Ivan Dodič
Kako je stari Žibert bežal sam pred seboj
Stari Žibert s Poljšice je bil veseljak in izkusen divji Jovec. Ljudje so radi poslušali njegove resnične, pa tudi izm-išljene dogodivščine.
Tega možakarja je nekoč zanesla pot na Mužakljo, t. j. visok greben med Savo Dolinko in potokom Radovino. Tam so verovali siari ljudje, da se poženejo divje živali v diru na lov na tako imenovano »divjo jago«. Verovali so, da zveri, ki divjajo druga za drugo, raztrgajo vse, tudi eloveka.
Žibert je to izvodel od svojega očeta, ki je bil doma v Gorjah pod Mužakljo. Dobro je vedel, kaj naj naredi, če ga doleti »divja jaga«. Njegov oce ga je poučil, da je t takem primeru treba ležati tiepremično in brez diha, dokler ne zbeže vse divje živali mimo. Kdor pravocasno zagleda tak nočni živalski izprehod, bo obvarovan vsake nevarnosti in zveri se zanj še zmenile ne bodo.
Ko je Žibert taval po gozdu in iskal divjačino, je zašel visoko na vrh in se močno oddaljil, da je zgrešil pot iu v temi ni znal takoj domov. Ko je taval po gozdu, se mu je odtrgal podplat s peto od čevlja, a on tega ni opazil, tako je bil v skrbeh kaj bo, če ga ujame sdivja jaga«. Hodil je precej hitro in peta mu je mahala od čevlja.
Ko je ves v strahu pogledal na uro, je opazil, da je že enajst ponoči. Tedaj je že tudi naŠel pravo pot, a vedel je, da je naj-manj dve uri od doma. FCo je v bližnjem grmu nekaj zahrešcalo. se je Žibert zdrznil in poskočil. Tedaj pa je udarila odtrgana pe-ta ob čevelj in mocno klopnila. Ugotovil je, da mora naglih krač odhiteti domov, če noče srečati »divje jage«, ki se je je zelo bal. Ubral jo je proti Foljanam, kjer kraljuje okamenela žena. To je taka skala, ki ima podobo žene. Vrh nje pa raste precej velik grm, ki je rideti kot lasje. Žibert je odpel ovratnik svoje hodnicne srajce, ker mu je bilo precej ^roce. Stisnil je tesneje puško k
rami in stekel. Njegov strgani čevelj pa je pri naglem teku udarjal: klop, klop, klop -.. vedno raocneje, tako da je Žibertu zagomazelo po vsem telesu, ker ga jc biJo močiio strah. Sklenil je že, da ne pojde nikoli več na tatinski !ov... Spustil se je v tak dir, da ni utegnil od strahu niti pogledati nazaj, kaj je vzrok temu glasnemu: klop, klop ..., ki je postajalo vedno glasnejše, čira bolj je tekel. Žibert je bil trdno prepričau, da ga love zveri in Bog ve kakšne pošasti. Tekel je nad pol ure, da je bil ves premočen. Ko pa je pritekel na Fortuno pred gostilno, se je boječe ozrl in na veliko začudeaje ugotovi], da nt nikogar. Stopil je v gostilno, da bi si privoščil požirek žganja. Ko si je nekoliko oddahnil. je pogledal po pivcih, ki so ga ves čas nemo opazovali.
321
»Kaj ti je, da si hled kot sveča?« ga jc vprasal debelu.Šni gostilničar Peter.
s,Divja jaga' me je lovila in bi šla čcz mene, da ji nisem utekel.«
»KakŠna ,divja jaga'?« so ga vsi zacudeno iapraševali.
>I kakšna, taka kot jo srečujcmo v gozdu opolnoči, saj veste, kakšna je.< Vsi so se Žibertu smejali in Še sam se ni mogel zdržati smeha. Nekateri so bili v strahu, da je res Žibert sreČal kake pošasti, drugi so pa bili neverni Tomaži.
Ko je Žibert doma sczuval čevlje, je opazil, da je podplat pri leveiu čevlju odtrgan in da maha pcta ob obod.
»Sedaj pa vem, kaj me je strašilo,« je dejal Žibert skoraj na glas. »Tepec sem bil, samega sebe me jc bilo strah, da sem tekel.U Sram ga je bilo svoje strahopetnosti in je Trgel čevelj v kot pri omari, zlezel v posteljo in sladko zaspal.
Kadar je slari Žibert pravii o begu pred ;divjo jago«, smo se mu vedno smejali, sam pa si je mislil: >Vest je hud sodnik in najbolje je, da imaš s tem soduikom čiste računel«