VIHARJEV SILA
Intenzivnost kakega naravnega, zgodovinskega ali duševnega pojava Prešeren rad ponazarja z besedo »sila, moč«. Tako n. pr. pravi: Ko je viharjev sila prevelika ... Samo njo bogajo viharjev sile ... Ne straši moč viharja ... ko ugasne smrt moč plamena ... zuče nas časov sile ... Kar niso jih zatrle časov sile ... Al srečno je prestala časov silo... Ur temnih so zatirale jih sile ... Sila spomina ... Al zdaj ovrgle so jih vojske sile ... Atilovi sili...
Se pogostejši kot pri Prešernu je podoben način izražanja pri Homerju, in sicer včasih prav v istih besednih zvezah. Tako je n. pr. pri Homerju zelo pogosto izraz »viharjev sila« Cajvo; avéawv II. V 524, XV 383, Od. V 478, IX 71). Prav tako tudi izraz »moč plamena« (-jpo; ijiévoj II. XVII 565, XXIII 177, 238, XXIV 792). Zlasti pogosto pa se rabijo izrazi »moč, sila« {jiLvo;. ßiT,. ) v zvezi z živimi osebami. Tako n. pr. Homer ne reče »ko pa je to slišal silni Alkinoos«, marveč »ko pa je to slišala sveta sila Alkinoova« (Qd. VII 167). Podobnih mest je v obeh epih na stotine.
Pri Homerju je tak način izražanja povsem razumljiv. Homerski človek vidi za vsakim naravnim pojavom, za vsakim živim bitjem delovanje nekih nerazložljivih demonskih ali božanskih sil. jjiivoc mu je tista življenjska sila, ki prešinja celotno telo (Grotemeyer), od tod preneseno pa tudi vse naravne pojave. Verjetno se je tudi Prešeren ob ponovnem prebiranju Homerja in drugih grških klasikov podzavestno navzel takega načina izražanja.
Pravim, »podzavestno«, kajti prav podzavestni vplivi so vse premalo raziskani. Lahko je ugotoviti vplive, ki bodejo v oči, n. pr. prevzemanje tujih pesniških oblik, uporaba antičnega mitološkega aparata, razne očjtne remini-
187
scence ipd. Teže pa je odkriti sledove, ki jih je stik z antičnimi avtorji zapustil v Prešernovi pesniški dikciji, gradnji stavčnih period in celotnem načinu izražanja. Sistematična analiza bi gotovo pokazala, da je teh vplivov precej. Seveda pa zavoljo tega vrednost in čistost Prešernovega pesniškega izraza ni prav nič manjša. Kakor »Prešeren v svojih nesmrtnih pesnitvah nima niti ene izposojenke« (A. Breznik, Jezik naših časnikarjev in pripovednikov 78), tako tudi ni zagrešil jezikovnih barbarizmov. Nasprotno! Ravno v tem se kaže njegov sijajni jezikovni čut in posluh, da je s kongenialnim usvajanjem tujih besednih zvez razširil domačim besedam pomenski obseg. Kajetan Gantar