653S7.
Na Dunaji dne 5. junija 1886.
Ne meni slave, dragi bratje moji, Kaj to, če zvest sem domovine sin! Po mnogem trudu jaz, po mnogem boji Počival skoraj v večnem bom pokoji, In kakor jaz, ugasne moj spomin.
Jaz minem, a ne minejo resnice, Ki zanje mi gorelo je srce, Ko je mladostno mi žarelo lice, Ki zanje živel sem, trpel krivice, Ko so siveti jeli mi lasje.
Beseda če mi zanje govorjena Iz srca v srca našla pot je svoj,
v
Življenja doba ni mi izgubljena,
Plačila je dovolj beseda ena:
Tvoj narod zadovoljen je s teboj. —
ROJAKOM.
Oj bratje! to so bili bridki časi, Ko vse mi je dejalo: Ti si sam ! Ti kličeš. a nikdo se ne oglasi, Doma si tujec v mestu ti in vasi! — Tolažbo svojo zdaj za vse imam.
A ta tolažba sodbe mi ne moti, Se niso vse nam združene moči; Se mnog mi rodoljub stoji nasproti; En smoter, a različni nam so poti, In vendar moj se meni pravi zdi. —
Vi pa, ki izvolili ste zastavo, Ki v boj jo nekrvavi nosim jaz; Za dobro vneti, lepo vsi in pravo. Za dom goreči, njega prid in slavo, Zavezniki, vesel pozdravljam vas!
Nam, bratje, slove gaslo: Srca gori! Živali blato bodi dom in prah! S poštenim se Slovan orožjem bori, Kar podlo je, ne misli in ne stori: Nesreči vsmiljenje, krivici strah! —
Ko domovina kliče nas sinove, Gradimo s prsi hrabrimi ji grad; Za narod, za pravice vse njegove Nikdar zaman Slovan se v boj ne zove, Vojak navdušen vsak je, star in mlad.
Med nami Iskarjotu ni prostora, Oskrumba, gnjus je izdajalec nam; Zaničevanja naj duši ga mora, V obupu kliči: Name padi, gora! Gorje, prokletje tu, prokletje tam !
Nam kakor mati domovina bodi; Kje sinu je nad mater draga stvar? S podobo njeno v srci svet obhodi, Kar lepega on najde med narodi, Domov prinese, nji pokloni v dar. —
Krvava slava drugim bodi draga, Slovan le hoče biti svoj gospod; Na vrat on bratu jarma ne polaga; Ne „kri in jeklo", srce svet premaga, Srce najblažje ima slavski rod.
Kedo ne čuti? nov se čas poraja, Porodne boli zemljo stresajo; Vihar pomladni stebre stare maja, Človeštvu velika pomlad prihaja; Naj skoraj pošljejo nebesa jo! — —
Jaz videl je ne bom; a duša moja, Oko po nji tako mi hrepeni! Po svetu tem prežalostna je hoja, Za eno srečo, kaj solza in znoja, Kaj bolečin je treba in skrbi!
Drobtine naj berač vesel pobira, Ki padajo z bogate mize v prah! Da enemu je dobro, sto jih hira, Glad siromaka pridnega zatira, Po božji zemlji tava bled in plah.
Kedo krivice stari grad podere,
Krivice, ki v oblasti svet ima?
Kedo na vojsko nadnjo brate zbere? —
On, ki najhuje tlači ga in tere,
On, ki najbolje roko nje pozna!
Na dan, Slovan! Slovanska ti mladina, Najlepše delo čaka te, na dan! Gospoda več ne bodi, ni trpina,
Človeštvo ena bode naj družina, Rešitelj svetu bode naj Slovan !
Natisnil in založil Ad. Holzhausen na Dunaji. 1886.
NARODNA IN UNIVERZITETNA KNJIŽNICA
Jos. Stritar.
00000421913
A00000421913A