Janko Blažej 
Zavod za korekcijo sluha in govora j
Portorož i
OPTIMALE SLOVENSKIH
SAMOGLASNIKOV \
Slovenska fonetika še ni dovolj raziskala akustične plati govora, tj. tega, ] kar slišimo, prepoznamo, razločimo ali dekodiramo, kot npr. glas a ali u v na-sprotju npr. z glasom i ali pa s polglasnikom. i
Zagrebški profesor Petar Guberina je ugotovil, da iz akustičnega telesa j vsakega samoglasnika lahko slišimo celotno lestvico samoglasnikov, če kak ; samoglasnik postopoma prefiltriramo skozi vse frekvenčno področje. Izraz i »frekvenčno področje« v širšem pomenu nam označuje vse območje od 20 do | 20.000 Hz, ki ga lahko dojame človeško uho; v ožjem pomenu pa nam zadošča < področje od 50 do 10.000 ali 12.000 Hz, ki ga dejansko uporabljamo pri vsako- ; dnevnem govoru oz. poslušanju govora. Glas »filtrirati« pomeni, dušiti zvok ;
16 I
na vseh frekvenčnih področjih, razen v ozkem frekvenčnem pasu, kjer želimo \ ta glas slišati. Običajno se uporabljajo oktavni filtri, tj. taki, ki sta pri njih j spodnja in zgornja meja filtra v razmerju 1 :2 npr. 200 do 400 Hz, ali 1600 do j 3200 Hz, itd. Ce ta znani Guberinov poizkus ponovimo — to- ni posebno težko j in nam kot filter lahko zadošča že aparatura Suvag II' ¦— slišimo samoglasnik' u na 300 Hz kot u, na 600 Hz kot o, pri 1000 Hz kot o, pri 1200 Hz kot a, pri • 2500 Hz kot i, nato pa glas postopoma izzveneva, dokler pri 6400 Hz popolnoma ; ne preide.^ Pri tem poizkusu pogrešamo pravzaprav e-jevsko in polglasniško ; sestavino glasu »u«. N
Izhajajoč iz teh dognanj in še iz vrste drugih, ki jih je Guberina strnil i v celoto pod imenom »verbotonalni sistem«,^ je Ivo Škarič izmeril ozka frek- i venčna področja, kjer posamezne glasove najbolje slišimo, in je tak ozek frek- i venčni pas imenoval optimalo glasu. Poleg tega je vse glasove srbohrvatskega ' knjižnega jezika analiziral na sonagrafu ter je glede na to, če v spektralni ana-' lizi kakega glasu prevladuje harmonični ali neharmonični zvok ali pa začetni ] ali končni transient (upošteval je tudi jakost ter seveda frekvenčno optimalo'j glasu) razdelil vse glasove hrvatskosrbskega knjižnega jezika na devet skupin. \ V zanimivem članku v reviji Jezik* Škarič tudi raziskuje, kaj pravzaprav po- \ vzroča, da ima kak glas optimalo prav na določenem mestu in ne na kakem j drugem. Optimala glasu se ne sklada niti z jakostnim vrhom glasu in ne s ¦ prvim ali drugim formantom glasu, se pa giblje v njunem območju, zato so ti dejavniki za mesto optimale pomembni. Odločilen za sistem optimal je fonološki,^ ustroj jezika. Glas č npr. slišimo Slovenci kot č, ker ima č določeno mesto vi našem fonološkem sestavu. Pri tem pa glasu č nismo prepoznali v vsej njegovi j slušni polnosti, ki jo dajejo naša govorila pri izgovoru tega glasu. Hkrati pa je ; glas č v kontekstu lahko tudi pomanjkljivo izgovorjen, tako da v njem previa- ! dujejo prvine, ki so značilne npr. za š ali dž, pa bo slovensko uho ta glas kljub i temu dojelo kot č. Hrvaško uho sicer na širšem območju loči glasova č in č, in ! ne samo to (kakor tudi ustrezna zveneča dž in đ), kot pač to zahteva fonološki ; sestav hrvaškega jezika. i
Hrvatskosrbski jezik pozna le pet samoglasnikov. Zanimive so njihove j optimale: u = 200—400 Hz, o = 400—800 Hz, a = 800—1600 Hz, e = 1600—3200 ; Hz in i = 3200—6400 Hz. ^
Dosti zapletenejši je položaj v slovenščini, saj naših 8 samoglasnikov ] skoraj ni mogoče spraviti v tako vzorno zaporedje. Optimale slovenskih samo- ! glasnikov je merila leta 1964 skupina slovenskih surdopedagogov pod mentor- , stvom J. Škarica na Zavodu za fonetiko v Zagrebu; dobili so naslednje rezultate: ' u = 200—400 Hz, o = 400—800 Hz, o = 500—1200 Hz, a = 600—1600 Hz, e = ; = 1200—2400 Hz, e = 1600—3200 Hz in i = 3200—6400 Hz. Malo drugačne vred- i nosti navaja Zdravko Omerza v svoji knjigi »Uporabna fonetika«' in sicer: za 0 = 300—600 Hz, o = 600—1200 Hz, a = 1200—2400 Hz. Pomanjkljivost obeh merjenj je, da izpuščata polglasnik. Zdravko Omerza ne navaja, kje je čipal j podatke; vendar merjenj ni opravil sam. j
1. Kratica je francoska in pomeni: Systeme Universal Verbo-tona! Audition Guberina. 2. Poizkus je napravil avtor članka novembra 1967 na Zavodu za fonetiko v Zagrebu. 3. Petar Guberina: Metodologija verbotonalnog sistema, Defektologija )966, št. 2 str. 3: dr. Petar Guberina: Audiovizuelna — globalno-strukturna metoda, Govor 1967, št. 2 str. 5.
* Jezik 1963/64, št. 2 str. 45 in št. 3 str. 79.
' Izdalo Pedagoško društvo Ljubljana leta 1964, str. 149.
17
Zavod za fonetiko v Zagrebu ima terene filtre: na njih je optimale mogoče ; meriti natančneje kot na oktavnih filtrih. 2al jih aparati ne merijo z znanstveno | natančnostjo, temveč smo odvisni od nezanesljivega človeškega ušesa. Glas ' postopoma pošiljamo skozi filtre in skupina pripadnikov kakega jezika ugo- ! tavlja, kdaj glas najbolje sliši; odloča večina glasov. Pogosto je laže prepoznati, } kdaj kak glas prehaja v drugega, kot pa slišati sredino glasu. Laže je torej dolo- ' čiti mejo glasu kot njegovo bistvo. Pri različnih merjenjih dobimo različne , rezultate in je zato treba opraviti večje število merjenj, da dobimo kolikor to- ; liko zanesljivo srednjo vrednost. Avtor članka je upošteval tudi troje merjenj, ¦ ki jih je opravila študentka fonetike v Zagrebu Nives Kocjančič, ter je poleg : svojih večkratnih merjenj upošteval pri izračunu meritve surdopedagogov leta j 1964 ter rezultate I. Škarica za hrvatskosrbski jezik. Na podlagi več kot desetih j merjenj je prišel do spodnjih podatkov. Odstotki za optimalo kažejo verjetnost, i ki je bil z njo izračunan rezultat: ;
u = 200—400 Hz (80 »/o), o = 400—640 Hz (85 »/o), ö = 512—800 Hz (72 %), ' a = 640—1024 Hz (620/0), a = 800—1600 Hz (90 »/o), e = 1600—3200 Hz (56%), e = 2048—4096 Hz (55 »/0) in i = 3200—6400 Hz (70 »/0).
Pregled optimal nam kaže, da pri samoglasnikih a, i in u ni kake bistvene ; razlike med slovenščino in hrvaščino in da imajo vsi oktavne optimale. Tudi ; rezultati so bili doseženi s precejšnjo stopnjo verjetnosti. Dva slovenska o-jev- ] ska glasova, pokrivata isto oktavo kot en sam hrvatski glas in tudi ta rezultat i je bil dosežen z dokajšnjo mero gotovosti. Drugačen je položaj v območju e- ¦ jevskih glasov. Slovenski e bi po frekvenčnem območju ustrezal hrvatskemu e, i slovenski e pa leži med e in i. Zanimivo je, da imata oba slovenska e-ja oktavnij optimali, rezultat pa je bil dosežen z najmanjšo stopnjo zanesljivosti, ki pa še ' vedno presega 50 °/o; to je potrebno, da je rezultat vreden objave. Za slovenski polglasnik bi kazalo le reči, da leži po frekvenčnem vrednotenju bolj v o-jevski | kot v e-jevski sferi glasov. <
Za zaključek bi bilo treba spregovoriti še o praktičnem pomenu, ki ga i imajo optimale za glasoslovje. Pomembno je predvsem, da se približamo glaso- ] vom s slušne strani in da izmerimo, čeprav na statistični podlagi, akustične.] količine, ki jih naše uho sliši. Ti rezultati nam dajejo o glasu točnejšo predstavo, j kot pa razni opisi govoril, predvsem pa navajanje odprtostne stopnje govorne | cevi v milimetrih, ki je bilo vse preveč odvisno od anatomije in fiziognomije . posameznika, da bi moglo imeti pomembnejšo praktično vrednost. Ce glas lahko ] s strojem analiziramo, potem je samo vprašanje časa, kdaj bomo glas tudi i strojno čisto proizvajali. Z napravo Suvag glasove že lahko premikamo po frek-: venčnih območjih in je torej pomembna pri popravi ali zdravljenju glasov pri.! patologiji govora. Logopedi v večji meri odpravljajo motnje soglasnikov koti samoglasnikov in zato bi bile optimale soglasnikov pomembnejše, kot so optimale j samoglasnikov, vendar so bile tam vrednosti dosežene s premajhno stopnjo , gotovosti, da bi jih mogli imeti za dokončne. '
18]