J. E. Bogomil
V gozd!
feJUJpfi cdlegel, pa ni! Kakor burjal Moral je iti z Manico po iagode. Sl^lJ ^ar ^05 'n ^rez klobuka. Ne toliko radi jagod, ampak radi —. ffiiiift ifl gozda. ToKko lepega je že slišal o gazdu. Tam menda pojo drugačiii ptički kakor doma na vrtu. Pa vse drugače pojo! Tam je tudi dtevje vse dmgačno: visoko, mogočno pa koša'to. Gor do 'viha niti ne moreš vidcti — tako visoko je! Pa debelo drevje, da bi Milče sam ne mogel obseči vsake smreke ali bukve. Vse take reči mu pripovedujejo stari oče o gozdu; potem bo že res. Danes bo pa sam videl. Pa tudi stu-denček pod skalo, ki ima tako hladno vodo, bo tudi videl — oče mu pravijo »ledenec«. Najbolj pa tišči "v ^ozd seveda radi tega, da bi tam postavil mlinček. Samo mlinčck, brez jezu. Voda namreč tcče po hribu dol, pa jc ni treba nič jeziti. Samo žleb bo napeljal, in voda bo tekla sama na mlinček.
Ah — seveda —- končno dobrota vseh dobrot v ^ozdu bodo pa le jagode! Rdečc jagode in borovnice pa robidnicc pa maline. Satna sladka iniena gozdnih dobroi!
Pa sta šla v gozd — ni odlegel! — Milče in Manica. Vsak s svojo košarico. Manica je aabirala zase, Milče pa zase, Pa je bil Milče premalo previden. Ali pa še ni vedel, da raste v gozdu tudi trnje. Robida ga ima, divja roža ga imaf pa še ta in druga rastJUia. Mogoče pa, da je bil Milče preveč pogumem? Znabili \e mislil, da mu trnje ne more kaj narediti, ker ga varuje sama Manica? Kar brezskrbno je nabiral jagode. Pa ga )e nekaj zaščemalo v prstku, da je zavpil:
»Asa, asa! Ojojl Boli!«
Pa kar stekel je k Manici, da pogleda, kai mu je — asa! — pa se je zbodel še v nogo.
Zdaj je morala pa Manica res na pomoč. Izdrla mu ie trn iz noge, pa ]e bilo brž dobro. Spet je lahko stopil na nogo. Pa mu ie izdrla trn še tudi iz roke in še enega, pa še enega .. . Pa se je iz rane pokazala kri. Ojej — prava rdeča kri! Milčetu se je začel pačiti obraz. Ojej — če čreva zvedo! Smrt bo nemara? Kremži se in kisa, joka in stoka, da mu tek6 solze ko lešniki dcbele po licih. Nič več ne more nabirati jagod. Kdo bo nabiral, če mu teče kri?
Res, pa spet ni odlegel in ni! Kakor burja! Morala sta z Manico domov, Gczd se ie Milčetu tisti dan hudo lameril. Ne radi jagod, ampak zato —! Zato, kcr tudi ni tak, kakor si je Milče umišl.al.
Boli!