• List 47.
Politični oddelek.
Za vseučilišče v Ljubljani.
II.
Priznati se mora, da slovenski narod ni še nikdar teko krepko in tako odločno nastopil za svoje vseučilišče v Ljubljani, kakor sedaj. Shodi, ki so se priredili, so bili sijajne manifestacije. Italijani so daleč za nami zaostali.
Najvažnejšega pomena so shodi, ki so se vršili v Pragi, na Dunaju in v Zagrebu. V Pragi se je pokazalo, da so Čehi z nami solidarni, v Zagrebu se je pokazalo, da so z nami solidarni Hrvatje. Najvažnejši izmed vseh manifestacijskih shodov je bil seveda dunajski, ki se je vršil 13. novembra in bil v vsakem oziru znamenit. Shod se je priredil kot izredno zborovanje akadamičnega društva »Slovenija", a udeležilo se ga je nad tisoč visokošolcev: Slovencev, Hrvatov, Srbov, cehov in Poljakov. Poslancev je bilo kacih 30. Zastopniki češkega kluba so bili dr. Brzorad, Jaroš, Hovorka, Beč-var, Maštalka, Hajek, Sokol, Udržal, Reich-stadterin Eratochvil. češke veleposestnike je zastopal R p d i m s k y, češke   agraree H r u b y, fpške «nM-
jaliste Fressl, Černy in Choc, Maloruse je zastopal Barwinski. Izmed jugoslovanskih poslancev so prišli Peric, Biankini, Ferjančič, Ploj, Tavčar, Spinčič, Povše, Pogačnik, Žičkar, Berks, Žitnik, Pfeifer, Pi,obič in Ferri. Plantan se je radi bolezni odpeljal z Dunaja Dr. Pacak in dr. Kramar sta opravičila svojo odsotnost s parlamentarnimi opravili. Dr. Šusteršič je izostal, a se ni opravičil. Na dnevnem redu je bilo 7 točk, ki so bile vse soglasno sprejete. Te resolucije obsezajo: 1. Zahtevan je, da se ustanovi vseučilišče v Ljubljani. 2. Protest zoper ustanovitev italijanskega vseučilišča v Trstu. 3. Zahtevanje, naj se pri-pozna veljavnost v Zagrebu pridobljenih spričeval. Četrta
točka se tiče razmer na dunajskem vseučilišču. Peta govori o organizaciji slovanskega dijaštva. Šesta zahteva ustanovitev češkega vseučilišča na Moravskem. Sedma podržavljenje poljske gimnazije v Tešinu. Govorili so razni visokošolci, v imenu Poljakov predsednik poljskega akademičnega društva Vaclav Bilinski. Vse nasveto-vane resolucije so bile soglasno sprejete. Ko je predsednik vprašal, če je kdo proti resolucijam, je neki poslanec zaklical: Da — dr. Korber! — Govorili so potem razni poslanci. Brzorad je rekel, da bodo cehi podpirali Slovence kot zvesti prijatelji. Na svetu je ni države, kjer bi bila ustava tako prazna fraza kakor pri nas. Ustava nam jamči ravnopravnost, a doseči je ne moremo. Ako Nemci v slovanskih krajih kaj zahtevajo, se proglaša to kot kulturna zahteva, kar pa kaj zahtevajo Slovani, je vedno provokacija. Nemci nas imenujejo infirijorne, pa nam ne privoščijo niti šol, da bi postali tudi mi superijorni. Govornik je poživljal vse Slovane na skupno delo v dosego kulturnih zahtev. V istem smislu je govoril černj, Reichstadter je opozarjal, da je pot do slovenske in češke univerze še dolga, in da bo prestati še velike boje. Poslanec Ferjančič je dejal, da stoji stvar tako, da se ne vpraša druzega, kakor če je dosti Jugoslovanov, ki žele visokošolskega pouka in če imamo potrebnih učnih močij. Obe vprašanji je potrditi. Govornik je ožigosal nemško farizejstvo, češ, Nemci se z vso silo ustavljajo napravi slovenskih srednjih šol, zaradi njih jih nimamo, za jedno pa nam očitajo, da nimamo srednjih šol. Ferjančič se je načelno izrekel zoper italijansko vseučilišče, ker bi Italijani svojih Ijudij ne mogli doma preskrbeti in bi isti preplavili druge nelaške kraje. Povše je omenjal, da je deželni zbor kranjski izvolil posebno deputacijo, ki naj bi šla cesarja prosit za vseučilišče, a da deputacija ni bila sprejeta, ker je mej tem Thun Kaizlovo ministrstvo padlo. Obljubil je, da v proračunskem odseku sproži vseučiliško vprašanje. Ferri je naglašal solidarnost Hrvatov in Slovencev, Spinčič je,   poživljajoč   Slovane  k  složnosti,  dejal,   da   kličejo
Stran 462.
nasprotniki Slovane vedno na duševni boj, pobijajo pa nas 8 silo.
Najznamenitejša vseh manifestacij se priredi seveda v državnem zboru. Jugoslovanski poslanci dr. Šusteršič, dr Ferjančič in dr. Ivčevič so podali naslednji nujni predlog:
Že nad 50 let Slovenci ponavljajo zahtevo, naj bi se jim dalo slovensko vseučilišče. Leta 1848. je tedanja vlada to zahtevo priznala kot utemeljeno, ter tako vseučilišče kot koristno in potrebno. Tudi je tedaj vlada naglašala, da načelo narodne ravnopravnosti in pravična obramba skupnih koristi zahtevata izvršitev te zahteve, ter je vsled tega obljubila ustanovitev slovenskega vseučilišča.
To vprašanje pa se tedaj vsled političnih zmešnjav, državnopravnih in finančnih skrbij ni rešilo.
Od tedaj pa ta zahteva ni zaspala, temveč je v zadnjih letih dobila vedno več tal in odmeva.
Slovence pa v tem vprašanju odkrito in odločno podpirajo tudi Hrvatje in Srbi v Avstriji. Ta zahteva je danes skupna vsemu jugoslovanskemu prebivalstvu.
V seji dne 20. oktobra 1898 je poslanec dr. Ferjančič vložil prošnjo, ki vsestransko utemeljuje vprašanje glede vseučilišča v Ljubljani ter zahteva ustanovitev takega zavoda.
Ta zahteva pa je postala nujnejša in važnejša ravno sedaj, ko je sedanja vlada na interpelacije barona Mal-fattija, dr. Hortisa in tovarišev povodom znanih dogodkov na vseučilišču v Inomostu izjavila, da hoče za pravnike italijanske narodnosti na inomoskem vseučilišču ustanoviti samostojno fakulteto ali pa oskrbeti za to, da morejo italijanski dijaki na drug način v svojem materinskem jeziku poslušati predavanja na vseučilišču.
Ako vlada obljubi vseučilišče Italijanom, ki štejejo v Avstriji okoli 670 000 duš, imajo na leto do 400 dijakov na avstrijskih vseučiliščih, je gotovo tem bolj opravičeno, da vlada ustanovi vseučilišče za Jugoslovane, ki štejejo v Avstriji nad dva milijona duš in pošiljajo na leto nad 700 dijakov na nemška vseučilišča.
Zahteva, da se jugoslovanska mladina poučuje in izobražuje na vseučilišču v svojem materinskem jeziku, je utemeljena v didaktičnih razlogih, kakor tudi v načelu ravnopravnosti. Ti razlogi zahtevajo, da vlada nemudoma stori vse potrebne korake za ustanovitev jugoslovanskega vseučilišča, oziroma da čim preje v poslanski zbornici predloži dotično predlogo. Vsako obotavljanje in odlašanje bi Jugoslovane naravnost žalilo.
Finančni pomisleki tukaj niso merodajni, ker ta opravičena zahteva je kulturnega pomena, za katero se ne zanimajo le Jugoslovani, ampak se mora zanimati tudi vlada.
Sicer pa je samo ob sebi umevno, da mora vsaka neutralna vlada podpirati in pospeševati kulturni razvoj vsaKe narodnosti.
Ear se tiče finančnega vprašanja, naglašamo, da je deželni  zbor  kranjski  leta   1898. sklenil, da  dovoli  za
ustanovitev vseučilišča v Ljubljani podpore v znesku enega milijona kron, in da je mestna občina ljubljanska obljubila 100 000 kron.
Z ozirom na to podpisani nujno predlagajo:
C. kr. vlada se poživlja, da čim preje zbornici predloži načrt zakona, s katerim se Jugoslovanom zagotovi vseučilišče s pravno, nrodroslovno in bogoslovno fakulteto.
V lormalnem oziru pa predlagajo, naj se ta predlog izroči šolskemu odseku.
Ta nujni predlog so podpisali vsi slovenski, hrvatski in srbski državni poslanci.