PoStnina platana' r gotovini
Cen« posamemi Bter. 50 par
'i‘\\	<jY*-
GLASILO 3 U CO 5 LOV E N 5 KE MLADINE
LETO II.
Ljubljana, dne 6. marca 1936.
štev. 4.
Sola in vzgojitelji
Dve stvari sta, ki ju mlad človek pričakuje od svojega vzgojitelja: namreč učiteljevo črpanje iz Polnega ter ljubezen in razumevanje do mladine. Kdor tega nima v obilni meri, ta nikoli ne bo dober vzgojitelj, ki naj res vzgaja mladino tako, kakor jo je treba vzgajati. Biti vzgojitelj mladine je idealno poslanstvo in zato mladi človek takoj občuti, kdo mu je pravi Solnik in kdo ne.
Zlasti pa je važno pravilno razumevanje mladega človeka, razumevanje tiste njegove problematike, njegove duševnosti, katere stanje je čestokrat neizprosno odvisno od najrazličnejših činiteljev, ki se mlademu človeku stavljajo na Pot in ki v veliki meri odločajo o vseh okoliščinah dijakovega življenja. Današnja mladina, ki je bila rojena v dobi strahote in grozote in kateri je svetovna vojna zapustila težke moralne in fizične posledice, bridko občuti vse, kar se okoli mje godi in se zatorej ne more izogniti vprašanjem, ki se ji dan za dnem stavljajo. Pri tem današnja mladina tudi jasno občuti pomanjkljivost sodobne šole, ki mlademu človeku ne nudi odgovora prav na ta resna, sodobna vprašanja, mimo katerih gre šola popolnoma malomarno ali pa se sploh ne zinend zanje. Zlasti srednja šola mladimi ne nudi tistega pogleda v življenje, ki bi ga morala dajati. Ali je čudno potem, če vidi mladina povsod najrazličnejše direktorje Čampe, tirane in nečloveke, samo svojih vzgojiteljev ne, takih vzgojiteljev, ki bi ji pokazali jasnega pogleda na življenje, v katero stopa današnji mladi človek skoraj popolnoma nepripravljen in nesposoben?
Nočemo na tem mestu zagovarjati najrazličnejših lenuharjev in nesposobnežev, ki tu in tam res kvarijo pravi smisel in pravo delo šole, toda kljub temu hočemo opozoriti na vse tiste majhne, neštete krivice, ki jih mlad človek doživlja dan za dnem v šoli, ali pa se mu vsaj zdi, da se mu gode, ker ga šola uklepa v svoje okorele verige in ga učitelj ne razume ali pa noče razumeti.
Šola je važna ustanova. Sestavljajo jo učenci in vzgojitelji. V prvi vrsti učenci. In prav zato bi morala šola čimbolj upoštevati individualnost posameznika, ki se izraža na en ali drugi način v šoli ali izven nje ter to individualnost čimbolj poglabljati in razvijati, ne jo pa uklepati v okorele šolske norme, ki so prikrojene splošno za vse, ki pa posamezniku ne ustrezajo, ker je prav šoli dana možnost, da se v njej individualnost posameznika jasno izraža. Vzgojitelj naj najde tisto tesno vez, ki bo mladega človeka nanj priklepala, da bo v njem čutil močno oporo, kakršnih danes mladina v teh razrvanih časih bridko potrebuje. Naloga učitelja je, da v mladem človeku išče vsega tistega, kar je pozitivnega in da z ozirom na učenčevo individualnost izloča vse, kar je slabega, da pa pri tem učencu ne vbija smisla za šolo prav s poudarjanjem njegovih slabih strani!
Najti pravi most med učencem in vzgojiteljem, to je naloga današnje šole. Preko tega mosta naj Pelije pot, ki naj kaže mladini jasnih pogledov v življenje, ki jo danes oklepa v vsej svoji realnosti.	—in.
Potreba studenske štampe
TA. 30 A ti )/;(! Sjfifii;.
Jedno od najvažnijih pitanja našeg student-skog života — to je uz ona socijalno ekonomske ,taravi — i pitanje naše — studentske štampe. Koliku važnost igra štampa u životu, nije potrebno da se naglašuje. Šta ona znači i koliko koristi, to svaki od nas zna. Danas gotovo svaka veča organizacija ima svoje glasilo, (jer se jedino tako može čuti njena reč i postiči onaj rezultat koji se želi. Štampa stvara javno mišljenje. Ona ga formira i deluje nanj u svakom smeru. Štampa otkriva, ona upoanaje javnost s poijavama, koje inače teško probijaju. Ona je zainteresuje tim pojavama, koje posta ju tada aktuelne i koje ne silaze s dnevmog reda, dok se barem deli-mično ne udovolji ijavnom mišljenju.
Kod nas jugoslovanskih studenata i opet je iznimni slučaj. Kao i u svemu tako smo i ovde nazadni, jer više volimo da se bavimo nekim imaginacijama nego stvarnošču.
Bilo je kod nas pokušaja s izdavanjem študentskih omladinskih listova, i ne kažemo da nije bilo i uspelih pokušaja. Ali je večina mjih bila samo lokalnog značenja, prilično uskogrud-na, jer je pristupala gledanju stvari s nekom sitničavom tendencioznosti. To su bili ugJavno-me listovi malih političkih grupa gledajoči na stvari kroz prizmu svog uskog političkog programa. Oni koji su se kupili oko tih listova bili
su više vezani uz ljude izvan studentskih k ra* gova, nego uz svoje drugove. Prema svojim dru« govima, često se to doga dalo, pa inakar bi li tl bedni i potrebni, oni su osečali ailttu tnržDju i> to samo zato, jer nisu mislili onako kao što oni misle.	-	UJ8Q	bL3A	Ae|j{f<i
I takovi se listovi svakakO nisurtiogK zvati listovima studentske omladine, a niti su mogli imati pozitivan uticaj na stvaranje, .javnog mišljenja.	4	•'
• : nj(;$ At Ki S* a
Njihovo pisanje bilo je negativno, ... opčeniti studentski problemi zapostavljeni.
I zato se kod nas oduvek oge^ala,,^
širokog, naprednog omladinskog |]sta,, l«?|i .M, ustati na obranu naših prava i gasili,,potreba. Bez ikakovih tendencioznosti, bez‘ ikakvih političkih tedencioznosti partijski obajadisanih. Študentska omladina treba da bude razumna i da stvori istimsku svoju štampu, izgradenu ne na lokalnim i partijskim bazama več na jednoj opčenitoj idejno snažnoj i otpofno^ prema "svi-ma onima koji hoče da okraje stiideMski stalež i da uprljaiju njegovo ime. ,
Samo takova studentska štampa može da bu* de korisna stvari i da nam bude čvrsto i upo-rito oružje u našoj zajedničkoj bOrbi i. ;
(Iz »Omladinske
Politični preglej
i $ A.O£ V'-■ < riJ f Vui."?*, .»rtciG tr-n
Ves svet so vznemirili zadnji dogodki na Japonskem, kjer je izbruhnila krvava revolucija, katero so poskušali izvesti ekstremni vojaški krogi. Tretji pehotni polk v Tokiu je izvršil napad na ministrstva in druge državne ustanove. Do prevrata je prišlo najbrže zaradi tega, ker je japonska vlada nastopala zadmje čase proti agresivnosti japonske vojaščine, ki je zelo imperialistična. Upor je bil v glavnem naperjen proti ministrskemu predsedniku admiralu Okadi, o katerem so prvotno mislili, da je bil obenem z dvema ministroma ubit po upornikih. Izkazalo pa se je, da so uporniki po pomoti ubili njegovega svaka, tako da je admiral Okada ostal živ in zdrav. Več častnikov-upornikov je izvršilo samomor. V splošnem pa Japonci pripravljajo v Mandžukuo in na Daljnem vzhodu velika dela, zlasti železniške proge, saj so Japonci v zadnjem času povečali železniško mrežo v Mandžuriji za 8328 kilometrov.
Na Madžarskem vznemirja vedno bolij velika revščina madžarskega prebivalstva. Kakor poročajo časopisi, je zlasti revščina v severnih županijah tako velika, da tisoči družin in otrok nimajo v dobesednem pomenu besede niti suhega kruha. Samo v enem letu se ije število zločinov proti tujemu imetju v Budimpešti povečalo za 11.000. Državna blagajna je skoraj prazna, denarja ni niti za najpotrebnejše stvari, tako da so reveži v severnih županijah obsojeni tako rekoč na gotovo smrt.
V	Češkoslovaški je bil imenovan za novega zunanjega ministra dr. Kamilo Krofta, ki je bil
že od leta 1927. prvi pomočnik ministra za zunanje zadeve. To je tretji minister za zunanje zadeve v češkoslovaški državi. Ves čas od postanka češkoslovaške republike do polovice decembra 1935 je bil minister za zunanje zadeve
dr. Edvard Beneš, po izvolitvi $r,’. Bedjerša za predsednika republike pa je dva iycseca in pol vršil dolžnosti ministra za zunante. !^deve, mi* nistrski predsednik dr. Milan llodža; dokler ni bil na njegovo mesto poklican inož,ki bo gotovo češkoslovaško zunanjo politiki vodfl v dtf« hu, v kakršnem sta jo vodila njegov,a dva predhodnika.	'	'	-	'	w,*9"
■■3 z it;i( it GMH&r
Nemčija je prišla v spor s švedsko, dasi-.vft-liki evropski listi o tem sporu niso prav veliko pisali. Berlinski dopisnik časopisa »Neue Ziir-cher Zeitungc poroča, da so nedavno ni 2 Švedske izgnali tri liitlerjevce, kar je .izz^aJo: napetost med nemško in švedsko vlado..iS*i-: trtje sovse vrnili v Nemčijo.	:
Poljski parlament ije bil v zadnjih dneh, kakor pri nas, torišče burnih dogodkov, ki doka-* zujejo, da obstoji med posameznimi skupinami v parlamentu oster razdor, čeprav so v parlament prišli večinoma zastopniki »sittcUifiga tabora. Proračunska debata v parlamentu je že takoj v začetku izzvala veliko politično senzacijo v obliki ostrpga napada ministra »a notranje zadeve Rackiewicza na n a rod nod e mok ra ts ko stranko. Zlasti je razburil vladno pflriairientar-ce govor senatorja Kozlowskega, ld je v svojem opoziciijonalnem govoril dokazal, da znaša primanjkljaj v državnem proračunu 90 milijonov zlotov, dočim je vlada hotela prikazati ftnficit V znesku 50.000 zlotov. Vsekakor zanimiva primerjava z nami!
Edina pot k napredku cloveča/t-stva je: razvijanje zavesH in moralnega čuta v narodu.	,f. ^ mm
Isioriska misija
današnje generacije
Danas, kada se na Slovenskom Balkanu rada novi duh i kada se pojavljuju konture novog života, prva je zvana južnoslovenska omladina da pri®tupi izgradnji tog novog sveta.
Naša (je omladina rušila barikade, što su je gradile predrasude i ona je bila tvorac najpozd-tivnijeg otseka naše nacionalne istorije. Svoje čiste i čestite duše ona je stavila u služb u otadžbine i žrtvovala je svoja mlada tela za velike ideale bratstva i slobode.
I današnja omladina, koja je nasledila svetlu bašlinu svojih drugova pretšasnika, treba da nastavi njihovo delo. Treba da nastavi tamo, gde je ono stalo, da digne i poslednje pregrade i da ostvari pravo i istinsko bratstvo Južnih Slovena.
Tragedija Balkana leži u nama samima. U nama balkanskim Sloveniina, u našoj zloj sud’.i, ikoju so drugi kovali, a koju smo mi nosili i tra-žili. Veliki naši ideoloai gledali su u svojim vizijama novi ujedinjeni slovenski »eljački Bal-Skan, ali kr v im je zastrla horizonte i oni su nniftenički padali na crnu balkansku zemlju.
Ali ideju su ostavili. Ideju su prihvatili iskreni i čestiti, ideju je prihvatila omladina i s jed-ne i druge strane postavši njenim propovedni-fcom i 'njenjm nosiocein.
I ii onoJšio se činilo utopijom još prvo kratko vreme naročilo u Bugarskoj, danas več svi po-uzdano veruju odavaijuči poštovanje i priznanje onome, koji je zbog te utopije postao mučenik.
Omladina, svesna omladina, treba da bude pionir te ideje južno-slovenskog zbližanja i avantgarde novoga slovenskog Balkana. Ta ideja je snažna i ona stihijskem snagom krči svoje puteve i ruši predrasude. Ona je puna zdravlija i snage jednog silnog i prirodnog htenja koje istorija diktira slovenskom Balkanu i u čemu je sadržana konačna njegova forma.
To je ta istorijska misija koja je poverena današmjoj omladini.
Svaka generacija ima svoju misiju, svoje za-dače.
Nijedna generacija nije pro&la pozornicom života, a da nije ima la neke svoje više dužnosti, nešto što joj je dalo beleg i ovekovečilo ge.
Misija današnje naše omladine nije laka, jer elementi razdora još uvek postoje i postojače dok bude ljudi. I baš zato ta misija poprimiče heroijsko značenje, jer traži snagu i snažan duh, jer traži otpornost i beskompromisni rad do konačnog ostvarenja.
Bugarskoj in jugoslovenskoj omladini pret-s to j i jedna zajednička budučnost — budučnost novog slovenskog. Balkana. Ona je nosilae isto-rijske misije, u kojoti je sadržan novi život i novi svet.
Današnja omladina mora da je svesna te svoje misije, jer če istorija spominjati njeno ime kao i onu našu svetlu generaciju koja je udarila osnove slobodi našoi.
sem odgovoril. »Torej poslušaj,« je nadaljeval, »tukaj nad karto stoji tole:	Ne, ne,
nikoli (n6m, nčm, soha) in spodaj: verujem v Boga, vstajenje domovine in našega rodu, amen.« Pričel sem se smejati, on pa, mi je pripovedoval, da se s tem Madžari bore samo za svoje pravice, ki temelje na stoletnih tradicijah (že zopet te tradicije!). Opomnil sem ga, da to danes ne pomeni nič in da so današnje stanje vzpostavili narodi s samo-odločitvijo. Pridigoval je še nekaj o gospodarstvu itd. itd. Končno pa je še sam priznal, da imam jaz prav!?
*
Povedal sem Vam samo tri najznačilnejše zgodbice. Lahko bi jih pa še mnogo več. Toda že iz tega se razvidi, da naši sosedje še vedno sanjajo o habsburški tiraniji in to podkrepljujejo s svojimi tradicijami. In kakšen je naš odgovor (bolje odgovor nekaterih, ki se štejejo za narodne voditelje)? Tudi ti govore o tradicijah in se neprestano prerekajo med seboj (na to se spozna posebno dr. Maček), žalostno, kaj? Toda naš jugoslo-venski narod je dober in kakor hitro bo prišel človek, ki mu bo zopet pokazal pravo pot, bo šel po njej. In takrat se bodo stari habsburški puhloglavci še bolj tresli pred nami, kakor ^ se do sedaj.	L.	S.
Nagradna anketa
V	božični številki preteklega letnika je uredništvo razpisalo nagradno anketo z nagradami, katere je v prvi številki tega leta znatno povečalo. Dasi pa se je oglasilo dosti mladih piscev s svojimi prispevki, je seveda tudi precej slabih sestavkov, zato je uredništvo določilo nagrade v sledečem redu:
1. nagrado v znesku Din 200-— (dve sto dinarjev) dobi Ivanka C., Murska Sobota za temo: »Dolžnosti in pravice mladega dekleta«;
2. nagrado v znesku Din 100-— (sto) dobi Vinko Dobrič, Ljubljana, za temo: »1. december 1918. in jugoslovenska mladina«;
3. nagrado v znesku Din 50-.— (petdeset) dobi Milka Otovic, Radovljica, za temo: »Moje življenje«;
4. nagrado v znesku Din 50— (petdeset) dobi Miroslav Gruden, dijak, Celje, za temo: »Moj odnos do šole«;
5. nagrado v znesku Din 25-— (dvajset pet) dobi Franc Izop, Št. Jakob na Koroškem, za temo: »Koroška vas«.
Eno leto bodo brezplačno prejemali »Našo voljo« sledeči:
Stanko Runovc, Stara vas, za temo »Naša vas«; Tamirov, Ljubljana, za. temo »Naše morje — biser Jugoslavije«; Karl Vavpetič, Kamnik, za temo »Pravice in dolžnosti mladine«; Kopač-Ponikvar Stanko, Ljubljana, za temo »Kralj Aleksander I. in mladina«; Pavla Š., Kranj, za temo »Dolžnosti in pravice mladega dekleta«; Roman Zlatarič, Ptuj, za temo »Jugoslovenska misel v slovenskem slovstvu«; Rado Jamnik, Novo mesto, za temo »Moji božični prazniki«; Milena Dobrič, Ljubljana, za temo »Zimski šport« in Mrevlje Franc, Ljubljana, za temo »Naše morje«.
Nagrajenci lahko dvignejo nagrade v uredništvu »Naše volje«, Ljubljana, Šelenburgova ulica 3/1. ali pa jih na željo dobe po pošti. Rok za dvig nagrad je do 15. tega meseca.
Nekateri najboljši spisi bodo še priobčeni.
O veliki noči bo razpisana nova nagradna anketa. Potrudite se takrat vsi, ki se sedaj niste!	Uredništvo.
Drobtinice iz tfujine
Prošlo leto sem bil dalje časa v zdravilišču na Avstrijskem. Spoznal sem mnogo dijakov iz različnih krajev Srednje Evrope ter se z njimi često razgovarjal, med drugim tudi o naši Jugoslaviji in o nas Jugoslovenih. Ker je bilo mnenje mojih različnih tovarišev zelo zanimivo, Vam hočem par takih razgovorov tudi opisati.
*
V	zdravilišču je bil z nami tudi mlad, toda popolnoma degeneriran avstrijski grof. Prišel je iz nekega samostana, kjer je obiskoval tudi šolo. In baš to je bilo za njega jako značilno, kajti gledal je v svet skozi pest debela, zamrežena samostanska okna.
Nekoč smo se pogovarjali tudi o današnji Avstriji in seveda tudi o tem, da Hitler z vsemi silami' deluje, da bi jo priključil Nemčiji. Tu pa je gospod grof vzrojil in začel pridigovati, kako, da sploh morejo Nemci zahtevati naj' imajo Avstrijci z njimi skupno državo, ko je vendar popolnoma jasno, da sta to dva popolnoma različna naroda. Tu je moj prijatelj iž Hamburga pripomnil, naj vendar ne pripoveduje takih neumnosti, saj vendar govorita oba »naroda« isti jezik in jih zato niti ne moremo ločiti, kaj šele, da bi jih delili. Avstrijski aristokrat in samostanski gojenec pa je pričel govoriti nekaj o tradicijah, pokazal name in dejal: »Poglej, ta je tudi Avstrijec!« Moral sem se vmešati v debato* za katero se do sedaj nisem posebno »animal. »Kako?« sem se začudil. »Da, ti si Avstrijec,« je povdaril, »saj ste bili Slovenci vendar stoletja in stoletja pod našo oblastjo in bi morali, če bi šlo vse po pravici, biti še danes. Na žalost pa so nam Srbi pokradli skupno z vami izdajalci naj lepše kose naše »emlje.« Sedaj pa je bilo meni dovolj. »Ukradli, izdajalci,« sem ga nahrulil, »bodi vesel, da Avstrija danes sploh še obstoji in ne gobezdaj takih neumnosti.« »Da, res ste lahko veseli, da že dolgo niste pri Nemčiji,« je pristavil Hamburžan. Gospod grof pa so bili užaljeni in so jo pobrali.
Da, tako mislijo danes o nas oni, ki se z vso silo trudijo, da bi spravili nazaj na avstrijski tron stare tirane in norce Habsburžane, ki bi seveda morali priseči, da se bodoi borili toliko časa, dokler ne pridobe nazaj vse stare »avstrijske dežele«. Sicer je vseeno, če prisežejo ali ne, kajti narediti itak
ne morejo nič, ker danes sploh nič ne pomenijo, toda vseeno je boljše, če se tudi to prepreči, da si ne bodo domišljevali, da so stari gospodje.
*
Nekoč kasneje sem poslušal učno uro. Domači učitelj je obravnaval baš Jugoslavijo in ker me je stvar zanimala, sem prisluhnil. Razlaga se je glasila nekako takole.
»Jugoslavija ali bivša država SHS je sestavljena iz vseh mogočih narodov. Tam se nahajajo: Srbi, Makedonci, Hrvati Dalmatinci, Črnogorci, Nemci, Slovenci, Madjari in še nekaj drugih manjših skupin. Vsi govore, izjema so seveda Madjari in Nemci, isti jezik, toda razlikujejo se zelo zelo po tradicijah.«
Krasno, kaj?! Toda vprašati se moramo, kdo je kriv, da si v Avstriji upajo tako govoriti o nas. Nihče drug kakor Madjaroni in Avstrijakanti (nekateri od teh še danes pišejo svoja imena po nemškem pravopisu), mogoče pa tudi nekoliko (ali pa še celo precej) nekateri gospodje s svojim samohrvat-stvom in samoslovenstvom. Zato moramo mi jugoslovenski nacijonalisti brcniti nemčurje in madžarone čez mejo, tiste pa, ki so zablodili med Samoslovence in Samohrvate, pa spraviti na pravo pot.
*
Kasneje se je pripeljal iz Budimpešte tudi nek madžarski žid. Začetkoma smo se ga ogibali kakor kuge, pozneje pa sem se le večkrat z njim pogovarjal; zanimalo me je namreč njegovo mnenje. Takoj, ko sem se z njim seznanil, sem opazil na njegovi mizi zvezek z nekakimi zemljevidi. Sprva se za to nisem zmenil, nato sem ga pa le enkrat vzel v roke in točno ogledal. Zemljevida na platnicah sta predstavljala Madžarsko (vsaj tako sem razbral po napisu). Toda, kako? Na jugu je segala do Save in jugozapadu celo do Reke in Jadranskega morja. Na severu je obsegala celo Slovaško, na vzhodu pa Sedmograško. še Burgenland, ki je danes last Avstrije, najboljše prijateljice Madžarov, je bil na tej karti ogrska last. Zasmejal sem se in vprašal juda, kako, da ima zvezke iz predvojne dobe.
»Saj ne, Je dejal, to so najnovejši zvezki za našo revizijonistično propagando. Bolje boš razumel, če Ti prestavim, kar je napisano nad in pod zemljevidom.« »Radoveden sem,«
Utrinek
Zrem skozi okno. Večer je že davno legel. Na jasnem nebu trepečejo zvezde. Zdaj pa zdaj se katera utrne kakor srebrn curek in utone v vsemirju.
Prav tako je bilo nekdaj. Kako dolgo je že od takrat. Tedaj sem bil še otrok.
Zvezdna je bila noč. Pravzaprav je bil le tih, pozen in spokojen večer. V vrhovih brez je drhtela pesem vetra, ki je rahlo dihal izza hriba. Potok za hišo je žuborel preko kamnov pod sivimi vrbami. Srebrna mesečina je poljubljala mehke valove, ki so se vrtinčili pod mostom, mimo cerkve, za mlinom in še dalje, še, še ... Takrat nisem vedel kam.
Materi sem sedel na kolenih pred hišo. Na počitnicah sva bila. Mati je bila bolna; potrebna je bila čistega zraka in miru. V mestu vsega tega ni bilo. Zato sva šla na deželo.
Molčala sva. Mati je strmela nekam daleč v temo, jaz pa sem gledal v zvezde. Oh, kako lepe so bile tisti večer. Nikdar več, niti preje, niti pozneje se mi niso zdele tako lepe, tako svetle, kakor tistikrat. Morda so mir in tišina, mogoče skrivnostni dih vetra vplivali name. Potem pa se je ena nenadoma vtrgala in zdrsela po temnem oboku. Daleč za hribom
Ha volišču_______________________
Odšla je gruča volilcev. Nato nekaj časa nič. Druga maša je. Na volišču je tiho, kakor bi ne bilo nikogar v sobi. še muhe ni, ki bi prekinila to mučno tišino. Volilna komisija je negibna. Glave so sklonjene globoko nad mizo. Videti je, da imajo vsi člani važno delo. Ne! Vsi se nečesa boje. Oči se bliskajo in streljajo pšice na nasprotnike. Samo beseda in vnel bi se najhujši ogenj. Tega se vsi boje. Tako tečejo minute po polževo.
Hipoma pa nekdo izpregovori. Vse glave se dvignejo. Kaj bo? Oni prav mirno govori. Vsi se oddahnejo. Nevihta je mimo.
»Ko premišljujem te naše volitve, mi misli uhajajo nazaj k tistim volitvam, ko se je odločala usoda naših bratov tam za hribi. K volitvam, ki so jim dali ime plebiscit. Tam sem bil takrat. Videl sem vse!«
Tedaj mu nekdo skoči v besedo. Predstavnik edine kandidatne liste. Ta človek je bil nekdaj v mestnih šolah, pa je »faliral«. Rad bi veljal za inteligenta, kar mu tudi del tako imenovane vaške inteligence priznava. Prav je tako. Vsakemu svoje.
je vtonila, kakor da je umrla in s smrtjo izgubila svetlo srebrnino. Vprašal sem mater, kaj je bilo to. Zdrznila se je in me pogledala. Gledal sem jo. Tako čuden je bil njen obraz v luninem svitu. Potem pa je dejala:
»Utrinek...«
»Utrinek!« sem ponovil za njo, a besede vendar nisem razumel.
In zopet sem gledal zvezde. Nenadoma sem začutil, da me je mati pritegnila k sebi. Pogledal sem ji v obraz in postalo mi je tesno pri srcu. Mati je strmela v temo in jedva slišno dahnila:
»Vidiš, tako se utrne življenje!« Nisem razumel tega, le čudno mi je postalo pri duši. Zaihtel sem.
Potem nisem več gledal zvezd.
Ko sva prispela nazaj v mesto, je mati bledela. Dan za dnem je bila bolj bleda, le oči so hrepeneče še nečesa iskale. In če me je pritisnila k sebi, sem videl njene prosojne roke, ki so bile bele kakor marmor.
Ko so zavele hladne jesenske sape, je umrla. Takrat je bilo nebo brez zvezd, v črnino zakrito. V meni pa je bila groza, groza ...	Hočevar Joško.
»Kakšen plebiscit pa? — Ali possaarski?«
»Ne, plebiscit na Koroškem mislim,« mu odgovori.
»Na Koroškem? Kdaj je pa bil? Nič ne vem o tem!«
Nekdo potrka, novi volilci vstopijo. Slede običajna vprašanja: kako se pišete, hišna številka? Nato škripanje peres zapisnikarjev. Listanje po imeniku.
»Glasujete za...?«
Predstavnik piše, piše. številke rastejo v neskončnost. Volitve so končane. Računanje. Rezultat: 59% je glasovalo. Predstavniku žari obraz:
»Krasno smo zmagali,« se mu izvije iz prsi.
Iz teme se pa mota črna postava, izteza roke in grabi vse. Težko ji uideš. Morda bo pa kmalu vzšla zarja in za zarjo dan? Bog ve! Ni ure, da bi videl, ali je že polnoč, ali še ne ...
A mladi smo in upanje imamo, upanje združeno z voljo!	Kirn	Milan.
napadali prav vsled Adrije. ki, j$ imela in ima važen trgovski pomen. Jadransko morje je bilo ideal Jugoslovenov že od nekdaj, saj
je vir bogastva, svobode in izraz lepote. Vseskozi je bilo Jadransko morje naše hrepenenje, za katero so mnogi izgubili življenje in zato je tudi plava grobnica. Adrija je bila cilj Srbov od početkov Raške do Karadorde-vičev. Adrija je bila ponos Hrvatov od Trpi-mira vse do danes, Adrija je bila Slovencem element življenja. Vse to nas opominja, da jo mi moramo čuvati in črpati iz nje bogastvo, kot so ga naši predniki, ko je še cvetel promet z jadrnicami. Adrija je naš telesni in moralni napredek. Razrušil se je imperatorski Oglej, minula je slava beneške republike, naša obala pa še stoji in na njej še vedno prebivajo naši ljudje.
Obenem pa je morje tudi vir bogastva. Naša država je agrikulturna, svojih produktov pa ne moremo izvažati v naše sosednje države, kajti one imajo vsega tega na pretek, izvažati jih moramo industrijskim državam, ki tega same nimajo. Tu tvori morje zopet važno vez, važno pot, po kateri brez carin, hitro in varno izvažamo svoje produkte. Na drugi strani pa pridobivamo iz morja ribe in sol. Ribe love ribiči in s tem zaslužkom preživljajo svoje družine. Ribe nato posuše in razpošiljajo kot slanike ali jih prodajajo sveže ali jih pa konzervirajo v domačih tovarnah, ki so šele v razvoju in kljub temu donašajo precejšnje dohodke. Velik vir bogastva je tudi tujski promet, kajti lepota in znamenitosti naše obale privabijo vsako leto ogromno število tuzemskih in inozemskih letoviščarjev.
Ako imamo morje, hrepenimo vedno po nečem višjem, po neki višji oblasti in moči. Vedno in vedno gradimo trgovske in potniške ladje, v tem se odlikujejo posebno Dubrov-
čani, ki nosijo našo zastavo že po vseh vodah, in s tem krepimo našo mlado Jugoslavijo. Iz tega sklepamo, da je morje tudi izvor neute-šenega hrepenenja.
Ako sedaj zberemo vsa ta stremljenja in težnje po bogastvu, moči in slavi, dobimo zopet skupen cilj — morje. Jugoslavija brez morja bi bila kakor ptica, ki ji lovec odstreli eno perot. Taka ptica nekaj časa životari, hira in naposled pogine. Prav tako bi se zgodilo z Jugoslavijo, ki je šele v razvoju, če bi ji sovražniki vzeli Adrijo. Nekaj časa bi še obstojala, končno bi propadla in razdelili bi si jo naši sovražniki, ki škodoželjno prežijo na nas. Toda zastonj čakajo, kajti to se ne bo zgodilo nikdar. Ljubiti moramo Adrijo s toliko ljubeznijo, da bomo lahko rekli: »Le morite nas! Iz vsake kaplje krvi bo vzrasel nov Jugoslovan, ki bo branil Jugoslavijo.« Tako naj se rode še močnejši Jugoslovani, ki bodo branili svobodo Jugoslavije in njen raz-cvit. Izpolnjevati moramo kraljevo oporoko, ki se glasi: »Čuvajte mi Jugoslavijo!« Kralj namreč ni mislil same Jugoslavije,. ampak tudi morje, kajti predobro je vedel, da Jugoslavija brez morja ne bi pomenila pred velesilami mnogo.
Dobro vemo, da imamo mnogo sovražnikov, ki čakajo na našo propast in ki bi se radi polakomnili našega morja. Prav zato, ker je naše morje vir bogastva, temelj naše države; prav zato se je razvil pri naših sovražnikih na široko razpreden pokret, ki si hoče to naše težko priborjeno morje prisvojiti. Ti ljudje duševno oborožujejo svoj narod. Naša dolžnost pa je, da to neiskreno delo zatiramo. Jadran moramo ljubiti in čuvati, ker je vrezal na svojih obalah stoletne tradicije kulture in civilizacije, gospodarstva in moči našega naroda. Naši sosedje nam ne smejo reči, da se ne brigamo za Jadran in da ga zanemarjamo.
Dolžnost in sveta naloga vsakega Jugoslovana je, da hoče ustvariti vojsko ideje, vojsko ljubezni, vojsko, ki bo vedno bdela nad Jadranom in ga čuvala in da ga ljubi tako, kakor ga je ljubil naš vrhovni pokrovitelj blagopokojni kralj Aleksander I. in kakor ga ljubi naš kralj Peter II. Potem se nam ne bo treba bati za Jadran in Jugoslavija bo vsestransko napredovala.
. V-fHfKI pij«’*
Mrevlje Franc.
Hale morje
Kaj je morje? S tem in s sličnimi vprašanji nadlegujemo starejše ljudi, ko smo še majhni in ko nam nekoliko pojasnijo, si sami v svoji otročji domišljiji ustvarjamo čim popolnejšo sliko o morju. Ko pridemo do zaključka, se nam vzbudi v srcu hrepenenje po morju, po njegovi veličastnosti in lepoti in v tistem trenutku bi najraje zleteli na morsko obalo in od tu opazovali morje. To hrepenenje nosimo v srcu vse življenje, četudi smo že videli morje. Lahko trdimo, da je morje izraz veličastnosti in neskončnosti.
Tudi naši državi je dala mati narava svobodno morje, na katero smo lahko ponosni, kajti imamo biser, ki nam ga naši sovražniki hočejo vzeti. Mnogi nam ga pa zavidajo, kajti obala našega morja prekaša po svoji lepoti marsikatero obalo obmorskih držav. Kdor potuje prvič po obali Jadranskega morja, se ne more nadiviti njeni lepoti. Na obali je vse polno mest, ki so pristanišča aii letovišča; ob obali je pa vse polno otočičev, ki dajejo obali še posebno lepo sliko. Najsevernejše mesto je Sušak, ki se je razvilo iz nekdanjega predmestja Reke v izredno važno mesto. Nad mestom je Trsat z znamenito romarsko cerkvijo. Nekoliko v notranjosti leži znamenito zgodovinsko mesto Knin s Spomini na dobo hrvatske	ob ši^e-
niškem zalivu leži Šibenik, ki je zvezan i
zaledjem in služi kot luka za izvoz lesa. Na zapadu Kaštelanskega zaliva leži Trogir, ki ima stolnico na malem otočku. Vzhodno od tega zaliva na vznožju Marjana leži Split. V Splitu so našli ostanke Dioklecianove palače. Split je važno kulturno središče ter je največ j e pristanišče. V bližini Splita leži Solin, kjer so našli ostanke rimske Salone. Severo-zapadno leži Dubrovnik, važno pristaniško mesto, ki je igralo važno vlogo v zgodovini in ima mnogo spomenikov republikanske samostojnosti. Preko Bospora in Dardanel se je širila v Dubrovnik in od tu v notranjost zapadna kultura. Ko so morala vsa druga mesta že priznavati benečansko nadoblast, je bil Dubrovnik še vedno samostojno mesto. Cim bolj gremo proti jugu, tem lepši pogled dobimo na eno najlepših mest ob Adriji, in to je Boka Kotorska. Obdana je okoli in okoli do morja od skalnatih gora in je obenem tudi najvažnejše oporišče naše vojne mornarice. Tu sem sedaj omenil le važnejša zgodovinska in trgovska mesta, ki se obenem odlikujejo po svoji divjeromantični lepoti.
Jasno je, da je igralo naše morje tudi v zgodovini veliko in važno vlogo. Kadar smo bili slabi na morju, smo bili slabi tudi na kopnem in obratno, če smo se jačili na morju, sme se jačili tudi na kopnem in bili smo lahko kos našim sovražnikom, ki so nas
TEHIIČII OBZORIIK
Poniklanje aluminija
s pomočjo, galvanizacije ni prav lahka reč, iker rahla prevleka na aluminiju ni dosti obstojna, vsležt Cesar odpade. Običajni galvanizacijski postopek pa še preje odpove pri aluminijevih zlitinah, ki so v tehniki mnogo važnejše od aluminija samega. Po najnovejšem postopku delajo tako, da kovino ali zlitino dajo za nekaj časa v kislino in jo zvežeijo s pozitivnim polom električne baterije, nakar se del aluminija izloči v ikislini, kovina pa pomodri. Šele tedaj izvrše galvaniziran je. Tudi če hočemo aluminij ali njegovo zlitino posrebriti ali pozlatiti, jo najbolje, če najprej izvršimo poniklanje, kajti prevleke, ki so napravljene iz dveh ali več kovin, so veliko boljše in trajnejše.
Aluminij v elektrotehniki
• Aluminij ima veliko važnost tudi v elektrotehniki, kajti vedno bolj ga uporabljajo v gradnji električnih strojev in instalacijskih potrebščin mesto bakra. Videti je, da bo aluminij, ki je v tehniki splošno zelo uporabljiv, v elektrotehniki baker skoraj popolnoma zamenjal.
Jekleni jambori
k Nove ameriške jahte uporabljajo namesto lesenih ijamborov, kovinske jambore, ki so izdelani iz ijekiene, z nikljem izboljšane, močne pločevine; Tako ima znana ameriška dirkalna jahta »Yankee<£ nov jeklen jambor, ki je visok 50 metrov. Spodaj ima premer 46, zgoraj pa 18. c^ntime,tSQy» Debelina pločevine znaša spodaj 4.8 milimetra, zgoraj pa 3.2. Jambor tehta 2.6 tone jn je za 200 kilogramov lažji od prejšnjega lesenega, kar. (je precejšnja pridobitev.
j.vjr j j	»A aW.S'-.w.-
Novi modeli lokomotive
Nove železniške stroje gradi nemška tovarna Borsigl ki je zgradila tudi naše največje železniške stroje. Posebnost pri teh strojih bo, da bodo imeli 2-3 metra visoka kolesa, kar bo hitrost vlakov znatno povečalo, saj bodo novi stroji lahko gonili brzovlake s hitrostjo 175 kilometrov na uro. V Italiji pa preizkušajo nove modele lokomotive, pni katerih potiska majhen Dieslov motor zrak v majhen parni kotel. Zmes stisnjenega zraka in pare goni nato parni bat.
Produkcija Dieselovili motorjev
Izvoz Dieselovili motorjev iz Nemčije je po številu motorjev od 1. 1933.—1935. narasel za 40 %, a z/ozirom na njihovo težo za 52 %. Zlasti uvažajo Nemci v Holandsko, Španijo, Argentino, Italijo in Grčijo. Od januarja do novembra 1933 je Holandska uvozila 594 ton nemških Dieslovih motorjev,v lelu 1935. pa 1337 ton. Španija je v istih razdobjih uvozila 491, oziroma 986 ton, Grčija 190 ton, oziroma 871 ton.
Čistost jekla
Za tehnično uporabo izdelano jeklo ni nikoli kemično čisto, ker bi bilo prekrhko. Običajno ima majhne primesi silicija, mangana, žvepla, fostoi^ji jnf5ogijika- Lastnosti jekla so odvisne v glavnem *oa vsebine in količine imenovanih elementov v njem. Elastičnost in statične lastnosti jekla, njegova trdota, taljivost in možnost obdelovanja »vise predvsem od ogljika. Kovno železo vsebuje 0'04 do 0'4% ogljika, jeklo pa 0‘4 do 0’8%.‘
_	•	-u;<-	^
Življenje v rudnikih
Delo v rudnikih bi bilo absolutno nemogoče, če ne bi imeli posebnih hladilnih priprav, ki omogočajo prenašanje silnega napora, ki je potreben pri delu v rudniku. Tako so v Robinsonovem rudniku v Južni Afriki, ki je najgloblji rudnik na svetu, dobili hladilno pripravo, ki je stala 20 milijonov dinarjev. Ta rudnik sega skoraj 2600 metrov globoko in ije temperatura v njem strašanska. Brez najmodernejših hladilnih priprav bi delo v tem rudniku ne bilo mogoče, saj bi ljudje od silne vročine kmalu onemogli.
Radio na japonskem
Na Japonskem je radio že na precej visoki stopnji, saj imajo Japonci mnogo radijskih oddajnih postaj in preko 1,900.000 radijskih naročnikov. Samo na japonsko prestolico Tokio odpade nad pol milijona radijskih naročnikov, kar pomeni, da ima vsaka druga družina tega velemesta svoj radijski sprejemni aparat. Ves ta velikanski tehnični napredek Japonske ije prav za prav delo zadnjih 10 let. V tej dobi se je Japonska silno dvignila, kar dokazuje njena moč v zunanji politiki in njena prevlada v Aziji.
Razkuževanje vode
V	različnih manjših kopalnih bazenih sicer vodo umetno razkužujejo, a v velikih kopališčih bi to ne bilo izvršljivo, zato si tu pač pomaga narava sama, ki je povsod naijvečji umetnik. Tako učinkujejo kot naravna razkuževalna sredstva zlasti v vodi raztopljena kremenčeva kislina, dalje koloidna raztopina gline in železovega hidroksida, kar vse bakterije uničuje. Zanimivo je, da kremenčeva kislina bakterije uničuje že v pnimeru, da je je v vodi le nekaj milijonink grama.
Obramba proti valovom
Namesto tkzv. lesenih ali zidanih valobranov, ki odbijajo silo valov v pristaniščih, uporabljajo v novejšem času tudi stisnjeni zrak. Ta zrak se nahaja v ceveh, ki so položene na morskem dnu pred pristaniščem. Moč zraka, ki struji iz teh cevi, razbija valove tako, da dela v vodi nešte-vilne vrtince, ki moč valov zatro. To je važna iznajdba, ki utegne imeti velik pomen zlasti pri naravnih in umetnih otokih, ki služijo ali naj bi služili prekooceanskemu prometu.
Jeklena doba
Današnja doba bi se lahko nazivala jeklena doba, če bi se jo primerjalo s kameno, bronasto in železno dobo, ki prav za prav traja še danes. Današnja jeklena industrija je dosegla velikanski razvoj in v njem se kaže velikanski tehnični napredek naše dobe. V prastarih časih je bilo že železo redka kovina in je služilo največ za okraske. Domnevajo, da se je prva železna industrija začela v Indiji in da so jo Arabci prinesli v Evropo.
ŠAH
j POROČILA IZ SAHOVSKEGA SVETA
V Leningradu 6e je pravkar zaključil velik turnir za prvenstvo mesta. Zmagal je mladi mojster Vjače-»lav Rogozin, ki je dosegel 10 od 14, — turnir je bil namreč dvokrožen.
V Nottinghamu bodo priredili meseca avgusta velik turnir, katerega se bodo udeležili poleg dr. Eu-wea tudi Aljehin, Capablanca, pa tudi sivoglavi Las-ker je obljubil udeležbo. Odbor je sklenil, da bodo samo štiri nagrade, in sicer: prva 200 funtov, druga 150 funtov, tretja 100, četrta pa 75 funtov.
V eni prejšnjih Številk «Naše volje» 6mo poročali, da se ho vršil revanžni dvomatch Aljehin—Euwe že v letu 1936, Euwe pa je sporočil, da pred zaključkom šolskega leta 1936/37 ne more igrati. Z drugo besedo se match ne bo vršil pred prvim oktobrom 1937.
Teorija
Caro — Kanu.
To zelo zanimivo otvoritev sta iznašla dunajski amater I. Kanu in berlinski mojster H. Caro, po katerih je dobila tudi svoje ime. Je polna presenečenj, posebno za začetnika, pa tudi za rutiniranega igralca je privlačna, ker nudi mnogo fines in prijetnih za-pletljajev.
1. e2—e4	1.	c7—cG
2. d2—d4	2.	d7—d5
3. Sbl—c3 (nepotrebno bi bilo 3. e4:d5, c6:d5, ker 4. c2—c4 belemu itak ne prinese ničesar boljšega).
3.	d5:e4
4. Sc3:e4	4.	Lc8—f51I
5. Se4—g3	5.	Lfo—g6
6. Sgl—f3	6.	Sl>8—d7!
(Črni hoče preprečiti, da bi se ne nasprotnik preveč čvrsto zasidral v centrumu s Sf3—e5.)
7. Lel—f4 s približno enakima pozicijama.
Nepriporočljivo bi bilo za belega sledeče nar daljevanje:
7. h2—h4	7.	h7—h6[
8. Lfl—d3	8.	Lg6:d3
9. Ddl :d3	9.	Dd8—c7t	in beli
se je znašel v nekoliko šibkejši poziciji.
Rešitev problema št. G.
I.
1.	Ld5-b3
2. Sc5—e4 ali: a4
3. S mat.
1. ...
2.	Sc5—a4 itd.
II.
1. Lc2:b3 ali Lc2 poljubno.
2. poljubno.
1. a4Xb3
Problem št. 7.
n b c d e / (f h
Sf * lfl
q h
Boli: Ke 1, Db 5, pešci: d6, e6, f6, h5. Črni: Ke 8, Tc 6, pešca: b6, b7.
IZ UREDNIŠTVA
Današnja številka je izšla točno 6. t. m. Kot rečeno, bo odslej »Naša volja« redno izhajala vsakega 6. in 20. v mesecu. Izjemo bodo tvorile le dvojne številke. Prispevke za vsako številko je treba poslati najkasneje do 1. oziroma do 14. v mesecu, ker sicer ne pridejo v poštev. Pridno dopisujte!
Iz urednikove pošte
živan Zun, Ljubljana: Pošlji še kaj!
Kirn Milan, Notr. Gorice: Oglasi se v uredništvu !
Ica, Novo mesto: Le potrudi se še nadalje! Oceno ti sporočim pismeno. Javi naslov!
Karo, Kranj: Piši! Ne pozabi na »Našo voljo!«
Ljubo Sire, Kranj: Pridno nadaljuj! Pošlji kaj v srbohrvaščini!
Vavpetič Karel, Kamnik: Kaj je s Teboj?
Milka Otovic, Radovljica: Oglasi se!
Rožanski, St. Jakob na Koroškem: Hvala! Nadaljuj!
Nada, Ljubljana: Le dalje!
Tamirov, Ljubljana: Ne odnehaj!
Stanko Runovc, Stara vas: Se kaj!
Hočevar Josip, Kranj: Kar pošiljaj!
J. O., Ptuj: Piši, piši!
Časar Franjo, Dokležovje: Iskrena hvala za poslano! Prosim!
K. M., Ljubljana: Kaj novega!
Ivanka C., Murska Sobota: Uspešno! Ne odnehaj!
Vinko in Milena Dobrič, Ljubljana: Hvala! Korajža velja!
Miroslav Gruden, Celje: želim si Tvojega peresa! še v bodoče!
Pavla S., Kranj: »Naša volja« Te čaka!
Rado Jamnik, Novo mesto: Zadovoljen' Kar pošlji!
Stanislava Rozman, Ljubljana: Dobro Je! Spomni se!#
Kdor želi pismenega odgovora, naj sporoči! Uredništvo vsakomur rado odgovori. Naj bo »Naša volja« res mladinsko glasilo. Ne bojte se kritike! Ta nikomur ne bo škodovala! Pozdravljeni! Čuvajmo Jugoslavijo!
Urednik.
MiroriaV ^Matrfi^ tTretl^ 'dvakrat mesečno. Letna naročnina 12 Din. — Tzdaja in odgovarja za Narodno obrambno tiskovno zadrugo, r. a. z o. Miroslav Matelič. Urcdnibtvo m uprava v Ljubljani, Selonburgova 3/1. Tel. 21-09. Pošt. ček. rač. št. 17088. Tiska tiskarna Merkur d. d. lOtmar Mihalek). .Vei y Ljubljani
|