NEKAJ PRISPEVKOV K ZGODOVINI LJUBLJANSKEGA GLEDALIŠČA DO LETA 1790. (OPOMBE K DR.WOLLMANNOVI KNJIGI: SLOVINSKE DRAMA BRATISLAVA 1937) CIRIL D E B E V E C Pričujoči članek je zadnji odlomek iz daljšega poročila, ki sem ga ob izidu dr. Woilmannove knjige napisal v obliki seminarske naloge, v kateri sem obravnaval prvo poglavje tega dela, segajoče do Linhartovega nastopa v slovenski dramatiki. Ker je omenjena knjiga vsakemu, ki se zanjo zanima, lahko dostopna, menim, da navajanje vsebine obravnavanega poglavja lahko brez vsake škode odpade. Za pretresanje virov, ki prihajajo za navedeno dobo v poštev, sem se posluževal in opiral izključno le na podatke, ki jih je objavit prof. dr. Kidrič v svoji raz pravi »Dramatične predstave v Ljubljani do 1. 1790.« (izšla v ČJKZ, V., str. 108—120). Zato mislim, da se lahko omejim in priobčim samo tretji del svojega poročila, to je tistega, ki pre tresa vprašanje, koliko od teh znanih virov je v knjigi uporabljenih in pa kako ter s kakšnim uspehom se je to uporabljanje izvršilo. Zaradi lažjega razumevanja sem dal poročilu name noma nekoliko širše primerjalno ozadje, sicer pa ga objavljam tako, kakor je bilo napisano, z nespremenjenim besedilom. Upam, da je vmes vsaj nekaj doneskov, ki bodo, četudi v zelo skromni meri, pa vendarle prispevali k osvetljevanju gledališkega življenja v Ljubljani v predlinhartski dobi. Dr. Wolimann začenja svojo zgodovino s prote stantskimi oz. jezuitskimi predstavami. Krščanskega srednjega veka sploh ne obravnava. Gradivo za to dobo je namreč skrajno nezadostno. Ušeničnik je v BV 1924 sicer razpravljal o »Obredniku oglejske cerkve v ljublj. škofiji«, ki vsebuje določbe o litur- gičnih dramatičnih prizorih, in tudi Fr. Kotnik govori v oceni štrekljeve zbirke narodnih pesmi o raznih pesemskih tekstih (ocena čas 1924/25), ki bi mogle biti ev. v zvezi s podobnimi predstavami, toda vsi ti teksti so po prof. Kidričevem mnenju nedvomno mlajši in ne spadajo v to dobo (ČJKZ V, 110). Vendar pa poroča Trstenjak o nekakšnih igrah na reki Ljub ljanici, ki bi naj bile brez dvojbe podobne igram v rimski areni, v katerih so se predstavljale pomorske bitke (Trst. Slov. gled., 7). Tako vsaj si on razlaga Dolničarjevo notico v »Epitome chronologica«, ki pravi: Ann. 1097 solennes ludi navales super flu- vium Labacum aestate instituti, copiosos speetan- tium oculos festivali Iaetitia replerunt.« O igrah piše tudi Keesbacher v svoji knjigi »Die philharm. Gesell- schaft in Laibach« na str. 9/10: »vvir finden bereits ein Schiffsrennen im Jahre 1092, sovvie ein \Vasser- fest, eine Art Schifferstechen im Jahre 1210 ver- zeichnet« . .. VVollmann govori v zvezi s srednjim vekom samo o drami »Darovanje Izaka«, ki so jo igrali jezuiti leta 1598. in ki bi naj bila ona »saera rappresentazione«, ki so jo igrali že v srednjem veku (1448) v Italiji (Florenca) in ki se je potem razši rila na vse svetovne narodne literature. Tudi protestantskim šolskim igram je odmerjeno malo prostora. Kljub temu, da se je izreklo o tem razmeroma mnogo pisateljev, je ostala podoba še skoro popolnoma nejasna. Pripomniti bi bilo kvečje mu, da imamo razen o Frischlinovih komedijah (VVallner 1888) poročila tudi o tako zvanih dialogih »Castellioni« (Rechfeld MHVK 1848, Richter MHVK 1854, Dimitz), ki so jih gojili v protestantski šoli kot predmet III. razreda in pa da so v IV. razredu razlagali, memorirali in gledališko obravnavali Te- rencija (Rechfeld 1848). V kakšnem jeziku so se te predstave vršile, še ni dognano, precej gotovo pa je, da ne v slovenskem (prim. Kidrič, Slovenske knjige v prot. stan. šolah, ČJKZ, IV, 138). Zelo pregleden in nazoren v celoti je naslednji od stavek, ki razpravlja o ljublj. jezuitskih predstavah. V podrobnostih pogrešam samo nekaterih podatkov, ki se mi zdijo za oznako jezuitskih predstav precej važni ali značilni. Tako n. pr. bi bilo v jezuitskem repertoirju omeniti poleg liturgičnih, velikonočnih in pasionskih iger, alegorij, prigodnic, mitologičnih in historičnih komadov tudi veseloigro, o kateri po roča Dimitz (Gesch. III.), in ki se je imenovala »Oeco- nomus, sen male administrans oeconomiam« in ki jo ima v mislih gotovo tudi Trstenjak, ko piše: »Si cer je tudi bila zastopana veseloigra« (Slov. gled. 9). Dalje govori Dimitz še o velikem številu polscenič- nih akcij, deklamacij, dialogov etc. (daneben eine Masse »halbsceniseher Aktionen«, Deklamationen, Dialogen etc. [Gesch. III, 4641). O jezuitskih nemških predstavah nam niso znane samo pasionske igre, marveč javlja že Nečasek v svoji »Statistik d. Laib. Gymn. 1651—53 (MHVK 1857), da so uprizarjali dijaki nemško komedijo »Winter und Sommer« januarja 1. 1651. javno pred hišami, radi hrupa, ki je radi tega nastal, pa so bili od kolegija kaznovani. Iz Dolničarjeve kronike (Steska IMK, 1901) vemo tudi za plese, ki so jih prirejali jezuiti (mes. febr. 1695!). Radics pa nam tudi sporoča, da pri igranju teh jezuitskih šolskih dram »se tudi ni pogrešalo ,prav lepe prijetne muzike (gar schone liebliche Mu- sik)' v začetku in sklepu zborov, nastopov in plesov« etc. (Radics, T. Chron LMS, 1878). Zanimivo bi bilo tudi naznačiti, v čem je obstojala velika privlačnost in priljubljenost jezuitskih pred stav. Ker so jih pisali večinoma učitelji jezuiti sami ali pa jih na hitro prelagali, ne moremo pričakovati, da bi bile te igre — vsaj pretežno — vsebinsko tako visoko literarne ali vsaj dramatične. Glavna privlačna sila je obstojala marveč v zunanji bogati opremi in razkošni uprizoritvi. Radics n. pr. piše o tem sledeče: »Dragoceni kostumi, čarobni v pravem pomenu be sede, v katerih so vršili svoje igre, prekrasne deko racije, mnogovrstna mehanika, efekti razsvetljave, 156 K R O N I K A ogromni broj osobstva, plesi (baleti), ljudi in živali predstavljajoči igralci, poleg tega še izvrstne igre do mačih pisateljev ali naglo dovršeni prevodi kakih iger, ki so imele velik uspeh na dunajskem, umetnost ljubečem dvoru, vse to je bilo gotovo najlepši povod, da je gledališču jezuitov iz vseh stanov ljudstva pri hajalo vedno več čestiteljev in prijateljev.« (Rad., T. Chron LMS, 1878.) Mimogrede omenjam zanimivo dejstvo, da so bile ženske pripuščene v gledališče le k posebno slavnost nim predstavam, kakor je n. pr. zabeleženo za dramo »Das Leben des Alex. Bertius« za avgust I. 1635., da je bilo le »speciali adulti« dovoljeno tudi damam pri sostvovali uprizoritvi. (Rad. Entw. 1912.) Da so vzpodbujali dijake in igralce k čim večji marljivosti, pa so jim delili škof, dež. glavar in razni prelati dragocene nagrade, ki so bile pogosto »naj dražja učenjaška dela« (Rad. LMS, 1878). Razen tega se je vrinilo v ta sestavek tudi nekaj nejasnosti ali pomot, ev. tiskovnih napak. Po Trstenjaku ima Wollmann za prihod jezuitov v Ljubljano leto 1596. To letnico ima tudi Dimitz, vendar Dimitz obenem opominja na beležko v »Liber archivi Colegii Labacensis S. J.« na Dunaju, ki pravi, da so prišli 21. jan. 1597 v Ljubljano trije jezuiti. Tudi Grafenauer ima 1597. — Schonlebnovo dvodelno dramo »Haeresis fulminata etc« imenuje Wollmann komedijo, dočim jo imenuje Radics izrecno »eine groBe lateinische Tragodie« (Rad., MMVK, 1894). Jezuitska komedija iz leta 1727. se ne imenuje »Ar- tabusius«, temveč »Artaburius« (str. 9 VVollmann) in igre o Fadingerjevem kmečkem uporu (1. 1659., spisal najbrž Zelenic, Radics, Der Soldat) ni objavil Radics v Zagrebu 1. 1865., marveč leži še danes kot rokopis v Auerspergovi biblioteki v Losensteinleitnu na Avstrijskem (prim. Rad. Entw. 16 in Kidrič ČJKZ V, 118). Poglavje o slovenskem prevodu »George Daudin« je zelo točno in dovolj izčrpno podano po omenjeni Matičevi razpravi v AfslPh 1907. Pri nas je opozoril na ta prevod prvi prof. Kidrič v »Opombah k proti- reformaciji na Slovenskem« ČJKZ III, 74. Manj točno in mestoma pomanjkljivo je spet na slednje poglavje, ki govori o nemških potujočih igral skih družinah. Na str. 11. trdi VVollmann, da so bile jezuitske šol ske predstave že od druge tretjine XVII. stol. »pod pfimvm vlivem t. zv. nemeckych komediantu« in da se ta vpliv posebno pozna v historični igri jezuitov. Ta trditev se mi zdi nekoliko dvomljiva. Prvič je malo verjetno, da bi prihajali nemški komedijant je v Ljubljano že v drugi tretjini XVII. stol., ker so hodile še leta 1608. po Grazu na Štajerskem družbe angleških komedijantov (Leixner 167), ena najsta rejših nemških družb (takozv. »Treusche Bande«) pa je nastopila prvikrat v Berlinu šele leta 1622. Raz dalja med zadnjimi angleškimi in prvimi nemškimi družbami je časovno ravno primerna (čas preorien- tacije!) Komaj je torej mogoče, da bi po prvem zna nem nastopu nemških komedijantov v Nemčiji bili komedijanti 10 ali 15 let pozneje že v Ljubljani, posebno če pomislimo, da je to nemirna doba tri desetletne vojne, ter potovanje na daleč ni bilo naj bolj ugodno. Nemška gled. zgodovina tudi omenja, da se je prvič šele leta 1669. posrečilo dvoru v Dresdnu angažirati stalno gledališčno družbo. V naših poročilih so podatki o prvem prihodu nemških komedijantov v Ljubljano nekoliko zmedeni. Trstenjak navaja v Slov. Gled. (str. 20) letnico 1633 (brez navedbe vira) in od tega jo je prevzel najbrž tudi VVollmann. Iskal sem, odkod bi mogla ta letnica izvirati in sem jo našel pri Radicsu v uvodu v njegovo izdajo nemške komedije »Der verirrte Soldat« (Zagreb 1865), kjer stoji: »Im Jahre 1633 begegnen wir das erste mal in den Proto- kollen der krainischen Landtage, AusschuB- und Ver- ordnetensessionen eine Ausgabe von 45 fl. 50 kr. ,de- nen hochdeutschen Komodianten auf Anschaffung'«. (Zanimivo pa je, da je že v tem primerku, ki sem ga imel jaz (eksempl, Stud. knjiž.), popravljena številka z roko v 16531 To letnico, torej 1653, navaja tudi prof. Kidrič, ko piše: »V alfabetskem indeksu k po sameznim zvezkom registraturnega protokola (1509 do 1782) je le enkrat navedena značnica »Comoe- dianten« (1653 p. 37. Kidrič, ČJKZ V., 114). Sicer pa velja večini za nastopno letnico leto 1662. To letnico ima Radics (v Entw.), ki čudno ne ponavlja niti več samega sebe iz leta 1865., marveč piše: »Den Reigen derselben (der VVandertruppen) eroffneten bei uns die .innspruckerischen' Komodianten (1662)«; potem Dimitz (Gesch. Kr., IV., 110) in Thalnitscher (Chronica). Ti komedijantje so bili najbrž tisti raz- puščeni komedijantje iz Innsbrucka, ki so bili po smrti nadvojvode Karla Tirolskega 1. 1662. z italijan sko družbo vred brez kruha in so se napotili na poto vanje za zaslužkom (prim. Rob. Hessen, Theater und Schauspielkunst 1912). Vplivov nemških komedijantov na jezuitske pred stave torej že zaradi časovnega nesoglasja (prvi ko medijantje 1653, potem šele 1662), najbrž ne bo; prav tako težko je zaznamovati ta vpliv v jezuitskih histo ričnih igrah, kajti prvič so jezuiti pričeli s historič nimi igrami že 1. 163i. (»Antonius ab caedem Caesaris furens«) in drugič bo pojav historičnih motivov pri pisovati bolj vplivom Ludvika Schonlebna in Valva sorja. (To potrjuje tudi Radics: »Der neuerwachte Sinn fiir Geschichte war die ganz natiirliche Folge der dreissig Jahre, in denen man sovicl Geschichte ge- macht hatte« (Uvod, Der verirrte Soldat, 1865); po dobno piše tudi Dimitz. Dalje omenja VVollmann (str. 11), da so nemški komedijantje postavili Ljubljani tudi prvo javno gle dališče v mestni hiši in navaja za to leto 1709.1 Leto 1709. in ustanovitev stalnega odra v mestni hiši pa nista v nobeni zvezi. Zavedel ga je tu najbrž spet Tr stenjak, ki piše na str. 22 (Slov. Gled.) : »Takozvani ,visokonemški igralci' prihajali so že zgodaj v Ljub ljano in so si napravili gledališki oder v mestni hiši«. Takoj nato pa sledi stavek: »Znano nam je, da je bilo leta 1709. gledališče v mestni hiši.« Odkod je Tr stenjaku to znano, za zdaj še nisem mogel zaslediti, znano mi je samo, kar poroča o tem Radics na pod lagi magistratnih knjig. (Leta 1689. je prišel v Ljub ljano principal Andreas Ellensohn (Disident zname nitega Velthena, prim. Devrient, 1905, 178) in prosil magistrat za podporo. In tako stoji v knjigi izdatkov z dne 17. julija 1689, fol. 40/b zabeležena tudi opomba: 1 Prim. Iz Dolničarjeve Kronike (Steska): 26. dec. 1701 je prišlo nekaj saških igralcev, ki so danes prvič igrali v mestni hiši, in sicer zadaj v veliki dvorani. KRONIKA 157 »denen teutschen Comodianten die Ihnen von einem ehrsamen Magistrat an die gebrauchten Gehiilz nach- gesehenen 10 fl«.) Leto 1726./27. zaznamuje namreč prvo redno sezono teh komedijantov (igrali so 54 krat od 13. nov. 1726 do 27. jan. 1727). Ker pa so se sezone začele od tega leta dalje precej redno ponavljati, je začel misliti magistrat na ustanovitev stalnega gle dališča. Posebno marljivo je prihajala od leta 1730. naprej v Ljubljano družba principala Karla Josefa Nachtigala, ki je bila tudi prva, ki je nastopila v novo ustanovljenem gledališču. Magistrat ga je namreč po stavil in otvoril leta 1736., in sicer v poslopju magi strata samega. [Vhod v gledališče se pozna še danes v srednjem magistratnem poslopju v II. nadstropju, kjer vodijo v velika vrata kamenite stopnice.] Za »pr vo javno gledališče v mestni hiši«, ki ga ima Woll- mann v mislih, more priti torej le to gledališče iz leta 1736. dejansko v poštev. (Rabili so to dvorano tudi za plese in druge take prireditve.) Med repertoarjem teh komedijantov bi bilo morda umestno navesti vsaj nemško, grofu Auerspergu po svečeno (dedicirano) komedijo: »Der verirrte Soldat oder Des Gliickes Probirstein«, ki so jo igrali v Ljub ljani najbrž leta 1671. (objavil Radics v Zagrebu 1865, rokopis v stud. knjižnici.) Avtorja tega dela sta kranjska rojaka Martin Handler in Melchior Harrer, oba člana potujoče družbe. Ta komedija je uživala veliko popularnost in so jo igrali potem še v Dresdenu (1673), v Torgau (1690 Velthen!), v Kolnu (1710), v Kopenhagnu (1719), v Stockholmu (1720), v Ham burgu (1724) itd. Zanimivo je tudi, da se imenuje v tej dobi Slovenec, član nemške potujoče družbe Franz Jožef Gogola,1 učenec znanega dunajskega Hansvvur- sta Stranitzkega (poročilo Alex pl. Weilena Radicsu). Ta Gogola je spisal tudi nemško dramo »Die Tiirken- schlacht bei Radkersburg 1418«, ki so jo igrali tudi na Dunaju. Ti nemški komedijanti so prihajali v naše kraje po večini iz južne Nemčije (Cur-pfalz, Sachsen) iz Innsbrucka, Salzburga, Graza, Celovca itd. Tvorili so jo (seveda z izjemami) po večini študenti, gotovo pa ni bilo tako hudo, kakor si odgovarja Trstenjak, da so bili igralci »zvečina propadli služabniki, brivci, na takarji, pisarji in dijaki«, ker bi bilo sicer malo ver jetno, da bi moralno tako propadlo sodrgo ljubljan sko plemstvo (posebno Auersperg) tako vneto pod piralo. Tudi nemški zgodovinarji pišejo, da so bili to z večine študenti. Leixner, ki ga imam slučajno pri roki, pravi: »Es ist nicht zu verwundern, daB sich die erregbare Jugend von den Spielen anregen lieB, dali sich verschiedene Studenten zusammenschlossen um eine Bande zu bilden und von Ort zu Ort zu ziehen oder irgend einer Truppe beitreten« (Leixner, 225). Kakor \Vollmann v enem stavku izrecno naglasa, da se cerkvene procesije, čeprav so sorodne s pasi- jonskimi igrami, vendar od njih razlikujejo, tako dela njegova stilizacija in razporedba snovi vtis, kakor da teh dveh pojmov strogo ne loči, ozir. jih pogosto celo zamenjuje. Isto delata v našem slovstvu n. pr. tudi 1 Gogola (roj. 1644 v Ljubljani) je bil z nemškimi dvor nimi komedijanti 1724 v Miinchnu, 1720 v Augsburgu, umrl v Augsburgu, star 84 let, 1728. (Weilen, Gesch. d. \Viener Theat. I. 137.) še Trstenjak in pa Koblar (v IMK 1892), dočim pa je nasprotno Gosta že leta 1857. v MHVK opozoril, da so imele procesije velikega petka čisto drug izvor in drugo tendenco, kakor pa pasijonske predstave (»die ersten sollten durch die dramatische Vorstellung auf einem Platze das Volk ,erbauen und riihren', die anderen boten Anfanglich Gelegenheit im offentlichen Umzug BuBe zu tun.«) V tem bi bila tudi glavna raz lika, namreč, da so pasijonske igre predstavljali igralci na enem mestu, dočim se je procesija pre mikala, na mestu stoječi gledalec pa je imel priliko posamezne prizore tega sprevoda od začetka do konca opazovati. Če bi hotel govoriti o postanku teh dveh oblik du hovnih prireditev, bi moral seči seveda precej nazaj in še ne vem, če bi se mi posrečilo jasno pokazati mejo, kjer sta se oba ta značilna pojava ločila in sa mostojno razvila.2 Izvor bo treba najbrž obema iskati v srednjeveških liturgičnih spevih, izvajanih na veli konočno nedeljo za praznovanje Vstajenja, kakor tudi za Veliki petek v obredu Kristusovega (križa) pola ganja v grob. Istočasno so se pojavljali tudi drugi nazorni prikazi iz novega testamenta, kakor n. pr. postavljanje božičnih jasli, božične igre, igre sv. Treh kraljev, preroške igre, posebno pa so se razširile in odlikovale od začetka 13. stol. naprej procesije sv. Reš- njega telesa. Ker je videla namreč duhovna gosposka ravno v teh spočetka čisto cerkvenih prireditvah močno privlačno silo za ljudstvo, kakor tudi učinko vito sredstvo v konkurenci proti nedostojnim in po- hujšljivim igram potujočih igralcev (histrioni, scenici, milnici, ioculatores itd.), jim je začela, vzpodbujena po uspehu, posvečati čim večjo pažnjo in jih vse binsko, kakor tudi opremno razširjati. Ta obogatitev pa je že sama po sebi prinesla v čisto duhovno vse bino mnogo posvetnih elementov in tako je duhovna oblast (deloma tudi pod vplivom potujočih igralcev in radi izpodrivanja latinščine po domačem jeziku) začutila potrebo, da v varstvo svojega dostojanstva spravi te igre iz cerkve in jim odkaže prostor na trgu ali pa dvorišču pred cerkvijo. Po ohranitvi prvotnih oblik ali pa po privzemanju novih pa so se morale te duhovne prireditve v natančno težko določljivem času ločiti v procesije in pa v pasijonske igre. Od pro cesij so cvetele, kakor rečeno, zlasti procesije sv. Reš- njega telesa (ustan. 1264) in tudi pri teh imamo, kakor piše Creizenach (Gesch. I.) več primerov, »daB Prozessionen mit dramatischen Szenen verbunden wurden, z. B. die Hollenfahrt Christi und Marie Ver- kiindigung« (I, 170). Te procesije so se končno raz vile tako, da so že bile v njih skupine, ki so pred stavljale v alegorijah vso zgodovino sveta od stvar- jenja pa do sodnega dne. Te procesije so se vršile po vsej zapaclni Evropi in so se ohranile rudimentarno skoro povsod prav do današnjega časa. Inscenacija teh procesij je bila od 14. stol. dalje najobičajneje tista, ki se je takrat pojavila v Angliji. Tam so namreč posamezne igralske skupine stale na odrih, ki so bili pritrjeni na kolesih. Procesija je imela določena postajališča, na katerih so se potem te skupine na odrih zaporedno ustavljale in druga za 2 »Ein grundsatzlicher Unterschied zvvischen Passions- spielen und Osterspielen ist meiner Ansicht nach nicht anzunehmen« (Creizenach I, 91). 158 KRONIKA drugo odigrale svoje prizore, kar je potem vsaka skupina ponovila tolikokrat, kolikor postajališč je imela, dočim je nepremični gledalec na enem mestu opazoval vso prireditev, oz. sprevod. (Zalo so morali imeti seveda več Kristusov, več Pilatov itd.) Obstojal pa je tudi še drug način inscenacije, običajen zlasti pri tako zvanih angleških Towneley- Mvsterijah, pri katerih so igralci v določenih presledkih postavili odre, v določenih presledkih ponavljali svoje prizore, gledalec pa je obšel vse te odre od početka do konca. Creizenach tudi ta način šteje že med procesije. Te procesije so prevzeli in gojili v veliki meri se veda tudi Nemci in od teh smo jih Slovenci v začetku 17. stol. (torej razmeroma pozno) tudi prevzeli. Pri rejali so te igre navadno redovniki. Pri nas so to službo opravljali kapucini, pa tudi jezuiti (ki jih Wollmann ne omenja). Kapucini, ki so 24. marca 1617 s pomočjo bratovščine »Redemptoris mundi« in ustanove trgovca Troppenaua začeli s tako pasijonsko procesijo tudi v Ljubljani (šla iz cerkve kapucinov ob Vicedomskih vratih, ustan. Chron. 1607, posv. 1608), so morali radi raznih nedostojnosti in tozadevnih pri tožb (s strani jezuitov in škofa Herbersteina) za vlade Marije Terezije prenehati. O ukinjenju teh procesij vladajo po naši literaturi spet zmedena mnenja. Costa poroča 1. 1857. (MHVK), da so bile te procesije (na veliki petek) z dekretom 27. dec. 1782 omejene (ver- mindert), z dekretom z dne 3. jan. 1783 pa ukinjene (eingestellt). Vrhovec piše v Zvonu 1886, da je izdala Marija Terezija proti tem sprevodom ukaz, magistrat pa je I. 1773. prosil za odgoditev. Herberstein pa je prepovedal vse sprevode razen sprevoda z božjim gro bom po trgu iz šenklavža in nazaj. 27. dec. 1882 pa je Jožef II. prepovedal sploh vse sprevode v državi in takrat so prenehali tudi na Kranjskem. Tako ima tudi Koblar (IMK 1892) in Vrhovnik (Danica 1903, Zatrte cerkve v Ljubljani), Trstenjak pa piše o tem tako, da je Marija Terezija 22. oktobru 1773 sprevode prepovedala, vlada pa prepoved /. 1778. izvršila. Tako je prepisal iz Trstenjaka tudi Wollmann. Dejansko je stvar torej taka, da so bile procesije na Kranjskem ukinjene 22. oktobra 1773; da pa so kljub temu na varnejših krajih še uhajale (kakor poroča Instanz- kalender 13. aprila 1781, Charfreitag:Passionspro- zession. Costa MHVK 1807!), ter da jih je končno- veljavno ustavil Jožefov ukaz z dne 27. dec. 1782, ki je obenem veljal za vso državo. Omenil sem že zgoraj, da so se vršile na Kranj skem tudi druge procesije, o katerih Wollmann ne poroča ničesar. Prelesnik n. pr. poroča, da je leta 1595. stiski opat Lorenc sporočil oglejskemu patri arhu, da je bil dal napraviti po Ljubljani procesijo, pri kateri so katoličani glasno klicali ime Jezusovo (KO 1901, XI., 695). Tudi Valvasor poroča o dveh rednih jezuitskih procesijah, »eine am grunen Don- nerstage, bey \velcher . . . das Leiden Christi vorge- stellet wird«, in drugo »am ersten Sonntage nach dem Fronleichnamstage vormittags«; eno procesijo navaja tudi iz šenklavške cerkve na dan sv. Rešnjega telesa (opis procesije: skoro kakor danes!), nadalje pa po roča Valvasor, da prirejajo razne bratovščine posebne sprevode »und zwar so offt, daB sonderlich den Sommer durch selten ein Sonntag oder Jahrmarkt hinstreicht, an \velchem nicht ein VVallfahrt ge- schicht.« Dimitz posnema po Diarium Praefecturae za 1681—1718 o raznih procesijah na Rožnik, k bo žjemu grobu pri Ljubljani, na Fužine, o božjih potih na veliki teden in praznike velikih svetnikov (Schutz- patronen). Vrhovec navaja po Instanzkalendru 1781 tudi procesije do vseh drugih ljubljanskih cerkva, do cerkve na Rebri, do sv. Rozalije, k sv. Roku v Drav- ljah in pa da so šle procesije sv. Rešnjega telesa do 16. nedelje po binkoštih iz šenklavža vsako nedeljo. Tudi Hrenovi koledarski zapiski iz leta 1601. (v mu zeju, delno objavil Prelesnik KO 1901) pričajo o pro cesijah Rešnjega telesa in o jezuitskih procesijah. Te procesije je duhovščina prvotno podpirala (n. pr. 1. 1623. dajo stanovi za procesijo 1000 gld. Land- tagspost. XV., 209), pozneje pa jim je bila nasprotna (Herberstein). VVollman piše tudi, da so kapucini tekmovali z je zuiti tudi v prirejanju predstav. Verjetno je, toda meni se za to trditev ni posrečilo dobiti dokazov. Najobširnejše je pri VVolImannu poglavje o pasi- jonskih igrah. Pasijonske igre so se razcvetele posebno v 14. in 15. stoletju in so nastale najbrž na ta način, da so prizorom vstajenja (torej velikonočnim igram) pridruževali vedno več prizorov tudi iz prejšnjega Kri stusovega življenja in ne samo iz zadnjega tedna pred smrtjo. Seveda so se v teku časa razrasle in za vzele v nekaterih primerih naravnost velikanske ob sege (tako n. pr. francoska »La grande Passion« iz 14. stoletja, ki je imela 174 aktov!), tako da so jih končno delili na dneve (nem. Tagvverke) in ne na akte. Daljše izmed njih so trajale po 2 do 3, včasih tudi po 7 dni. Priljubile so se v mestih in na deželi. Verske oz. biblijske in legendarne snovi so bile v poznem srednjem veku silno aktualne. In take duhovne igre nastopajo konec srednjega veka povsod, seveda pod različnimi imeni in razmeram oz. okusu naroda pri krojene, n. pr. v Franciji (Passions et Mysteres)1, v Italiji (Rappresentazioni, Passioni, Martiri, Misterii), v Španiji (Autos sacramentales, pozneje Comedias divinas, pr. Lope, Calderon!) in v Angliji (Miracle- Plays) itd. (Na Nizozemskem so se začele pojavljati Moralitete.) Tudi take pasijonske oz. sploh duhovne igre so pri šle k nam razmeroma pozno, namreč šele v drugi po lovici XVI. stoletja (latinske in nemške), v sloven skem jeziku pa celo šele prav pod konec XVII. stol., če moremo verjeti, da so v Rušah igrali za časa žup nika Jamnika slovenske pasijonske igre. Poglavje o Markaviču je seveda celo v toliko napačno, v kolikor temelji na podatkih Radicsevega članka »Slovensko gledališče leta 1735.« v Slovanu 1904/5. Ker je prof. dr. Kidrič v članku »Tomaž Markavitsch, Joh. Ernst Philippi, Cristian Ludivig Liscoiv ter ilirsko gleda lišče 1705—1735 oz. Ljublj. 1735« (ČJZK, V.) po jasnil zagonetno zadevo, dokazal na podlagi origi nalne pseudo-Markavičeve knjige in falzifikata, ne točnost Radicsevih podatkov in opozoril ob sklepu tudi na napake v VVollmannovi razpravi »P6čatky slovinske dramatiky« (českoslov. div. III.), ki pa je v pozneje izišlem delu »Slov. drama« samo prepisana, se v podrobnosti ne bom spuščal, marveč se bom omejil samo na najvažnejše izsledke, ki pridejo tukaj v poštev. Pojav predmetne knjige si je razlagati takole: v tistem času si je Gottsched v Leipzigu prizadeval, da s pomočjo Neuberjeve gledališke družbe reformira KRONIKA 159 nemško gledališče v smislu novega programa (od prava Hansvvursta, nam. Haupt- und Staatsaktionen pravilno franc. tragedijo). Gottschedove prevratne ideje pa so naletele marsikje na odpor in tako se je vnela polemika tudi med profesorjem retorike v Halle Phillippijeni in pa juristom in domačim učiteljem v Liibecku Liscoivom. Gottsched pa Phillippija, kate remu je zavidal tudi profesuro, radi njegovega pedan- tizma in domišljavosti, pa tudi radi nasprotnega sve tovnega nazora (Wolff) ni mogel trpeti in zato je na govoril satirično talentiranega Liscovva, da je spustil nad Phillippija ploho satiričnih spisov (od 1732 do 1735), ki so halskega profesorja moralično kmalu po polnoma ubile. Liscovv je s svojimi spisi nadaljeval in eden od njih je tudi naša knjiga: »Gliickauf! Dem Herrn D. Johann Ernst Phillippi, gevvesenen vierjahrigen ausserordent- lichen Lehrer der deutschen Beredsamkeit zu Halle (natančen naslov gl. ČJKZ V.) abgefasset von Tho- mas Markavitsch, Carniolana.« Vsebina dela je v glavnem taka, kakor jo navaja tudi VVollmann. Po manjkljiva oz. napačna je pa v toliko, v kolikor sloni na Radicsu, ki pa je pozabil ali morda namenoma prezrl ime Janeza Dalmatina (ki naj bi prav za prav gledališče v Iliriji reformiral), to gledališko reformo pa je prikrojil tako, kakor da je v tem smislu ravnal Markavitsch sam. V resnici naj bi namreč Dalmatin uredil v Iliriji na srbohrvaškem teritoriju med leti 1705.—1735. slovensko gledališče in mu dal vse po trebne pogoje za prospeh. Prof. dr. Kidrič pa je v citirani razpravi ravno dokazal, da Markavitschu ne moremo verovati in da je to poročilo le uspela falzi- fikacija: »da v kritičnem času nista živela niti Janez Dalmatin niti Tomaž Markavitsch, oziroma da Tomaž Markavitsch ni avtor naše knjige; da je knjigo na pisal Phillippijev stari sovražnik Liscovv, ki je hotel prisoliti nasprotniku še en udarec, skušal v isti zvezi podpreti tudi Gottschedovo in Neuberjevo akcijo za reformo gledališču ter si v označeni namen izmislil tudi bajko »o ilirskem* reformiranem gledališču, češ, ako so se mogli povzpeti do takega gledališča »ilir ski« divjaki, se lahko oklenejo tudi Nemci iste ideje; da si je premeteni Liscovv na neki način sicer pre- skrbel nekaj slov. tekstov, ki se do l. 1735. menda niso natisnili, a da potoval po Slovenskem vsaj leta 1735. ni, temveč da je topografske in zgodovinske beležke o Kranjski posnel točno po Valvasorju, sem ter tja pa pomešal tudi med te posnetke plodove svoje bujne fantazije (dr. Kidrič, ČJKZ V., 147). Ta dokaz seveda že sam na sebi razveljavlja vse tozadevne stavke WolImanovega mišljenja. Prvi del knjige (Wollmannove) se v naslednjem odstavku že zaključuje in omenja italijanske ope- riste, kakor tudi nemško stanovsko gledališče le mi mogrede. Ne vem, iz kakšnih vzrokov je VVollmann to storil, saj je vendar vloga italijanskih operistov in nemškega stanovskega gledališča za razvoj sloven skega gledališča oz. dramatike najmanj ravno toliko važna, kolikor jezuitske predstave ali predstave nem ških komedijantov. Tudi tukaj, pri pojavih italijanske opere pogrešam za svoje mnenje kratkega orisa ozadja, iz katerega se je opera sploh in posebej na slov. ozemlju izvila, kdaj so se v naših krajih prvič pojavljale in kakšen pomen imajo z ozirom na našo gledališko literarno zgodo vino. Pojmi vsakega kulturnega, pa najsi bo že filo zofskega ali umetnostnega gibanja, so nam mnogo lažje razumljivi, če so nam vsaj približno znani za četki in pa razvojni postopki pokreta v sosednih de želah. Ne mislim, da bi morala biti taka razlaga po drobna ali povsod ob vsaki priliki nujna, toda v ce lotnem prikazovanju zgodovine slovenske ali kakršne koli drame se mi zdi umestno tudi te momente na rahlo označiti, posebno, kadar gre, kakor v našem primeru, za umetnostno gibanje, ki ni na naše gleda- liščno življenje vplivalo v prav nič manjši meri, kakor drugi, spredaj obširneje in podrobneje popisani. Čudno je to tem bolj, ker bi lahko VVollmann vsaj glavne podatke o italijanski operi črpal iz Radicsa, h kateremu se sicer vedno hvaležno zateka. In tudi za površno osvetljavo nemškega gledališča bi dobil tam kaj zadostnih podatkov. Prve operne družbe se v rednih presledkih in v nc- pretegani liniji pojavijo pri nas pod konec prve po lovice 18. stol., torej okoli leta 1740. Prihajale so te družbe, kakor pove že ime, iz Italije, kjer se je opera konec 16. stol. tudi rodila. Kali za to muzikalno vrsto najdemo že v raznih intermezzih in interludijih sred njeveških (posebno jezuitskih) iger, ki so se počasi izvijale iz objema drame in dobivale čedalje samo stojnejšo obliko. Prvo opero imamo v Italiji 1. 1594., in sicer je to opera »Dafne« od komponista Jacopa Perija v Florenci. Sledilo je nato v kratkem še nekaj opernih poskusov Caccinija, Cavalierija in Montever- dija, toda slava florentinske opere je kmalu zatemnela in težišče se je preselilo v Benetke (prva opera iz Rima 1637), v Rim in pozneje tudi v Napolj. Snovi, ki jih je opera uporabljala, so bile spočetka vzete predvsem iz antike, iz mitologije in pastirske poe zije. Veliko vlogo je igral tudi balet. Opera je v začetku 17. stoletja skoro istočasno pro drla v Nemčijo in Francijo, malo pozneje tudi v An glijo. V Italiji so se hitro formirale pevske družbe, ki so posebno v Benetkah prirejale redne predstave, obenem pa gostovale tudi po sosednih državah in prišle na svojem potovanju skoro v vsa večja mesta srednje Evrope. Tako je n. pr. kardinal Mazarin že leta 1645. povabil italijansko operno družbo v Pariz, tej so sledile druge družbe in tako so imeli Parižani že v 60. letih priliko, poslušati najlepša dela kompo nista Cavallija. S tem bi bila ovržena tudi trdovratno in s posebnim ponosom ponavljana trditev o naši literaturi (ki jo ima tudi VVollmann, najbrž po Radicsu!), da smo imeli v Ljubljani 10 let prej opero nego v Parizu, namreč leta 1660., dočim so jo dobili Parižani šele leta 1670. Prvič se nanaša ta prvotno Churelichova beležka o »Comedia in Musica Italiana« (Breve e soccinto raconto del viaggio 1660, pozneje pa po Val vasorju in Dimitzu posneta) na prireditev deželnih uradnikov o priliki obiska Leopolda I. (mislim, da sem prav razumel »der Landschaftsbedienten«) in nam ni jasno, ali so bili to diletanti iz Ljubljane ali pa je bila to prava poklicna italijanska družba (kar je malo verjetno); drugič pa so imeli Francozi itali janske operne družbe prej nego mi in je mogel Ra dicsa zavesti le podatek, da so igrali leta 1671. (torej tudi ne 1670.1) v Parizu prvo francosko opero, in sicer »Pomone«, ki jo je spisal Perrin in skomponiral 160 KRONIKA ARH. NAVINŠEK: ŠTUDIJA ZA ZAZIDAVO REGULIRANEGA MARIJINEGA TRGA Cambert (bil je to nekakšen poskus nacionalne opere, ki se je pa ponesrečil!). — Nemčijo (kjer je leta 1627. dresdenski Hoftheater sicer uprizoril v M. Opitzovem prevodu in Schiitzovi glasbi Rinuccinijevo »Dafne«), posebno južno (Miin- chen) in Avstrijo (Dunaj) pa so te italijanske družbe zlasti v drugi polovici 18. stol. naravnost preplavile. Imele so te opere to dobro lastnost, da so dale po budo za postavljanje stalnih gledaliških poslopij. Gle dališča so namreč v tem času začela rasti kakor gobe po dežju (pr. Dresden 1666 itd.). Današnja gledališča so zidana še vsa po vzorcu tedanjih italijanskih oper nih gledališč. Na drugi strani pa so bile skrajno škodljive, ker so mogočno zaustavljale razvoj domače igralske umetnosti in domače dramske literature. Ve likanska in sijajna oprema, razen tega pa še prijetna godba in plitka vsebina je kmalu izpodrinila marljiva prizadevanja n. pr. kakšnega Gotscheda, ki opero v svojem »Versuch einer kritischen Dichtkunst« (1730) tudi pošteno ozmerja: »Die Opera ist das ungereim- teste Werk, so der menschliche Verstand jemals er- funden.« (V Angliji se opera ni obnesla in ni rodila razen v istem času (17. stol.) nobenih sadov, nasprotno pa sta se Francija in Nemčija italijanskih družb kmalu otresli.) — Pri nas Slovencih je povzročil nastop italijanskih operistov prav za prav ravno nasprotno kakor pri drugih narodih. Dočim je pri drugih že razvitejših narodih prospeh domače kulture zaviral, jo je pri nas šele dobro pospešil. Kakor poroča Radics in kakor se da sklepati tudi po primerjanju s poročili avstrijske gledališke zgo dovine, so se pojavUe prve italijanske družbe pri nas okoli leta 17A0. (morda tudi prej, 1736 je Mignotti že v Grazu, pr. Nagl-Zeidler!). Bile so to prvotno bene- čanske družbe pod ^odstvom Angela in Pietra Mignot- tija, pozneje Bustellija, Pecija, Bartolinija in dru gih. Nastopali so navadno v Auerspergovem dvorcu, od leta 1765. pa v novem stanovskem gledališču. Iz- vajali so po največ opere komponistov Galuppija, Ru- sta, Piccinija, Paisiella, Salierija in drugih. Nekaj opernih tekstov iz te dobe se nam je ohranilo (v stud. knjižnici, v Nar. muzeju in na Lazzarinijevem gradu VVeissenstein), velik del pa se je razgubil, to posebno iz Zoisove zbirke, ki je štela 192 italijanskih opernih tekstov (gl. Kidrič, ČJKZ V.). Kakor je znano iz Ko pitarjevih pisem šafafiku in Dobrovskemu, je pre vajal v tistem času Zois kuplete in pesmice na sloven ski jezik in jih dajal italijanskim pevcem, da so jih med predstavo slovensko zapeli. To so tiste pesmice, o katerih nam poroča Kopitar, »da jim je v parterju in po ložah donel vesel hrup in plosk, da ni moči po pisati«, i Na žalost pa nam za zdaj manjkajo skoro še vsi pripomočki, na podlagi katerih bi mogli dokazati, kdaj se je to vlaganje in prepevanje slovenskih pesmi vršilo. Zoisovi prevodi se nam razen enega (Veda 271, I.) niso ohranili, časopisi v tem času so po manjkljivi, Kopitar v pismih ne navaja nobenega da tuma, drugih zanesljivih podatkov pa nimamo. Tr- stenjak sicer omenja za to dobo desetletje med 1770 do 1780, toda za to ne navaja nobenih dokazov in tudi ne vem, odkod bi to letnico mogel imeti. To vpra šanje bo moralo pač tako dolgo, dokler se nam ne posreči najti točnejših odgovorov, ostati še nerešeno. Vendar je že dejstvo samo dokaz, kako velikega pomena so za našo literaturo ti Zoisovi vložki in po sredno torej nastopi italijanskih opernih pevcev. (O tem vprašanju več pri Linhartu.) K Wollmannovi beležki, da so postavili stanovi gledališče leta 1765. na čast prihoda cesarja Jožefa II., bi popravil samo to, da tega leta sploh noben cesar v Ljubljano prišel ni in da je bil cesar, ki je bil v Ljubljano namenjen, cesar Franc L, ki pa je med potjo v Innsbrucku 1. 1765. umrl, cesarica Marija Te rezija pa se je sama vrnila nazaj na Dunaj. O tem stanovskem gledališču piše Wollmann zelo malo in navaja samo vire Trstenjaka, Dimitza in Radicsa. KRONIKA 161