JANEZ ROTAR: TRUBAR IN JUŽNI SLOVANI
(Državna založba Slovenije v Ljubljani, 420 strani, povzetek v nemščini)
Zdaj, ko počasi že moremo povleči črto pod miselne podvige, katerih namen je bil poklon modemih znanosti spominu Primoža Trubarja ob štiristoti obletnici smrti te titanske volje, ki je kot le maloka-tera usodno posegla v slovensko življenje ter iz njega tudi širje, nikakor ne moremo mimo knjige Trubar in Južni Slovani. Delo je to uglednega profesorja ljubljanske univerzitetne slavistike dr. Janeza Rotarja, pomembnega poznavalca srbske in hrvaške literature.
Delovno področje prof. Rotarja je vsaj nekoliko že vnaprej določilo težišče knjige; tako ni presenetljivo, da se njen prvi del (strani od 7 do 169) ukvarja s trudom vodilnega slovenskega reformatorja za hrvaško in srbsko knjigo v okvirih Bibličnega zavoda v Urachu. Trubarje bil v uraški ustanovi - pod avspicijami bivšega štajerskega deželnega glavarja Ungnada, čigar otrok je bilo to podjetje - in okoli nje zapleten v nenehne spore in spopade, ki so mu, kakor je iz Rotarjevega dela razvidno, jemali zelo mnogo časa, včasih pa ga prignali, zlasti v primeru Pavla Skaliča, v kaj neprijetne položaje. Skalič, bo-lonjski doktor, je sicer izredno zanimiva osebnost, a ravno toliko tudi spletkarska: bilje to pustolovec, ki se je nekaj časa grel v soncu zaupnosti samega kralja Maksimilijana in je kot tak najbrž avtor spornega dokumenta z naslovom Schriftlicher bericht vnd relation über Trubers windische bücher iz februarja 1560. leta, kar je sumil že sam Trubar v pismu vojvodu Krištofu Württenberskemu z dne 8. marca 1560.
Po Vergeriju je bil Skalič drugi Trubarjev skušnjevalec v smislu njegovega ne-zgolj-slovenskega slovanskega pisanja. Tudi za njim je stal, kakor za bivšim koprskim škofom, argument moči, ni pa bilo tudi moči argumentov. Toda Trubar je kot prvič neomajno vztrajal tudi tokrat, kvečjemu je še bolj izostril svoje misli. S tega stališča Vergerij, ki je gledal predvsem v hrvaški glagolski prostor, in Skalič, zazrt proti Zagrebu, nista negativca: s svojo mogočniško vsiljivostjo sta slovensko literaturo že na njenih tiskanih začetkih prostorsko jasno opredelila, njene prvoboritelje pa še dodatno siHla h kljubovalni odločnosti, k čvrstim ter docela zavestnim in jasnim formulacijam, ki se jim je v protestantski dobi do neke mere moglo izmakniti pravzaprav le z renesančnim učenjaštvom natopljeno izvajanje v uvodu Bohoričeve slovnice. Trubar je potegnil jasno mejo: ko je zavrnil Vergerija proti jugu in proti vzhodu, ko se je zoperstavil Skaličevim vizijam: njegovemu pisanju ne more biti norma ne hrvaško glagolsko pismenstvo ne bezjaško okoli Zagreba. Seveda pa tamkajšnji ljudje vsaj nekoliko morejo brati njegove knjige - Trubar se večkrat obrača tudi glede svojih slovenskih tiskov, a nedvoumno loče-
37
no od svojih sonarodnjakov, k Hrvatom in morebiti včasih nekoUko manj jasno v razločevanju (ah pa kdaj morda sploh nejasno, glej str. 305 Rotaijevega dela) k Bezjakom, katerih jezikovna norma je Trubarju seveda precej blizu, ne more pa biti zanj merodajna, ker v nji ne gre več za sistem jezika prvega slovenskega reformatorja. Toda prav to je zahteval Skalič v že omenjenem Pisnem poročilu o Trubarjevih slovenskih knjigah iz februarja 1560, ko je kot njih pomanjkljivost navajal dejstvo, da take kot so, ne bodo razumljive na Poljskem, Češkem, Moravskem, Ruskem in v okolici Zagreba, temveč zgolj na Štajerskem, Kranjskem in Koroškem. Kako čudovito na tem mestu Trubarju nasprotujoč vir govori o istem kot podvigi našega reformatorja samega, namreč o posebni skupnosti Slovanov Notranje Avstrije, ki ima za svoje temeljno razločevalno znamenje vsem drugim, tudi najsorodnej-šim etnijam v večji ali manjši meri nerazumljiv jezikovni sistem! Vendar tako zelo hudo, kot pravi Skalič, verjetno ni bilo (tudi danes ni), ko pa si je Žiga Herberstein nedolgo tega pomagal z jezikom Trubarjevih »lubih Slovencev« celo v daljni Moskovitiji tako zelo, da se mu je to zdelo potrebno poudariti v svojih slovitih Moskovskih komentarjih, kar pozneje ni bilo brez vpliva na izbor diplomatov habsburških dežel, ki so se odpravljali v deželo samodrštva ruskega carja; toda tu gre pač le za možnost elementarnega sporazumevanja, ne pa za obvladovanje jezika.
Rotarjeva knjiga jasno govori o tem, da je Trubariev trud za književnost Slovanov južno in vzhodno od njegovih sonarodnjakov druge vrste kot tisti za njegove »lube Slovence«; je zgolj (toda že to je orjaško in nenadomestljivo delo!) književnoorganizacijski, prav nič pa prevajalski in le v predgovorih literarno ustvarjalen. Odnos je nedvoumen: Trubar globoko čuti z ljudstvi ob nemimi turški meji, dela zanje, toda za Slovence, ki jim tudi sam pripada, drugače kot za Hrvate ali celo tiste, ki jih je zadela nesreča turške oblasti (v kolikor je to tiste dni sploh bila nesreča!). Tudi Trubarjevo organizacijsko prizadevanje v smislu evangeličanske cerkvene organizacije se očitno ustavlja na južnih in vzhodnih mejah Slovencev: obsega slovenski del Notranje Avstrije, ki pa je v sebi ravno tako raztrgana z deželnimi političnoupravnimi mejami. Trubar potemtakem v tozadevnem delovanju nikakor ni formalist, ki bi se ustavljal na politični meji, če bi presodil, da gre za območje njegove Slovenske cerkve, oz. njegovih rojakov; da ne gre preko notranjeavstrijske meje v smeri Hrvaške, je plod globokih etničnih premislekov. Seveda pa to ne pomeni zaprtosti nasproti deželam svetoštefanske krone, ki je ni moglo biti že zavoljo skupne obrambe proti Turkom, za katero so na Slovenskem plemenitniki ugotovili, da je bolje, če se postavi na tuji kot na svoji zemlji.
Po moji presoji pa je pomembnejši od prvega drugi del Rotarjeve knjige. Ta se ukvarja (str. od 171 do 390 ) z zavestjo o slovanskih ljudstvih v Notranji Avstriji in sosednjih deželah (vzhodno in južno od nje). Ne le v 16. stoletju, temveč tudi v poznejših časih. Tu ne more iti za etnogenezo, za kaj takega je čas prepozen, temveč za zavest o nji v določenem času, kar dela Rotaqevo knjigo zelo moderno po pristopu: v zgodovinopisje in zgodovinsko vedo namreč vse bolj vstopa zgodovina zavesti, zgodovina mentalitet: dejstva bi naj bila vsaj za nekatere čase in prostore že precej izčrpana, razkrita in razjasnjena materija.
Morebiti je najzanimivejši predel Rotarjevih izvajanj tisti o prostoru srednjeveške Sclavonic, dežele južno od Ogrske, vzhodno od Štajerske in Kranjske, severno od (tedanjih) Hrvaške, Bosne in Srbije ter zahodno od Donave. Če smemo uporabiti Cvijičevo oznako za makedonski prostor, potem moremo tudi tod govoriti o etnični flotantni masi, seveda kadar zremo s stališča sosednjih dežel. A kadar govorimo s stališča Sclavonic same, nedvomno moramo uvidevati tudi pomembne samosvojosti te pokrajine, v katero so od vsepovsod vdirali pomembni etnični in drugovrstni vplivi. Zadevni prostor je bil prvotno najveijetneje v pretežni meri kajkavski. Ni ga mogoče istovetiti ne prostorsko, še manj pa etnično s Slavonijo, ki je ustanova poznejših časov in kamor so se usmerjale močne neprvotne slovanske kolonizacije, zlasti v zvezi s turškimi vojnami, ki so dodobra spremenile tamkajšnje razmere. S Hrvaško, ki ji to ozemlje danes pretežno pripada, v srednjeveških in še mnogo poznejših dneh ni imelo nič trdnejših zvez kakor prek Drave z Ogrsko, in morebiti celo prek Sotle s Štajersko. Najzanimivejše pa je to, da je pridevnik, ki označuje jezik tamkajšnjih ljudi enak kot tisti, ki zaznamuje tudi Trubarjev jezik, kadar gre za označitev v lastnem jeziku, torej slovenski. A ko gre za prevod imena tega jezika v tuj jezik, stanje ni več enako: Trubarjev jezik je v nemščini windisch, medtem ko je sclavonski pri Trubarju že v njegovi materinščini poimenovan drugače, kot bezjaški (tako tudi v Trubarjevi nemščini; mimogrede pa si je zastaviti vprašanje, ali vsi slovenski protestantje z bezjaškim imenom zaznamujejo iste ljudi, kajti zdi se, da ne!); ni pa označen niti za hrvaškega ali bosenskega, s čimer naš prvi reformator najverjetneje zaznamuje čakavski oziroma štokavski idiom. Ker so vse to slovanske govo-
38
rice, a pri Trubarju niso označene s slovenskim imenom (oz. njegovim nemškim ustreznikom windisch), je popolnoma nemogoče, da bi oče slovenske knjige s pridevnikom slovenski/windisch označeval karkoli ne-samo-slovenskega, recimo kaj vseslovanskega, kakor še marsikje beremo. Rotar izčrpno pregleduje usodo zavesti o nekdanjem sclavonskem prostoru skozi čas: šele v 19. stoletju ta reagira odločneje hrvaško, šele ilircem je uspel veliki podvig razširitve hrvaške zavesti onstran Gvozda. Toda načrt je bil že starejši, vsaj Ritterjev. Ta Valvasorjev pomočnik je namreč sanjal o mogočnem slovanskem kraljestvu na evropskem jugovzhodu (pod habsburškim žezlom) in je v ta namen skonstruiral tod enotno ljudstvo, v katerega morju ni kanil utopiti le Sclavoncev, temveč še mnoge druge, tudi Slovence, ki jih je kot prvi imenoval za planinske Hrvate. Vsebine njegovih idej so se - nekoliko preimenovanih - oprijeli ilirci in novoilirci ter njih potomci »jugoslavenarji«, dobesedno pa Ante Starčević in njegovi »pravaši«.
Škoda, da Rotar tod razmer ni pregledoval še dlje nazaj, da bi se dokopal do etnogeneze. Morebiti bi mogel začeti kar s spisom o spreobrnjenju Bavarcev in Karantancev, kjer južna meja ljudstva Sclavov, ki mu Karantanci nedvomno pripadajo, ni jasna. Razvidna je na sever: v to ljudstvo Moravci ne sodijo. Potemtakem Sclavi tega spisa nikakor niso Slovani, temveč posebni Slovani. S sclavskim imenom zaznamuje tudi Pavel Diakon vzhodne sosede v Furlaniji prebivajočih Langobardov. Do kod segajo na vzhod in jug ti Sclavi? Vse do Hrvatov, ki gospodarijo po prvi četrtini 7. stoletja (če seveda zanemarimo domislice Nade Klaić iz njenega poznega obdobja in že presežene Margetičeve ideje) južno od Gvozda? Nadvse pomembni so ti Sclavi, ki jim neovrgljivo pripadajo Karantanci, slovanski Spodnje-panonci (prostor severno od Drave) in vzhodni sosedje Langobardov v »Camioli, domovini Sclavov«, kajti njihovo ime daje ime tudi slovanskemu jeziku sv. bratov Konstantina Filozofa in nadškofa Me-todija (sclavina lingua). Ta jezik recimo ni označen z moravskim imenom, kakor »dux« Mojmir v Spreobrnjenju Bavarcev in Karantancev ali Svetopolk v pismu papeža Janeza VIII. (oba sta kneza Moravcev). Resda se o tem jeziku govori že prej, v pismu papeža Hadrijana II., tudi kot jeziku Sveto-polkovem (in Rastislavovem ter Kocljevem), toda on je knez moravski, ne knez Sclavov, kakor so škofje tega ljudstva Deoderik, Oton in Ožbald v Spreobrnjenju. V dneh papeževanja*Janeza VIII. so poimenovanja Sclavov in Moravcev celo v daljni papeški pisarni jasno ločena, šele administracija Štefana V. ima Svetopolka za kralja Sclavov. Pod Janezom VIII. je tudi Metodij najprej označevan kot nadškof panonski, šele od 1. 880 kot nadškof moravski, kar zelo točno ustreza njegovi usodi. Toda njegov slovanski jezik je vedno sclavski (sloven'ski v stcsl. jeziku), nikoli moravski! To pove svoje o težišču tega jezika. Na ta zanimiva dejstva, ki vsekakor dosedaj niso bila primerno poudaijana (bila pa so samoumevna J. Kopitarju in predvsem velikemu Franu Miklošiču), velja opozoriti. Tudi na tem mestu, kajti Sclavonia, ki jo za poznejši čas izčrpno obravnava Rotar. bi utegnila biti skrajni jugovzhod pokrajin ljudstva Sclavov iz Spreobrnjenja Bavarcev in Karantancev ter Pavla Diakona. ki je dandanes znano s slovenskim samopoimenovanjem; seveda pa je imelo to področje s\ oje posebnosti v razvoju od prihoda Ogrov v Panonsko nižavo in se je tako sčasoma vključilo v neko drugo novodobno zavest.
Da Rotar ni zgodovinar, je vidno iz marsičesa, najprej iz njegove neobremenjenosti z nekaterimi ma-nirami, kijih premore vsaka znanost in za katere je dobro, da jih \cdno znova vznemirja svež navdih od zunaj. Toda primerile so se mu nekatere nerodnosti, ki se zgodovinarju ne bi. Samo dva čisto naključna primera: na 279. strani recimo z odlomkom iz Valvasona doka/uje, da so slovenski ljudje že v kmečki vojni 1515. leta občutili svojo skupno etnično pripadnost, ker da so ustanovili slovensko kmečko zvezo. Valvasor pač ni vir iz prve roke za ta kmečki upor in je kol tak neprimeren za dokazovanje navedenega; za to so mnogo boljši dokumenti, ki jih navaja dr. Jože Koropec v knjigi Mi smo tu (Maribor 1985, 35-43). Na 297. in 298. strani avtorju grdo zdrkne, ko preveč vzneseno govori o Celjskih kot povezovalcih Savinjske marke (ki je okoli Celja ni več že od 1311. leta) in Sclavonic v 14. in 15. stoletju. Kakorkoli so že knežje Celjski gospodarili po slovenskih in hrvaških ter sclavonskih deželah, njihovih oblasti ni mogoče uvidevati kot enotnega oblastnega telesa: njihov položaj v deželah krone sv. Štefana je temeljito drugačen od položaja v Državi (ki je počasi dobivala ime Svetega rimskega cesarstva nemške narodnosti), tudi oblastnikovanje tam in tod je moralo biti zelo različno, že po logiki v tradicije zazrtega srednjega veka.
Da sklenemo: Rotarjevo delo je v mnogočem popis začetkov in prvih n;i(.laljcvanj bridke zgodbe o tem, kako bi marsikdo rad bil s Slovenci isto. vendar bi se le-li morali prilagodili njegovim idejam, ne on in one njim, kar bi bilo edino naravno: le Slovenci naj postanejo vedno znova nekaj drugega, kot
39
so. kar pa seveda ne gre in ni šlo. že v Trubarjevih dneh ne. Zato je knjiga prof. Rotarja tudi s stališča slovenskega zgodovinskega spomina precejšnjega pomena. Gotovo bo deležna pozornosti tudi med Hrvati, s katerimi se mimo Slovencev največ ukvarja. Nanjo gre gledati v povezavi z drugimi deli o Trubarju in njegovih, ki so imeli pravzaprav vse, kar more človek imeti v sebi, zmanjkalo pa jim je za uspeh njihovih podvigov neogibnih zunanjščin: res je, celo kneza so premogli za sabo, toda žal ne pravega, kranjsko-koroško-štajerskega, ki bi ne bil kot württenberski zgolj mecen in zaščitnik, temveč tudi krepka roka posvetne oblasti... Tu je usodno zmanjkalo, zato je v verskem pogledu Trubarjevo delo ostalo torzo. Ni pa ostalo torzo v književnem smislu. Uraški zavod je sicer bil obsojen na dokajš-njo eksotičnost. bil je brez pravih možnosti za razvoj, toda najvažnejša stvar, slovenska knjiga, je ostala živa. Ob Rotarju, ki pregleduje tedanje razmere v velikem zamahu in na široko ter se ne zadovoljuje z ozkim strokovnjaštvom. pa gre reči - po zgledu nesmrtnega Rabelaisa -: treba je odpreti knjigo in skrbno pretehtati, kar je zapisano v nji. Besedilo Trubar in Južni Slovani samo kliče k temu.
Igor Grdina Filozofska fakulteta v Ljubljani
40