Leto V.
Szombathely, 1918. december 29.
Štev. 52
Pobožen, drüžbeni, pismeni list za vogrske Slovence.
PRIHÁJA VSAKO NEDELO.
Cena Novin na leto je vsakomi na njegov naslov 8 K. Sküpno od deset več  .   .   .   .   .   .   .   .   .   .   .   6 K.
Naročniki k Novinam brezplačno dobijo vsaki mesec „Marijin List“ I na konci leta „Kalendar Srca Jezušovoga.“
Cena ednoga drobca je doma 10 filerov.
VREDNIK:
KLEKL JOŽEF
pleb. v Dolencih, NAGYDOLÁNY, Vasmegye.
K tomi se more pošilati naročnina i vsi dopisi, ne pa v tiskarno ali v Črenšovce.
Lastnik i izdajatel Novin i Marijinoga Lista je Klekl Jožef vp. pleb. v Črensovcih, Cserföld, Zalamegye.
Samoodločba narodov.
Vu začetki leta 1917. so bila mirovna pogajanja z Rusijov. Ruski delegat (poslanik) Trockij je želo, naj se meknejo čete centralnih (osrednjih), velesil iz zasedenoga ozemlja, je želo, da po najširnejšem glasovanji lüdje sami odločijo obliko (formo) bodoče države i naj lüdje sami odločijo, koma ščejo spadnoti. Naši, posebno Nemci so zavrgli želo Trockija, tem bolje so dalje vdirali na Rusko, tak, ka je Trockij mogo sprejeti pogodbe Nemcov. To se zove mir vu Bresti Litovskom. Mir nemškoga meča.
Od mira vu Bresti Litovskom sklenjenoga so minoli dugi meseci, meč se je obrno proti Nemcom. Mogli so naši mir prositi i dobili so 18. okt. od Wilsona — Trockijov odgovor. Wilson je že več ne zadovoljen s narodnov autonomijov, tem več je priznao, da med Čeho-slovaki i med nemškov i austrijov-vogrskov državov obstoja vojno stanje. Na dalje je Wilson spoznao na najdaleč segajoči način pravičnost narodnih žel Jugoslovanov. Wilson na Jugoslovane niha, ka bi je zadovoljili od strani austro-vogrske vlade.
Po Wilsonovih misli so Čeho-slovaki na Vogrskom zasedli slovaške stolice. Jugoslovani — Slovenci, Hrvati i Srbi so se zjednili vu Jugoslavijo i zasedli srbske krajine Vogrske države.
Zdaj že samo od sebe kriči pitanje, ka de s nami s prekmurskimi Slovencami. Što bi tajio, da mi, kak rod, smo tüdi Jugoslovanski. I nam je dana WiIsonova pravica da svojo autonomijo moremo dobiti. Mi moremo soditi, štera akcija (obečanje, delo) vlade zadovolji naše žele. Kak se nam pa da pravica, či mo spali, či roke na prsah samo vküp denemo. Nostavite vu vsakoj fari slovenske narodne svete
(tanács), zdignite svoj glas, naprej prineste svoje žele.
Bogojanski narodni svet se je geno. I zdaj prek dam reč predsedniki (elnök) bogojinskoga narodnoga sveta, vlč. g. plebanoši Bašša Ivani.
Slovenci čujte.
V Bogojini so 1-ga decemara to odločili: «Mi slovenski národ bogojanske notarjušije se spominajoči jezerolatnoga bratništva (bratstva — vrednik) v šterom živemo z magyarskim národom, vöpovemo, ka se držimo zgodovinski mej vogrskoga držánja, s vsemi tü živočimi národami želemo v bratinstvi živeti, liki želemo na podlagi Wilsonovih mislih za naš slovenski národ pravdeno zagotovlenost cerkvene, šolske, kulturne i ravnitelske samoprávde«
Nam trbej autonomijo (samoprávdo). Főispán, vicišpán, vsaki sodec, častnik, vučiteo, notarjuš nam naj slovenski piše, slovenski guči naj znami. Slovenska varhmeja (megye, žüpanija) naj se postávi, tam naši zástopnicje naj slovenski govorijo, tam si te lehko pogučimo, ka je nam potrebno, jeli mo meli slovenske šole edno, drügo, trétjo, tam te se naj pogájajo naši rojácje z vládov za tisto, ka mi želemo, ne kak ništerni Ežanje v Soboti ki za 3 fabrike, za tri sklede leče, tržijo našo milo materinščino. Vse slovenske vesnice naj tak odločijo pa to naj s pismom naznánje dájo ministeriumi, te bo, ka mi Želemo.
Vu vsakij vesnici naj vküp pridejo moški, vojácje, pa se naj ne svádijo, ka bi vsaki svoje misli bio. Vu vküpdržánji je moč. Pa vsi naj to telegraferajo v Pešt, ka se pridrüžijo bogojanskoj 1-ga decembra odločbi etak: »Mi Slovenci občine se pridüžimo dnes tistoj odločbi, štero so bogojančarje 
1-ga decembra t. l. vöpovedali.« Pa te ime odspodi ednoga, ki je poslao vu iméni ovih. Stem dobimo svoje pravice pa se ne bomo svajüvali z nikim.
Kak iz toga poziva vidite, bogojanski narodni svet žele, da vsi prekmurski Slovenci se naj vu edno županijo, vu eden megye zdrüžijo, kde vse naj slovenski bode.
Ništerni Jugoslovan to za premalo drži. Spominja se slednjih časov, kda so preganjali, so šteli zaničiti našo slovenščino. Ešče se nam vu vühaj čüjejo Aponyijove reči od enotne magjarske narodne države. Što nas zagvüša, da ne pride eden Apponyi, eden Tisza, ki našo autonomijo vküpstere. Kak že slovensko včenje vu šolah začnejo grajati, liki bi njim žalo bilo, da smo to drobtino dobili.
Mi zdignemo naš glas k sem narodom i prosimo garancije za naše pravice.
Premirje.
14. dec. Vojni minister Bartha in minister Battyány sta dolzahvalila.
15. dec. Na Bulgarskom in Rumunskom je nemir vö vdaro. Vesnice vužigajo, angleške in francoske častnike kolejo. Te glas potrdijo stem, da čete rumunske, štere so Erdely zasedle hitro domo spravljajo.— Antanti smo mogli prekdati 5. monitorov (menjše ledje eli hajove šteri po Donavi odijo) 20 vekših in 60 menših hajovov. — Wilson predsednik Zdrüženi držav se vüpa, ka februara mir nastane. —	16. dec.
velko slovesnost so obhajali Jugoslovani 15. dec. v. Mariboru. Te den so se najmreč Slov, Hrvatje in Srbi zdrüžili vedno državo, v močno Jugoslavijo in so brzojavni (telegrafični) pozdrav
2
NOVINE
1918. dec. 29.
poslali srbskomi Alexandri, kak regenti Jugoslavije.
17. dec. V Ukrajni je reberija vö vdarila. V Kiev so prišle včeraj nasprotne čete in so domače čete razorožile. Zato nej bilou vekšega bitja, le po vulicaj so se bili. Predsednik Ukrajne Hetman je dol zahvalo. — Bolševiki so prestopili nemško mejo pri Dünaburgi in so nemške mejne straže pregnali. — Na Portugalskom je tüdi nemir vövdaro. Predsednika so v nedelo zajtra bujli. — Vogron se srce joče, da ‘vidijo, ka njim neprijatelji ščejo razdeliti njüvo domovino. Visokošolci so v Budimpešti proti toj razdelitvi in so postavili edno drüžtvo, ki je pravljeno tüdi z orožjon braniti vsako grüdo kak bi se njin pa najmenjši falat vkrej vzeo. Tak moremo tüdi mi Slovenci braniti svojo zemlo, na šteroj nam je tekla dečinska ribel. Zaj je čas! Na noge! Prost mora biti, prost naš rod, na svojoj zemlji svoj gospod. Zato se more vsak vrli Slovenec in Slovenka potrüditi, da to dosegnemo.
18. dec. Zavolo reda na Vogrskom zasedejo antantne čete vse vekše vogrske varaše. — V Lublo v Karpate so prišle poljske čete. Čehi idejo proti varaši Lőcse (v sepeškoj stolici) za vreli so Rozsahegy, Liptoszentmiklos in Iglo varaše. — Romani bežijo in Erdela domo. Da so se pelali prek maroskega mosta (Maros vode), jih Vogri nej so püstili naprej. Razdraženi Rumuni so se nazaj pelali in so naše parlamentarne častnike pomorili, ki so bilij priton mosti. — Eden del vogrov z Erdela, šteri svoje voditele v Kolozsvari majo zdrüžene, so se ščista na boj pripravili proti Rumunon. Pripravleni so tüdi z njimi se biti, či v 24. vöraj premirja ne sklenejo.
19. dec. Poljaki so se pridrüžili k antanti. Iz Pariža se glasi da se mirne pogodbe začnejo januari so moksalijo, ka se mir potpiše v mešeca juniuša. Entente čete na Ruskon. Glasi se, ka so se Poljaki odtrgali od Rusije. K Poljakon so se pridrüžile ententne čete, z šterimi derejo v Rusko državo in ščejo Bolševike pobiti, šteri velke nemire delajo na Ruskon. — Na francoskon so socialisti demonstrirali pred Wilsonovov palačov. Stražarje so lüstvo šteli razgnati, ker se je pa postavlalo, zato so bile krvave bitke. Dosta jih je bilo mrtvih, ešče več pa ranjenih. — Južna Afrika zahteva svojo neodvisnost (samovlado). — Na francoskon in angleškon se večkrat nemiri pojavijo in se bojijo revolucije.
20. dec. Da so premirje sklenoli s
ententa dovolila Romanon, Čehon, Srbon in Taljanon, da zasedejo ništerne kraje do gotove meje. Ker pa te ententne čete sešeon ropajo in nemir delajo, zato se je francoski podpolkovnik (alezredes) pri tožo pri ententi glede teh čet in zato je ententa strogo prepovedala ten četam dele prodirati in ne mir delati. Te francoski podpolkovnik Vix je namreč kot poveljnik ententni čet v Budapešti nastavleni. Med Vogri (ki so na Erdeli med Romane pomešani) in med Romuni je prišlo do bitja. Rumuni so nej šteli njüve zemle zapistiti in so preveč ropali. — Wilson je sprejel francoski mirni program. — Nemški casar Vilmoš je iz straha pred Nemci, ki so ga šteli zgrabiti in na smrt obsoditi, pobegno na holandsko in ge je ešče gnjes. Zaj tüdi že antanta prosi Holandce, naj njin ga prek dajo, ali Holandci so pravili, ka dokeč de Vilmos prinjij kak gost (vendég), tečas ga antanta ne dobi v roke. — Nemci so v štiri letaj zgübili šest in pon milijonov vojakov. Mrtvi je 4 miljonov 64 jezero; ranjenih je 1 milijon 600 jezero; zgrablenih je 618 jezero in preminolo je 203 jezero.
Dom i svet. — Glási.
Že nazaj vlečejo. Madjarske novine pišejo, da Slovenci (vend) med sebom si razpravlajo, je li bi vu šolah ne i na dalje madjarski jezik ostano. Deca se, prej, doma od starišov tak navči slovenski, v šoli se pa navči vogrski. To je velka zanka, pazite, da se ne zgrabite. Šola je ne zato, da bi se samo eden ali drügi jezik navčo, nego je za kulturo postavlena, za znanstvo, naj se vči deca čteti, pisati, računati; naj se navči zgodovino, naj spozna široki svet i naravo i t. d. Najmenša vesnička šola, ešče gorička, kde se komaj ništernih mesecov vči, more to vse dati. Kak pa da, či se dete več let samo na madjarski jezik vči. Kda bi kaj razumilo, te pa z šole vö ostane. Zato je pa naše lüdstvo — ka se kulture, znanstva tiče, zaostanjeno. Poleg toga ostanemo: Naj se vči deca po maternom jeziki, nego vučitelje se naj skrbijo, da se deca i madjarski ali nemški navči. Šola je ne samo za jezik, nego tem bolje za kulturo, za znanstvo.
Informacija veškoga župana. V ednih sombotelskih novinah sam čteo, da je bakovski župan (rihtar) izjavo, da Slovenci (vend) prek Müre se bojijo, da, prej, mi Slovenci nje k sebi prikapčimo, ne pa ka bi se mi ž njimi zdrüžili. Pa je što, ki to verje? More biti, da so dali v novine vdariti.
V več mestih na Vogrskom so nezvestni lüdje od prostnoga ljüdstva vküp spoküpili akcije (delnice) vojnoga posojila za fal peneze. Pravli so, da vojno posajilo spadne. Ne verte njim, vö je zbijte.
Sombotelski püšpek so iz one šume, štero šo slovenske fare nabrale na krščanski tisk, polovico — 614·14 K — prek dali na Marijin List. I po toj poti se Njim zahvalimo.
Vu Velkoj Dolenskoj fari je nastavleni Slovenski Narodni Svet (Nemzeti Tanács). Na pozvanje domačega dühovnoga pastira so veseljom odebrali kotrige za narodni svet. Ništerni so izjavili, da bi že trbelo prvle to napraviti. Ne je ešče kesno.
Dar. Na podporo M. Listov Ana Sakovic z Z. 6 kor. Z Bogojine vojak Smej Jožef 10 k, vojak Ivan Camplin 20 k, vojak Peter Puhan 10 k, Bojnec Ana s Strehovec 6 k.
Kraleska korona v kranščakovoj škatuli. Med čason boja so nemški zrakoplovi (eoroplani večkrat bombe metali na London in okolico. Kral se je bojao za svoje kinče in kralesko korono, za to je vse svoje dragocenosti (kinče) skrün v varaš Windsor ge so je močno stražili pred roparji. Zaj pa, ker je premirje, je krau zapovedau te dragocenosti nazaj spraviti v London v kraleski grad. Bojan se je pa, da bi roparje zato z vedeli in bi jo v krali, da bi to v London pelali. Vse dragocenosti z kraleskov koronov vred so v stare škatule spaküvali in na dvema mataroma v London spravili. Tak je prišla kraleska kurona v staro kranščakovo škatulo.
Z büdenje.
Čarne megle so še vlekle,
Prek dugi čašov ober nas,
Sunce svetlo so zakrile,
Tüdi Slovencov mili glás.
Roka zmožna je vodila,
Kotrigo ovodnikov vogrskih In odörno požarila Uspehe sinov slovenskih.
Vola boža, sam si mislo,
Štera se bo dokončala,
In rešenje nam bo prišlo Ednok od zmožnoga kralá.
Dnevi žmetno čakajoči Hitrej od bliska prišli so. Sunčni žarek strašno vroči Že kranjo zemlo slovensko.
Mi Slovenec, gori stani! Domovino si ohrani zaj.
Zmečom ostrim srce prebodi Vsem ti ranom na vekomaj.
Naj pride svoboda naša,
Tak dugo močno željena,
Da z veselja spevali mo,
„Lepa naša domovina!“ . . .
Ivanski.