Spedizione in abbonamente postale Poštnina plačana v gotovini.
* * * VESTNIK ***
PROSVETNE ZVEZE V LJUBLJANI
Izhaja mesečno. — Celoletna naročnina s prilogo »Prosvetni oder« znaša 8 lir. — Naroča se: Prosvetna zveza v Ljubljani, Miklošičeva cesta ?.
ŠTEV. 4-5	APRIL-MAJ 1942-ХХ	LETO XXI.
Papežu Piju XII.
»Hozana, stokrat ave, tisočkrat Ti med množico se danes glas preli Dvanajsti Pij, hozana, pozdravljeni, vladar! Glas trobent in vrisk fanfar, množic spev, zvonov udar:
Pozdravljen modri naš krmar! Svetlo sije nm tiara, blešči se beli hermelin; vatikansko mesto plava v morju lučic in sinjin. Danes tvoja cvetna je nedelja. Hozana in pozdravljen, tisočkrat Ti slava med množico ise glas preliva. Cvetlic in vejic palmovih na pot trosi danes ti vesoljni rod.
slava,« Milijoni danes te slave, v a.	milijon jih danes v tebi zre
veslarja v boljše čase.
To tvoja cvetna je nedelja. Čutiš mar, da bo čez čas prišla kruta Golgota nad nas? Čutiš mar, da bodo ti milijoni
ravno oni, ki težki kriiž nalože, da neseš ga do Golgote? Svetla se tiara v trnje spremeni; i tebe čaka žalost kladivarja boljših dni. Oče sveti, tebi vdana smo mladina, saj je v Vatikanu naša druga domovina!
Srebrni škofovski jubilej Pija XII.
v. z.
Letos na praznik Gospodovega vneli oho d a 14. maja praznuje katoliški svet srebrni jubilej škofovstva sedanjega ,sv. Očeta. Na njegovo izrecno željo se bo ta slovesnost praznovala le v cerkvah, vendar se nam zdi primerno, da se tega jubileja spomnijo tudi naše katoliške organizacije. Saj nas veže s sv. Očetom toliko lepih spominov, saj smo ga srečali v Lurdu leta 1935., pozdravili smo ga v Budimpešti na evharističnem kongresu,
sprejeti smo bili pri njeni 1. 1959. v javni avdienci.
Pij XII. je bil trojen v Rimu 2. marca 1876 leta kot sin uglednega papeževega konzistorialnega advokata. Že 1. 1901. je nastopil službo v kongrega-ciji za izredne cerkvene zadeve. Leta 1917. je bil imenovan za apostolskega nuncija v Monakovem, od koder se je preselil v Berlin. Čeiz 9 let je postal kardinal, v škofa pa je bil posvečen v sikstinski kapeli 13. maja 1917.
Ob tej priliki obudimo spomine na obisk pri sv. Očetu.
Prosvetna zveza je za binkoati leta 1939. organizirala lepo romanje v Rim, katerega se je udeležilo okrog 500 Slovencev.
Prvič v zgodovini se je zgodilo, da so po rimskih ulicah korakale slovenske narodne noše, slovenski fantje v svojih krojih, kakor tudi dekleta. Nepozaben pa bo ostal sprejem pri svetem očetu, ki je bil v sredo 24. maja. O tem sprejemu je pisalo uradno glasilo vatikanske diržave takole:
Globoko sinovsko vdanost so v sredo 24. maja izpričali najvišjemu poglavarju Cerkve Piju XII. poleg 500 zakonskih parov, slovenski romarji, ki jih je v gosti trumi vodil prevzvišeni ljubljanski Škof dr. Gregorij Rožni a n. Med .romarji so bili tudi predstavniki slovenske katoliške Prosvetne zveze s predsednikom mons. dr. L u k m a n o m na čelu. Slovenski romarji, od katerih so mnogi bili v svojih pestrih narodnih nošah, so — zbrani okoli svojega spoštovanega nadpastirja na obeli straneh papeške-ga prestola — peli svoje prelepe pobožne pesmi, medtem ko so vsi navzoči čakali prihoda svetega očeta.
Ko je sveti oče prispel v veliko dvorano della Benedizione, spremljan od svojega visokega dvora, so ga navzoči navdušeno pozdravljali, medtem ko je on z nosilnice množico blagoslavljal. Nato je sveti oče, ko se je v sedel na prestol, navzoče prisrčno pozdravil in nagovoril.
Potem, ko navaja »Osservatore« gin-Ijive besede, ki jih je naslovil papež no vop or očen i m parom, nadaljuje:
Nato je sveiti oče pozdravil slovenske romarje v njihovem jeziku in izrekel prav posebno prisrčno dobrodošlico svojemu častitemu in predragemu bratu, škofu ljubljanskemu; nadalje njegovim tu navzočim gorečim duhovnikom, predstavnikom slovenske Prosvetne zveze ter katoliške mladinske akcije in vsem ostalim, ki jih je njihov liadpastir pripeljal v Rim k papežu. Sveti oče jih je pozval, naj vsikdar branijo tisto svetinjo, ki je
temelj vsake človeške, predvsem pa krščanske omike, svetinjo, katere razpadanje v nekaterih deželah hudo boli in skrbi očeta vseh kristjanov, ki pa je pri njegovih dragih sinovih Slovencih — in na to sinejo biti ponosni — ostala skoro še nedotaknjena, to je: zdrava krščanska družina. Sveti oče je tudi omenil katoliško vzgojo v šoli, ki je dopolnilo družinske vzgoje in ki jo je prav tako treba skrbno varovati in vzdrževati. Papeža zelo veseli in globoko tolaži, da je versko življenje med Slovenci, ki jih tako ljubi, tako cvetoče in kako si prizadevajo, tla bi se bolj in bolj poglobili s pobožnostjo nasproti presvete-mu srcu Jezusovemu, pa z Marijinimi kougregacijami ter s katoliško akcijo. Še bolj naj okrepijo to, kar smemo imenovati hrbtišče verske omike: trdno zavest in jasno izpoved njihove katoliške vere in najtesnejšo zvezo z Apostolsko stolico, ki je vedno bila in bo ostala skrivnost njihove zvestobe in njihove resnične veličine. T ako bodo obenem dobri Slovenci, katerim najvišji poglavar Cerkve želi trajno srečo in blagostanje ter najbogatejši blagoslov od Boga.
Po teh besedah in blagoslovu so se ponovile navdušene manifestacije vdanosti in hvaležne ljubezni in sv. oče je bil najživahneje pozdravljen, ko se je večkrat ustavil pri tem in onem ter so mu premnogi mogli poljubiti roko tako v dvorani blagoslovov kakor v kraljevski dvorani, ki je bila tudi polna vzklikajočega občinstva.
Klic sv. očeta k miru
"V prvi svoji poslanici pravi.:
»Tej Svoji očetovski poslanici pa želimo dodati še željo in vabilo k miru, k onemu miru, ki ga je Naš prednik pobožnega spomina tako vneto priporočal in zanj Boga tako vroče prosil, da je za ohranitev sloge med ljudmi prostovoljno žrtvoval Bogu svoje življenje; k onemu miru, ki je najlepši božji dar, ki vsak razum presega, po katerem vsi uvidevni ljudje morajo hrepeneti k miru, ki klije iz pravičnosti in ljubezni. Vse pozivamo
k temu mira, ki z Bogom v prijateljstvu združene duše krepča, ki družinsko življenje vodi in urejuje v sveti ljubezni Jezusa Kristusa, ki po medsebojni bratski pomoči narode druži. Vabimo končno vse na delo za tak mir in tako slogo med narodi, da se bodo posamezni narodi v medsebojnem sporazumu, prijateljski zvezi m podpori trudili z božjo pomočjo in pod božjim varstvom za napredek in blaginjo cele človeške družine.
Razen tega pa se v teli nemirnih časih, ko se zdi, da toliko velikih težav ovira in ograža ta pravi mir, ki ga vsi tako vroče želijo, obračamo k Bogu s ponižno prošnjo za vse one, ki načelujejo državam in katerim pripada tako težka pa obenem tako častna naloga: voditi narode do blaginje in javnega napredka.
Glejte, očetje kardinali, glejte, častiti bratje, glejte, predragi sinovi: to je prva želja, ki jo je Bog priklical iz Našega očetovskega srca.
Pred svojimi očmi pač vidimo neizmerno zlo, pod katerim ječi človeštvo, kateremu moramo od pomoči Mi, brez orožja, sicer, a polni zaupanja v pomoč najvišjega Boga. Z besedami sv. Pavla: »Razumite nas!« vas pozivamo! Pogum nam daje upanje, da nikakor ne boste vi, sinovi in bratje pustili vnemar te naše najtoplejše želje za ustvaritev miru. Za božjo pomoč stavimo največje upe na Vašo vneto in pripravljeno voljo.
O, da bi Jezus Kristus, »iz čigar polnosti smo vsi prejeli« (Jan 1. 16), to našo željo iz nebes blagoslovil in jo kot oznanjevalko rešitve in zboljšanja, ponesel po vsem širnem svetu! K temu pa naj pripomore apostolski blagoslov, ki ga v ljubezni podeljujemo ...«
Sv. oče in apostolat kat. žene
»Od katoliških žena pričakujem, da se bodo z veseljem in požrtvovalnostjo posvetile apostolstvu. ki jim je odprto. da namreč sodelujejo pri oznanjevanju pravičnosti in ljubezni do bližnjega, kot so to storile žene v davnih dneh krščanske vigredi. Človeštvo pretresajo danes viharna idejna giba-
nja, ki izvirajo iz najbolj temnih go-nov človeške narave. Zajedla so se v posameznika in ga izkoreninila. Zagrizla so se v družinske celice in jih raztrgala. Zaletela so se v narodna in državna občestva i.n jih razmajala. Človeško občestvo, ki bi po naravnih zakonih moralo biti sklenjena enota enakovrednih bitij, obdanih z žarom človeškega dostojanstva, ki krivici določi meje in ljubezni do bližnjega odpira vrata, je pod vplivom teh sil postalo razrvana družba, ki je slepo predana gonom sovarštva.
Apostolat katoliške žene je najbolj učinkovito otrožje, s katerim bo krščanstvo premagalo krive nauke, ki deroč po svetu uničujejo red. Pred časi je obsegal apostolat žene le družino, kjer je žena kraljevala. Krščanska družina in krščanski dom sta bila varno zavetje, kjer je doraščajoči otrok dihal nepokvarjeno ozračje ter se je razvijal v krepko krščansko osebnost. Toda danes so pod vplivom tehničnega napredka nastale nove socialne obveznosti. S tem pa je tudi katoliška žena pozvana, da prestopi prag svoje ^družine in k dosedanjemu apostolatu v krogu svojega doma doda še nova bremena apostolskega udejstvovanja izven doma. Katoliška žena je postala dandanes na sto in isto področjih sodelavka svojega moža in je ob svojem možu stopila v novo okolje, kjer se odpirajo njej še nepoznane potrebe sodelovanja.
Spričo tega velikega preobrata, ko se je do sedaj zaprta družina odprla, da morejo vdreti vanjo in v svetišče doma vsakovrstni vplivi, je pokojni sv. oče Pij XI. katoliško ženo posebej povabil naj :se na razširjenem krogu udeleži apostolskega dela za ohranitev in razširjenje krščanskih načel. Brez katoliške žene-matere ne bo mogoče premagati poganskega nacionalizma. Brez katoliške žene-ma-tere tudi pogubnega komunizma ne bo mogoče zrušiti. Če tudi v borbi proti obojemu ostane krščanska družina prvenstveno delovno polje žene-matere, pa jo kliče sodobna duhovna stiska tudi še na druge širše in obsežnejše fronte tudi izven družine.«
Kajn! Kje je tvoj brat?
Resine besede ljubljanskega škofa vsem, ki so katoliški Slovenci.
Ko je Jaroslav Kikelj že drugi v tednu dni padel pod morilsko kroglo svojega rojaka, je ljubljanski škof dr. Gregorij Rozman po vseh ljubljanskih cerkvah dal prebrati naslednjo svoje oznanilo:
»Že drugič v enem tednu je morilčeva krogla ubila katoliškega akademika na ulicah našega mesta. Drugič je bilo uničeno življenje mladega dijaka, ki ni nikomur nič zalega storil, ni nikogar izdal, ni sebe ne nikogar drugega prodal, ki je v vzorni ljubezni »luži! Bogu in svojemu narodu in zato 'jemal nase težke žrtve.
Zakaj je neki skrivni sodni zbor obsodil ta dva sinova slovenskih mater na smrt? Zakaj se je dvignila bratska roka zoper njiju? Ne v zaščito narodove koristi, ne v blagom ljudstva, ne za lepšo njegovo bodočnost, ampak da dosežejo svoje brezbožne cilje, ki so narodu v časni in večni pogin.
Bratomor je v nebo vpijoč greh in temu grehu se pridružuje še drugi, ko se skuiša z lažjo omadeževati svetla čast obeh mučenikov.
A sak kristjan m zaveden Slovenec mora take zločine obsojati kot greh pred Bogom in zločin pred narodom. Soudeležuje pa se na teh grehih vsak. ki jih odobrava, in s kakršno koli podporo pomaga, da se. morejo vršiti.
Ko obžalujemo nedolžne žrtve in sočutsvujemo z obupanimi starši iteh žrtev in ko obsojamo te vnebovpijo-če grehe, prosimo Boga, ki vidi nedolžno prelito kri, naj opere s slovenskega naroda madež bratomornega boja. naj omehča srca morilcev, da v kesanju rešijo svoje duše večnega prokletstva.
Molimo za duše ubitih žrtev, da najdejo v Bogu mir in večno blaženost in da sp rosi jo od Boga milost, da bo njihova mučeniiška kri seme novih navdušenih kristjanov med nami.«
Cerkvena oblast je jasno in odločno spregovorila. Prav tako jasno je
ljubljanski škof dr. Gregorij Rož-man govoril na Kikljevem pogrebu dne 22. marca. Kot škof in odgovorni pastir svojih vernikov je škof odkrito povedal sodbo in obsodbo Cerkve o organizaciji, ki je s svojim delom in propagando posegla v tisto področje, kjer je škof kot glasnik katoliške Cerkve dolžan varovati čistost katoliškega nauka in katoliške moirale.
Kaj je obsodil škof? Obsodil je najprej Kajnov greh, zločin bratomora, ki spada po svojem značaju med vnebovpijoče grehe, lo je grehe, ki kličejo po božjem maščevanju. Nobeni izgovori ne bodo mogli opravičiti teh umorov. Sodniki, ki o teh umorih sklepajo, so samozvani, krivični. zato so njih sklepi zločinski.
Obsodil je dalje še drugi greh, ki se je pridružil prvemu: da se z zavestnim razširjenjem lažnivih vesti jemlje dobro iine nedolžnih. Tudi to je zločin, ki kliče nase božjo jezo. Koliko teh zločinov se dan na dan ponavlja in kakšno odgovornost jemljejo nase krivci!
Obsodil je končno skrivno družbo, ki se zakriva pod slepeče ime »osvobodilne fronte« in ki je povzročiteljica teh zločinov. Določno je povedal, da se za njenim delovanjem skrivajo brezbožni cilji, ki so narodu v časni in večni pogin. Njeno ime je torej samo spretna krinka za delovanje komunistične stranke, ki ima še vedno v svojem programu brez-boštvo in krvavo revolucijo. Ko je torej škof obsodil to skrivno družbo, je to storil zato, ker je s svojimi komunističnimi cilji segla v področje verskih resnic, s svojim delovanjem pa pogazila peto božjo zapoved.
Iz te obsodbe pa izhajajo še nadaljnje posledice. Če je obsojena »osvobodilna fronta«, njena miselnost in njeno delovanje, je obsojeno tudi kakršno koli sodelovanje z njo. Zato je soudeležen pri zločinih »osvobodilne fronte« in je kriv tujega greha vsak. ki zanjo agitira, kdor jo podpira z
denarjem, kdor jo zagovarja ali ji drugače .pomaga ki z njo simpatizira.
Že iiz tega je razvidno, da je predstavnika cerkvene oblasti vodila pri izreku te obsodbe edino skrb za čistost nauka in morale. S polno upravičenostjo je kot katoliški škof pose-
gel med dogodke in določno izrazil cerkveno stališče. Slovenska javnost zdaj ve, da je tako imenovana »osvobodilna fronta« skrivna komunistična organizacija iin da se je zastopnik cerkvene oblasti z vso duhovščino izrekel zoper njo in jo obsodil.
Na filmski akademiji
Dr. I. A.
11 cineina e oggi Farma piu forte — kiino je najmočnejše orožje današnjega časa, se je izrazil voditelj fašistične Italije, B. Mussolinii Tako je tudi v resnici.- Na desetine milijonov ljudi dnevno prisostvuje kinematografskim predstavam po vsem svetu. V velikih mestih je treba le pogledati, kakšen naval je v kino dvorane. Tu v Rimu je nad 80 kinematografov in imajo nekateri dvorane za več tisoč oseb. Pa so navadno vse predstave trikrat dnevno razprodane. Tako ogromen je obisk.
Italija si je ustvarila lastno, zelo pomembno filmsko industrijo in je omogočila, da se doma šolajo bodoči filmski igralci in voditelji ter organizatorji kino podjetij. Pred tremi leti (1959) je bil v Rimu ustanovljen »Centro speirimentale di einematogra-fia«, ki je neke vrste filmska akademija in pa »Cinecitta«. filmsko mesto, kjer na veliko proizvajajo filme razne igralske in filmske družbe. Obe ustanovi sta na via Tuscolana blizu skupaj, kakih 10 km izven mesta v smeri proti Albanskim goram. Z dovoljenjem prosv. ministrstva sem si pobliiže mogel ogledati eno in drugo.
»Centro Sperimentale« je ogromno, moderno poslopje, ki je opremljeno z vsemi potrebnimi tehničnimi pripomočki, da more čim bolje služiti svojemu namenu., Tu se gojenci in go-jenke v dveh letih nauče teoretično in praktično vsega, kar naj jih usposobi bodisi za filmske igralce, bodisi za režiserje in organizatorje filmskih predstav.
Prijazni vodnik po zavodu najprvo razkaže tri znanstvene kabinete: za optiko, za fonetiko in za scenotehniko.
Optika gotovo spada k bistvenemu delu filmske proizvodnje. Gojenci morajo študirati bairve in njih značaj, potem razne svetlobne pojave in učinek razsvetljave na irazilih predmetih. Naučiti se morajo, kako je treba maskirati stvari v naravi in kako igralca. Znati morajo fotografirati in dobro poznati sestav strojev, ki so potrebni za snemanje filmov.
V ta namen imajo tu v Centru celo vrsto kabinetov z najboljšimi fotografskimi stroji, s katerimi učenci proučavajo filmsko slikanje in praktično razvijanje slik: dalje študirajo svetlobne pojave v naravi in v različnih zaprtih prostorih ter njih vpliv na scenerijo. Uče se osvetljevati predmete in s svetlobno igro doseči določen učinek itd.
Fonetika je pri govorečem filmu izredne važnosti. Danes so vsi filmi zvočni, to se pravi za filmsko predstavo je treba poleg svetlobnega traka izdelati tudi zvočni trak in sinhro-nizirati S svetlobnim trakom. Tudi tega se nauče na tej akademiji, za kar imajo posebne stroje. Gojenci morajo študirati glasove v naravi in zakone akustike. Naučiti se morajo registrirati zvoke. Dobro morajo poznati mikrofon. Posnemati morajo znati dež, točo, grom, šum vetrov in druge zvočne pojave, seznaniti se morajo vsaj z glavnimi sestavinami glasbe in nje uporabe v filmu in kot spremljavo k filmu.
Toda še mnogo važnejši del je šolanje in izoblikovanje lastnega glasu. Gojenci porabijo v prvem letu največ časa za vežbanje lastnega glasu, za recitacije in za govorniške nastope, kair se seveda vriši pod nadzor-
šivom in po navodilih glasbenih učiteljev. S tega področja je treba ■teoretično in praktično snov dobro obvladati in mnogo na sebi piliti. Gojenci se morajo učiti lepega vedenja, izbranih, odličnih kretenj, a predvsem jasne izgovarja ve in načina govorjenja, kakoir je za filmske nastope primerno. Ko že nekoliko več znajo, filma jo njihove krajše nastope, pa tudi zvočno posnemajo njihove samogovo-■re in pogovore. Te filme takoj razvijajo v lastnem laboratoriju in jih predvajajo, tako. da ima gojenec priložnost videti in slišati sebe. ter kontrolirati svojo mimiko, geste, glas, izraz in sploh celoten nastop.
Scenotelinika že upošteva poznanje zakonov svetlobe in zvoka. Naučiti se je pa treba tudi tehnične strani sce-nerije, za kar je poleg naravne daro-vitosti in prirojene spretnosti treba dosti tehničnega znanja. Obvladati je treba material, is katerim se predstave ustvarjajo, oziroma prizori maskirajo. Dobro je treba poznati masko, modele in kostume. V Centru je velik oddelek, kjer izdelujejo najpodrobnejše načrte za posamezne filmske scene. Za kako zgodovinsko predstavo n. pr. je treba vse izrisati: od moških in ženskih klobukov, jopice v, čevljev, do oblike stebrov, stopnišč, pohištva, hišnih fasad. To delo opravljajo arhitekti ali pa akademiki iz slikarske akademije, ki so seveda za to plačani. Šele na osnovi teh skic potem slikarji, ki so večkrat poznani umetniki, izrišejo in naslikajo kulise, postavijo lepe dvorane, zgradijo cele mestne ulice v »Cinecitta«, palače, gradove, gorske pokrajine in kar je že treba za okolje filmske igre. Je to dolgotrajno in drago delo. Večkrat delajo kak film več let in stane na desetine milijonov. Zri-sati je treba tudi obleko igralcev, v kateri nastopajo na odru, orožje, ki ga naj rabijo, opremo prostorov, kjer se dejanje odigrava, skratka vse, do najman jše podrobnosti. Po drugi strani je pa skoraj smešno, s kakimi preprostimi in neznatnimi sredstvi spretni režiserji dosegajo velike uspehe. Vse je preračunano na to. cla se gledalec in poslušalec na čim bolj eno-
staven način prevara. Čim popolneje je posneta narava v svoji svetlobi in v svojih zvokih, tem boljše ozadje imajo filmski dogodki in tem bolj verjetno bo film ugajal občinstvu.
Preveč vedeti ni dobro, iin prav do kraja hoteti, vse vedeti in videti le redko osreči človeka. Učenje, ki smo ga do sedaj našteli, pa naj služi samo kot priprava za dejanski nastop na odru, oziroma za režijo filmskih predstav. Tega se gojenci in gojemke največ uče v drugem letu svoje študijske dobe. Kar so se prvo leto teoretično učili, to je treba nasledn je leto izvesti v življenje. Treba je nastopati na odru, izpopolnjevati govor, uaistop, mimiko. Kakor prvo leto, morajo gojenci tudi drugo leto vežbati telo, da postane gibčno in prožno. Fantje imajo sijajno opremljeno telovadnico, kjer vežbajo boks, sabljanje, plezanje, dvigajo uteži, veslajo, skačejo čez konja in imajo še druge telesne vežbe. Dekleta pa se predvsem urijo v raznih plesih, posamič in v baletu. To je dnevno obvezna telovadba, nakar je treba iti pod prho. se dobro odrgniti, nato pa na delo! Dekleta in fantje imajo zelo praktično in higiensko urejene kopalnice.
Potem se uče maskirati in tudi sami v maskah nastopajo. Uče se montaže, postavljajo scenerijo za razne prizore, režirajo posamezne scene in na-darjenejlši nastopajo v začetnih vlogah že v filmih, ki se igrajo za javnost.
Za vse to imajo bogato priložnost v Centru. Predvsem je velikanska dvorana, 50X25X16. v kateri lahko postavijo tudi petnadstropno palačo seveda v kulisah. Ravno sedaj pripravljajo nek srednjeveški film (La Gorgona), ki se odigrava v Pisi. V ta namen že stoji mogočno obzidje, ki oklepa srednjeveiško .trdnjavo. Tukaj bodo posneli naskok na obzidje in obrambo mesta. Kulisa je imenitna, šele dotikljaj z roko te prepriča, da nimaš pred seboj kamenja, ampak sam papir, karton in les. Zraven te obsežne dvorane za velike nastope je več manjših prostorov, ki jih arhitekti in slikarji po potrebah igre
opremijo kot salone, knjižnice, spalnice, delavnice, tovarne, šolske sobe itd. V zaprtih prostorih filma jo, tako pravijo, mnogo bolje tudi tiste prizore, ki se v igri odigravajo v naravi pod milim nebom, to pa zato, ker laže regulirajo svetlobo. Tu se gojenci uče ravnati z reflektorji in s stroji, ki povzročajo zaželene zvoke, uče se sinhronirati zvočni in svetlobni trak, montaže itd.
V Centru je tudi šivalna delavnica za izgotavljanje oblek, je mizarska delavnica, študijska soba za ravnanje z odrsko razsvetljavo, so sobe za igralce, da se lahko preoblečejo, so prostori za golf. tenis, za jahanje, kopanje na prostem in za ves mogoči šport, imajo vse naprave za filmanje na prostem, krasno gledališko dvorano, velika skladišča za kulise, več izoliranih dvoran za sprejem izvočnilh filmov itd. Letos imajo 60 gojencev in gojenk, ki stanujejo v mestu in se tam tudi hranijo. Tu je le buffet in mala obednio.a, da lahko pojužinajo, kar s seboj prinesejo in jim ni treba
dnevno dvakrat prihajati iz mesta.
Zavod izdaja tudi lasten časopis »Bi-anco e nero«. .Namenjen je izključno filmu in vprašanjem, ki se iz umetniškega, tehniškega, gospodarskega! in estetskega stališča tičejo kina. Ta časopis je prav za prav revija, in vsaka številka poleg raznih tekočih vprašanj obsega na kakih 100 straneh tiskano razpravo, n. pr. »O filmu in o barvah«, »Slovnica in film«, »Sprejemanje glasov v filmu«, »Igralec v filmu«, »Zgodovina filma« itd. List prinaša tudi filmske kritike in za film prikrojeno besedilo romanov, povesti, gledaliških iger in drugo.
Zavod ima tudi lepo knjižnico, ki pa obsega izključno dela, ki se nanašajo na film in kino. Največ je italijanskih in nemških del, nekaj tudi v drugih jezikih. Po medsebojni pogodbi dobivajo v Centro tudi vse filme od drugih nacionalnih filmskih produkcij. Te pregledajo, če so primerni za italijansko občinstvo, jih po potrebi prirede in jih opremijo, z italijanskim besedilom.
Prof. E. Tome umrl
V nedeljo 26. aprila je v bolnišnici umrl naš organizator in vzgojitelj Emest Tome, ki se je rodil dne 25. decembra 1885 v Fari na Blokah kot sin posestnika in trgovca. Ker so se starši preselili v Ljubljano, je tu obiskoval ljudsko šolo, kjer je končal potem tudi klasično gimnazijo. Tu se je pri študiju odlikoval kot odličen učenec, prav tako pozneje na univerzi na Dunaju, kamor se je vpisal, da bi postal profesor klasičnih jezikov. Univerzo je absolviral leta 1905. Svetovna vojna ga je pritegnila na bojno poljano, kjer je bil leta 1918. od Angležev ujet. Iz ujetništva se je vrnil leta 1920. Nato je bil v Kranju nastavljen kot suplent. Zatem je vršil profesorsko službo na III. drž. realni gimnaziji. Kmalu pa je bil premeščen na klasično gimnazijo, kjer je ostal do svoje smrti.
Vse njegovo delo in njegove velike
zasluge leže v njegovem nesebičnem vzgajanju mlade katoliške generacije ter neprestanem in velikopoteznem ustvarjanju temeljev slovenskega katoliškega gibanja, /e kot akademik na Dunaju se je odlikoval med svojimi tovariši po svoji katoliški odločnosti in silni delavnosti, ki jo je razvil v borbi za katoliška načela. Ta delavnost se je potem doma še bolj stopnjevala. Kmalu je stopil v središče katoliškega gibanja, zlasti pri bivšem slovenskem »Orlu«, čigar voditelj je bil do njegovega razpusta. Prav takrat pa je Pij XI. izdal socialno okrožnico »Quad'ragesimo anno«. Profesor Tome je s svojim prodornim umom takoj spoznal veliki pomen te okrožnice, zlasti v tistih točkah, kjer opozarja katoličane na nevarnost organiziranega brezboštva ter na vzgajanje apostolov Katoliške akcije. Začel je okirog sebe zbirati dijaško mla-
dino, jo seznanjati s katoliškim socialnim naukom, ji razlagati nevarnost komunizma, njegove metode in njegovo zakrito taktiko, obenem pa jo uvajati v vzvišeno delo Katoliške akcije. Leta 1932, torej pred desetimi leti, je imel s svojimi Mladci, tako je imenoval svoje fainte, že prvi počitniški tečaj. Delo se je začelo in teklo naprej neutrudoma in brez pretanka. To je bil na Slovenskem začetek Katoliške dijaške akcije in Katoliške akcije sploh.
Bilo je to v času, ko se je komunistična propaganda pri nas zelo poživila in grozila, da izpodkoplje katoliško skupnost. \ naše verske organizacije in katoliška društva so se vrinila komunistična jedra in jih minirala drugo za drugo. Zlasti so bili ogroženi katoliški dijaki in katoliški delavci. Tu je stopil profesor Tome s svojimi Mladci in z njihovim programom na dan ter začel ločiti duhove z vso logično doslednostjo. Borba se je začela. Z dijaškega poprišča se je ta borba kmalu zanesla tudi na druga področja, na delavsko, inteligenčno ter splošno v slovensko javnost. Kakor nekdaj Mahnič v dobi prodira jočega svobodomiselstva je dvignil svoj glas ter ločil katoličane od svobodomiselnega kroga, tako je zdaj profesor Tome zastavil svoje neutrudno delo in svojo silno logiko za to. da je opozarjal slovenske katoličane na nevarnost komunizma in drugih zmot, ki so bile s komunizmom v večji ali manjši sorodnosti ali pa so njegovo širjenje pospeševale. Mnogi tedaj njegovega prizadevanja niso razumeli. Danes, ko teče kri slovenskih mož in fantov pod kroglami komunistov, se njegove napovedi uresničujejo, njegovo delo in njegovo svarjenje dobiva svojo polno in tragično upravičenost.
Da bi mogel svoje cilje čim bolj uresničiti, je profesor Tome kot veišč organizator začel ustvarjati organizacijo Katoliške akcije pri dijakih, obenem pa je to akcijo podprl po tisku, ki ga je od leta 1933. začel periodično izdajati v zbirki »Naša pot«. V tej zbirki so se podajale smernice za ka-
toliško udejstvovanje in mišljenje. Dobrih deset let so bile te odlično urejevane knjige kažipot katoliškega javnega življenja in delovanja. Leta 1936. se je tej zbirki pridružil dijaški tednik »Mi mladi borci«, ki je s svojo neodjenljivo načelnostjo in z jasno protikomunistično usmerjenost jo izredno mnogo pripomogel k razčiščen ju pojmov ne samo med dijaško mladino, marveč med slovensko inteligenco sploh. Bil je čas, ko je bil ta na videz skromni dijaški listič pod njegovim spretnim vodstvom prav nekako središčno glasilo slovenskega katoliškega gibanja, in nisi veljal ,za dobro informiranega, če ga nisi brai. Istočasno je profesor Tome gradil z železno doslednostjo dalje organizacijo dijaške Katoliške akcije, kljub ogromnim težavam, ki so mu jih na pot metali nasprotniki in lastni ljudje. Z nesebičnim in smotrnim delom je združil goreče molitveno in evha-ristično življenje, življenje odpovedi in zatajevanja. Po zgledu dijakov so kmalu nato vstale k življenju tudi druge stanovske veje Katoliške akcije, kjer je povsod profesor Tome neutrudno in vodilno sodeloval.
Svojega delovanja ni omejil zgolj na organiziranje Katoliške akcije. Njegovo delo je segalo povsod tja. kjer je bilo treba pomoči veri in Cerkvi, kjer so bila v nevarnosti katoliška načela. Lahko rečemo, da je v velikem delu prav njegova zasluga, če smo se po svetovni vojni znali izogniti raznim dvomnim in zmotnim strujam ter svoje versko prepričanje vedno ohraniti na pravi podlagi.
Toda vendarle je in ostane njegova glavna zasluga in njegovo življenjsko delo v organiziranju Katoliške akcije ter v njegovi borbi proti brezbožnemu komunizmu. Kakor si je brez njega težko predstavljati slovensko Katoliško akcijo, vsaj tako. kakršno imamo zgrajeno danes, tako na drugi strani lahko ugotovimo, zdaj po njegovi smrti, da je bil vedno najbolj središčna oseba in glavni organizator boja proti komunizmu v Sloveniji. Od tega boja ni odnehal nikoli, tudi ne po zlomu bivše Jugosla-
vije. Dalekovidno je tukaj hodil pred drugimi, učil, svaril, opozarjal, spodbujal in razkrinkava!. Njegove besede so mnogokrat naletele na gluha ušesa. Toda vendarle se mu je posrečilo, da je skupaj z drugimi oču-val katoliške Slovence komunističnega vpliva.
V kratkem desetletju si je profesor Tome zlasti v vrstah dijaške Katoli-
ške akcije vzgojil cel rod, ki hodi in deluje odločno po njegovih smernicah. Katoliška mladina, ki je bila pred desetimi leti v resni nevarnosti, da jo zajame val komunizma, je danes v glavnem uvrščena pod program, ki ga je širil med njo prav on, bodisi po tisku, bodisi preko organizacije Katoliške akcije.
(»Slovenec«, 27. aprila 1942)
Pravni položaj italijanske žene v zakonu
(Dalje)
Dota pa ni materialna obveznost in hčerka ne more tožiti svojih staršev, da ji jo. kakor je bilo to pripozna.no po zakoniku iz leta 1865., dajo. Ako ni drugače določeno v ženitni pogodbi, ni mogoče na noben način niti odsvojiti. niti omejiti clote, ra'zen ob pristanku obeh zakoncev ali pa na podlagi sodnega sklepa.
V	nekaterih primerih, kakor n. pr. za zakone častnikov, je zakon sam zahteval doto. Fašizem, ki je vedno stal na načelu, da pospešuje sklepanje zakonov. je znižal število teh primerov na najnižjo mero s tem, da je izenačil z doto poklic, katerega izvršuje žena. ali pa je to obveznost ukinil.
V	času. dokler traja zakon, pripada upravljanje imov ine možu. žena sama pa ima na podlagi zakona iz 1. 1919. upravo vse svoje osebne imovine. To pravno pripoznanje je bilo podeljeno ženam, potem ko so prestale pripravljalne preizkušnje med prejšnjo svetovno vojsko.
Oni, kateri terjajo od žene svoje terjatve, kateri so nastali šele po ustanovitvi dote, nimajo proti njej nobenega zahtevka. Oni pa, ki imajo proti njej svoje terjatve iz časa pred nastankom dote, morejo zahtevati, da se dota izpodbija, če se dokaže da je bila ustanovljena zaito, da se jih prevara.
Dalje je sporno, ali morejo pridobiti moževi upniki zastavno pravico, ali pravico sekvestriranja donosov dote. Mnenja o tem niso enotna.
Kadar pride dota zaradi sprememb v moževi imovini ali zaradi njenega zmanjšanja v nevarnost, tedaj ima
žena pravico, da zahteva sodno ločitev imovine.
V	primeru ločitve zakona zaradi moževe krivde, ali zaradi krivde obeh, ima žena svobodno upravo dotalne imovine, katere se ne sme v nobenem primeru odsvojiti.
\ primeru ločitve imovine je žena zavezana, in sicer v sorazmerju s svojo in moževo imovino, prispevati k izdatkom za gospodinjstvo in za vzgajanje otrok.
Ako zakon preneha zaradi smrti enega izmed zakoncev, ali zaradi uničenja zakonske vezi. se mora vrniti doto takoj, brez odlašanja, ako je ženina lastnina, ali pa se jo more zahtevati šele po enem letu, ako je moževa lastnina.
Pravica žene do svoje lastne plače je danes pripoznana v skoro vseh zakonodajah. V Italiji ta pravica ni bila nikoli osporavana. Sedaj pa se pojavlja v stremljenjih žen različnih držav težnja, da se gmotno upošteva tudi gospodinjsko delo žene. To delo bi moglo biti poplačano bodisi v obliki dajanja denarja »za drobnarije«, ali pa v pravicah, katere more imeti žena na tem. kar je bilo pridobljeno za časa trajanja zakona.
Takšno pripoznanje ima gotovo svoj velik pomen, ker predstavlja delo žene v krogu družine pogostokrat zelo odločilen činitelj za srečo in blagostanje družine. Bilo bi zatorej prav primerno, da bi se v rodbinskih zakonikih to, sicer tiho, a plodovito delo žene upoštevalo.
V	Italiji je prinesla sprememba dr-
žavljanskega zakonika pomembne iz-premembe tudi v imovinsko pravni ureditvi družine. Ena izmed njih se nanaša na uvedbo rodbinske imovine, kar predstavlja pomembno ustanovo, katere sledove najdemo samo v ameriškem »home stead« in v švicarskem zakoniku.
V novem fašističnem državljanskem zakoniku se obravnava ureditev imovinskih odnošajev kot stvar, katera je tesno povezana z ureditvijo rodbinske ustanove. Načrt predlaga, da se zamenja ženitna pogodba z ženit-nim imovinskim redom. Ta novost bi dovoljevala sklepanje imovinskih dogovorov tudi po sklenitvi zakona. Dota bi se mogla ustanoviti tudi za časa trajanja zakona, ob upoštevanju koristi rodbine in otrok, za katere predstavlja dotalna imovina zanesljivo gospodarsko oporo.
Poti vidikom višjih dolžnosti zakoncev nasproti svoji rodbini vsebuje novi državljanski zakonik korenite no-vote, ki se nanašajo na imovinsko skupnost, katere se ne isme pojmovati
kot skupnost vse sedanje ali bodoče imovine, ampak kot imovinsko skupnost vseh pridobitev za časa trajanja zakona v svrho, da se osnuje imovina, katera naj bi ustrezala rodbinskim zahtevam. Iz takšne ureditve bodo imeli korist predvsem delavski razredi in malomeščamstvo.
Ako je prepuščeno upravljanje skupne imovine možu, je pa vendar potrebno ženino privoljenje za odsvoji-tev in zastavitev imovine, kar predstavlja določbo, katere pomen je zelo velik, kajti dovoljuje, da se 11 postavlja ono ravnotežje, katero mora nuditi ženska preudarnost s tem, da sodeluje pri moževih odločanjih. Popolnoma nov del je oni, ki se nanaša na rodbinsko imovino, katero je ustanovil eden od njiiju ali pa oba in katera je neodsvojljiiva, razen v primeru nujne potrebe, katere primere pa ugotavlja sodnik.
To predstavlja zopet novi mogočni steber, na katerem sloni rodbinska ustanova, ki je važna za gospodarski napredek naroda.	(Dalje)
Zanimanje za lepo knjigo je naraslo
(Po »Slovencu«)
Že od nekdaj je bila Ljubljana poznana po izredno velikem zanimanju za lepo knjigo. Prav zato je nastalo v zadnjih letih v Ljubljani vzporedno z založniškim delom večjih knjigarn še vse polno drugih založb, ki so si nadele nalogo, omogočiti izdaje prevodne beletristične literature. Tako izkušnje teh založb kakor tudi knjigarn so potrdile važno dejstvo1, da so Ljubljančani nad vse pridni kupci lepih knjig in da prav Ljubljana pokupi skoraj tri četrtine domače knjižne produkcije. Pa ne samo za domačo knjižno produkcijo, tudi za knjige iz sosednjih držav je bilo v Ljubljani od nekdaj vel i k o zanimanje in kupcev. Že od nekdaj sta imela lepa italijanska in nemška literatura v Ljubljani svoje stalne odjemalce in tako je tudi ostalo.
(Knjigarne so v zadnjih mesecih z veliko vnemo poskrbele in se bogato
založile is knjižnimi zakladi. Na široko se je namreč odprl bogati italijanski knjižni trg, ki je v marsičem zamašil znatne vrzeli, ki so nastale zlasti še zato. ker je velik del najnovejše knjižne produkcije že razprodan. Izredna novost za vse naše knjigarne in za vse naše ljubitelje lepih knjig pa so umetniške knjige z večbarvnimi in enobarvnimi reprodukcijami slavnih mojstrov in umetniški albumi. Knjižne izdaje znanih založb Alinari in obeh svetovno znanih grafičnih institutov v Bergamu in Novarii iso vzbudile zlasti med ljubitelji umetnosti pravo navdušenje. Te založbe imajo v posameznih album-skih izdajah obdelane vse svetovne mojstre najbolj različnih narodnosti, prav posebno pa posegajo kupci po zbirkah »Athenaeum« in »Capolavori clella pittura«. Te zbirke obsegajo italijanske, nemške, španske, nizozemske
in francoske mojstre, prinašajo odlične reprodukcije v več barvah. Poleg tega pa so izredno poceni, saj veljajo le 30 do 60 lir.
Med slovensko knjižno produkcijo izbirajo Ljubljančani prav preudarno. Najbolj se zanimajo kupci za domača originalna dela. Prednost imajo knjižne zbirke. Nekatere knjižne zbirke so prav v zadnjem času bile deloma že razprodane, tako na primer ni več. mogoče dobiti celotnih zbranih spisov Cankarjevih in Finžgarje-vih. Prav lepo pa gredo še celotne zbirke Preglja, J osipa J určiča, Fr. Erjavca. Veliko zanimanje, ki je seveda razumljivo, vlada za razne učbenike. "V prvi vrsti gredo učbeniki italijanskega jezika in slovarji. Pa tudi
učbeniki drugih jezikov in slovarji dobe še vedno dokaj kupcev. Med novejšimi knjižnimi izdajami moramo omeniti še Slovenčevo knjižnico. Po nekaterih knjigah iz te zbirke je stalno povpraševanje. To je slehernemu lahko razumljivo, saj je cena tem knjigam določena nad vse nizko.
V viseli knjigarnah priznavajo, da je zanimanje za lepo knjigo naraslo in da Ljubljančani z vnemo posegajo v bogato zakladnico književne kulture, ki se jim zdaj odpira in ki jim omogoča, da spoznajo pomembnost italijanskega književnega trga. Tako prav v knjigarnah z bogato zalogo knjig posredujejo medsebojno spoznavanje in nam odpirajo razglede v do sedaj zanj poznane kulturne kroge.
Razno
Damjan Godec — 15 let na odru
Dramatski odsek Prosvetnega društva v Šiški je v nedeljo 22. marca na skromen način proslavil 15 letnico Godčevega odrskega udejstvovanja. Damjan Goclec je prava podoba našega samoniklega človeka. Izhaja iz znane želez,ničarske družine v Šiški. Takoj po končani ljudski šoli se je z lastnimi rokami začel preživljati, ko je dnevno v Stori opravljal službo kurjača. Pozneje je postal strojni tehnik. Poleg poklicnega dela pa ni nikoli zanemarjal samo vzgoje. Pridno si je blažil srce in izobraževal duha. Predvsem ga je zanimala igralska umetnost, v kateri je postal pravi mojster. Tako je v razmeroma kratki dobi 15 let samo v glavnih vlogah nastopil 60 krait in to v Šiški in Št. Vidu, kjer je bil zadnja leta zaposlen.
Da je mogel preprost fant doseči v igralskem ustvarjanju in kulturnem delovanju na diletantskih odrih tako višino, mu je v prvi vrsti pripomoglo pravo pojmovanje dela v okviru prosvetnih organizacij.
Da bi Prosvetno društvo dalo vsaj nekaj priznanja njegovemu delu, si je izbralo za skromno proslavo času primerno J a I novo dramo »Dom«. Med drugim in tretjim odmorom so bile
izrečene lepe pozdravne besede slavij encu na čast.
K njegovemu izobraževalnemu in kulturnemu delu mu tudi na tem mestu čestitamo. Želimo, da bi se v bodočnosti še mogel (razgibati! Mladini pa veljaj: Po njegovih stopinjah naprej! S samo vzgojo srca in izobrazbo duha delaj za sv oj lepi dom!
Prvi dar za cerkev sv. Evgenija, ki jo bodo zidali v Rimu ob 251etnici papeževega škofovskega posvečenja, je izročil sv. očetu Piju XIL, kardinal Granito Pignatelli di Belmonte, dekan svetega zbora kot častni predsednik osrednjega odbora za papežev jubilej. Ko je 12. marca t. I. ob tri-letniici kronanja izrazil čestitke in vdanost sv. očetu, je v imenu kardi-nalskega zbora podaril obenem večjo vsoto za jubilejno cerkev, ki naj bo izraz vdanosti vseh katoličanov do namestnika Kristusovega. Tudi drugi m častitkam, ki so do šle od vseh strani, so bili priloženi darovi v isti namen.
Povodenj blata. Zadnje čase so ameriški katoličani začeli boj zoper povodenj nenravnih, škodljivih in pohujiš-ljivih knjig in časopisov. V 50 škofi-
j ah so zatrjevali, da je nenravno slovstvo večja nevarnost ko rumena mrzlica in kolera, ki sta nekoč razsajali v državi Louissiani in ljudi skoro iztrebili. Škof dr. Knoll v Fort Wayne (In-dianopolis) je sestavil popis slabega tiiska in trdi, da izhaja v Združenih državah Sev. Amerike nič manj ko 421 nenravnih časopisov, ki zastrupljajo v 15 milijonih izvodov — 60 milijonov bralcev. Je res »mundus in maligno positus« — ves svet zakopan v zlobo in to predvsem zairadi pohujšanja, ki ga širi skoraj nemoteno povsod tisto časopisje, katero označujemo s kratko besedo »slabo«. Statistika pa nič ne pomaga, če ni nekoga, ki bi organiziral obrambo proti taki poplavi. A ko bi vsa j vsak katoličan poslušal svojo vest in odklanjal vsako nemoralo v tisku — bi bilo kmalu bolje in bi bila vsaj mladina zavarovana pred to nevarno kugo.
Vseučilišče posvečeno sv. Srcu Jezusovemu, Kje? Od kdaj? Kdo ga vzdržuje? Na tiho nedeljo je praznovala katoliška univerza sv. Srca v Milanu 20 letnico obstoja. Pa ni majhno to najvišje učilišče, marveč se ponosno kosa z drugimi svetnimi zavodi te vrste. Poudarka pa je vredno, da to univerzo vzdržuje katoliško ljudstvo. Zbirka, za vzdrževanje laniskega leta je presegla donesek 1. 1940. za 700 tisoč lir. Lani se je namreč zbralo v ta namen nič manj ko 4 milijone 300 tisoč lir prostovoljnih darov. Letošnja zbirka še ni povsem sešteta.
Ustanovitev filmske družbe v Tri-esteju. Nedavno se je osnovala v Tri-esteju družba »Julia Film«, ki ima v načrtu izdelovanje kinematografskih
filmov, in sicer vSeh vrst — od do-kumentarienih do umetniških. Izdelovala pa bo samo filme na ozkem traku. ki prihajajo v poštev predvsem za predvajanje na podeželju in v malih mestih, kjer ni večjih predvajal-nih dvoran za film normalne širine. Družba bo zgradila v I ri.este j u posebne ateljeje, ki bodo najmoderneje opremljeni, v posameznih krajih pa bo skupno z lokalnimi činitelji preuredila prostore, oziroma dvorane za predvajanje filmov ter jih opremila s potrebnimi aparati. Filme umetniške vsebine bo izdelovala s sodelovanjem gled. igralcev in amaterjev.
Predsedniki mladinskih organizacij Katoliške akcije pri sv. očetu. Na velikonočni ponedeljek so se zbrali v sprejemni dvorani v Vatikanu vsi predsedniki mladinskih organizacij italijanske Katoliške akcije iz vseh škofij. Vodili so jih odborniki osrednje organizacije Katoliške akcije in več škofov. Ko se je sveti oče prikazal med njimi, so ga zbrani pozdravili z navdušenim vzklikanjem. Skupaj s papežem so iizmolili nekaj molitev, nakar je sveti oče vsem podelil apostolski blagoslov s prošnjo, da hi Bog blagoslovil njihovo delo za prenovitev krščanskega življenja.
Film o življenju in delu sedanjega papeža. Že nekaj časa izdeluje katoliška filmska družba film o življenju in delu sedanjega poglavarja katoliške Cerkve. Film bo skušal podati v nepotvorjenih barvah delo Cerkve v sedanjih težkih časih. Film bo dolg okrog 2000 metrov in ga bodo po vsej verjetnosti izgotovili že do konca junija in ga potem dali v promet.
Vsebina: Papežu Piju XII. — V. Z.: Srebrni škofovski jubilej Pija XII. — Kajn! Kje je tvoj brat? — Dr. I. A.: Na filmski akademiji. — Prof. E. Tome umrl. — Pravni položaj italijanske žene v zakonu. — Zanimanje za lepo
knjigo je naraslo. — Razno.
Uprava: Pisarna Prosvetne zveze, Ljubljana, Miklošičeva cesta 7. — Odgovorni urednik in izdajatelj Vinko Zor, Sv. Petra c. 80. — Za Zadružno tiskarno v Ljubljani: Maks Blejec
Priloga Vestnika PZ št. 6-Р/1942-ХХ.
PROSVETNI ODER
MAJ-JUNIJ	1942-ХХ
Opera in scenska glasba
Jože Osana
Opera
Opero imenujemo odrsko delo, v katerem sta v posebno sožitje združeni dramatika in .glasbena umetnost. Druženje teh dveh umetnostnih v.rst se pojavlja že od srede 15. stoletja v razndh dramah, ki so imele glasbene vložke in ki so bile že močno blizu oper, ter v intermedijiih, ki so jih koit posebne glasbene in plesrne scene vstavljali med dejanja govorjene drame, brez vsebinske zveze z dogajanjem v drami; v madrigalnih dramah so bili scenski dialogi že komponirani v obliki z bo rekih madrigalov.
Opero kot samostojno obliko odrske igre pa je rodilo prizadevanje, oživiti antično tragedijo, kajti glasbo in dramo so družili že' Grki.
V razvoju glasbe same pa opažamo ob nastanku opere prav poseben odpor proti veegllastnenm kon t r apunk t ičn emu prepletanju glasov v zboru; inovo glasbeno čustvovanje je uveljavilo eno samo, z akordi spremljano melodijo. Tako čustvovanje je seveda popolnoma ustrezalo zakonom dramatike, ker je bilo mogoče spojiti spremljano melodijo z besedilom, ki ga lahko izvede en sam igralec in je besedilo tudi poslušalstvu lahko razumljivo.
Iz teh prvin se je rodila nova glasbena drama (»dramam per musiica«), ki je pozneje dobivala najrazličnejše oblike.
Nastanek opere
Opero je ustvaril lepoznamski krog glasbenikov, teoretikov, filozofov in učenjakov v Firenci n,a dvoru grofa Bardija in njegovega prijatelja in mecena Cor-sija. Zgodovina opere, poznega otroka humanizma in renesanse, se pričenja v letu 1594, v smrtnem letu mojstrov Lassa in Palestrine, z opero »Dafne«, ki jo je spesnil Rinuocini in uglashil Peri. Ta opera se je izgubila.
L. 1600 je spesnili Rinuccimi opero »Eu-ridice« po zgledu pastirskih iger. uglas-bila pa sta jo Peri (okoli 1561) in Ca-ccini (okoli 1550). Novi stil je bili prosto reci-tativen in tesno povezan z besedo; zborov sicer ,ni izključeval, vendar se jih je izogibal in se boril zoper strogo vezanost
srednjeveškega kontrapunkta, češ da se v večglasmem prepletanju napevov trga in kvari čistost verzov.
Monfeverdi
Claudio Montevierdi (1567—1643), prvi »klasik« milade opere, veliki Shakespearov sodobnik, je že v svoji operi »Orfeo« (1607) postavili problem razmerja med odrskim dogajanjem in glasbo ter sodi med glasbene dramatike (kakor pozneje Gluck in Wag"ner). Monteverdi se je v svojih delih oprostil stilne enoličnosti kirasnoslovneiga uživanja Florentincev; njegovo delo je dramatično razgibano — poživljeno z uporabo novih izraznih možnosti v orkestru (n. pr. tremolo v godalih).
V drugi polovici svojega življenja je bil Moimteverdi organist v Markovi cerkvi v Benetkah. V njegovem poznejšem ustvarjanju ga omenjajo v zvezi z mlado bonečansko operno šolo, ki sta jo pričela Pier Eranceseo Caletti — Bruni Cavalli (1602—1676) in Marc' Antonio Cesti, (okoli 1620—1664). Benečani so približali opero preprostemu ljudstvu, poenostavili zopet orkester in vi rtuoznemu kastratnemu petju na ljubo potisnili zbor v ozadje. /ta svoja pisana alegorična dejanja so izdelali seoco-recitativ in arijo ter oblikovno stilizirali izražam je čustev.
Okoli 1. 1700 je zmagala neapeljska operna šola, ki pa mi hotela več oživljati antične tragedije; beseda je izgubila svoj pomen, prevladala je čista glasbena lepota. Zato opazimo iskanje zgolj zvočne dražljivositi in zanemarjanje besedila. Že za Searlaitija, še bolj pa za ,nj,im, se je ta operna smer vdajala površni lahkotnosti. Kointrapunkitično umetnost so popolnoma zavrgli, melodija pa se je razbohotila v draži j i vi okrašenosti kolo-ratur; »da capo aria« (ABA) je postala poglavitna lirična oblika kot nasprotje secco-recitativu. Opera je tako postala vrsta solističnih arij, duetov, tercetov in (deloma) zborov, ločenih s secco-recita-tivi. T.ak,a čl enovita opera, je postala značilna oblika opere v vsem 18. stoletju v Italiji in ]x> vsej Evropi.
Razen resne opere (opera seria) se je kmalu razvila tudi komična' opera (opera buff.a.); prvotni posamični komični vložki v resni qperi so se kmalu združili v smiselno enoto in zaživeli lastno življenje.
V	Nemčijo je uvedel opero Heinrich Schiiiz; 1.1672 je napisal opero »Daiphne«; njena glasba tpa se je zgubila. V Franciji je ustvaril dvorsko narodno opero Lully (t 1687), Lullyjev,a in benečanska umetnost sta pokazali i pot edinemu in res velikemu angleškemu glasbenemu dramatiku Purcellu; njegova opera »Dido in Aeneais«, kakor tudi Monteverdijev »Orfeo«, nas moreta še danes prepričati. Med Neaipeljčani je Allessandro Soarlatti (t 1725) izpopolnjeval tip čiste muzikalne opere, ki jo je do konca izpeljal Handeil (t 1759).
Gluck
Christoph Wil,]ihald Gluck (1714—1784) se je kot dirigent dunajske dvorne opere prav posebno posvetil novi vrsti opere: Opera comiquie. Med dela te vrste sodijo »Čarobno drevo« (1759), »Prevarani kadi« (1761), »Romar iz Meke« (1764). Na številnih potovanjih je Gluck dodobra spoznal italijansko operno umetnost in Hassejevo šolo, pa tudi Handlovo in Ra-đieajujevo glasbo. Globlje je posegel mojster v raizvoj resne opere s tem, da je — Lessingu in Winkelmiannu duhovno soroden sodobnik — opozoril na važnost draimiatskega dogajanja v operi, kajti tedanja opera jet bila skrepenela v galantni nen,»ravnosti iin zapleteni igri intrig, v zunanji opremi in v bleščečih arijah. Metastazi je vi okrašeni in preobloženi teksti (Metastasio je bil tedaj vodilni libretist) so se morali umakniti preprostejšim dejanjem, usmerjenim v to, kar je v človeku velikega, in ozko povezanim z duhom glasbe. Izginilo je muziciramje, namenjeno samemu sebi, izginila je pev-skS virtiioznost. Reciitativ in arija, oba formalno pnostejiša, sta se med seboj močno zbližala; zbor, orkester in ples so morali služiti dejanju. Tri prve Gluekove reformne opere so izšle iz italijanskega, naslednje iz francoskega tipa resne opere.
Svoj umetnostni nazor je Gluck sam napisal v uvodu k operi »Alceste« (1776). S tem da je opero oprl na orkester in z njim svobodno slikali in podpiral dramatično dejanje in vsebino besed, je potegnil razvojno črto prav do Wagneirja.
V	njegovih tragedijah je vsebinski motiv borba zakonske ljubezni z usodo; z »Orfejem« jle pričel ob sodelovanju finančnega politika in pesnika Ranieri di Calzabigija svoje obnovitveno delo.
»Pariš in Helena« (1769) in pozneje »Ar.mida« že kažeta na prihajajočo romantiko; v o|peri »Ifigenija v Avlidi« (1774) pa se je že močneje približal francoskemu opernemu ideallu. V nasprotju s prejšnjimi reformnimi operami, kjler je
šlo predvsem za dognanje nravstvenih idej, je v novem, po Raeinovi tragediji izdelanem besedilu »Ifiigenije v Avlidi« težišče v razvoju osebnih značajev. Vloiga zbora je važnejša, saj posega neposredno v dejanje. Izvedba tže opere je povzročila v Parizu strasten spor za in proti. Gluckovi nasprotniki so se zbrali okoli Italijana Puccinija, ki je pa slednjič sam podlegel mojstrovemu vplivu.
Višek in konec Gluckovega življenjskega dela pomeni »Ifigenija na Taivridi« (1778), ki je Goethejevi psihološki, drami močno blizu ne le časovno, ampak tudi duhovno. Ostro so risani značaji in neminljivo lepa je muzika v tej »muzikalnii drami brez ljubeizini«.
Mozart
Wolfga,ng Amadeus Mozart (1756—1791) je genij glasbene 0Pere- Dvaindvajsetletni mladenič je leta 1778 doživel v Parizu hoje za Gluckovo' umetnost itn proti njej. Daisi je ostal ob strani in se ni udeleževal teh borb, lahko prav dobro zasledujemo vpliv. Gluckovih zborovskih scen tja do »čarobne piščali«. Dramat-ski patos starega mojstra in njegova razumska pravila ustvarjanja so bila mladeniču, ki je hotel ustvarjati iz občutja in fantazije, popolnoma tuja. To ddkazujejo tudi njegovi lastni poskusi na področju resne opere: »Idomeneo«
(1781)	in »Tituis« (1791).
Nemška spevoigra in komična opera sta obdržali po večini govorjeni dialog. Mozartove stvaritve so v teh dveh vrstah opere vsebinsko in oblikovno' nove. Genialni mojster je pojmoval vsebino v smislu karakterniei dramatike, utemeljene v glasbi: s tem da je družil komično in tragično, je muzikalno podal, kar je človeškega, v tisočerih odtenkih. Mozartova glasba razodeva pri tem celotno obliko vino in izrazno bogastvo' svoje dobe; zares čudovito nam pričara veselje in žalost, čistost in čuitine radosti; v 'razkošju glasov, ki posamič ali komoirno-muzikalno združeni pojo, prav lahko zasledujemo posebnosti značajev in notranje bistvo oseb, ki jih igralci predstavljajo. Mozartove operle so>: »Raistien et Bastienne (1778), »Beg iz Seraila«
(1782),	»Figairova svatba« (1786),. »Don Giovanni« (1787), »Coisi fa:n tutte« (1789), »Čarobna piščal« (1791).
Komična in resna opera že v Mozartovih časih nista biili več oblikovno strogo določeni. V začetku 19. stoletja so postale omejitve še ohlapnejše. Vendar je nekaj del iz te do!be, ki kažejo še pravo bistvo »oipeire Ibuffe«. Med njimi je gotovo na prvem mesitiu Rossinijev »Sevilj-ski brivec«; osebe v tej operi so polne življenja iin brez vsake sentimentalnosti.
Donizetti je ustvarili z opero »Lucia di Lammermoor« (1835) tip italijanske resne opere v istarem stilu; »Norma«, ki jo je
napisal Bellini, pa predstavlja romantično »bel canto« optero.
»Opera buffa« je obdržala do konca secco-recitatirve; nasprotno pa sta se frain-ooislka opera comique in po njenem zgledu nemška spevoigra odločili za govorjeni dialog med arijami. Opera coimiique je postala (kmalu nezvesta svojemu imenu: uporaba sentimentalnih in romantičnih tekstov jo je slednjič približala francoski »veliki operi«. S to »veliko opero« so n. pr. Gretry, ki je žie uporabljali »vodilni motiv« (Leitmotiv), Mehul in Che-rubini trajno vplivali na nemško romantiko.
Nemškemu opernemu ustvarjanju v novem stoletju je že Mozartova »Čarobna piščal« pokazala pot, vendar se dozorevajoča nemška romantika dolgo ni mogla oprostiti tujih vplivov.
Beethoven
L. van Beethoven (1770—1872) se je pri ustvarjanju »Fidelia« (1814) oprl na francosko »rešitveno« opero (Rettungsoper); Fidelio sega zaradi svoje velike: nravstvene sile visoko nad navadni, teater, njegova simfonična zasnoiva pa petje skoraj zapostavlja. Za dokončno, obliko te svoje edine opere, ki se je sprva imenovala »Leonora«, se je mojster boril do zadnjega, kar dokazujejo zelo temeljite predelave. Iz sentimentalne malomeščanske spevoigre je napravili idejno dramo Gluckove veličine, ki. temelji na njegovem, za vse plemenito človeško gorečem muzikalnem hotenju.
Wogner
Ustvarjanje Riharda Wagnerja (1813 do 1885) pomeni umetnostni višek ne samo za nemško glasbeno romantiko, ampak za vse romantično 19. stoletje. Roman -tična ideja umetnine, ki naj združuje v sebi vse umetnosti v najvišji meri, je našli,a v njem, peisniku, muziku in s,ceniku v eni osebi, svoje praivo, četudi le enkratno uresničenje. Orkester mu je postal poglavitni nosilec drame in njene čustvene vsebine — imel je skorajda vlogo antičnega zbora.
V	delih mladega W,agnerja opazimo zaporedoma močne vplive Webra,. Marsch-nerja, Bellinija, Spontinija, Auberja in Meyerbeera, z opero »Rienzi« (1837—'1840) se je oddolžil »veliki operi« in se slednjič izoblikoval v glasbenega dramatika. V časovnem zaporedju si sledita operi »Der fliegende Hoilainder« (1841) in »Taninhauser« (1842/43—1845), kjer oba glavna junaka išSe'ta rešitve, »Lobengrin« pa rešitev prinaša; v partiituri te opere, dovršeni 1. 1848, se je Wagner dokončno odrekel členoviti, operi »muzikadni drami« na ljubo, izkomponiirani od začetka dokonča.
V	vrsti teoretičnih spisov je Waginer
v letih 1849—1859 r.aizjasni! miselne osnove svojemu umetnostnemu hotenju in ustvair-janju. Ker ,se je v teh desetih letih seznanil tudi s Fenerbachovo iin Schopem-hauerjevo filozofijo, so mu nova spoznanja in dognanja (potrdila njegov svetovni nazor. Ide jo o umetnini, ki naj druži vse umetnosti (Gesaimtkunstwerk), je označil za splošno vel javno in zasidrano v mitu. Pesnitev »Riing des Nibelungen«, ki uporablja »Staibreim« (stari germanski verz z aliteracijo), kaže, da je vise to sam umetniško koristno izrabil. Nordijska in nemška saga, pravljica, novejša pesnitev in znanstveno raiziskavanje germams,tva so služili za snov, iiz katere je Wagner izoblikoval velikansko štiridelno dramsko zgradbo. V zaporedju oipeir »Das Rheingold«, »Die Walkiire«, »Siegfried«, »Gatterdammerung« je temeljna sila dogajanja ljubezlefn, protiigra pa je brez-srčnost, kii se je izoblikovala v gon po sili in zlatu.
Med uglasibitvijo prve in druge polovice drugega dejanja »Siegfriieda« je prleteklo dvanajst let (1857—1869); v te:m času sta nastali operi »Tristan uind Isolde« (1857 do 1859) in »Meistersinger voin Niirnberg« (1862—1867). Daisi se komponiranje »Rin-ga« razteza preko 20 let (1854—1874), je celota stilno čudovito enotna kljub posebnemu zaključenemu stilu posameznih delov. Če primerjamo celoto z izredno raztegnjeno simfonijo (kar je po zadnjih ugotovitvah popolnoma upravičeno), predstavlja »Rheingold« prvi stavek simfonije kot eks,pozicija tem in osnovanje lirsko-epskega dejanja, »Walkiire« z dvojno lju-bavno dramo tragično napeti adagio, »Siegfried« močni in možaiti scherzo in »Gatterdammerung« kot finale zopet združuje vse teme.
Iz ozke povezanosti besede in tona, po kateri je stremel W,agnerjev »Gesamt-kuinisitvverk«, je nastal »šahovski spev«: deklamaicija je postala spev in spev dekla-macija; orjaško narasli orkester pa razen tega s svojo nleprestano valujočo, vse od-krivajoičo motivno govorico razvija it is,to »neskončno melodijo« in imuzifcalno slika dramatsko dejanje na odru. Kjer nastopa orkester sam, navadno popisuje naravo, kar je bilo od Webra naprej posebno blizu romantiki.
Srečanje z Matildo Wesendonk pomeni za Wagnerja najgloblje ljubezensko doživetje v njegovem, iz ljubeznijo tako obdarjenem življenju. To doživieltje ga je zgrabilo z vihamo silo, vprav ko je prekinil pisanje partiiture za opero »Siegfried«; zanj osebno bolestna odpoved pomeni za Weg,nerja umetnika pobudo iza izredno plodno ulstvar jainje. Pesnitev »Ringa« iso na vdihavale Wa,gnerjeve želje in sanje o ljubezni in zlatu, o moči iin odrešitvi, s teim pa sle je njegov svet bogov iin ljudi približal sedanjosti 19. stoletja. P.red pesnitvijo Gottfrieda iz Straifl-buirga se mu je zvezalo novo silno l jube-
žensko doživetje e Schoip en h a u e rje vo idejo o zanikanjiu volje do življenja dn 6 Feucrba,ohoviim optimizmom; nastali je Tristan (kot nelke vrste, dopolnilna stvaritev k mitu o Nibelungili. Iz Sieigfriedove-g'a »Dneva;« je nastala Tristanova »Noč«. Dan — pomeni zdaj zakon, nravnost, sovražnost ljubezni'; Noč — svoboda breiz meja, odrešitev v smrti. Ta smrt pa daje »najbolj blaženo izpolnitev cvetočega hrepenenja, večno združitev v neizmernih prostorih«.
»Tristan« je najbolj muzilkalna izmed vseh Wagnerjevih dram; najprej , zaradi pesnitve same, ki jo na himni podoben način vezeta »Stabireim« in »Endreim«, z druge strani pa zaradi silnega čara glasbe, ki povzema vse milke podzavestno klijoče ljubezni od najnežnejšega hrepenenja preko najbolj divje blaznosti do najvzrvi-šenejšeiga poveličanja. Drama in njena simbolika sta še popolnoma razvezal! v glasbo. »Življenje in smrt, ves pomen iin bivanje zunanjega sveta je zavisno edi-noile od notranjega .gibanja duše« (Wag-ner).
Zamisel opere »Meiistersinger«, ki je bila prvotno zasnovana kot komedija, neke vrste satins.ka igra, k tragediji »Tanmhau-ser«, je čakalla dolga leta na uresničenjle; dokler ni dozorela, po Waig,nerjevih doživetjih iz Matildo Wesendonk.
Dejanje je Wagner oblikovali po E. T. A. 1 loffma.nnu, dramatiku Deimhardisteimmu in opernem komponistu Loritzingu'; v njem je umetniško poveiličal svoja lastna1 življenjska in ljubezenska doživetja, pa tudi boj mirti staro iin novo umetnostjo, ki ga je moral satm bojevati.
Leta 1845 je W.agner bral v Mardeinba-du epos Wolf raima von Eschenbaicha ; od takrat pa do slavnostne igre za oitvoiriitev odra v Bayreuithu«, do muzi,kalnega uresničenja »Parsdfala«, je preteklo 57 let. V teirn delu je premagana ideja, o zanikam ju življenja v Schope,nhauie:rjeveim smislu v prid krščanskemu nauku o zveličam ju, vpletene pa so tudi sestavine budističnega nauka o zopetnem rojstvu in o sočutju.
Verdi
V Italijanu Verdiju (1815—1901) je našel W.a.gner edinega enakovrednega tekmeca. Verdijevi prvi operni poskusi kažejo vplive Domizettija in Ma,yerbeera; pri izbiri sinovi je dajal .prednost domoljubnim tekstom, prepojenim s politično tendenco. Sloves mu je prinesel »Rigoleit-to« (po Hugojeveim delu »Le rod s'amu-se«), kjer je patriotizem že umirjen. Močna tragika, izriaizita italijanska melodika in že dogmami osebni stil so poglavitne značilnosti itlega dela. Posledlnja leta umirjenega s.tarostnega dela so prinesla Verdiju popolno izrelost v glasbeni tehniki,; v ins t rumen taciji moremo zatslediiti rahel naslon na "VVagner ja, melodika pa je osta-
la le Verdiijeiva; pri njem dosledno prevladuje glasba nad dramatiko in to ga od Wagne>rja bistveno loči. Osemdeisetle-ten je napisal svojo poslednjo opero, komično opero »Fallistaiff«, s tipičnimi znaki »opere buffe« iin z uporabo modernih izraznih sredstev. Zadnje tekste mu je pisal Amigo Boito.
Medtem ko so v Nemčiji na široko posnemali Wagnerjevo umetnost, se je v Italiji pojavilo veriistično posUeimanje resničnosti v opernem ustvarjanju. Ze v nekaterih Verdijevih oiperaih, m. pr. v Travi aiti in OtheHu, pa tudi v francoskih liričnih operah, n. pr. Carimen, najdemo veriistiične poteze. V Mascagmijevi operi »Cavailleria .rusticana« (1890) in Leonea-vallovi »Baj-aizzo« (1892) je dobil novi tip opeire svojo pravo obliko. Namesto zapletene simfonične/ oblikovne osnove je sedaj zadostovala preprosta lljudska ite-m.aitika, odrska učinkovitost je postala najvišja zapoved.
V	isplošnem sledi verizmu tudi Giacomo Puccimi (1858—1924); mjegov.a vseskozi sentimentalna in izunanje učinkovita glasba kaže močne vplive Zolajeve im Bru-neaiujeve miselnosti. Svetovno slavo mu ja prinesla opera »La Boheme«, kjer izredno iživo riše slike iz življenja pariških bohemov.
Stravinski
Igor Stravinski (* 1882) je v svojem umetniškem razvoju prešel vse stilne vrste in posega v zadnjem času močno, v idealistične sfere (»Simfonija psailmov«). D,asi sei je opernega komponirainja dotaknil le mimogrede, je kljub temu njegov vpliv na mlajšo generacijo opernih skladateljev zelo močan. Njegova tonska govorica druži primitivno sauiomiklost z največjo raifinirainostjo.
V	njegovi operi huffd »Mavra« (1921 do 192,2) gre asa zavestno stilno parodijo ruske opere, v kateri na ironičen naičin rise rusko malomeščansko življenje.
Oratoirijska* opelra, dvodejanka »Oedi-pus rex« (1928) pa predstavlja .resen po-skuis novega klasicizma v glasbi. Miitos o Oidipu, ki je svojega očeta ubil in svojo mater za ženo vzel ter nato spoznal sivojo istrašno usodo, je obdelal pesnik Cocteau na »stv.armosten« način. Govornik ('v fraku) pripoveduje med posameznimi slikami potek dogajanja — kakor pri starem oraitoriju »Tetsto«. Scenske islilke so saimo nakazane, igralci: Oidipus, Jokaista, Kire-
* Oblika odrskega oraltorija, ki je vprav danes kot izraz velikega občestveinega gledanja posebno pomembne, me mara za čutno ozadje opelrinega gledališča iin v svoji spoznava lmi Tesnobi inima namena
• zadošoevaiti človekovemu hrepenenju po gledanju dogodkov na odru. (Primerjaj: Bravniičarjev »Hlapec Jernej«),
on, Teiresias stoje med zborom. Glasba,	in posnemovalec Wagnerja; na besedilo
ki se togo drži, oblike, učinkuje v srvojd	O. Wilda je leta 1905 napisal opero »Sa-
»zledenelosti« nenavadno irazdražljivo, da-	lome«, z »Elelktro« (1909) pa se je pričelo
si ni ne v melodiji ne v harmoniji več	njegovo sodelovanje s pesnikom Hugom
prejšnjih ekspresivmih mamil jivosti in je	von Ho,f,manmst)halom.
avtor zavestno dosegel itisto »arhaičinost«,	Z Igorjem Stravimskim in R. StrauBoim
v katelri je zatrt vsak osebni izraz. Po-	simo posegli v sredino sodobnega operne-
glaviitmi nosilec »statičnega« muziciranja	ga in glasbenega ustvarjanja, sploh; med
je zbor, sestavljen samo iz moških gla-	najnovejše operne stvaritve sodita, tudi
sov; zbor in vmets solist, ki v latinskem	zadnji večji slovenski operni deli, »Kleo-
jeziku prepevajo psalme.	patra« dr. Danila Švare in Matije Brav-
Novoromi antično smer je do skrajnosti	ničarja »oraitorijs-ka« opeira »Hlapeic Jer-
raizvil Rihard Straufi, izrazit programartik	ne j«.
•
Scenska	glasba
Uporaba glasbe pri igri
Cela stoletja sta bila najože povezani glasba in odrska dramatska umetnost, seveda ne v tistem odnosu, ki ga danes poznamo kot »opero« iin ki se je slednjič razvil v »glasbeno1 dramo«; neodvisni druga od druge sta se združili samo v trenutkih posebno močnih čustev. Cesto se jima je pridružil tudi ples, ki je glasbi posebno blizu, saj ju veže najbolj čutni glasbeni element — ritem — ter so krilate figure nihajočega telesa po taktu in melodiji glasbe oprostile igro,, namenjeno sicer »zgolj očesu, zemeljske teže in povezanosti.
Take združitve kažejo kitajske in japonske narodne! igre že v pradavnimi, pa tudi grška tragedija, ki je v zboru družila ples in glasbo. Tz sodelovanja pri kultu bogov, ki mu je vsa grška in orientalska ljudska igra zelo blizu, je prešlo to razmerje med glasbo iin odrsko umetnostjo tudi v krščanske misteriije srednjega veka in od tam v posvetne igre potujočih igralskih družin, ki so tja do 18. stoletja prehajale iz Anglije na kontinent. Vse te družine so gojile seveda igre za gledanje, vendar je bilo vsem ob sebi umevno, da je bila pri igri tudi glasba,. ki pa, ni bila zato nepopolna ali nedo-vršena: trobente in fanfare, ki so zaigrale v začetku in prvotno samo začetek napovedovale. so dobile kmalu večje glasbene naloge. Slednjič so uvedli tudi samostojno zaključene glasbene medigre. Ta samostojnost se je stopnjevala celo tako daleč (posebno v šolskih dramah humanizma v 15. in 16. stoletju), da so bili razni maidriigalni in večglasni zborovski vložki le še v rahli zvezi z vsebino dejanja in igre; glasba je sprem,ljalla potek igre le na, sploh, naznanjala je začetek, vezala scene in ji,h često tudi končevala.
To pojmovanje ozke povezanosti glasbe in odrske umetnosti je močno vplivalo tudi na (razvoj velikih glasbenih oblik samih: v začetnih oblikah opere, orato-rija in prehodme »maid-rigalne« komedije »L' Anfiparnasso« Oraizia Vecchija, ki je nastala pred začetkom 17. stoletja, je ta vpliv močno viden.
Domovina teh »madrigalnih« komedij pa je postala Aniglijai, d asi po vsem svetu razvpita kot nemuzikalična, dežela. Vprav v začetku 17. stoletja se je vdajala omami glasbe, maškelrad, komedij, baletov, madrigalov, zborov, motetov itd. itd.
Shakespeare
Sredi te glasbene poplave pa se je pojavil dramatik, čigar delo je ozko povezano z glasbo: Williaim Shakespeare. Sani vseskozi muzikal-ična osebnost je bil globoko prepričan o magično-čarolbnem vplivu glasbe in še bolj o njeni etični reševalni moči. V 5. dejanju »Beneškega trgovca« pravi:
»Mož, ki ne inoSi glasbe v samem sebi, ki ga ne gane sladkih zvokov sklad, je goden za izdajo, za razbojstvo in hlimbo; čut njegov je top kot noč, n jegove misli mračne kakor Ereb. Ne veruj takemu. — Poslušaj, godbo.«
Svoje drame si Shakespeare sploh ne more misliti brez glasbe; prav rad jo uporablja v veselih pivskih in cehovskih prizorih, in. >pr. v 2. dejanju »Kair hočete«. 7л\ v začetku ite igre pa je napisal besede:
»Če godba je ljubezni hrana, dalje igrajte, dajte mi je zvrhoma, da, slast se prenalsiiti iin premiine.« ,
V	svojih žalnih scenah zahteva žalne koračnice, n. pr. v »Hamletu«. »Koriola-uu« ali »Kralju Leairu«; v velikih scenah blaznosti izrabl ja demonsko silo glasbe, n.pr. v pesmi Ofelije v 4. dejanju »Hamleta«, kjer je glasba popolnoma v službi dramatične1 ideje.
Moli&re
V	Firainciji sta na dvoru »sončnega kralja« Ludvika XIV. sodelovala Moliere in j. B. Lully. Iz tega prijateljskega sožitja je zrasla do tedaj neznana- združitev komedije, glasbe in baleta, genialna ideja »comedie-bail let«.
Od 18. stoletja naprej — lahko rečemo
do danes •— je scenska glasba na sploh propadala, kajti ustvarjajoči glasbenik jo je le prečesto imel za pastorko, ki nosi sramotni pečat in značaj priložnostne glasbe. Prišlo je celo tako daleč, da se je že v 18. stoletju prvi dirigent komaj toliko ponižal, da je napisal scensko glasbo, izvedbo pa je redno prepustil kakemu podrejenemu dirigentu; danes opravlja ta posel navadno kak korepetitor. Dasi sta Gotsched in Lessing v svojih teoretičnih razpravah poskušala rešiti te vrste glasbo, je praktična izvedba njunih zahtev naletela na nepremagljive ovire. Člani orkestra so prihajali k vajam in izvedbam neredno, zgodilo se je celo, da se je violinist vsak teden ureza! v prst, samo da je dobil opravičljiv irazlog za svoj izostanek pri izvedbi scenske glasbe. Za scensko glasbo, ki jo je treba izvajati na odru v kostumih, so dirigenti zelo radi uporabljali nezmožne ali pa godbenike druge vrste, samo da iso jih na lahek način odpravili iz orkestra. Zato ini čudno, da so se aivtorji sami vedno bolj pritoževali nad tako nerodnostjo in nemarnostjo.
Schiller, Goethe
Podobno kot Shakespeare je zahteval popolnoma določeno glasbo tudi Schillleir za svoje dram'e|. Njemu seveda vobče ni šlo tolilko za to, da bi glasba podpirala
dramatsko stopnjevanje, kolikor za to, da se poveča razpoloženje, zato se v teh delih pojavljajo čestokrat melodramatične tvorbe.
Ob »Egmontu« sta se srečala dva, genija: Goethe in Beethoven: za to tragedijo je napisal Beethoivetn edinstveno in enkratno scensko glasbo.
Kakšno pot bo ubrala glasba ob drami v bodočnosti, je težko prerokovati; kar se številčne zasedbe orkestra tiče, je Pfitz-nerjeva glasba h Kleistovi igri »Katchen von Heilbronn« še zadnji poskus, uporabiti veliki orkester pri igri. Pojavlja se splošno prizadevanje po uporabi čim manjšega orkestra celo do .solistične zasedbe posameznih godal ali pihal. Morda je vprav v tem prizadevanju izhodišče za novo poivzdigo scenske glasbe, ki naj bo čimbolj v službi dramatslke ideje.
Zato je treba predvsem izbrati pravo glasbo, poskrbeti za čim popolnejšo izvedbo in jo v igri tako vplesti, da predstavlja sama zaključeno enoto v pravem razmerju do draimatskel celote. Pri tem je treba seveda paziti, da se delo izogne cenenim učinkom prazne oslajene senti-memtailnOLSiti, posebno v melodramatičnih prizorih.
Tudi v bodoče velja načelo, naj se uipetnosti vežejo v zdravem razmerju in naj se igra in glasba dopolnjujeta.
Osnove naturalistične drame
Zemski ideal
Nastop katere koli umetnostne smeri v človeški zgodovini si moremo razlagati edinole iz sftlošnega duhovnega razipolo-ženja ljudi iti dobe. Umetnost ni v človeškem snovanju prav nič izjema a. Če gledamo zgodovino umetnosti, se nam odkrije, da so si v istem času in ob istih priiiikah najrazlične jše umetnostne panoge privzemale tako podobne oblike in svojstva, da jih dejansko celo enako imenujemo. Prav tako je z nastopom naturalizma. Ni ga ustvarila samovoljnost umetnikov ali celo spoznanje, da utegne biti naturalizem smer, ki bo presegla vse prejšnje. Izza renesanse je bil zaznaven pojav drsenja zahodnoevropske kulture v materializem. Že humanizem si je postavil ideal človeka, zemsfci ideal. Klasicizem je ta ideal stopnjeval in iga še bolj počlovečil. Realizem z naturalizmom pa sta končna faza tega razvoja: človek jima je vzor, in sicer človek v vsej svoji naravni resničnosti. Če je klasicizem še ljubil snovi iz preteklosti (da navedemo samo en primer), naturalizmu niso bile več pogodu, saj mu mi bilo več mar človeka, kakršen je nekoč bil, temveč kakršen je. Zato je naturalizem pomete! s
kralji in heroji in jih nadomestil z delavci, služkinjami, kmeti. — Ta razvoj ni le razvoj književnosti; vsa kultura jie polagoma težila v stvarnost, njej na čelu veda ved — filozofi ja. Tudi naturalizem na odru ima filozofsko, oziroma svetovno-nazoraio podlago. S presenetljivim napredkom tehnike in eksaktnih znanosti vred se je evropska filozofija zmateria-liziralla in jela učiti, da so vsi duševni procesi v bistvu tvarni procesi, nemara kemični, da sta alfa in ornega tvar in enter,gija. Literatura tiste dobe je v tesni zvezi s takšnim gledanjem na svet. Francoski zgodovinar Taine, ki je trdil, da sta grehota in krepost le izdelka kakor n. pir. vitrijol in sladkor, je neposredno vplival na prvaka naturalizma Emila Zolaja. Ta ima od Taina teorijo, da je človek sad zunanjih sil, ki so pleme, okolje ter doba, in da mora pisatelj pri svojem delu vselej upoštevati te sile. Če na določenega človeka učinkuje določen dogodek, umora spričo danega plemena, okolja in dobe učinkovati tako in tako in nič drugače. Rezultat je samo eden. Od Taina ima Zola teorijo, da pisatelj ni nič drugega ko znanstvenik, ki zbira dejstva in dokumente, ki mu je resničnost prvo in vse ter se zato ne boji niti umazane
in gnusne resničnosti. Grda, stran resničnosti se ]e po mnenju naturalistov dotlej preveč zapostavljala, zato so jo postavili v ospredje svojega udejstvovanja. Talko v naturalizmu ni več mesta za probleme »za pravdo iin srce« i. p., temveč predvsem za socialne in seksualne. Še bolj je naturalizem pogmotila nova teorija o dedovanju, da je v prednikih iskal razloga človekove usode.
Resničnost
Nakazano kulturno padanje v naturalizem seveda ni poteklo v premici. Življenje teče valovito: po hribu dol, po dolu hrib. Načela, ki jih je prejšnja generacija pisala v igrb, drugi rod zavrže in si postavi nasprotna. Tako .pomeni nastop realizma reakcijo' zoper romantiko in ta je bila reakcija zoper klasicizem. Klasicist je bil racionalen, objektiven — romantik se je razumske trdote naveličal in silil v iracionalnost, od objekta izven sebe se je vračal vase, v subjekt itd. Realist pa je spet povzel dediščino klasicizma: znova je poiudari.1 zunanjo resničnost, vendar je na njem še lepela .poetičnost romantike, da je pesnil -res to, kar se v resničnosti more zgoditi, a izbiral le take dogodke, ki so mu služili pri umetniškem delu. Naturalizem je do skrajnosti oboževal resničnost: ni si drznil umetnostnim zahtevam na ljubo izbirati med dogodki — kakor so se zgodili, tako naj jih pisatelj predstavi. Kratko in malo fotografija življenja. Naturalistu je: billo prepovedano dogodke stilizirati, kakor je bila delala romantika,, tista romantika, ki je bila na Francoskem prav v imenu življenjske resničnosti napovedala boj klasicizmu; ali stiliziraiti, kakor je bili stili-zirail Shakespeare, ki je vendar resničnosti na ljubo menjaval v svojih dramah tragične in komične elemente, da bi se tako približal pisani raznovrstnosti življenja. Naturalist se z vsemi temi »polo-vioarji« ni mogel strinjati. Zahtevali je zadnjo resničnost — ki je pa v svojem kratkovidnem brbotainju po kleteh in bez-nicah ni našel, saj je pozabil, da člo-
vek ni samo iz mesa in da ne živi samo od Ikruha. (Kolikor tega ini pozabil, mu bomo šteli v prid: primeri Tolstojevo »Moč teme«!)
Dno družbe
Prav je storil naturalizem,, da je dvignil na oder človeka iz dna družbe. Ali se v dušah najmanjših odigravajo kaj manjše drame kakor v dušah plemiče v? Ali je kaj mainj zanimivo odstreti skrivnostno tragedijo kakega kočijaža ikakor kakega cesarja? Toda naturalizem ni bil boljši od klasicizma, ki je o nižjih plasteh prezirljivo molčal. Naturalizem je ta mollk prelomil, da> je laihko pokazal na bedni izvržek človeštva, ki gnije in plesni v svojem blatu. Ni še mu zdelo za mar, da bi pokazal, kako tudi v prolietarčevi hiši domujeta krepost in poštenje; v človeku, tesno prikovanem na grudo, je videl le nagon in slo, prezrl pa je ljubezen in vero. Bliže je bil resničnosti grški dramatik, ki je na oder sicer postavil izumljenega junaka, ki pa je vendarle v sebi združeval vs® resnične lastnosti človeka.
Dramatizacije
Naturalizmu, kot smo ga opisali, drama ni bila najpripravnejše sredstvo, kakor tudi lirična pesem ne. Naturalist je pisal romane. Celo realistična drama se je -začela z — dramatizacijami. Zakaj? Ker je naturalistična resničnost škodila dramait-skim principom samim. V resničnem življenju dramatskiih kompozicijskih prvin ni, te so plod umetnikove fantazije. Naturalistu pa fantazija ni vedela kaj povedati. Zato je -dos-ledni naturalizem sa-m po sebi (nesposoben ustvariti -dramo. Zato bomo tudi z-aman iskali klasika naturalistične drame. Nihče izmed najpomembnejših (Zastopnikov naturalizma ni ostal pri naturalizmu, niti Tolstoj niti Strind-berg initi Hauptmann. Življenje namreč noče napraviti natur-alistom usluge, da bi samo pesnilo drame;, (ki bi jih -bilo treiba samo sni-mati in — evo jih!
Poglavje iz dramatike
Enotnost časa
V zadnjem razmišljanju srno odkrili zakone, ki so postavljeni dramatiku glede enotnosti dejanja; danes si oglejmo postave o enotnosti čas,a.
Takoj spočetka ugotovimo dvojni način ali -značaj katere koli epične pripovedi ali drame. Sleherna epika ali drama more namreč biti ali sintetično ali pa analitično zajeta.
Analitična zgradba
Če je napisana talko, da -nas postavi takoj s prvim stavkom v sredo dogaja-nja,, pravimo, d-a je zgodba analitična, ker nam šele pozneje sproti -analizira,, razčlenjuje vso vzročno povezanost in naravno pot, ki je dovedla do tistega prvega dogodka. Zgledov z-a tako pisanje je v epiki in dramatiki vse poilno. Iz
epike se spomnimo samo romantičnih povesti in romanov, dalje raznih strahoitmo skrivnostnih na .pol detektivk, kjer nas postavi pisatelj preti neko dejstvo ter nam na podlagi tega dejstva razgrinja vso dotedanjo zgodovino. Tako vidimo, da je analitična ali razpletna zgradba primerna zaradi svoje napetosti in pričakovanja tudi za pisanje dram. Rekli bomo celo, da je analitično zgrajena igra veliko uspešnejša in privlačnejša, pa tudi za pisatelja imanj zahtevna.
Bralce in poslušalce mora dramatik v analitičnem slogu s krepko roko postaviti pred najzanimivejši in središčni problem svoje zgodbe. Tako je poslušalec toliko zainteresiran, da ga zlepa kaj ne zmoti pri poslušanju. Človek si pač prizadeva za tem, da bi "si o vsaki stvari prišel na jasno. Zaito ni nič čudnega, če si tudi za skrivnostno zapleteno zgodbo želi, da bi čim bistreje prodrl v vse njene podrobnosti in spletke, da bi razvozlal vse skrivne zanke in napetosti, ki ji,h je pisatelj nakazal za preteklost. Poslušalec torej verno sledi pisatelju, ki odkriva značaje in razmerja, ki so dovedla do prikazanega dogodka.
Znamenit zgled analitičnega gradbenega sloga je Sofoklejev Kralj Ojdip. Pesnik je zgrabil pripovedovanje strahotne dogodbe tik ob njenem koncu, tesno pred raz voz lan jem ugank. V nekaj urah se pred mami dovrši vse, kar je potrebno za razkritje očetnega morilca in skrunilca matere.
Prav v tem je bistvo postave o enotnosti časa. Drama naj bi namreč zajemala samo take zgodbe, ki se pred našimi očmi, to se pravi na odru, izvrše prav v istem času, kakor bi bil potreben za to v resničnem dogajanju.
Grgki dramatiki so se v celoti držali tega načela. Pozneje pa jie začela enotnost časa dramatike ovirati in žuliti. Že francoski klasicisti so si enotnost časa toliko olajšali, da so si postavili pravilo, naj bi se vsaka igrska zgodba v resničnem življenju dokončala vsaj v enem dnevu. Teh približno trideset ur, ki naj bi smele poteči od prvega dogodka v kaki drami pa do zadnjega sklepnega akorda, se je dolgo vzdrževalo.
Dandanes tudi take enotnosti časa ne poznamo več in jo še manj zahtevamo od pisateljev dram. Kar spomnimo se, koliko je iger, kjer se vsa dramska dogodba izvrši v enem dnevu! Kaj ni več takih, kjer poteče od enega dejanja do drugega po več let? Enotnosti časa torej sploh ni več. Pisatelj drame je popolnoma prost pri izbiri dramske zgradbe. Če se odloči za analitično zgradbo, mu bo seveda kar sama od sebe silila pod pero tudi enotnost časa, če se kljub težavnosti oklene sintetične zgradbe, o enotnosti časa ne bo več niti govora,
Sintetična zgradba
Sintetični aili razvojni način prikazovanja dogodkov je namreč tisti, ko' nam pisatelj začne zgodovinsko verno odkrivati najprej prve klice za ipoznejšo veliko in napeto zgodbo, lepo zapovrstjo nam kaže rast junakov, njihov razvoj in njihovo prizadevanje in napore. Obenem pa nam seveda prikazuje tudi ovire, ki s svojo večno vztrajnostjo branijo junaku dosego cilja, nas pa tesneje priklepajo na zgodbo, ker vidimo boj dveh velikih svetov: junaka in njegovih zoprnikov. V sintetično prikazOvanem epskem ali dra-matskem delu je torej čas postranskega pomena. V taki zgradbi so pisani razni zgodovinski romani, dalje življenjepismi in podobni. Tudi drame poznamo, ki so pisane v sintetičnem slogu. Spomnimo se Shakespearovega Julija Cezarja in Zupančičevega prevoda Hofmannsthalovega Slehernikai Tu ni več mogoče govoriti o enotnosti časa.. Drama se sicer prav itako izvrši pred našimi očmi v nekaj urah, toda dejanja, ki jih predstavlja, bi se v resničnem življenju mogla dogoditi le v veliko daljšem razdobju.
Kakor hitro se torej dramatik odloči za analitično zgradbo, je verjetno, da se bo bolj ali manj držal enotnosti časa. Ne, ker je tako praivilo, ampak iz čisto preprostega razloga: prijem tik pred koncem ne dovoljuje velikih časovnih presledkov. Nasprotno pa sintetično zgrajena drama zlepa ne bo zajeta v časovno enotnost.
Uvidimo pa takoj, da je za dramo primernejši analitični slog, ker ni tako lahko primerno zanimivo in napeto prikazovati analitično zgodbo v drami, kjer in i časa za podrobno risanje zgodovinske vernosti, kjer ni prostora za razna premišljevanja, ki grade značaj junaku, in podobno.
Poudariti pa je treba, da je težko najti v literarni zgodovini tako ostre mieje v pisanju analitične iin sintetične drame, da bi lahko govorili o izključno analitičnih in izključno sintetičnih dramah. Navadno imamo oboje pomešano. Analitično s sintetičnim in obratno. Nekaj prevladuje, drugo se pritika.
Enotnost časa je torej veljala v celoti samo za pisce grških dram, ki pa te zakonitosti v pravilu še miso poznali, ker je šele iz njihovih dram zasledil to pravilnost grški modrijan Aristoteles in jo uzakonil v svojii poetiki. Danes je Aristotelovo pravilo zastarelo, zastarelo in smešno pa še posebej francosko klasicistično načelo, naj se dramski dogodki odigrajo v tridesetih urah. Grki so imeli za svoje .načelo razlog, klasicisti so ga nesmiselno zmalličili.
V nujni notrainjii povezanosti z enotnostjo časa pa je seveda enotnost kraja, o kateri bomo spregovorili prihodnjič nekaj besed.	(Dalje.)