O DETOMORIH. NADA. TRST.
Med najgroznejše /ločine spada g-otovo
detomor. Ako čitamo poročila o porotnih
razpravah naletimo, žalibog, tudi na Slo-
venskem pogostoma na take žalostne slu-
čaje, ki so pripravni, da v nas omajejo
prepričanje o vrhni in nepokvarjenosti »do-
brega« slovenskega naroda. Toda ne ! »Tout
comprendre est tout pardonner !« Kdor
razume, odpušča !
Ginljivejše še pač ni nihče opisal brid-
kosti »nezakonske matere«, nego naš veliki
Prešeren.
218
,,Oče so kleli, tepli me,
mati nad mano jokali so ;
moji se mene sramvali so,
tuji za mano kazali so."
Toda to bi še ne bilo najliujše gorje.
A tudi
„on, ki je sam bil ljubi moj,
on, ki je pravi oče tvoj,
sel je po svetu, Bog ve kam :
tebe in mene ga. je sram !...'•
Pa vkljub vsem težavam Prešernova
»nezakonska mati« ni prišla pred sodnike,
kakor Goethejeva, ter bi bil človek zares
nagnjen veseliti se, poleg našega pesnika,
tudi našega ljudstva.
Tako veselje pa bi bilo, kakor sem že
g-ori namignila,  šovinistična samoobmana.
Zal, da nimam na razpolago statistike
o detomorih na Slovenskem, ali vsaj v
Avstriji ako se pri nas za take stvari
sploh kdo briga. Zanimiva bi bila na vsak
način, in dalo bi se iz nje kaj naučiti.
Imam pa pri rokah tako statistiko kaznil-
ničnega ravnatelja Rüsto\v-a iz Wronke
na Nemškem, katero hočemo v naslednjih
\T.sticah- na kratko razmotrivati.
V šestih letih, kar je Rüstow ravna-
telj ženske kaznilnice v Wronke, se je
nahajalo v njegovem nadzorstvu 258 od-
raslih (nad 18 let starih) kaznjenk, od
katerih je bilo qo, torej približno tretjinka,
obsojenih zaradi detomora in podobnih zlo-
činov. Med njimi je bilo 6 udov, tri soproge
in ena zapuščena žena ; velika večina, 90%,
pa je bilo deklet. Pulovica kaznjenk so
bile služkinje, skoro vse rojene na kmetih.
O vstopu v kaznilnico vprašajo na
Nemškem vsakogar, zakaj je storil zločin,
zaradi katerega so ga kaznovali. Rüstow
navaja te odgov^ore glede detomorilli, Ce-
trtinka jih je odgovorila, da so se bale
sramote, štiri (t. j. 5"/,,) so navajale one-
svcščenje (omotico) o porodu, polovica —
revščino. Poslednjega izgovora, po Rüstowu,
sicer ni vzeti vselej doslovno ; gmotne
stiske so bile le malokdaj pravi vzrok,
ampak mnogokrat bojazen pred očitanjem
staršev, sorodnikov, gospodarjev, prepoved,
da dotičnica ne sme več v domačo hišo,
g-rožnja, da zgubi službo itd. Toda bistveno
je podlaga v vseh teh slučajih vendar le
gmotna negotovost, ki priča o žalo-
stnih gospodarskih razmerah, pa tudi o
nepovoljnem razmerju med starši in otroci
in med uslužbenci in gospodarji.
Se manj natančen vzrok je, kakor
meni Rüstow, bojazen pred sramoto. Pisa-
telj utemeljuje svoje menenje z dejstvorn,
da v krogdi, iz katerih prihajajo kaznjenke
v njegov zavod, v tem obziru ljudje niso
posebno občutljivi, ker se n. pr. nihče ne
poliujšuje nad preranimi porodi v zakonu.
Sploh pa da na\edbam kaznjenk ni preveč
verjeti ; vsaka mora na vprašanje nekaj
odgovoriti in odgovarja tako, da napravi
kolikor mogoče dober utis na ravna-
telja. Sicer pa da ju v detomorilkah mej
vsemi kaznjenkami še vendar najbolj razvit
čut časti in poštenosti ter je pri njih še
največ izgleda, da se poboljšajo. Toliko
bolj se pisatelj čudi, da je baš takim ne-
srečnicam po prestani kazni najtežje dobiti
primerne službe. Zlasti ženske se upirajo,
da bi vzele tako padlo sestro v svojo bli-
žino. To da je sicer časten znak za dotično
gospodinjo, vendar pa se ne sme iz tega
čuta izcimiti farizcjstvo.
Tako Rüstow. Ako gornje podatke
rektificiramo na resnično vrednost, prepri-
čamo se, da zakrivi največ detomorov strah
pred negotovo bodočnostjo. Sirota mati, ki
bo imela skrbeti sedaj za dva, namesto za
enega, ne sme pred oči svojih starišev in
sorodnikov, ako jih sploh ima ; brezsrčni
gospodarji jo »pravočasno« odpuste, da ne
bodo imeli »sramote« v hiši ; zapeljivec
noče nič več vedeti o dekletu, kateremu
je malo poprej prisegal — večno zvestobo.
Reva stoji pred alternativo, da gladu umrje
ona in otrok, ki ga še nosi pod srcem, ali
pa da uniči otroka in tako reši vsaj sebi
golo življenje. To je sicer strašno, a razum-
ljivo je.
219
Mora li pa tako biti in ostati ? Ne !
Pred vsem je seveda dolžnost roditeljev in
gospodarjev, da svarijo in kolikor mogoče
branijo svoje hčere in služkinje, da ne za-
idejo na polje lahkomišljenega ljubimko-
vanja. Ako pa se je zgodila nesreča, je
dolžnost matere in očeta, gospodarja in
gospodinje, da stoje dekletu v najtežavneji
dobi življenja na strani se svetom in po-
močjo ter dajo ohranijo pred hujšim padcem,
pred zločinom. Težko je umeti, da bi se
našla mati, ki bi v takem slučaju zapustila
svojo nesrečno hčer. A nerazumljivo je tudi,
da je na svetu še tako trdosrčnih gospo-
darjev in gospodinj, ki, mesto da bi skrbeli,
za to, da pride nesrečna služkinja v kako
'porodilnico, jo spode izpod strehe. Kdo jo
hoče v takem položaju vzeti v službo? Naj
bi gospodarji pomislili, da so kolikor toliko
sokrivi nesreče, naj bi skušali popraviti
svojo krivdo s tem, da skrbe Za bodočnost
matere in otroka.
A še važnejši faktor, ki je prvi pokli-
can, da pride v okom. strašnim zločinom
detomora, imamo, in to je — država. Za-
konodajstvo zadeva velik del odgovornosti,
da se tolikokrat pripeti krušenje zakona
po detomorih.
Ukljub. novemu pravdnemu redu nima
namreč v Avstriji nezakonska mati nobene
moči nasproti očetu svojega otroka, dokler
otrok ni na svetu; nima nikake pravice do
podpore pred porodom. Ako bi tudi do
zadnjega trenotka pred težko uro mogla
delati in si služila kruh, po porodu je brez
vsake pomoči. Ce z otrokom ne umre prve
dii od lakote, postavi sodišče varuha, ki
ima tožiti očeta za vzdrževanje otroka.
Pomisliti treba o tem, da stanuje varuh le
tedaj v bivališču matere, ako je ista polno-
letna; če še ni stara 24 let, postavijo nje-
nemu otroku varuha tam, kamor je pristojna,
t. j. kjer je bil doma nje oče ali pa, če je
nezakonska hči, njena mati. Da taka od-
daljenost znatno ovira brzo rešitev prav de,
ker je vsaka zveza med materjo in varuhom
združena z dopisovanjem in s poti, — je
umevno. Dokler se ne najde očeta in pra-
vočasno ne iztoži alimcntov, preide zopet
več mesecev, in ves ta čas je uboga ženska
brez vsake pomoči.
Takšni so avstrijski zakoni v resnici,
tako jih razlagajo najvišja sodišča, in ti-
sti, ki so hoteli uporabiti neke para-
grafe našega občega državljanskega zako-
nika v korist in varstvo mater in otrok v
najkritičnejši dobi (§§ 22, 166. 26g, 274I,
so o tem propadli.
Na Nemškem so v tem oziru mnogo
na boljšem. Dotična točka nemškega za-
konika se glasi: Že pred rojstvom otroka
se sme na predlog matere z začasno na-
redbo odločiti, da ima oče takoj po rojstvu
izplačati materi ali varuhu svoto, ki je
potrebna za trimesečno vzdrževanje otroka ;
to svoto ima oče v primernem času pred
porodom deponirati. V dosego take za-
začasne odredbe ne treba dokazati nevar-
nosti, da bi se tirjatev zgubili.
Take zakonske določbe bi živo potre-
bovali tudi pri nas. Ako obvarujemo ne-
srečne nezakonske matere pred najhujšo
gmotno silo ob času poroda, padlo bo tudi
število detomorov, teh tako žalostnih znakov
prosvetljene nove dobe. A dokler se ta
naša želja ne izpolni, naj vsakdor, komur
je to mogoče, širi pravo človekoljubnost,
krščansko usmiljenost do padlih rev v
krogu starišev in gospodarjev : tudi to bo
koristilo.
220