakon se je z nekaterimi spremembami razširil na vso državo. V bistvu so torej sprejete stare določbe, ki veljajo v Sloveniji in Dalmaciji.
Vojno kličejo.
Madžari že od prevrata sem rovarijo za spremembo trianonske pogodbe, ki je ustvarila sedanje meje med Madžarsko, Jugoslavijo, Romunijo in Češkoslovaško. Pred nekaj dnevi je celo ministrski predsednik grof Bethlen v javnem govoru poudaril, da Madžarska ne bo odnehala preje, dokler se sedanje meje njene države ne korigirajo v njeno korist. Med drugimi hočejo imeti našo Vojvodino in Hrvaško ter tako prost dohod do morja. Zunanji ministri Male antante so vsled tega hujskajočega govora vložili protest pri madžarskem zunanjem ministru. Ta ,je pa rekel, da je vse v redu, da tudi. on tako misli in vsak Madžar.
Sedanje meje je, ustvarila vojna. Spremenila jih bo le vojna. Krivice je napravila prejšnja vojna, nova vojna jih popravila ne bo, pač ustvarila nove. ;Delovno ljudstvo pa pač ne sme biti orodje za vsakokratne prevratne težnje
posameznih političnih mogočnežev. Vsaka država naj bo pravična do svojih državljanov ne glede na njih narodnost, pa ne bo treba delati raznih poskusov za novo prelivanje krvi!
Organizacija gospodarstva
Stremljenje vseh gospodarskih edi-nic je, da se organizirajo, združujejo v višje enote. Organizira se trgovec, organizira se tovarnar, organizira se pa tudi obrtnik. Sreda vseh združenj produktivnih slojev je kreditna organizacija. Najgostejša organizacija je gotovo kmečka. Saj je posebno Slovenija kar prepletena z raznimi zadrugami, posebno hranilnicami in posojilnicami. Te kreditne zadruge so združene v raznih zadružnih zvezah, ki so obenem tudi kreditne centrale. Vsi ogromni prihranki dežele se stekajo tu, od tod pa gredo deolma nazaj na deželo kot posojila kmečkim nakupovalnim in konsumnim zadrugam, deloma pa v banke, ki skrbe, da ga čim bolj plodovito uporabijo (veletrgovina, tovarniška podjetja in slične do-bičkanosne stvari). Zadnji čas se snuje tudi Agrarna banka, ki bo pod državnim nadzorstvom in bo država garantirala zanjo. Ta banka bo imela sledeče ugodnosti:
1. Država jamči delničarjem dividendo 6%.
2. Kuponi teh delnic so oproščeni vseh državnih in samoupravnih davkov in doklad.
3. Delnice Agrarne banke se morajo uporabljati za kavcije in slično kot državni papirji.
4. Z zakonom je odobreno, da morejo denarni zavodi svoje rezervne fonde naložiti v teh akcijah.
In pa še to:
a) Za vse vloge v Agrarni banki jamči država;
b) V banko se vlagajo narodno-go-spodarski fondi: fond za nabavo semen, veterinarski fondi, fondi za izsuševanje močvirij itd.;
c) Agrarna banka ima pravico izdajati založnice;
d) Agrarna banka ima vse privilegije kot državna hipotekama banka, zlasti izterjavanja kreditov.
Kapital te banke bo baje dosegel 4.)0 milijonov dinarjev. V Sloveniji bo služila ta banka izključno samo kmečkemu zadružništvu.
Podobno imajo izpeljano organizacijo tudi obrtniki, ki imajo podobno obrtno banko.
Seveda je najbolje organiziran industrialec in veletrgovec. Tem služi in pomaga poleg polno privatnih d. d. bank Narodna banka.
A delavec nima ničesar. Nima ne trdno izvedene kreditne organizacije in niti ne uživa podpore. Delavske zadruge so v delu ovirane, zanje ne veljajo ugodnosti, ki jih imajo druge zadruge. — Toraj delavec naj se gospodarsko ne udejstvuje, naj bo vedno hlapec. Delavec ne sme imeti konsumnih zadrug, v katerih bi komandiral sam, delavec ne sme imeti kreditnih zadrug, ker bi bil sicer preveč samostojen, delavec ne sme imeti delavskih bank, ker bi preveč posegal v vodstvo gospodarskega življenja, delavec ne sme imeti svojih produktivnih podjetij, ker bi ta preveč globoko posegala v obstoječi gospodarski red.
A gremo za tem, da postanemo enakovreden gospodarski činitelj. Ne hlapec — gospodar-
V vsabo hišo ...Delavsko Pravico"!
Jugoslovanska strokovna zveza.
Železničarski vestnik
Odsotnost delavcev v svrho zdravljenja po specijalistih. Direkcija je z odlokom št. 3652/1—III—29 pojasnila, da po čl. 8 začasnega pravilnika za delavce, po katerem prejema delavec mezdo samo za čas, v katerem je delal in za čas rednega letnega dopusta, nikakor ne pritičejo prejemki za čas dovoljene odsotnosti. Ako gre delavec k zdravniku specijalistu v Centralno ambulanto v Ljubljani, ali pa k zobozdravniku, se mu zato dovoli odsotnost in se mu za ta zamujen /čas ne zaračuni tunine. Stalni delavci lahko v navedene svrhe uporabijo redni letni dopust, kateri jim pripada po čl. 6 omenjenega pravilnika.
Sprejem delavcev po odsluženju vojaščine. Generalna direkcija je z odlokom št. G. D. 34.417/29 odredila, da se morajo sprejemati v službo v prvi vrsti delavci, ki so bili odpuščeni iz železniške službe v svrho odsluženja vojaščine. V slučajih, da ni kredita pri dotični službeni edinici, pri kateri je pred od-služenjem vojaškega roka služboval, mora počakati, da se sprejme na prvo izpraznjeno mesto. Če pa bi do tega časa bilo predolgo čakati, se dodeli drugi službeni edinici, ki ima izpraznjeno mesto in predmetni kredit.
Premog. Od 15. junija 1929 dalje stane ena tona trboveljskega premoga kosovca kot personalni premog 263 Din (dosedaj 265 Din).
Šikaniranje žel. osebja. Danes se na več mestih železniške službe izvaja dvojna mera. N. pr. če sprevodnik pri vlaku ni takoj pozdravil recimo g. revizorja, je bil sprevodnik kaznovan, čeprav ima sprevodnik prvo in važnejšo nalogo, da zapira in odpira vrata vagonov in pazi obenem tudi na svojo osebno varnost itd. Mislimo, da je to važnejša služba, kakor pa na postajah paziti, odkod jo primaha revizor, da ga pozdravi. Privatnik bi rekel: »Le manj časti in več delal« Sicer je lepo, da se osebje med seboj pozdravlja, a vendar se mora izvršiti prej služba, ki je v korist države in splošnosti, a formalno-
sti, mogoče v korist ali v čast posamezne osebe, pridejo pozneje na vrsto. Gotovo taka služba ni v korist uprave, ker se s takim delovanjem osebju odvzema veselje do dela, ko vidi, da se eden kaznuje vedno in vedno za vsako malenkost, drugi se pa ne vidi, čeprav so prestopki večji in važnejši. Izvaja naj se ena sama mera nad osebjem in naj se ne dela nobenih izjem. Zakon naj bo svet vsakemu in za vse enak.
Mestni delavci, Ljubljana. Ker je gospod finančni minister znatno reduciral proračun mestne občine ljubljanske, si sedaj občina beli glavo, da spravi proračun predvidenih dohodkov v sklad z predvidenimi izdatki.
Kakor se od gotovih strani zatrjuje, se namerava gotov del reduciranih bremen prevaliti tudi na mestno delavstvo. Morda mestna občina še ni odločena storiti ta korak, vendar moramo že naprej najodločneje grajati vsako namiga-vanje za poslabšanje že itak mizernega položaja mestnega delavstva. Mestna občina sama najbolj ve, da se od sedanjih plač nižjega uslužbenstva ne da ničesar več odščipniti, še posebno, ker bi pri tem prihranjeni izdatki ne pomenili niti kaplje v morje, dočim bi vsaka redukcija delavskih plač pahnila delavstvo v skrajno nevzdržni položaj.
Tudi se govori o redukciji mestnega delavstva. Z redukcijo delavstva naj bi se prihranilo primanjkujoči milijon dinarjev, obenem pa bi bilo tudi ustreženo kampanji onih mestnih očetov, katerih velik interes je, da se nekateri mestni obrati sploh ukinejo, oziroma privatizirajo. To se pravi, radi bi zara-dili. Mestni delavec (brez kvalifikacije) zasluži sedaj 4—5 Din na uro. Če bi prišel v roke privatniku, bi dobil tri ali največ štiri dinarje na uro. Tega prihranka ne bi kasirala mestna občina, ampak privatni delodajalec. Bilo tako ali tako, mestno delavstvo stoji odločno na braniku in nikakor ne bo dopustilo, da se mu vzame to zadnje, kar ima, to je potreben košček kruha, za katerega pridno in vestno vrši najslabše in naj-umazanejše delo v občinskih podjetjih in napravah.
Jeseniško slavlje ~ praznik delavstva!
Kat del. prosv. društvo na Jesenicah ima v nedeljo svoj praznik: novemu domu blagoslavljajo temelje, zidane na živo skalo. Do 5 m globoki temelji stavbe izpričujejo globočino duševnega temelja društva, ki je Kristus in njegov evangelij, iz katerega črpajo moči vsi »neznatni in zatirani«. Evangelij svobode, pravice in ljubezni kakor gorčično zrno raste tudi v naših dušah in z njim spoznanje in za tem dejanje. — Kakor solnce v jutro ne plane iz teme s polno svetlobo nenadno na nas, tako božje solnce evangelija še ni doseglo opoldanskega zenita v naših srcih, da bi pregnalo iz njega mrakove in teme. A svita se in že je jutro. In v tem jutranjem svitu gremo na delo tudi delavci in na temelj Kristusa stavimo svoje delo, svoj program, dom družbi, ki ne bo kakor farizeji hinavsko zavijala svojih pohlepnih oči, ampak ji bo vsak delaven človek brat in sodedič in, če je treba, še več.
Zato se veselimo z jeseniškim kršč. delavstvom, ker vemo, da tam raste ta duh in iz njega novi dom — žarišče in središče prave delavske kulture in napredka. Krek je tam sejal svoje seme, Krek je blagoslovil temeljni kamen staremu domu, delavstvo ga je posvetilo s svojim delom in ljubeznijo. Premajhen je postal, pretesan za novo dobo in vendar, da bi bil Krek zraven, ko delavstvo slavi v nedeljo svoj veseli dan, bi mu bilo žal zlatih spominov, ki jih pušča delavstvo v starem domu. — Toda kakor bodo zid in kamen od starega zidu starega doma prenesli in vzidali v novi dom, tako naj s tem prahom preneso tudi vse svoje lepe spomine in žrtve, ki jim je bil priča in duha po izkušnjah
prežarjenega. Človeške slabosti naj pustijo tam, čistega duha idealizma in pa žrtev ponesejo s seboj.
Tovariši jeseniški, naj bi Bog blagoslovil Vaše delo!
Kat. delavsko prosvetno društvo na Jesenicah priredi v nedeljo 23. junija izredno slavlje, s katerim proslavi imenovanje Jesenic za mesto in blagoslovi temeljni kamen novega doma »Katoliške prosvete«. Na j večji prosvetni dom v Sloveniji bo to.
Nekaj prav posebnega bo zgodovinski sprevod v slikah: »Jesenice nekdaj in sedaj.« Pestra slika sprevoda bo pokazala vso slovensko zgodovino od staroslovenskih pravljic in bajk preko sivolasih starešin in poganskih žrecov v dobo — Črtomira in Bogumile — pokristjanjenja Slovencev, preko dobe nemških valptov v francosko osvoboje-nje in narodno probujenje ter v katoliški razmah za časa Kreka. Škratje, vile, svečeniki, pestre skupine narodnih noš v bajni živahnosti bodo poživljale sprevod na konjih, vozovih kakor tudi peš.
Sprevod se začne ob pol 10 izpred župnišča na slavnostni prostor, kjer bo ob 10 sv. maša in nato blagoslovitev temeljnega kamena. Ob 11 je slavnostno zborovanje.
Popoldne ob 3 je pa javna telovadba jeseniške orlovske družine s sodelovanjem sloveče društvene godbe. Nato srečolov in prosta zabava.
O vsej prireditvi se bodo napravile skioptične slilke in celodnevna prireditev bo tudi filmana.
Polovična vožnja je dovoljena!
Tedenske novice.
50 let.
Jesenice, 15. junija.
Skoro tiho in neopaženo se bližamo obletnici skoro pol stoletja, odkar stoje fabrike s sajastimi KID na Jesenicah. Ako pregledamo vso to dobo let in jo dobro proučimo, dobimo silno pisano sliko.
Iz neznatnega obrata je zraslo mogočno podjetje, ki se baš sedaj tehnično še bolj izpopolnjuje. Kdo je ustvaril vse te stroje, razne peči itd., če ne delavstvo s svojimi potnimi sragami, krvavimi žulji ter mukapolnim življenjem. Ali je mogoče razbrati vse občutke in tihe solze žena in mater, ki s skrbjo gledajo, kako gine zdravje med kolesjem strojev in vzduhi plina moža, sina. In ti nedolžna deca, koliko tvojega mladostnega veselja ter prave odgoje ti je odvzeto, ker ti oče in mati radi skrbi in dela ne moreta posvečhti potrebne pozornosti. Na drugi strani pa žive razni »akcionarji« KID, ne da bi vedeli, kako gori martinova peč, v razkošju in udobnosti po raznih letoviščih. Mnogi ravnatelji s sijajnimi plačami uživajo udobje, ki bije v obraz posebno jeseniškega proletarca in ako pride k njemu s kako prošnjo, se mu roga v obraz. Delavstvo po večini stanuje v umazanih luknjah, višji gospodje in uradniki pa v prostranih in razkošnih stanovanjih.
Delavske plače se na umeten način znižujejo. V obratih imamo zakonito postavljen delavski zaupniški zbor, a postavljajo se mu silne ovire. V mojstrih in preddelavcih so našli delničarji najboljše valpte, da na zvit način pritiskajo na obratne zaupnike, ki izidejo iz delavskih strokovnih organizacij. Vsak gibljaj obratnega zaupnika jim je že v zvezi s politiko in sličnim, nato slede šikane ter moralna in gmotna škoda.
Vemo, da je vse to pojav današnjega družabnega reda, ki ni krščanski ter socialističen, borba delavca pa mora iti za tem, da tak postane.
Delavstvo je pri tej obletnici hotelo dobiti nekaj drobtin ter zahtevalo en-
kratni nabavni prispevek. Svetovno znana podjetja to store brez zahtev. Sumljivo je tedaj, zakaj jih je bilo treba staviti pri KID. Mi smo napram KiJ in javnosti pokazali enotnost delavskih zahtev ter jih tudi pravilno tolmačili našemu članstvu. Vemo, da govore posamezni vplivni in nevplivni ljudje razne pikre na naš račun, a mi bomo našli priliko in čas, da jih stvarno in učinkovito ožigosamo. Čeravno so si višji gospodje od KID ob tej priliki ogledali procvit in porast obratov, za zahtevane drobtine ni bilo časa. »Bomo še sklepali ter vas eventuelno telefonično obvestili«, tak je bil odgovor. Delavstvo vidi jasno, da se danes čuti kapital tako močnega, da lahko absolutno odklanja vsako zahtevano zboljšanje delavskega položaja.
Delavstvo postopoma uvideva, da se bo uveljavilo v tovarni in sploh v svetu le v bojni armadi, v svojih strokovnih sindikatih. Danes, žal ti še niso tako enotni in skupni, pa taki lahko postanejo brez vsakršnih kapitulacij. Krščanski socialisti smo pokazali pravo pot, če nas razne marksistične osebnosti nočejo razumeti, je to le na škodo delavskega razreda ne samo Jesenic, ampak cele Slovenije in Jugoslavije. Takih osebnosti imamo žal tudi na Jesenicah precej, preko katerih pa bo moral proletariat, ako hoče do svojega cilja.
Občni zbor »Delavske založbe«, re-
gistrovane zadruge z omejeno zavezo v Ljubljani se bo vršil 2. julija 1929 ob šestih zvečer v uradnih prostorih Delavske zbornice v Ljubljani. Dnevni red:
1.	Odobritev zapisnika zadnjega občne-
ga zbora. 2. Poročila članov načelstva.
3.	Odobritev bilance. 4. Poročila nadzorstva. 5. Volitev novega načelstva in nadzorstva. 6. Predlogi. 7. Slučajnosti. — V slučaju, da bi občni zbor ne bil sklepčen ob napovedani uri, se bo vršil čez pol ure nov občni zbor z istim dnevnim redom in bo sklepal ob vsaki udeležbi. — Načelstvo.
Koncert v Delavski zbornici, ki ga
,je nameraval prirediti »akademski pevski zbor« v soboto 22. t. m., se radi nastalih ovir in nerazumevanja ne bo , vršil.
Aretacije v Zagrebu. Policijsko ravnateljstvo je aretiralo več oseb, na katere je padel sum komunistične propagande. Aretirani so bili književnik Miroslav Krleža, ki pa je bil že v teku dneva izpuščen, književnik Galogaža in dva židovska zdravnika dr. Salamon Levy in dr. Kiesbach.
Neposredni davki. V finančnem ministrstvu so izdelali statistiko o neposrednih davkih. Iz /nje je razvidno stalno naraščanje teh davov. L. 1919. se jih je pobralo za 86 milijonov 396 tisoč 622 Din, a 1. 1928. en milijardo 774 milijonov 41 tisoč 285 Din? Najhuje so bili pobirani davki 1. 1925. in 1926. Slovenija je plačala	1.	1925	295	milijonov	273
tisoč 755 Din;	I.	1926.	326	milijonov	683
tisoč 684 Din;	1.	1927.	227	milijonov	825
tisoč 915 Din,	a	1. 1928.	205 milijonov
198 tisoč 520 Din.
Uradniške hiše. V Belgrad je prišel Simon Heinrich, predsednik nekega velikega nemškega koncema. Stopil je je v stik s tukajšnjimi činitelji. Hoče financirati gradnjo uradniških hiš, za katere je belgrajska občina že dala zemljišča. Iz Belgrada odpotuje v Zagreb, kjer bo nadaljeval pogajanja z bankami. Koncern ima namreč namero. da plasira v naši državi milijardo dinarjev. Samo to še ni ugotovljeno ali iz ljubezni do bednega uradniištva ali radi dobička.
Konferenca strokovnjakov in mi.
Naš pariški poslanik Spalajkovič se je sestal z dr. Vojo Marinkovičem. Proučila sta položaj po konferenci strokovnjakov v Parizu. Naši diplomatski krogi so se glede te konference strokovnjakov izrazili zelo laskavo in trdijo, da je naša država uspela in da smo zadovoljni. Za 37 let imamo ugotovljen svoj reparacijski odstotek.
Pisarniški «stroji» o sebi. »Po en in pol letnem delu pri računskem stroju sem morala uvideti, da stvari kot utrujenost, glavoboL vrtoglavost in padanje v omotico ter popuščanje telesnih moči ter oslabitev spomina niso le neka fiksna ideja, ampak resničnost. Po delu nisem imela več krepke‘hoje, ampak sem šla domov kot pijana. Drugi dan pri pričetku dela v pisarni pa sem opazila s strahom, da ne morem več računati na stroju. Ze prej sem večkrat delala z nekako neobčuteno za-
vestjo, čemur pa nisem pripisovala nič posebnega. Za zdravljenje sem rabila pol leta. Bila sem še srečna, da sem prejemala toliko časa dohodke. Toda po 14 dnevnem delu sem spet občutila stare slabosti.« — Druga pripoveduje: »Ker kolikor toliko samostojno delam, si moreni delo deliti, tako da ne uporabljam vedno računskega stroja, ker je to delo strašno utrudljivo. Človeka obide pri tem nešteto slabosti. Po delu pa imam občutek, kot bi se možgani še dolgo časa vrteli po taktu računskega stroja; to občutje pa vzame človeku prav mnogo spanja in ga napravi nervoznega.«
Pri borzi dela v Celju je delo na razpolago: 61 hlapcem in poljskim delavcem, 10 šumskim delavcem, 10 oglarjem, 2 opek. delovodjim, 1 terasarju,
1 steki, delavcu, 1 lončarju, 4 kamnosekom, 50 kamnosekom za granit kocke v Hercegovini, 9 ključavničarjem, 1 kleparju, 3 kovačem, 1 str. ključavničarju, 17 mizarjem, 2 sodarjem, 4 sodarjem za tesanje bukovih drog, 1 lesostrugarju, 1 žagarju, 10 čevljarjem, 2 krojačem, 1 krojaču-šablonerju, 2 pekom, 10 zidarjem, 15 tesarjem, 6 slikarjem, 1 strojih niku-električarju, 22 vajencem. — Ženskam: 73 deklam in poljskim delavkam, 1 frizerki, 1 perici, 5 natakaricam, 2 hotel, kuharicam, 1 hotel, sobarici, 1 prodajalki, 3 delavkam, 37 kuharicam.
Pri javni borzi dela v Mariboru je delo na razpolago: 19 hlapcem, 1 vrtnarju, 4 kovačem, 1 lesostrugarju, 6 sodarjem, 1 kolarju, 1 mesarju, 2 kleparjem, 3 čevljarjem, 2 soboslikarjem, 2 zidarjem, 2 tesarjem, 1 elektromonterju, 3 gateristom, 1 železostrugarju, 1 kurjaču, 10 pom. delavcem za opekarno, 12 poljskim delavcem. — Vajencem: Kleparske, kovaške, kolarske, sodarske in ključavničarske obrti. — Ženskam: 20 kmečkim deklam, 4 poljskim delavkam, 1 kmečki gospodinji, 10 kuharicam, 15 služkinjam, 3 sobaricam, 2 kuharicama k orožnikom, 1 kuharici k fi-nancem, 1 kuharica za v graščino, eni perfektni bot. kuharici, 1 plačilni natakarici, .1 perf. servirki, 1 otroški vrtnarici, 2 vzgojiteljicama, 1 varuški, 5 šiviljam za perilo, 1 šivilji za obleko, 2 fotografinjama, 1 postrežnici, 4 šiviljskim vajenkam.
Celje. Izredni občni zbor podružnice Krekove mladine v Celju se bo vršil 26. junija ob 8 zvečer v društveni sobi v »Orlovskem domu«.
Viničar
Občni zbor Strokovne zveze viničarjev.
Naša stremi en ja.
Poročilo načelnika tov. Ivana H usj a k a :
2e od prvega postanka naše strokovne organizacije smo vedno poudarjali, da se viničarji moramo že zato združiti, da bodemo mi sami mogli voditi usodo svojega stanu, za katero se pred nastopom naše organizacije nismo prav nič brigali. Z ustanovitvijo naše strokovne organizacije, v kateri že sedaj devet let delamo, smo poudarili, da hočemo in moramo zbrati vse naše gospodarske in duševne sile, jih zliti v enoto, katera naj predstavlja našo celokupnost, naš stan. Le takim potom se moremo povsod uveljaviti in si več gospodarskih in socialnih pravic pridobiti.
Za tem je šla naša Strokovna zveza viničarjev vsikdar. Če pogledamo na vse naše dosedanje delo, smemo hvala Bogu reči, da smo doprinesli vsi skupaj že lepe uspehe, katerih koristi že uživamo. Viničarski red, podporni sklad, starostni sklad, vsega tega bi danes ne imeli, ako se ne bi organizirali ter vsa leta sem tako neumorno in nesebično delali.
Več požrtvovalnosti in skupnosti!
Mi se moramo danes boriti na celi črti, da se izvaja viničarski red, kateri tvori tako rekoč osnovo celotnega viničarskega vprašanja* Toda imamo se boriti še proti nekomu in to v lastnih vrstah, namreč proti materializmu in slabim lastnostim našega ljudstva samega. Premalo je zavesti in ponosa na naš delavski stan, vse premalo požrtvovalnosti za skupnost. Mnogo jih je že bilo, kateri so od organizacije pričakovali samo profita, da bi želi ne da bi preje sejali. Zato so se vsi tisti razočarani umaknili in prepuščajo, da se mi borimo zase in zanje. Samo tistikrat, kadar so v stiski, ali česa pričakujejo od organizacije, tedaj, bi prišli zraven; Dokler bode veliko takih naših stanovskih tovarišev, do tedaj bodemo imeli še težko stališče. Zato napovejmo boj vsaki »©solidarnosti in nezavednosti med viničarji ter jo skušajmo manjšati z vsemi sredstvi.
Vodstvo centrale.
Načelstvo zveze se je vedno zavedalo svoje najvišje funkcije, katero zavzema v naši strokovni organizaciji. Povsod smo bili pravični, nikoinuiy nobeni skupini nismo dajali kakih predpravic. Vsi enake dolžnosti, zato tudi vsi enake pravice! Kot krščanski socialisti; hočemo, da zavlada na svetu božja pravica, zato moramo biti najprej vsak v sebi in v svoji družbi pošteni1 in pravični.
Kar se tiče naše matice Jugoslovanske strokovne zveze v Ljubljani, morem reči, da so bili odnošaji vedno najožji prijateljski. Enako smo imeli tudi z ekspozituro JSZ v Mariboru najboljše stike.
Naši člani so najboljši viničarji.
Ugotavljam, da; so v naših vrstah vsi najboljši viničarji. Vsi, kateri so pošteni, delavni, trezni in bolj izobraženi, kateri vedo, da boljše samo od sebe nikoli ne pride, ampak da je treba* z lastno, močjo skrbeti za boljšo bodočnost. To so vsi' tisti viničarji, člani naše organizacije, kateri verujejo v moč strokovnega po-kreta' in v uspehe žrtev, katere dopri? našajo za celokupnost. Zatorej vselej, ko se govori o slabih viničarjih, o pijancih itd. nas vse to prav nič ne zadene. Teh sploh ni v naših, vrstah, ker nos ne marajo. Taki nestanovitneži tudi nikjer ne predstavljajo viničarskega stanu, ali organizacije, zato se nam godi, moremo reči najmanj, krivica, ako kdo zaradi takega posameznika obsodi nas kot celoto.
Naši nasprotniki)
Veliko imamo nasprotnikov. Svesti si svojega poštenega in nesebičnega dela1 za dobrobit svojega stanu, se ne bojimo nikogar! Kdor je slab in malenRo-stenj ga vsak pusti v miru. Tisti, ki je močan iir zna postati odločilen, temu pa se pojavljajo nasprotniki. Vsak vinogradnik^ tei je pravičen svojemu viničarju, mu. prizna njegovo delo s poštenim plačilom, prizna viničarski) redi in; se ga
ne protivi izvajati, se mu ni treba naše organizacije prav nič bati, ta je vsak naš prijatelj in ga spoštujemo. Vsem tistim pa, ki špekulirajo, kako bi čimveč in bolj po ceni iztisnili iz viničarja njegovih moči, se protivijo izvajati viničarski red ter hočejo na ta način našega sotrpina prikrajšati še za njegove zakonite pravice, vsem takim pa velja naša dosledna borba brez ozira na to ali je katoličan, žid, ali svobodomiselc. Od vinograda naj pošteno živita vinogradnik in viničar! Ta slednji še posebno, ker ga ravno on obdeluje.
V tem pravcu smo naše delo v organizaciji pred leti začeli in ga hočemo nadaljevati. Tovariši zavedajte se tudi za naprej, da je edina naša pomoč in rešitev močna strokovna organizacija. Zato naj žive vsi naši zavedni tovariši, vse skupine in cela Strokovna žveza viničarjev!
*
V nedeljo, 16. junija se je vršil v Ljutomeru v »Katoliškem domu« impozanten občni zbor »Strokovne zveze viničarjev«. Občni zbor se je začel točno
skladu gotovine 20.853 Din. Vidimo tudi, da so nekatere skupine celo več prejele, kakor so same plačale; tako je Litmerk sprejel 99 Din več in Sv. Ana v Slov. gor. 85 Din več. Taki slučaji značijo, aiko bi vse skupine tako postopale in za vsako malenkost člani zahtevali podporo, bi se moglo tako dejstvo imenovati brezvestno izkoriščanje naše skupnosti, kar bi gotovo moglo podporni sklad upropastiti. V prihodnje naj se takim članom, ki niso nujno potrebni podpore, prijava ne sprejema, ker se izkorišča po takih špekulantih premoženje, katero je nas vseh in bi se moglo zgoditi, da tisti, ki je v nujni sili in nesreči, ne bi imel kaj dobiti. Načelstvo zveze je take slučaje pozorno zasledovalo in dolžnost zaupnikov in odbornikov skupin ter vsakega člana je, da nikoli ne pripusti nikomur podpore pridobiti po nevrednem. Kdor misli biti pri nas organiziran zato, da le podpore dviga, ta naj rajši gre danes stran kakor pa jutri.
Radi letošnje katastrofalne zime smo pri centrali mnogim spregledali njihov
lil 111
Delegati, zbrani na občnem zboru lfi- junija v Ljutomeru.
ob napovedani uri. 17 skupin odnosno 756 organiziranih viničarskih družin je zastopalo 42 delegatov. Delegatov nista poslali samo dve skupini. Celotna udeležba na občnem zboru je bila preko 100 navzočih.
Občni zbor je vodil načelnik tovariš H us j a k. Za ekspozituro JSZ v Mariboru je pozdravil občili zbor tov. Semenič.
Zapisnik zadnjega občnega zbora je bil brez debate soglasno sprejet.
Za tem so sledila poročila funkcionarjev načelstva.
Blagajniško poročilo
je podal blagajnik SZ V tov. Janez Kosič. Izvajal je med drugim:
Naš računski zaključek nam nudi popolen pregled našega gospodarstva. Zato se mi zdi potrebno, dodati nekatera pojasnila.
1. Denarni promet, kakor je razvidno, se je letos zvišal od lanskega za skoraj 100 odstotkov. V poslovnem letu 1926./27. je znašal denarni promet 37.273 Din, 1928./29. pa znaša 114.634 Din 87 para. Iz tega imamo jasno sliko, da nismo rastli samo na moči v po-kretu, ampak tudi v finančnem oziru, kar je eden glavnih stebrov vsake strokovne organizacije.
2.	Podporni sklad. Da boste znali pravilno odgovoriti gotovim ljudem, kam gre ves denar, ki se plačuje naši organizaciji, vam hočem podati sliko iz podpornega sklada. Slišali bodete, koliko je katera skupina v letošnjem letu plačala in koliko je dobila za svoje člane od vsega nazaj v obliki raznih podpor.
Zatem je blagajnik po vrsti navedel vsote, katere so vplačale skupine v podporni fond in vsote, ki so jih člani poedinih skupin prejeli kot podpore.
Skupno je bilo plačane .članarine v fond vseh »skupin in plačilnic do
1.	junija 1929 46.852, podpor pa se je j skupno izplačalo 52 porodniških, 330 bolniških, 39 nezgodnih in 32 posmrt-ninskih, kar znaša 28.919 Din vse skupaj izplačano.
Iz tega je naijlepše razvidno, kako je v letošnjem letu deloval naš podporni sklad, da so člami od vseh plačanih prispevkov sprejeli nazaj zopet skoraj dve tretjini, vkljub temu pa imamo še v
dolg na članarini ter jim nakazali podpore, za katere so prosili. S 1. majem pa smo se odložili, da se to več ne godi vsled potrebne realnosti našega gospodarstva. Podpore od 1. maja t. 1. naprej sploh nihče ne dobi, kateri nima za tisti mesec že plačane članarine, v katerem prosi podpore. Tega se moramo za naprej dosledno držati, ker ravno na ta način nam bo mogoče najuspešnejše pobijati materijalizem in špekulacije nekaterih.
Glede našega časopisa »Delavske Pravice«, smo vsaki redno plačujoči družini naročili in plačali časopis. Prihajale so pritožbe, da nekateri niso vselej časopisa sprejeli. Vzrok temu je morda to, da skupina ni poslala pravočasno obračuna, ali pa je nastala kje drugje kaka pomota, ako ne celo ovira.
Važno je omeniti, da se je z reorganizacijo spremenil tudi v celoti sistem blagajniškega poslovanja skupin in tudi centrale. V tem oziru se je pojavilo veliko število nedostatkov radi nezmožnih blagajnikov pri nekaterih skupinah. Zato smo morali nuditi v vseh primerih pravilnih pojasnil, da smo komaj spravili poslovanje v pravi tir. Sedaj morem ugotoviti, da je vse v redu, samo prosim tiste naše tovariše, katerim sem postal vsled svoje doslednosti včasih že siten, da mi oproste, ker to je 'zahteval red in točnost blagajniškega poslovanja, brez katerega sploh tako velike organizacije in njenega gospodarstva ni mogoče voditi.
Tovariši! Podal sem svoje blagajniško poročilo v vseh podrobnostih, kakor sem največ mogel in smatral potrebno. Številke povedo, da rastemo v gospodarski moči zelo hitrih korakov. Da so naše žrtve organizaciji velike, je potrebno, so naše potrebe tudi velike. Uspehi pa so že vidni za vsakega viničarja, da spozna, kaj more storiti združena moč, čeprav je ustvarjena iz največjih revežev. Tisti denar, katerega so člani žrtvovali kot članarino svoji organizaciji, nobenemu nikjer ne manjka in ga gotovo ne bi imeli na strani. Na ta način samo se moremo postaviti na trdne temelje in povečati svojo moč. »Pomagaj si sam in Bog ti bo pomagal!« Vsak korak naprej, ki ga hočemo imeti, si ga moramo sami priboriti, sami za-
vihati rokave, sami delati in žrtvovati se povsod. Česar ne zmore poedinec, to z lahkoto stori skupnost. Kar imamo, smo si ustvarili sami. To pa ni za nas samo največjega gospodarskega pomena, ampak nas dviga tudi kulturno. Gojiti in pospeševati pravo krščansko solidarnost med nami zapuščenimi in izkoriščanimi reveži viničarji je edina odrešilna pot do lajšanja in odprave vsega gorja. Bolj ko bomo vsestransko organizirani, tem prej in bolj bodemo mogli skoncentrirati vse naše, dosedaj razbite gospodarske sile in se približati čim večji neodvisnosti napram vsem, ki hočejo tiščati nas viničarje k tlom, kot brezumne in zasužnjene roDove.
Njegovo poročilo je občni zbor glasno odobraval in brez ugovora vzel na znanje ter odobril.
Stre kovno orsanizatorno
poročilo
je podal tajnik SZ V tov. P. Rozman. Njegovo poročilo je poslušal občni zbor ob veliki tišini. Izvajal je:
Tovariši! Poslovno leto 1928/29, ni samo leto našega največjega razmaha organizacije in njene notranje utrditve, ampak to leto, je naravnost zgodovinsko leto celega viničarskega stanu, katerega smo ravno mi organizirani viničarji pripravili s svojo odločnostjo in združeno samozavestjo.
Viničarski red.
Po dolgi osemletni borbi vseh organiziranih v Strokovni zvezi viničarjev, za pravičen viničarski red, smo dočakali, da je bil isti dne 20. julija 1929 uzakonjen v mariborski oblastni skupščini. Priznati se mora, da je bila borba za viničarski red težka, vendar pa se je od naše strani vršila v mejah vse dostojnosti. Uspeli smo in tako imamo dober viničarski red. Nekaterim vinogradniškim krogom pa to ni došlo ravno ugodno, predvsem zato ne, ker so upali, na neuspeh viničarjev. Zato ravno razočarani danes doživljamo, da so največji nasprotniki viničarskega reda in zaradi-tega tudi naše strokovne organizacije, tisti ljudje, kateri so ob raznih prilikah meli polno besed o rešitvi viničarskega vprašanja, o mizeriji viničarskega ljudstva itd. Danes pa našo Strokovno zvezo viničarjev klevetajo, kjer morejo in se na vse načine izmikajo izvajati določbe viničarskega reda. Kakor smo se morali prej boriti za uzakonitev, viničarskega reda, tako se zdaj moramo še hujše boriti za izvajanje istega. Dogajajo se slučaji, da se ne mara sprejeti niti od viničarja njegova službena viničarska knjižica, niti se ne marajo izpolniti obvezne pismene pogodbe. Vzrok temu, je največ pri viničarjih precejšnja nezavednost, pri vinogradnikih pa nahujskano in nepravilno tolmačenje viničarskega reda. Tukaj pa ne zadene nas prav no-bona krivda, mi smo viničarski red povsod in obojestransko pravilno tolmačili, ampak vzrok temu so ljudje, kateri so preprečili, da se ni viničarski red tolmačil enotno po vsej deželi, bodisi s časopisjem ali drugače. Mi »mo hoteli takoj odstraniti vse nejasnosti in nespo-razumljenja, katera so nastala zaradi novega viničarskega reda, pa smo bili odbiti. Kljub temu pa nismo obupali nad zmago pravice in zakonitosti čez vse intrige kapitalizma. Z besedo in tiskom smo viničarjem razlagali, kako je doseči pravice, zajamčene jim z viničarskim redom. Sami smo razpečali med članstvo 572 viničarskih knjižic, 1250 tiskovin za pismene pogodbe in 1320 brošur »Uredba o viničarskem redu«, katere nam je odstopila Delavska zbornica za Slovenijo. Številne tozadevne intervencije in predlogi viničarskih komisij, deputacija pri gospodu velikem županu 6. maja t. 1., jasno izpričujejo, da smo storili vse in se poslužili vseh zakonitih sredstev, samo, da pride naš viničar do boljšega gmotnega in s tem tudi do boljšega moralnega stanja. Povsod tam, kjer so viničarji dosedaj nastopili enotno, so rezultati tozadevne naše borbe uspešni. Zato se nam vsem nehote postavlja geslo: »Kolikor smo strokovno organizirani, toliko se izvaja viničarski red.«
Organizacija.
Pri drugih delavskih stanovih, so po večini vsi člani ene družine raztreseni po delu, po raznih tovarnah in obratih. Pri nas viničarjih pa ima izvrševanje našega poklica popolnoma familijarni značaj. Tam, kjer je v službi viničar oče, tam je navadno zaposlena cela njegova družina. iSkupaj delajo vinogradniku, in ves zaslužek se zbira v skupno družinsko blagajno, iz katere se črpa po potrebi za vsakega poedinca družine. Zato nikakor nismo mogli in smeli prezreti tega naravnega in hvalevrednega svoj-stva viničarskega stanu in smo skušali način in ustroj naše strokovne organizacije prilagoditi primerno tem raz-mnram.
S 1. januarjem t. 1. smo določili reorganizacijo in isto tudi povsem srečno izvedli. Danes obstoji naša »Strokovna zveza viničarjeve iz družin, ne več iz posameznikov. Primerno velikosti družin smo uvedli mesečno in štirirazredno članarino. Ta način organizacije je našel med našim ljudstvom popolno razumevanje, zato so se vse obstoječe skupine takoj poprijele novega sistema in ga v celoti izvedle. Danes šteje zveza 756 družin, ali ‘2720 družinskih pripadnikov.
Z izvedeno reorganizacijo smo mogli tudi storiti, da vse organizirane družine morejo mesečno dvakrat dobiti naš strokovni časopis »Delavsko Pravico«. S tem je odstranjena v našem pokretu največja vrzel, ker vsled mizernega stanja ni bilo viničarjem mogoče priti redno do pravega svojega delavskega čtiva.
»Strokovna zveza viničarjev« šteje trenutno 17 skupin in dve plačilnici. Naj-jačji sta skupini Sv. Miklavž pri Ormožu in Gornja Radgona. Vse skupine so imele v redu in povsod z najlepšim uspe-/lom svoje redne občne zbore. Vršilo se je tudi več poslovnih tečajev. Agilnost vseh naših odbornikov in zaupnikov pri skupinah se je pokazala vedno v zadostni meri. Izmed številnih zborovanj v preteklem letu je omeniti najvažnejše štiri viničarske tabore. Na Gorici pri Sv. Petru pri Mariboru, pri Sv. Janžu v Halozah, v Gornji Radgoni in pri Jeruzalemu. Povsod je bila udeležba in uspehi sijajni, pri Jeruzalemu pa je bil tabor naravnost impozanten ter se ga je ude-Ižilo nad 2000 ljudi. To je bila do danes ena največjih manifestacij naše zveze. Naš strokovni pokret pridobiva povsod pristašev med viničarskim ljudstvom. Mnogi viničarji, čeprav ne plačujejo članarine organizaciji, vendar z nami mislijo. Tako pridobivamo ne samo na moči, ampak tudi na ugledu in zaupanju. Manjka nam samo sodelavcev, da bi mogli čimprej to velikansko in neobdelano polje obvladali in ga dvigniti na tisto stopinjo, katera bi bila že za današnje razmere tako nujno potrebna.
DELO V CENTRALI!
Načelstvo »Strokovne zveze viničarjev« je imelo 21 rednih sej. Zborovanj (redni sestanki, občni zbori) je bilo od zadnjega občnega zbora 60. Na anketi za viničarski red v Ljutomeru 27. decembra 1928 je bilo zastopano načelstvo polnoštvilno in je povabilo tudi najboljše naše borce k soudeležbi. Korespondenca znaša od zadnjega občnega zbora 1177 dopisov. Sprejeli smo jih 449, odposlali pa 728. Da smo veliko dopisovali na razne oblasti, je razvidno iz tega, da znaša tozadevna korespondenca 51 odposlanih vlog. Pismenih predlogov za viničarske komisije smo stavili raznim občinskim uradom 21. Intervencij na razne pritožbe članov iz njihovega službenega razmerja je bilo odposlanih 30. Zanimivo je, da izkazuje letošnja korespondenca za celih 700 dopisov več kakor na lanskem občnem zboru (1928), prirastka na svojem poslovnem prometu. Vsikdar smo ustregli vsakomur, ki se je obrnil na naše tajništvo bodisi v tej ali oni zadevi. Ker se je delokrog naše zveze vedno bolj večal, smo morali misliti na upostavitev stalne pisarne in na njeno izpopolnitev vsaj za silo. Nabavili smo si letos pisalni stroj in še druge pisarniške potrebščine. Otvorili smo pri poštni hranilnici čekovni račun, da smo si tako olajšali vse denarno poslovanje. Načelstvo, kakor tudi tajništvo je storilo vse, kar je bilo v danih razmerah mogoče na razmah organizacije, predvsem pa za njeno učvrstitev.
Gospodarski položaj viničarjev.
Naša naloga je, da zasledujemo vse delovne prilike naših članov, da mo-
remo v zvezi s tem imeti pregled o splošnem gmotnem stanju, posebej pa zaslužku vseh viničarjev v vsakem kraju. Zbrali smo podatke iz vseh listih krajev, kjer obstoji naša organizacija, kakšen je dnevni zaslužek viničarjev, specijelno pri kmetu-vinogradniku, pri meščanu-vincgradniku (gosposki), potem pri hrani viničarjevi in hrani kmetovi. Naslednji podatki naj služijo v pregled:
pri špricanju od polovnjaka uporabljene galice 5 Din ter skupno z nosačem oba komaj zaslužita dnevno 7.50 Din, ker več ne more uporabiti materijala.
Ker živimo danes v visoko razvitem denarnem gospodarstvu, zato je pri takih denarnih plačah splošen gospodarski položaj v pretežni večini vseh viničarjev zplo slab in ponekod naravnost obupen. Najslabše je plačan viničar mariborske okolice, kakor nam pove statistika. Vsakemu pametnemu človeku mora biti jasno, da z zaslužkom eden, tri ali pet dinarjev viničarska družina ne more izhajati, pa čeprav morda dobiva za svoje delo še v naturi to ali ono.
V takem položaju so vsi naši mladi naravnost prisiljeni, da se odpovedo viničarskemu poklicu in delu na kmetih ter gredo v mesta in razne industrijske centre, kjer zopet ustvarjajo konkurenco drugim delavskim slojem na delovnem trgu ter tako še bolj pospešujejo brezposelnost. Tako ustvarja eno zlo drugo zlo in prizadeta je celota. Kmet toži, da mu manjka delavcev, na drugi strani pa jih je preveč. Vzrok vsemu je, da na kmetih, tako rekoč v zakladnici kruha in vsega drugega danes ne more najbolj marljiva delavska družina priti do svoje človeka dostojne eksistence.
Čuditi se moramo, da še do danes
nihče ni povedal, da je največji vzrok vse gospodarske krize pri nas ravno v tem, ker je delavec preslabo plačan.
Delavstvo je največji konzument, samo denarja nima. V viničarskih krajih s takimi denarnimi plačami ni prizadet samo viničar, ampak tudi vsi drugi: obrtnik, trgovec, pa tudi kmet sam največ. Prava dolžnost vseh narodnih gospodarjev je, da začnejo o tem razmišljati in da se
en ali tri dinarje? Koliko ga pa ena družina porabi, ako ničesar drugega za hrano nima? Vsled takega slabega gospodarskega stanja viničarjev je skoraj nemogoče govoriti še o kaki duševni kulturi našega stanu, ker kdor je gospodarsko uničen, je tudi duševno težko prizadet.
Rešitev v naši strokovni organizaciji.
Vsi tovariši, ki delujemo danes v naši strokovni zvezi ter vsi naši člani se bomo morali v bodoče posvetiti največ vprašanju, kako si priboriti pošteno delo, pošteno primerno plačilo, predvsem pa viničarjem mariborske okolice. Ako kdaj in kje, tedaj ravno tukaj, je nujno potrebna močna strokovna organizacija, katera bo mogla s svojim vplivom in s pomočjo vseh razpoložljivih zakonitih sredstev priboriti viničarjem tudi to. Računati moramo danes na to, da ne bo šlo tako lahko, ampak borba, ki smo jo toliko let prej borili za viničarski red, nam mora služiti kot šola. Najprej storimo, da pritegnemo v naš krog vse še danes neorganizirane viničarje. Ce premotrimo stanje organiziranih in neorganiziranih viničarskih družin, se moramo takoj zavedati, kakšno delo nas čaka pri skupinah, kot zaupniki ali odborniki vsakega v svojem okraju.
V naslednjem podajamo, koliko viničarskih družin je v župnijah (v oklepajih viničarske družine, ki so že organizirane).
Zavrč 147 (52), Sv. Trojica v Halozah 300 (16), Sv. Barbara v Halozah 100 (26), Sv. Jakob v iSlov. goricah 150 (41), Št. Ilj v Slov. goricah — (26), Sv. Peter pri Mariboru 200 (34), Jarenina 132 (33), Maribor — (13), Sv. Benedikt v Slov. goricah 60 (26), Sv. Ana v Slov. goricah 90 (49), Gor. Radgona 400 (111), Kapela 215 (51), Ljutomer 250 (79), Hum 18 (8), Sv. Bolfenk pri Središču 70 (14), Sv. Miklavž pri Ormožu 200 (130), Lit-merk (Vel. Nedelja) 171 (21), Svetinje - (26).
Skupaj 2403 družine, organiziranih pa je šele skupaj 756 družin. Vse tukaj navedene številke nam nudijo vsaj približno pregled, kako daleč smo z organizacijo. Zdi se nam, da smo storili že velikansko delo, v resnici nismo še niti na polovici pota. Zato naj se noben naš odbornik ali zaupnik, kakor član, ne odteguje aktivnemu delovanju v organizaciji, predvsem pa pridobivanju novih članov. Naprej moramo! Vsi! Vsak v svojem kraju, svoji skupini, z združeno močjo in polno zavestjo, da je le v borbi zmaga in le v slogi moč.
Občni zbor je poročilu tov. tajnika viharno pritrjeval in čuli so se vzkliki: »Živio Rozman, živio »Strok, zveza viničarjev«. Poročilo je bilo razumljivo soglasno odobreno.
Načelnik
tov. Ivan Husjak je podal poročilo, ki ga pranašamo na drugem mestu. Občni zbor je njegova izvajanja in stvarne ter markantne ugotovitve burno odobraval.
Poročilo nadzorstva
je podal tov. Franc Tomažič.
V imenu nadzorstva centrale Strokovne zveze viničarjev poročam tovariškemu občn. zboru, da so bile od članov nadzorstva vse knjige in blagajne pregledane v tem poslovnem letu štirikrat in so bile vsikdar v najlepšem redu. Nadzorstvo samo ni imelo nobene seje, pač pa se je redno udeleževalo po svojih članih sej načelstva in imelo tako vselej najlepši pregled o vsem delovanju načelstva centrale. Morani poudariti, da so člani načelstva bili vedno možje vsak na svojem mestu, da so storili v korist organizacije vse, kar so sploh storiti mogli. Zato njim gre za njihovo neumorno in nesbično delo vse priznanje. Predlagam občnemu zboru absolutorij s pohvalo.
Z enodušnim sprejetjem predloga nadzorstva je dal občni zbor priznanje načelstvu za njegovo uspešno delo v preteklem letu.
Novo načelstvo:
Člani :	Ivan	Husjak, Peter Roz-
man, Janez Kosič, Ignac Topličar, Andrej Mir.
Namestniki: Ludvik Nedok, Fr. Fekonja, Jožef Vrbančič, Peter Rakušu, Lovro Matjaškovič.
Nadzorstvo: Fr. Tomažič, Jožef Stajnko, Franc Tomažič, Jože Košnik.
Lista načelstva in nadzors>tva je bila sprejeta soglasno.
Sklepi,
ki jih je sklenil občni zbor z ozirom na predloge, ki jih je stavil tov. Peter Rozman so bili številni. Vsi so bili sprejeti soglasno. K posameznim predlogom so poleg predlagateljev govorili še Franc Štrakl iz Gor. Radgone, Jože Duh od Sv. Petra pri Mariboru in Jože Košnik.
Sklepi so tile:
1. Redne seje vseh skupin se vrše vsako zadnjo nedeljo v mesecu.
2. Vsi organizirani viničarji morajo kot celota, kakor tudi kot poedinci skrbeti za striktno izvajanje viničarskega reda.
3. V tem letu se izvede tajniški in govorniški tečaj.
4. Obstoječe skupine morajo skrbeti, da pridobe Ičlim več družin v svoje okrilje.
5. Skupine morajo skrbeti za to, da si pridobe čim več lastne imovine.
6. V SZV morajo biti včlanjeni vsi člani ene družine ali pa nobeden.
7. Izdela se poslovnik za »Zavarovalni sklad za živiooc.
Pri kmetu brez hrane
Pri nospiosk brez hrane
Delovni Sas
Pri hram kmetovi
Delovni č is
Ormoške gorice: Svetinje . . . . Litmerlt . . . . Sv. Miklavž . . Sv. Bolfenk . . . Hum................
Ljutomerske, kapelske. gornje-rjidgon-ske gorice:
L utoiner . . . Kapela...
Gor. Radgona. .
Slovenske gorice mariborsku okolica
Sv. Ana..........
Sv. Benedikt . .
Maribor . . . . Jarenina . . . . Sv Peier . . . .
št Ilj...........
Sv. Jakob....
Haloške gorice:
* Zavrče...........
Sv.Trojica . . . Sv. Barbara . . .
Fram............
10 - D 10— D 10-— D 7-50 do 10 1) 10'- D
750 do 10 D 5 do 10 D 5 do 8 D
II)'— D 10 do 15 D
5'- D ne obstoji
1 do 3 D 4’- D
2 do 3 D
ne obstoji 5 do 7'50 D 5 do 7-50 D
5 - 1)
675 do 10 D 5 do 10 D 5 do 10 I) 10— 1)
10 — D
7-o0 do 10 D 3 do 12-50 D 6 do 10 D
10 do 15 D 15' - D
2-50 do 5 D
3-25 do 5 D 2 50 do 5 I) 5 do 12 I) 5 do 10 D
3 do 10 D 5 do 7 50 D 5 do 10 1)
5 do K) D
0(1
7 zj do 6 zv.
od pol 8 -/j. do pol 5. zv. 8 zj. do 5 zv.
od
8 zj. do G zv. 7 zj do 6 tv.
osem ur 8 zj. do 6 zv.
7 zj. do 6 zv.
10-— D 10 do 12 D 10— D 10— D 10— I)
5 do 10 D 7-50 do 10 D 5‘- D
od
7 zi. do teme 7 zj. do 7 zv. pol 8 zj. do n. 7 zj. do noči
pol 8 zj. do n. 7 zj. do 8 zv. 6 zj. do noči
10-- D	7	zj	do	noči
10-- D			»	
2 50 do 3 D	6	zj.	do	noči
1 do 3 D	6	zj.	do	8 zv.
1 do 3 D	6	zj.	do	noči
3 do 4 D				
3 do 5 D	7	zj.	do	oc N <
5-- D	8	zj.	do	noči
2-50 D				
5 do 10 D				
3-- D	jutra		do	>o O a
Imamo še zanimivejše podatke o viničarskih plačah, posebno akordnih, ki povedo, da ima viničar v ljutomerski okolici 50 Din akordne plače za rezitev vinograda, ki meri več kakor pet oralov, za drugo kop ima 500 Din in nekaj pijače, dočim preračunano na delovne dneve bi komaj z 800 Din izhajal. Tako smo sprejeli podatke iz Jarenine, da ondotni admontski viničarji zaslužijo
brž ukrene vse potrebno. Nikoli ne morejo nas rešiti še tako ugodne trgovinske pogodbe z drugimi državami, ker ako bode šlo vse črez mejo, se bo po sedanjem sistemu pri nas doma pojavljal glad in socijalna beda. Koliko nas je, ki bi radi jedli kruh, da o mesu niti ne govorimo. Povsod se prodaja, a viničar si ga ne more skoraj kupiti, ker nima denarja. Koliko kruha se dobi za
X .v*
.m mm *
Pisarna Strok, zveze viničarjev v Slamnjaka pri Ljutomera.
Duhovnik in proletariat.
Na pragu nove dobe smo. Pohod duhovnih s.il je že pričel. V ta odločilni boj borno pritegnjeni vsi — brez razlike stanu. Mi krščanski socialisti imamo le eno bojn-o geslo: Kristus.
Kristus pomeni odrešenje, pomeni zmago. Kristus je poipolnia pravica, bo»-rilec za človeka, bramiba zaitiranih in zaničevanih.
Ker je tako, ije naravnost nerazumljivo, da hoče doseči velika večina pro-letarijaita svoje pravice in svojo zmago mimo in preko Kristusa.
V Kristusu ni vzroka temu dejstvu. Vzrok je v tistih, ki pravijo, da so kristjani, pa ne izpričujejo Kristusa v delih. Krščanstvo je pa vera del, sicer je mrtva. Da pa ni v kristjanih tisite žive vere, ki gore prestavlja, nosi veliko krivdo sedanji kapitalistični družabni red, ki je posegel s svojimi razdirajočimi sredstvi tudi v krščansko družbo ter je pridobil veliko njenih predstavnikov za svojo somišljenike. Radi tega tolika razdrapano st, zlasti pa toliko nezaupanje delavskih množic napram Cerkvi in krščanstvu.
Ravno sedanje stanje kaže katoličanom drugo pot, kakor smo jo hodili do sedaj. Kakšno? Naj govori katoliški župnik Emanuel Reichenberger, eden glavnih voditeljev nemških katoličanov v Češkoslovaški V dunajskem tedniku »Das neue Volk« je izšel njegov članek, kjer govori O' dolžnostih katoličanov z ozirom na sedanji gospodarski položaj. Med drugim pravi sledeče:
»Vedno večje je število takih, ki uvidevajo n e vzdržnost sedanjega kapitalističnega gospodarskega reda. Radi tega iščejo sred st Via in pota, da bi premagali ta gospodarski red. Toda za zmago ne zadostujejo malta in malenkostna sredstva. Borba ne sme iti proti izrodkom kapitalizma, ampak proti sistemu samemu. V tem oziru ni kompromisa. S kugo se ne dogovarja. Kajti kuga nima nikakih dobrih plati.
Tudi dobrodelnost ne zadostuje. Kakor more dobrodelnost veliko dobrega napraviti v mnogih slučajih, vendar pa ne more obvarovati mase pred obupom.
Tudi socialna politika ne bo dosegla svojega smotra, ako .oistane sedanji. kapitalistični gospodarski sistem. Bo le olbliž na popolnoma okužen in docela bolan1 organizem.
Pri razmerah, kakršne so, ne pomaga prav nič rohnenje in grmenje proti »brezbožnemu« socializmu. Poudarjam pa, da je »brezbožnost« kapitalizma pač veliko večja, in mi katoličani bi le dobro na-
pravili, ako bi to večkrat pribili« Ako bi bilo vedno tako, ne bi zavzela odtujitev med Cerkvijo in delavstvom takšen obseg, ki nas more navdajati z grozo.
Enotna fronta izkoriščanih je mogoče veliko bližja, kakor si predstavljamo. Skrajni čas je, da ustvarimo to fronto pod vidikom krščanstva. V tem je pa le ena pot: Radikalno pretrgati vsake zveze s ‘kapitalizmom in ustvariti nov gospodarski red, ikojega fundament bo pravičnost in ljubezen... Naše mesto je na strani prole tari jata. To je mesto, ki so ga nam odkazali Ketteler, Kolping, Gruša in Leon XIII.
Vsak duhovnik, ki se zave te dolžnosti, odtehta cele knjige pridig. Zavedajmo se: Nič ni bolj škodovalo Cerkvi in ji še škoduje, kakor spojitev posameznih njenih zastopnikov z interesi kapitalizma.«
To so besede apostola, ki so privrele iz ljubečega srca, da bi dvignil in rešil' velike množice človeštva iz objema modernega suženjstva. Kajti tbeda naše doibe je neizmerno velika. Zapopadena je v dveh besedah: Beda proletarijata.
Kaji so proletarci? To so ljudje, ki so ogoljufani za svojo pravico do človeka dostojnega življenja; so ljudje, ki ničesar drugega .ne posedajoi, kakor svojo* telesno in duševno silo, .katero morajo prodajati kapitalistu. Radi tega so proletarci v vseh stanovih in poklicih.
Proletarijat dela in ustvarja, plus njegovega dela pa uživa drugi, četudi ni sejal. To je brezdelen dohodek. In ta je nemoralen, je protlikrščanslki, (e proti Kristusu. Bistvo krščanstva je: Pravičnost! Vsakemu svoje! Vsak je dolžan delati!
Ako ne pridejo v gospodarstvu in družbi do veljave ta načela, ni pomoči. Kajti proletarijat, ki je oropan produkcijskih sredstev, mora biti izročen kapitalistu na milost in nemilost. Dokler bo to trajalo, ne moremo govoriti niti o morali, niti o družinski sreči in podobnih družabnih fundamentih, ki izoblikujejo človeka. Že ta dejstva morajo tirati prepričanega katolika, v prvi vrsti duhovnika k proletarijatu.
Proletarijat trpi, 'girorz.no trpi. Ozrimo se na njegova stanovanja:	podstrešje,
kleti, barake, hlevii. On in njegova družina napol naga, nenasičena. Pa vendar dela, nekdo moira imeti od tega dela dobiček. In ga .ima. Kapitalist. Žanje, kjer ni sejal. Pa praivijo tisti, ki zajemajo iz polnih skled in ki ne vedo kaj je to strah za delo, za košček kruha,
8. Izobraževalno in vzgojno delo med viničarskim proletariatom zlasti vinič. mladino se mora požifviti in usmeriti ter ustaliti.
9. Vsi moramo stremeti za tem, da se čim prej zgradi »Viničarski dom«.
Tov. Jože Košnikje predlagal:
1. Da ima odbor vsake skupine naročen najmanj en izvod »Ognja«.
2. Pri vsaki krajevni skupini naj se ustanovi »Viničarski izobraževalni odsek«. — Tudi ta dva predloga sla bila sprejeta soglasno.
Po tako uspešnem in gotovo plodo-nosnem delu čez 3 ure trajajočem občnem zboru ga je tovariš H u s j a k zaključil z željo, da gremo tudi v bodoč-
nosti viničarji z istim prepričanjem in enako samozavestjo kot dosedaj na delo za zboljšanje svojega gospodarskega in kulturnega položaja. Živeli viničarji! Živela Strokovna zveza viničarjev! Živela Jugoslovanska strokovna zveza!
Po občnem zboru so se delegati slikali. To sliko na drugem mestu tudi priobčujemo. — Za tem pa je še več kot eno uro funkcionirala »pisarna«. Kajti okoli tajnika, načelnika in blagajnika so se zbrali skoro vsi delegati in vsak je moral priti na vrsto.
Delu slava, čast, oblast!
borba za življenski obstanek svoje dece, ■da je proletarijiat slab. Obsojajo posledice ceste, čeprav ne gredo na to cesto, po kateri mora korakati proletarec, ka-.kor klavno jagnje, da 'bi se seznanili z njenimi grozotami. Ne vidiš jih.
Kako radi kažejo na 'brezbožca-pro-le tarca: »Češ, že otrokne da več krstiti«! Resnica pa je, da radi tega, ker ne vidi Kristusa Učimo, kaj zahteva Kristus. Toda pozabljamo, da je Kristus Bog ljubezni, Bog dejanj. Kaj pomaga človeštvu, ako kažemo na Kristusov program: Lačne nasičevati... Iščite najprej boižjega kraljestva in njegove pravice... če pa ne živimo po temu programu.
In vendar proletarijat trpi, silno trpi. Ali naj bo trpljenje le znak protkletstva? Ali je Kristus Boig pravičnosti? Je. In ker je, vemo, da pomeni trpljenje proletarijata novo vstajenje človeštva. Pro>-letarijat trpi zase in za druge. V tem je skrivnost tega trpljenja, skrivnost Golgote.
To priznavajo tudi visoki cerkveni dostojanstveniki. Ko je bila ustanovljena mednarodna zveza katoliških delavskih organizacij, je pozdravil zborovalce pomožni škof Dr. Hammels v imenu koln-skega kardinala s temi besedami: Mi, katoliški delavci, se bomo* borili za to, da se obnovi družabno življenje narodov v duhu krščanskega življenskega nazora. Prvi borci za krščanstvo so bili iz vrst, ki se najlaže primerjajo sedanjemu delavskemu stanu. Zakaj bi ne šla nravna obnova sveta enaka pota? Zakaj bi ne bilo nositelj te obnove delovno ljudstvo?
Skrivnost trpljenja! Toda ta skrivnost more zoreti in delovati le pod vplivom in vodstvom Kristusovega programa, živega namreč, potom del. Ali da govorimo z umirlim Dr. Sonnenscheinom: »Toliko časa ne bo zaupanja proletarskih mas v Cerkev in krščanstvo, dokler ga ne bomo dvignili iz krste olicielnega krščanstva in mu vcepili življenja v duhu sv. Frančiška.
Zavedati se moramo, da je težka družabna kriza človeštva tu. Stališče v tej križi mora zavzeti tudi duhovnik. Nov dvig ljudstva je mogoč le potom novodobnega dušnega pastirstva, nikoli pa ne s pomočjo politike. Novodobno, dušno pastirstvo pa se ne izčrpava v šolah in cerkvah, .aimpak v bornih delavskih kočah, \f boju za človeške pravice delavstva napram kapitalizmu.
Isto misel je lepo. nazorno poudaril sv. Lavrencij Justinijan, škof beneški, ko so ,ga opozarjali, da zahteva njegovo do>-stojianstvo države, da bi bil bolje opravljen. Odgovoril jim je: »Škofa more krasiti le svetost. Imeti pa sme le eno družino in ta je — reveži njegove škofije.«
Še enega) dejstva ne smemo prezreti. Bodoiče veke bo odločevala mladina. Sedanja mladina pa dorašča v času, ko je nravna in moralna propalost na višku. V takih razmerah se mora ona družba, ki pravi, da je katoliška, tembolj odražati po svoji moralni veličini. Mora biti luč na merniku, če bo pa v tej družbi vladalo, to, kar danes vlada: brezbarvnost v najvažnejših vprašanjih, zahrbtnost, intriigamstvo, zakulisne borbe, neodkritost, golo posveitnjaštvo, hlastanje za vspehi, četudi ne vedno s priporočljivimi sredstvi. Če vidimo v tej borbi tudi duhovnika, potem je velika nevarnost, da se bo mladina obrnila stran od Cerkve. Ne bo. sicer postala brezverska,
katoliška pa tudi ne. Radi tega mora priti v naše vrste popolnoma drug duh. Iskreno in dejansko katoliški. To je pa nemogoče brez duhovnika
Župnik Reichenberger ima dvakrat prav ko pravi: Naše mesto je edino na strani proletarijata.
Iz zemeljskega raja ~ Amerike.
Ford in brezposelni.
Ford je velikopotezen.
Tako je koncem decembra razglasil, da hoče nastaviti 30.000 novih delavcev in je pri tem ponovno naglasil, da hoče tudi obdržati petdnevni teden.
»1. januarja«, tako poroča neki ameriški delavski časopis, »se je zbrala pred yrati Fordovega podjetja tisočgla-va armada premraženih brezposelnih delavcev. Nekateri so prišli s svojimi malimi avtomobili in motocikli in številke na teh so kazale, da so prišli iz zelo oddaljenih krajev. Prvi dan so izbrali izmed njih 600 delavcev, drugim pa so rekli, naj se drugi dan zopet potrudijo na mesto.«
List pripominja, »da je ta politika Forda v primeri z njegovo tehniko na drugih področjih, prav gotovo zelo zastarela. Na tak način morejo utrpeti občutno škodo le delavci, dočim Ford nasprotno tudi ne more imeti tej škodi enakovrednega dobička. Na delavstvo zvaliti riziko potnih stroškov in neuspeha pri izberi, je več kot primitivno.« Ameriški list, ki se koncem tozadevnega članka zavzema za uvedbo modernega posredovanja dela, pravi tedaj tako.
Naša sodba iz navedenega o Fordu more biti samo ta, da je tudi on, kljub vsem lepim govoricam in originalnosti kapitalist istega kova kot vsi drugi in da se v njegovih podjetjih prav tako delavstvo izkorišča in za svoje delo ne dobi primerne protivrednosti.
Ameriško nazadnjaštvo.
Socialno - politična zakonodaja prav vsake modeme države lahko tekmuje z ameriško. Prav nobenega vzroka nimamo gledati z občudovanjem čez »veliko lužo«. Ako že poedini krogi in poklici imajo primerne eksistenčne plače, so pa na drugi strani zopet ogromne mase ljudi, ki žive v hujši bedi kot naše najslabše plačano delavstvo. Pri tem pa moramo še imeti pred očmi dejstvo, da tam ni prav nikakega socialnega zavarovanja, ne take, ne take soc.-pol. zakonodaje. Kljub lepim zunanjostim je delavec tudi v Ameriki predmet izkoriščanja kapitalistov in se smatra kakor stroj.
V Združenih državah ameriških je še danes zaposlenih v tovarnah nad en milijon otrok pod 14 leti. V 14 državah je dovoljeno zaposlovanje otrok, predno so doknčali celotno ljudsko šolo; v 13 državah nočno delo dece ni prepovedano. To le kot primer delavskih razmer. ■■■■■■■■■■■■■■ Pridobivaj novih članov za lugnsiovansko strok, zvezo!
Joseph Wittig — prev.
M. J. M.
Otroci z ulice svetega Lavrencija.
»Velja!« je menila, ker moramo biti mi katoličani katoliški ne samo v cerkvi, ampak tudi v naši sobi, zato obešamo kropilček na vrata. Pri nas ga imamo tudi. Toda jaz ni^em še vedela tega o krstu, da vedno obnovimo krst, kadar se z blagoslovljeno roko pokropimo in rečemo: V imenu Očeta in Sina in svetega Duha. Od zdaj bom vedno tako delala.«
»Zdaj pa domov, otroci, jaz se moram še učiti!
To je bilo vedno znamenje za konec in otroci so jeli počasi odhajati k vratom. Rut z bratcema se je obotavljala, zdelo se je pa, da hoče iti. Nenadno se je okrepila, stopila k meni in vprašala z gotovostjo dozorelega bitja: »Ali me bo duhovnik lahko krstil, tudi če oče ne dovoli ?«
»Ne, deklica,« sem ji odvrnil, »to prepoveduje Cerkev, ker ni potem nikogar,
ki bi nedoletnemu otroku mogel pomagati, da ohrani katoliško vero.«
»Bog mi bo pomagal! In jaz bom pomagala bratcem! Kaj je res, da lahko judovsko dete krsti, pa čeprav je še manjše od mene?«
»Rut, kaj pa nameravaš? Saj mi vendar ne boš delala neprilik! Krivda bo zadela mene in ti ne boš smela več prihajati k meni!«
»Saj imam potem luč pri sebi, ki prihaja iz vode. Potem mi ne bo treba več prihajati sem in tudi ne več v sobico, kjer je bil svit. Potem bo svetila luč prav v mojem srcu. Povejte mi samo še, ali zadostuje voda tamle v tisti lepi posodi za krst? Ah, gospod, jaz sem podnevi in ponoči videla, kako je iz posode gorel ogenj, da je bilo čisto svetlo. To mora zadostovati. Povejte!«
»Dete, ne smeš! Prepovedujem ti!«
»Povejte mi, če zadostuje voda? Povedati mi morate resnico, če ne, vas bo Bog kaznoval.
»Seveda, zadostuje vsaka voda. Toda, kjer je na razpolago krstna voda, je treba krščevati s krstno vodo. Rut, ne
smeš, premajhna si še. Veliko nevoljo mi boš povzročila.«
»Če pa moram, potem smem, samo če morem. Povejte mi, ali morem?«
»Pojdi! Ničesar več ti ne povem. Hud sem nate!«
»Ne smete biti hudi!«
-Rekla je, prijela bratca za roko in šla za drugimi otroci.
Ko sem drugi dan prišel iz šole in se hotel pri vstopu v sobo pokropiti, je bila skledica prazna. Zvečer je teta prinesla nove blagoslovljene vode iz samostana in mi dejala: »Opoldne, ko sem prinesla kosilo, je bila tu beraška deklica in prosila za košček kruha in potem je hotela imeti blagoslovljene vode. To se mi ni še nikdar zgodilo. Dala sem ji je.«
Tedaj so se dvignili vsi zastori. Ozrl sem troedinega Boga v morju luči in lepote, in videl sem tisoče s križem zaznamovanih otrok kot cvetlice na travniku in videl sem rosne bisere na vseh teh rožah, videl sem troje otrok, ki sef eden drugemu delili krst in govorili
besede: Krstim te v imenu Očeta in Sina in svetega Duha.«
Otroci niso več prišli. Rut, ki je bila vedno pri njih voditeljica, jim je najbrž prepovedala. Nobenega nisem vprašal po stanovanju in imenu. Nemogoče mi je bilo, in tudi poguma bi najbrž ne bil imel, poizvedovati, kaj se je prav za prav zgodilo. Priprava za zrelostni izpit je zahtevala zase ves čas in vse misli.
To je bilo leta 4898. Ko sem pet let pozneje v kapeli sester svete Hedvige daroval prvo sveto daritev in delil Gospodovo telo, je klečala pri obhajilni mizi tudi sedemnajstletna deklica z mladim, kodrastim fantkom in otrokom kakih dvanajstih let; in ko sem govoril besede: »Telo našega Gospoda Jezusa Kristusa naj vodi tvojo dušo v večno življenje,« tedaj mi je prišla misel: »To bi utegnila biti Rut.« In ko sem belo, malo hostijo položil deklici na jezik, ji je šel čez obraz sij one luči, ki prihaja iz vode življenja, ki dela življenje lepo in čisto in ki je ne moremo imenovati drugače nego Bog.
Stran 6.
■ L .in.-—
Dr. France Debevec:
Zdravljenje Jetike.
Tudi ultravioletni (ultra plavi) žarki izzivajo pdgmentiratije, to je črnikasto barvanje observane kože, Čeprav ne tako močno kakor ultrardeči žarki. Priporočljivo je, da se obseva ne le en del telesnega površja, temveč polagoma vse telo razen glave. Na ta način se vsa koža ter podkožne plasti pritegnejo k mobilizaciji zdravilnih sitiovi, ki jih znajo ustvarjati male, fine kemične tvor-nice, telesne celice.
Važno je sedaj znati, katere slučaje bomo smeli solnčiti, katere rte. V tem pogledu se natnreč mnogo greši. — Odprta pljučna tuberkuloza, to je takšna s kužnim izmečkom, zlasti pa še s kavernami, ranami, ni primerna za soln-čenje. Nevarnost krvavitve irt poslabšanja bolezni je prevelika. Solnčijo naj se zato: zaprte pljučne jetike, zlasti lažja začetna obolenja, tuberkuloze žlez, kosti, sklepov, kože, deloma tudi tuberkuloza v grlu in ustih.
Nikar ne misli, da se solnčenje prične enostavno na ta način, da ta ali oni leže slečen v svetlo in vročo kopel solnčnega svita. Tako ni pravilno. Soln-. čenje se sme izvesti le polagoma: od kraja dnevno po nekaj minut, nato naglo vsak dan več, pričenši na stopalih, naslednji dan do kolen, nato do kolkov itd. Na ta način se telo lepo priuči solnčnemu vplivu in nevarnost prehude reakcije je izključena.
Vprašal boš: Kaj pa drugi, težji bolniki, ali zanje solnčni žarki ne pridejo v poštev in v prid? Seveda pridejo. Le trajno in dalje časa postajati ali ležati pod solnčno pripeko, zlasti slečen, je nevarno. Za takšne bolezenske slučaje je dovolj bivanje, sedenje, ležanje v čistem zraku, samo ne pod neposrednim solnčnim žarom in svitom. Saj so tudi tako zračne plasti, posebno v planinah in ob morju, bogate svetlobe, ultravio-letnih in ultrardečih žarkoV.
Mogoče se boš tudi spomnil: Kaj pa
ob deževnih, meglenih, oblačnih dnevih, ko ni solnca, pa po zimi, ko je mraz? Za takšne čase imamo nadomestek solnca v raznih umetnih žarkih. Tako n! pt. kremenova luč oblluje na ultra-plavih, tkzv. Kischova svetiljka pa na toplotnih, ultrardečih žarkih. Opremimo čisto, zračno sobo V ta namen, prižgimo eno in drugo luč, pa imamo nadomestilo za kujavo solnčece, ki se je šlo kisat za oblake.
Čez hribe in doline...
Vrhnika. Če pogledamo po našem trgu vidimo, da se letos v splošnem zelo malo zida, kljub temu, da se stanovanje silno težko dobi, kdor je na tem, da ga mora iskati. Pa 'še iz tistih zidarskih odrov, kar jih vidimo, blestijo naslovi nedomačih stavbnih tvrdk, in med delavci ob njih ne vidimo poznanih domačih obrazov. K temu pripomnimo: Nam delavcem ni vseeno, komu oddajajo zaslužek trgovine, kjer mi nabavljamo svoje potrebščine, brez dvoma bomo to storili rajši tam, kjer se vpoštevajo domačini.
Po svetu.
Vojska na daljnjem vzhodu. Kakor se poroča, so sovjetske čete vpadle v kitajsko ozemlje in se tam utaborile. Posebni vlaki vozijo po sibirski železnici ojačenja. Kitajski konzuli v Rusiji javljajo svoji vladi, da so ruske čete obkolile konzulate. Nankinška vlada zahteva od generala Penga, ki gre sovjetom deloma na roko, da odloži zapo-vedništvo nad četami in odpotuje v inozemstvo. Imenovani general je v armadi splošno priljubljen. Kitajska vlada je odločena podvzeti energično obrambno akcijo. Kako, ko pa ima vlada v južnem delu Kitajske še vedno polno posla z uporniki. Pravijo pa, da bo tudi tu kmalu gospodar položaja.
Tudi Avstrija se tajno oborožuje, tako pravi predsednik veleposlaniške
konference, francoski zunanji minister Briand v pismu tajništvu'Društva narodov, v katerem poroča o delu mednarodne vojaške kontrolne komisije, ki je ustavila svoje delovanje. V pismu pravi Briand dalje, da Avstrija ni izpolnila vseh obveznosti razorožitve. V Avstriji so znane vojaške organizacije. Obstojajo tajna skladišča vojnega materiala. Duhovna razorožitev lahko vsak čas preneha. Avstrija bi mogla s svojo industrijo postaviti v nekaj mesecih izborno oboroženo 200 do 300 tisoč mož broječo armado. Znane so stalne zveze avstrijskega z nemškim generalnim štabom,- Avstrijski oficirji nosijo isto uniformo kot nemški. Častniki se izmenjujejo. Dunaj je središče trgovine z orožjem. Imperializem in militarizem v zvezi s kapitalizmom vladata svet.
Tudi ta ali pojem politične poštenosti.
V sodni razpravi proti bivšemu poljskemu finančnemu ministru Čehoviču radi prekoračenja državnega proračuna je imel Pilsudski posebno vlogo. Najprej se je branil izpovedati, potem pa je narekoval na zapisnik, da ne prizna, da je dolžen pričati, ker je predstojnik obtoženca, prič in celo sodišča. Potem pa je poslal sodišču, ministrskemu predsedniku in predsedništvu sejma in senata pismeno izjavo, v kateri sporoča, kakor javlja »Robotnik«, da nosi on sam vso odgovornost za prekoračenje proračuna. On je obtoženemu finančnemu ministru in bivšemu ministrskemu predsedniku Bartlu, ko sta mu poročala o prekoračenju, zapovedal, naj se za to ne brigata in tudi ni dovolil, da se pravočasno predloži naknadni obračun. Največje prekoračenje za več milijonov zlotov je ; šlo za podporo vladnih kandidatov, kar i se je zgodilo na njegovo pismeno povelje.
Kaj je torej politična poštenost, ali kaj je spoštovanje zakona, ali kaj je odgovornost ljudstvu in še, kaj je korupcija? Ali je to samo na Poljskem?
Citai „Delavsko Pravico"!
Za kratek čas.
Katehet: »Lažje bi bilo kameli zlesti skozi šivankino uho, kot pa bogatinu priti v nebesa. No, Franček, zakaj pa bi kamela težko zlezla skozi šivankino uho?« — Franček (je nekaj časa pomišljal, nato pa se odrezal): »Zato, ker ima grbo.«
*
Janko je bil štirinajst let star in hotel je v trgovino kot učenec. Trgovcu je bil dečko všeč, vendar ga je pa hotel še malo preskusiti. »Kaj boš napravil s tisoč dinarji?« »Ne vem,« je odvrnil Janko, »nisem mislil, da mi bodete takoj v začetku
dali toliko plačo.«
I	*
Gospod profesor je sedel pri pisalni mizi ter delal. V sobo planeta sinčka Mirko in Pepček. Profesor se hitro obme ter zarentači: »Kaj pa hočeta zopet, pustita me pri miru.«
»Samo lahko noč sva ti prišla voščit,« pravi Mirko.
»Že dobro, že dobro, toda sedaj nimam časa, pridita jutri zjutraj.«
*
V menežariji: Gospodar: Sprejmem vas v službo, samo bojim se, da si ne boste mogli zapomniti imen toliko živali. Mladi človek, ki išče službe: Brez skrbi, vsa ta imena so mi vsakdanja, pridem namreč ravno od vojakov, kjer smo jih vsak dan po stokrat slišali. *
Vljudnost. Sodnik: »Radi ponarejanja denarja ste obsojeni na tri leta ječe. Ali imate k temu kaj pripomniti?«
Obtoženec: »Da. Gospodu izvedencu bi se rad zahvalil, ker je moje falsifi-kate tako dobro ocenil in izjavil, da so izvrstno pogodeni.«
Vrednost denarja. Za 100 nemških mark dobiš 1357.50 Din, za 100 avstrijskih šilingov 798.72 Din, za en dolar 56.77 Din, za 100 francoskih frankov 221.85 Din, za 100 češkoslovaških kron 168.23 Din, za 100 lir 297 Din.
Kako gospodarite najbolje? Kako se zaščitite najuspeš- p p STE ČLAN IN OBENEM ODJEMALEC PR neje? Kako si prihranite vsako leto 3% Vaših izdatkov?	 mmmnm—imtmmmmnMmm
I. delavskem konzumnem društvu v Ljubljani r. z. z o. z.
m	m	...	,	1	iAAAA___l_sL XI_!_	on	nn	ucol	^lnvDnUl 7nHrilfTD
Pisarna: Kongresni trg šL 2 Ustanovljena 1895	Telefon	2255,	2855
ki ima danes preko 10.000 rednih članov in 29 prodajalen po vsej Sloveniji. Zadruga ima do danes sledeče oddelke: špecerijski, kolonijalni, manufakturni m galanterijski in je vsled tega v stanu ugoditi vsem željam in potrebam svojih elanov.
Iz vse svoje
| Rene Bazin	Poslovenil	Niko Kuret
Čutil se je zato ponižanega pred vsem svojim rodom in pred mnogimi svojimi vrstniki, zapostavljenega, izločenega od skupnih radosti... In najsi se je norčeval iz vaških fantov, ki zemljo prevračajo in v mestu glavo izgube, bil je prav za prav eden izmed njih, le da je bil izprijen in bolan. Da bi živel petdeset let poprej ali da samo njegov stari oče nekega dne, ko je bil preveč pil, ni prisegel brez pravega razloga, da pojde iz Plougastela, pa bi bil Antoine kmet, ki se na večer vrača z motiko na rami domov med obrežjem in poljem in so mu oči uprte v morsko obzorje in mu je srce že doli v hiši, kjer žena kruh za v juho narezuje.
Poseben znak njegovega kremenitega breton-stva je bila njegova trma, ki je barbarska oblika zvestobe. Nenadno se ga je v kakem trenutku pri veseljačenju polotil stud, ki ga je zajel često en dan ali več v težko otožnost. Tedaj je zapustil tovariše in je hodil sam po nabrežjih med slokimi postavami nosačev in je kakor z blaznostjo v bčeh zrl stvari in ljudi. Vendar to ni bila niti blaznost, niti kes. Bile ste to ve, ki ste mu prihajale pred oči, sanje o revnih prednikih, sanje o rodu, ki valove posluša, ki ga zidovi fabrik ali ulice mest nikdar ne bodo vsega zajele ...
Rad se je smejal in zlahka je dejal: »Trpim.« Vprav s tem se je polastil duše zapuščene Marije, ki jo je življenje postavilo na cesto. Prvi dve krati se je šalil z njo, ko jo je spremil; tako je bila priznala Henrietti. Drugo pot se ga je bila odkri-ždla. Pa je več ni spremljal, ampak srečaval jo je. Rekel ji je: »Sem kakor vi, — nekdo, ki ga je družina zavrgla. Podobna sva si v bolesti.« Tedaj ga je poslušala. Po malem jima je prišlo v navado, da sta se znašla zvečer ob kakem cestnem vogalu. Marija je šla mimo. Antoine je stopil iz zatišja kakega preddvora, kjer jo je čakal. Pa sta pokram
Za »Jugoslovansko tiskarno«: Karel Čeč.
ljala dve, tri minute, sloneč ob isti steni v obokovi senci. On si je potegnil klobuk na oči, ona je zavih-nila ovratnik svojega starega plašča, da sta se odtegnila pogledom redkih mimoidočih. Govorila sta si o dnevu, ki je bil pri koncu. Dostikrat nic posebnega. Včasih je dodal: »Kako lepe lase imate, Marija!« A njegov pogled jo je objemal vso in zareca strast, ki se je odražala v njem, je bila, zal, bas tisto, kar ju je družilo, kar je brez prestanka blodilo v Mariji, ko so vendar besede iz pogovora izginjale tako brž in se ji izgubljale iz spomina.
Neko noč v avgustu (bilo je zadnjic, da so delale pri gospe Clemenci čez uro) je Marija hlastno stopala proti svoji sobici v St. Similienski ulici! Vsa izmučena je bila od gladu in je jedva mislila nanj, Antoina, tako pozno je že bilo. Ko pa ga je zagledala, da se je odločil od črnega oboka preddvora, kjer jo je bil čakal, jo je stresla strašna groza. Ne, ne bi ga smelo biti tam. To je bilo preveč! ... Čutila je, da jo je potegnil k vogalu. »Glej, Marija, dve uri sem že tu radi tebe, ker
te ljubim ...«	,	„ , . „ .. .
Spet je bila v njem tista trpka žalost. Prijel jo je za roke, približal ustnice vse do gostih črnih las, ki so ji napol razpleteni padali na vrat, in
dejal:	,. .
»Marija, Marija, tako te ljubim, da bi te za
ženo vzel, če bi mogel.. •<	,
»Ne govorite tako, pustite me, ne recite mi
več ničesar.«
»Marija, k vojakom moram, morda se ne vrnem. Samo dva meseca življenja še imam. Pojdi
z menoj!«
»Pustite me, Antoine!«
Branila se je. A v duhu je bila že izgubljena. Zakaj dejal ji je bil: »Za ženo bi te vzel, če bi mogel.« Oprostila se ga je. Z grozo v očeh je stopila v stran:
»Ne! Ne! Nočem! Nesreča bi bila za oba. Ne pridite nikdar več! Nikdar več!«
Pa je še moral priti. Prišel je. Zvečer tistega dne, ko ga je bil Eloi Madiot povabil, se je Antoine spet sešel z Marijo Schvvarzovo na običajnem mestu. Bila je že premagana. Ta večer ji je zmanj-
kalo zadnje opore. Od sipoči že ni bila videla Hen-riette. Ne bo je videla ne jutri, ne prihodnje dni.
Jokaje se je spustila Antoinu na prsa in se ni branila, ko jo je odvedel-------------
XIX.
Tako je žalostna Marija v svoji dušni stiski mislila na Henrietto in klicala po njej.
Druge misli so v tej isti noči iskale popotnico: žalost starega Madiotja in še prenekaterih drugih iz predmestja, ki niso bili deležni njenega večernega obiska; plahe prošnje male Reine, ki je skrivaj ljubila delovodkinjo; Louise; posebej pa še Etienna. Bilo je več duš v skrbeh za to dekle, ki je odhajalo od svojcev, in več molitev po nebeških potih in več koprnenja po svidenju kot za marsikakega bogatina, ki odhaja z doma. Neznana ljubezen, ki se sama zase srečuje ...
Na klopi, ki sta jo bila prinesla iz koče in postavila na Loirino obrežje, sta bedela Etienne in njegova mati. Čakala sta očeta, ki je bil šel v gorenji tok na lov s trnkom. Deca je spala. Na travnike je padala mesečina. Po njih so se pasli voli. V megli so jim bili obrisi sivi in nedoločni, za njimi je sled stopinj vlekla temno progo po travi, ki jo je bila rosa pobelila. Loira je tekla počasi. Zadrževalo jo je morje, kjer je ponehavala plima. Polno je bilo v njej odsevov. Slišal si klice malih sov, ki so se prebujale v mauvskih jagnedih.
»Kaj hočeš, ljubi dečko,« je govorila mati Loutrelka, ki je bila skrila roke pod predpasnik radi nočnega hlada in je gledala reko kakor Etienne, »kaj hočeš storiti boljšega? Dekletom kakor je ona, ne kaže zapovedovati. Rekla ti je, da potrpi.«
»Mati, ko bi le imel upanje, bi potrpel, kolikor-koli. A glejte: vedno mislim, da me ne bo marala ...«"■
Žena se je sklonila malo v stran. Poskušala ie kako bi zamorila to bolest. Zato je iskala za glasom svojih mladih let, kot ga je imela ob Etiennovi zibelki. Rekla je:
Urednik: Srečko Žumer.