m*
slovensko
ljudsko
gledališče
celje
VVilliam Shakespeare
Poslovenil MATEJ BOR s sodelovanjem ANUSE SODNIKOVE
LJUBEZNI TRUD ZAMAN Režiia
(Love’s Labour’s Lost)	Dramaturg
Scena
Kostumi
Lektor
Glasba
FRANCI KRIŽAJ JANEZ ŽMAVC ZMAGO JERAJ VLASTA HEGEDUŠIČ MAJDA KRIŽAJ DARIJAN BOŽIČ
Koreografija KSENIJA HRIBAR
Korepetitor MIRO PODJED
Prizorišče: Kraljevski park v Nav ari
FERDINAND, kralj navarski
DUMAINE LONGAVILLE BEROVVNE
mladi plemiči, kraljevi služabniki
BOVET, starejši plemič,družabnik francoske princese MERCAD£, glasnik DON ADRIANO DE ARMADO, fantast iz Španije SIR NATHANIEL, župnik HOLOFERNES, šolmašter TRAPON, birič BUČA, burkež MOLJ, Armadov paž FRANCOSKA PRINCESA ROZALINA .	_ .	,
KATARINA	,rancoske
MARIJA P""0638 JAKOBINA, kmečko dekle
SANDI KROŠL PETER BOŠTJANČIČ DRAGO KASTELIC JANEZ STARINA JANEZ BERMEŽ
ZVONE AGREŽ BOGOMIR VERAS
JOŽE PRISTOV STANE POTISK PAVLE JERŠIN MIRO PODJED MATJAŽ ARSENJUK JADRANKA TOMAŽIČEVA ANICA KUMROVA LJERKA BELAKOVA JANA ŠMIDOVA BARBARA JAKOPIČ

Vodja predstave Sava Subotič -Šepetalka Tonka Orešnik - Ton Stanko Jošt - Razsvetljava in tehnično vodstvo Bogo Les - Slikarska dela Ivan Dečman , Frizerska dela Vera Pristov - Odrski mojster Vili Korošec - Krojaška dela pod vodstvom Jožice Hrenove in Emila Gregoma
PLEASANT
Conceiced Comedie
CALLED,
Loues labors loft.
As it was prcientcd bcforc her Highnc diis laft Chri/bnas.
Ncwly cotrcdlcd and angmcntcd 3) W. Sh<ike]}cre.
Iroprintcd at London by WJY» for Cutbert Burij.
1558.
Pogledi na Shakespeara

Oblika Shakespearovega gledališča ni bila nič drugega kakor posnetek gostilniškega dvorišča z vnanjim hodnikom, ki je vodil vzdolž sob vsega nadstropja. Ta hodnik je bil prikladen in uporaben za marsikaj: zdaj je predstavljal Julijin balkon, zdaj stolp, kjer se prikaže duh Hamletovega očeta, zdaj Tovver z ubogima princema, ki ju je umoril Rihard III., zdaj salon v Benetkah ali kaj podobnega. Gledalci so bili silno pisana druščina - od vajencev, ki so trli orehe med predstavo, Soldatov, študentov, do aristokratskih mladeničev, kakršne je tako čudovito prikazal mladi Shakespeare v svoji »Ljubezni trud zaman«. Pisati za obe skrajnosti ni bilo lahko. Za to, da si uspel pri takšnem občinstvu, si moral biti resnično vsaj Marlovv, Ben Jonson, če že ne Shakespeare. Misliti na predstavo brez klovnov in dvornih norcev je bilo tudi ob tragedijah tvegano, saj bi utegnila manj izbrana publika zahtevati ali celo negodovati, zato je le malo Shakespearovih del, kjer ne bi nastopali. Shakespearov genij pa je to slabost razvil v krepost Njegovi norci so se od igre do igre čedalje bolj razvijali, ne le v modrijane, bistrejše od pametnjakov, temveč so postajali tudi sestavni del dejanja - se pravi, pomembne osebe v igri. Kot primer naj navedem samo dvornega norca v »Kralju Learu« - in seveda Falstaffa, to slikovito figuro, ki je dala v koš ne le vse pavlihe, kar jih je bilo dotlej, temveč tudi kraljeviča Hala, čigar spremljevalec je bil Falstaff. Spričo Falstaffa kraljevič, čeprav je tudi njega kar precej v hlačah pa
tudi v glavi, zmedli. Najzanimivejšo obliko je dobil Shakespearov norec seveda v »Hamletu«, v katerem se je združil v eno s princem. Ker je dvorni norec princ, v »Hamletu« ni najti dvornega norca, saj bi bil povsem odveč. Seveda pa bi podcenjevali Shakespearovo občinstvo, če bi trdili, da je bilo navdušeno samo za njegove šaljivce in burkeže. Nasprotno - večina je bila vendarle takšna, da je mogla slediti zahtevnejšemu besedilu, vsaj do neke višine. Tistih, ki so umeli »Hamleta« do zadnje podrobnosti je bilo malo. Sicer pa, ali jih je danes kaj več?
Matej Bor
(Odlomek iz uvodne besede k Zbranim gledališkim igram VVilliama Shakespeara, MK, 1978)
1








-


V






Je bil (ljubezni) trud zaman?
Prijetna in duhovita komedija, Ljubezni trud zaman, kot je napisano na naslovni strani izdaje iz leta 1598, spada med zgodnja Shakespearova dela in je navadno omenjena skupaj s tremi drugimi komedijami. To so: Komedija zmešnjav, Ukročena trmoglavka in Dva gospoda iz Verone. S temi igrami jo veže več skupnih potez, ki so značilne za dramatikove prvence. V njih se je Shakespeare bolj držal formalnih načel za to zvrst, kot v kasnejših komedijah, pri čemer ta še najbolj izstopajo prav v tej igri. Situacijske komike je malo, pač pa je igra splet fantastičnih dogodivščin, ki odkrivajo nenavadne odločitve junakov, njihov - milo rečeno - čudaški Pogled na svet, izredno sposobnost duhovitega in bistroumnega izražanja ter brezštevilnih besednih iger, ki so vedno zabavale gledalce, ne da bi jih vzgajale in poučevale. Ali nam ima ta igra še danes, po skoraj štiristo letih od njenega nastanka, kaj bistvenega povedati, ali pa naj le za dve urici pozabimo na vsakdanje skrbi in se sproščeno nasmejimo tem ekscentričnim patronom (ki nam menda ja niso podobni)? O zabavi najbrž ni treba posebej govoriti,nekateremisli o tematiki te igre in idejah, ki so dramatike spodbudile k pisanju, pa bodo pokazale tudi na Shakespea-rov odnos do sveta, čeprav je tokrat prikazan v smešni podobi. Prva tiskana verzija te igre je iz leta 1598, vendar nekateri literarni zgodovinarji domnevajo, da je deio v prvotni obliki nastalo že nekaj let Poprej in da ga je Shakespeare konec leta 1597 samo izpopolnil.
Ker pa je verzija iz leta 1598 jezikovno najbolj izbrušena, in ker druge, zgodnejše verzije niso našli, ostanimo pri tem datumu. V tej izdaji imajo nekatere osebe druga imena kot v izdajah, ki so bile natisnjene pozneje, in ki so značilne tudi za italijansko commedio delTarte, kot na primer, Holofernes je Pedant, Župnik Nathaniel se imenuje Kurat, burkež Buča je Klovn. Veliko je bilo tudi ugibanj ali ima zgodba kakšno zgodovinsko osnovo in kateri Shakepearovi sodobniki so dramatiku služili kot prototipi za posamezne osebe. Dogodki so nedvomno izmišljeni, čeprav so literarni zgodovinarji poskušali vzporejati posamezne junake, zlasti še francoskega in navarskega kralja ter njegove plemiče, z nekaterimi zgodovinskimi osebami. Še bolj so razvnemale njihovo domišljijo nekatere druge osebe. Tako pogosto beremo, da je v liku Molja, Armadovaga paža, Shakespeare upodobil literata in kritika Thomasa Nasha (1567-1601), ki je sodobne dramatike svaril pred to »prevzetno vrano«, kot je Nashe posmehljivo dejal o Shakespearu. Don Adriano de Armado naj bi bil sir VValter Ralegh (1552-1618), ki je prišel v zamero na dvoru kraljice Elizabete I. zaradi svoje arogance, lakomnosti in domnevnega ateizma. Šolmašter Holofernes je bil upodobljen po vzorcu Johna Floria, italijanskega učitelja grofa Southamptona, ki mu je Shakespeare posvetil dve svoji pesnitvi in morda tudi sonete. Po drugih trditvah naj bi bil Holofernesov »dvojnik« eden vodilnih astronomov tedanjega časa, Thomas Harriot. V modi so bile tudi izbrane družbe duhovnih bis-
troumnežev, ki so jih včasih tudi ironično imenovali »akademije«. Shakespeare se je v tej komediji iz njih res duhovito ponorčeval. Največ preglavic pa je kritikom zadajala »Šola noči«. Morda se je Shakespeare s tem nazivom maščeval pesniku in dramatiku Georgeu Chapmanu (1560-1634), ki je teta 1594 izdal filozofsko pesnitev Senca noči (The Shadow of Night), ker je bil prav Chapman tisti pesnikov rival pri njegovi ljubici, »črni dami«, ki jo Shakespeare opeva v svojih sonetih. Ker je bil Shakespeare nasprotnik Raleghove skupine, ki je vključevala še Chapmana, Mar-lowa, Percyja in nekatere druge literate, ki so jim povzeli naziv »šola ateizma«, se morda omenjena puščica nanaša tudi na to skupino. Znano je, da je bil Shakespeare redkokdaj oseben v svojih igrah m da je v svojih likih vedno videl predvsem občečloveške figure. Tudi če zgornje aluzije drže, so sčasoma postale malo pomembne, ker so njihove zgodovinske razsežnosti močno zmanjšane in tudi zamegljene, tako da so ti »prototipi« bolj zanimivi kot kuriozum za literarne zgodovinarje, veliko manj pa kot neposreden vir za tematiko te igre.
Igra se prične z odločitvijo navarskega kralja in njegovih plemičev, da se bodo umaknili iz hrupnega posvetnega življenja in njegovih skušnjav ter tako skušali premagati svoja posvetna poželenja in priti do globljih spoznanj o življenju. Na ta način bi ta navarska »akademija« dosegla tudi večno slavo. Njihova izjava je podana v deklarativnem, retoričnem slogu in zato daje vtis nenaravne, skonstruirane odlo-
čitve, ki gledalca nemudoma sili k vprašanju, ali ne bo življenje močnejše od teh praznih, izmišljenih in shematskih odločitev, kar se seveda kasneje izkaže kot popolnoma pravilna domneva.
Med plemiči najbolj dvomi o pravilnosti tega sklepa kraljev družabnik Berowne, ki sklepa, da se bodo s popolno izolacijo od (ženske ga) sveta, lotili praznih poslov, ki jim ne bodo prinesli nič dobrega. Ta samokritičen individualist zna kritično oceniti svoja dejanja, vendar pa ni močan dovolj, da bi za sebe izbral tisto pot, za katero sodi, da je prava. Po poti najmanjšega odpora se še sam podredi splošnemu toku, čeprav se zaveda, da so to pot zanj izbrali drugi.
Razvoj dramaturške zgradbe te komedije temelji na vrsti ekscentričnih dejanj, ki potrjujejo nenaravnost in izumetničenost izbrane poti. Tudi osebe, ki so v drugem planu, niso nedovzetne za neumnosti. Armado, fantast iz Španije, ki je samovšečno zaljubljen v svoje besedičenje, ni zato nič manj sprejemljiv za telesne čare podeželske dekline. Tudi burkež Buča vidi resnico v trodimenzionalnem ženskem telesu, ne pa v platonskih meditacijah in frazarjenju filozo-fastrov, skratka, povsod so velike razlike med govorjenjem in dejanji. Tudi »akademiki« se kmalu znajdejo v precepu: po eni strani jih vežejo obljube o samoti, po drugi pa hrepene po ženskih očeh, ki jih opevajo na način, ki je veliko bliže romantično literarni zaljubljenosti, kot pa resnični ljubezni. Stvarnost pa je in mora biti podvržena življenj skemu redu in človeški odnosi se izoblikujejo v neposrednem stiku
med ljudmi, ne pa na podlagi abstraktnih predvidevanj. Resnična ljubezen se nam tudi v igri razodeva kot apoteoza življenja in človekove vitalnosti. V primeri z resničnim življenjem so vsa prenagljena sklepanja gole puhlice, ki so mnogokrat plod človekove domišljave sa-mozaverovanosti. Zato morajo tudi »akademiki« kmalu spoznati, da so poraženi, saj so francoska princesa in njene spremljevalke mnogo bolj neposredne, živahne, duhovite in realne, kot pa njihovi osvajalci. Navarski kralj in njegovi plemiči so v igri razgaljeni v vsej svoji votli nabreklosti; isto se zgodi tudi z Armadom in njegovimi pomočniki, čeprav na nekoliko manj trd način. Oboji so zavračali naravo in spontan pristop do življenja na račun rafiniranosti, ki je popačila njihove človeške potrebe, čustvovanja in mišljenje, ter jih potegnila v samoprevaro, ki se ni ustrašila varanja drugih ljudi. Navarčani morajo spoznati, da se mora človek podrejati življenjskemu ritmu, ne pa se enostransko predajati svojim muhastim domislicam. Samo knjige, samo zna nost, kot ugotavlja Berovvne že v začetku komedije, človeku ne morejo prinesti absolutne resnice. Njegova pozornost bi morala biti enakomerno porazdeljena med skrb za telo in skrb za duha. To misel je elizabetinska doba zelo gojila in med bralci je bila močno razširjena razprava italijanskega pisca Bal dassara Castiglioneja, Dvorjan (II Cortegiano, 1528), ki je bila v 16 stoletju večkrat objavljena v angleškem prevodu. Idealen gentle-man, o katerem govori razprava, naj bi se oblikoval s harmonijo duha in telesa, ravno tega pa za
navarčane ne bi mogli reči. Kralj celo »pozabi« na dolžno gostoljubje do francoske princese in njenih družabnic, s tem pa pokaže tudi na svojo pomanjkljivo osebnost. Zato so princesa in njene spremljevalke opravičeno zadržane, ko se jim približajo kralj in njegovi plemiči našemljeni po rusko v Moskovite, kajti ta preobleka je lažniva in zakriva njihovo resnično bistvo. Kot taka tudi ne more odpreti poti do ženskega srca, ker je popačena. Človek pa bi moral biti sposoben ljubezen in dobroto dajati, jo sprejemati in vračati, če hoče živeti v harmoniji s samim seboj in s sočlovekom. Ker je kralj preizkušal princesino potrpljenje predolgo, mu ob koncu igre tega ne more odpustiti v trenutku in uslišati njegove ljubezenske proš nje.
Tudi vprašanje odnosa med umetnostjo in življenjem zavzame v komediji, Ljubezni trud zaman, dovolj pomembno mesto. Če naj umetnost posnema naravo, ji drži ogledalo, kako naj to stori prepričljivo, da bo istočasno izbirala najrazličnejše trenutke in osebe iz zakladnice življenja, ne da bi ga pri tem hkrati izkrivljala? Kako naj burkež Buča posnema resničnost Pompeja, ko se kaže očitna neskladnost med realno vrednostjo tistega o čemer govori in med njegovim neprimernim, pretiranim, burkaškim prikazom. Stvarnost je popačena, toda tudi plemiči, ki se tej sceni najbolj smejijo, so s svojimi dejanji življenje prav tako izmaličili in izkrivili.
Neskladnost med izražanjem in realnostjo, stvarnimi željami, je v tej komediji najbolj vidna ob posameznih ljubezenskih scenah. Ko Bero-
wne govori v metaforah o idealni ljubezni, misli na svoje poželenje. Tega protislovja se tudi sam sčasoma zave, pri gledalcih pa seveda izziva smeh. Tudi sicer moremo za navarčane reči, da plemiči prikrivajo svoja čustva in da se njihova jezikovna sporočila bistveno razlikujejo od njihovih čustev, saj se plemenita veščina dvorjenja, Pet-rarcova idealizacija ženske, tokrat izkaže kot narejena, komična in celo absurdna, ker ne ustreza resnici. Ko v zadnji sceni te igre nastopijo Holofernes, Molj in Buča kot zbor igralcev, ki upodablja spopad med zimo in pomladjo, postane ta nastop zavestna igra, ki zabava vse Prisotne. Hkrati pa vsebuje ta prizor tudi svojevrstno poanto, ki naj zdrami igralce in gledalce, da se bodo zavedli konflikta med življenjem in umetnostjo, ki jev svoji umetniški popolnosti intenzifikaci-ja življenja, njegov sukus.
Kam je torej usmerjena ost satire v tej Shakespearovi komediji? Nas dramatik ne želi le zabavati, ali nam ponuja tudi zrno resnice? Če pritrdimo tej domnevi, potem lahko povzamemo, da mora človek obdržati ravnotežje med razumskim, vnaprej premišljenim in v kalupe postavljenim odnosom do življenja ter med neposredno, spontano in iskreno reakcijo do vsakdanjih dogodkov in sploh sveta okrog sebe. Satira je uperjena proti vsem, ki s svojo gostobesednostjo, frazami in slepo zaverovanostjo v svoj namišljeni prav postavljajo na laž svoja resnična čustva in mišljenja. In slednjič: ali bodo junaki v tej komediji lahko spregledali te resnice v letu dni, ki jih imajo na voljo, preden se lahko znova oglasijo
pri svojih izvoljenkah? Jim je ta šola sploh kaj pomagala? Bodo znali razločevati med resnico in izumetničenostjo, med praznim leporečjem in duhovito bistroumnostjo, ki naj človeka osvesti, med praznim zvenom velikih besed in preprosto resničnostjo globokih čustev in pomembnih odločitev ter dejanj? Ko se bo ta lahkotna, vendar graciozna lirična komedija odvila pred nami, in ko nas bo smeh minil, si poskušajmo še gledalci zastaviti ista vprašanja. Morda bomo s presenečenjem ugotovili, da Shakespearov svet le ni tako tuj, kot se nam je sprva dozdevalo.
Mirko Jurak
Proti konvenciji
»Ljubezni trud zaman« spada med redka Shakespearova dela, za katera si ni »sposodil« snovi (kakor je bila svoj čas navada, ker ni šlo za kaj, marveč kako je kdo kaj napisal) niti pri Plautu niti pri Holins-hedu, njegovih Kronikah, niti pri drugih dramatikih, pač pa je s pridom posegel po aktualnih dogodkih in znanih osebah , temeljito pa »si je sposodil« tudi modne muhavosti svoje dobe - izumetničeno govorico, narejeno dvorno uglajenost, zavezanost »vzvišenim« ciljem -kar seveda nima nič skupnega z dramatikom-kronistom, kakršen se nam predstavlja anonimni avtor z »Mojstrom Ardnom«. Nam, ki nam ni dano, da bi se lahko zabavali ob direktnih namigih, pa se odpirajo druge, nadčasovne kvalitete. Ob zlahka zanemarjenih reminiscencah na pesnikove sodobnike nam ostane humorna satira na neuničljivo človeško nečimernost, puhlo pikolovstvo, domišljavo spakovanje in prenapeti idealizem, ob kratkem povedano: pristnost zoper ponarejenost.
Vsebina je preprosta in bi se dala povedati v treh stavkih. Lahko bi rekli, da je konec dan že v začetku. Konflikt je linearen in sproti napoveduje, kako se bo igra razpletala. Pojavlja se v dveh plasteh - duhovno in telesno. Na navarski strani v zanesenjaškem vztrajanju pri duhovni zaobljubi, ki jo sproti načenja dvomljivi Berovvne. Vnaprejšnje vedenje o polomu njihove protinatur-ne odločitve bi nam bilo dano tudi brez njega; v ljubezenskih izlivih, kakor so že otipljiv dokaz njihove »slabosti«, pa spregovori Shake-
speare z edinstveno muzikalno pesniško govorico. Na drugi strani lepe Francozinje, duhovite in prirodne in predvsem kultivirane, predstavljajo tisto srečno ravnotežje med Naturo in Duhom, ki ga tako zelo pogrešamo pri snubcih. To, da se na koncu ali pa že kar koj tudi same do ušes zaljubijo, čeprav hkrati kujejo maščevanje za negostoljuben sprejem, da jih s tipično žensko potezo odrinejo za celo leto in tako podaljšajo njihovo neljubeznivo Akademijo, ki bo poslej delala s polno paro le zanje, naj bi bilo le v jbrid obeh »sprtih« strani.
K temu pripomore sporočilo o smrti francoskega kralja, princesinega očeta, kajpak prav nič ni v duhu konvencije elizabetinske komedije. Nepričakovano je in nič kaj komedijsko. Ali nas tukaj pesnik opominja, da je to vendarle le igra na odru. kjer ni prostora, da bi se mudili predolgo in da je treba v dveh urah izčrpati vse, kar nam prinaša življenje. Ta prestavitev srečnega konca - tudi tehnična nuja, Shakespeara je bolj zanimal razvoj značajev, pa si s koncem nikoli ni posebno belil glave - nas usmerja v neko resnobo, s katero pesnik igrivo lovi ravnotežje v tej večno zastavljeni temi, ki ji pravimo Ljubezen. Ljubezen je samo ena, odklonov pa je nešteto. Ljubezen je naturna zadeva, povezana tako z duhom kakor telesnostjo, v naši komediji pa jo hromi, če lahko zaobsežemo z eno besedo, ker pač ne gre za poseganje v mračne, strastne nagone -konvencija. Konvencija omenjene zaobljube, konvencija dvora, govora, kostuma, konvencija na kakršne koli konvencije. Ob rušenju teh konvencij nam je nenadoma v
napoto kostum, si dovolimo neubrano besedo, prekoračimo dopustne meje dvora, skratka: prepustimo se radoživi igri, naj nas s šarmom in eleganco ponese v svet razkošnega Duha, brez katerega je naša Natura v službi Ljubezni ne samo osiromašena, marveč še kako prikrajšana.
Janez Žmavc
V tridesetih letih desetkrat v jugoslovanskem vrhu
22. aprila se bo naše gledališče udeležilo Sterijinega pozorja v Novem Sadu, našega največjega festivala domače drame, s Cankarjevo »Lepo Vido« v režiji Mileta Koruna. Posebno razveseljivo je, da se celjsko gledališče, ki letos slavi več jubilejev, z letošnjo predstavo že desetič udeležuje Sterijinega pozorja.
Prihodnja abonmajska predstava bo Pirandellova komedija »KAJ JE RESNICA?« v uprizoritvi Primorskega dramskega gledališča iz Nove Gorice v režiji Dušana Mlakarja. Predstave bodo že teden dni po naši premieri »Ljubezni.« Zadnja premiera pa bo krstna uprizoritev »Odprite vrata, Oskar prihaja« Bo-rivoja VVudlerja, sredi meseca maja.
Gledališki list Slovenskega ljudskega gledališča Celje.Sezona 1979-80, 6.Shakespearova: Ljubezni trud zaman. Slovenska praizvedba. - Predstavnik upravnik Stane Potisk -Umetniški vodja Igor Lampret -Urednik Janez Žmavc - Fotografije celjskih predstav Viktor Berk - Naklada 1200 izvodov - Cena 10 dinarjev - Tisk Cinkarna Celje -Design Domjan, Počivašek
Pavel Lužan
RDEČI MLIN
Premiera 25. januarja 1980
Režija Mario Uršič
1.	Janez Starina, Zvone Agrež, Peter Boštjančič, Jože Pristov, Bogomir Veras
2.	Zvone Agrež, Matjaž Arsenjuk, Draga Potočnjak, Jana Šmidova
3.	Bogomir Veras, Zvone Agrež, Miro Podjed, Janez Starina, Sandi Krošl
4.	Zvone Agrež, Ljerka Belakova, Peter Boštjančič, Bogomir Veras, Matjaž Arsenjuk, Marjanca Kroš-lova, Jože Pristov
5.	Miro Podjed, Jana Šmidova, Draga Potočnjak, Jože Pristov, Bogomir Veras, Zvone Agrež
6.	Janez Bermež, Matjaž Arsenjuk, Bogomir Veras, Darja Polak, Peter Boštjančič