miado hm, štev. 4 V Ljubljani, 23* januarja V 1938 Mdeci vihar novest iz prve indijanske vojne za Ohio — Po starfH virih pripoveduje Fric Steuben Logan je z lokovo tetivo zvezal pre« magancu noge. nato mu je zvezal še roke na hrbtu, poslušal je na Mirkovih prsih in čaka'. Moral je dolgo čakati Zdel je na zemlji, zgrbljen vase roke so mu visele ob tla. glava mu je bila sklonjena na prsi Zdaj pa zdaj je segel v pepel in si ga je polno prgišče posul po glavi Ln hrbtu. Vedno bolj se je Indijanec sključt-val Mar se je spominjal veselih dni, ki jih je tu preživel, ko je bajta še stala? Ali je mislil na to, kako je Mirkovega sinčka ozdravil mrzlice in kako je otroka in njegovega očeta rešil medvedov? Ali je razmišljal o svojem prvem srečanju z Mirkom, ko je ta kot Kornstalkov ujetnik prebival v Čili-kotu? Mar je zda i mislil na svojega listnega mrtvega otroka, ki so mu ga ubili in razmesarili, kakor tu zdaj Mirkovega sinčka? Ali pa je morda razmišljal o vseh mrličih uničujočega viharja, ki je potegnil čez vso to lepo, prostrano deželo in je podrl več ljudi, kakor more en sam vihar podreti dreves? Zakaj si niso privoščili svobodnega ozračja v gorah, samotnih potovanj po temnoze-lenih gozdovih in voženj po bistrih rekah? Zakaj so morali streljati, ropati in moriti? Naiprvn je udaril eden, poraženi ie potem ubiial druge, kri no-morjenih se je maščevala na nedolž-n;h. nedolžni so postali morilci, morilci pa so se hoteli napraviti nedolžne. Indijanec ni žaječnl in tudi ne jokal, zrl je predse in je sedel negibno, do» mala jc oozabil na belca pred seboj Toda (Mirko se je zganil, predramil se je iz nezavesti, glavar je prinesel vode Vi potoku in jo vlil zvezanemu na glavo Zdaj sta bila oba povsem pre-dramljena. Mirko se je skušal rešiti vrvi, tod« vezi niso popustile. Tedaj je začel Indijanca zmerjati z divjimi psovkami in grožnjami. Ta pa se ni ganil, mrko je motril brezuspešna prizadevanja svojega ujetnika. Gledal ga je tako dolgo, dokler ni nehal razsajati. Tedaj je začel Logan govoriti, Mirko ga je preklinjal, toda Logan se nI dal motiti, govoril je z mračnim, žalostnim glasom. Pripovedoval je svojemu bivšemu tovarišu, kaj vse je doživel od tistega časa dalje, ko mu je Tekumsehov brat prinesel sporočilo, da so vsi njegovi svojci pomorjenL Logan ni ničesar zamolčeval, ničesar ni olepševal, pripovedoval je natančno, koga vse je ubil, koliko žena, koliko otrok. Mirko ga ni več preklinjal, toda njegov srd je naraščal od minute do minute. Logan je strmel v daljavo in ni ničesar opazil. Ko je končal, je le še rekel: — Poglej, brat moj, to je bila blaznost in Logan se bo pokoril zavoljo blaznosti. Logan je bil kristjan in je pozabil na besede dobrega Boga Logan se hoče spokoriti. Toda poprej te prosi, brat moj: ne sledi blaznosti, bodi mož, brat moj, in ne škoduj svoji duši!... Bodi kristjan in se ne norčuj! Glavar se je dvignil in je svečano govoril zvezanemu: — Glej, brat moj, tvoja duša je zvezana. kakor je zvezano tvoje telo. Opusti željo po maščevanju, opusti željo po krvi. Nesreča je bila tvoj delež, toda ti ne zanašaj nesreče nad nedolžne, ne zanašaj teme v svojo du# šo! Tedaj Mirko ni mogel več vzdržati, bolečina je bila premočna, srd in ogorčenje sta ga premagala, vzpel se je v, vezeh in je rjul kletvice in grožnja^ prisegel je, da bo pobil vse rdečekož-ee, ki mu pridejo pred puško. Vpil je in besnel, dokler je mogel samo šc hropsti. Njegovo hropenje pa se je mešalo z nepojmljivim votlim ječanjem, zmagal ga je krčevit jok, v katerem se je močno telo treslo, kakor trese panter mlado srno, katero nese v gobcu. Logan je sklonjen gledal moža, ki si ni mogel pomagati. Venomer je pomirjevalno in dobrotno govoril besede tolažbe. Ostal je pri Mirku vso noč in še ves naslednji dan. Toda Mirko je zapadel v globok, mračen molk, v njegovih očeh je žarela vroča maščeval nost, venomer je škrtal z zobmi in grozil, da bo Logana ubil, čim bo spet svoboden. Logan naj mu lc sname vezi, Logan je rdeči volk, kakor vsi ostali rdečekožci. Prej nc bo miru, preden ne bodo vsi Indijanci odpravljeni s sveta. Zatreti jih je treba. Brezmejna Mirkova bolečina se je bolj in bolj spreminjala v edino željo: maščevanje, maščevanje nad vsem, kar je rdečega!... Nikakor ni maral vzeti hrane in Loganu ni preostalo nič drugega, kakor da je še naslednjo noč ostal pri svojem bivšem Drijatclju. Se vedno je upal, da bo lahko Mirka pomiril. To noč je čul Indijanec, ko je onemogli Mirko ravno za kratek čas zaspal, tiho šumenje na jasi Prisluhnil je, izkušeni lovec je takoj vedel, kaj se tu dogaia. Beli ljudje se hočejo približati. Indijanci bi bili gotovo tišji. Zdaj so neznanci celo začeli tiho klicati Mirka po imenu Logan je šinil v nasnrotno stran onkraj ruševin pogo« rele bajte, ko so se beli približali. Bilo je osem mož, lahko jih je preštel, tako blizu so prišli. Spoznal je Konradov glas, čul je kako je nekdo vzkrik-nil od groze. Gotovo so našli spečega Mirka, na so menili, da je mrtev. Toda Mirko se je prebudil in jim strah pregnal. Logan se je še bolj umaknil v temo. Storil je to v pravi čas, kajti Mirko je takoj vprašal po Loganu. In ko so beli slišali, da se je Logan pravkar tu mudil, sta dva kar na sleno ustrelila v noč. Konrad je tedaj odločno prepovedal, da bi po nepotrebnem trosili smodnik. Treba je več previdnosti Logan Je v nočni tišini razumel sleherno besedo, ki so jo beli izgovorili med seboj* Naenkrat so onemeli, ko so čuli, kako je Indijanec v dobri angleščini govoril iz nočne teme glasno in razlog no: — Beli ljudje so otročji! Gozdovi so lahko polni Irokezov, beli pa vpijejo kakor mladi psi. Indijanec je za trenutek prenehal go-voriti. Potem so ga spet čuli, kako jim je govoril iz večje daljave: — Svetlolasec, ki si zdaj srebrnola-sec, brat moj karkoli hočeš zoper mene storiti, stori! Toda vedi, zoper tebe ne bo Loflan nikoli dvignil orožja Bodi mož, ne sledi pekočim bolečinam * svojih očeh. ne ubogaj pohlepa po ma* ščevalnosti. ki te žge v srcu Bodi močan, bodi človek! Logan je bil divja zver Ti pa bodi mož, brat moj, ostani človek!.,. Potem beli niso ničesar več sliSalL Se tisto noč je tudi Mirko izgini) za vedno izpred oči svojih sosedov, odpravil se je iz naselbine ob Modri reki. Nikoli več niso čuli o njem Mnogo let pozneje pa je neki potujoči trgovec v vaški gostilni povsem slučajno začel navračati pogovor na belega moža. ki je postal strah irokeških Indijancev in je ustrelil vsakogar izmed njih. ki mu je prekrižal pot Vsakemu ustreljene-ma Indijancu je odvzel skalp. In kadar je prišel v naselbino belih, da kupi smodnika, mu je vedno viselo par svežih skalpov za pasom. Beli strelec i« bojazljiv kakor gozdna žival, nima koče, ne stalnega bivališča, prebiva na drevju, ali globoko v grmičju in njegov edini življenjski smoter je menda lov na irokeške Indijance. Kako se piše, ni znano, vsepovsod mu pravijo le! krvoločni Mirko. Nekoč je baje pripovedoval, da je umoril Gingvato, glavarja rodu Seneka. To pa naibrž ni res, kajti Gingvata jc aotovo padel ob Modri reki, ker se odtlej, ko je šel na ro« parski pohod v te kraje, ni več vrnit (Dalj e!) Kdo bi rad Imel ves letnik 1936 f,Mladega Jutra14 v obliki knftge m majhen denar f Fttite aa opravo »Jutra«, KnaGJeva «1» ft Na črnem kontinentu Spisal Stavko Front, dijak v Spodnji Kungoti Ko se je Tomisiav drugo jutro zbudi!, je bilo morje že mirno. Tu in tam je kakšen val vznemiril kot zrcalo mirno in gladko morsko gladino. Ob obrežju so se bohotile palme. Za palmami se je razprostiral gozd, po katerem bo se vriščeč podile male opice. Zjutraj, komaj ob četrti uri je bilo. pa je kar mrgolelo ob obrežju živali, katere so si prišle hladit žejo. Tomisiav je kar pridržal dih in opazoval. Rožičašti pla-menec, etiopski termitoderec ter razne vrste opic so si že gasile žejo ter se hladile v valovih oceana Cez nekaj časa so se živali začele razhajati ter kmalu nato je bil Tomisiav spet sam. Brez pravega namena si je začel ogledovati morje. Kar opazi točko, ki se je vidno večala. Opazil je, da je čoln. Kmalu je jel razlikovati ljudi. Vsakovrstna vprašanja so mu rojila po glavi. Kdo so? Odkod? Kako so prišli semkaj? Kaj, te niso roparji ali tihotapci? Iz čolna je vzel puško ter jih v skrbi pričakoval. Toda kmalu je spoznal, da sta veslača dečka kot on, krmaril pa je kakšen osemdesetletnik. Pomirjen je odložil puško ter jih v radovednosti pričakoval. Tudi oni so ga opazili. Izkrcali so se ter mu hiteli nasproti, nič manj radovedni kot Tomo. Kmalu so se podrobneje spoznali. Starček, pristen Škot — ime mu je bilo Jurij — je bil svoj čas mornar. Vsled starosti je opustil težko mornarsko službo, si kupil precej velik čoln, s katerim je ribaril, ter si s tem služil krtih. Dečka sta mu bila vnuka ter sta mu pomagala pri lovu. Oče Anglež se je bil oženil z Dalmatinko, in teko sta imela dečka prvi dalmatinsko ime Ivo, a drugi, starejši, angleško ime Charles. Tomisiav jih je peljal k svojemu čolnu, ki je ležal zagvozden med skalama. Stari mornar ga je ves vesel opazoval. »V tem čolnu je prostora za dve osebi,« je dejal, na vsak čoln dva, pa se že lahko jutri odpeljemo! Tomisiav je na starčkovo začudenje živahno ugovarjal, češ, da je sklenil iti v osrčje Afrike. Toda mornar ga je na vse načine odvračal od njegovega naklepa Živo mu je Slikal trpljenje na poti. muke ft« kolu, kamor bi ga kanibali nataknili ali pa tedaj, ko bi ga črnci cvrli. Toda nič ni zaleglo. Tomislavu sta se pridružila še dečka ali mornar je tiščal svoje, dokler se niso fantje udali. vročina. Pogasili so se žejo z vodo, katero je imel Jurij v treh mehovih. Nato je Jurij odredil kratek opoldanski od-čitek. Po odmoru pa so pričeli popravljati razne malenkosti na Tomislavo-vem čolnu, katere on pred odhodom ni mogel. Dečki so se mudili v gozdu, a Jurij je popravljal čoln. Kar se mu spodrsne in pade v morje. Na njegov krik so dečki prihiteli, ter ga našli — mrtvega, ležečega na čeri. Potegnili so ga v čoln ter ga kmalu nato s solzami pokopali. Pred jamo, na katero so naložili kamenje, so postavili lesen križ, na katerega je Tomisiav vreza! z nožičkom v francoščini napis: Tu je pokopan Jurij Valero, škotski upokojeni mornar ladje M. 4, Po pogrebu so dečki, prežeti razisko* valnega duha, sklenili odriniti v notranjost celine. Njihov načrt je bil: peljati se po ne* ki reki, katere ustje sta dečka videla ob pristajanju, kolikor mogoče na severo-izhodno stran celine. Po reki naj bi se peljali dokler bi razmere dopuščale, nato pa bi izstopili ter odrinili oeš naprej. Rečeno — storjeno. Tomislavova za-pestna ura je kazala peto uro popoldne, pa je že rezal čolnifek rečno vodo, med tem ko je stari Jurijev čoln sameval ta* gvozden med čermi pod umetnim kritjem. reka zožila ter postala neplovna. V strugi je bilo nagrmadeno vejevje in kamenje. Izstopili so in čoln privezali, da se odpočinejo. Charles je sprožil misel, da bi se tu utaborili ter odtod delali vsak dan daljše izlete. Dečka sta predlog navdušeno sprejela Čez pol ure so ie marljivo pripravljali kraj. kjer bi naj prenočevali. V bližini čolna so si izbrali strjeno skupino petih dreves. Tu ■o v višini en in pol metra naredili iz vejevja gosto streho. Prav tako so zgradili iz večjih vej močno ogrado. V ta prostor so nanosili listja ter si tako pripravili varno in udobno prenočišče. Ob mraku so se dečki zavili v nano-Seno steljo ter sladko zaspali. Drugo Jutro so po načrtu odrinili na pot. Hodili so precej hitro. Izogibali so se zaraščenih predelov. Ko pa so hoteli prekoračiti srednje veliko jaso so kakor ukopani obstali. Po jasi so ležale raztresene človeške kosti. Vse so pričale o grozodejstvih ka-nibalov. Prvi se Je otresel otrplosti .Tomo. »Črnci, ljudožrci!« je hlastnil. »Res,« sta mu pritrdila presenečena dečka. Po daljšem molku je izpregovoril Ivo: »Pokopati jih moramo.« Fantje so se misli oprijeli, ter začeli z nemajhno grozo nositi kosti na kup. Kar se je Charles •klonil ter z lahnim krikom pobral s tal droben zvešček. »Dnevnik!« je skorajda zakričal. Tomislsv je priskočil k njemu ter mu razburjen iztrgal zvešček iz rok. Belež-2de» i« bik pmn& r. angleščini Toj*— sicer angleški ni znal, toda iz zadrege sta mu pomagala Charles in Ivo, posebno prvi, ki je kot Škot govoril per-fektno angleški. Čital je ter prestavljal Tomislavu v francoščino najvažnejše odstavke. Zapiski iz prve ekspedicije. 5. maja 1887. Zbrano imam karavano, ki šteje 70 glav (30 ljudi in 40 glav živine). Nadejam se uspeha. 15. maja 1887. Preiti smo morali puščavo. Več mož je omagalo! Zašli smo v peščen vihar. Deset ljudi In živali zasutih! 30. maja 1887. Ljudje so dobili mrzlico. Po vrsti umirajo. Karavana šteje samo še 13 ljudi! 3. junij 1887. Hvala Bogu! Mrzlica je ponehala. Čeravno je trajala samo 3 dni, je zahtevala 7 žrtev. 17. junij 1887. Gorje! Vse izmučene nas je zalotilo preko sto črncev. Zapisani smo poginu. Ljudje padajo... poročnik Blum, Zečič... kar po vrsti Odhajam v boj. Zadnje besede so bile nerazločno, komaj čitljivo pisane. Naši dečki so se polni groze spogledali. »Strašno,« je rekel končno Tomo. »Sedaj pa je najboljše, da odidemo domov, a jutri vzamemo s seboj lopa« to, da ostanke nesrečnežev pokopljemo!« je spet dejal po daljšem molku Tomo. Z neprijetnimi občutki so se dečki yračali v taborišč«, fDalJ« jdlhptojie,! Mi in Balkan Mata antanta m Balkanska zveza Zdaj nas je približno 15 milijonov! Če se torej primerjamo s Francozi, Angleži, Nemci in Italiiani, nas je kaj malo. (Francozov je približno 42 milijonov, Angležev 47 milijonov, Nemcev 66 milijonov in Italijanov 42 milijonov.) Vendar pa ne smemo pozabiti, da gleda inozemstvo na nas kot na del Male antante in Balkanske zveze. Da si boste lažje predstavljali, kakšno moč pomenita Mala antanta in Balkanska zveza, vam povemo še nekaj številk. V Mali antanti so zvezane tri države, namreč: Jugoslavija.....15 milijonov duš češkoslovaška ... 15 milijonov duš Rumunija......19 milijonov duš Skupaj ima torej Mala antanta 49 milijonov prebivalcev. To je pa že nekaj! Številčno torej prekaša Mala antanta Francoze, Italijane, Angleže in še marsikatero evropsko državo. V Balkanski zvezi so združeni narodi, ki živijo na Balkanu: Jugoslovani, Grki, Rumuni in Turki. Bolgarija sicer še ni dokončno pristopila k Balkanski zvezi, vendar ne more biti dvoma, da bo to prej ali slej storila. Balkanska zveza bi potem kazala približno tole številčno sliko: Jugoslavija.....15 milijonov Grčija........7 „ Rumunija......19 M Turčija.......14 „ Bolgarija ...... 7 „ Skupaj ima torej Balkanska zveza 62 milijonov prebivalcev, to je skoraj toliko kakor Nemčija. Ako pa prištejemo k temu še prebivalstvo Češkoslovaške, ki je kot članica Male antante prav tako naša zaveznica, dobimo 77 milijonov duš — to je toliko, kolikor jih nima ne Nemčija ne katerakoli evropska država razen Rusije, y slogi je moč] Knjiga za vas! Pisateljica Manica Komanova je med najbolj zvestimi sotrudnicami »Mladega Jutra«. Njene prispevke najdemo domala vsako nedeljo v našem mladinskem tedniku. Plodovi ta prijateljica slovenske mladine nam je pripravila s svojo najnovejšo knjigo »Stric s košem« obilo prijetnih uric. Kakor povzamemo z naslovne strani, bo Manica svojo zbirko povestic, slik, ugank, šal, storij in basni še nadaljevala. V knjigo je natresla pisateljica same kratke, zabavne, šegave pa tudi poučne sestavke. Vmes je tudi več pesmi, ki so posrečene v rimi in besedilu. Vseh sestavkov je 71. Tista o pustni nedelji (na strani 17.) kar diha v narodnem motivu in kliče skladatelja, da jo vrže na sekirice in bomo dobili šegavo predpustno skladbo. Skozi pester svet nas vodi Manica: od lačnih ptičkov k bolni lisici, k ljubkim piščančkom in koklji Čopki. Vmes nam zastavi uganko, da si mladi čita-telji grbančijo čelo, zato nam pa vrže za priboljšek storijo o ribniškem Jure-ku. Tudi o zvitih in skopuških Škotih zna povedati Manica fletno in je prav, da se na njih račun nasmeji tudi naša mladina, ko se jim pa hahlja že ves svet... Vsepovsod je doma prijetna pripove-dovalka, zato pa mladina tako hlastno sega po »Stricu s košem«; tako, kakor zna pritegniti mladino Manica, jo zna le malokdo. Vsi jo imajo radi in je *» povsod poznano pravilo, da se zapičij® mladi čitatelji najprej v povestico, ki nosi njen podpis. Jaz pa sem bdi zadnjič na našo Ma-nico jezen. Resnično jezen! Bilo je takole: K nam je prišel na počitnice ljubljanski deklič Jelač. Božiček je prislonil za Jelača pod božično drevesce več knjig, med drugim tudi Mani-činega »Strica s košem«. Ljubljanska srajca Jelač je koj popade! »Strica b košem« in ga je prebadal z nosom vse dotlej, dokler ga ni prelistal in pogoltnil do zadnje strani. Tiste dni nI bilo z Jelačam nič ; čeprav je vsa nora na psička Lorda, pa na sani, na hrib za hišo in še na marsikaj. Se k poticam in štrukljem je nismo mogli spraviti, tako jo ie potegnil zgovorni stric v svoj koš 7.atn smo vsi renta-Mli na zvedavo bralko — radovedno ljubljansko Šolarko tam 3 Šentjakobski Sfile. — Ej, to bo jezna, ko jo tako mre-varim in krotovičim pred vsemi »Mladimi Jutrovčki«. Vem pa tudi, da je tega sporočila vesela teta Manica, saj je zamaknjenost čitateljev največje priznanje za njen trud, ki ga posveča naši mladini. Nehvaležni bi bili. če bi ne omenili še posrečene naslovne slike bradatega strica s košem, ki ga ie v barvah narisal Raiko Subic in številnih ilust-med besedilom, ki so priznani izdelki Nika Pirnata, starega znanca iz našega nedeljnika. Kdor še nima »Strica s košem«, naj stopi ali piše brž ponj v kniigarno Tiskovne zadruge v Liubliani (Šelenburgova ulica). Prepričan sem, nr bo mu žal! —oe_ Nahekftv konf Arabec Nn<*m "m nar<-*i da moralo vsi oddati d!npr;e v klobuk ki «i