Iz zgodovine slovenskega vseučilišča.
Sestavil f dr. Vladimir Leveč.
(Po pisateljevi smrti priobčil dr. Janko Polec.)
Pripomenek.
Dne 12. decembra ipoi., ko sem ravno začel pripravljati gradivo za »Vseučiliški zbornik«, dobim od nepozabnega mi prijatelja dra. Vladimirja Levca z Dunaja z dne ii. XII. ipoi. pismo, v katerem se nahajajo med drugimi tudi te-le vrstice: »...Z velikim zanimanjem sem bral Vaše razne članke o slovenski univerzi. Dovolite mi pa, da Vas opozorim še na eno ali drugo malenkost, ki
Vam je morda ušla...........Morda ste prezrli tuii, da je na
slovenski univerzi ljubljanski 1. iS.^p bila v rabi za kazensko pravo tudi slovenska učna knjiga, oziroma »scripta«. 'Jaz sam sem videl I izvod, nekdaj lastnino Petra Kozlerja, v knjižnici umrlega I. Kos-
Iz zgodovine slovenskega vseučilišča. 295
lerja ml. v Orteneku. Litografirani rokopis v <?" ima naslov: dostave zoper hudodelstva s kratko teorijo kaznovavne pravde. Obseza pa teorijo po predavanjih prof. Jenulla, IVaserja in Maucherja in od str. 91 dalje prevod kaz. zak. od 1. i8oj.
Sestavil je ta skripta baje tedanji jurist in sedanji c. kr. notar Čuka Svefec, ki Vam bo morda vedel povedati več o tem.«.
Gospod notar Luka Svetec, kateremu sem takoj pisal, mi o teh skriptih ni vedel ničesar poročati in je, kolikor se spominjam, zanikal, da bi jih bil on sestavil.
Blagopokojni Vladimir Leveč, za vsako uslugo vedno pripravljen, mi je pozneje še obljubil, da mi knjižico preskrbi, a te obljube radi odsotnosti sedanje lastnice ni mogel izpolniti takoj. Uporabil sem tedaj v » Vseučiliškem zborniku« str. §4. le Levčeve podatke iz navedenega pisma, navajajoč svoj vir.
Odsihdob z Vladimirjem Levcem nisva o tem več govorila in izgubil sem popolnoma nado, da bi kdaj videl velezanimivi spomenik iz polpretekle srečne dobe slovenske. Kako pa se začudim, ko mi dopošlje rokopis z dolgo iskano knjižico vred po prerani smrti profesorja dra. Levca njegov oče, gospod deželni šolski nadzornik Frančišek Leveč, v porabo! Priobčujoc ta v rokopisu ostali, kakor je iz uvoda razvidno, nekaj mesecev po vseučiliški akciji 1. ipoi, torej vsekakor 1. ipo2 sestavljeni, za tisek že popolnoma in z vso natančnostjo pripravljeni, še celo z opazkami za stavca opremljeni spis dra. Vladimirja Levca docela neizpremenjen, upam, da zadostim prijateljski pijeteti do pokojnika in ravnam v njegovem zmislu.
Prepisal sem edino le 4, 5, 6, 7 in 8. § priobčenega prevoda kazenskega zakonika, ker je Levčeva roka zastala pri »§ 4« in vstavil sem le zelo redko kje citirani naslov v uvodu omenjenega IVaserjevega dela, za katerega je v rokopisu izpuščen prostor, ker isti Levcu radi velike redkosti te knjige najbrže ni bil ravno priročen.
Bodi ta spis nova glasna priča živahnega dejanskega zanimanja, s katerim je sledil mladi a veliki učenjak, kojega nam je kruta usoda tako rano ugrabila, vsem dogodkom na našem domačem prosvetnem polju!
V Cjubljani, dne 31. oktobra IP04.
Dr. Janko J^olec.
296 Iz zgodovine slovenskega vseučilišča.
Ko sem 1. 1896. preiskoval knjižnico in arhiv grajščine Ortenek na Dolenjskem, me je opozoril zdaj že pokojni prijatelj J. B. Kosler na droben litografiran in v zelenkast karton vezan zvezek, ki je nosil na prvi strani napis »POSTAVE zoper HUDODELSTVA s kratko TEORIJO k a znovavne pravde.« Knjižica je bila nekdaj lastnina slovenskega rodoljuba Petra Kozlerja, kar svedoči njegov svojeročni podpis na naslovnem listu. Pregledal sem takrat knjižico, prepisal si naslovni list in nekatere malenkosti, a natanko se nisem seznanil ž njo. Precej časa pozneje sem v pogovoru povprašal svojega očeta, ali mu je knjižica pri njegovih književnozgodovinskih študijah kdaj prišla v roke in ali mu je kaj podrobnejšega znano o njej. In kaj zvem? Da mu je Petra Kozlerja brat, Janez Kosler, o priliki zatrdil, da obsega ona knjižica predavanja iz kazenskega prava na slovenski univerzi, ki je obstajala 1. 1 849. v Ljubljani. Nameraval sem povprašati sam gosp. Koslerja, češ, morda mi pove več o stvari, pa preden sem mogel uresničiti to svojo misel, je pokosila blagega in prijaznega starega gospoda smrt.
Ko je prišlo pred nekaj meseci ljubljansko vseučiliško vprašanje zopet na dnevni red in se je v naših listih s hvalevredno natančnostjo obravnavala tudi zgodovina tega vprašanja, spomnil sem se one, že skoraj pozabljene knjižice in g. Janeza Koslerja izpovedbe o njej. Dal sem si knjižico poslati, preiskal in pregledal sem jo natanko; rezultat mojih raziskavanj prinašajo
te vrstice. ^ ^
*
Knjižica je — da podam najprej bibliografičen popis -20'2 cm visoka in 13'5 cm široka. Za zgoraj navedenim naslovom, ki stoji na prvem, nepaginiranem listu, sledi xxviii z rimskimi številkami zaznamenovanih strani. Na str. 1 se nahaja drugi naslov:
KRATKA TEORIJA kaznovavne pravde, str. ii.—xxviii.
obsegajo teorijo kazenskega prava ali pravzaprav le takozvani občni del kazenskega prava in niti tega ne vsega v smislu današnje teorije. Govori se namreč v prvem razdelku le o utemeljitvi kazenskega prava in kazenskih postav, v drugem o zgodovinskem razvoju s posebnim ozirom na Avstrijo in v tretjem naposled o pomožnih znanostih in o slovstvu kriminalistike.   Podrobneje
Iz zgodovine slovenskega vseučilišča. 297
razpravlja prvi razdelek o potrebi kazenskega prava sploh, o pojmu kazni, našteva teorije o bistvu kazni ter posebno opozarja na Feuerbachovo znano pretilno teorijo (Androhungsthe-orie) ali teorijo psihologične sile, katero pa pisatelj knjižice pomotoma, ker ne dela dovolj natančnega razločka, šteje med strahovalne teorije. Nadalje govori o pravni podlagi kazni in kazenskega prava, o kazenskem prištevanju, o prištevitosti, o vrstah krivde (dolus, culpa), o odmerjanju kazni ter na koncu o kazenskih sredstvih. Pri tem je zanimivo, da se izreka neznani pisatelj, čeprav se poslužuje jako opreznih besedi, vendar vobče proti smrtni kazni. — Drugi oddelek slika zgodovinski razvoj materialnega in formalnega kazenskega prava, seveda na način, ki se z današnjim stanjem pravnozgodovinske znanosti ne sklada več. Avstrijskega kazenskega prava zgodovino pričenja avtor z znano C C C (t. j. Constitutio criminalis Carolina), omenja potem Leopoldino in Theresiano, kazenski zakonik Jožefa U. ter sklepa svoj pregled z zakonikom z dne 3. septembra 1803 o hudodelstvih in težkih policijskih prestopkih. — Tretji razdelek govori o virih kazenskega prava, v prvi vrsti o kazenskem zakoniku iz 1. 1803, v drugi o poznejših kazenskopravnih ukazih, zbranih v zbirki pravosodnih, oziroma političnih postav, potem o posebnih kazenskih postavah (n. pr. vojaškem kazenskem pravu i. p.) in o literaturi, kjer citira za avstrijsko pravo Jenulla, Waserja ih Maucherja.
Za stranjo XXVIII sledi še 96 z arabskimi številkami pagi-niranih strani. Str. 1.—9. obsega »razglasiven patent« k navedenemu zakoniku iz 1. 1803; od str. 10.—91. pa sledi v osemindvajset poglavjih prvi del tega zakonika (»Pervi del. Od hudodelstev.«) v slovenskem prevodu do vštetega §-a 210. Večja polovica 91. strani ter str. 92—96 so prazne.
Ves tekst od prve do zadnje strani je pisan - ako se ta beseda sme rabiti o kamnotisku — vseskozi od ene in iste roke, drobno, pa razločno in enakomerno.
Znana sta mi, da omenim še to, doslej samo dva odtiska te knjižice. Eden se nahaja, kakor sem že omenil, v Orteneku, drugi pa je menda iz Cigaletove ostaline prišel v redakcijsko pisarno državnega zakonika na Dunaju. Da sem mogel uporabiti tudi ta drugi izvod, ki pa se s prvim strinja do pičice, mi je
298 Iz zgodovine slovenskega vseučilišča.
omogočil prijatelj dr. Fr. V i d i c, za kar mu tudi na tem mestu izrekam svojo zahvalo.
Kakor je razvidno že iz tega bibliografičnega popisa, knjižica ne nosi niti letnice, kdaj je bila spisana, niti ne imenuje imena pisatelja kratke teorije, oziroma prestavljavca zakonika.
Vendar se mora sklepati že iz tega, ker teorija upošteva vseskozi le zakonik iz 1. 1803. in ker je teoriji dodan prevod prvega dela ravnoistega zakonika, da je knjižica napisana na vsak način pred 27. majnikom 1852. Sicer bi bil pisatelj gotovo vzel v podlajjo svoji teoriji tega dne s cesarskim patentom razglašeni, še dandanes veljavni kazenski zakon in bi bil pristavil svoji teoriji brez vsake dvojbe prevod novega zakona.
Z druge strani pa knjižica ne more biti sestavljena pred 1. 1847. Med kriminalističnim slovstvom citira namreč za avstrijsko kazensko pravo knjige prof. Jenulla, Waserja in Maucherja. Prva je znani izborni komentar k zakonu iz I. 1803 »Das osterreichische Criminalrecht nach seinen Griinden und seinem Geiste dargestellt von Sebastian JenulI«, čigar prvi del je izšel 1. 1808 (v drugi izdaji 1. 1820), drugi I. 180Q. Na novo se je natisnila knjiga 1. 1837. v neizpremenjeni obliki') Navajajoč VVaserjevo ime je mislil pisatelj najbrž knjigo: »Das Straf-gesetz iiber Verbrechen sammt den dazu gehorigen Verordnungen. Herausgegeben I. E. Waser, Doktor der Rechte und k. k. Professor a. d. Universitaet zu Innsbruck. Wien, i8jp«.
Ignacija Maucherja delo »Das osterrechische Straf-gesetz uber Verbrechen i. t. d.« pa je izšlo na Dunaju 1. 1847., torej je moral pisatelj naše knjižice, ki Maucherjevo knjigo navaja in pozna, sestavljati svojo teorijo po imenovanem letu.
Časovna meja, ki smo jo na ta način določili na leta 1 847 1 8 5 2, pa se da še bolj zožiti, postanek knjižice v kro-nologičnem oziru še natančneje utrditi.
V drugem (zgodovinskem) razdelku svoje »Kratke teorije« nam razlaga še neznani pisatelj med drugim tudi razloček med akuzatoričnim in inkvizitoričnim načelom v kazenski pravdi ter pravi doslovno: »Vidimo, de se je tožna pravda v kaznovavnih rečeh ljudem od nekdej  primerna zdela, na [ktero]^) zdaj
¦) Herbst, Handbuch d. allg. osterr. Strafrechtes 1. str. 22. ¦¦') Ta beseda je v izvirniku pomotoma izpuščena.
Iz zgodovine slovenskega vseučilišča. 299
spet nazaj pridemo . . . Pa z vso ojstrostjo so hudodelstva le malo ovirali, torej se je mislilo, de je pritožna pravda kriva, de se kaznovavna moč ne more prav rabiti. Kmalo so pritožno odpravili in')preiskovavno vpeljal i, ki še dan današnji v podlago služ i').«
Ta dva stavka nam omogočita čas, v katerem je pisana »Kratka teorija«, določiti še natančneje. Videli smo že, da so skrajne časovne meje 1. 1847., oziroma 1. 1852. V tem času pa se je v resnici izvršila v avstrijski kazenski pravdi ona pre-memba, ki je naznačena v gorenjem citatu.
Znano je, da je obsegal kazenski zakon iz 1. 1803 v drugem oddelku vsakega svojih dveh delov — 1. del govori o hudodelstvih, 11. del o težkih policijskih prestopkih — tudi dotično formalno pravo. Značilno za te določbe pa je, da odgovarjajo popolnoma i n k v i z i t or i č n e m u principu. Postopa se v kazenski pravdi vseskozi uradoma, pismeno in tajno.
Svobodomiselno gibanje 1848. 1. pa je prineslo premembe tudi na tem polju. Že od začetka 19. stoletja (od 1. 1808) sem je imela takrat najnaprednejša evropska država, Francoska, kazenski proces modernega akuzatoričnega značaja. In kakor v strogo političnih stvareh, tako je tudi glede kazenskopravdnega reda posegel prevrat 1. 1848. po francoskih vzgledih.
Državna ustava avstrijska z dne 4. marca 1849. 1. je poleg drugih modernih in naprednih načel proglasila tudi princip, da se mora kazenskopravdno postopanje vršiti javno in ustmeno ter inaugurirala celo vrsto preosnov posebno na polju kazenske justice, med katerimi je v prvi vrsti imenovati zakon z dne 14. junija 1849. 1. o osnovnih pravilih za uredbo sodnih oblastev in 17. januarja 1850. 1. razglašeni novi kazenskopravdni red, ki je temeljil vseskozi na podstavi akuzatoričnega procesa ter bil osnovan na načelih ustmenega in javnega postopanja ter prostega ocenjevanja dokazov.
Tega pravdnega reda sestavljavec naše »kratke teorije ka-znovavne pravde« še ne pozna; govori pa, kakor smo videli, o pripravah, da se namesto veljavnega inkvizitoričnega procesa upelje akuzatorični.
') Beseda i n je v izvirniku pomotoma pisana dvakrat. ') Izvirnik piše pomotoma: z luž i.
300 Iz zgodovine slovenskega vseučilišča.
Knjižica nnora biti tedaj spisana po onem dnevu, katerega se je prvič v Avstriji od pristojne strani javno izreklo akuzato-rično načelo, t. j. po 4. marcu 1 849. leta, a pred razglaše-njem novega kazenskopravdnega reda, ki je to načelo uvedel v življenje, t. j. pred 17. januarjem 1 850. leta.
Dne 1. junija 184 9. leta pa je dr. pl. Lehmann začel v Ljubljani po naročilu ministrstva javnega uka v slovenskem j e z i k u p r e d a v a t i k a z e n s k o p ra v o avstrijsko.
»Nagovor Drja Žl. Lehmanna pri nastopu učiteljskiga urada 1. lunia« nam je doslovno znan.') Ta nagovor je, kolikor vem, edino, kar se nam je od dr. Lehmannove roke javno dostopnega v slovenskem jeziku ohranilo.
In čudno! Jezik v tem Lehmannovem govoru se popolnoma strinja z jezikom, ki ga piše naša knjižica. Ne samo, da je terminologija do pičice enaka, da rabita dr. Lehmann in pisatelj »Kratke teorije« iste tehnične izraze n. pr. kaznovavna postava (Strafgesetz), pravda (Recht), ravnanje (Verfahren), p ra v d o z n a n s t v o (Jurisprudenz) i. dr., tudi vsa dikcija je podobna. Obširnejše paralele je sicer težko navesti; vzrok temu je, da v svojem nastopnem govoru dr. Lehmann ni govoril naravnost o kazenskem pravu, ampak o pomenu slovenskih znanstvenih predavanj sploh, hoteč povedati, kakor pravi sam, »nekaj besed zastran namembe invažnosti branja v slovenskim jeziku«.
Pa kakor pisatelj »Kratke teorije«, tako se vendar že v tem svojem nagovoru dr. Lehmann »s krepko, lepo okinčano in pre-serčno besedo« spominja po ustavi z dne 4. marca 1849. 1. zagotovljenega »javniga ustniga ravnanja v sodniških rečeh« posebno »v kaznovavnim ravnanju« in naravnost pravi, da je upeljava akuzatoričnega procesa ono, »kar se meni narbližje zdi.«
In še na nekaj bi opozoril. Dr. Lehmann končuje svoj nagovor z vznesenim pozivom na svoje poslušavce, naj si trdno vtisnejo v spomin »slovenske besede in ozname, ktere bomo pri posameznih zapopadkih v kaznovavni pravdi rabili«, češ, »dokler postave, ki se še le zdaj vdomorodni jezik prestavljajo, natisnjene niso, ste vi, častiti  gospodje, nar
') Gl. zdaj Po lec-S ene kovic, Vseučiliški zbornik str. 43 in nasl.
Iz zgodovine slovenskega vseučilišča. 301
') Glej Glaser, Zgodovina slovenskega slovstva lil. 87; Slovenski Pravnik V. (1889), str. 130.
Pravnik Slovenski I. (1870), str. 6. 3) Polec-Senekovič n. n. m. 47; primeri tudi ravnotam str. 54. *) Pravnik Slovenski I. str. 5 in nasl., str. 53 in nasl
bolj v priložnosti svoje znanje med ljudstvam razširiti ino tako h namenu olikanja v pravdnih rečeh pripomoči.«
Kakor je znano, se je namreč v onih časih »Slovensko društvo« v Ljubljani poprijelo prestavljanja občnega državnega zakonika — delo se je poverilo kriminalnemu aktuarju Maž-gonu —, obenem pa tudi postavilo poseben odbor za prevod kazenskega zakonika, v katerem seje najbolj trudil Cigale, ki je bil takrat (od 1. julija 1848 do septembra 1849) urednik »Slovenije« v Ljubljani.^)
Ta Cigaletova prestava, kakor smo culi, še ni bila dogo-tovljena, ko je dr. Lehmann začel svoja predavanja. V učne namene pa je bila neohodno potrebna prestava vsaj 1. dela kazenskega zakonika. To je Lehmann sam izvršil.^)
In temu prevodu, ki nam je brezdvomno ohranjen v knjižici, o kateri govorimo, je dodal teoretični uvod, ki je imel, kakor vse kaže, služiti kot učni pripomoček njegovim poslu-šavcem, ki so koncem predavanj morali prebiti »pervo poskušnjo v slovenskim pravdoslovju«. •')
Da je to naše domnevanje popolnoma upravičeno, za to imamo še tehtnejši dokaz — izjavo dr. pl. Lehman na samega!
Ko je namreč dr. 1. R. Razlag začel 1.1870. izdajati. »Slovenskega Pravnika«, je bilo eno prvih vprašanj, katerim je novi list odprl svoje predale, vprašanje o slovenskih prestavah postav in vladnih ukazov in v zvezi s tem o slovenskih predavanjih za pravoslovce.-')
Ti članki Razlagovi so zbudili pozornost takrat v Gradcu živečega dr. pl. Lehmanna. V 5. številki (na str. 80.) je prinesel namreč »Pravnik« naslednjo vest:
»Prva slovenska prestava kazenskega zakonika že od 1. 1849 nam je v rokopisu te dni prišla pred oči po dobrovoljnosti g. pre-stavljalca. Čuditi se je obilnosti nenavadnih izrazov in jasnosti stavkov, posebno ako se pomisli, da takrat še ni bilo nobenega
302 Iz zgodovine slovensl<ega vseučilišča.
A.
KRATKA TEOKIJA KAZNOVAVNE PRAVDE.
1.
Razdelik.
Vtemelitva kaznovavne pravde in kaznovavnih
postav.
Če bi človek sarh na zemlji živel, ne bi od pravdi nasprotniga djanja moglo govorjenja biti, kjer bi nikogar ne bilo, čigar pravice bi žaliti mogel. Vendar bi tudi v tem natornim stanu vsih njegovih djanj ne mogli pravičnih imenovati zato kjer človek ko božja podoba in pametna stvar nikdar ne sme nespametno ravnati. Postavim, ko bi žival iz gole razuzdanosti moril ali mučil, ali samega sebe poškodoval. K enačim djanjem ne mo-
novejših slovarjev in sploh ledina, kar zadeva postavodajstvo v domačem jeziku. Iz te prve prestave je razvidno, koliko gibčnost ima naš jezik in koliko izurjenost je imel mladi pravnik v predmetu samem, da mu je mogoče bilo dognati prestavo v primerno
kratkem času.--Sedaj že imamo tiskani kazenski zakonik
v slovenskem jeziku in spisana prva prestava ima le veliko zgodovinsko vrednost, torej tukaj očitno prosimo g. dr. žl. Lehmanna, naj blagovoli ta spominek prepustiti slov. matici.«
Mislim, da tem besedam ni treba dodati nobenih daljših izvajanj, ker so same ob sebi neovržen dokaz, da obsegajo »Postave zoper hudodelstva s kratko teorijo kaznovavne pravde« res Lehmannov prevod zakonika in da je ona »kratka teorija« identična z njega slovenskimi pravoslovnimi predavanji 1. 1849. v Ljubljani.
Da se reši ta važni in imenitni spomenik za slovensko kulturno zgodovino pogube in pozabljenja, priobčujem v naslednjem doslovno in brez poprav vso »Kratko teorijo kaznovavne pravde.« Za vzgled, kako vzorna je bila za tiste čase prestava zakonika, pa sem izbral prvo poglavje (§ 1—8).
Iz zgodovine slovenskega vseučilišča. 303
enojne sostavljene
absolutne relativne
Bistvo absolutnih se opira samo na to, de um kazen tirja; relativne pa na namen kazni [:princip:], postavim: povernenja, ovarvanja i. t. d. Najimenitneja teor. je Fajerbahova, ki se v drugo  versto  šteje.   Imenuje  se  teor. psihologiške   sile,  nje
remo reči, de mu pravica gre. Take djanja se v pravdoznanstvu imenuje brezpravdne. V družbi človeka z drugmu svojiga plemena, se pa zraven brezpravdnih tudi od pravdi nasprotnih govoriti more, in de oboje baze djanja odgovornosti podveržejo.
Rodovinska sveža je začetik in temelj skupniga življenja. Pomoženje človeškiga rodu je kmalo primoralo, de so ljudje eniga okraja, enaciga jezika in rodu za voljo osebne varnosti, v brambo mirniga življenja proti sovražnim napadam se združevali, in v ta namen postave napravili.
Med temi so kaznovavne postave od nekdaj potrebne bile. Zakaj namen deržave je, nemotjeno in mirno vkup živeti, de svoj privatni namen vsak doseči more. Ali pravdni red se je vse čase motil, zatorej so vladarstva od nekdaj primorane bile, kazni v bran postave odločevati.
Treba je poznati izvirke, iz kterih izhaja hudo djanje, ki so: neznanost, nemarnost ali napčna volja. Proti neznanosti in nemarnosti pomagajo civilne in policijske postave ; prot napčni volji kaznovavne.
Kazen je sploh kako zlo ali hudo, ki  se krivcu nakloni.
Se ve, de mora ona zmiraj s kakim umnim namenam t. j. s kako vodilno mislijo [:3Sernunftibee:] zvezana biti, ki jo kot nekaj potrebniga tirja. Toraj so si včeniki kaznovavne pravde posebne teorije stvarili. Teorija kaz. pr. je pa nauk od pravne podlage kazni, od razodetja kaznivih djanj, od plemen in baž in izmire kazni ali zapopadik pravil, ktere pravdoznanstvo zastran kazne preiskati in preskusiti ima.
Razdele se teorije sploh takole. Teorije
304 Iz zgodovine slovenskega vseučilišča.
glavni princip je strahovanje [:3l6j(^recfung:]. Desiravno ta pra-ktiško vse druge prevaga, se ji v teoretiškim obziru marsikaj ugovoriti da.
1.) Strah sam nikdar ni vstan vsih hudodelstev odstraniti, toraj strahovanje ne more glaven princip kazni biti.
2.) Ako bi strahovanje glaven princip kazni bil, bi se kazen le rabila, veden strah obderžati; kaznenec bi bil za zredstvo rabeljen (I), kar je pa nasproti prirojeni človeški pravici.
Vendar je prav praktična in tudi naši kriminalni postavi za podlago služi. Razločiti je pa glede namena kazni namen žuganja in namen spolnovanja.
Človek dvojnobitni se da k djanju ganiti :
1.) po naravnih [:fizičnih:] postavah, t. j. po nepremagljivi sili.
2.) po vestnih [:moralnih:] postavah, t. j. po umnosti djanja.
3.) po psihologiskih postavah t. j. po vzbujenji čuta radosti ali neradosti.
Fizična sila se ne da izpeljati, kjer a) deržava nima toliko moči, de bi k vsakterimu djanju siliti mogla in b) bi to silno ravnanje tudi pameti nasproti bilo. Kdor (1) bi hotel v deržavo stopiti? Vsaka osebna svobodnost bi se namreč silama zaterla. Clo tiste baze prisiljenja, ki so slednimu prirojene, namreč po-prejšna ali prividljiva sila, vbranljiva sila, povevernilna (!) sila, niso rabljive.
Zakaj poprejšna sila se po pameti ne sme pred rabiti, ko se nevarnost djansko pokaže. Ali takrat se hudodelstvo dostikrat več ovreti ne more. Pred rabiti jo, bi moglo vso deržavljansko svobodo vdušiti. [: Nobeden bi ne smel orožja nositi, de bi ne moril; nobeden kresala imeti, da bi ne požigal etc.:]
Ubranljiva sila se rabi, kadar se je hudodelstvo začelo; ali modro vladarstvo mora gledati, de se hude djanja člo ne začno ne. Tudi bi bran večidel prepozno prišla.
Kar povernilno silo tiče, bi preslaba bila, hudobii v okom priti. Strah, de bo poverniti mogel, če ga vjamo, ne bi hudodel-nika dosti oplašil.
Moralna postava tudi ne izhaja, kjer vest in pamet nista močne dosti, hudobno voljo zmagati.
Iz zgodovine slovenskega vseučilišča. 305
Dvojnobiten človek in čutljivost in pamet.
Čutljivost ga vleče k djanjem, ki mu radost napravijo in odganja od tistih, ki mu neradost delajo. Ali pamet mu tudi nasledke djanja pokaže, ga vči, de marsikaka radost seboj še večo neradost pripelje; in de dostikrat neradost pozneje radost nakloni. Ta lastnost človeške natore je najbolši podlaga, občno varnost v deržavi ohraniti. Zakaj, če izvire hudih djanj poiščemo, najdemo, de te zmiraj iz občuta neradosti izhajajo, kteriga se če hudodelnik s svojim djanjem znebiti. Na to lastnost se opira psihologiska sila.
Zakaj umni človek bo opustil djanje, ktero je sklenil zato, de bi neradosti znebil, ako se prepriča, de si z njim še večo neradost [:kazen:] nakloni. (Ravno to moč pa, ki ga tukaj naganja izmed dveh nadlog manjšo izvoliti, imenujemo psihologisko silo).
De se to prepričanje v deržavljanih prav živo vkorenini, je potreba, de se postavi nasprotne djanja z kaznimi strašijo, ki prevagajo radost iz hudodjanja izvirajočo. Vendar žuganje samo brez nasledka bi kmalo svojo moč zgubilo; toraj je tudi izpol-novanja kazni treba. To se imenuje potlej diržavljanska kazen; postava pa, ki jo odloči, kaznovavna postava.
Namen žuganja kazen je tedej overanje hudiga djanja.
Namen izpolnovanja kazen naj sledeče razloži :
Najpervo se praša, ali ima kaznovavna pravda sploh kako pravno podlago? De se na neko podlago opera, de ima neki višji princip, je gotovo, kjer je kakor sledno znanstvo, izvir edinljiviga uma. Iskaje najdemo, de je ta podlaga ohranenje deržave in ob-deržanje pravniga reda v tisti. Deržavno vladarstvo mora čuti, de se pravni red nikakor ne moti, in sme od sleherniga deržavljana terjati, de vsakorškno djanje opusti, ki temu nasprotje. Ona sme osnove vstanoviti, de postave za obderžanje pravniga reda vpeljane branijo, ona sme (ima pravico) postavi nasprotne djanja odgovornosti podvreči in njih, če druge sredstva ne pomagajo, tudi z kaznimi overati, kjer bi se drugiče namen deržjvi ne mogel doseči. Toraj ima kaznovavna pravda pravno podlago.
Ali natanjko je treba razločiti, ktere djanja so podvreči. Če bi se sleherni postavi nasprotno djanje kaznovalo, bi to namen deržave pred razderlo, kot podpiralo. (Postavim, ko bi se dolžnik,
20
306 Iz zgodovine slovenskega vseučilišča.
k! v pravim času ne plača, koj kazniti dal.) Če so druge sredstva policijske in politiške naprave brez koristi ostale, potlej se sme kazen rabiti.
Tukaj pristavimo nekaj besed zastran kaznovavne prišteve [:lmputation:], de se lože razvidi, ktere djanja zapadejo kazni.
Prišteva v dalši pomembi je sploh izreka, de je kdo tako ravnal, de se za izrok kakiga prikaza, kake nasledbe spoznati mora.
V tesneji pomembi je pa prišteva razsodba, de je kdo tako ravnal, de je po kaznovavni pravdi kazniv.
a) To se imenuje absolutna kaznovavna prišteva.
b) Ona je relativna, če se odloči, kakošna kazen mu za tako djanje gre.
Absolutna prišteva nas vči, a) kake djanja so kaznive, b) ktere osebe zapadejo kazni.
A) Po nji so vse djanja kaznive, ki 1) izvirajo is človeške poželjivost, kjer se kazen človeškim hudim nagonam nasprot stavi; 2) pri katirih druge civilne moči ne izhajajo.
B) Kaznive osebe so pa: 1) ki so zmožne kaznovavno pravdo spoznati (§ 2); 2) ki so zmožne posamezne primerleje po postavi presojevati [:unter ba§ ®eje| subsumiren:], k čemur je treba, de se postava redno razglasi, de jo sleherni spoznati more; 3) ki so med storjenjem ali opuščenjem djanja volitev imele, t. j. de jih ni neubranljiva sila k djanju primorala; 4) ki so podložni deržavi, ktere postave so žalile, kjer postave sploh le za tisto deržavo veljajo, za ktero so dane. Vendar to le po pameti velja. Pozitivne postavodajstva so pa v posebnih primer-lejih tudi ptujce postavi podvergli. Od relativne prišteve. Kakoršna kazen mora biti? Vsaj taka, de prevaga zlo (hudo), ki iz opu-ščenja hudiga djanja izvira. To je najmanši [:minimum:] kazen. Če bi ložja bila, ostane brez moči. Pa tudi preojstra kazen (drakonska) se ne sme rabiti. Toraj se mora neka sredna pot poiskati, ki pravo mero kazni naznani, in to je nevarnost iz hudodjanja žugajoča. Kolikor veča je, tolikaj ostrejša naj bo kazen. Nevarnost je pa ali a) v osebi, ali b) v reči (subjectivna, objektivna).
Glede subjektivne nevarnosti se djanja morajo razločiti v djanja, ki se z hudobnim naklepam (dolose) počno ali ki so na-sledik kakiga zanemarjenja (culpose). Djanje perve baze vidama
Iz zgodovine slovensl<ega vseučilišča. 307
iz hudobniga nagiba. Pri odločenji kazni se mora toraj na lastnosti tega nagiba, namreč na njega moč, terpež in obseg gledati (Intension, Protension, Extension). Nagib je toliko močneji, kolikor več zaderžkov je premagal. Terpeziven je, ki se pri vsaki priložnosti zbuja in tako rekoč zadnič v navado pride. — Obsežen je, če iz raznih vzrokov k hudodjanju pripravi (iz jeze, zavisti, lakomnosti etc).
Tudi v objektivnim obziru nevarnosti je kaznivost zdaj veča, zdaj manja in sicer:
1.) Kolikor več pravic, kolikor važneje se ranijo, toliko veči je nevarnost in toraj kaznivost.
2.) Kolikor ožje so tisti, po kterih prizadevi se je hudodelstvo storilo, z njim zvezani, toliko veča je kaznivost (storivec je bolj kazniv ko pomagač).
3.) Kolikor veči so nasledki, toliko huja nevarnost in kazen (poskus je toraj manj kazniv ko djanje).
Kazen je prav za prav poravnava motjeniga pravniga reda. V tem sta njena pravna podlaga in njeni namen zapopadena. Leta poravnava tirja povernjenje in zadostenje razžaljenimu pravnimu redu ter se opera na natorni nagon ohranjenja.
Namen kazni mora pa tudi pobolšanje kaznenca obseči. Zakaj hudodelnik pravni red tudi s tim moti, de njega poroštvo, to je pravično dobro voljo kazi, ktero kazenje se tudi odpraviti mora. Mirni deržavljani ne morejo, postavim, z morivci, tolovaji etc. vkup živeti, dokler nimajo vzroka (poroštva) verjeti, de poboljšane v svojo družbo nazaj sprejmejo. V ta namen so v Amerikanskih združenih deržavah kaznovavnice vpeljane bile, kar so v poslednih časih tudi Evropejci posnemati jeli, v kterih se razun pokorenja tudi na pobolšanje gleda.
Praša se še, kakošna mora kazen biti, v kaki meri se sme nakloniti. Kazen mora pravična in zaslužena biti, t. j. nihče naj več po kazni ne terpi, kot je zadolžil, in nihče naj ne terpi, kteri ni zadolžil. Pa tudi odmerjenje kazni se mora na kaki kaznovavni princip operati. Kazen, ki zmeraj v nečem zlu (hudim) obstati mora, ktero je po splošnim mnenji zares zlo, naj se posebnim primerlejem primerna odloči. Kjer pa za vsaki posebni primerlej ni mogoče stopnjo kazni pično predpisati, se natanjčna razločba sodniku prepusti, ki gleda a) objektivno na škodljivost
20*
308 Iz zgodovine slovenskega vseučilišča.
in nevarnost djanja, b) subjectivno na hudobnost in moč hudobne, na dopernesenje greha obernjene volje in potem kazen na vižo v postavi pripuščeno odloči.
Življenje, zdravje, svobodnost, čast in premoženje so reči, ki se sploh za dobro imajo; kar tedaj njih vživanje krati, se ima za hudo. Zatorej postavodajstva zlasti take kazni odločujejo, ki te reči zadevajo.
Vse kazni se razdele potem v kazni na življenji, na prostosti, na telesu, na časti in premoženji.
Perva in najtežja je smertna kazen, proti kteri se marsikaj vgovarjalo.   Nekteri so s sledečim sofizmam  pravnost smertne kazni overali: Človek, pravijo, prepusti deržavi, kadar v taisto stopi, nektere svojih pravic; ali čez svoje življenje še sam nima pravice in je toraj tudi deržavi dati ne more, zato deržava nima pravice, komu  življenje vzeti.   Ali to ne dokaže dovolj krivice smertne kazni. Zakaj deržava je djansko potrebna, in človek ne stopi v njo samo z lastnostjo deržavljana, ampak s celo svojo osebnostjo ter se v ti celoti deržavni moči podverže. Ako tedaj deržava v dosego svojiga namena smertno kazen za ne-ogibljivo spozna, se posamezni človek z rečenim sofizmam ne more odtegniti. Drugi so po bogoslovsko dokazovali, de smertna kazen ni pravična, rekoč: Smertna kazen stori človeka nezmo-žniga svoj zemski namen od Boga odločeni  doseči in mu pot zapre, prejšne hudobije popraviti. Pa tudi ta je bfisa. — Pri preiskovanji, če sme deržava smertno kazen skleniti, samo na to pride, de se neogibljiva potreba dokaže. Dozdanje skušnje pa vče, de smertna kazen hudodelstev nič bolj ne zavera kakor kaka druga. Sicer pravijo eni: nektere hudodelstva so tako teške, de jih druga kazen ne more strahovati.   Ali mi že vemo, de strahovanje ni edini namen kazni, in skušnja je temu nasprot, de bi samo smertna kazen nektere hudodelstva zaverati mogla. Drugi terdijo: Smertna kazen se le tistim nakloni, ki so tako nevarni, de se je za pravni red bati, dokler se popolnama ne uničijo. Pa namen kazni je tudi pobolšanje kaznenca, toraj je smert temu namenu nasprot.  Ali naj bo, de se smertna kazen za neogibljivo spozna, se tista vendar zojstriti  ne sme, kjer je že sama na sebi največe zlo in kjer bi prevelika grozovitost ljudi pred razjezila, kot ostrašila.
Iz zgodovine slovenskega vseučilišča. 309
Kazne na telesu so dvojne: 1) al se kaki ud poškoduje, ali 2) truplo s kako bolečino [:tepenjem etc:] pokori. Za glavno kazen se telesno tarenje ne more zagovarjati. Zakaj na eni strani je že zato nepravična, kjer po različnosti oseb enim bolj de, drugim manj; na drugi je pa zdravju preškodljiva etc.
Najbolj prikladne so kazni na prostosti. Ona je za življenjem naj dražje dobro, nje kratjenje toraj gotovo veliko zlo. Razdeli se ta kazen trojno: a) ako je kdo siljen, v drugim kraju prebivati (izgnanje, Ausweisung); d) ako se sili v kakim kraju prebivati (Verweisung); c) ako je tesno varvan (ječa). Kar a) tiče, se mora reči, de je včasi proti pravdi narodov, de se hudobnež v drugim deržavam pošlje. Včasi ta oseba, eni deržavi nevarna, drugi ni (Polaki Francozam). Pod d) se šteje posebno transpor-tacia ali prevoz, ki je posebno na Angležkim in Francoskim v rabi; se nič prav ne priporoča. Kolonialne zemlje so malo hvaležne za izmet, ki se jim pošilja. V poslednih časih se je veliko čez prenaredbe v ti reči govorilo.
Kazen c) je naj bolj primerna, za to se naj bolj pravično odmeriti da. Ona se mora po okoljšinah in velikosti hudobije zdaljšati ali skrajšati, zojstriti ali zlajšati. Ona je tudi pri nas glavna kazen; pozneje več od nje.
Sim se šteje tudi kazen na galejah, ki je v navadi na Francoskim in Laškim. Ali ona je pervič ložja od ječe, drugič pa po mnenji ljudstva tako onečastivna, de se pokorjencu celo življenje več ne zaupa.
Ostanete nam še kazni na časti in premoženji. Perva je trojna a) popolno onečastenje, ki je na Francoskim še v navadi.
Tak kaznevec je za deržavo mertev. Ne more premoženja pridobiti, ne posestovati, ne more testirati, ne pogodbe skleniti, če je v zakoni, je tisti razvezan etc. To je pre hudo in nepravično, kjer tudi ženo in otroke zadene.
b) Pomanjšanje časti, postavim, zguba plemenstva, javne službe etc. — Tudi ta se ne sme za glavno kazen postaviti, kjer bi nektere bolj, nektere manj zadela in kjer tudi dalje seže, kot bi kazen terpeti mogla. Vendar se sme ko nasledik druge glavne kazni rabiti.
c) Osramotivna kazen, postavim, očitno svarenje. Tudi ta kazen bi pri nekterih prav malo pomagala (p. pri prostim kmetu).
310 Iz zgodovine slovenskega vseučilišča.
Kazen na premoženji je dvojna. Odvzetje a) celiga premoženja, b) eniga dela (kaznivne plačila).
Odvzetje celiga premoženja ali konfiskacia se malo kdaj zagovarjati da; pervič že v tem ni pravična, kjer tudi njegovo rodovino zadene. Drugič je ob moč djan, po prestani kazni spet spodobno življenje početi; je skorej siljen, nepošteno si zvez perdobivati. Tudi bi nepremožniga le malo zadela. Ravno tako se pri ti kazni nikdar ne sme odvzeto blago v kamersko korist obračati, kjer bi tako djanje ljudi lahko razdražilo, in ko krivičen način obogateti se grajano bilo.
II.
Razdelek.
Dogodiščina kaznovavne pravde z posebnim oziram na avstrijansko deželo.
Namen poglaviten deržavnih društev je zmiraj bil ohranenje javniga varstva, ki je dvoje: zvunajno in notrajno.
V pervih časih, ko so se društva posameznih rodov šele pričele, je pred vsim za vunajno varstvo skerbeti treba bilo. Sovražni sosedje, divje zveri so takrat od vsih strani grozile. Varstvo je le v moči obstalo. Ljudje so se le z bojem pečali in za no-trajni red le malo skerbeli. Takrat si je vsak sam pravico delal, razžaljeni se je po svoje maščeval, kaznovavna pravica je privatna pravica bila. Kadar se je jeza ohladila, sta se razžaljenec in raz-žaljivec večkrat z plačanjem pobotala; že najdemo denarske kazni v tistih časih. Ko so sčasam krepkejši narodi slabše^zma-gali in se tako močnejši družbe napravile in vunajno varnost bolj vterdila, se je jelo tudi za notranjo varnost skerbeti; sprevidilo se je, kam de bi prišlo, če bi si vsak sam pravico delal. Najpred se je skušalo, de se nagli jezi razžaljenca v okom pride; to je bila izvirna namemba asilov ali utečišč, ki jih najdemo v pervi dobi kaznovavniga postavodajstva. Ali stem ni še izvirek zlega zamašen bil, dokler je razžaljeni sam sodil. Prepričali so se, de je treba razžaljeniga od neposredniga zasledovanja izključiti in na kakiga namestnika zaverniti. Preden je tak namestnik kaj početi smel proti razžaljivcu, se je pred posebno naklicati (pozvati) mogel, kir ni v svojim imenu nič po-
Iz zgodovine slovenskega vseučilišča. 311
Četi smel. Že Tacitus v popisu de moribus Germanorum nam od tacih namestnikov pove. Vidimo, de se je tožna pravda v kaznovavnih rečeh ljudem od nekdej primerna zdela, na [ktero] zdaj spet nazaj pridemo. Pa stem je šele malo pomagano bilo, kjer je kazen le privatna pravica bila, in se namestnik namest razžaljenca maščeval. Vendar se je vsled tega sčasam podlaga za enakomerne razsodbe v enacih primerlejih položila. V vročih pasih ali conah se je kazen v povernenji (življenje za življenje, roka za roko etc), v bolj merzlih v odkupu vstanovila. Ali kako je bilo ravnati, če razžaljivec ni dostal hudobije? Po pričah se je moglo skazati in teh, so mislili, mora veliko biti. Pri Nemcih se jih je sedem potrebovalo. Kjer pa vselej ni prič ali saj dosti ne dobiti bilo, so vražne sredstva na versto prišle; ordali ali božje sodbe, pozneje peza so krivnost hudodelnika dokazovale. — Iz namestniških razsod se je počasi navadne pravde ((55ett)0^nf)eitg= recf)t) vstanovila. Kazni tiste so obstale v denarjih. Ali kmalo se je previdilo, de denarne kazni niso zadostivne, de ne kaznujejo enakomerno, de reveža huje, bogatina manj zadenejo.
Zraven, kjer je vse to privatno ravnanje bilo (Vsak se je pritožiti mogel za krivico, če ne ni bilo nobeniga ravnanja), se je teško kaj dobilo; dolgo preiskovanje in žuganje toženca je ljudi naganjalo, raje z lepim pogoditi se, če ne pa vse pustiti.
To je pa hudodelstva grozno pomnoževalo. V okom priti jim, se je zopet nova naprava vpeljala, namreč skrive sodnišča (3SeE)mgertcE)te). Zdaj šele so jele vladarstva misliti, kako hudobijam v okom priti. V ti dobi najdemo strašne kazni, (terganje s kolesom, sožganje etc), ki so se rabile skoraj brez razločka za majhne kot velike grehe.
Pa z vso ojstrostjo so hudodelstva le malo overale, torej se je mislilo, de je pritožna pravda kriva, de se kaznovavna moč ne more prav rabiti. Kmalo so pritožno odpravili in preiskovalno vpeljali, ki še dandanašnji v podlago služi.
Austrijanske deržave so dolgo časa z nemškimi enake kaznovavne postave imele, v kterih je od leta 1532 tako imenovana §oc^pein(i(f)e L»al8geri(^tgorbnuiig Karla V. veljala. Ferdinand 111. je 1656 za estersko (Oe)terrei(|) nadvojvodstvo pod Anižo lastno postavo dal; Leopold 1. pa za češko, moravsko in sležko. 1770 je Maria Therezia vse preklicala in novo postavo
312 Iz zgodovine slovenskega vseučilišča.
^atSgerid^tgorbnung za vse avstrijanske dežele dala. Poniankli-vostim in napakam v okom priti, je Jožef 11. 1787 novo občino postavo čez hudodelstva in njih kaznovanje in 1788 občni kriminalni red razglasil. Vendar je bilo tudi pri tih še pobolšanja treba. Zato se je pod cesarjem Leopoldom II. nov načert napraviti in lastnim komisijam presoditi dal. Po njih prisodbi se je še enkrat pregledal in pod Frančiškam I. 3. kimovca 1803 razglasil.
MI.
Razdelek.
Od izvirov, pripomočnih znanstev inliterature avstrijanske kaznovavne pravde.
Izvir kakiga znanstva je vse, iz česar tisto izteka, kar to znanstvo stori, kar v obseg njega spada, kar v njega razjasnenje in razumljenje služi. Izvir avstrijanske kaznovavne pravde je toraj vse tisto, kar vstanovi pravila, po kterih se hudo djanje preiskuje, sodi, kaznuje i. t. d.
Pervi izvir kriminalne pravde je kaznovavna postava od 3. kimovca 1803. Zravno je pa še treba s posebnimi ukazi dvomljive reči semtertje razjasniti, sodnijam posebne pravila dati i. t. d. Časama se je število takih ukazov zlo narastlo, ki imajo tudi postavno moč, če so ali po vikšim cesarskim ukazu, ali od vikših uradov znotraj mej vradne oblasti izdane bile. Skerbelo se je, de se ti vkazi redno razglasijo in v postavnih nabirah v vedno hranijo. Dozdaj smo takih nabir dve doživeli, namreč zbiro pravdnih postav, Siiftisfamrn^ung, in zbiro politiških postav. Te dve z 1. delam kaznovavne pravde ste glavni izvir avstrijanske kaznovavne pravde.
Postavna kniga se razdeli v dva dela. 1. del govori od hudodelstev in ravnanja pri taistih, II. del od težkih policijskih prestopov in ravnanja z njimi. Nas tiče pervi del in zlasti pervi razdelek tega, ki se s hudodelstvi in njih kaznovanjem peča.
Zunaj glavnih izvirov imamo za naše znanstvo tudi nekaj pomočnih izvirov, ktiri pomagajo glavne izvire bolj razumeti in rabiti. Taki so: a) postavni, kakor 1.) drugi del kaznovavne postave; 2.) druge kaznovavne postave v deželi, kakor, postavim, zoper prestopke mitnih in finančnih postav; 3.) kaznovavne po-
Iz zgodovine slovenskega vseučilišča. 313
B.
Iz prevoda kazenskega zakonika.
Pervi del. Od hudodelstev. — Perviodloček. Od hudodelstev in njih kaznovanja. — Pervo poglavje od hudodelstev sploh.
§ 1. Pri hudodelstev je treba hudobniga naklepa. Hudobni naklep se pa ne pripiše samo takrat u krivico, kader se je pred ali pri početji ali opušenji zlo, ktero je z hudodelstvam združeno, naravnost' premislilo in sklenilo, ampak tudi, kadar se je iz dru-ziga hudobniga namena kaj počelo ali opustilo, iz kteriga zlo, ki je potem ustalo, večidel [:sploh:] pride [:izvira:] ali saj lahko priti more.
§ 2. Zatorej se djanje ali opušenje ne pripiše za') hudodelstev :
a) ako je sturivic čisto ob rabo pameti prišel.
b) ako je delo pri premenjavni norosti ob času, ko je norost trpela; ali
c) v kakšni, brez namena na hudodelstev naklonjeni polni pijanosti ali v drugi kakšni zmotjenosti misel, v kteri se storivec svojga djanja zavedel ni, dopernešeno ;
d) ako storivec še štirnajstiga leta dopolnil ni.
e) ako se delo z neobranljivo silo zgodi;
') Izvirnik piše pomotoma: s a.
stave za posebni stan, postavim, vojaški, ali za posebne okol-nosti, postavim, zoper poškodvanje železnic i. t. d.
b) zgodovinski, namreč razlaganje razvijanja kaznovavne pravde in postave.
c) filozofijzki, ki se pečajo z razlaganjem filozofijzkih postav kaznovavne pravde.
d) zdravilski; k tem se prišteje sodniško zdravilstvo, ki je posebno pri hudodelstvih vboja, umora i. t. d. potrebno.
e) praktični ali kriminalna praktika (skušnja) pri ravnanji s hudodelniki.
Poslednič štejemo sem slovstvo kaznovavne pravde, posebno avstrijanske (g. prof. Jenulla, Vazer, Maucher).
314 Iz zgodovine slovensl<ega vseučilišča.
f) ako se je taka zmota [:blodnja:] pritaknila, ki v djanji hudodelstva spoznati ni dala ;
g) ako je zlo z naključbe, nemarnosti [:nepaznosti:] ali nevednosti nasledkov djanja prišlo.
§ 3. Z nevednostjo pričijočih postav čez hudodelstva se nihče izgovarjati ne more, ker je njih krivičnost očitna.
§ 4. Hudodelstvo postane z hudobije storivca, ne iz posebnosti taistega, nad kterim se dopernese. Hudodelstva se tedej tudi na hudodelnikih, brezumnih, otrocih, spijočih, tudi na tacih osebah store, ki svojo škodo sami žele, ali v taisto privoljijo.
§ 5. Ne samo neposredni storivec je hudodelstva kriv, ampak vsakteri, kdor je z velevanjem, nasvetvanjem, podukam, podhvalo hudo djanje napeljal, naklepno k njemu priložnost dal, njegovo izpeljavo z premišljenim priskrebljenjem sredstev z od-stranjenjem zaderžkov ali na kakoržko koli vižo podpiral, pripomogel, k njega gotovimu izpolnenju priprinesel, tudi ta, kdor se je le naprej z storivcam zastran pomoč in podpore, ki mu jo ima po doprinešenimu delu dati ali zastran zneska [:deleža:] na dobičku in koristi zmenil.
§ 6. Kdor brez naprejšniga porazumljenja še le po storjenim hudodelstev storivcu pomoč in podporo nakloni, ali od hudodelstva njemu znaniga dobiček in korist potegne, se sicer ne sturi kriviga ravno tistiga, temuč pesebniga hudodelstva, kakor se bode le-to naslednje v teh postavnih bukvah vstanovilo.
§ 7. K hudodelstev ni potreba, de bi djanje dopernešeno bilo. — Že poskus hudiga djanja je hudodelstev, kakor hitro se je hudobneš djanja lotil, ktero k gotovimu izpolnenju pelja, doveršenje pa hudodelstva samo zavoljo nezmožnosti, zavoljo pritaknenja tujiga zaderška ali po naključbi izostalo.
§ 8. Zavoljo misel ali znotrajne namembe ako ni noben zvunajno hudo djanje začeto ali kaj taciga, kar postave vkažejo opušeno bilo, se od nikogar odgovor terjati ne more.