Prispevek k zgodovini sodobnega slovenskega pesništva
France Pibernik, Med tradicijo in modernizmom, pričevanja o sodobni poeziji. Uredil in spremno besedo napisat France Pibernik. Slovenska matica. Ljubljana 1978. 325 str
O svoji knjigi Med tradicijo in modernizmom, pričevanja o sodobni poeziji, ki je sprva menda nameravala imeti naslov Razmerja v sodobni slovenski poeziji, pravi France Pibernik, da skuša zapolniti luknjo, ki jo pri obravnavi literature in njenih ustvarjalcev puščajo literarna zgodovina, esejistika in kritika Namen ima preverjati in popravljati ali dopolnjevati ustaljene in preveč shematične razvrstitve, ki jih je zagrešila literarna zgodovina. Urediti hoče literarni kaos, ki vlada danes, in izraža potrebo po selekciji imen in gradiva ter zavrača zgolj katalogizacijo.
Delo prinaša pisma šestnajstih, če upoštevamo še avtorja knjige - sedemnajstih sodobnih, tj. povojnih slovenskih poetov. Dopisovanje je bilo zastavljeno zelo široko, zajelo naj bi vse živeče slovenske pesnike. Avtorjev, ki so v letih med 1970 in 1978 poskusili ustreči vztrajnemu izpraševalcu, je bilo čez petdeset, pričujoči izbor pa zajema pesnike generacij od 1912 do 1934, ki so v Slovenski književnosti 1945-1965 uvrščeni pod sledeče oznake: rod razpotja med novo romantiko, poznim ekspresionizmom in novim realizmom, vojni rod - na poteh od partizanskega in socialističnega realizma k moderniziranim oblikam romantizma, prvi povojni val mladih - od obujanja intimizma in romantizma k novemu ekspresionizmu, drugi povojni val mladih - med novim ekspresionizmom in nadrealizmom, tretji povojni val mladih - na razpotju različnih smeri. Torej zajema izbor same pesnike, ki jih ni mogoče vključiti v monolitne oznake že klasične nove romantike in ekspresionizma ali pa avantgarde. Šestnajsterica predstavlja približno tretjino ustvarjalcev, ki so se rodili med leti 1912 in 1934 in izdali kakšno zbirko pesmi; drugi so ali umrli ali pa niso bih pripravljeni sodelovati. V skladu z izborom je tudi naslov zbirke pisem - Med tradicijo in modernizmom. Gre za pesnike, ki so nekje vmes, pesnike nekakšnega prehodnega obdobja.
Na to vmesnost so tempirana vprašanja, ki mučijo Pibernika, prav tako pripadnika vmesnih rodov. Eno važnih je vprašanje kritike, oz. mesta, ki ga kritika določa pesnikom v slovenski poeziji. Pogoste so tožbe, da so večkrat zapostavljeni samo zaradi nepripadnosti velikim in bučnim pesniškim tokovom. S tem povezano je stalno, nekaterim močno odvečno Pibernikovo zanimanje za problem forme, za funkcionalnost izraza (rime, ritma, kitice, besede, metafore itd), saj ta na zunaj najjasneje ločuje tradicionalno in modernistično poezijo. Kakor hoče preko oblike pesmi, opozarjajoč na oblikovne novosti dopisovalcev, navezati stik z literarno avantgardo, tako s poudarjanjem izbire kmečke tematike - ruralne poezije - kaže na zveze s slovensko tradicionalno poezijo.
Vprašanja, ki jih zastavlja Pibernik, so vprašanja poetike in vprašanja tekstne kritike Boršnikove-ga tipa. Poslednja obsegajo pričevanja o osebnem pesniškem razvoju, o genezi kakšne pesniške zbirke, cikla, pesmi, o literarnem vzdušju določene dobe, o enkratnih pobudah (motivacijah) za pesmi itd. Preko spraševanja o izbiri tematike in motivov prehaja v načelnejše vode literarne teorije v ožjem smislu ali poetike.
Poezija je za Pibernika verjetno »odkrivanje skritih življenjskih resnic in iskanje modernega pesniškega izraza«, torej nekaj, kar se tiče vsebine in forme obenem. Pri življenjski resnici je mišljena najbrž osebna življenjska resnica, sicer bi bila nesmiselna vsa vprašanja o osebnem pesniškem razvoju, pobudah in spoznanjih. Sklepali bi lahko, da mu je vrednota sinteza zvestobe stvar-
182
nosu in zmožnosti njene imaginacije. Važno pa je tudi, kako se to spoznanje ali ta sinteza izrazi, na inovativan način ali po nekakšnih literarnih klišejih. Pibernik je zagovornik avantgardizma (kar mu nekateri - Menart, Snoj - užaljeno očitajo), vendar ne vsakršnega, naivnega. Vsak modernizem v poeziji mora biti funkcionalno upravičen. Ob tako definirani avantgardnosti skuša najti mesto piscev med dobama, v času, »ko je humanistična poezija v izgnanstvu« in ko »ustvarjanje ni več skrajnje resna usodnost«. Načelno je v tem pogledu Piberniku najbližji France Forstnerič, ki strpno daje mesto ludizmu v slovenskem literarnem prostoru, večina pa morebitne kontribucije avantgardizmu vehementno zavrača ali vprašanja o tem enostavno presliši. Pibernik kljub vljudnemu strinjanju s korifejami slovenskega Pegaza, da je treba vse avantgardne izme spraviti v poseben koš, ločen od poezije, zahteva za avantgardo resno obravnavo, ne pa apriornega zavračanja aH apriorne slave.
Pri načelnem razčiščevanju pride kmalu do splošnejših vprašanj o odnosih med liriko, epiko in dramatiko, o odnosu poezije do drugih umetnosti, in končno - s strani vprašanca (Vurnik) -zakaj sploh poezija, če vsaki stvari določa smisel njena uporabnost, aU je pesem odrešujoča (Bor) in ali kdo še sploh bere poezijo. Odgovor je sum o absolutni upravičenosti in koristi poezije; kdor piše, pač misli, da je pisanje v njegovem življenju nekaj bistvenega. Vsekakor pa ima poezija med pojavi današnjega sveta izjemno vlogo. Poezija ni racionalna zadeva, njeno nastajanje je podvrženo iracionalnim principom, navdihu, intuiciji, vsaj v prvi fazi ustvarjanja. Ustvarjalni postopek je sicer možno retrospektivno racionalizirati, vendar bi sodelovanje razuma ustvarjanje samo zavrlo. Poezija je nadaljevanje v nedorečenem (Snoj). Kot taka se izmika anahzi in je kot nekaj še nedoumljivega vredna interesa.
Bilo bi dolgočasno od pisma do pisma razčlenjevati zdaj to, zdaj ono poetiko. Kakor je pri nekaterih zanimivo čustveno podoživljanje lastne mladosti, ki je bila pobuda njihovemu pesništvu (Zupan, Hofman, Snoj, Ovsec, Bor), drugi presenečajo s celimi traktati o poeziji, včasih čisto mimo vprašanj (Strniša, Täufer, Zaje ...). Eni odgovarjajo s kratko sapo, drugi se razptamtijo v komunikativni polemičnosti, da je veselje brati. Poravnavajo ali obujajo se stari pesniški spori in pesniške strasti, skratka, pisma so različna, »kot so pač razhčni značaji in temperamenti naših poetov, kot so razHčne okoliščine, v katerih delajo, kot je različno mesto, ki ga imajo v slovenski književnosti«. Tej različnosti ustrezajo specifična vprašanja, ki zanimajo Pibernika ob posameznikih. Ob Boru in Forstneriču vpraša o osnovni estetski orientaciji, tj. ali je literatura mimesis ali je avtonomna, zgolj sporočilo, nanašajoča se na svojo lastno tradicijo. Strnišo sprašuje po tran-scendenci, Menarta za razmerje med njegovo epigramatično in resno poezijo, za izvor otožnos-ti v njegovih pesmih in o problemih prevajanja, pesnikovi veliki strasti. Pri Koviču ga zanima na-
tančna utemeljitev formalnih pesniških postopkov, s Forstneričem razpravlja o kurentovstvu, čudi se Vurnikovemu optimizmu in Snoju nepomirljivo očita meščanstvo in retardacijo.
Kot ni ostal prihranjen dvom v smisel poezije, tako tudi ni bilo zamolčano vprašanje v smisel takega razčlenjevanja in razpravljanja o družbeno nepomembni in nekoristni poeziji, kot se predstavlja v tej knjigi (Vurnik). Res je, da se danes literarna zgodovina in celo literarna kritika postavljata zunaj avtorja, celo prav je, da tako nadaljujeta, ugotavlja Pibernik, vendar lahko vzporedno nastanejo tudi taka pričevanja, ki so nekakšen »dokument časa«. Branko Holman, ki je dobil podobne izkušnje ob Pogovorih s slovenskimi pisatelji, je prepričan, da osebno pričevanje lahko bistveno pripomore k razumevanju pisateljevega dela. Tudi Täufer (iz drugačnega vidika), meni da »utegne knjiga zanimivo in živahno razkriti razmerja sodobnih slovenskih po-etik«. Drugače je z Vurnikom in še nekaterimi, ki so do takega početja skeptični. Pesem govori zanje sama po sebi, vsak posrednik je več aU manj nesmiseln, pomeni le redukcijo pesemske-ga sporočila. Torej - kolikor je knjiga teoretično, znanstveno početje, je za večino koristna. Predmet te knjige, poezija pa tako početje ni in ima v današnjem racionalnem svetu, »ki ni naklonjen humanizmu«, le delno vlogo. Poezija je lahko »samo (eden) izmed poizkusov domišljije, da išče resnico« (Bor). »Pesem ne odreši. Pesem čaka. In sprašuje.« (Täufer).
Literarni zgodovini, ki ji gre boij za katalogizacijo literarnih pojavov in odzivov nanje kot pa za to, kaj je pesnik hotel ali kaj sam misli o svojem delu, je Pibernikovo delo zanimiv dodatek. Za lep konec lahko samo ponovimo Eliotov citat, ki ga je uporabil tudi avtor na koncu svojega uvoda: kadar pesnik govori ali piše o poeziji, je deležen čudnih prednosti in čudnih omejitev.
Miran   Hladnik Filozofska fakulteta v Ljubljani
183