NAŠ SVETI VEČER
MANICA KOMANOVA
Pravim naš, ker tak sveti večer smo abhajali pri nas doma.
Pa ne mislite, dragi moji, da smo imeli bogve kakšno posebnust! Kaj šel Najvažnejše na ta večer so bite jaslice. In lučke okrog hlevčka... In aagel, ki jc trobil... Pa še sveti dluh, ki je bmgljal od stropa doli, na nitki, kajpaida.
Božičnega drevesca nismo poznali. Kje neki. K.o pa sem bila o lanskem božiču spet doma, scm razun starodavnih jaslic v kotu opa* zila na široki metergi (lesena naprava za umešanje kruha) tudi božično smrečico. Toda rečem vam, da me je to nekako motilo. Le tja v kot pod strop so mi uhujale oči. Tam so bile jaslipe, tam so bili spotnini, tam je bila moja mladost...!
Kako živo vstajajo ta večer iz pozabljenja razni prizorčki in se vretijo drug za dnigim pred dušo, ki sanja, sanja ...
Kakor sem že rekla, nič posebnega ni bilo pri nas na božično noč in vendar je bilo vse drugače, vse lepše kakor pa druge večere.
Ze to, da nas ni nihče priganjal v posteljo in da smo smeli iraeti vso noč luč, že to, rečem vam, je bilo za nas silno imenitno.
K polnočnici otroci nismo hodili. Pač pa smo se po mili volji igrali, bodisi »slepe miši« ali pa kaj druKega, vmes pa prigrizovali ostanke svetonotne večerje — kuhane suhe krblje.
Še oče, ki se je po polnoči zaril v svojo posteljo, nam je ta večer vse spregledal. Nihče ni bil ozmerjan, kaj šele tepen. Druge večere bi kaj takega ne bilo mogoče. Pri našem očetu že ne.
80
Seveda smo končno tudi mali neugnančki omagali in polegli po klopeh ali pa tudi kar po tleh. t
Jej, kako živo se spominjam, kako je nekoč brat Srečko legel na klop in se odel z maternim krilom. Kmalu je zaspal. V spanju se je skušal preobrniti in — štrbunk — že je telebnil na tla. Pri tem je potesnil za seboj tudi materino krilo, ki je pri padcu kakor ogrorana perutnica zafrfotala po zraiku.
Vsi, ki smo še bedeli, smo bušili v gLasen krohot, zlastt še, ko smo gledali s kakšnim obrazora se je Srečko dvignil s tal in otipaval svoje boleče ude. Da se vam izpovem odkrito: Srečkotu smo malce privo« ščili. Bil je namreč od nas drugih precej starejši, pa nas je včasih ob* daroval z marsikatero nezasluženo ampak krepko »bunko.« Tisti večer se imi je pa povrnillo.
Tako, moji mladi prijateljčki, smo obhajali mi naš sveti večer. Vi ga boste nekoliko drugače, seveda. No, najsi ga slavite že tako ali tako, jaz vam vsem prav iz srca voščim vesel in srečen božič! Pozdravljeni!