Krista Hafner
Iz dnevnika Petačeve Anče
Zimski večeri
Zimske večere imam zelo rada. Takrat je doma tudi brat Pavle, ki ve zmeraj kaj veselega, da nam ni dolgčas, ko ča-kaiuo na raamo, da pospravi v kuhinji in pride k nara molit rožni venec. Pri nas raolimo vsak večer rožni venec, prej nihče ne sme v posteljo. Tako hoče mama in mamo moramo vsi ubogati.
Sinoči, ko smo zopet eakali na mamo, nam je Pavle pri-povedoval povest o pastirčku z ovčkami. Devet in devetdeset ovac je imel in pasel jih je na drugem bregu široke reke, preko katere je držala samo ozka brv. Pastirček je nioral vsako ovčko zase prenesti na drugi breg. Do tu je povedal Pavle, potem pa rekel: »Zdaj pa čakajmo, da bodo vse ovčke na drugem bregu.« Čakali smo in čakali, pa se je zgodilo, da so nam začele oči skupaj lesti in mi je glava kinknila na mizo. Takoj sta bila Francek in Stanko nad menoj: »Anča je zaspana, v posteljo z njo.« Otepala sem se jih in trdila, da so mi le trepalnice težke, ker ine oči bolijo. Pa sta si hitro zniislila drugo nagajivost. Francek mi je široko odprl oči, Sianko pa je iskal vžigalico, da bi z njo podprl triidno tre-palnico. Rešil me je Pavle, ki nie je vzel na hrbet in nosil štuporamo po hiši. Nato me je posadil še na ramena, da sem ga jezdarila in je dirjal in skakal z menoj, da sem poskako-vala na njem in zraven cvilila kot mlad žrebiček. Prav nič več nisem bila zaspana.
Nato pa je Pavle začel s svojimi umetnijami in ugankarai. Naš Pavle veliko ve in nam zastavlja uganke in naloge, ki jih nihče ne zna rešili. Vzel je v roko tanko slamico in vprašal, kdo si jo upa preskočiti. Seveda smo se vsi ponudili. Ampak Pavle je tič. Položil je slamico tesno ob steno — in seveda je nihče ni mogel preskočiti. Potem je naučil Franc-ka, kako se pride s prstom skozi zid. Peljal ga je v vežo in mu za-vezal oči. Mene pa je postavil ob, sieno in me naučil, kaj moram storiti. Na(o je šel po Francka in ga pripeljal v sobo. Vodil ga je ob steni, mu držal stegnjen kazalec in govoril, ko sta presku-
191
šala steno: »Tu še ne gre, tu je pretrdo, tule pa bo.« Takrat je potisnil meni njegov prst v usta in jaz sein ga nalahno ugriznila. Tako je prišel Franrek s prstom skozi zid. Ali smo se mu režali!
Nazadnje sem morala še jaz Alaha molit. Pavle je raz-prosh'1 po tleh staro odejo, to je bila preproga. Nanjo sem pokleknila jaz, predme pa se je postavil Pavle, razširil roki in govoril »Alah il Alah in Mohamed je njegov prerok!« Verno sem ga oponašala in skušala vse natančno tako nare-diti kakor on. Toda ravno, ko sem imela razprostrte roke in to govorila: »Alah il Alah!«, je Stanko, ki je stal za menoj, potegnil odejo in pa-dla sem po tleh, ka-kor seni bila dolga in široka. Zdaj so se pa vsi smejali in ko je prišla mama v sobo in \ piašala. kaj je, so ji zmagoslavno poveda-li: »AnčaAlaha nioli.«
»Kaj. Alaha!« je rekla mama in se nasmejala. »Zdaj bomo našega pravega Boga molili.«
In vzela je veliki molek, ki vedno visi na steni, mi vsi pa smo pokleknili okoli nje in mania je začela: »V imenu Očeta in Sina__«
Ali niso res lepi zimski večeri pri nas?
Stric
Tet in stricev iiuam veliko. Najraje pa imam strica Pavlica, ki je mizar. Kadar ni-sem v šoli ali doma, sem skoraj vedno pri njem v delavnici. Tam se usedeni kar na tla med oblance in žaganje in se igram. Oblan-ce si našemim v lase in sem čudovita kra-ljična z zlatimi lasmi iz pravljice. Ali pa si naberem deščice in količke in sestavljam hišice, mize in stolčke in sem bogata hišna posestnica. Stric me nikoli ne zmerja, da mu smetim. Kako pa tudi bi, ko pa je v nje-govi delavnici vse tako lepo navlečeno in razmetano. Samo njegovega orodja se ne smem dotakniti. Vse morara pustiti na me-stu, kjer je: obliče, svedre, klešče, pile, čo-piče, kladiva in žage. Včasih tudi gledam strica, kako dela:
192
skoblja, žaga, pili, vrta, reže, zabija in barva. Čim večji je trušč in ropot, tem bolj mi je všeč.
Zadnjič mi je stric napravil tudi lep voziček. Silno sem ga bila vesela. Z njim zdaj vozim okoli hiše in prevažam vse, kar koli mi pride pod roko. Tudi za mamo pripeljem pese in korenja iz kleti v kuhinjo, da ima za prašiče. Oni dan pa se mi je usedel na voz Čeuek. Zastonj sem mu trobila, da je voz premajhen, on pa pretežek zanj. Ni hotel, pa ni hotel z njejta. Postala sem jezna in sem zdirjala z njim po cesfi in nalašč zavozila v veliko lužo stopljenega snega. , Seveda se je voziček prevrnil in Cenek je cmoknil v lužo.
Pa se ni paglavec prav nič cmeril, kar veselo je čofotal po blatni vodi, kakor bi bil žaba. Le zvečer, ko je prišel ves blaten in umazan domov, me je zatožil niami. Kako je bilo potem, tega pa raje ne bom pisala. Preveč sem /alostna. če se zmisllm na io.
Od tega dne pa Cenčka nič več ne maram. Cene mu pra-vim in nekaj dni sem ga bojkotirala, kakor sta me naučila Francek in Štanko. Ampak Cene se za to še zmenil ni. Res je že pokvarjen in trdega srea, kakor so vsi fantje. Kadar sera mu tiste dni pokazala hrbet, se je tudi on obrnil in odracal k teti Urši, ki je šivilja. Šiva, reže, vbada šivanko in Cenetu meče krpice, ki ji ostajajo pri šivanju. Cene je ves srečen, kadar je pri njej.
Zaio pa sem si zdaj zmislila drugo kazen zanj. Povedala inu bom, da teta Urša ne bo mogla bifi njegova birmanska botra, ker je on fant, teta pa ženska. To bo žalosten, ker ima teto tako rad. Saj sem bila tudi jaz žalostna, ko so mi po-vedali, da mi stric Pavlica ne bo mogel birme vezati. Naj se Cene enkrat cmeri, ker me je zatožil mami.
193