Boj na Kovačiču (črtiea iz narave; spisal Janko Barlfe.) \j "S&štL (Eonec.) ^^ailo je nekega lepega, poletnega jutra. Zlato solnčece je ravno izhajalo izza ^^ra hrvatskih goni, srebrna rosa se je blestela po travi v čarobnih bojah, kakor dragi biseri, cvetice vzdigovale so svoje zaspane glavice, ptički so se ogla- ševali —-------vsa narava seje budila k novemu življenjii. Tudi mravlje v mrav- ljišči, v smrekovem gozdiei, so se vže prebudile. Odrinile so težke zapahe — smre-kove iglice — s katerimi so sinoči zagradile vrata, da počinejo mirno, utrdivši se pred napadi nepozvanega sovražnika in četa raravelj se je pokazala na površji raravljišča, porazgovorila in posvetovala se popreje, kam da gredo, potem se pa porazdelila na pojedine strani. Tu ste korakali dve, tu so stopale tri, tu jedna, kakor so vže mislile, da bode lov in pa koliko močij bode treba. Spremljevali bodemo sarao jedno. Naš junakinja poslovivši se od svojih to-varišic, mahnila jo je po stezici naravnost na Kovažič. Tudi njej je bilo všeč lepo jutro. Postala je po večkrat, ogledala se okoli in včasi napela svoje junaške prsi, udihajoč v se sveži jutranji zrak. Skrbno je vse preiskala, vender jej je bil ves trud nekako zaman. Dolgo je vže korakala, da se jej ni nič posebnega pripetilo in vže je mislila, da bode denašnji lov zaman. ko je zagledala nekaj, kar jej je dalo novih močij v utrujene ude. Oj, .da ste jo videli, dragi prijateljčki moji, kako si je raela svoje velike oči, kako veselo in nemirno je mahala s spretnima tipal-nieama, kako junaško je stopala zdaj sem, zdaj tja — izvestno bi pogodili, da je našla nekaj posebnega. In res je bilo nekaj posebnega za mravljinji želodček, ali kaj govorim za njeni želodček, saj so mravlje jako nesebifne, one skrbe več za svojo dvžavieo, nego li za sebe pojedinee — bilo je nekaj posebnega za vse rarav- ljišče črnih mravelj v smrekovem gozdku, doli za Kovačičem — bila je velika, debela, tolsta, rejena — goseniea. Ravno tam, kjer se Kovaeie vže proti travniku nagiba, ležala je na stezici gosenica, ležala je mirno, kakor bi ne bilo vee iskrice življenja v njej. Pogledala jo je naša junakinja z jedne strani, pogledala z druge, pomajala z glavo in se krepko postavila pred njo, rekoč: — nKosraata kapa! ta pa ne bode slaba! Takega lova vže dolgo ni bilo!" — Ni dolgo premišljevala, kaj naj stori, znala je, da sama pri takej orjakinji ničesar ne opravi, da treba več in pa krepkih moeij in se vže hoče vrniti, da privede s seboj celo četo tovarišic, junakinj, kakor je ona — kar prikoraca za nebodigatreba, z nasprotne strani veselo in pogumno njena največja sovražnica — rujava mravlja — oborožena od pete do glave. Aha! čitateljčki moji dragi, ta je lepa, kaj ne? Umaknila se bode naša ju-nakinja mjavej mravlji, raislite si, umaknila se bode lepo tiho, da jo sovražnica niti opazila ne bode. a doma lehko poreče, da ni ničesar ulovila, saj videl jo od njenih nobeden ni, in če je ravno treba pa še kakega kleka ulovi, saj je solnee še visoko. Mislite? Nepoznate vi naše junakinje! Mravlje groze ne poznajo in raje dado glavo, kakor pa, da bi se morale umakniti. Tako je bilo tudi zdaj. Naša junakinja za-gledavši svojo sovražnieo, pristopila je korenjaško k njej in jej rekla: ,,Kakor vidim, si na lovu prijateljiea?" nDa, odšla sem, da kaj ulovim in nisem se varala; evo, mastne pečenke!" — odgovovila jej je ponosno njena na-sprotniea in pokazala na goseuico. ,,Pa vender, menda ne misliš te le goseuice, ka-li?" ,,Prav to, prav to! Mastna bode, kaj ne?" ,,Mastna bode, raastna, vender zdi se mi, da si ti ne bodeš z njo mastila svojih brk! Vedi, ta gosenica je vže davno raoja, pa ti še jedenkrat prav iskreuo povem, da se kar nosi, od koder si prišla in si išei druge pečenke!" —dejala jej je naša junakinja, dosti mirno, ali odločno. ,,Ha, ha, ha! jaz naj se nosim, jaz?" — Zakričala je rujava mravlja: ,,Oj ti zgaga črna, zamorska, povej mi popreje, kdo ti je pa dal oblast, da mi bodeš jemala plen, ki je tako moj, kakor tvoj?" —• „Jezik za zobe, rujavka rujava! in pa tiho se nosi, drugaee —--------" In ni še raogla zgovoriti uaša junakinja, vže so jo popale krepke klešče njene nasprotnice. Vender tudi ona je bila korenjakinja in se krepko branila. Dolgo sta se metale a nobena ni mogla premagati drage. Naposled se je vender našej juna-kinji posrečilo, da je svojej nasprotnici zasadila v bedro svoje krepke klešče in jej odtrgala prvo nogo. Ali tudi oua ni ostala brez rane, ker dokler se je ona pripognila, zasadila je njena nasprotaiea svoje klešče v njen hrbet in jo ranila; vender je bila rana na srečo lahka, da-si jo je zelo bolelo. Zdaj je boj prenehal, ker sta bili obe tako utrujeni, da se nista mogli dalje bojevati, poeivali sta ne daleč druga od druge iu se srdito raerile se svojimi velikimi očmi. Spoznali sta, da po-trebujete pomoči iu poraoči ni bilo blizu, trebalo je po njo. BTvoja vže ne bode!" — dejala je srdito rujavka. nTvoja tudi ne!" — odgovorila jej je naša črna junakinja. nBodemo videli!" —vzkliknila je rujavka in počasi odkrevsala s peterimi no-gami proti svojemu mravljišču, katero jej je bilo itak bližje, kakor črnej njeno. Podkurila je pa tudi naša junakinja pete, da čira preje pride po pomoč v mrav-ljišče črnih mravelj, v smrekovem gozdku, doli za Kovačičem. * * * ,,To je predrzno — kaj takega se ni še dogodilo — —• pa vam bodemo vže pokazale rujavke rujave!" — kričala je v jednej sapi naša junakinja, prišedši zelo naporuo — ker rana jo je zelo skelela — do domačega mravljišča. — ,,Pokazale jim bodemo, pokazale — vse jih zatremo v onein njihoFem gnezdu — vse!" — Kaj pa je sestra, kaj ? Kaj se je pripetilo ?" obsule so jo popraševaje, njene tovarišice. ,,Premislite si, predrage, taka hudobija. To je tatvina, rop. razžalenje vsega našega mravljišča! Zatreti jih moramo vse do zadnje — zatreti — vse — vse--------!" „1 kaj pa je? Kaj se je pripetilo?" BPoslušajte rae in oborožite se! Takoj gremo, saj izvestno vem, da bode ona rujavka tudi svoje pripeljala. Šla sem vam na lov, gledala, iskala — vse zaman! — dolgo časa nisem mogla ničesar dobiti. Vender moje veselje je bilo tem ve&je, ko sem po dolgem trudu dobila ogromno gosenico, sestre, hm — to vam je pečenka — take nismo še nikdar privlekle v naše slavno rnravljišče. Hotela sem se vže obroiti, da vam donesem veselo novico in da pripeljem krdelo tovarišic, da jo odvlečemo domov, — kar jo prinese škrat jeduo izmej onih grdih rujavk tam izpod Kovaeiča. Pa veste, da je bila predrzna! Postavi se lepo tja pred gosenico — baš kakor da mene niti tam ni — in mi začne pripovedovati nekaj o mastnej pečenki. Lehko si mislite, da me je pogrelo, ko mi ta spaka rajava pravi, da je gosenica njena. Zgrabili sva se in se dolgo metale, jaz sem jej odtrgala sicer nogo. vender tudi ona mi je zasadila klešče v hrbet, ali kaj to, pripeljala bode izvestno se seboj četo svojcev in odvlekli bodejo gosenico domov. Moremo li do-pustiti tako sramoto, sestre? — Ne, nikdar ne, ona rujavka nam ne bode plena odvzeinala — zatorej tovarišice v boj na one rujave razbojnice, v boj za našo čast in naše slavao mravljišče." ,,V boj, v boj!" — kričalo je sto grl — nv boj, stremo jih vse one rujavke rujave, rešimo čast iu pa naše slavno mravijišče. V boj, v boj!" — Niso se dolgo pripravljale. Za nekoliko minut korakala je ogromna eeta samih ,,po izbor" junakov po stezici na Kovačič. Z njimi je šla tudi naša junakinja, katero so lepo obvezale ia jo tri tovarišice na rame vzele, da jim je pot kazala. Junaško so korakale in skoraj prišle do mesta, kjer je gosenica Iežala. Naša junakinja se ni varala, ko je dejala, da bodejo tudi nijavke vže tamkaj, ker so prednje straže naz-nanile, da je rujavk okolo gosenice kakor listja in trave. Seveda njih mravljišfie je bilo bliže, pa so tudi popreje prispele. Niso se naše junakinje dolgo posvetovale, nego z glasnirn ki'ikom so udarile na svoje sovražnice. Te so bile vže pripravljene na napad, spoprijele so se krepko — začel se je liud boj — mesarsko klanje — To vam je bil boj, predragi! Sarae junakinje so se bojevale in vsaka izmej njih se je bojevala ne samo za-se, nego za čast svojega mravljišča. Tu sta se dve metale tam je jedno krdelo navaljevalo na diugo, tu so jedtio povse pohodile, tam je tekala sirota, ki je v boji izgubila tipalnici, sirota ni več poznala steze, ni raz-ločevala prijatelja od neprijatelja, tii zopet se je gibalo telo brez glave — — povsod je bilo ranjeneev, povsod je gospodarila grozna srart. Glasniki so tekali od bojišča k jednemu in drugerau mravljišču, in nova krdela, ki so prihajala od obeh stranij, zamenjavala so padle v junaškem boji ter donašala onemoglim novih močij. Solnce je pošiljalo žalostno sto in sto zlatih žarko? na bojišče, kakor da bi tudi ono žalovalo, ker mora pasti toliko hrabrih in junaških sester iz obeh mrav-ljišč v boji znradi jedne gosenice. Tudi ptičiee. katere so popreje tako lepo po-pevale v gozdku za Kovaeičem potihnile so in cvetličice, katere so rastle blizu groz-nega bojišea, stresale so boječe se svojimi dehtečimi glavcami, bale so se tudi one boja, kateri je še vedno besnil. Solnce se je pomaknilo vže daleč na modrem nebu in se približevalo vrhuncem gora, a boj je le še vedno divjal. Zdaj so bile na jednej strani močnejše sile, zdaj na drugej. Pomaknile so se v boji vže preeej daleč od prvotnega bojišča in skoraj, da so bile črne mravlje zmagovalke. A kaj se je pa v tem zgodilo? Gosenica, velika, debela, tolsta, rejena go-seniea ni bila mrtva, le preobjela se je mladega, svežega listja, in s polniin že-lodcem sladko zaspala. Spala bi morda še dolgo in kdo ve, kaj lepega sanjala, da je ni naposled vender le probudil bojni krik, rožlanje orožja in upitje ranjenih mravelj. Povzdignila je svojo debelo, nerodno glavo. pogledala oprezno okoli sebe, zagledala množino ubitih iii ranjenih, a v daljini kivavi boj, pa si je mislila v svojej goseničjej butici: ,,Najbolje bode pač, da se še za časa poberem, kdo ve, kaj bi se še lehko pripetilo! ¦' — in prestavljala je svojc ogromno, debelo telo na onih kratkih nožicah tja na drugo stran, kjer je mislila, da bode varnejša. In prav je napravila kumica, kdo ve, kaj bi se še lchko zgodilo? Spušealo se je zlato solnčeee počasi za gore, a na zemljo spušeal se je tihi polumrak. Boj na Kovačiču je ponehaval — mravljara so sile pešale. Obe strani ste stali kakor skala, zdaj so zmagovale te, zdaj zopet druge — uaposled je pa vender sil zmanjkalo.-------boj je ostal neodločen. Počasi so se vraeevale jedne in druge, tožno, tilio, brez pleiia vsaka v svoje inravljišče. Niso se vračale kot zmagalke, č-ast njihova je bila vender rešena — borile so se kakor levinje. In v tiho spanje zagrnila je mravijišče iu utmjene ujene prebivalke prekrasna poletna noe------------- Izza gora je pa priplaval mesec in razsvetljeval se svojo bledo svetlobo lepi božji svet. Tudi na Kovačič posijal je na denašnje bojišče, posijal je na nebrojao število grobov--------•— Ker: ,,Po polji leže, junaške vrste Ko gozd poražeu, Posečen enkrat, ne bo vee košat, Ne Tjo vec zelen."