261. številka. Ljubljana, v torek 14. novembra 1899. XXXII. leto. Izhaja vsak dan zvečer, lzimSi nedelje in praznike, ter velja po poŠti prejeman za avstro-ogerske dežele za vse leto 15 gld., za pol leta 8 gld., za četrt leta 4 gld., za jeden mesec t gld. 40 kr. Za Ljubljano brez pošiljanja na dom za vse leto 13 gld., za četrt leta 3 gld. 30 kr., za jeden mesec 1 gld. 10 kr. Za pošiljanje na dom računa se po 10 kr. na mesec, po 30 kr. za četrt leta. — Za tujo dežele toliko več, kolikor poštnina znaša. — Na naročbe, brez istodobne vpošiljatve naročnine, se ne ozira. — Za oznanila plačuje se od štiristopne petit-vrste po 6 kr., če se oznanilo jedenkrat tiska po 5 kr., če se dvakrat, in po 4 kr., če se trikrat ali večkrat tiska. — Dopisi naj se izvole frankovati. — Rokopisi se ne vračajo. — Uredništvo in upravništvo je na Kongresnem trgu 5t. 12 Opravništvu naj se blagovolijo pošiljati naročnine, reklamacije, oznanila, t. j. vse administrativne stvari. — Vhod v uredništvo je iz Vegove ulice št. 2, vhod v upravništvo pa s Kongresnega trga 8t. 12 Telefon št. 3~±. Novi predsednik okrožnega sodišča v Celju. Ko se je raznesla vest, da postane višjesodni svetnik v Gradcu Anton plem. Wurmser predsednik okrožnemu sodišču v Celju, se nam je to zdelo popolnoma neverjetno in izključeno. Rekli smo si, da si vlada ne bo upala zadati slovenskemu na rodu tacega udarca v obraz, da si ne bo upala na tak način provocirati slovenskega prebivalstva na Štajerskem. In vender se je zgodilo, česar bi nikdar ne bili pričakovali. Anton pl. Wurmser je imenovan predsednikom okrožnega sodišča v Celju. Da spoznajo čitatelji, kaj pomeni to imenovanje, moramo novemu predsedniku celjskega okrožnega sodišča posvetiti nekoliko vrstic. Wurmser je po svojem političnem pre pričanju nemški r a d i k a 1 e c in ni tega svojega političnega mišljenja za časa svojega službovanja na slovenskem Štajerskem nikdar prikrival, tako da mu je razupita „Deutsche Wacht" dala spričevalo, da je „ein national pflichtbewusster deutscher Beamter". Wurrnser je vselej in povsod z dejanji dokazal, da v polni meri zasluži polivalo Scbonererjanskega glasila celjskih pouličnih razgrajačev, zlasti je to dokazoval z najbrezobzirnejšira nasprotova njem slovenskemu uradovanju in s svojim postopanjem napram slovenskim sodnim uradnikom, katero je bilo svoj čas pred upravnim sodiščem tako pojasnjeno, da je takratnega zastopnika ministrstva kar zona spreletavala. Wurmser je pač v vsakem oziru veren učenec W ase rja inHeinricherja in se ima tudi samo tej okolnosti zahvaliti, da se je povzpel do mesta, katerega bi sicer po svojih skromnih zmožnostih, in posvoji polževi počasnosti nikdar ne dosegel. Vlada je imenovala Wurmserja, ker je prepričana, da bo vodil celjsko okrožno sodišče v AVaserjevemin Heinricherjevem duhu, da bo po njiju tradicijah in načelih postopal napram slovenskim sodnim uradnikom in napram slovenskemu uradovanju, s Čimur bi pripravil tla za u velja vlj enj e nemškega binkoštnega programa. Glasila nemške veleizdajske obstruk-cije pozdravljajo imenovanje \Vurmserja z veliko radostjo in se predrznejo pisati, da spada ta mož mej najpriljubljenejše sodne uradnike, in da uživa spoštovanje in za upanje vsega prebivalstva. Tako pačenje resnice je naravnost nesramno in le kaže, kako zadovoljni so s tem imenovanjem tiste stranke, ki so na svojo zastavo zapisale smrt slovenskega naroda na Štajerskem. Slovensko prebivalstvo pa pozna novega predsednika celjskega okrožnega sodišča predobro, da bi moglo zanj gojiti kaj več spoštovanja in zaupanja, kakor mu ga jamčijo zakoni Imenovanje Antona pl. \Vurmserja je pravi casus belli, in če hočejo slovenski poslanci veljati za resne može in ne za smešne karikature, nastopili bodo v državnem zboru s primerno eneržijo in na podlagi aktov pojasnili dosedanje delovanje in nehanje tega moža. V aktih sa hrani tako dragocen material, da se more ž njim doseči velikanski moralen uspeh, da bo Anton pl. Wurmser svojega predsedovanja pri okrožnem sodišču v Celju hitro sit. In nam se dozdeva, da je nujno potreben tak nastop, zakaj če se bodo že nemški radikaici nastavljali kot sodni predsedniki v slovenskih krajih, ne da bi se temu uprli voditelji in nositelji oficialne slovenske politike, potem bo kmalu konec še tisti mrvici narodne ravnopravnosti, katero smo si priborili in se bo kmalu tudi zadnji slovenski sodni uradnik na Štajerskem moral preseliti na Kranjsko. Na podlagi aktov je lahko dokazati, zakaj mora slovenski narod na Štajerskem proti \Vurmserju nastopiti neizprosen boj. Machiavelli. 2. Kake nasvete daje Machiavelli vladarjem ? (Dalje.) Med takozvanimi čednostmi je posebno darežljivost nevarna; kajti ni stvari, ki bi sama sebe tako zatirala kakor rado-darnost, katera, dočim jo porabljaš, izgubi lastnost, porabljena biti; obubožaš in moraš naposled krut biti v dosegi drugih denarnih sredstev. Radodarnost učini le končno ljudstvu protivnega in sovražnega. Je torej previdneje, pridržati si ime skopuha, ki dela brez mržnje kako infamijo, kakor pa radi glasu radodarnosti prisiljen biti grabež-ljivcem, ki dela infamijo z mržnjo vred." Papež Julij II. se je posluževal glasu radodarnosti, da bi dosegel papeško dostojanstvo ; ko je je pa dosegel, ni več mislil na to, ta glas si ohraniti, temveč je rajši za vojne s kraljem francoskim denar izdajal. Kdor se hoče po darežljivosti napraviti popularnim, mora vsekako previden biti, da kolikor možno malo izda na radodarne namene, in da se vendar kolikor mogoče raz-trobi glas njegove radodarnosti. V 17. poglavju razklada Machiavelli, kaj je boljše, da je vladar okruten in trdo-srčen, ali pa da je mil, da ga ljudje ljubijo ali pa da se ga bojijo, in pride do tega zaključka: „ker je ljubezen (in njena minljivost) na strani ljudij, bojazen in strah na strani vladarja, more moder vladar gledati na to, kar je njegovega, ne pa na to, kar je drugih, in mora se samo truditi, da se izogiba mržnje." Najznačilnejše poglavje celega dela „11 Principe" je cap. 18.: „Na kak način morajo vladarji vernost in zvestobo držati." To poglavje bi zaslužilo, da bi je od besede do besede prevedli na tem mestu; vender hočemo samo vsebino podati: Zdi se nekaj hvalevrednega, ako je vladar mož-beseda; ali skušnja kaže, da so tisti možje velike reči izvršili, ki so se z vernostjo in zvestobo igrali ter zvijačno one goljufali, kateri se držijo zakonov. Ker so ljudje sami beštije, mora tudi vladar beštijo dobro igrati: on mora biti lisjak in lev; lisjak mora. biti, da vidi zanjke, lev pa, da prežene volke. Samo lev vladar ne sme biti; pravnih razlogov itak nikoli vladarju ne zmanjka, da verolomstvo zakrije in opraviči; on mora hinavstva in potuhe vešč biti. „Ljudje so tako priprosti ter topi in sledijo tako radi najbližnjim potrebam, da oni, ki goljufa, zmerom takih najde, ki se goljufati dajo . . . Papež Aleksander VI. ni nikdar nič drugega delal ko ljudi goljufal, in na nič drugega mislil, in vedno je našel kako tvarino, goljufijo napravljati; venđer ni bilo nikoli človeka, ki bi bil imel več uspehov v rotitvah, ki bi bil hujše prisazal in obljube manj držal. Pri vsem tem so se mu goljufije vedno posrečevale, ker je to slabo stran sveta poznal ■ Vladarju skratka čednosti imeti treba ni, ampak videz mora biti, da jih ima; navidezno mora vladar biti usmiljen, vesten, človekoljuben, religiozen in odkritosrčen, ampak v istini ni treba, da bi takošen bil; nasprotno, ko bi v resnici vedno usmiljen, vesten itd. bil, bi . mu to gotovo škodovalo ali ga celo v pogubo pripravilo. Sicer pa ljudje itak samo po videzu sodijo, in videz je pri vladanju glavna stvar. „Ljudstvo in sodrga je ve Ino na strani videza ter efekta, in na svetu nič drugega ni ko sodrga." V 19 poglavju razvozljava naš avtor misel 17. poglavja, da je na vsak način skrbeti za to, da podaniki vladarja vsaj ne zaničujejo in ne sovražijo. Ako vladar to doseže, „priđe vedno na svoj račun in ne najde v drugih infamijah nobenih nevar-nostij. Da ga ne sovražijo, ne sme se dotikati premoženja in ženskih svojih podlož-nikov; če se v tem oziru podložnikom ni-česa ne prizadene, so ti zadovoljni, in potem ima vladar samo s častiželjem pojedinčev se bojevati, katero se na mnoge načine in lahko brzda. Pred maso mora vladar mimo že omenjenih „čednostij" kazati LISTEK. Na obali Natala. (S svojega potovanja poroča ***•) iKonec.) Kakor je torej v Darbanu podnevi velikomestno življenje, tako je ponoči uprav vaško mrtvo, da morejo Angleškinje mirno spati. Ondi imajo sicer tudi korzo, ki pa ni dostojen tako velikega mesta. Anglež je namreč jako pietističen. Ves dan je zatopljen v svoje stanovske posle, v žensko družbo pa prihaja samo zvečer pri dineju. Obed, imenovan lunch, je le nekak drugi zajutrk. V Južni Afiiki pa je v navadi še takozvani „five oclok tea" (čaj ob 5. uri popoldne) ali pa j* človek povabljen „at homo", na dom na „južino". Galanterija, častenje ženstva je v Na-talu in Južni Afriki sploh jako razvito. Skoraj bi rekel, da odlikujejo v Afriki ženske mnogo bolj kakor v Evropi. Gotovo mika tudi puritanskoga Angleža lepa postava ženskih, toda pobožnost prevlada navadno njegove nagone. Vendar pa je ta pobožnost in ta moralnost večkrat samo navidezna, le zunanja. (Samooskrunba je baje med obema spoloma strašno razširjena!) Javnosti med Angleži v Južni Afriki greh ne pozna, in na dolgočasnem korzu sreča človek le kako Francozinjo ali Nemko. Sploh pa je ondi ženstvo — kakor v Ameriki — precej maloštevilno. Najmanj ženskih pa je v Transvaalu Zvečer se zabavajo Angleži v svojih klubih in sicer gospodje zase in dame zase. Kakor da mu je izginila vsa resnoba in dolgočasnost, se napije takrat Anglež \viskyja, da je prav prozaično pijan. Meni se zdi, da je Anglež nedosežen pijanec. Jaz se \visKyja, te po stenicah smrdeče pijače, nisem mogel privaditi, Angleži pa jo pijejo z naslado. Nekega večera smo se seznanili z bogatim Angležem. Ker so bili hoteli že vsi zaprti, smo šli v bar in tam nam je naročil wiskyja s sodo. Nismo se smeli čutiti razžaljene, da je plačal on vse za nas. In tako smo pili wiskyja in \viskyja, prav do nezavesti, vmes pa gonili refren pivske pesmi: „Only Wisky every wherett (samo wisky povsod)! — Drugi dan sem sedel na konja in jahal v Pereo, del mesta, kjer so same vile. Tu stanuje sekta strogo vzdržnih puritancev. Krasno je v teh tropičnih pokrajinah tako mesto, obstoječe iz samih lepih vil. Okoli vsake vile so vrtovi in travniki za lawn-tenis in druge angleške igre. Tu igrajo Angležinje, tu na javnem prostoru se shajajo gospodje in dame , seveda vse po ostrih pravilih etikete in tankočutne morale. Dekleta prihajajo v belih, dolgih oblekah brez modrca, v dolgih nerodnih črevljih, z dolgimi, suhimi nogami in z dolgimi, suhimi, bledimi obrazi. Lasje rudečkasti. In vse to nevabljivo ženstvo skače in dirja ter se zvija v dostojni daljavi od gospodov. Sanjavi, prozorni obraz južnoafričan-ske Angležinje se sklada s pobožnostjo teh krogov, se sklada z življenjem, vkovanim v tesne meje in s puščobo njenega suhotnega telesa. Na dolgčas tega mesta in njegovih iger pa sem pozabil zadnji večer, ko smo se zabavali z veselimi, pikantnimi Francozinjami in Nemkami na nemškem parniku „Konig", kamor smo bili Avstrijci povab ljeni za slovo. Tam smo pili šampanjca, plesali, flirtovali, bili veseli — vse kakor na sijajnem evropskem balu . .. Toda tudi to veselje je minilo. „Ko-nig" je odplul in mi smo se odpeljali v hotele spat. Zopet so skakali pred nami rogati Kafri pred rikshami ter se drevili po tihih ulicah drug za drugim kakor za stavo. Zanimiva dirka to s človeškimi konjički! In tako je minul naš štiridnevni dopust ; — vrniti smo se morali na „Saldo" ... „Natal" pomeni božič, a mi smo ta dolgočasni, nepoetični „božič" prav veseli zapustili in se znova izročili zibajočim valovom Indijskega oceana, jadrajoči tja v daljno, daljno Avstralijo! Tingelj-tangelj. Tingelj, tangelj, cukerkandel fige, nagelj, gvirc — ti boš naš pastire. ali pa: Pušeljčki, pangeljčki, moje veselje, štrukeljčki, nudeljčki moje življenje! Ali ni to lepo, gospod urednk! Pojte Vi z Vašim Cankarjem in Zupančičem — z vso Vašo dekadenco! To so verzi — vredni le še Hribarjevih „Popevčic". „Po-pevčice", da, to je moda, kaj moda! — umeteljnost, „secesijon" v slovenskem pesništvu! »Županova Minka", to pa to! Ta lepemu pesniku ni napolnila samo srca, temveč — celo knjigo! — Zdaj pa naj pride kak Herman Bahr in naj reče, da je to jednoličnost — staro kopito — zvožčn tir! — VGn ga vrzite! Svetujem Vam pa, ko poštena odkritosrčna slovenska duša, vzprejmite dičnega slovenskega pesnika Antona za svojega sotrudnika — ako pride k Vara — ako ne, glejte, da ga pridobite na ta ali ta način. Na stežaj mu odprite svoja predala. „Slovenski Narod" — ,Zvon" in drugo naše „vsehajoče" časopisje more on rešiti. Vrjemite mi, da bod.e $\ pomagalo Saj ne veste, kako on lepo zna. . Čujte: stanovitno nespremenljivost, resnobo, možatost in srčnost. „Nič pa ne prinaša vladarju takega spoštovanja kakor velikanska podvzetja in redki vzgledi samega sebe... Nad vse ima vladar za to skrbeti, da z vsakim dejanjem o sebi glas velikanskega in odličnega značaja razširi. Zato morajo najbližji svetovalci in tajniki jako dobro izbrani biti, da iščejo v modrosti zmerom le blagor vladarja; prilizovalcev se je posebno čuvati; „sploh pa so ti ljudje vedno premeteni in zli, razen da jih je kaka potrebnost poboljšala." Človek se v obče na druge ljudi ne sme preveč zanašati, najmanj pa vladar; v lastni razumnosti in sili mu je največja opora; „ta pomoč je jedino dobra, gotova in trpežna, ki je od tebe samega odvisna in od tvoje moči" (cap. 24). Lastna moč sicer vsega ne premore; odločuje skoro vselej takozvana osoda ali sreča; ali vender je tudi človek svoje sreče kovač, in dobro je, če jo prav energično kuje, bolj ko je silovit in drzen, boljše je; „kajti sreča jo ženska, in treba jo je, ako si jo hočeš podvreči, tolči in suvati; in vidi se, da se d& rajši premagati od takošnih kakor od onih, ki hladno postopajo. In zato je vedno, kot ženska, prijateljica mladeniče v, ker so manj previdni, bolj divji in jo z večjo drznostjo ovladujejo." _ (Dalje prih.) W T^JutilJaiii, 14 novembra K položaju. Političen položaj je vsekakor resen in kritičen. Stališče kontrolne komisije drž. dolgov in brezuspešna pogajanja kvotnih deputacij označujejo brezupnost položaja docela. Za nagodbo ni niti zagotovljene parlamentarne veČine, niti se zanjo ne morejo ogreti volilci. Kakor hitro je stopil § 14. v začasni pokoj, je sklep nagodbe postal negotov. Vsled postopanja Clarvjevega kabineta se je negotovost položaja in nejasnost razmer v parlamentu pohujšala. Večine, ki bi bila pripravljena podpirati vlado v nagodbenem vprašanju, sedaj ni, in jako dvomljivo je, ali je Clary mož, ki si bo znal tako večino sam ustvariti. „Reichs-\vehr" priporoča vladi, naj zastavi vse sile v to, da odpravi nevarno parlamentarno negotovost s tem, da ustvari veliko koalicijsko večino, s katero bi dobila državna politika trden temelj, in s katero bi se nagodba in vse druge državne potrebe zagotovile. Konflikt, ki je nastal med vlado in med pravnim stališčem členov kontrolne komisije državnih dolgov, je še vedno ne-izpremenjen. Oficiozno, liberalno časopisje napada sklep komisije brez stvarnih argumentov in z osebnimi žalitvami in podtikanji, ki so nesramna in neumna hkratu. Obravnavanja kvotnih deputacij so ostala včeraj brezuspešna. Seje avstrijske kvotne deputacije sta se udeležila včeraj tudi Clary in finančni minister Kniažialucki. Sklenilo se je, da pojde odsek sedmih Členov v Bu- In učiteljica Minki zali pravi: Čula sem oklice Tinetove davi. Cilko hoče vzeti Tine, kaj porečeš? Minka ti pač kmeta V zakon vzeti nečeš ? Prav imaš, le pusti, Jaz ne morem, Minka, ti si pregosposka tudi ti ne kmetov, Tineta naj vzame saj se jih ne manjka Cilka, kmečka goska. nama boljših zetov. No, vidite! To je dulce et utile! Dokaz: Dulce, sladki so ti verzi, te rime — in utile, koristno je spoznati te preklicane slovenske učiteljice, ki tako le kmečkim nevestam ženine odgovarjajo — poštena kmetska dekleta goske imenujejo — kmetov, katerih deco s trudom in ljubeznijo vzgojujejo — in iz katerega rodu so izšle same — ne marajo! Da, da! \vie der Schelm ist — so denkt er von anderen. Mi ljubimo kmeta, mi, ki mu pripravljamo tako-le „izborno" hrano kuvert a 1 60 gld. Kaj to, če mu kakšno zatrobimo o kmečki goski — vesel naj bo, da se ž njim bavimo. Da pa direktno iz naših ust ne pride, položimo to v učite-Ijična usta — — naj ona sama gleda, kako si v bojih zoper kmetske predsodke komaj pridobljena in po takih nezmiselj-nostih zopet omajana tla zopet pridobi! Je-li tu več zlobnosti ali več neumnosti?! Bržčas ima ta „poezija" namen (političen?) očrniti najizobraženejše hčerke naroda v očeh prostega ljudstva? Res: blag namen in imenitna morala! Gospod pesnik, le še kmalu kaj takega! Slovensko stvar neizmerno pospešujete! -- .... dimpešto k novim pogajanjem. To se zgodi v četrtek ali petek. Srbski kralj Aleksander. Ogrski listi poročajo, da je prišel srbski kralj Aleksander snubit nadvojvo-dinjo Elizabeto, hčerko prestolonaslednice. Štefanije Ta želja Aleksandrova pa je tako razžalila vso cesarjevo družino, da cesar Aleksandra ni hotel sprejeti, nego ga je uprav demonstrativno ignoriral. Ali je ta vest resnična ali ne, ne vemo. Prinesli pa so jo tudi hrvatski listi. Zajedno se poroča, da želi Aleksander, naj bi se oče in mati, Milan in Natalija zopet sprijaznila, a da je Natalija to odklonila. Rusija in Japonska. Iz Londona poročajo brzojavno: „Dail Mailu" javljajo iz Schanghaja 12. t. m.: S skrbjo zasledujejo tukaj razvoj razmer Rusije z Japonsko. Japonska je nedvomno s Kitajsko dejansko zvezana. Po ukazu cesarice vdove je bil nedavno degradovan iz Japonske vrnivši se kitajski specialni poslanik; to se je zgodilo le iz taktičnih vzrokov, da je bila Rusija pomirjena. Močno rusko brodovje hoče prežimo vati v luki Nagasaki, a Japonska bo najbrž ugovarjala. — To angleško poročilo ima očiten namen spletkariti proti Rusiji. Anglija se leta in leta trudi, da bi spravila Japonsko in Kitajsko v tako nasprotje z Rusijo, da bi nastala vojna, med katero bi si Anglija utrdila svoje dokaj omajano stališče v vzhodnji Aziji. Silno naraščajoči vpliv Rusije na Kitajskem bode Anglijo nepopisno, zato pa spletkarijo vsi njeni državniki proti Rusiji kar se da. Gotovo je, da skušajo previdni japonski politiki rešiti Kitajsko razpada, ker bi prišla potem na vrsto Japonska. Zato pa je poslala Japonska več svojih častnikov, da reorganizujejo kitajsko vojsko. Da bi pa rrisliia Japonska zaplesti se z Rusijo v krvav konflikt, za kaj takega je sedaj vsaj še mnogo prezgodaj. Angleške intrige se bodo morale še precej časa nadaljevati, da bodo imele kaj uspeha. Rusija pa poskrbi med tem, da se završi angleška spletka It: njej na korist. V tem smislu se koncentruje že več let vsa pozornost in vsa skrb ruske politike na vzhodnjo Azijo. Vojna v Južni Afriki. Jako čudno je, da se Burom še doslej ni posrečilo polastiti se utrjenih treh mest, Ladvsmitha, Mafekinga in Kimberleya, dasi divja boj okoli njihovega zidovja že več tednov. Dejstvo, da njihovo obleganje nima nobenega uspeha, napolnjuje Angleže z novimi nadami. Skoraj vsak dan dospe v Capstadt kak angleški parnik s četami, katere bode peljal general Buller proti Jou-bertu. Za parnikom „Roslin Castle" je dospel „MoorJ. Na tem so bili tudi poveljniki treh divizij pešcev, lord Methuen, sir C. Clery in sir W. Gatacre, in njihov štab. V soboto je prišlo še troje ladij s 3676 možmi in 12. t. m. ladija „Gascon". Del došlihčet so poslali takoj naprej v D urban, odkoder jih pošljejo z železnico v Pietermaritzburg in potem dalje proti Ladysmithu generalu \Vhiteju na pomoč. Nekaj vojaštva pa ostane tudi v Durbanu za obrambo. Iz Londona poročajo, da je železniška uprava v Durbanu na. vrhuncu popolnosti, in da je možno odposlati vsak dan 8—10 vojaških vlakov proti Pietermaritzburgu. Novih poročil z bojišča ni. Pruski major Reitzen-stein je stopil v bursko vojno. Iz \Vashing-ton pa poročajo, da je nekdanji američanski polkovnik Blake poveljnik burskega konjeniškega polka, ki šteje 500 američanskih Ircev. Blake je izvrsten taktik in ima velik vpliv med burskimi vojaškimi prvaki. Dopisi. Iz Kamnika, 13. novembra. (Kamniški salonski orkester) nam je v nedeljo nudil že peti velezabavni glasbeni večer in to s popolnoma novim, zanimivim in jako okusno sestavljenim programom. Pričakovali smo komaj trenotka, ko je dirigent, obče znani in priljubljeni slovenski skladatelj, g. V. Parma dvignil svojo palčico, na kar so nam lahno doneli na uho akordi Andrejevega valčka „Madchenlaune". Temu je sledilo veliko delo mojstra Verdija; svirala seje ouvertura k operi „Nabukodonosor". To krasno delo igralo se je od majestetič-nega začetka doli do lahnega konca tako izborno, da je natlačeno polna dvorana odmevala burnega ploskanja in klicev: „Živio Parma"! — Gospod A. Stefančič, kateri je pel Nedvedov „Pogled v nedolžno oko", je žel burno pohvalo ter moral pesem ponavljati. Znani Handelnov „Largo" nam je prav dobro ugajal; igral se je s čutom in vso preciznostjo. Konec prvega dela je zaključila francoska polka „Dame volijo", katero je kom-poniral člen orkestra g. J. Skorpik. Opomniti moramo, da to njegovo delo res kaže talent mladega muzika, kar svedoči priznanje in burno ploskanje veselega občinstva. Mlademu komponistu želimo, da vstraja na tem polju, in da nam skoro podari nov komad. Do vrhunca je vzkipela navduše nost, ko so zadoneli polni akordi velikega mojstra Wagnerja; slišali smo vprvič pretresljive zvoke opere „Lohengrin", katere je naš orkester izvajal naravnost umetniški. Odkrito rečeno, drzen je bil korak dirigentov, da je že v tako kratkem času posegel po Wagnerjevih kompozicijah — toda vedel je, da vztrajnost zmore vse. Z duhlim bobnenjem, nekako tajnostno vzvišenim akordom je nastopil veliki Ziehrerjev potpuri „Prikazni", kateri je trajal nad pol ure. Ta, posebno po starih domačih pesnicah se od-likujoči potpuri izvajal se je tako precizno, tako fino, da nam je bil baš prekratek. Na to je vrli domači kvartet zapel Ipavčev „Oblačku" res pretresljivo, tako da je kompozicija prodrla do popolne veljave. Občinstvo je zahtevalo z burnim ploskanjem ponavljanje krasne pesni — kar se je seveda zgodilo. Ponižno ob sklepu programa uvrščeno novo delo gospoda Parme „Ex Gal-lopp" je nas naravnost vabilo, da porabimo brhke zvoke in zaplešemo. Tudi to točko je izvajal orkester mojstrsko. Slišali smo še veliko druzega, seveda zopet tudi „Mlade vojake" — kjer „živio"-klicev ni bilo več konec. Kakor vsi koncerti, imel je tudi ta preblag namen „v korist mestnih ubožcev". Že to kaže, kako plemenito je srce našega orkestra, kako vzvišene njega misli — zatorej nam Kamničanom tisočkrat dobro došel. Orkestru, sosebno pa dirigentu, pa iz srca čestitamo, na velikih uspehih in kličemo : „ Naprej !u Mestna davkarija. (Dalje.) Ko se je leta 1849. po.čolnoma odpravila desetina in tlaka, ter so se po dložni kmetje odvezali teh dolžnostij nasproti svojim graščinskim gosposkam in potemtakem tudi graščinske gosposke odvezale dolžnosti, pobirati državne davke, kar jih je pripadlo na kmetije, se je moralo misliti na to, da se odda posel pobiranja državnih davkov posebnim, za to urejenim obiasivom in uradom. S pričetkom leta 1850., neposredno potem, ko se je s cesarskim patentom z z dne 29. oktobra 1849 vpeljal zadnji novi neposredni davek, to je dohodarina, so se ustanovili po vsi deželi c. kr. davčni uradi pod nadzorstvom c. kr. deželne davčne komisije. S cesarskim patentom z dne 17. mar-cija 1849. se je obelodanil prvi občinski zakon, ki pa je veljal le začasno in sicer do 24. aprila 1859, ko se je izdal novi, stalni občinski zakon. V § 128. prvo imenovanega zakona je bila kratka določba, da spada mej županove dolžnosti pobiranje davkov. Na ta način bi bile morale takoj s pričetkom leta 1850. nove, po novem ob činskem zakonu konstituirane občine prevzeti posel davkarije v okviru navedene določbe. A kako naj bi se to izvelo, ko občine na podlagi tega zakona še niso bile konstituirane, oziroma ko njih območni oko liši še niso bili določeni? V očigled temu položaju je c. kr. finančno ministrstvo z dekretom z dne 8. ja-nuvarja 1850, štev. 266 f. m. odredilo, da imajo pobiranje državnih davkov od posameznih davkozavezancev sploh prevzeti c. kr. davčni uradi, češ, da je treba tranzito-ričnih navedeb, ker je definitivna organiza cija ces. kr. davkarij odvisna od izpeljave gori navedenih določeb. § 128. občinskega zakona, ter da naj pobirajo ti davčni uradi državne davke na isti način, kakor so to storila dosedaj okrajna oblastva, oziroma dominiji in patrimonialne gosposke. In res se je tudi v mestu Ljubljani za pobiranje državnih davkov postavil poseben c. kr. davčni urad. Ta urad je posloval od leta 1850. pa do leta 1855. in v teh letih mestni magistrat ni pobiral državnih davkov. Sploh sta bila takrat v mestu Ljubljani dva ces. kr. davčna urada, jeden za mesto, drugi za okolico mesta Ljubljane. Prvi je imel svoje prostore v nemški hiši na nekdanjem Križanskem trgu, a drugi je bil nastanjen v Dolgih ulicah. Dne 2. avgusta 1854. leta je tedaj p0. slujoča organizovalna deželna komisija po zvala mestni magistrat, naj pove, pod ka terimi uveti bi bil pripravljen prevzeti po biranje in oddajanje državnih neposrednih davkov za mesto Ljubljano, na kar je magistrat dne 14. istega meseca odgovoril bi bilo za opravljanje davčnih poslov namestiti jednega davkarja in dva uradnika pisarja, kar bi mestu stalo na leto 150 j gold. Da bi se pokrili ti in drugi z davčnim poslovanjem zvezani stroški, je ma7 m. popoludne osobui vlak z Dunaja, Ljubna, Selzthala, Beljaka, Ce'ovca, Fianzensfeata Pontabla. — Ob y. uri G m. zvečer osobn; vlak z Du: aja. Solnograda Ljubna, Beljaka, Celovca, Pon tabla. V oktobru in aprilu ob nedeljah in praz.nik.ib iz Linca. — Prog-a iz Novega mesta in Kočevja. Osobni vlaki: Ob 8. uri in - oskrbništvo grofa Coronini-Cronberg v Št. Petru pri Gorici, Primorsko. in više fiiin Jlontrurisus. »imeti« .»nitju -l» in «l«*rh. M|M*ciuli(elu EtOHtuitiov zu otroke, no-vOMti v riniiiKki konfekciji, vse po C vito nizki tovarniški ceni. v 5,angleškem skladišču oblek' v LJUBLJANI vogel Sv. Petra ceste Resljeva cesta štv. 6. Naročila po meri se izvršujejo najfinejše in najhitrejše na Dunaju. (2044—3; VelespoStovanjem Oroslav Bernatović. St. 10.990. (2< i25 : Od Jakolm pl. Sclicllciiburg-a ustanovo za geipedl^ne izpraznjeno Jedno mesto v tačasnem znesku 114 gld. 14 kr., čegar podel: pristoji deželnemu odboru kranjskemu. Pravico do te ustanove imajo kranjske gospodičine plemenitega rodu, ki so lepega vedenja, in — če teh primanjkuje — tudi druge poštene deklice s Kranjskega, ki lepega vedenja. — Prosilke naj svoje prošnje do 25. novembra 1899. 1. pri deželnem i dboru kranjskem vlože. Izkažejo naj se v njih z lastnostmi, ki so potrebn. za to ustanovo, osobito pa s krstnim listom. Od deželnega odbora kranjskega v Ljubljani dne 6. novembra 1899. -ti 4 \ 9r #t#l kieba Dragotin Doljan v Zagrebu. Popolnoma renoviran hotel. Krasne prostorne sobe. Največji komfort. Omnibus pri vsakem vlaku. Cene primerno nizke. Pristna hrvatska in inozemska vina. Prava, okusna hrvatska kuhinja. Rojakom Slovencem se priporočam za mnogobrojen obisk. Vsakdo, ki je obiskal moj hotel, je bil zadovoljen. Z velespoštovanjem (1977—5) * Dragotin Doljan * hotelir. ..........1IIM.II........MIIIM......«■••■•■«■,■■.■ & I* i* 1» 11*- i g* F. Cassermann krojač za civilne in raznovrstne uradniške uniforme In poverjeni zalagatelj ces. kr. unif. blagajne drž. železnic uradnikov Ljubljana, Selenburgove ulice št.4 se priporoča slavnemu občinstvu za izdelovanje civilnih oblek in nepre-močljivih havelokov po najnovejši fa-coni in najpovojjnejfiih cenah. Angleško, francosko in tuzemsko robo ima na skladišču. Gospodom uradnikom se priporoča za izdelovanje vsakovrstnih uniform ter preskrbuje vse zraven spadajoče predmete, kakor: sablje, meče, klobuke itd., gospodom c. kr. justič-nim uradnikom pa za izdelavanje talarjev in baretov. 45 r Darila za vsako priliko! Frid. Hoffmann v Ljubljani, Dunajska cesta priporoča svojo največjo zalogo vseh vrst žepnih ur zlatih, srebrnih, iz tule, jekla in nikla, kakor tudi stenskih ur, budilk in salonskih ur, vse samo dobre do najfinejše kvalitete po nizkih cenah. ▼ žepnih in stenskih urah so vedno v zalogi. 45 Popravila se Izvršujejo najtočneje. Puškar Fran Kaiser v Ljubljani Selenburgove ulice št. 6 se nsoja najbolje priporočati se p. n. gg. lovcem za lovsko sezono. Zunanja naročila se točno izvršujejo. 45 Vzorci na zahtevanje poštnine prosto. • I S tem uljudno naznanjam slav. p. n. občinstvu, da je moja trgovina s suknom založena z najnovejšim blagom za jesensko in ** zinisto sezono. Imam tudi največjo zalogo Krenner-jevega blaga iz Škofje loke, domač izdelek najboljše vrste Priporočam se slav. p. n. občinstvu za mnogobrojen obisk z velespoštovanjem Hugo Ihl. 45 Suknenih ostankov vedno veliko v zalogi. Izdajatelj in odgovorni urednik: Josip Nolli. Lastnina in tisk .Narodne Tiskarne". 37