Fosamea i p. n. Dolžnost,ii izvod licejska knjižnica. Naročnina % din., četrt len» »_ _ Celo lato 126 Aa. laserati ali___________ naračunajo po dogovoru; pri večkratne» tfteeriranju primeren popust Uprav»ištro Sprejema naročnine, inserate in rekksnacije. Telefon interurban it 113. Poštnina plačana v gotovini STRAŽA izhaja v pondeljek, sredo in petek. Uredništvo iijv upravništvo je v Maribora, Koroška cesta It. S Z uredništvom se more govoriti vsaki dan samo od 11. do 12. sre. Rokopisi se ne vračajo. Nezaprte reklamacije so poštnine prostem Telefon interurban št 113. 67. 6tev. Maribor, dne X*>. junija 1628. Letnik XV. Jugoslavija in Bolgarija. V sosednji bolgarski državi je bil nenadoma izvržen državni preobrat in sedaj je že meščanska vojna. Posebno pomembno in značilno za nas je to, da sta tnalo poprej imela ministrski predsednik Pašič in zunanji minister dr. Ninčič svoja govora, ki sta pokazala, kako slabo je naša državna politika orientirana v Evropi. Če bi Pašič in Ninčič vsaj 24 ur počakala, bi morala čisto drugače govoriti. Dve leti nista hotela Pašič in Ninčič verjeti bolgarskemu predsedniku vlade Stambolijskemu ter zaupati njegovi politiki in ko je po dolgih dveh letih končno te priznal naš zunanji minister, da je Stambolijskijeva vlada napram naši državi lojalna, je ta vlada padla in na njeno mesto so prišli elementi, katere je hotel Beograd leta in leta kljub vsem protidokazom videti v bolgarski zemljoradniški stranki. Kakor vsak preobrat, tako se tudi bolgarska revolucija naslanja na novo grupacijo v Evropi in da v Beogradu tudi te ne poznajo, imamo najboljše dokaze v govorih Pašiča in Ninčiča. V odnošajih do Bolgarije si je izdala naša diplomacija najslabše spričevalo. Zemljoradniško bolgarsko vlado je najprej dolžila zahrbtnosti, sam Stambolijski ji je bil nekak voditelj makedonskega ustaštva, gnala ga je v boj z Makedonci in ko je ta boj miru in sosedu na ljubo že dolgo vodil, mu še vedno ni hotela zaupati -ter se tudi sedaj, ko mu je v tem boju vlada ušla iz rok, ne zna prav orientirati ne proti njemu in ne proti novi bolgarski vladi. Z ene strani se lahko reče, da je šel Stambolijski napram Makedoncem predaleč, z druge se pa zopet mora priznati, da ni imel drugega izhoda že vpričo tako nepomirljivega in trdoglavega soseda, kot mu je bila beograjska vlada. Stambolijski je padel in novo vlado so s soglasjem dvora sestavili predstavniki propadlih meščanskih strank, komiti in oficirji, torej sami taki, ki so nezadovoljni z mirovnimi pogoji, z nadvlado delovnega ljudstva in posebej še z niškim sporazumom, ki ga je bivša zemljoradniška vlada sklenila z SHS državo. Bolgarski pi-eobrat, pa naj se zaključi kakorkoli, bo na vsak način bistveno vplival na nadaljni razvoj politike na Balkanu. Na vsak način je izključena mogočnost, da bi bila s preobratom in novim kabinetom v Sofiji dovršena tudi bolgarska revolucija. Pod Stambolijskijevem režimu je bila Sofija prva in edina trdnjava opozicije. Vpra žanje je sedaj, kako bo kmetska Bolgarija sprejela ta preobrat. Bolgarska vas, večina bolgarskega naroda Je po nesrečni vojni najhujšega in hudo preganjanega nasprotnika vojne Aleksandra Stambolijskega privedla do oblasti ter ga na njej tudi držala. Ali bo ta večina sedaj prenašala diktat manjšine in to celo one manjšine, ki ima med seboj vse krivce in raznolične zagovornike vojnih zločinov? — To je odvisno od organizacijske moči zemljoradniške stranke in od discipline kmetskih mas. Samo v neverjetnem slučaju, da bi bile kmetske mase mrtvo tnalo, ki trpi vse nad seboj, bi se lahko obdržala nova vlada. Nekaj članov prejšnje vlade so ustaši sicer polovili ter v zaporih prisilili, da so podpisali kralju ostavko Stambolijskijevega kabineta, drugi s svojim predsednikom vred so pa med narodom ter organizirajo odpor, ki je imel že več spopadov z vladnimi četami. Nova bolgarska vlada ne pušča ven nobenih pravih poročil, pač pa na vse strani pridno zatrjuje svojo legalnost. S samim dejstvom bolgarske revolucije stopa cela politična konstelacija Balkana v eno svojih najkritič-nejših faz ne glede na to, ali obdrži oblast prejšnji predsednik Stambolijski, ali pa novi, Cankov. V zadnjem slučaju bo kriza težja, pride lahko do vojnih komplikacij, za našo vlado je pa gotovo, da se z novo vlado Bolgarije ne bo dalo tako lahko govoriti, kot z dosedanjo, katere lojalnost je pa naš minister še le «post fes-tum« priznal. Gotovo je, da vidijo Koburžani, «makedonstvujušči«, aktivni oficirji in drugi nosilci bolgarskega preobrata v Jugoslaviji svojega glavnega nasprot nika in gotovo je tudi to, da se bodo oklenili vseh njenih nasprotnikov, če se obdržijo na oblasti. To bi bili v prvi vrsti Madžari in Italijani in da bi se kljubovalo Franciji, bi prišel še kak bolgarsko-turški blok, na katerega se že sedaj s precejšnjim vznemirjenjem misli v Parizu. Z morebitno zmago bolgarskih ustašev se na vsak način okrog Jugoslavije napravi obroč njenih sovražnikov, ki imajo pa še povrh očitno protislovansko tendenco. Če zmaga protiakcija zemljoradnikov, bo pa tudi potrebno, da se od naše strani revidirajo odnošaji do bratskega naroda in da se sporazumno reši vprašanje Makedonije, da ta vulkan ne ostane odprt in nevaren ne za nas in ne za bolgarsko državo, kakor je sedaj. Makedonsko vprašanje bi se pa moralo rešiti tako, da ne bomo zadovoljni samo mi in Bolgari, temveč tudi Makedonci. Najbolje bi bilo, če dobijo svojo avtonomijo in če se jim da na prosto, da ostanejo pod Jugoslavijo ali pa ped Bolgarijo. - Vv *! Politični položaj. Razprava o vojaškem zakonu. Jugoslovanski klub je predlagal za službeno dobo vseh vrst orožja največ 6 mesecev, srbski zemljoradniki so predlagali 1 leto, de-'mokrati so pa na vso moč podpirali vladni predlog 18 mesecev in to se je proti glasovom Jugoslovanskega in Muslimanskega kluh&Judi sprejelo. Jugoslovanski klub je nasprotoval tudi previsoki starostni meji vojne obveznosti, previsoki osvobodilni taksi in pa proti temu, da bi morali za vojaške begunce odgovarjati tudi starši. Večina je s pomočjo demokratov in srbskih zemljoradnikov to odbila, vojni minister je našim zahtevam samo glede dopustov nekaj ugodil, odbilo se je pa, da bi izmed dveh sinov smeli starši izbrati tistega, ki naj se odpusti domov. Demokrati so samo za svoje Sokole predlagali razne olajšave v vojaški službi. Uradniško vprašanje. Na zadnji seji odseka zakono dajnega odbora za uradniški zakon so razpravljali o osnovnih plačah raznih kategorij in sicer tako dolgovezno, da ni upanja, da bi bil zakon kmalu pod streho. Zastopnik vojnega ministra je na dolgo in široko dokazoval, da morajo biti oficirji boljše plačani, kakor pa uradniki. Na čut in dobro voljo vlade za to pereče vpra sanje je apeliral poslanec Žebot s sledečim predlogom: 1. da se ima regulacija plac izvršiti vzporedno s proračunom za leto 1923—1924; 2. naj ministrski svet, dokler se uradniški zakon definitivno ne sprejme, zviša draginjske doklade vsem nameščencem itd. za 150 odstotkov. Finančni minister je ta predlog odbil. — V pomoč bednim uradnikom je izvolil Jugoslov. klub še deputacijo štirih članov: dr. Hohnjeca, Gostinčarja, Kremžarja in žebota, ki je ministrskemu predsedniku Pašiču in finančnemu ministru ustmeno predložila zahtevo kluba, naj vlada čimprej odpomore veliki bedi u-radništva. Pašič je izjavil, da bo vlada z vzakonjenjem uradniškega in železničarskega zakona ter proračuna za leto 1923—1924 označila te zahteve za nujne in jih kategorično odobrila. Finančni minister pa je izjavil, da je stvar odvisna od mišljenja, ki ga zastopa Pašič. Od strani akcijskega odbora si) se podvzeli vsi koraki, da se odpomore bedi uradnikov in železničarjev. Od vlade je sedaj odvisno, ali bo držala svojo besedo ali ne. Jugoslov. klub je sklenil, da bo vodil stvar v evidenci in sproti ukrepal energične korake v prid najbed-nejšemu stanu. Na to zahtevo Jugoslov. kluba je Pašič tudi takoj dovolil avdijenco akcijskemu odboru Jugoslov. kluba, ki se je pri Pašiču dalj časa mudil in mu razložil svoje zahteve. Nikola Pašič je obljubil, da bo storil vse, kar more storiti vlada. Jugoslavija in Italija. Ker se je vlada v svoji deklaraciji glede odnošajev do Italije močno zavila v togo molčečnosti, je moral poslanec g. dr. Hohnjec. v svojem govoru povdarjati tudi tole: Da povzročata Baroš in Delta, ki po vsej pravici pripadata naši državi, še vedno krizo v našem razmerju do Italije ter da za obadva Italija zahteva od nas kompenzacije, je dejstvo, ki najbolj ilustrira naš odnos do Italije. Treba je, da povemo fa-šistovsko-nacijonalistični Italiji, ako ona zahteva italijansko suvereniteto za Reko, ako hoče Reko inkorporirati Italiji, potem ona zapušča legalno bazo rapalske pogodbe in potem mora v tem vprašanju namesto rapalskega ugovora stopiti londonski pakt, ki prisoja Reko Hrvatski, to se pravi naši državi. To je edino pravilno in pravično, in sprejemljivo za našo državo. Italija je izmed vseh velikih držav Evrope najbolj navdahnjena z imperijalističnim duhom. Ona si je osvojila take pokrajine, v katerih ni nikdar zmagala z orožjem, ona je odtrgala od našega narodnega telesa preko pol milijona Slovencev in Hrvatov, koje hoče z vsemi sredstvi oropati slovanske narodnosti. Ona preganja slovenski in hrvatski jezik na sodiščih, v šolah, cerkvah, sploh povsod. V Istri je Italija zaprla preko 150 slovenskih in hrvatskih šol. Ona ne dovoli na Goriškem in na tržaškem ozemlju privatnih slovenskih in hrvatskih šol, ki bi jih vzdržavala Družba sv. Cirila in Metoda. Italijanski ministrski predsednik Mussolini se drži gesla: Nien-te per niente—- nič za nič. Ako on zahteva od nas, da moramo zaščititi italijanske manjšine v Dalmaciji, potem imamo tudi mi pravico, da zahtevamo, da Italija zaščiti naše Slovence in Hrvate na Goriškem, v Istri in drugod. Stališče naše vlade mora biti: Niente per niente — drugega odgovora za Italijo nimamo. Za naše begunce iz Primorja. Ko je oholi Italijan i vdrl v lepe naše primorske kraje, so fašisti in drugi italijanski lopovi oropali, oplenili ter uničili imovino stoterim slovenskim in hrvatskim družinam. Navrh pa so jih še izgnali. Napol nage so vrgli neusmiljeno črez mejo. Narodni poslanec Žebot je te dni skupno z drugimi člani Jugoslovanskega kluba vložil na ministra zunanjih zadev g. Ninčiča obširno interpelacijo, v kateri zahteva, da se tem revežem povrne škoda. Italija je vezana po določbah mirovne pogodbe in po mednarodnih zakonin v plačilo take škode. Minister se običajno izgovarja, da bo ob svojem času po Italiji povrnjena sa- mo ona škoda, ki je bila z verodostojnimi pričami aK uradno ugotovljena. Preobrat v Bolgariji. Beograd, 12. junija. Meščanska vojska v Bolgariji divja z veliko silo. Ti dogodki niso prišli nepričakovano. Na Balkanu živimo zopet v izredno napetih razmerah. Glavni krivec preokreta v Bolgariji so Italijani. Italijanska vlada je poslala ogromne svote denarja odboru «Makedonstvu-juščih«, poslala je orožje in druga borbena sredstva. Že od lanske jeseni sem so se makedonski četaši pripravljali, da vržejo Stambolijskega. Iz cele Makedonije in iz bolgarskih mest so prihajili mladi razboriti ljudje v prekucuške organizacije. Makedonstvujušči so svoje kopje najprvo obrnili proti ministrskemu predsedniku Stambolijskemu in njegovi vladi. Cernu? Iz kakega vzroka? Stambolijski je odločen pacifist; zastopnik ideje sporazuma na Balkanu, propagator združenja Bolgarije z Jugoslavijo. Menda ne povem nobene skrivnosti, ako zapišem te-le vrstice: Stambolijski bi bil polagoma odpravil zadnjega Koburžana in kralj Boris bi bil moral iti iz Bolgarije hočeš ali nočeš. Pripravljal je s svojo politiko tla za spojitev Bolgarije z Jugoslavijo in bi tako bil ustanovitelj Velike Jugoslavije, ki bi se raztezala od Triglava pa do Črnega in Egejskega morja. Imel pa je dva energična protivnika svoje zunanje politike. To je bila prekucuška organizacija makedonst-vujuščih in — Italijani. Makedonstvujušči hočejo samostojno združeno Makedonijo (avtonomijo). Ta organizacija hoče, da se združi vsa Makedonija, ki je raztrgana na štiri dele (na Jugoslavijo, Grško, Bolgarijo in Turčijo), v eno skupino. Stambolijski je kot ministrski predsednik vodil miroljubno politiko in je imel namero zatreti makedonsko organizacijo, če treba tudi s silo. Radi tega so razpisali makedonstvujušči na glavo Stara bolijskega veliko nagrado. V Sofiji so se opetovano pojavljali plakati, s katerimi so Stambolijskega nasprotniki grozili s smrtno kaznijo ne samo Stambolijskemu, ampak tudi vsem vodjem njegovega režima. Makedonst-vujuščim so se pridružili nezadovoljni meščani in odstavljeni ter vpokojeni oficirji. Ozračje je postajalo za Stambolijskega in njegovo vlado v Sofiji vedno bolj opasno. Še nevarnejši nasprotnik dosedanje vlade je bila Italija. Mussolini je videl v Stambolijskem nevarnega protivnika italijanskih tajnih načrtov na Balkanu. — Danes je javna tajnost, da Italija neprestano steguje svoje kremplje po slovenskih, hrvatskih in srbskih pokrajinah. Po svetovni vojni Italija ni dobila toliko zemlje, da bi lahko svojim ljudem dala dovolj kruha in strehe. Ker Amerika tira Italijane domov in ker je Italija zgubila svoje kolonije, je danes tako gosto obljudena, da je približno 30% prebivalstva v Italiji brez posla in brez kruha. Italija zbog tega išče izhoda za svoje ljudi. Najbližje ji leži Slovenija in Balkan. Tudi premoga in rud Italija nima dovolj ali pa skoro nič. Radi tega se je Mussoliniju pohotelo za našo zemljo. Zadnjih šest mescev delajo tajne italijanske sile proti naši državi z vsemi sredstvi. Da razburijo začasno speči balkanski vulkan, so se poslužili močnih nezadovoljnih elementov v Bolgariji, dobro vedoč, da če vržejo Stambolijskega, je konec mirnega razpoloženja na Balkanu. Posl. dr.Hohnjec je kot glavni govornik Jugoslovanskega klu ba med splošno pozornostjo cele skupščine ob priliki debate o vladni deklaraciji odkril italijansko zaroto na Balkanu. Italija pošilja na skrivnem ogromne množine orožja in mnogo denarja makedonskemu odboru. Naše zunanje ministrstvo je menda o tej propagandi detajlno poučeno. Za bodočnost naše države je izbruh meščanske vojske v Bolgariji dalekosežnega pomena. Ako ostane na moči nova prekucuška vlada, potem bo za Italijo dobro, a za Jugoslavijo slabo. Ce pa bo spet uspel Stambolij-ski in njegov režim, imamo v tem slučaju pričakovati, da bodo zemljedelci strmoglavili kralja Borisa. Stambolijski bo v tem slučaju proglasil republiko, ali pa pri-klopitev Bolgarije k Jugoslaviji. Tu v Beogradu vlada radi dogodkov v Bolgariji silno napeto razpoloženje. Ljudje se trgajo za časopise, žurnalisti-kolporterji tekajo nervozno sem in tje. Telefon brni neprestano, vojaške čete se vežbajo, v vojnem ministrstvu opaziš izredno živahnost. Vi tam v Sloveniji nimate niti približno tistega utiša radi dogodljajev v Bolgariji, kakor ga i-mamo tu v Beogradu. Opažamo šč dva fakta. Madžari zopet rožljajo s sabljo. Postajajo drznejši. Tako imamo naenkrat tri nevarne nasprotnike: novo bolgarsko vlado, Italijo in Madžarsko. Vočigled teh dogodkov je bil kralj Aleksander predvčeraj nujno pozvan iz Sina je v Beograd. Vojni minister je pozval vse vojake, ki so na dopustu, v kasarne. Menda bo kralj te dni pozval vse stranke v skupščini na posvet. Kakor razglašajo novinarji, bodo po- zvane vse grupe, da vstopijo v vlado. Demokrati že ko-anaj čakajo, da zopet zasedejo toliko zaželjene ministrske stolčke. Tako je preokret na Bolgarskem prišel prav 4udi demokratom. Naša stranka bo gotovo ostala še na-fwej v opoziciji. Dasiravno so makedonstvujušči avtonomisti, vendar «n njihovega koraka v Bolgariji ne moremo pozdraviti, kej- je skalil svetovni mir in stojimo pred veliko nevarnostjo nove vojske na Balkanu. Po svem. V Bolgariji je meščanska vojska že v polnem razmahu. Stotisoč doboro oboroženih kmetov je že pred Sofijo in začelo se bo oblegovanje, pred katerim vlada v mestu velik strah. V Sofiji sami so tudi komunistični izgredi in upori, ker je nova vlada uvedla pravo ko-mitsko in oficirski diktaturo. Duša novega režima je komitski vodja Todor Aleksandrov in vesti nove vlade, da makedonstvujušči ne sodelujejo, so neresnične. Namen prevrata je zopetno ustoličenje pregnanega carja Ferdinanda, izvedel se je pa za to, ker je dvor zvedel, da namerava Stambolijski dne 15. t. m. proglasiti republiko. Zastopniki Bolgarije v inozemstvu so razdeljeni na pristaše Stambolijskijeve in Cankove vlade. Tako sta zastopnika na Dunaju in v Pešti pristaša nove vlade, dočim sta beograjski in praški odločna pristaša Stambolijskega in ne priznata nove vlade. Zlasti drugi, Rajko Daskalov, bivši minister notranjih zadev, je v bolgarski zemljoradniški stranki določen celo za Stambolijskijevega namestnika in kakor pravijo zadnja "poročila, je sedaj z njim tudi v zvezi ter ima od njega brzojav, ki govori o obračunu z reakcijo in Sofijo. Car Boris in kabinetni predsednik Cankov imata za beg že pripravljen vsak svoj aeroplan. V Sofiji je že sedaj silno pomanjkanje brane in vse' se boji Stambolijskijeve grožnje in kmetskega maščevanja. Nagli in žalostni konec nove bolgarske vlade in dinastije napoveduje tudi bolgarski odpravnik poslov v Beogradu g. Ljudska-nov, ki se je med svetovno vojno boril kot dobrovoljce pa srbski strani. Na iozanski konferenci vstraja turška delegacija še vedno na tem, da Turčija ne plača svojih starih dolgov v zlatu, temveč k večjemu v francoskih frankih ali temu enakovredni valuti. Reparacijsko vprašanje. Glede nemške ponudile se je angleška vlada izjavila, naj bi se ta ponudba smatrala kot podlaga za nadaljna pogajanja in če Nemčija tudi ne preneha s pasivnim odporom. Francosko stališče še. ni znano. Najbrž pa bo Francija zopet zahtevala, da se z Nemčijo šele potem začnejo pogajanja, ko preneha vsak odpor proti okupaciji. Na udeležbo Amerike pri razpravah o ureditvi reparacijskega vprašanja se tudi ne da z gotovostjo računati. Anglija in Rusija. Rusija je poslala Angliji zelo pomirljivo noto, ki izraža pripravljenost, ugoditi angleščini zahtevam glede ribolova, glede angleških državljanov v Rusiji in tudi glede propagande, v kolikor rešitev tega vprašanja ne posega v ruske domače razmere. Ruska vlada ima namreč trdne dokaze v svojih rokah, da tudi angleški agenti rujejo proti sovjetski vladi zlasti v Turkestanu in Kabulu. Zato bi bilo potrebno to vprašanje rešiti na podlagi objektivne preiskave o krivdi ene in druge strani. Ruska vlada visoko ceni vrednost in pomen trgovske pogodbe z Anglijo, je pa mnenja, da na-sprotstva proti pogodbi niso samo na ruski strani. Ruska vlada upa, da bo tudi Anglija s svoje strani storila vse potrebno, da ostane pogodba v veljavi še dalje. Gibanje ruskih monarhistov. Monarhistično giban- je je še zelo razširjeno v sovjetski armadi, zlasti med lastništvom. Te dni so aretirali sovjetski policijski agenti nekoliko častnikov, ki so hoteli uiti preko meje. Sumijo, da so hoteli odpotovati v inozemstvo, da ponudijo velikemu knezu Nikolaju Nikolajeviču mesto vrhovnega zapovednika ruske vojske, ker je to baje želja večine častnikov in moštva. Dnevne novice. Shod v Hočah. Slovenska ljudska stranka vabi vse somišljenike na politični shod, ki se vrši v nedeljo, dne 17, t. m. po rani sv. maši v društvenem domu v Hočah. Na shodu govori narodni poslanec Falež, o sedanjem političnem položaju. Vabimo vse somišljenike, da se shoda sigurng udeleže. Po posredovanju poslanca Vlad. Pušenjaka je dovolila južna železnica splavarjem (flosarjem) iz Sav. doline polovično vožnjo na progi Sisek—Celje, ko se vračajo domov. Na upit poslanca Pušenjaka, J. Vrečka in J. Kn-govnika radi taks na vozove na peresih in predpisa 4cazni od strani davčnih uradov v Rogatcu in Prevaljah, je fin. minister odgovoril, da se naj stranke, katere so bile brez zakonitega razloga kaznovane, pritožijo na državni svet. Pretekle dneve se je mudil poslanec Gostinčar pri ministru saobraćaja, kateremu je stavil razna vprašanja radi železničar siva. Posebno je naglašal, da je treba nujno rešiti vprašanje, ki se tiče uredbe delavskih razmer na železnicah. Protestni shodi javnih nameščencev, železničarjev in upokojencev so se vršili v nedeljo, dne 10. t. m. po vseh večjih mestih, kakor Ljubljana, Zagreb itd. in je bila enoglasno sprejeta karakteristična resolucija. Tudi iz Maribora je akcijski pododbor poslal centralnemu akcijskemu odboru sledečo resolucijo: «Zastopniki javnih nameščencev, želenzičarjev in upokojencev zahtevajo, da vlada ugodi njihovim zahtevam, sicer odklanjajo vsako odgovornost za neizogibne posledice«. Pogreb predsednika Orla v Jarenini br, Franca Šketa se je vršil v sredo, dne 12. t. m. na prav ganljiv način. Številne množice domačinov in tujcev so spre-Ijale uglednega mladeniča na zadnji poti. Bratje Orli iz Jarenine in Maribora so se v krojih udeležili pogreba in povečali s svojim lepim nastopom pogrebno svečanost. Ob odprtem grobu je govoril rajnemu mnogo-častiti gospod dekan J. Cižek, ki ga je slavil kot vzgled-nega katoličana, ki je živel vedno po naukih sv. vere, v imenu Orlov pa se je poslovil od pokojnega brata tajnik mariborskega okrožja br. Ign. Tirš, ki je povdarjal pokojnikovo dobro srce in veselje do dela. Marsikatero oko se je porosilo, ko smo se poslavljali od res vzgled-nega mladeniča, ki nas je le prerano zapustil. Bodi mu lahka zemljica naša! «Veličastno zborovanje demokratske stranke« v Petrinji. Pod ravnokar omenjenim zaglavjem lažejo demokratska glasila o nekaki «sijajnosti« policajdemo-kratskega shoda v Petrinji. Demokratska trobila poročajo, da se je udeležilo shoda 10.000 oseb, a resnicoljubni očividci pa so mnenja, da jih nikakor ni bilo nad 2000. Pribičevič se je res trudil na vso moč, da bi zbobnal na shod čim več priprostega naroda in je tudi plačal tri posebne vlake, ki hi naj vozili njegove pristaše brezplačno v Petrinjo, a ti vlaki so bili na pol prazni. Srbi v Banji so v pretežni večini radikali, meščanstvo v Petrinji pa se je držalo povsem čisto pasivno. Pribičevič kot prvi govornik je napadel Radičevo stranko in začel groziti s krvjo, a je žel za to oster protest od strani poslušalcev. Pijani Pribičevičevi pristaši so hoteli s palicami in orožjem navaliti na ono skupino zborovalcev, iz katere se je oglasil protest, a so pomotoma pretepli svojega lastnega pristaša Hrvata, ki je bil slučajno v protestni sredini. Izzivajoči Pribi-čevičev govor je imel izzvali pretepe na veliko in osobito radi tega, ker se je vršila istega dne vežba Hrvats-kega Sokola. A ta nakana Pribičeviču ni uspela in moral je zaključiti zborovanje. Po shodu so se vrnili po-licajdemokratje pijani od vina ter žganja in streljali iz revolvei'jey. Zanimivo je, da so bili vlaki okrašeni s samimi srbskimi zastavami, samo zagrebška Orjuna je imela državno zastavo, a še ta je morala v kot. Niti eden od orjuncev ni protestiral proti srbskim zastavam. Policajdemokratsko zborovanje v Petrinji je dokazalo, da Pribičevič nikakor ni več gospodar Banje! Lepa slika beograjske korupcije. Beograjska «Republika« prinaša tole zanimivo afero: Leta 1920 je dobil inženir Danilo Jovanovič od države naročilo, da popravi cesto Štip—Veles. Ko so bila vsa dela v polnem teku, so počeli naenkrat Jovanoviča v gradbeni direkciji šikanirati iz strankarskih razlogov, ker ni radikal. Nazadnje mu je minister Vukičevič zabranil, da dela cesto naprej, poleg tega pa je kaznoval iz neznanega vzroka z 400.000 dinarji globe. Inženir je celo stvar hotel predati v roke sodišču, toda minister ga je prehitel in mu dal zarubiti njegovo hišo in posestvo, da je bil ob svoje premoženje ter živel z družino v največji bedi. Miroval pa ni, temveč je celo afero predložil drž. svetu, ki ga je spoznal za nedolžnega. Sedaj bo Jovanovič po dveh letih zopet nadaljeval popravo ceste. Tako je samo vsled strankarske trmoglavosti moralo važno delo poprave ceste Veles—Štip dve leti počivati. Ker v tem kraju sploh ni ceste, ni država mogla iz bregalničkega okrožja prepeljati tobaka do železniške postaje ter je vsled tega pretrpela 50 milijonov din. škode. To se bo ponovilo tudi ietos in bo država samo radi tega izgubila 75 milijonov dinarjev. Poleg tega mora plačati Jovanoviču dva milijona za odškodnino. Poprava ceste se je med tem zopet podražila in bo stala sedaj 20 milijonov več, kakor pa pred dvemi leti. Torej bo cela stvar prišla državi na okroglo 100 milijonov dinarjev. In to samo radi slabega mnenja par strankarskih prenapetnežev, ki niso mogli videti, da zasluži od države tudi kak ne-radrkal. Ukradene znamke v poštnem ministrstvu. Beograd ima zopet novo afero, ki razburja zlasti ministra pošte. Odkrili so namreč velike tatvine znamk, katere so izvršili poštni uradniki, uslužbeni v ministrstvu. V afero ve zapletena cela vrsta krivcev, med temi nekatere zelo ugledne glave. Poštnemu ministrstvu je bilo že^ dolgo časa sumljivo, da se dobe na tržiščih z znamkami v Rimu in na Dunaju velike količine današnjih naših por-to-znamk po 30 in 50 dinarjev, s katerimi se vrše sicer transakcije samo na veliko ter jih publika v obče ne dobiva. Mislilo se je najprej, da^ so znamke falzifici-rane. Strokovnjaki so pa dognali, da so prave ter so prišli na to, da mora nekdo znamke v ministrstvu krasti. Celo zadevo je vzela v svoje roke policija, ki je pa že kmalu izsledila tatove in sicer poštna uradnika Stanojeviča in Obradoviča. Obadva sta postala brez kvalifikacije uradnika v ministrstvu ter sta bila poprej navadna poštna sprevodnika na vlakih. Tatvino sta lahko izvršila, ker ni bilo njihovega predstojnika, šefa kontrolnega odseka pri poštnem ministrstvu, že šest mescev v urad ter delajo uradniki v uradu, kai liocejo, med drugim tudi hodijo na dopust, kadar se jim zljubi, da je skoro vedno polovica uradnikov na dopustu ter vlada v uradu silen nered. Obadva uradnika priznavata krivdo. Videč, da v uradu ni nikake kontrole, sta kradla od kraja znamke v majhnih količinah, potem pa vedno več in nazadnje so izginjale iz urada kar cele serije najdražjih znamk. Prodajala sta jih beograjskim, filatelistom za smešno nizko ceno. Ti so jih izvažali v tujino na filatelistične trge, kjer so jih zelo dobro prodajali. Dosedaj je policija obelodanila imena par višjih uradnikov, veliko pa jih še ima na sumu. Med okrivljenimi je neki agent Katič in inšpektor železniškega ravnateljstva Protič. Uradnik Obradovič je vse svoje krivce izdal. Za sedaj je znano, da je prodanih ukradenih znamk v Italiji za približno 5—6 milijonov dinarjev nominalne vrednosti. Agent Katič jih je kupil za 1 milijon nominalne vrednosti, Protič pa za pav stotisoč. Beograjski filatelisti so jih nakupili za