K 
umevanju 
Jagodičevega 
dela
Nisem umetnostni zgodovinar. Ne spoznam se na vse skrivnosti likovnega ustvarjanja. Spomnim pa se zimske nedelje, mislim, da je bilo pred novim letom. Sonce, ki nam je bilo to zimo skopo, je sijalo in grelo. Odšel sem na sprehod, na Golovec. Gazil sem in gazil, prišel na ravan nad Jesihom in nadaljeval. Tam še nisem hodil, in sem se odločil, da bom sledil markacijam. Prišel sem na plan na Gornjem Rudniku. In tu nekje prebiva Stane Ja-godič, sem vedel. Smrkavotrokzmrazomožarjenimi lici mi je pokazal pot. Vstop v slikarjevo sobo je bil vstop v nov svet. Kakšna razlika! Zunaj si zastiraš oči, da ti jih sončni žarek ne poškoduje — in notri — objekti vseh oblik in velikosti. Iz teme v svetlobo, v človeka. Pomiriš se, popiješ šilce domačega, dvakrat žganega.
Veje vate duh po teptani zemlji, zavest kočarjev, boj za obstanek. V nekaterih slikah slišiš šepetanje vesolja, pomirjajoče glasove vesolja — matere zemlje.
PETER KOSMAČ