124
JULIJ NARDIN:
Natega
rdo ima prav, ali kovač, ki trdi, da napelje lahko vodo po cevi čez hrib iz ene doline v drugo, ali gostilničar, ki misli, da bi bili to že drugi napravili, če bi bilo sploh mogoče?« Tako vprašujoč se mi je pridružil mladi sosed. Ker nisem vedel, za kaj gre, tni je moral pripovedovati od konca do kraja, kaj  je doživel na počitniškem izletu.
»Ko sem z bratom Janezom prelezel hribe in doline in sva bila vsa trudna, žejna in lačna, sva vstopila v vaško go« stilno, ki jc bila polna kmetov. Vsi so poslušali verno, kako ' jim je zamazan možiček razlagal svoje znamenite načrte.« »Če jih izvršim« — je rekel — »ne bom Ie jaz največji bogataš na svetu, ampak tudi vi se proslavite, ker ves svet bo pisal o meni in o tistih, ki so mi k temu pripomogli. Ne mislite pa, da sem kak nadležen berač, ne, denar si hočem pri vas zaslužiti. Preskrbeti hočern vso vas s pitno vodo, da vam ne bo treba ob suši kuhati z gnojnico, kakor do zdaj. V dolini onkraj hriba imajo toliko vode, da jim dela preglavicc«
Pa ga vpraša tik njega sedeci kmet, ko je čedro potegnil iz ust in nato parkrat pljunil:
»Ali misliš, kovaČ, da boš ti mogel prevrtati hrib?«
»Kaj Še! Tega nitt treba ni. Napeljati hočem vodo po ceveh čez njega, da bo tekla sama brez pomoči kake črpalke.«
»To pa to!« —¦ se jc oglasil drugi kmet, ko je prežvečil čik in sikniL »Potem ti občina že lahko da kako  nagrado. Samo povedati moraš, kako nameravaš, da se bomo lahko posvetovali-« »Takoj! celo pokazati vam hočem.«
Gostilničar mu je moral prinesti škaf vode in dolgo kavčukasto cev. Nato so šli vsi pred krčmo, kjer je kovač postavil posodo z vodo na mizo, ki je predstavljala eno dolino. En konec cevi je vtaknil v tekočino, iz drugega jo je sčsal, dokier mu ni pritekla v usta. Potem jc ta konec spustil na tla, kamor je tekla voda v mocnem curku.
»Tla so pa naša dolina,« je razlagal; »in glejte, če držim jaz, ki sem hrib vmes, srednji del cevi še tako visoko, teče voda vedno enako hitro.«
Kmetje so kimali in hvalili brihtno kovačcvo betico. Le eden jc imcl pomisleke in je priporočal, naj sc* posvetujejo s kakim »žolnirjem«, preden oddajo delo. Kovac se jc pa temu protivil, čes, da potem nc bo iz tega nič, ker taki gospodje zavidajo preprostemu človeku in mu nagajajo.
GostilniČar, ki je nama stregel, je pravil, da bo kovač s svojimi neizved= ljivimi načrti vse zapravil, kcr zaradi njih zanemarja svoj obrt in se potepa od vasi do vasi, da bi dobil Ijudi, ki bi ga podpirali. Prepričan je; da bo zgradil kak stroj, ki bo brez pare in bencina poganjal sebe in druge in da bo ž njim zaslužil denarja kot peska. Neki inžcnjer mu je nekoč zabrusil, cla si bo res nekaj pridobil s svojim izumom, in sicer beraško palico. Od takrat je hud na takšno gospodo.
Doma scm napravil sličen poskus z zvitim makaronom. Pa gre.« Medtem sva prišla  v dclavnico.  Na obešalu sem  pritrdil lahko gibljiv škripec. Cez njega sem položil tenko, dolgo verigo, da je vsak njen konec ležal v eni skledici na mizi.
125
»Ako dvignem eno skledico, da se s tem skrajša na tej strani viseči del verige, jame ta polzeti kakor kača preko škripca v drugo skledico. Ustavi se pa takoj, ko dvignem to na višino one. Če jo pa postavim više, se začne gibati v nasprotnena smislu in leze, dokler ne smukne zadnji Člen verige v niže ležečo skledico. Vidiš, da vleče vedno daljši dcl krajšega, brez ozira na pravo dolžino vsakega posameznega. Kaj mistiš, ali bi šlo to tudi, če bi bila aiena kolikršna koli?«
»Bi,« je odgovoril, »če bi bil en del vedno daljši od drugega.« »In,« sem dodal, »če bi bili členi verige zadosti trdni. Pomisli, da morajo zgornji nositi spodnje, ki tvorijo tem večje breme, čim več jih je, Čim daljša
je veriga. Pri neki dolžini se gornji členi pretržejo in ta je, ki določa mejo višine, preko katere veriga nc more iz ene posode v drugo na opisani način.
Slicno je z vodo. Tudi njeni delci sc držijo drug drugega. Čim trdneje se vežejo, preko tem večje višine se lahko vlečcjo. Praktično pa ne gre niti čez deset metrov visoko ograjo, ker med dclci studencnice biva zrak, ki jim zrahlja zvezo. In čc ne bi pritiskal zunanji zrak od obeh koncev cevi in tako držal skupaj tekočine, ne bi šlo niti tako visoko.«
»Oh škoda!« jc vzdihnil moj sosed. »Kako bi kovač zaslovel in Ž njim mi vsi!«