SLOVENSKO SPLOŠNO ŽENSKO DRUŠTVO V LJUBLJANI DAMIJANA FORTUNAT Uvod O ženskem vprašanju se razpravlja že več stoletij. Pavlina Pajkova je bila prva Sloven- ka, ki je leta 1884 pisala o tem vprašanju. Analizirala je položaj žensk v zgodovini vse do pojava krščanstva, za katerega je menila, daje bilo edino, kije izreklo »modro in blagi- nje polno izjavo, da so vsi ljudje enaki, tedaj tudi moški in ženske.«! O te| temi je bilo največ napisanega v časo- pisih. Zelja po izhajanju ženskega časopisa se je na Slovenskem uresničila s časopisom Slo- venka, ki je pričel izhajati v Trstu, in sicer od 1897. do 1900. 14-dnevno kot priloga Edino- sti, v letih od 1900 do 1902 pa kot samostojen mesečnik. Prav v Slovenki je bilo objavljenih največ člankov o ženskem vprašanju oziroma emancipaciji. Težka pot žene od nešolane kmetice do delavke, učiteljice, nameščenke s srednješolsko in visokošolsko izobrazbo je ob koncu 19. stoletja privedla do samostojnih ženskih organizacij. Le-te so bile v času pred prvo svetovno vojno že dokaj številne, ustanovljene z željo po vzajemni podpori in pomoči. Ustanovljene so bile tudi organizacije za posebne namene, tako npr. ženska protial- koholna društva, ki so bila dojcaj številna na prehodu iz 19. v 20. stoletje. Ženske je sprva povezovala predvsem religiozna pripadnost, zlasti krščanstvo. V tem času so bila številna katoliška združenja. Klerikalci so z dr. Kre- kom na čelu leta 1894 organizirali katoliško društvo za delavke. Meščanke so bile organi- zirane v Splošnem ženskem društvu, socialno- demokratske žene pa so delovale v splošnih delavskih strokovnih organizacijah. Za čas po prvi svetovni vojni je značilno, da se vedno bolj čuti politična usmerjenost žensk, kar se je kazalo v ženskih organizaci- jah. Vključujevale so se v klerikalno Prosvet- no zvezo v Ljubljani in Mariboru, ki je bila ustanovljena leta 1923, v napredno Zvezo kmečkih fantov in deklet, ustanovljeno 1924. in v družbo sv. Cirila in Metoda. Sodelovale so še pri tako imenovanih narodno-obramb- nih, humanitarnih, podpornih, zdravstvenih in telesnovzgojnih organizacijah. Družile so se tudi v stanovske organizacije, kot so bile: Splošno žensko društvo v Ljubljani in Mariboru, Kolo jugoslovanskih sester. Zveza akademsko izobraženih žena, Slovenska krš- čanska zveza. Društvo slovenskih učiteljic in Zveza delavskih žena in deklet v Ljubljani (ustanovljena 1924). V prispevku, ki je nekoliko spremenjena in skrajšana oblika diplomske naloge, sem se os- redotočila na delovanje Slovenskega splošne- ga ženskega društva (SSŽD) v Ljubljani. V tem okviru sem skušala osvetliti delovanje Slovenk v času od 1900 do 1930. Predvsem me je zanimala njihova usmeritev glede na ta- kratno politično situacijo, njihov razvoj od nepismenih in nerazgledanih žena do visoko- šolskih izobraženk, njihov položaj v družbi ter odnos moških do njihovega boja za politično udejstvovanje in emancipacijo. Namen ustanovitve Slovenskega splošnega ženskega društva v Ljubljani, cilji in naloge »V svesti si, da je prosvetljeno, naobraže- no ženstvo največja opora naroda, v svesti si dalje, da je le v množini, v zdravi, krepki or- ganizaciji moč«,2 se je po iniciativi trgovke Jos. Vidmarjeve zbralo lepo število ljubljan- skih Slovenk, da si ustanovijo društvo. Usta- noviti žensko društvo v tistem času pa ni bilo lahko, potrebno je bilo namreč postaviti slo- vensko ženstvo na lastne noge, da bi pričelo misliti z lastno glavo, misliti in delati tudi zase.3 To je bila takrat velika predrznost. Minka Govekarjeva je zapisala: »Vajene smo pač bile, da smo stale v prvih vrstah vseh na- rodnih prireditev, kamorkoli so nas poklicali moški, prodajale in stregle smo za »narodov blagor«, da, tudi kako manifestacijo ali de- monstracijo smo s svojimi diskontnimi živjo klici oživljale ali okrepile.«^ Na ustanovitev in združitev ženstva v lastno društvo so pozivale že v časopisu Slo- venka, kjer so obsojale nemškutarjenje in pre- ziranje domačega. Slovenski narod je zapisal: »Resni časi se nam bližajo, slovenska zaved- nost kliče Slovenke na delo. Učimo se od tuj- cev, katere tako opičje oponašamo, proč s hlapčevskim usmiljenjem do tujca, bodimo usmiljeni do samih sebe, do svojih ljudi. Pod- pirajmo domačega trgovca, kupujmo svoje potrebščine pri Slovencih, ne dičimo se s tu- jim blagom.«5 Pri pregledovanju dokumentov, predvsem iz začetnega delovanja društva, je razbrati, kako močan je bil srd do nekaterih ljubljan- skih dam, ki jim je bilo očitano nemškutarje- nje, s katerim so si želele pridobiti ugled ozi- roma boljši položaj v družbi. Ljubljančanke so torej uresničile svoje želje in ustanovile dru- štvo. Pravila društva je izdelala odločna pisa- teljica Elvira Dolinarjeva - Danica.6 Ministr- stvo za notranje zadeve jih je potrdilo 5. janu- 98 Knjižnica Splošnega ženskega društva arja 1901. Takrat seje tudi konstituiral začas- ni odbor, kije pričel takoj delovati. Članice je pozival k izražanju svojih misli. »Saj je ven- dar tudi namen društva osvoboditi ženstvo duševne odvisnosti, duševnega suženjstva.«'^ Tudi ženske naj bi si namreč upale povedati svoje mnenje in nazore. Namen ustanovitve SSZD je bil sprva predvsem poskrbeti za širšo izobrazbo članic in slovenskega ženstva sploh.8 Sprva so ves svoj trud usmerile v ustana- vljanje šol, predvsem gospodinjskih. V literaturi? je kot prva strokovna šola za žen- ske omenjena babiška šola, ki je bila ustano- vljena v Ljubljani že leta 1753. Slovenke so bile mnenja, da je »dolžnost vsake ženske, da se izobražuje, naj si postane potem že služki- nja, delavka, kuharica, prodajalka, učiteljica ali zdravnica.« 10 Zdi se, da so k nevednosti žensk precej prispevali moški. Saj je še vedno veljalo načelo, naj bo žena poslušna, ter pre- poved vmešavanja žensk v tako imenovane moške zadeve. Ženske so se zavedale svoje po- drejenosti moškemu. »Ako se omoži, ji je pa še tem bolj treba temeljite izobrazbe, da more izvrševati častno svoj poklic i kot mati i kot soproga. Da temu doslej ni bilo vedno tako, so krivi v prvi vrsti moški sami, saj gospodom je bila in je deloma še ženska samo gospodinja ali pa igrača, z njeno telesno lepoto, toaletno eleganco ter z njenim denarjem se ponašajo pred svetom; čestokrat pa se dogaja tudi nas- protno: žena, hči, sestra živi od sijaja svojega moža, očeta, brata. To je sicer jako ceneno in komodno a malo častno ter docela neopravi- čeno, kajti kar je mož, oče, to nikakor še ni- sem jaz. Toda kakor rečeno: možje sami nas razvajajo. Saj razmotrivata ženin in nevesta, predno se vzameta, natančno vsa vprašanja glede stanovanja, toalet, obiskov ter zlasti gle- de dote, torej vse postransko pride na vrsto, pozablja se pa pri tem na bistvo, zaročenca pozabita premisliti, ali sta si po izobrazbi in naziranju tako blizu, da bosta mogla živeti srečno vse življenje drug poleg drugega. In pozneje ko sta si mož in žena. . . Prav red- kokdaj skuša razširiti mož svoji ženi obzorje, saj se razgovarja z njo le o najplitvejših, vsak- danjih stvareh, in ako govori že z njo o čem resnejšem, važnejšem, o višjih vprašanjih kul- ture, o dnevnih dogodkih, o literaturi in umetnosti, je vedno površen, brez vsake teme- ljitosti. Navadno ne ve žena ničesar o težnjah moža, da niti ne sluti, kaj ga boli in veseli. Dokler bodo vladale take razmere, bo imel svet - in to z vso pravico - ženske za nekaka nižja bitja, ki imajo v zakonu iste, v nekem oziru še večje dolžnosti, kot možje, nikakor pa ne istih pravic. Ženstvo pa bode imelo iste pravice in dolžnosti le tedaj, če bode srčna in 99 Klubska soba Splošnega ženskega društva umstvena izobrazba moštva in ženstva vzpo- redna. Zlasti Slovenci potrebujemo ne le una- nje elegantnih in v vedenju uglajenih dam, nego predvsem inteligentnih, izomikanih in samostojno pametno mislečih žen in dek- letx