"— 137 —
Pritlikovec.
-i -
V nekej vasi je živel mož, ki je bil star že blizo 40 let, pa ni bil večji od sedemletnega otvoka. Razumel se je posebno na zdravniške stvari, kako se izdelavajo raznotera mazila itd. Zlomljeno roko je znal tudi prav dobro obvezati in vravnati. — Akoravno si je s teini vednostmi zaslužil mnogo denarjev, vendar je živel le v revščini in uboštvu; stanoval je v majhnej bajtici sam, kuhal in pral si je vse sam, ter si sam izdelaval obleko.
Ljudje v okolici so ga sicer spoštovali, pa vendar so se ga nekoliko ogibali, kajti deržali so ga za čarovnika. Neporedni dečki so ga zasramovali ter mu zmiraj nagajali. Marsikterikrat so ga razjezili tak<5 hudo, da je metal velike kamenje za njimi. Najhudobniši nagajivec je bil Janko, sin nekega delavca; bil je precej velik, star kakih 8 let, pa skoz in skoz hudoben deček.
Ko zagleda enkrat Janko pritlikovea vračajočega se iz gozda z rast-linami pod pazduho, teče za njim in vpije: ,,Velikau, Golijat! palec dolgi možicelj! debeli berček!" Ves rudec od jeze verže pritlikovec rastline na tla, ter podi dečka, metaje katnenje za njim. Janko se smeje ter ga še liuje zasramuje. Da bi se ognil kamenja, ktero je metal pritlikovec za njim, tekel je deček zadenjsko in ni gledal ua pot, po kterej so ga urne noge nesle. Kar uaeukrat se zverue v globoko jamo in si zlomi- nogd. Ko to pritlikovec vidi, niine ga vsa jeza. Težko iu stokaje pleza doli k ranjeneinu dečku. Rahlo ga vzdigne in težavno nese na dom, kjer mu nogo vravna. Ne enega trenotka ne gane se od njegove postelje, dokler popolnoma ne ozdravi.
Janko vidi nezasluženo dobroto, ktero mu skazuje pritlikovec, ter res-nično obžaluje, da je tega dobrega človeka tolikokrat zasramoval. Sto in stokrat je prosil še bolan pritlikovca za odpuščenje, in ko je pervikrat zopet vstal, bilo je njegovo pervo opravilo, da se je pritlikovcu zahvalil za veliko dobroto, ktero mu je skazal. Potem gre v cerkev, da se tudi Bogu zahvali in moli za pritlikovca.
Od tega časa je imel pritlikovec vedno mir pred otroci. — Janko pa ni vedel, kak<5 bi ustregel pritlikovcu. Vedno je hodil ž njim v gozd, gledal je, kako je pritiikovec nabiral in napravljal zdravila, kratko bil je pri njem kakor postrešček in pomagač.
Ko je pritlikovec umerl, podedoval je Janko od njega vse njegovo pre-moženje, kterega si je pritlikovec veliko nakopičil. Našel je tudi vse spiske, kako se napravljajo ta ali una zdravila. Janko si je pozneje kupil polje in travnike, in si je sezidal lepo hišico, v kterej je prav srečno in zadovoljno živel. Sobo, v kterej je prebival nekdaj pritlikovec, ohranil je nespreme-njeno v spomiu tako dobrega človeka, kterega se je Janko ves čas svojega življenja sponiinjal v gorečej inolitvi.
Ivan V.