Kolofon Uvodnik Odsev, glasilo obcine Trzin Blagodejno . Na naslovnici Trzinski gozd v zimski carobnosti Fotografija: Miha Pavšek zatišje Glavna in odgovorna urednica: Foto: osebni arhiv VSP »Sploh ne vem, kako naj se spet vprežem v vsakdanjik,« mi je po pra-Vesna Sivec Poljanšek, trzin.odsev@gmail.com Uredništvo: Tanja Bricelj, Tanja Jankovic, Nataša Pavšek, znikih potožila prijateljica in z neprikritim obcutkom slabe vesti nadalje­vala, da se je decembra tako 'skurila' na vseh podrocjih, da je prve dni Miha Pavšek, Majda Šilar, Dunja Špendal praznikov malodane prespala. Ko pa je prišla malo k sebi, jo je zagrabila strahotna slaba vest, ker ne pocne nicesar. Redni avtorji prispevkov: Matjaž Erculj, Janez Gregoric, Andrej Grum, Boštjan Gucek, Marko Kajfež, Dušan Kosirnik, Bar­Nicesar?! A kar tako boš posedala? Boš gledala v zrak in se prepustila bara Kopac, Zdenka Kopac, Brigita Ložar, Alenka Marjetic Žnider, Marjetka Pajk, Katja Rebolj, Zoran Rink brezdelju, ko pa imaš vendar vedno kaj postoriti?! Takšne in podobne misli so jo obhajale in, iskreno receno, gotovo ni bila Avtorji fotografij: Tanja Bricelj, Tanja Jankovic, Barbara Kopac, Zinka Kosmac, Miha Pavšek Lektoriranje: Darja Tasic Tehnicno urejanje, prelom, priprava za tisk in tisk: IR IMAGE, d. o. o. Oglasno trženje: IR IMAGE, komunikacijska agencija, d. o. o., Medvedova ulica 25, 1241 Kamnik Telefon: 01/ 83 96 400, Faks: 01/ 83 96 411 E-mail: info@ir-image.si Glasilo izhaja enkrat mesecno v nakladi 1.500 izvodov. Brezplacno ga prejmejo vsa gospodinjstva v Trzinu. ISSN 1408-4902 Gradivo za februarsko številko oddajte najkasneje do torka, 5. februarja. Prispevke pošljite v elektronski obliki na naslov uredništva: trzin.odsev@gmail.com. V skladu z uredniško politiko in glede na razpoložljivost prostora v glasilu Odsev si pridržujemo pravico do objave ali neobjave ter krajšanja in preoblikovanja nenarocenih prispevkov. edina. Verjetno ga ni cloveka, ki se ga po obdobju daljše (pre)obreme­njenosti ne bi vsaj za hip lotila zmedenost, kaj naj tako na lepem pocne z vsem tem mirom. Z blagodejno tišino. Z brezdeljem. Ce pa te dni pogledamo skozi okno, vidimo, da se je narava cisto »brez slabe« vesti predala temu, od cesar sodobni clovek tako beži – zatišju! In to kakšnemu! Zdi se, da zdaj vse miruje, stoji, diha pocasneje, ker si nabira moci za (ponovno) prebujenje. Nekdaj, ko so ljudje še znali živeti v skladu z naravnimi cikli, pa se je v zimskem casu upocasnil tudi clovek – zmogel je v miru posedeti ob peci in prisluhniti modrovanju svojih prednikov, modrostim, ki so mu potem v življenju služile kot nekak kompas. Na sreco se zavest o pomembnosti tega vraca tudi v naš cas. In tako obstajajo tudi med nami ljudje, ki znajo iz (navideznega) zimskega zatišja potegniti najboljše – clani nove generacije študijskih krožkov pod vodstvom mentorice Branke Urbanija so že taki in si bodo tudi letos, ob cetrtkih pozno popoldne, z mirno vestjo vzeli cas zase in na Jefacnikovi domaciji prisluhnili življenjskim modrostim. Nagovorila jih bo spokojnost zime in sredi pomladi bodo vzbrsteli in zacveteli njihovi novi projekti. Še kdo pravi, da je zatišje brezplodno?! Raje si ga privošcimo z mirno vestjo pogosteje, tudi med letom, saj je naravnost blagodejno za vse. Preverjeno! Glavna in odgovorna urednica Vesna Sivec Poljanšek Obcina Trzin Spletna stran: w w w.trzin.si E-mail: info@trzin.si Telefonske številke: 01/ 564 45 43 01/ 564 45 44 01/ 564 45 50 Faks: 01/ 564 17 72 Uradne ure: Ponedeljek: 8.0 0 – 14.0 0 Sreda: 8.0 0 – 13.00 in 14.00 – 18.0 0 Petek: 8.0 0 – 13.00 Informacije o prireditvah in dogodkih v obcini Trzin so na voljo tudi v obcinskem informativnem središcu na Ljubljanski cesti 12/f oz. na telefonski številki 01/ 564 47 30. Skupna obcinska uprava obcin Trzin, Komenda, Lukovica, Mengeš, Moravce, Vodice »Medobcinski inšpektorat in redarstvo« Mengeška cesta 9, 1236 Trzin E-mail: inspektorat@trzin.si Telefonska številka: 01/564 47 20 Faks: 01/564 47 21 Uradne ure: Ponedeljek: 9.0 0 – 11.0 0 Sreda: 9.0 0 – 11.0 0 Obcinske novice Proslavili samostojnost in enotnost 26. decembra se je praznovanju dneva samostojnosti in enotnosti pridružil tudi Trzin, z obcinsko proslavo v dvorani trzinskega kulturnega doma. Celoten kulturni program tega vecera je bil prežet z ljubeznijo do domovine, slavnostni govornik, župan Peter Ložar, pa je v svojem govoru ob prazniku poudaril tudi 20-letnico samostojnosti obcine Trzin. Kulturni program so sooblikovali glasbeni ustvarjalci Anže Šuštar, pevke Trzinke in ucenki glasbene šole Lartko ter recitatorke društva upokojencev Žerjavcki. Helena Ogorelec, Olga Stopar in Jelka Mora­vec so z recitacijami domoljubnih pesmi napolnile oder z zanosom in ponosom, podobno pa so bili s pesmimi, ki slavijo Slovenijo, obarvani tudi nastopi glasbenih ustvarjalcev. Rebeka Košir je na kitari odigrala legendarno Ko boš prišla na Bled, nato je s precno flavto nastopila Vita Vinko in ob klavirski spremljavi Alenke Podpecan zaigrala skladbo Flavta na potovanju. Pod vodstvom Primoža Leskovca je zapel ženski pevski zbor Trzinke, za konec pa je zapel tri pesmi v cast Slovenije še odlicni Anže Šuštar in marsikdo v dvorani je vsaj v mislih pel z njim. Župan Peter Ložar se je v uvodu dotaknil prelomnih dogodkov leta 1990, ko smo Slovenci na plebiscitu o samostojnosti države »poka­zali najvecjo možno mero sodelovanja in pripravljenosti, da vnaprej sami skrbimo za svojo usodo«. Opozoril je, da vidimo, ce pogledamo po Evropi, da je samostojna država za marsikateri narod še ved­no zgolj pobožna želja. Vecino govora pa je župan Ložar namenil »20-letnici samostojne obcine Trzin, ki je šla zaradi nedavnih lokal­nih volitev kar nekako neopa ženo mimo«. Med drugim je poudaril, da je postal Trzin pr vic samostojen leta 1850, po reformah v Habsbur­ški monarhiji, in da je ohranil podoben status tudi v kraljevini Jugo­slaviji, vse do zacetka druge svetovne vojne. »Po vojni je bil Trzin še nekaj let samostojna obcina, v zacetku petdesetih let pa se je zopet združil z mengeško obcino in bil kmalu nato vkljucen v obcino Dom­žale, kot smo jo poznali do zacetka devetdesetih let.« Nato je župan orisal zgodovinske dogodke, ki so vodili do ustanovitve samostojne obcine, in nanizal nekaj podobnosti z osamosvajanjem slovenske države, rekoc: »Korelacija s slovensko osamosvojitvijo bi bila že kar predrzna, vendar lahko v nekaj primerih vseeno potegnemo vzpore­dnice. Ko doseže neka skupnost višjo stopnjo razvoja kot druge in s tem tudi vecjo ozavešcenost glede svoje usode, postane sobivanje z drugimi zelo težko ali celo nemogoce, zato se takrat pogosto, ne glede na trud na vseh straneh, porajajo konflikti. Tako je bilo v pri­meru Trzina v odnosu z Domžalami in na mnogo širši ravni tudi v primeru Slovenije v odnosu z nekdanjo Jugoslavijo.« Ob koncu se je župan še zahvalil vsem nekdanjim clanom sveta krajevne skupnos­ti, ob tem pa je kot posebej zaslužnega za trzinsko osamosvojitev omenil letos preminulega Antona Ipavca , zahvalil pa se je tudi »vsem aktivistom, ki so pripomogli k nastanku samostojne obcine Trzin in še posebej volivcem, da so se takrat odlocili za to, kot lahko vidimo, zelo uspešno in ucinkovito pot«. Županov govor se je koncal z novoletnim vošcilom krajanom in njiho­vim družinam, naj bo leto 2019 srecno, mirno in uspešno in predvsem zdravo in veselo. Proslava sej je koncala s pogostitvijo. Besedilo in fotografije: Tanja Bricelj Obcinske novice Potrjeni novi lokalni projekti Lokalna akcijska skupina (LAS) Za mesto in vas je tik pred iztekom minulega leta potrdila šest prijavljenih projektov drugega javnega poziva za lokalni razvoj, v skupni vrednosti 583.632,45 evra. Evropski sklad za regionalni razvoj bo k omenjeni vsoti prispeval 339.136,50 evra, Evropski kmetijski sklad za razvoj podeželja pa 67.470,20 evra. Projekti v okviru LAS Za mesto in vas, sofinancirani z evropskimi sredstvi iz programa CLLD – lokalni razvoj, ki ga vodi skupnost, spodbujajo razvoj na obmocju obcin Trzin, Domžale, Mengeš, Komenda, Vodice in Medvode. Naštete obcine so se potrjenih projektov razveselile med drugim zato, ker bodo z njimi obogatile in razvile vaška in mestna središ­ca, poskrbele za aktivno povezovanje obcanov v obcinsko glasbe­no, kulturno in špor tno življenje in za povezovanje in vkljucevanje ranljivih družbenih skupin v obcinski vsakdanjik. Po zaslugi odobrenega projekta Vesela igrala, ki ga je L AS Za mesto in vas potrdil na drugem javnem pozivu za lokalni razvoj, bo lahko Trzin uredil po obcini otroška igrišca z vsemi potrebnimi igrali. Tako bodo lahko mlade družine z otroki preživljale kakovos­ten prosti cas kar v domacem okolju in se jim v parke in na igrišca ne bo vec treba voziti v okoliške obcine. Enak projekt bodo izvedli tudi Vodicani. Trzinci pa se bodo razveselili še enega projekta v okviru L AS-a – trzinska glasbena šola Lartko bo s projektom Lar tko združu­je približala glasbo prav vsem, ki bi radi zapluli v svet glasbene umetnosti. Potrjeni projekt je namrec cenovno ugoden in bo tako omogocil ukvarjanje z glasbo vsem, ki si tega želijo, ne zgolj tistim z debelejšo denarnico. Da se zavedajo pomembnosti aktivnega preživljanja prostega casa tudi v obcini Vodice, se vidi po tem, da je tamkajšnji teniški klub KUBU prijavil na razpis projekt Ra zlicnost povezuje. Zdaj ga bodo lahko uresnicili in tako bodo povezali razlicne generacije z delavnicami vseživljenjskega ucenja in aktivnega staranja ter z rekreacijskimi dejavnostmi, s tem pa bodo tudi krepili medgenera­cijsko sodelovanje in spodbujali aktivno preživljanje prostega casa obcanov. Poleg tega so potrjeni še trije projekti drugih omenjenih obcin, ki so svoje aktivnosti zacele izvajati že v okviru pr vega javnega poziva. Ti projekti – Stara hišna imena II, Krekovo središ ce II in Z a vas, podjetniki – predstavljajo s svojimi sedanjimi ak­tivnostmi in z nacr ti za njihovo razširitev in obogatitev pomemben prispevek k ohranjanju kulturne dedišcine, podjetništva, socialne oskrbe in medgeneracijskega povezovanja. Vsi potrjeni projekti se bodo zaceli, ko jih bosta pregledala in po­trdila ministrstvo za gospodarski razvoj in tehnologijo in agencija za kmetijske trge in razvoj podeželja. In še to: z L AS-a sporocajo, da že z veseljem sprejemajo pobude za nove projekte za razvoj lokalnih skupnosti. Tretji javni poziv za lokal­ni razvoj L AS Za mesto in vas bo objavljen predvidoma to pomlad. Vec informacij o vsem tem najdete na spletni strani las-mesto­invas.si. Vesna Sivec Poljanšek Obvestilo ambulante za bolezni dojk V zdravstvenem domu v Domžalah deluje že od leta 1998 tudi am­bulanta za bolezni dojk, in to uspešno, kar kaže tudi statistika odkritih karcinomov dojk. Ta preventivni program pa od leta 2012 naprej postopno usiha, ker se je takrat zacel izvajati nacionalni program DORA, ki ga financira Zavod za zdravstveno zavarovanje Slovenije, zajema pa ženske od 50. do 69. leta starosti. Nekatere obcine, med njimi tudi obcina Trzin, pa krijejo ob tem dodatno še stroške: -preventivnih klinicnih pregledov dojk, -preventivnih mamografij in -UZ dojk, in sicer za ženske, mlajše od 50 let in starejše od 69 let, ki niso vkljucene v presejalni program DORA. Za navedene preglede ni potrebna napotnica, na pregled se naro­cite po telefonu (01) 72 45 220 ali 051 683 773 in dobili boste vse potrebne informacije. In še opozorilo: Ce opazite na dojkah kakšne spremembe, si ne glede na svojo starost pri svojem izbranem osebnem zdravniku ali ginekolo­gu cim prej pridobite napotnico za pregled. Zdravstveni dom Domžale in Obcina Trzin Obcinske novice Subvencioniranje cepljenja proti klopnemu meningoencefalitisu Obcina Trzin je tudi v letošnjem proracunu namenila nekaj sredstev za preventivne zdravstvene programe za obcane, med drugim za cepljenje proti klopnemu meningoencefalitisu. To cepljenje je priporocljivo za osebe, starejše od enega leta, ki bivajo na endemskem obmocju ali ki predvidevajo aktivnosti v na­ravi. Bazicno cepljenje se praviloma opravi s tremi odmerki cepiva v mišico nadlahti, shema cepljenja pa je naslednja: -prvi odmerek, -drugi odmerek 1–3 mesece po prvem odmerku, -tretji odmerek 5–12 mesecev po drugem odmerku. Prvo revakcinacijo – osvežitveno cepljenje – se opravi z enim odmerkom cepiva tri leta po tretjem odmerku prvega cepljenja, naslednje revakcinacije pa so priporocljive vsakih pet let oziroma pri starejših od 60 let na tri leta. Cepljenje s pr vima dvema odmerkoma je smiselno opraviti v zim­skih mesecih, saj tako dosežemo zašcito še pred zacetkom sezone aktivnosti klopov. Cepljenje odraslih pacientov, starih vec kot 18 let, ki imajo stalno bivališce v Trzinu, tako svojih kot tudi vseh drugih, ki imajo izbra­nega osebnega zdravnika drugje, bosta izvajali specialistka dru­žinske medicine zdravnica Vesna Milojevic in medicinska sestra Regina Povž v splošni ambulanti v Trzinu, na Ljubljanski 12f. Za cepljenje, in to med ordinacijskim casom, se je treba dogovo­riti vnaprej, po telefonu, na (01) 564 40 50. Otroke in mladino do 18. leta pa bo cepila zdravnica Irena Kle­mencic, specialistka pediatrinja, v zdravstvenem domu v Domža­lah, na Mestnem trgu 2. Telefonska številka za narocanje za cepljenje v Domžalah je (01) 72 45 271. Na cepljenje prinesite s seboj kartico zdravstvenega zavarovanja in cepilno knjižico. Odraslim obcanom Trzina pripada sofinanciranje za prvo od treh bazicnih doz in za prvo revakcinacijo – obcan placa polovico doze cepiva (15 EUR), drugo polovico pa zdravstveni dom zaracuna Obcini Trzin. Za otroke in mladostnike do 18. leta starosti je brez­placno cepljenje z vsemi odmerki. V celoti je cepljenje brezplacno tudi za prejemnike ob­cinske socialne pomoci in njihove družinske clane, v teko­cem letu prejemanja pomoci, in sicer na podlagi potrdila o upravicenosti. Vlogo za izdajo potrdila o upravicenosti se vloži na Obcini Trzin za vsako cepljenje posebej, zdra­vstveni dom pa to potrdilo nato priloži racunu, izstavlje­nemu Obcini Trzin za opravljeno cepljenje. Zdravstveni dom Domžale in Obcina Trzin Družina v skupnosti Družina je v današnjem casu trdega kapitalizma pod velikim priti­skom, to še posebej velja za družine z majhnimi otroki. Tudi v družini namrec zmanjkuje casa za iskrene pogovore, kar pa je osnova dru­žinskega sožitja. Najboljša naložba za telesno, duševno in socialno zdravje, za kakovost vzgoje in za sreco vseh v družini pa je ucenje komuniciranja in lepega sožitja med starši. Vaš otrok bo cez dvajset let odrasel clovek, njegov odnos do vas, staršev, pa je odvisen od tega, kako toplo vzdušje je bilo v družini med njegovim odrašcanjem in kako ste se znali starši pogovarjati med seboj. Dobrega komuniciranja se je mogoce nauciti, samo odlociti se mo­ramo za to. V Krekovem središcu v Komendi, na Krekovi 10, pripravljamo vsako drugo soboto v mesecu, od 9.30 do 12.30, DELAVNICE ZA DRUŽINE. Delavnice vodijo in izvajajo strokovnjaki Inštituta Antona Trstenjaka za gerontologijo in medgeneracijskega središca, s primerno animacijo pa je v tem casu poskrbljeno tudi za vaše otroke. Drugi program, ki ga izvajamo v Krekovem središcu, pa je Babi ser­vis, to je varstvo otrok, pri katerem sodelujejo mlajše upokojenke. Tu gre za varstvo, ko otroci niso v šoli ali vrtcu, starši pa imajo neodložlji­ve opravke ali pa bi si radi vzeli nekaj casa zase, na primer, zvecer, in otroke takrat pustili v varnem varstvu. Oba programa omogocata lokalni skupnosti boljše sožitje družin in ravno zato, ker se zavedamo njune pomembnosti, sta sofinancirana od EU-sklada za regionalni razvoj in od države, in sta zato za uporab­nike brezplacna. Programa se izvajata v obcinah Trzin, Mengeš, Vodice in Komenda. Za prijavo na programa in za dodatne informacije smo vam na voljo na elektronskem naslovu viktorija.drolec@zmsk.si. Za Babi servis pa se je mogoce prijaviti tudi z aplikacijo na spletni strani partnerja pri tem projektu, Zavoda Medgeneracijsko središce Komenda, na zmsk.si. Viktorija Drolec, vodja projekta V našem kraju Na potepu po deželi vzhajajocega sonca Na hladen decembrski vecer smo se na potopisnem predavanju odpravili v deželo mnogih nasprotij, na Japonsko, državo, ki nosi v sebi nekaj, cesar druge države ne premorejo. Nekaj, kar je le japonsko. In to je njihova »japonskost«. Ta se kaže v kulturi belega riža, sušija, origamijev, ikeban, karaok, pa tudi v težkem zgodovinskem bremenu druge svetovne vojne, ki ga država še vedno nosi. In to breme je vecje in težje od bremen, ki jih nosi vecina drugih držav. V mirovnih muzejih v Hirošimi in Nagasakiju, denimo, je jasno cutiti utrip katastrofe, ki je doletela to otoško državo 6. in 9. avgusta 1945. Obiska teh muzejev zato zlepa ne pozabiš. Predavatelj Zoran Furman nas je z energicnim nastopom in iskre­nim pripovedovanjem ob fotografijah popeljal v domovino prijaznih odprtih ljudi, ki se vedno razveselijo tujih obiskovalcev. V treh tednih, ki jih je kot popotnik preživel na japonskih tleh, je spoznal, da cetudi delujejo navzven zaprto in sramežljivo, so vse kaj drugega kot takšni. Ob mnogih priložnostih, kot je povedal, je prejel neverjetno topel od­ziv, kar je popolnoma porušilo nekatere stereotipe zahodnega sveta o japonski kulturi. Doloceni stereotipi, ki jih sama nikakor ne jemljem kot slabe, morda zgolj kot nenavadne, pa popolnoma držijo. Denimo, da obstajajo na Japonskem navodila (in priporocila) za uporabo prakticno cesarkoli, od prevoznih sredstev do toaletnega papirja – vsaj slednje je za nas sme­šno, ceš, kdo pa ne zna uporabljati toaletnega papirja. A upoštevati je treba, da je koncept japonskih stranišc že v osnovi drugacen od naših, zatorej so potrebna dolocena pojasnila (kljub temu se zahodnjaki ob tem še vedno nasmejimo). Kar je mene ob popotnikovi pripovedi še posebej navdušilo, pa sta mir in tišina na javnih prevoznih sredstvih. Tam je uporaba mobilnih telefonov prepovedana, pogovori pa so pre­cej tihi, kar kaže na visoko stopnjo uvidevnosti do sopotnikov. Pravijo, da je Japonska dokaj varna država. A to ni tocno. Japonska je popolnoma varna država, vsaj v primerjavi z drugimi državami, tako podnevi kot ponoci, v mestih in vaseh. In ceprav je na Japonskem tudi veliko tujcev, se stopnja varnosti ne zmanjšuje. Tudi to je nekaj, cesar drugje ne doživimo. In ne smemo pozabiti omeniti kulinaricne specialitete, od vsem zna­nega sušija do okonomiyakija, ki je še posebej znacilen za Hirošimo in njeno okolico. Vecino teh dobrot si sicer lahko privošcimo tudi v evropskih mestih, ampak izkušnja ob okušanju tu nikakor ni enaka, kot ce to zaužiješ v primarnem okolju. Japonska je, kot smo spoznali tudi na tem predavanju, vredna obi­ska, saj lahko šele tako spoznamo njeno pravo lepoto. In dojame­mo, da ni le dežela vzhajajocega sonca, temvec tudi dežela odprtega uma, premnogih naravnih lepot in izredne dobrotljivosti. Besedilo in fotografiji: Barbara Kopac Redni nadzor varnostnikov pregnal sežigalce kablov? V decembrskem Odsevu smo porocali o sežiganju kablov na koncu Bele ceste. Zdaj ko to porocamo, pa smo že tretji teden brez takega ognja, saj izvaja varnostna služba v tem delu gozda redni vsakodnevni nadzor, medtem ko so na obcini v tednih pred tem zabeležili kar nekaj neželenih obiskov sežigalcev kablov. Zbiralci bakra so decembra zažigali kable na koncu Bele ceste vsaj še dvakrat. Na Dobenu, ki je kraju sežiganja po zracni crti najbližje, so v jasni noci opazili ogenj in dim iz doline, zato so poklicali operativno­-komunikacijski center, na številko 112, od tam pa so obvestili trzinske gasilce, naj posredujejo. Kot opozarja župan Peter Ložar, pa še vedno velja poziv prebivalcem ob poti v gozdicek, naj bodo pozorni in naj o kakršnem koli sumlji­vem dogajanju v gozdu takoj porocajo. Še zlasti naj bodo pozorni na kombinirana vozila, ki se vozijo po Kidricevi ulici proti gozdu v poznih vecernih urah. Obcina trenutno financira varnostno službo, da opravlja na obmocju Bele ceste redni nadzor, ker pa obstaja bojazen, da se bodo storilci preselili kam drugam v bližini, je sodelovanje krajanov s takim opozar­janjem zelo pomembno. Tanja Bricelj V našem kraju Druženje obcanov v znamenju veselega decembra Tradicionalno prednovoletno srecanje obcanov Trzina je letos potekalo nekoliko drugace kot minula leta. Pred njim se o njem ni vedelo nic vec kot to, da bo srecanje v soboto, 22. decembra, v dvorani KUD-a Franc Kotar in da bodo za zabavni program poskrbeli kudovci. Kako dobro je uspelo to nacrtovano presenecenje, je jasno pokazal bucen aplavz ob koncu, zakaj so vsebino vecera skrbno skrivali celo pred županom, ki je tudi sam clan KUD-a, pa se je izkazalo ob tocki, ki je bila vrhunec vecera. Vrhunec vecera – odlicen pevski nastop Brigite Ložar v vlogi gospe Božickove kot darilo županu Na zacetku je župan Peter Ložar pozdravil vse zbrane in jim pojasnil, da obicajnega pregleda opravljenega v iztekajocem se letu tokrat ne bo delal, saj smo zaradi nedavnih lokalnih volitev o tem dobili že veliko informacij. Je pa pohvalil trzinska društva in njihovo angažiranje pri pripravi proslav in kulturnih prireditev, pri cemer tudi zgledno sodelu­jejo. »Njihovo delo je zelo pomembno, saj si trzinska obcina za razliko od sosednjih ne more privošciti koncertov znanih pevcev. In zato za zabavo poskrbimo sami. Ko pa spremljam dogajanje tudi drugje, vi-dim, da ima redkokatera obcina tako pestro kulturno in društveno živ­ljenje kot Trzin,« je še povedal Ložar in obcanom zaželel lepe praznike in srecno in uspešno novo leto. Potem pa so vzeli vajeti v roke clani kulturno-umetniškega društva in v sodelovanju s pevkami ženskega pevskega zbora Trzinke poskrbe­li za multimedijsko kabaretno-varietejsko predstavo in odlicno zabavo cisto v slogu veselega decembra. Božicno-novoletno vzdušje so ustvarili z glasbeno-pevskimi tocka­mi, v odmorih med njimi pa smo lahko na platnu pod odrom spremljali serijo video posnetkov, v katerih sta los Stane (Anže Zupanc) in škra­tinja Chiqitita (Aleksandra Kmetic) duhovito iskala rešitve za težave, ki so jih v pismih Božicku opisali prebivalci Trzina, in se ga ob tem še prav po decembrsko 'nacukala'. Zabavne posnetke si lahko ogledate tudi na kanalu youtube, pod naslovom Los svetuje. Na odru pa smo poleg Trzink, ki so znova navduševale z decem­brskim modnim slogom, videli tudi neme, zato pa gibalno izjemne palcke ( Jure Strmljan, Saša Hudnik, Anže Mohar), ki so si izposodili Magnificovo In ko enkrat bom umrl, pa duet iz romanticnega muzikala iz sredine prejšnjega stoletja Baby, it's cold outside, ki sta ga izvedla Matija Šmuc in Aleksandra Kmetic, na sanke je sedel Božicek (Matija Šmuc) in odlicno odpel Driving home for Christmas, vrhunec vecera pa je bilo darilo presenecenja za župana. Iz velikega paketa s pentljo V našem kraju Zakljucna tocka je bila prava paša za oci. je v zapeljivi božicni obleki izstopila mati županja, pardon, gospa Bo­žickova in s pesmico Santa baby povabila župana, naj se to noc ven­darle spusti po dimniku. Odlicen pevski nastop, v katerem ni manjkalo drznih potez predsednice KUD-a Franc Kotar Brigite Ložar, je navdušil obcinstvo in, o tem smo prepricani, tudi Božicka oziroma župana. Po zakljucni Feliz Navidad v izvedbi »lososa« Staneta in škratinje »Chiqite« (identiteta teh dveh je nenehno preskakovala) so se v zelo pestri, barvno usklajeni scenski postavitvi še enkrat zvrstili vsi na­stopajoci in nazadnje povabili še obiskovalce, naj se tudi oni najprej okrepcajo na zakuski, nato pa primejo za mikrofon in se preizkusijo v karaokah. In nekaj jih je res zbralo dovolj poguma. Šele v prihodnjih letih pa se bo pokazalo, ali se je s tem zacela tradicija prednovoletnih druženj, ki bodo vse bolj navduševala tudi mlajše generacije obcanov. Tanja Bricelj, foto: Peter Hudnik/HoodFoto in Tanja Bricelj Otroci z Božickom ob kaminu Ob pestrem decembrskem dogajanju je trzinska knjižnica ob koncu leta poskrbela tudi za obisk Božicka – ta je otroke razveselil z lepimi mislimi in širokim nasmehom in jih za povrh nagradil s prisrcnim daril­cem, za popestritev vecera pa je poskrbela razigrana pravljicarka Mili, ki s svojo aktivnostjo in zanosom navdihuje otroke in tudi starejše. Mili je otrokom doživeto podala božicno obarvano zgodbo o skro­mnem decku, ki si pod božicnim drevescem ni zaželel velikih razko­šnih daril, temvec zgolj topla oblacila, da bi lahko kljuboval ostrim vetrovom mrzlega decembra, in okusno orehovo potico, da bi se lahko posladkala tudi njegova skrbna skromna mama. Mili se je ponovno povsem vživela v vlogo in tako je otrokom približala tisti pravi božic, katerega bistvo ni v prejemanju, temvec v dajanju. S tem novim pog­ledom na smisel adventnega casa so nato vsi zbrani skupaj priklicali Božicka, ki se je z veseljem odzval na otroško glasno vzklikanje. Ob toplem kaminu in okrašenem božicnem drevescu se je božicna družba zapletla v zanimiv pogovor o božicnem veceru in božicu, igrivo druženje pa zakljucila s fotografiranjem. Otroci so prijetno decembrsko druženje zapušcali obogateni z no­vimi spoznanji o pomenu praznikov in nagrajeni z darilcem, z obilo pozitivne otroške energije, ki je napolnila Center Ivana Hribarja, pa je bil ta vecer obdan tudi tokratni osrednji gost – priljubljeni Božicek. Besedilo in fotografija: Barbara Kopac V našem kraju Navdihujoca izobraževanja na Jefacnikovi domaciji Na Jefacnikovi domaciji sta letos znova zaživela študijska krožka pod vodstvom energicne mentorice in vsestranske ustvarjalke Branke Urbanija. V krožku Etno fletno se bodo kot lani tudi letos zbirali ljubitelji slovenske dedišcine, v krožku Stres – moj prijatelj pa tisti, ki bi radi usvojili razlicne tehnike za lažje sprejemanje vsakodnevnih izzivov. Po lanski nadvse uspešni sezoni študijskih krožkov po skandinavskem vzoru, ki spodbujajo k vseživljenjskemu ucenju, se je ena pr vih mento­ric takega izobraževanja na soncni strani Alp, Branka Urbanija, odlo­cila, da bo zastavljeno delo nadaljevala. Obisk krožkov in njihovi lanski rezultati so presegli vsa pricakovanja, zato ni dolgo pomišljala, ali naj se dela letos spet loti ali ne. Udeleženci krožkov prihajajo na Jefacnikovo domacijo v Trzinu iz do­mace obcine in tudi iz sosednjih krajev, od Mengeške Loke in Mengša do Radomelj, Domžal, Ljubljane in številnih gorenjskih vasi. Glas o kakovostnih brezplacnih izobraževalnih uricah v idilicnem okolju stare tipicne trzinske domacije se pac hitro širi naokrog. In cemu bodo udeleženci študijskih krožkov posvecali pozornost le­tos? »Na krožku Etno fletno smo na prvem informativnem srecanju, konec decembra, nanizali številne zanimive predloge, izmed teh pa smo nato na našem drugem srecanju, v zacetku januarja, izbrali tis­tega, za katerega se jih je ogrelo najvec,« nam je povedala Branka Urbanija. Letošnja precej obširna tema zajema življenje ob Pšati v starih casih, pred petdesetimi in vec leti. »Vsak udeleženec je dobil svojo nalogo. Eni bodo raziskali, kako se je odvijalo življenje ob Pšati v krajih, skozi katere tece ta potok, drugi bodo zavihali rokave in se lotili proucevanja izvora imena in zbiranja zanimivosti, povezanih z zalede­nelo Pšato, ki so jo z veseljem obiskovali tudi Ljubljancani, z vlakom, tretji imajo nalogo prouciti podrobnosti o izviru in izlivu Pšate, pomen simbola vode in še marsikaj drugega,« je razložila Branka Urbanija. tockah z izgovarjanjem ustrezne afirmacije (tehnika EFT) do ucenja Na naslednjih srecanjih bodo najprej obdelali vse dobljene podat-preusmerjanja negativnih misli, meditacije, gibalnih vaj in še marsi­ke, cisto na koncu, po dobrih treh oziroma štirih mesecih druženja, cesa drugega. pa bodo rezultate svojega raziskovanja o življenju ob Pšati strnili v Oba študijska krožka gosti Jefacnikova domacija, ob cetrtkih od zanimiv film. 17.30 do 19.30, zaradi zanimivih vsebin in odlicne družbe pa svoja Pestro in poucno, obljublja Urbanijeva, pa bo tudi na drugem štu-druženja pogosto še podaljšajo, vsaj za pol ure. dijskem krožku, ki se posveca sprejemanju stresa kot dela življenja. Ce je vsebina opisanih študijskih krožkov pritegnila tudi vas, se jim Mentorica bo clanom krožka Stres – moj prijatelj predstavila razlicne še vedno lahko pridružite! tehnike obvladovanja stresa in sprošcanja, od tapkanja po energijskih Besedilo in fotografije: Vesna Sivec Poljanšek Društva pomembno funkcijo ni imel casa. Tako je postal predsednik društva Edvard Završnik, tudi ta pa je Škedlju zelo zaupal in se je z njim pogosto posvetoval in ga je predlagal za funkcijo clana nadzornega odbora. In ko so potrebovali novega blagajnika, so se prav tako nanj obrnili za pomoc, da najde primernega kandidata. Tako težo je imela njegova presoja. Ob funkcijah, ki jih je opravljal, pa je vrsto let hodil z ženo Veroniko tudi v terme Topolšica, na organizirano ohranjanje zdravja težkih invalidov, ki ga pripravi društvo vsako leto. Na društvo ima zelo lepe spomine, danes pa ne more vec toliko sodelovati pri njegovih aktivnostih, kot je nekoc. Skozi življenje s pozitivno naravnanostjo Franc Škedelj živi v Trzinu od 23. decembra 1979, ko sta se sem preselila z ženo Veroniko, ki zelo lepo skrbi zanj in mu je v veliko pomoc, ceprav pove, da ima njen soprog tako mocne roke, da mar­sikatero delo še vedno opravi sam, in da pri delu vcasih pomaga tudi njej. Škedelj tudi še vedno vozi avto. Vozil ga je tudi takoj po nesreci, zdaj pa mu dovoljenje podaljšujejo sproti po eno leto in še to z nekaj omejitvami. Zakonca Škedelj pripovedujeta, da se je nesreca zgodila sicer v najlepših letih njunega življenja, a da nista dopustila, da bi ju to prevec omejevalo. Hišo v Trzinu sta si prilagodila, da je za invalida lažje dostopna, in tako je marsikaj lažje. Edino, kar jima kdaj zagreni dan, je to, da nimata vec toliko prijateljev, saj marsikateri od njunih nekdanjih prijateljev ni docakal tako lepe starosti. Zato pa jima lepšajo dneve tudi dva sinova, tri vnukinje in štirje pravnuki. Sploh se ne pritožujeta, temvec živita skromno in srecno, polna optimizma. Clani Medobcinskega društva invalidov Domžale ju bomo z naj­vecjim veseljem še naprej obiskovali, tako kot tudi vse druge clane iz Trzina, vsem pa želimo v novem letu vse dobro in jih vabimo, naj se tudi letos udeležujejo naših številnih društvenih aktivnosti. Zakonca Škedelj ostajata kljub težki življenjski preizkušnji tudi na jesen Nejc Lisjak, MDI Domžale, foto: Arhiv MDI Domžale življenja optimista. Mesecne novice trzinskih gasilcev December smo v prostovoljnem gasilskem društvu Trzin preživeli mirno, saj nismo imeli veliko intervencij. 8. decembra ob 17.23 smo dobili poziv, enako kot že slaba dva tedna pred tem, zaradi kurjenja odpadkov na koncu Bele ceste. Ko smo prispeli tja, je bil ogenj že pogašen. Pregledali smo okolico s termovizijsko kamero in ugotovili, da se je kurilo na dokaj velikem obmocju. Pocakali smo še policiste. Pri kurjenju je zopet prišlo do ekološkega onesnaženja in poškodb na drevesih. Vse, ki se spre­hajajo na obmocju Bele ceste, naprošamo, da so tam pozorni na kombinirana vozila in morebitno kurjenje. 27. decembra ob 18.04 so nas iz regijskega centra obvestili, da je potrebna pomoc v Lobodovi ulici, ker se je obcan zaklenil ven in ni mogel v svoj dom. Vrata smo odprli s tehnicnim posegom. 10. decembra smo pripravili novoletno zabavo za gasilsko mladino. Organizirali smo družabne igre, mentorji pa smo poskrbeli tudi za prigrizek. In ker so bili otroci vse leto zelo pridni, so dobili tudi darila. Vsi skupaj, tako clani kot gasilska mladina, pa že komaj cakamo, ZAHVALA da se bo zacela gradnja novega doma zašcite in reševanja, v kate- PGD Trzin se iskreno zahvaljuje vsem obcanom in podjetjem, ki rem bomo imeli vec prostora in boljše razmere za delo kot v obsto­ nam ob koncu leta pomagajo s prostovoljnimi prispevki za kole­ jecem gasilskem domu (na fotografiji) tudi mi, gasilci. darje ali nam prispevajo 0,5 odstotka dohodnine. S to pomocjo varneje, ucinkoviteje in lažje posredujemo, ko je to potrebno. Z gasilskim pozdravom Na pomoc! Dušan Kosirnik, foto: Arhiv PGD Trzin Društva 40 let uspešnega dela Pod castnim pokroviteljstvom predsednika republike Boruta Pahor­ja in v družbi clanov, sodelavcev in gostov je Društvo paraplegikov ljubljanske pokrajine 13. decembra proslavilo 40 let uspešnega dela. Ustanovljeno je bilo 5. decembra 1978, v teh štirih desetletjih pa ga je vodilo pet predsednikov. Na slovesnosti, prepleteni z glasbo, poezijo, dobrodelnostjo in poklo­nom ljudem, ki so pomembno pripomogli k razvoju društva, je društvo in njegovo poslanstva predstavila njegova predsednica Mirjam Ka­nalec, z nagovorom pa se ji je pridružil tudi njihov clan in predsednik Zveze paraplegikov Slovenije Dane Kastelic. Ob praznovanju so se s projekcijo izvirnih fotografij, ki so zgovor­ne pricevalke bogate zgodovine društva, zazrli v preteklost, vse od ustanovitve organizacije slovenskih paraplegikov in tetraplegikov, casa burnega politicnega in gospodarskega dogajanja do danes. V nadaljevanju so predstavili socialne programe in številne pomembne mejnike, ki so zaznamovali društvo na vseh podrocjih. V proslavljanje visokega jubileja je bilo vpeto tudi zbiranje denar­ja za nakup novega kombija, ki ga društvo nujno potrebuje za varen prevoz clanov. Tako je njihov slikar Željko Vertelj, ki slika z usti, med prireditvijo ustvarjal sliko Potok v zimi, namenjeno licitaciji. Voditelj Robert Pecnik - Peco pa je zbrane pozval, naj vzamejo v roke mobilne telefone in na številko 1919 pošljejo SMS s sporocilom KOMBI5. Akciji zbiranja sredstev za kombi se lahko pridružite tudi vi, tako da na TRR SI56 6100 0001 8731 144 nakažete svoj prispevek. Na proslavi so se spomnili tudi clanov, ki so v preteklosti uspešno krmarili društvo in ga pomagali pripeljati do današnje prepoznavnosti. Nekdanjim predsednikom so podelili plakete društva, drugim zasluž­nim clanom pa priznanja. Tako priznanje za sodelovanje in podporo je prejelo tudi podjetje Mercator. Zahvalili pa so se tudi vsem partner­jem, obcinam, invalidskim organizacijam, institucijam, sponzorjem in donatorjem ter drugim, ki so sodelovali z njimi in jih podpirali, še posebej krovni organizaciji Zvezi paraplegikov Slovenije. Brez njihove pomoci ne bi dosegli takih uspehov. Slovesnost so popestrili in obogatili mlada harfistka Taja Rijavec z ljubljanskega Konservatorija za glasbo in balet, društvena pesnica in veckratna nagrajenka Darinka Slanovec, plesni par Martina in Roman iz kluba Zebra in Nuša Derenda. Jože Globokar, Društvo paraplegikov ljubljanske pokrajine, foto: Tomaž Demšar Unicefova puncka našla svoj dom v Trzinu S posvojitvijo puncke iz cunj ste pomagali rešiti otroško življenje. HVALA! To pretresljivo sporocilo je v trenutku, ko smo ga prejeli, spletlo so­delovanje med Unicefovimi prostovoljkami iz domžalske Lipe in na­šim turisticnim društvom Kanja. Domžalske prostovoljke že vrsto let izdelujejo prelepe puncke iz cunj, poimenovane po pravljicnih junakih, kot so Rdeca kapica, Janko in Metka, Pika Nogavicka, Špela Marjanca ... Vsaka pa ima priloženo tudi dopisnico, s katero donator sporoci Unicefu, kje je puncka našla svoj dom. Špela Marjanca ga je našla v Trzinu, kjer ima zdaj castno mesto v vitrini v avli Centra Ivana Hribarja. Puncka iz cunj pa zdaj ni vec samo tradicionalna igraca revnejših otrok, saj simbolizira tudi kampanjo, s katero se nabirajo sredstva za cepljenje otrok. Za vsako donacijo 20 evrov prejme donator puncko iz cunj, s tem prispevkom pa omogoci, da je v eni od držav v razvoju en otrok cepljen proti šestim nalezljivim otroškim boleznim – otroški paralizi, oslovskemu kašlju, davici, ošpicam, tuberkulozi in tetanusu. Sredi decembra smo imeli v Trzinu razstavo punck iz cunj, ki je bila na ogled žal zgolj dva dneva, njenega odprtja pa se je udeležil tudi župan Peter Ložar; izrazil je zadovoljstvo, da je ta posebna razstava prispela tudi v Trzin, in ob tem kupil dve puncki. Boris Lukner in Jože Petric sta kupila tri puncke in z njimi razveselila tri trzinske deklice, eno puncko iz cunj, Špelo Marjanco, pa je, kot receno, kupilo tudi naše turisticno društvo. Prijetno dopoldne, na katerem je o projektu Puncka iz cunj spre­govoril tudi predsednik društva Lipa Domžale Marjan Ravnikar, so z odlicnim nastopom popestrile domžalske citrarke. Dunja Špendal, foto: Zinka Kosmac Portret meseca Mag. Neli Zidar Kos, citrarka in vodja upokojenskega pevskega zbora Žerjavcki »Moj poklic je tudi moje najvecje veselje.« Magistrico Neli Zidar Kos smo na trzinskih prireditvah že srecali, in to s citrami, nedavno, ob 20-letnici upokojenskega društva Žerjavcki, pa je nastopila tudi v vlogi zborovodkinje upokojenskega pevskega zbora. Ker prihajata oba z možem iz Štajerske in ker se Neli trenutno posveca predvsem svojima malima nadobudnežema, je še ne poznamo dobro, a 28-letna citrarka obljublja, da bomo Trzinci o njej v prihodnje še slišali. Neli Zidar Kos je s Ponikve pri Žalcu, v Trzin pa se je priselila pred štirimi leti, ko sta si z možem Damjanom uredila svoje gnezdo v novem Trzinu. »V Trzinu mi je zelo všec narava, bližina gozda in sprehajalnih poti, zelo pomembna pa je tudi lokacija kraja, saj je tukaj logisticno vse na dosegu roke: blizu je Ljubljana, blizu je leta­lišce, blizu so Kamniško-Savinjske Alpe … Oba z možem prihajava s podeželja in težko sem si predstavljala, da bi kdaj živela v Ljubljani, a na Trzin sem se lahko privadila,« pojasni Neli. V novem domu so kmalu postali družina, saj sta kmalu dobila si­nova Aleksandra in Kristjana, pred drugim porodom pa je Neli za­kljucila magistrski študij sodobne glasbe na Visoki šoli za glasbo in gledališce v Münchnu, potem ko je tu leta 2013 z odliko koncala že univerzitetni diplomski študij pedagoške smeri, iz citer in klavirja. Ko jo vpra š amo, kako so v njeno življenje prišle cit re, se na smehne in pove, da ji je bila glasba položena že v zibko, saj izhaja po mamini strani iz družine Kos, v kateri so bili glasbeniki tudi že njen ded in njegovi bratje. »V Etnološkem muzeju na Ponikvi sem kot majhna deklica pr vic videla citre in sem se takoj zaljubila vanje. Nekdaj je veljalo, da so citre klavir malega cloveka, in so bile zelo priljubljene, v casu mojega odrašcanja pa ni bilo tako,« pojasni Neli Zidar Kos in nadaljuje, da se je njena glasbena pot zacela že v glasbenem vr tcu v Celju, pri Damjani Golavšek, nato pa se je nadaljevala z igranjem klavirja na celjski glasbeni šoli in kasneje še s poukom citer in orgel. »Umetniško gimnazijo v Celju sem koncala z glavnim predmetom orgle, nato pa sem opravila zelo zahtevne izpite iz teorije, igranja na citre in nemškega jezika, da sem se lahko vpisala na študij citer in klavirja na Visoki šoli za glasbo in gledališce v Münchnu.« Letos nameravata Neli in Karmen posneti zgošcenko Ko govorimo o Neli Zidar Kos, ne moremo mimo njene sestre Portret meseca Karmen Zidar Kos, ki je prav tako diplomirala iz citer, in to na isti münchenski univerzi. Obe sta od leta 2015 štipendistki münchenske organizacije Yehudi Menuhin Live Music Now, ki podpira uspešne talentirane mlade glasbenike in jim omogoca koncerte. Karmen in Neli sta znani kot sestrski citrarski duo, vendar sta v zadnjih letih nekoliko manj nastopali, saj so imele v Nelijinem življenju prednost pred citrami … otroške plenice. Kljub temu pa je za njima že lepo število nastopov in nagrad. Za letos obljubljata, da bosta še pred decembrom izdali svojo prvo zgošcenko s citrarsko priredbo slovenskih popularnih in ljudskih pe­smi. In ker ob igranju tudi odlicno pojeta, ne dvomimo, da bo šlo za glasbeno poslastico, saj nam petje ob zvokih citer še vedno pricara romanticno vzdušje ob kaminu in vrocem caju, ki diši po jabolkih in cimetu. Ob tem pa nacrtujeta še izdajo not in ucbenika za citre, saj želita prispevati k razširjanju strokovne citrarske literature. Neli poucuje citre – na glasbeni šoli v Grosuplju in na celjski ume­tniški gimnaziji – ter vodi mladinski cerkveni pevski zbor v Mengšu in, kot smo zapisali že v uvodu, tudi trzinske pevce Žerjavcke. V lokalno okolje se vkljucuje šele v zadnjem casu »Šele zadnje leto se vkljucujem v življenje v kraju, kajti to prej tudi zaradi napornega šolanja v Nemciji ni bilo mogoce. Zelo me navdušuje delo z mladimi glasbeniki, saj je moj poklic tudi moje najvecje veselje, rada pa delam tudi s starejšimi. Z Žerjavcki se vcasih zelo nasmejimo in pogosto me spravijo v dobro voljo, seveda pa se moramo zavedati, da gre pri njih za starejše glasove, in temu primerna so tudi pricakovanja. Starejši potrebujejo vec motivacije in jim veliko pomeni pohvala, enako pa je tudi pri otrocih,« pove Neli in pojasni, da je bila sama pri ucenju inštrumenta deležna še toge »ruske« vzgoje, ki je temeljila predvsem na vztrajni vaji, medtem ko se danes uporabljajo novejši pristopi, na primer tako imenovana metoda Suzuki, pri kateri je velik poudarek na intenzivni vkljuceno­sti staršev v ucni proces, kar pomeni, da se inštrumenta ob otroku ucijo tudi starši. Tako dobi otrok veliko vec motivacije in napreduje mnogo hitreje. »Z otroki nadvse rada delam, ker je pri njih mogoce doseci zelo ve­lik napredek. Z malcki pojemo pesmice in igramo na orffove inštru­mente, pri nekoliko starejših pa že ni vec dovolj samo talent, ampak je potrebno tudi trdo delo. Tu odigrajo pomembno vlogo starši in njihova podpora otroku, da vztraja in da redno vadi. S sestro so naju vzgajali, da je treba to, kar zacneš, tudi dokoncati. To se odraža tudi pri osebnosti in menim, da imajo otroci, ki se ucijo igrati neki instrument, vec možnosti, da odrastejo v odgovorno, samostojno in zrelo osebnost,« pove Neli za konec. Tanja Bricelj, foto: Osebni arhiv Neli Zidar Kos in Tanja Bricelj Iz vrtcev in šole Dobrodelni novoletni koncert Otroški pevski zbor je navdušil z Offenbachovo Barkarolo in z živahno Se vrtim skupine Abba – slovensko besedilo na glasbo uspešnice Waterloo je delo mentorice zbora, uciteljice Mateje Košir, ki je prevedla tudi pesem Naj sneži (Let it snow). Društvo prijateljev mladine Trzin in trzinska osnovna šola orga­nizirata že vrsto let tradicionalni decembrski novoletni koncert Zapojmo in zaigrajmo skupaj, na katerem nastopajo z glasbenimi tockami tako otroci kot odrasli. Glasba, od klasicne do moderne, je tako 12. decembra privabila v šolsko telovadnico veliko obiskovalcev, predvsem starše, ki so s ponosom spremljali nastope svojih malih nadobudnežev. Na uro in pol trajajocem koncertu smo si gledalci z zanimanjem ogledali odlicne plesne in pevske nastope, ki nikogar niso pusti­li ravnodušnega. Po uvodnem pozdravu nove ravnateljice osnovne Iz vrtcev in šole šole Matejke Chvatal sta s quickstepom poskrbela za živahen za­cetek programa mlada plesalca Tara Kveder Anteric in Nejc Jemc, ucenec devetega razreda naše šole (vec o tem izvrstnem mladem plesalcu preberite v rubriki Na mladih svet stoji), kasneje pa sta odplesala še dinamicni jive. Na prireditvi so plesale tudi najmlajše baletke Baletnega društva Loboda, mažoretno palico pa so spretno vrtele tri skupine mladih tr zinskih ma žoretk. Prileteli so še Cmrlji iz vrtca Palcica in s pomoc­jo Vivaldijevih Štirih letnih casov prikazali celoletno spreminjanje narave. Clani folklorne skupine Trzinka in šolske folklorne skupine so nam predstavili del slovenske folklorne tradicije, prisluhnili pa smo lahko tudi Sovicam iz vrtca Palcica, mladim pevcem prve tria­de, ki pojejo v cici pevskem zboru, in njihovim starejšim vrstnikom iz otroškega pevskega zbora. Z odlicno interpretacijo je navdušila tudi obetavna mlada pevka petošolka Taja Jamnik, zapele pa so celo še »nune«, tiste, ki so se decembra predstavile v novem muzikalu Nune (za)pojejo. Koncert pa so zaokrožili vsi nastopajoci skupaj, s skupno tocko, v kateri so povezali moci še s šolskim bendom Tangenta, in nam sku­paj z mladima solistkama s pesmima Naj sneži (Let it snow) in Bel božic (White Christmas) pricarali pravo zimsko praznicno vzdušje. Dogajanje je spretno povezoval izkušeni radijski voditelj Jure Se­šek, to izbiro pa nam je pojasnila clanica trzinskega društva prija­teljev mladine Nataša Gladek takole: »Profesionalnega povezovalca smo izbrali zato, da smo z njim popestrili koncer t in ga tudi nekoliko skrajšali. Oboje nam je, ce sodimo po pohvalah obiskovalcev, tudi uspelo. Z izbiro takega voditelja pa smo obenem pritegnili tudi vec obiskovalcev.« Dodala je še: »Pohvale pa niso letele le na povezoval­ca, ampak tudi na vse nastopajoce, ki so z vloženim trudom dvignili nivo koncerta.« Na prireditvi je bilo zbranih 730 evrov. »Letos smo se odlocili, da bodo sredstva ostala kar društvu prijateljev mladine. Namenili jih bomo izvedbi otroških delavnic in drugim projektom iz letnega delovnega nacrta društva, za kar od obcine nismo prejeli dovolj denarja. S tem pa jih bomo zdaj lažje izvedli. Društvo bo tako ves ta denar namenilo trzinskim otrokom,« je še povedala Gladkova. Besedilo in fotografije: Tanja Jankovic Tisoc želja in en sam zvezdni utrinek Kultura Medtem ko smo božic docakali brez zaželene beline, smo v Trzinu doživeli nekaj pristnega božicno-novoletnega vzdušja vsaj v pos­ lednji lutkovni predstavi leta 2018. Trzinsko knjižnico je tokrat obiskala Pravljicarna oziroma hiša ca­ robnih zgodb in neusahljive otroške ustvarjalnosti, kot ji pravijo njeni ustvarjalci. Njihova predstava z naslovom Tisoc želja in en sam zvezdni utri­nek nas je popeljala v brlog medveda Jakoba, ki se kljub zimi še ne predaja zimskemu spanju, saj je vse do zadnjega cakal, kdaj bo uzrl zvezdni utrinek in si v tem hipu nekaj zaželel. Ko pa je utri­nek koncno le docakal, je zacel sestavljati spisek želja, a ta je bil naposled tako dolg in prepoln vsega želenega, da zadnje, najpo­membnejše želje sploh ni imel kam zapisati. Ob tem pa je pozabil, da se najvecja radost skriva v majhnih vsakdanjih igrivostih, kot je, denimo, peka piškotov v družbi veselih radoživih otrok. In prav taki otroci pomagajo medvedu Jakobu na predstavi ponovno odkriti že kar zaprašeno spoznanje, da je pravo doživetje praznikov mogoce le z odprtim srcem in da cetudi so darila krasen dodatek praznikov, niso izvor pristnega zadovoljstva. Predstava s cudovitim sporocilom je navdušila vse obiskovalce. Besedilo in fotografija: Barbara Kopac Trzinci - naš ponos Kultura Rudi Mlinar MAKS PLETERŠNIK – TEDEN S SLOVAROPISCEM Prevod: Suzana Koncut Založba: Celjska Mohorjeva družba, 2018 Maks Pleteršnik je slovenski javnosti znan kot jezikoslovec in slovaropisec, ki je slo­vensko jezikovno skupnost obogatil s slo­vensko-nemškim slovarjem, katerega prvi del je izšel leta 1894, drugi pa leto zatem. Mlinarjev biografski roman o njem pa ne pripoveduje le slovaropišceve zgodbe, torej zgodbe jezikoslovca, strokovnjaka za slo­venski jezik, temvec se dotika tudi okolja, v katerem se je Pleteršnik rodil in v katerem je preživel svoje zadnje obdobje. Bivanje v Pišecah, kraju, v katerem je po vecini sameval, so mu popestrili le redki obiski tiste pešcice ljudi, s katerimi se je vendarle družil, in sestra Mici, s katero sta takrat ponovno živela skupaj. Predvsem pa omogoca to delo vpogled v zasebnost tega jezikoslovca, ki pomeni s svojim slovarjem enega kljucnih mejnikov v zgodovini slovenskega jezika. Bralni koticek knjižnicarke Zdenke Kopac Obiskovalci trzinske knjižnice jo dobro poznate – vedno nasmejana in energicna knjižnicarka Zdenka Kopac je prava zakladnica namigov za odlicno branje. Pridružite se njenemu bralnemu koticku, v katerem se vedno naj­de kaj zanimivega! Cristoph Ransmayr COX ALI TOK CASA Prevod: Štefan Vevar Založba: Cankarjeva založba, 2018 Avstrijski avtor Christoph Ransmayr je evropski (in svetovni) javnosti znan po svojih delih, ki vecinoma izstopajo zaradi elementov magicnega realizma, ki ga sicer obicajno povezujemo z latinskoameriškimi avtorji. To njegovo delo ne razocara, v njem pa tokrat združuje evropsko in azij­sko kulturo – urarja angleške krvi privede na kitajski dvor, kjer naj bi tamkajšnjemu cesarju izdelal prav poseben pripomocek, uro, ki kaže cas, vendar cas, ki je relativen, ki je vseprisoten in se nikdar ne ustavi. Ransmayrjeve alegorije ustvar­jajo tudi tokrat pravo zgodovinsko mojstrovino, kakršne cas ne povozi. Foto: Zdenka Kopac in osebni arhiv Zdenke Kopac Knjižni klepet v znamenju priljubljenega Paasilinne »S tuljenjem si lahko zagotovimo izhod,« je menil nedavno umrli finski pisatelj Arto Paasilinna, ki smo mu udeleženke tradicionalnega knji­žnega klepeta v trzinski knjižnici namenile pozornost na decembrskem srecanju. Paasilinna je s svojim znacilnim finskim humorjem, zacinjenim s ci­nizmom in sarkazmom, mocno zaznamoval slovensko literarno okolje, zato smo rdeco nit pogovora tokrat izpeljale iz njegovih del. Snovalka in povezovalka projekta Knjižni klepet, knjižnicarka Zdenka Kopac, je z uvodnimi besedami ustvarila ustrezno literarno razpoloženje, ki nas je zazibalo v svet del tega priljubljenega finskega ustvarjalca. S svojimi petintridesetimi deli, prevedenimi v vec kot štirideset jezikov, je Arto Paasilinna presegel meje Evrope in s svojim z grenkobo obar­vanim humorjem opazno zaznamoval literarno zgodovino. Izvirnost in domišljija, ki sta ga popeljali do literarnega vrhunca, sta nekaj prav po­sebnega, zato tako zelo privlacita bralce. Doma je pisatelj sicer najprej doživljal kritike, ceš da njegovo pisanje ne presega ravni lahkotnega po­letnega ctiva, po prejemu številnih nagrad, domacih in tujih, pa so mu le morali priznati, da mu je uspelo to, kar je uspelo le redko kateremu Fincu pred njim – osvojil je svet. Na decembrskem srecanju pa se nismo dotaknile zgolj njegovih del, temvec tudi njegovega življenja, ki je vodilo v tako pisanje. Paasilinna je imel namrec razburkano življenje, z družino so se ves cas selili, zato ni imel ustrezne stabilnosti, to pa je verjetno botrovalo tudi temu, da je kar nekaj casa preživel v razlicnih ustanovah, imel nekaj bližnjih srecanj z organi pregona, boril se je z odvisnostjo ... Vse to je vplivalo tudi na njegovo literarno ustvarjanje. Zgodbam je sicer dodajal izmišljene like in vanje vnašal tudi druge fantazijske elemente, vendar je bilo izhodišce zanje prav njegovo življenje. Ce pisatelj ne bi imel v sebi tolikšne bolecine in ce ne bi doživel takih izgub, ne bi nastala dela, kakršna lahko prebiramo. Dela, ki na marsika­teri tocki presegajo meje verjetnega in za koga morda tudi meje dob­rega okusa, pa vendar dela, ki so nekdanjega novinarja in kmetovalca uvrstila med svetovno znane literate, nam pa ponudila globlji vpogled v finski (fantazijski) svet. Besedilo in fotografija: Barbara Kopac Trzinci - naš ponos Kultura Kulturni vecer z vsestransko Uršulo Jašovec Decembrski kulturni vecer nam je približal delo in življenje mlade vsestranske umetnice, glasbene pedagoginje in dirigentke, skladate­ljice in zborovodkinje, ob tem pa skromne preproste osebe, Uršule Jašovec. Uršula Jašovec kljub svoji mladosti že spretno krmari po glasbenih vodah – poustvarja in ustvarja glasbo; je avtorica vec deset skladb in vec kot sto priredb, njena dela so bila izvedena tako doma kot na tujih odrih, za svoje delo je prejela že vec nagrad, kar nekaj štipendij in mednarodnih priznanj, Slovenijo je predstavljala v tujini in je s svojo glasbo osvojila že marsikoga, tako strokovno podkovane glasbenike kot ljubitelje glasbene umetnosti. Saša Hudnik, ki ji je s povezovanjem tudi tokrat uspelo ustvariti pri­jeten vecer, je z glasbenico spregovorila o njeni glasbeni poti; ta pa bi lahko bila tudi drugacna, neglasbena. V najstniških letih Uršula sebe namrec ni videla kot profesionalno glasbenico, temvec je razmišljala o študiju prevajalstva ali medicine – želela si je opravljati delo patologa, a je izbiro nato vendarle prepustila svoji umetniški duši in je svojo ustvarjalno žilico tudi strokovno razvijala. Pravi, da ji glasba daje pot­rebno svobodo. Ob (po)ustvarjanju se lahko, vsaj zacasno, osvobodi vseh spon, in to se v njeni glasbi cuti. Nekaj smo je slišali tudi ta vecer. Uršulina glasba niso zgolj besede, odpete v dolocenem tonu ali z do-loceno barvo glasu, gre za obcutek, ki ga v poslušalcu zbuja melodija, ki temelji na njeni srcnosti in strasti, prisotni v vseh njenih stvaritvah. Umetnica daje velik poudarek izobraževanju. Ima že kar nekaj aka­demskih nazivov, ucenje pa je ob tem tudi njeno vseživljenjsko vodilo, zato se še naprej udeležuje tudi delavnic in seminarjev v tujini, od Ita­lije in Nemcije do Crne gore, na katerih se izpopolnjuje in se oblikuje v še boljšo (glasbeno) razlicico same sebe. Pri svojem delu, pa naj gre za vodenje zbora, pri cemer združuje tako umetniško kot glasbeno vo­denje, za dirigentsko delo, sodelovanje pri glasbenih projektih, pisanje skladb ali za poucevanje, je venomer zvesta sama sebi. Kar obcuti ob pisanju skladb, želi predati tudi poslušalstvu, saj verja­me, da lahko njeno glasbeno poslanstvo le tako pusti sled. Besedilo in fotografiji: Barbara Kopac Vabljeni na koncert Trzink v domžalsko knjižnico Kulturno društvo Ivana Hribarja in z njim ženski pevski zbor Trzinke praznujeta z velikim koncertom 30. januarja ob 19. uri v Knjižnici Dom­žale prvo leto delovanja. V okviru predstavitve društev, ki jih prireja Javni sklad za kulturne dejavnosti ( JSKD) v domžalski knjižnici, bodo svoje delo in napredek v zadnjem letu predstavile tudi Trzinke – lani so imele kar 31 nastopov. Pevke združuje ljubezen do zborovskega petja in dinamicnega nasto­panja, svoje nastope pa rade popestrijo tako z zanimivim repertoarjem kot s svojo modno podobo. V tem casu se je število clanic ustalilo okoli številke dvajset, nove pevke pa so, kot pravi predsednica društva Štefka Prelc, vedno dobrodošle. Na januarskem koncertu bodo pod taktirko Primoža Leskovca prepe­vale ljudske, ponarodele in popularne pesmi in publiki verjetno naklonile tudi kakšno pesem iz muzikala Nune (za)pojejo, v katerem zadnje tedne z veseljem sodelujejo. Trzinci so še posebej vljudno vabljeni, naj se jim pridružijo na tem koncertu ob proslavljanju prve obletnice ustanovitve. Tanja Bricelj, foto: Vesna Sivec Poljanšek Trzinci - naš ponos Kultura Nune kar trikrat do zadnjega koticka napolnile kulturni dom Že ko so 14. decembra prvic stopile na trzinski oder, je bilo vsem jasno, da bodo logaško-trzinske Nune uspešni­ca. Kombinacija mladih glasbenih ustvarjalcev iz glasbenih šol Alenke Gotar in Logatec ter pevk ženskega pev­skega zbora Trzinke, ki jih je za muzikal Nune (za)pojejo združila Alenka Gotar, je kar trikrat poskrbela za nabito polno dvorano. Po premieri te glasbene priredbe znanega komicnega filma so Nune v Trzinu zapele še 20. in 23. decembra, ob tem pa so jih že zaceli vabiti tudi po Sloveniji. Barska pevka Dolores je bila prica umora, zato se pred nekdanjim ljubimcem skrije v samostan. Tam njene prave identitete ne poznajo, za lažno nuno pa je pravi izziv že pomivanje tal. Pesem Ne grem na kolena je pela Alja Porobic v vlogi »sestre« Marije Klarise. Mag. Alenka Gotar, tokrat v vlogi režiserke, je povedala, da so se priprave zacele pred dvema mesecema in da takrat sploh še niso vedeli, kaj jih caka. »Napisala sem scenarij in izbrala skladbe, okoli mene pa je bilo 15 mladih ljudi, ki nimajo nobenih izkušenj, vendar odlicno pojejo. Pridružile pa so se še clanice pevskega zbora Trzinke, še 15 ljudi,« je po­vedala Gotarjeva in dodala misel, da smo v ljubezni in umetnosti vedno zacetniki. »Cisto vsi nastopajoci pa imajo veliko srce. Ti mladi ljudje so v dveh mesecih naredili nekaj neverjetnega in s tem nas ne bi bilo sram nastopiti niti v Ljubljani, na Kongresnem trgu,« je še dejala Gotarjeva in povabila gledalce, naj se ob muzikalu Nune (za)pojejo »samo imajo fajn« in naj nagradijo nastopajoce z aplavzom vsakic, ko bodo lahko. S tem je napovedala za okoli uro in pol dinamicnih pevskih tock in odlicne zabave. Zgodbo, ki jo dobro poznamo iz filma z izvirnim naslovom Sister Act z odlicno Whoopi Goldberg v glavni vlogi, je Gotarjeva duhovito dopolnila s slovenskimi pesmimi, ki so se smiselno vklopile v pripoved. Tako smo lah­ko ob znanih filmskih uspešnicah Hail Holy Queen, I will folow Him in My God (My Guy), ki so jih glasovno podprle tudi Trzinke, slišali tudi Ne grem na kolena, tik preden dobi barska pevka Dolores oziroma sestra Marija Klarisa v roke krpo in se loti pomivanja tal, pa Ne gane me, ko se na odru pojavi pevkin nekdanji partner, zloglasni mafijec Angelo, ki želi svojo nekdanjo ljubico ustreliti. V solo tockah smo na trzinskem odru slišali še nekaj drugih svetovnih in hrvaških uspešnic (I say a little prayer Arethe Franklin, Hallelujah Leonarda Cohena …). Publika je vse soliste nagradila z mocnim aplavzom, prav posebno glasen pa je bil odziv po prvi, nacrtno najbolj neusklajeni pevski tocki nunskega zbora. Lahko bi rekli, da so bile nune za »fušanje« enako nagrajene kot za ubrano petje. V glavni vlogi Dolores in sestre Marije Klarise smo na premieri poslu­šali mlado Aljo Porobic, v vlogi matere prednice je bila zelo suverena Cirila Zdovc, ki jo sicer poznamo iz trzinske lekarne, nadvse duhovi­ta je bila Desiree Suvorov v vlogi okroglolicne sestre Marije Patricije, nežno sestro Marijo Roberto pa je upodobila Manca Tominšek. Zelo prepricljiv je bil tudi Anže Šuštar v vlogi mafijca Angela, ki je dobil v slovenski priredbi stereotipni naglas in izgovarjavo s trdim l-jem in je s svojim nastopom požel gromek aplavz. V predstavi pa smo videli še dva Trzinca – poleg osnovnošolke Taje Jamnik še Matjaža Erculja, ki ni pel, je pa simpaticno nastopil v vlogi papeža. Predstavo Nune (za)pojejo, ki jo soustvarja vec kot 30-clanska ekipa, si boste lahko ogledali tudi v letu 2019, tocni datumi pa bodo objavljeni na facebook strani nuneZApojejo. Tanja Bricelj, foto: Branka Timpran/Fotim Trzinci - naš ponos Kultura Prihajajo že devete Bralnice pod slamnikom! Leto je naokrog in založba Miš pripravlja že devetic Bralnice pod slamnikom, prvi tak slovenski mladinski literarni festival. Omenjena založba iz domžalske obcine, ki slovi po odlicnih visoko­kakovostnih knjigah za mladino in odrasle, pripravlja festival tudi tok­rat v sodelovanju s knjižnicami Domžale, Tolmin, Idrija, Nova Gorica in Sežana ter tudi, letos na novo, Mariborsko knjižnico. Tako postaja festival Bralnice pod slamnikom iz leta v leto bolj vseslovenski in vse bolj širi svoje glavno poslanstvo – spodbujati k branju vse generacije, ne le mladih, in širiti (s pomocjo literature) zavest o pomenu medkul­turne strpnosti in medgeneracijskega sodelovanja. Glavno festivalsko dogajanje bo letos od 29. januarja do 13. febru­arja, festivalske aktivnosti pa bodo v teku tudi še po tem, vse do za­cetka aprila. Festival se bo zacel v soboto, 26. januarja, v domžalski knjižnici, in to s strokovnim srecanjem o poeziji, osrednji dogodek, slavnostno od­prtje festivala, pa bo v torek, 29. januarja, v Kulturnem domu Franca Bernika v Domžalah, ob 12. uri. Kot je že v navadi, so organizatorji tudi tokrat pripravili imeniten pro­gram z izbranimi gosti. V preteklosti je založba Miš gostila priznane literarne ustvarjalce iz tujine, letos pa so se odlocili za spremembo – glavno vlogo bodo imeli domaci ustvarjalci. Osrednji gost odprtja festivala bo pisatelj, pesnik, prevajalec, literar­ni zgodovinar in profesor na Univerzi v Celovcu Peter Svetina, z njim pa se bo pogovarjal voditelj prireditve, vsestranski Boštjan Gorenc -Pižama. V nadaljevanju pa se bosta Pižami na odru pridružila še dva imenitna slovenska ustvarjalca, Feri Lainšcek in Saša Pavcek, s svojima aktualnima svežima deloma za otroke. Kdor pa se ne bo mogel udeležiti odprtja festivala, bo lahko užival vsaj ob kateri od festivalskih prireditev v nadaljevanju. V sredo, 30. januarja, ob 10. uri se bo promotorka mladinske knji­ževnosti magistrica Tilka Jamnik v domžalski knjižnici pogovarjala s starši in starimi starši o najboljših lani izdanih knjigah za mlade in od­rasle in spregovorila tudi o tem, kako mladež navduševati za branje. Še posebej pestro pa bo v Domžalah v cetrtek, 31. januarja, ko prip-ravlja tamkajšnja knjižnica skupaj z založbo Miš tako imenovani festi­valski dan z razlicnimi aktivnostmi. Ob 10. uri bo Tilka Jamnik povabila predšolske otroke v pisani svet pesmic z branjem in interpretacijo del za najmlajše. Ob 17. uri bo v domžalski knjižnici gostovala Saša Pavcek s svojo najnovejšo pesnitvijo za otroke Rumi in kapitan. Ob 19. uri pa bodo ljubitelji proze in poezije lahko prisluhnili pogovo­ru Cvete Zalokar s pisateljem in pesnikom Ferijem Lainšckom. V okviru festivala Bralnice pod slamnikom se torej tudi letos obeta zelo bogato in pestro festivalsko dogajanje, kot vedno podcrtano z ljubeznijo do branja, letos še posebej do poezije. Besedilo in fotografija: Vesna Sivec Poljanšek Na mladih svet stoji Nejc Jemc Ko obuje plesne cevlje, pozabi na vse Na prvi pogled se zdi, da je devetošolec Nejc povsem obicajen 14-letnik. Dve leti je treniral ameriški nogo­met, zanimajo ga avtomobili in motorji, všec mu je vo­žnja s štirikolesnikom in v prihodnosti si želi opravljati delo kriminalista. Do tu je vse lepo in prav, a potem pri­demo do njegove glavne strasti, ki ji vsak dan nameni okoli dve uri svojega casa in mladostne energije, to je trening standardnih in latinskoameriških plesov. Ko Nejc Jemc zasliši glasbo in obuje plesne cevlje, pravi, da pozabi na vse in samo še pleše. Na decembrskem dobrodelnem koncertu v trzinski šoli smo ga lahko obcudovali pri plesu s soplesalko Taro Kve­der-Anteric, s katero sta na tekmovanju Grand Prix Hrvaška zasedla prvo mesto v standardnih in drugo mesto v latinskoameriških plesih, na državnem prvenstvu pa sta se v kategoriji mladincev pri latinsko­ameriških plesih dvakrat uvrstila na šesto mesto. Nejcu, ki zacenja letos pot z novo soplesalko, smo ob zacetku tega novega obdobja zastavili deset kratkih vprašanj. Na mladih svet stoji 1. Kdaj si zacel plesati in kdo te je navdušil za ples? Plesati sem zacel pred dvema letoma, za to pa me je navdušil Nik Kardum, tudi on Trzinec, ki trenira standardne in latinskoameriške plese. Takrat sem ga videl plesati na šolski proslavi. Bilo mi je všec, nato pa so se najini starši po spletu okolišcin pogovarjali o tem, in smo se dobili v plesnem klubu in sem tam prvic zaplesal s Taro. Prvo srecanje se je nadaljevalo kar s treningi. Potem pa je bilo prvo kvali­fikacijsko tekmovanje. Spomnim se, da sem bil zelo živcen in da sem pred nastopom samo gledal v tla. Odplesala sva tri standardne in tri latinskoameriške plese in v obeh kategorijah zasedla prvo mesto. 2. Kaj je pomembno za to, da nekdo postane dober plesalec? Pomembno je, da zelo veliko treniraš. Sam namenim treningom okoli 12 ur na teden, cez teden treniram vsak dan. Tudi trenerji vedno po­udarjajo, da je talent samo pet odstotkov rezultata, vse drugo je trdo delo. To obcudujem tudi pri Tari – da je zelo delavna in da je vedno hotela vse narediti najbolje. 3. Kakšne uspehe sta dosegla? Na državnem prvenstvu sva se med mlajšimi mladinci redno uvršca­la med prve tri, zdaj pa sva prestopila v višjo kategorijo mladincev, v skupino B, in dosegla šesto mesto v latinskoameriških plesih. Na svetovnem tekmovanju WDSF maja lani v Portorožu pa je bilo malo smole. Konkurenca je bila res velika, zato nisva pricakovala uvrstitve v naslednji krog in sva se že šla preoblec , ko sva zaslišala, da naju klice­jo v finalni nastop za tango. Žal nisva nastopila, saj ni bilo vec dovolj casa, da bi si oblekla pravo obleko. 4. Kako je z oblekami; obstajajo neka pravila, kajne!? Ja, imamo, na primer, dve vrsti cevljev, ene za standardne in druge za latinskoameriške plese. Za dekleta velja, da ne morejo imeti oblek z blešcicami, dokler ne pridejo v mladinsko kategorijo, za fante pa je tekmovalna obleka najprej sestavljena iz hlac in srajce, nato s telov­nikom, šele kasneje pride frak. Zdaj imam že frak, ki mi je veliko bolj všec kot telovnik, saj je bolj eleganten in je lepše videti, ko plešeš. 5. Plesna oblacila pomenijo tudi velik financni zalogaj. Kako je s tem in kdo je tvoj sponzor? Ja, res je. Vsaki cevlji so po sto evrov, hlace tudi, srajca za standardne stane 140 evrov, za latinskoameriške 170 evrov, nov frak stane okoli 600 evrov, a se veliko plesalcev znajde in kupuje rabljene. Za zdaj so moji sponzorji kar moji starši. Mami me vsak dan vozi v plesno šolo na treninge, starša pa financirata tudi dodatne individualne ure s plesni­mi trenerji. Do zdaj še nismo iskali sponzorjev, v prihodnje pa bomo razmišljali tudi o tem. 6. Kje treniraš in kdo so tvoji trenerji? Treniram v plesnem centru Feniks v Ljubljani. Zacel sem pri trenerki Metki Bizilj Mesesnel, pred pol leta sta postala moja trenerja Blaž Pocajt in Nataša Ambrož, obcasno pa imam tudi individualne ure pri tujih trenerjih. 7. Katere plese imaš raje, standardne ali latinskoameriške? Raje imam latinskoameriške, ker so bolj zabavni in bolj dinamicni. Tudi vsaka glasba mi ni všec, vendar ko zacneš enkrat plesati, slišiš v res­nici samo še takt. 8. Si tudi ti že koga navdušil za ples? Res sem jih. Najprej sem s seboj v plesni center povabil sošolca in dve sošolki; do zdaj sta ostala le sošolec in sošolka, pridružil pa se je še sošolcev mlajši brat, tako da so iz Trzina poleg mene zdaj v plesnem centru Feniks kar trije novi plesalci. 9. Kako pa združuješ šolo in treninge, glede na to, da treniraš vsak dan? Je precej naporno in zavedam se, da bi se moral vec uciti. Imam sicer status športnika, a vseeno … ne ucim se dovolj (smeh). 10. Kakšne želje in nacrte imaš za prihodnost? Vsak plesalec si želi, da bi nekoc dosegel prvo mesto v Blackpoolu, tudi jaz. Želim si tudi, da bi postal v plesu tako dober, da bi lahko treniral druge, pa da bi potoval po svetu in ucil tudi v tujini. Ples se mi zdi super, zabavam se ob njem, rad sem aktiven, rad se gibam in ob plesu res pozabim na vse. Tanja Bricelj, foto: Sreco Katona in Tanja Bricelj Šport Trzin ima državnega rekorderja Strelci iz vse Slovenije si bodo zagotovo zapomnili 3. kolo mladinske lige, ki je bilo 15. decembra v Ljubljani, in sicer po novem kadetskem državnem rekordu v stre­ljanju z zracno puško – 415,6 kroga. Poznavalci poudar­jajo, da gre za pomemben dosežek, saj gre za izboljša­nje rekorda za kar štiri kroge. Ta zavidljivi rezultat pa je dosegel 15-letni trzinski strelec Luka Lukic. Ob tej postavitvi novega državnega rekorda v kadetski kategoriji pa je trzinsko strelsko društvo na turnirju pobralo še kar nekaj odlicij: bron med pionirkami za streljanje s standardno puško, in sicer ga je prejela Pia Gakovic, zlato in srebro med mladinci za streljanje s puško posamezno – premocno je zmagal Nejc Klopcic z rezultatom 614.9, z drugim mestom za rezultat 603.9 krogov pa je presenetil Kristjan Vinko – ter ekipno zlato. Mladi trzinski strelci so tako znova napolnili klubske vitrine z novimi lovorikami. Vsem iskreno cestitamo. Tanja Bricelj, foto: Arhiv Strelskega društva Trzin/Facebook Mlada trzinska karateista na stopnickah Mlada trzinska karateista Maksimilijan Bojko in Tai Teslic sta na novembrskem državnem prvenstvu klubov sankukai karate iz vse Slovenije dosegla izredno lep uspeh. Na tekmovanju 128 otrok v sku­pinah mlajši in starejši decki in deklice ter kadeti in kadetinje so se tekmovalci pomerili v športnih borbah, katah in IPPON kumiteju. V kategoriji deckov (9–12 let) do 30 kilogramov je Maksimilijan Bojko dosegel 2. mesto, Tai Teslic pa si je v tej starostni skupini v kategoriji od 30 do 35 kilogramov delil 3. do 4. mesto. 11-letni Bojko, ki že trenira v Domžalah, pri trenerju Darku Kotarju, in 10-letni Tai Teslic, ki obiskuje treninge pri trenerki Anamariji Savšek v trzinski osnovni šoli, nadaljujeta tradicijo odlicnih uvrstitev mladih karateistk in karateistov iz našega kraja. Tanja Bricelj, foto: Arhiv Sankukai karate Slovenija Nova vadba v Trzinu Novo leto, nove zaobljube? V zacetku leta si številni obljubijo, da bodo vec telovadili, vendar imajo pri izbiri prave oblike gibanja kljub bogati ponudbi vadb vcasih precej težav. Februarja pa prihaja v Trzin vadba, ki gradi na spoznanjih o telesu in ucinkovitosti razlicnih vadb, kot jih priporoca veda o gibanju – kineziologija. Vodila jo bo bodoca kineziologinja Žana Babnik, vadba pa bo vkljucevala razlicne vaje in bo namesto števila ponovitev bolj poudarjala pravilnost izvajanja posamezne vaje. Pri tej vadbi izvajajo vadeci vsak svojo vajo, in to na posameznih postajah, pri cemer se izmenjujejo vaje za moc, vzdržljivost, ravno­težje in koordinacijo. Vadba je dinamicna in vsakic drugacna, zah­tevnost pa se prilagaja vsakemu posebej glede na njegove sposob­nosti in morebitne poškodbe. Žana Babnik gostuje s tem vadbenim programom tudi v Radomljah, Domžalah in Komendi in že dosega veliko priljubljenost. Vadba je primerna za oba spola, ne glede na starost, najbrž pa se je bodo najbolj razveselile Trzinke, stare od 30 do 55 let, ki se še niso prepoznale v drugih vadbah. Potekala bo ob ponedeljkih od 17. do 18. ure, v mladinskem klubu pod trzinsko knjižnico. Uvodno srecanje bo 28. januarja. Za vadbo potrebujete ležalno podlogo, udobna oblacila, športno obutev, namenjeno izkljucno za dvorano, in pijaco. Prijavo lahko pošljete na elektronski naslov zana.babnik@gmail. com, lahko pa Žano poklicete tudi po telefonu, na 040 863 669. Vljudno vabljeni! Tanja Bricelj, foto: Žana Babnik Šport Na mednarodnem strelskem tekmovanju Trzin Walther Cup: odlicne uvrstitve, odlicna organizacija Glasni vzkliki, spodbujanje z bucno ragljo – navijanje obcinstva, ki skupaj z narašcajoco napetostjo pred finalnim strelom stopnjuje sinhroni ritem ploskanja … Clovek bi pomislil, da gre za nogometno ali hokejsko tekmo, ne pa za šport, ki zahteva umirjenost in zbranost. Takšno razgreto vzdušje je vladalo prvi januarski konec tedna v dvorani športnega centra Harmonija v Mengšu, kjer je Strelsko društvo Trzin priredilo mednarodno tekmovanje za pokal Trzina – Trzin Walther Cup – in že 23. spominsko tekmovanje Skirca Borisa Paternosta. Trzinski strelci so navduševali na vseh ravneh: z odlicnimi uvrstitvami in z odlicno organizacijo, po kateri so sloveli že pred tem tekmovanjem. Za zacetek nekaj številk: v treh dneh se je zvrstilo okoli 540 nastopov. V streljanju z zracno puško in zracno pištolo so se pomerili tekmovalci iz sedmih držav, poleg tekmovalcev iz Slovenije so bili tu še iz Arme­nije, Avstrije, Bosne in Hercegovine, Bolgarije (letos pr vic), Hrvaške in Slovaške. Organizatorji so tudi letos za prizorišce tekmovanja izbrali športno-velneški center Harmonija v Mengšu, ki so ga tekmovalci zelo dobro sprejeli že ob lanskem prvem obisku. Montažno strelišce s 70 strelskimi mesti »V dvorani postavimo montažno strelišce s 60 strelskimi mesti za k valifikacije in prizorišce z 10 strelskimi mesti za finale. Vseh 70 strel­skih mest je opremljenih z elektronsko tarco, ki omogoca do desetin­ke kroga natancno ocenjevanje zadetih strelov in povezanost tarce z racunalniškim sistemom, gledalcem pa omogoca sprotno spremljanje rezultatov. To pa še ni vse, saj smo na tekmovanju znova poskrbeli tudi za neposredni video prenos na kanalu youtube, da so lahko na­vijaci iz vseh sedmih držav spremljali dogajanje v živo,« je povedal predsednik organizacijskega odbora tekmovanja Marko Živkovic. Pri tem pa velja posebej pohvaliti mlade clane strelskega društva, ki so poskrbeli za tehnicni del in vse predpriprave, potrebne za izvedbo neposrednega prenosa. Veliko clanov strelskega društva ima na tekmovanju dve vlogi: tekmo­valno in organizacijsko. Udeleženci so pohvalili kakovost organizacije, ki je bila za tako neprofesionalno društvo na zares zavidljivi ravni. Kot je pojasnila predsednica društva Andreja Gorjup, so razlogi za to v dolgoletni tradiciji društva in v tem, da sodeluje društvo s tekmovalci in sodniki tudi na mednarodnih tekmovanjih v tujini in da od tam pri­našajo domov dobre prakse. Tekmovanje za pokal Trzina/Trzin Walther Cup 2019 se je zacelo v petek, 4. januarja, s kvalifikacijami za mešane, moško-ženske pare; ta del tekmovanja se je koncal s finaloma v petek pozno zvecer, slavila pa sta slovenska para Kuharic-Šumak z zracno puško in Smolic-Ivanc z zracno pištolo. Tekmovanje je potekalo tudi še v soboto ves dan in je postreglo s kar osmimi finali, zaradi že vecletnega sodelovanja z nemškim proizva­jalcem športnega orožja Walther pa je letos dobilo novo, dopolnjeno Šport ime: Trzin Walther Cup. Trzinski strelci se s podjetjem Walther dogo­varjajo za dolgorocno sodelovanje, podjetje pa je letos prispevalo tudi dve nagradi: najnovejšo zracno puško in zracno pištolo za mladinca ali mladinko z najboljšim rezultatom. Napeti trenutki, polni drame Sobota je bila za tekmovalce in organizatorje precej naporna, saj se je na strelskih mestih izmenjalo skoraj 300 strelcev, zanimiva pa je bila tudi zaradi tesnih obracunov in nepredvidljivih dogodkov med tekmo­vanjem in v finalih. Med najbolj napetimi trenutki je bil mladinski moški finale v tekmova­nju z zracno puško, v katerem sta se za prvo mesto borila z minimalno razliko clana trzinskega strelskega društva Nejc Klopcic in Luka Lukic. Zlato je pripadlo Lukicu, njegov/srebro Klopcicu, njun klubski kolega Mario Hološ pa je osvojil 5. mesto med clani z zracno pištolo. Zlato je z zracno puško osvojila tudi trzinska mladinska ekipa Lukic, Klopcic in Vinko. Napet je bil tudi sobotni ženski finale z zracno puško, saj je bil po 24 finalnih strelih potreben še dodatni strel, t. i. shot off, ki je za zmagovalko dolocil Sonjo Bencina pred njeno klubsko kolegico Živo Dvoršak. Nedelja pa je bila posvecena 23. memorialu Skirca Borisa Paternosta, tudi ta dan pa ni šlo brez drame. Ker so bile razlike med tekmovalci v finalih zelo majhne, le nekaj desetink kroga, je bila v publiki ves cas napetost, za clane domacega društva pa je bil še posebej napet zad­nji moški finale – z zracno puško. Na tekmovanju za skirco se tekmuje v enotni kategoriji, in tako je mladinec Nejc Klopcic dosegel odlicen rezultat s prebojem v finale, tudi tu pa se je dobro boril med starejšimi bolj izkušenimi strelci in zasedel 5. mesto; zlato je odšlo na Slovaško, osvojil ga je Ondrej Holko z 246,7 kroga. Mladinska ekipa je tudi v nedeljo stala na stopnickah za streljanje z zracno puško, a je tokrat, v sestavi Klopcic, Lukic in Adlešic, osvojila srebro. Slovenskemu reprezentantu Robertu Markoji se je v finalu pokvarila zracna puška, pri 13. strelu, in je izpadel, s koncnim 7. mestom, v žen­skem finalu pa je za dramaticen razplet poskrbela Urška Hrašovec, ki je v 1. finalni seriji ustrelila šest strelov namesto petih in je bila za to kaznovana z odvzemom dveh tock, zato pa je na koncu pristala na 8. mestu; slavila je Snježana Pejcic iz Hrvaške, 5. mesto v tem finalu pa je zasedla trzinska strelka Suzana Lukic (dan prej je na pokalu Trzina zasedla 4. mesto) – preboj med prve tri ji je ušel zaradi nekaj slabših strelov. Tekmovanje je za slovenske strelce veljalo tudi za potrjevanje norme za državno prvenstvo in za najboljše tudi za boj za mesto v slovenski reprezentanci, v kateri že nastopajo dva mladinca in ena clanica iz trzinskega strelskega društva. Vse rezultate lahko preverite na spletni strani strelskega društva Tr­zin, na povezavi www.sdtrzin.com. Tanja Bricelj, foto: Arhiv SD Trzin in Tanja Bricelj Clanski tekmovalci v kategoriji zracna puška v akciji. V takšnem trenutku je kljucnega pomena zbranost! Druženje, podkrepljeno z nacrti za novo sezono Clanice in clani kolesarskega društva Felixi smo 8. decembra zdru­žili prednovoletno druženje s pohodom na Zgornje Dobeno, kjer smo obiskali kmecki turizem Pr' Blaž. Ob druženju in topli vecerji so stekli prijetni pogovori, ob katerih smo obujali spomine na kilometre, prevo­žene v minulem letu in tudi sicer, obenem pa smo že tkali nacrte za nadaljevanje zimske sezone, ko kondicijo krepimo s pohodi. Clani kolesarskega društva Felixi želimo prav vsem obcanom srecno in zadovoljno leto 2019! Stane Lukežic, KD Felixi, foto: Dušan Kralj Za dušo in telo Mitja Šilar vabi na tekaško vadbo in na plesno telovadbo Februarja se zacenjata v Trzinu dve vadbi, ki sta v zadnjih letih vse bolj priljubljeni. Pod vodstvom Mitje Šilarja bo ob sobotah potekala plesna vadba v latino ritmih, dvakrat tedensko, ob ponedeljkih in sredah, pa vas Mitja vabi še na tekaško vadbo. Vsestranski strokovnjak in športni navdušenec Mitja Šilar je dober znanec vseh tistih Trzincev, ki radi obuje­jo plesne cevlje, kot vsestranski športnik, ki si je na fakulteti za šport pridobil strokovne nazive iz razlicnih športov, pa se je odlocil, da bo svoji ponudbi v okviru Društva Fit Team do-dal še tekaško vadbo. Ukvarja se tudi s športno psihologijo in pripravo športnikov in rekreativcev pred tekmo, med njo in po njej, to znanje pa je uporabno tudi v vsakdanjem življenju. Kot je povedal, uci ljudi, ki se niso nikoli resno ukvarjali s športom ali pa so nehali biti športno dejavni v rani mladosti, uci pa tudi gibalne motorike, saj si lahko tako povecajo giblji­vost, pridobijo vitalnost in preprecijo poškodbe. Tek postaja vedno bolj priljubljen, pomembno pa je, da uporabljajo tekaci pravilno tehniko. Pri tem je lahko zelo koristen nasvet strokovnjaka. Na tekaški vadbi se bodo ob tehniki teka posvetili tudi tekaškemu napredku in izboljšanju splošne pripravljenosti, zato je vadba primerna tako za za­cetnike kot tudi za izkušene tekace. Vadba bo organizirana dvakrat te­densko po uro in pol, in sicer ob ponedeljkih od 21. ure do 22.30 v mladin­skem klubu v CIH-u in ob sredah od 19. ure do 20.30 na igrišcu osnovne šole. Cena za štiri obiske je 30 evrov, za osem obiskov pa 50 evrov. Telovadba s plesom v živahnih latino ritmih pa vas caka ob sobotah zve­cer, od 21. ure do 22.30, prav tako v trzinskem mladinskem klubu. Mitja obljublja, da bo vadba prinesla kar nekaj koristi, in sicer od vitalnosti do dobrega pocutja in plesnega znanja. Vadba se bo posvecala razvoju mo- Mitja Šilar toricnih sposobnosti, koreografije pa so zasnovane na nacin intervalnega treninga, ki povecuje porabo kalorij, izgorevanje mašcob in izboljšanje mišicnega tonusa. Ta telovadba je primerna za vsakogar, ne glede na starost, plesno znanje in telesno pripravljenost. Za vadbo so priporocljiva raztegljiva oblacila, primerna obutev, pri kateri podplat ne zavira koraka, brisaca in plastenka vode za odžejanje. Cena za štiri 90-minutne obiske na mesec je 35 evrov. Prijave za obe vadbi zbira Mitja Šilar na elektronskem naslovu rusd.fit. team@gmail.com. Obvezna je prijava, za dodatne informacije pa je Mitja dosegljiv na tele­fonski številki (031) 668 333. Tanja Bricelj, foto: Osebni arhiv Mitje Šilarja Z zavestnim dihanjem nad podivjane misli Januar in zacetek februarja sta meseca, ki jima po kitajski tradicionalni medicini vladajo ledvice, te pa najbolje negujemo s spanjem, pocitkom in ukvarjanjem s sabo. Vabim vas, da ozavestite, da v življenju ne morete pocivati »na zalogo«, da si ne morete cez vikend ali med dopustom po­vrniti energije, ki jo trošite vsak dan, am­pak da je resnicno treba redno skrbeti za pocitek in obnovo telesa, uma in duha. Baterije si lahko polnite sproti z rednimi vsakodnevnimi dihalnimi vajami, kajti najvecji porabnik energije so prav vaše misli. Um pa naj bi bil vaš služabnik (saj vi gospodarite z njim) in ne obratno – da vam življenje upravljajo vaše misli in da torej um gospodari z vami. Vabljeni na Petrine vadbe! Petra Šuštar, vedoželjna profesorica športne vzgoje, ucitelji­ca meditacije, voditeljica programov Abonma za dušo in telo in Moja velika carovnija ter avtorica slikanice s pravljicno meditacijo Smaragdni gozd želja in koledarja z vajami spro­šcanja za leto 2019 vodi v Trzinu tudi letos poseben program za dušo in telo, in sicer v prostorih studia Powerhouse Zavrl na Ljubljanski cesti 48, vsak torek od 18.30 do 19.45. Vec informacij in prijave na: www.pri5ri.si, petra@pri5ri.si Vaja meseca Dih, ki pomirja Sedite v udobnem položaju z vzravnano hrbtenico. S palcem si zamašite desno nosnico in pocasi vdihnite skozi levo nosnico. Najprej z vdihom na­polnite trebuh, nato srednji del pljuc, na koncu se blago dvigneta še kljuc­nici. Nato s prstancem zamašite še levo nosnico, za trenutek zadržite dih, sprostite desno nosnico in pocasi izdihnite skoznjo. Nato vdihujte pocasi skozi levo nosnico in izdihujte skozi desno. S takim izmenjavanjem dihajte sedem minut ali dlje. Tovrstno dihanje pride prav, ko se želite umiriti, odpociti in se znebiti div­janja misli. Petra Šuštar, foto: Osebni arhiv Petre Šuštar Ilustracija: Zorana Živic Trzin'c vas gleda Kolikor Janezek nese, toliko Janezek zna Da imajo naši otroci (pre)težke šolske torbe, je že dolgo znano. Manj pa je znano, da imajo morda tudi zato vse pogosteje namesto torb nahrbtnike, tudi take na kolesih, ki so podobni manjšim potovalnim kovckom. Zdi se, kot da hocemo spraviti njihovo pridobljeno znanje prav v te »transportne stvari«, namesto da bi del tega spravili kar v njihove nadobudne glave. Delovni pomnilnik in velikost spomina dana­šnjih šolarjev pa nista nic kaj drugacna od tistih iz prejšnjega stoletja/ tisocletja, ko so bile osnovne šole še »analogne«. Je pa z digitalizacijo postalo znanje vse bolj in hitreje dostopno, temu primerno pa se je povecala tudi njegova kolicina. In ker je »vsega prevec«, je treba vsebi­ne prebirati selektivno in je treba najti in locevati zrnje od plev. To pa je prav gotovo tudi ena od nalog uciteljev in ne nazadnje tudi staršev. Pred leti so v eni od raziskav v Sloveniji ugotovili, da nosi vecina naših šolarjev pretežke torbe; rekorderka je bila kar 12,3 kilograma težka torba. Povprecna teža šolskih torb, ki so jih tehtali v okviru te razi­skave, je bila nekaj manj kot 17 odstotkov povprecne otrokove teles­ne teže. To pomeni, da je presegala uradno priporoceno težo ne vec kot deset odstotkov otrokove telesne teže. Še posebej pa skrbi, da je imela vecina otrok v torbi le potrebšcine, ki jih pri pouku nujno potre­bujejo. A je res, da nekateri ucenci nosijo s seboj tudi ucbenike, ki jih kak dan sploh ne potrebujejo, in da ucbenikov nocejo pušcati v šoli. In res je tudi, da kar veliko šol po Sloveniji izvaja aktivne odmore, na ne­katerih šolah pa tudi vaje za pravilno držo, kar je priporocljivo in vec kot dobrodošlo na šolah, kjer šolarji vecino dneva presedijo v šolskih klopeh. Za pretežke šolske torbe pa niso krivi le šolsko ministrstvo in ucitelji, pac pa vcasih tudi ucenci sami, ki ne sledijo urniku. Ce je dejstvo, da so šolske torbe pretežke, pa je dobro upoštevati vsaj nasvete Nacionalnega inštituta za javno zdravje (NIJZ), katero torbo kupiti in kako jo pravilno nositi. Priporocila inštituta glede izbora šol­skih torb so: 1. Izberimo torbo, ki ustreza šolarjevi konstituciji (enako kot obutev ne sme biti prevelika) in potrebam (v torbo naj gre poleg osnovnih potrebšcin tudi mapa, ce jo potrebuje). Pozorni bodimo pri izbi­ri prave velikosti torbe (ne prevelika in ne premajhna), primernih zracnih materialov in odsevnih dodatkov, upoštevati moramo, da ni pretežka. Njeno hrbtišce naj bo anatomsko oblikovano, nara­mnice široke, podložene, iz nedrsecih materialov. Dobre torbe imajo naramnici povezani s sponkami v višini prsi in trebuha, kar poskrbi za dobro prileganje telesu. 2. Torba naj bo ustrezno namešcena na hrbtu – ne previsoko in ne prenizko, šolar naj jo vedno nosi na obeh ramenih, tako da se pri­lega krivini hrbtenice v križu. 3. Šolarje poducimo o dviganju in odlaganju torbe. Tudi športne in glasbene torbe naj bodo takšne, da jih nosimo na obeh ramenih. Omejimo pa uporabo torb na kolešckih, izogibajmo se takim tor­bam. 4. Torbo je treba pogosteje pregledati in ugotovi ustreznost in pot­rebnost vsebine. Mape, ucbeniki, zvezki in druge potrebšcine pa naj bodo v njej razvršceni po velikosti (ob hrbtnem delu vecje in težje stvari, navzven pa vse manjše in lažje). 5. Napolnjena torba naj ne presega 10 odstotkov šolarjeve telesne teže. Vec in podrobneje o tem na spletnem naslovu: nijz.si/sites/www. nijz.si/files/uploaded/solske_torbe_spanje_nijz.pdf Besedilo in fotografija: Miha Pavšek Kdo gre (hodi) v šolo? Tisti, ki nosi/vozi torbo, ali oni brez nje? Ali je to naša prihodnost? Neokrnjena narava se ne konca na meji naših vrtov in hiš, zato nam ne sme biti vseeno za okolje, v katerem živimo. Trzinski gozd, ki je del NATURE 2000, je zelo dostopen za odlaganje odpadkov iz razlicnih krajev, zato prizor, ki ga vidite na fotografiji, ver­jetno ni zadnji tak. Prav zato bi rad po svojih moceh pomagal, da bi trajno odpravili tako onesnaževanje. In strinjam se z županom, ki je ob nedavnem sežiganju odpadkov na Beli cesti opozarjal, da je treba za ohranjanje naravne dedišcine aktivirati cim vec obcanov. Upam, da bo prišlo do trajne rešitve problema onesnaževanja okolja v naši obcini. Besedilo in fotografija: Ljubo Fabjan NATURA 2000 v Trzinu. Ali je to naša prihodnost? T zinci - naš p nos Pr gišce nasveto v Zrcalce, zrcalce na steni … Ogledala že dolgo krasijo naše domove. Nepogrešljiva so v kopalnicah, predsobah, spalnicah in še kje, saj lahko opticno povecajo manjše prostore, obenem pa so v našem domu imeniten dodatek. Na voljo so ogledala brez okvirjev, z brušenim robom, lahko so v le­senem starinskem ali v kovinskem okvirju, lahko so štirioglata, pra­vokotna, ovalna ali okrogla. Velikost ogledal je odvisna od njihovega namena in od prostora, v katerem ga bomo obesili. Ogledalo je lahko veliko ali pa sestavljeno iz vec manjših kosov. Trenutno so najbolj modna okrogla ogledala, vecna so ogledala s sta­rinskim okvirjem, saj se odlicno podajo tudi v moderna stanovanja, v modi pa so tudi manjša ogledala, ki jih lepimo kar na steno in z njimi sestavimo poljubno obliko. Morda vas bo katera od nanizanih idej opogumila, da si boste z novim ogledalom polepšali dom tudi vi, dragi bralci. V starinskih okvirjih Ogledala v starinskih okvirjih so vedno modna, saj polepšajo tako klasicna kot moderno opremlje­na stanovanja. Tovrstni okvirji so obicajno leseni, najveckrat so zlate barve, lahko pa so tudi tem­norjavi ali crni. Star lesen okvir lahko sami pre­barvamo tudi v belo – okvir bele barve deluje bolj lahkotno, z ogle­dalom s takšnim okvirjem pa lah­ko polepšamo spalnico, predso­bo, jedilnico ali steno v dnevnem prostoru. Klasicna podolgovata ogledala Ogledala so najpogosteje pra­vokotne oblike. Tista vecjega formata obesimo obicajno v predsobo ali spalnico. Takšno ogledalo je lahko v rezljanem lesenem okvirju, modna so tudi ogledala s kovinskim okvirjem srebrne ali crne barve – taka dajo prostoru poseben pecat. Paziti moramo le, da se okvir, oblika in velikost ogledala uje­majo z opremo in barvami v prostoru in s stilom pohištva. Se­veda pa je lahko ogledalo, ce je v posebnem okvirju, predvsem do­daten okras na steni in nima zgolj funkcionalne vloge. Klasicna ogledala pravokotne oblike razlicnih velikosti lahko namestimo tudi v kopalnico. Še posebej prakticna so ogledala z vgrajeno led razsvetljavo. Zadnja leta so zelo modna okrogla ogledala. Taka oblika pristaja skoraj vsakemu pro­storu, pomemben pa je prime­ren okvir. Steno v jedilnici lahko polepša­mo z vecjim okroglim ogleda­lom v zlatem okvirju, ki obenem prostor tudi poveca. Tudi v kopalnici so okrogla ogledala zadetek v polno in je takšna izbira za kopalnico, še posebej zadnje case, nadvse Trzinci - naš pon s Prgišce nasveto v v trendu. Lahko so obrobljena z led lucmi, najveckrat pa izberemo takšna v kovinskem okvirju temnejše barve. Sestavljanka iz ogledal Zelo priljubljena so manjša ogledala, po lastnem navdihu nalepljena na steno. Prodaja­jo jih v vseh trgovinah s pohi­štvom. Na izbiro je vec oblik in formatov. S sestavljenimi okroglimi ogle­dali razlicnih velikosti lahko polepšamo steno v mladinski sobi ali v dnevnem prostoru. Z manjšimi pravokotnimi ogle­dali lahko steno ob kuhinjskem pultu tudi na izviren nacin zašcitimo. S tovrstnimi ogledali lahko de­koriramo tudi stopnišce, otro­ško sobo, vrata ... Marjetka Pajk, u. d. a. i, foto: Osebni arhiv Marjetke Pajk Slovo od lanskega leta – Vremenska sekir(i)ca pošteno suho, povprecno hladno in manj megleno Pa smo spet obrnili nov list na koledarju, kaj list, kar celoten koledar. Najsi bo vreme tako ali drugacno, dnevi, meseci in leta drvijo mimo, vcasih tudi skozi nas, in v minulem letu ni bilo nic kaj dosti drugace . Morda je teklo v tem cedalje bolj »norem« (namesto umirjenem) zadnjem mesecu leta vse skupaj še za odtenek hitreje ... Izvirno slovensko ime za december je gruden. Zemlja je decembra za­mrznjena, gruden pa pomeni, da zemlja leži v grudah. O grudnu so se ohranili številni pregovori in reki, v zvezi z njegovo sušnostjo pa le tisti, da kadar »grudna suh veter piska, poleti – po suhi pomladi – nato še suša pritiska«. Torej se lahko letos nadejamo suše, bolje receno, lahko se bojimo suše. Te pa minuli mesec ni bilo kaj dosti v naših trebuhih in grlih (na trenutke se je poznala tudi v glavah), saj so bili prazniki tok­rat razpotegnjeni kot že dolgo ne. Podobno se jih bo dalo raztegniti tudi ob letu osorej, a je do takrat še veliko casa. Tako za vremenske kot tudi za druge obracune, tudi tiste po lokalnih volitvah. Zdaj je pozornost spet uravnotežena oziroma porazdeljena med vrhovnega upravnika in krajevne vladarje, »nadupravnik« se tako ali tako ukvarja s »cesarjevimi oblacili«, v našem primeru s starimi, saj nas »upravlja« že drugi mandat. Zdaj že ne vec tako novi premier pa na zacudenje vecine vlada bolj ali manj normalno. Edini, ki se ne cudi takemu vlada­nju, je on sam, saj zase pravi, da dela vse tako kot prej. Ste že našli za to ustrezno vremensko vzporednico? Ne išcite je prevec, vreme zna biti še precej bolj muhasto kot izbranci našega ljudstva. Brez snega v novo leto Zadnji mesec minulega leta pa ni bilo tako, saj smo imeli opravka z vremensko precej povprecnim mesecem. Da je lahko december zelo suh, ni presenecenje, saj smo tudi v letih 2014 in 2015 pridelali bore malo vode (niti liter), lani pac precej vec (skoraj 132 milimetrov). Imeli smo kar mrzel zacetek meseca, sledilo je toplejše obdobje, ob koncu pa je bilo spet precej mrzlo, vendar brez snežne odeje. Vremenska sekir(i)ca Najhladnejše je bilo sredi meseca (18. decembra), ko smo z najviš­jo dnevno temperaturo zraka 0,3 stopinje Celzija skoraj zabeležili ledeni dan, dan, ko ostane tudi najvišja dnevna temperatura zraka pod ledišcem. Kadar pa ostane pod ledišcem najnižja dnevna tem­peratura, imamo opravka s hladnimi dnevi – teh je bilo decembra kar devetnajst. Enajst pa je bilo takih, ko je bila pod ledišcem povprecna dnevna temperatura zraka – to dobimo tako, da seštejemo v hladni polovici leta vrednosti temperature zraka ob 7. in 13. uri in dvakra­tno vrednost temperature ob 21. uri ter vsoto delimo s štiri; v topli polovici pa upoštevamo enourni zamik zaradi zimskega casa. Koliko casa bomo še premikali urne kazalce, ni znano, a zdi se, da ne vec prav dolgo. Padavin je bilo decembra zelo malo (okrog desetino pricakovanih), predvsem v prvi polovici meseca. Nekajkrat je snežilo in sredi meseca so ponekod v okolici zabeležili tudi nekaj dni s snežno odejo, naši kotlini pa se je ta spet ognila. Pri nas je rahlo snežilo 13. decembra popoldne in zvecer, a brez ucinka oziroma ne tako zelo, da bi lahko govorili o sklenjeni snežni odeji. Meglenih dni je bilo za dober teden (8 dni), zato pa smo imeli kar 14 dni s slano. Ob koncu meseca je bilo kar mrzlo, a prazniki so bili spet zeleni. Kaže pa, da bo leto 2018 eno toplejših in bolj sušnih v zadnjem stoletju, saj smo ostali pod 1000 milimetri letnih padavin. Pa vec o tem prihodnjic, ko bo na voljo tudi že celotna vremenska statistika za lansko leto. Besedilo in fotografija: Miha Pavšek Vremenska postaja OŠ Trzin december 2018 Kazalec Podatek Datum/ Niz Ura/ Obdobje Povprecna temperatura zraka (°C) 1,8 1.–31. 12. mesec Najvišja temperatura zraka (°C) 14,3 4. 12. 14.10 Najnižja temperatura zraka (°C) -5,5 27. 12. 7.49 Najvecji dnevni hod T zraka (razlika maks./min. T, v °C) 11,0 (5,5/-5,5) 27. 12. 0.00–24.00 Število dni s padavinami > 0,2 (> 1 mm) 16 (10) 1.–31. 12. mesec Mesecna kolicina padavin (mm) 12,7 1.–31. 12. mesec Najvecja dnevna kolicina padavin (mm) 8,1 8. 12. 0.00–24.00 Skupna kolicina padavin v 2018 985 1.1. leto Najvišja hitrost vetra (km/h) in njegova smer 29,0/JV 24. 12. 6.00 Št. ledenih/hladnih dni (min./maks.dnevna T zraka = 0 °C) 0/19 28.–30. 11. mesec Izbrani meteorološki podatki za Trzin za lanski december (in obenem za celo leto 2018); celoten arhiv je dostopen na spletnem naslovu trzin.zevs.si/summa­ry.html (preglednica Letni in mesecni povzetki). Vir: Vremenska postaja OŠ Trzin (CZ Trzin). Napovednik Aktualne dejavnosti društva upokojencev Žerjavcki V avli Centra Ivana Hribarja je od torka, 15. januarja, od­prta razstava slik iz peska mednarodno priznane slikarke Stanke Golob. Njena dela si lahko ogledate do srede, 30. januarja. V petek, 15. februarja, ob 16.30 bo v osnovni šoli v Trzinu volilni obcni zbor društva. DRUGE AKTIVNOSTI Nekatere društvene aktivnosti pocivajo, nekaj pa jih je ven­darle v teku: -Balinarji balinajo v zimski ligi. -Strelci vadijo streljanje z zracno puško na strelišcu strel­ skega društva v trzinski osnovni šoli, ob ponedeljkih, od 17. do 18. ure. -Krožek rocnih spretnosti deluje od zacetka te sezone na Jefacnikovi domaciji – clanice ustvarjajo ob cetrtkih, od 10.30 naprej. - Pevski zbor – tudi pevci se zbirajo na Jefacnikovi doma­ciji, ob torkih, in prepevajo od 17.30 do 19. ure. V svoje vrste še vedno vabijo tudi nove clane. Vse, ki še niste vclanjeni v naše društvo, vabimo, da to stori­te. Clanstvo pomeni tudi podpro Zvezi društev upokojencev Slovenije pri prizadevanjih za boljši standard upokojencev.Še vedno pa pozivamo tudi, da se tisti, ki ste pripravljeni delati za društvo, prijavite kandidacijski komisiji. Kontaktna oseba je Franc Bardorfer, tel. 041 218 196. Zoran Rink, predsednik Društva upokojencev Žerjavcki Trzin Napovednik Joga, biodanza in trebušni plesi Društvo Pot srca vabi k vpisu v nov semester vadbe joge, biodanze in tre­bušnih plesov. Vabljeni tako zacetniki kot izkušeni! JOGA za zacetnike in izkušene Vadba joge za sprostitev in izboljšanje splošnega pocutja ter za gibcno in mocno telo: -ob ponedeljkih, od 19.00 do 20.30, -ob sredah, od 19.30 do 21.00 in -ob petkih, od 18.30 do 20.00. TREBUŠNI PLES Vadba trebušnega plesa za prebuditev ženskosti in obcu­tenje svojega telesa, -ob torkih, od 20.00 do 21.30. BIODANZA Gibalno plesna metoda za radostno in srecno življenje, -ob cetrtkih, od 20.00 do 21.30. REGENERATIVNA AROMA JOGA Delavnica globinskega sprošcanja bo v soboto, 16. febru­arja, od 10.00 do 12.30. Za prijave in informacije: telefon 041 821 401, e-pošta drustvopotsrca@gmail. com in www.potsrca.si. Mag. Mojca Tavcar, Društvo Pot srca