Katolišk cerkven list.
Danica izhaja 1.. 10. in 20. dne vsaciga mesca na celi poli, in velja po pošti /.a celo leto 3 srbi.. za pol leta 1 cld <»0 kr. . v uVkaraici sprejemana na leto 2 gld. tiO kr. in na pol leta 1 cM. 30 kr.. ako uni dnevi zadenejo v nedeljo ali praznik, izide Danica dan poprej.
Tečaj XVI.	V Ljubljani 1. maliga travna 1863.	Li*t 10.
Veliki
Jezus Kristus. Božje Jagnje, Svojo t veto glavo r.agnc, In od strašnih bolečin \ merje Božji ljubi JSin.
Dva moža ga pokopala. Križan ga sta v skalo djala; Al — ko pride tretji dan. Jezus ni več pokopan.
Ko je zora zasijala. Se razpoči terda skala. Angel kamen odvali. Nazarenčan spet zi\i.
Skupaj potva drušina blaga. Sveto pismo tuje razlaga. Dela njima .»ladek čas; Kmal so prišli v bližnjo vas.
Rada l>i pri seb' (ia vstav la. Ptujc pa dalje se napravlja; Tu porij . — se opoči ! Mu Kleofa govori.
Vsi pri mizi skup sedijo, kiuh pred piujca položijo; In ko vzame ga v rok»-. \ roce njima je serce.
Magdalena Ga je vid'la.	Zvesto ptujca ogledvaje.
V vertu srečna z Njim 6e snidla.	Ko njinia kruli z roke daje
Vidle so Ga tud žene.	Berž spoznala sta oba
Ki so preč od groba šle.	Ljubiga Zveličarja.
Tisti dan popoldne gresta Dva učenca ven iz mesta. Med pogovori po pot' — K njima se pridruž' Gospod.
Milo Jezus ju pozdravi. In prijazno njima pravi: Kaj se pogovarjata? Kaj sta tako žalostna?
Ona nista ga spoznala . Žalostna pripoved vala. De je križan Božji Sin. De je vmerl mož bolečin
Jezus zgine . vse pustita — In v Jeruzalem hitita Pravit, de jima Gospod Sc prikazal je na pot .
Ko sta pripovedovala. Kak de Njega sta spoznala. Ze pred njimi sam stoji Jezus, ki je vstal. živi.
Grob odpert je — aleluja! Kes vstal je — aleluja.' Jezus več v grobu ni: Aleluja — On živi !
Ant. Namre.
Pogovor dveh protestantov od Iai-trovih naukov.
Poleg nemškiga. — Spisuje Marešič.
Deseti pogovor.
0<i zakona in od deviškigar samskiga stanu (ealibat.)
A. Od zakona.
Bogoljub. Komaj sim te čakal; povej mi. kaj ti brani
katoličan postati ? Vilko. Katoličani zakonskiga stanu ne spoštujejo. B. Kaj praviš? Bolj ga spoštujejo od nas Luteranov. V. Molči vender!
B. Imamo mi zakon za zakrament?
V. Tega ne. pa pravimo, de je prav dober.
B. Katoličani imajo zakon za zakrament. tedaj za svet
stan, kako zamoreš reči, dc ga nič ne časte? V. Zakon vender le ni zakrament.
B. Ko bi tudi ne bil zakrament, vender ga katoličani bolj spoštujejo, kakor pa mi Luterani. Katoličani verujejo.
tle je Jezus zakon v zakrament povzdignil. mi pa le terdimo, de je dober. Luter je tudi veroval, de je dober, pa jc tudi veroval, de je zakrament.
V. Me hočeš za norca imeti ?
B. Ac, starče, ne; sam beri v njegovih spisih. Tu imaš ceterti zvezek, glej stran 134. a. beri. kaj on l;»2s v pridigi, razlagaje 24. pogl. pervih Mozcsovih bukev, od zakona piše.
V. — ..Tukaj je Abraham, to je: Bog mu naroči ženo. in pošlje po njo v ptujo deželo; to je. de Pavel Kfežanam pravi: Njegova nevesta se imenuje katoliška cerkev, kajti zakonski stan je zakrament in duhovna razlaga kristusa in njegoviga keršanstva. dc smo telo s kristusam."
B. Se bolj umevno govori Luter v svoji pridigi od zakonskima stanu, (»lej pervi zvezek stran ltiW».
V. Res, tu je !
F kako se začne?
V. ..t.ovor od zakonskiga stanu predelan in popravljen po Martinu Lutru, leta 1519."
B. Luter je poprej nekaj od zakonskiga stann govoril, in zdaj hoče, kar sain veli, to popraviti, če«ar ni prej prav razložil. V sredi strani 17(1. b začni.
V. ..Pervič, de je zakon za k rameni. Zakrament jc pa sveto znamnje, ktero pomeni nekaj druziga. duhovno, •sveto, nebeško in večno reč; kakor voda sv. kersta. ce jo duhoven ua otroka vlije, pomeni sveto, božjo, večno guado, ki je vlita v dušo iu telo tega otroka, iu izbriše izvirni greh. de jc tii kraljestvo Božje v njem . . . tako je tudi zakonski stari zakrament."
B. I.ej, striče, naš prenarejavec uči. de jc kakor ken-t. tako tudi zakon zakrament. Al ne uči tega tudi sv. Pavel v svojim listu do Kfežanov 5. pogl.?
V. Zakaj pa prepoveduje rimska cerkev zakonski stan. ali se ženiti?
B kaj ni zankonskih ljudi pri katoličanih? ali teh ujih duhovni ne blagoslovijo ?
V. De, de!
- • . *
B. Je tedej gola laz, de rimska cerkev zakon prepoveduje
V. Vendar ga pa prepoveduje svojim duhovnam9
B. Od deviškiga ali s a ms k iga staiui (colibat.)
B. Dobro poslušaj, Vilko! katoliška cerkev veli: kdor hoče. v duhovski stan priti, mora skleniti, de se nc ženi. Ona nc sili, dc bi inogcl kdo v duhovski stan stopiti, in kdor hoče biti duhoven, že ve naprej, de se ne sn e ženiti. — Zakaj se toliko vpije zoper sebitni stan. ki se imenuje colibat, slovensko pa uezaročeni stan. t'e bi, postavim, v kaki deželi služba bila. v ktero bi kralj le take osebe zbiral, kterc se nočejo ženiti, bi taka služba nc bila zu zakona latue. pa
bi bilo vse pri kraji, bi si tedaj le takih služb iskali, v kterih bi oženjeni smeli bili.
V. Pa je krivično, de He nekterim ljudem zakon prepoveduje.
B. Ali sili katoliška cerkev le eniga človeka, de naj se poda v staii, v kteriai mu je zakon prepovedan? Xe vem, kako se more tukaj najti krivica ? Postavim : kralj da oznaniti ali klicati, de vsi tisti, kteri hočejo k njemu priti v službo, morajo celo svoje življenje pri njem ostati, in se ue tonejo nikoli ženiti; — bi bila to krivica? Nikakor ne! Vsak naj premisli pogoje, po kterih zamore priti v službo, iu vsakimu je na voljo, se podali v službo ali pa ne.
V. Kaj taciga ue more noben človek obljubiti.
B. Tak uaj ue gre v duhovski stan.
V. Če se tudi obljubi, pa se ne spolnuje, ker ni mogoče.
B. Kaj praviš, Vilko! Tako! Ti ne zaničuješ in ne preklinjaš le vse katoliške duhovšinc, ktero take gerde pregrehe dolžiš, ti psuješ tudi sv. Pavla, sv. Janeza evangelista. Kaj nam ne pripoveduje zgodba, »te sta oba deviško živela. \e veš, kaj sv. Pavel sam od sebe govori ?
V. Xe spomnim se.
B. Dajva brali iz sv. Pavla, kar se sem prilega. V svo-jnii pervim listu do Korinčanov pogl. 7. pravi, de je Uubro človeku v nezakonskim življenji biti, de naj se pa ženijo iu možijo, de se nečisto zivljeuje od verne. V 7. verslici pa piše: ..Želim, dc hi bili vi vsi, kakor jest;~ sv. Pavel je bil neožeujcii; zalo je pristavil: „Jest pa pravim neoženjeiiim in vdovam: dobro je, če tako ostanejo. kakor jesi." ( ni tedej, kleri terdijo, de se ne more či>to živeli, nimajo iluha sv. Pavla; in ta apostelj pravi na koncu imenovanima poglavja: Menim pa, de tudi jest božjiga duha imam.4* Taki ljudje zaničujejo čast sv. Pavla, ki je ncoženjen živel, psujejo čast vsih neožeujeuib in vsih vdov, in odkriloserčuo spoznam, de tak človek je pred mojimi očmi zveržek in spaka, kteri terdi. dc se nc da zderzljivo živeti. Kakošno misel ima taki od uezaročeuih ali od vdov? Kaj si moramo od taciga misliti, kteri terdi, de se ne da čisto živeti? De je sv. . . . Kaj bi si zamogli od mož misliti, kteri bi ue mogli eno leto zderzljivo živeti? Iu če je to mogoče. zakaj nc ludi dve, tri itd.? Tu se dajo porabili besede, ktere je Jezus v ozir nezavezanih govoril: ..Ne umejo vsi te besede, ampak le ti, kteriin je dano." Mat. 1*J. 11. — lločeš še pričati, de ni mogoče zderž-Ijivo živeli ?
V. Bog obvaruj! rad bi vender le vedil. zakaj de se ne smejo ženiti katoliški duhovni?
B. Zakaj se pa vojaki, dokler so vojaki, lir smejo žeu.li?
V. Ker kralji ali cesarji vedo, de soldat neozenjen je serč-uiši v vsim. iu nar bolj pripravljen, svoje življenje dati za domovino. Iločejo. de soldat ue suie nobene skerbi imeti, ktere zakon naklada.
B. In sv. Pavel pravi v li>iu do Korinčanov (7. 32): ..Želim. de hi bili vi brc^ skerbi. Kdor nima žene, skerbi le. kar je (iospodoviga, kako bi Bogu dopadel, kdor pa ženo ima, skerbi za lo, kar je od sveta, kako bi /eni dopadel. in jc razdeljen.** Ko bi sv. Pavel zdaj prišel na svei. komu bi hvalo dal, ncozenjenim katoliškim duhovnam. ali pa našim ozenjenim pridigarjem?
V. Ha. ha! To naj naši pridigarji povedo; ne bom odgovora za nje dajal.
B Kako tedaj zamoremo katoliški cerkvi zameriti, de ne spejme iiot^aiga v duhovski stan. ako ne obljubi, de bo sebilno, čislo živel? De se zamore zderžljivo živeli, se vidi iz besed sv. Pavla. — Ker niso oženjeni katoliški duhovni, zalo so tako serčni. de radi svoje življenje pri nalezljivih boleznih v uevaruost dado, in med umirajočimi iu merljivimi se sprehajajo, de bi umirajo-
čim stregli. In če se pri kugi, koleri vsak, še prijatel iu sorojak, o^ibije hiše, v kteri kuga davi, se nje katoliški duhoven ue ogiblje. Tako ae j« pred nekimi leti godilo v Ameriki, ko je kolera divjala; le katoliški duhovni so serčno hodili v vse hiše, in ti ves kakor jest, tega niso storili protestanški misijonarji. Že večkrat sim slišal od tacih prečuduih del katoliških duhovnov. — Zakaj pa naši pastorji tako ne delajo? Zato, ker gospa žena, Katerca k možu pastorju stopi in vpije nad njim: Ljubi inož, varuj svoje življenje, kaj bo, če umerješ. reva ostanem! In tako ostane doma skrit. Al pa otroci pastorjevi k svojimu očetu pastorju pritečejo, rekoči: Ate, doma bodite, de ne umerjete! In doma ostane. — Boš li zdaj katoliški cerkvi odpustil, de svojim duhovuam zakon prepove ? V. Moram odpustiti, ko nobeniga ne sili, de naj bo da-
hoven. Pa jih je, kteri obljube ne spolnujejo? B. Med nebeškimi angeli so bili tudi nekteri uezvesti, in ined 12 aposteljni je bil Juda; zato pa ni nič reči zoper ostale zveste angele, nič zoper druzih II apostelj-nov skleniti. Ce se duhoven pregreši zoper svoj stan, io njega zadene, le neumni, hudobni ljudje hudobo eniga na vse duhovne zvernejo. Dalje moraš vediti, de se veliko veliko laže zoper katoličane, kakor zoper njih nauke, tako zoper njih duhovne. In če bi se dansi katoliški duhoven pregrešil, bi bil na potu, po kterim so naši pervi preuarejavci Luter, Kal vin iu Cvingli hodili. Lej, Vilko, protestanti bi mogli tedaj take duhovne v časti imeti, ne pa jih grajati: katoliška cerkev take duhovne geido gleda. — Dalje katoliški duhoven, če tudi nezderžljiv, ue preuareja sv. vere, temuč uči, kar je Jezus učil. Luter, Kalvin, Cvingli so bili tudi katoliški duhovni, pa njih razuzdauost jih je tako dalječ zapeljala, de so se ženili, in drugo, ne Jezusovo vero učili.
V. Prav imaš, mi bi mogli naše gospode reformatorje grajati. B. Imaš še kaj ugovarjati ? V. Je še nekaj prav tehtniga. —
]%€koliho moflroslovslta•
(Dalje.)
Ta resnica je tako gotova, da so jo narodi vsih časov in vsih krajev priznavali, kakor nam njihna zgodovina spričuje. Tudi ajdovski modrijani so jo premišljevali in dokazovali, kar je vsakemu znano, ki je kedaj čital rimske in gerške klasike. Ciceron (Laelus ad Pom-ponium Atticum, IV. 13. de amicitia; Cato Major de seneetute ad T. Poinponium Atticum c. 23; {Jusat. Tusc. I. I. 14 Kseuofon (^Memorab. IV. 3. Cyrop. VIII. 7. 19) govorita o tej resnici.
ko bi duša ne bila nevmerjoča, bi še uzora duše iu pa nevmerjočnosti človek ne iinel. zakaj človek si ne more uobene reči predstavljati, ktera mu ni ali neposrednje ali pa saj posreduje po nasledkih svoje delavnosti ali pa bivanja oglasila. Sicer govorijo nekteri o prirojenih uzorih. pa če človek vzroke vseverstnih uzorov premišljuje, se prepriča, da nima nijenega uzora. kterega bi ne bil po enem svojih pel počutkov posnel, ali se ga pa po neposledujem dušnem gledanji zavedel. Človek si zna sicer krive predstave snovati, kakor so si n. p. Kimljanje s Sfinkso stvar mislili, ki je imela levove noge in trebuh, dekliške pa persa in glavo, pa vendar je mogel človek posamezne dele krive svoje predstave po enem svojih počutkov si pridobiti.
Svet, ki je čisto in zgolj iz tvarine, in se vedno spreminja, človeku uzora duše in nevmerjočnosti posoditi ni mogel, ker sam niina nič dušnega in uevmerjočega. Ce pa človek uima od sveta tega uzora, tedaj ga mora od lastuc duše imeti. ker več stvari pred nebom ni. Duh člo-
veški premišljuje svoje lastne djanja , in se zavoljo lastnosti svojih opravil sam za uevmerjočega spozna.
Ko bi človek nad vsem dvomil, bi vendar nad svojo lastno dušo dvomiti ne mogel, kajti tisti, ki ga ni. tudi dvomiti ne more. — Če pa je človek, tedaj mora tudi on, kakor vsaka druga stvar, svoj začetek imeti, kajti, ko bi ne bilo bitja, ki nima začetka, tedaj bi tudi druge stvari »e ue bile mogle začeti, iu ta začetek vsega, kar je. je Bog.
Nerazrešljivo bi bilo vprašanje: „kaj je bdo poprej, puta ali jajce?" ako bi Boga ne bilo; strašna tema bi obdajala naš in vsih stvari začetek, cilj in konec, ako bi luč te resnice tako svitlo ne gorela. Slep bi mogel biti. ki bi ne videl neskončno modrega Stvarnika v tako modro vravnaueui stvarjenji, in gluh, ki bi ue slišal, kako cela narava neprenehoma svojemu Stvarniku slavne pesme prepeva.
C'e je pa Bog vse stvaril, in On vse ohrani in vlada, ali Ga nismo dolžni tedaj tudi častiti; če mi in celi svet na podlagi njegove volje (kajti naturne postave niso drugo, kakor izraz volje Božje) slonimo, nam ni li potrebno. Njemu se priporočati, da bi nam bil milostljiv ? Gotovo! Kdo pa nas uči, kako Boga častimo, kakor vera? Kdo nam kaže pot v našo pravo domovino, če nc vera? Kako smo kos edino potrebno doseči, če ue poznamo pripomočkov, to je, če nimamo vere ? — Vera je tedaj vsakemu neogibno potrebna, ker uijeden noče večno nesrečen biti. —
Tote dve resuici, dragi moj! globoko premišljuj, ter si misli, da si na smertni postelji, potem pa piši. kaj je Tvoje serce pri tem premišljevanji občutilo.
Svojemu	prijatelju
V Jarenini 5. sušca 18G3.	J. S.
Maf ie honhortlal? — Mlin na sapo. —
Bog mi pomagaj! reče Sanho, nisim li Vaše milosti dovelj nagov rjal, de pazite, kuj storite; de so to mlini na sapo. in de kdor tega ne nme, gotovo kaj taciga v glavi imeti mora.
Iton IfuU-ote k. I>uk. 8. fogl. —
Dunajski cerkveni časnik je, ni dolgo tega, v spisu „Kin prophetisches Bild gevvisser Journalisten" neko staro resnico na dau poslal, ki se tako-le glasi: Je neko pleme ljudi, ki že zdavnej na svetu po verhu plava, to jc, neka trohljiva, prepirljiva derhal, ošabna, požrešna, napčna, prevzetna, nesramna, ktera brez vsiga prida zemljo tlači. Pa ta žlota izvali zvijač in prepira brez števila in mere. Zavita v častito ime „čednosti" se sprehaja s privihanimi obcrvimi iu dolgimi bradami iu skriva pod hinavsko ime-nitnostjo nar zauičljivše vedenje, ravno tako kot igravec (kon.ediaut) na 9Vojim tragičnim odru, kteri, če mu šetno izpred obraza in pa škerlatasti plajš vzameš, druziga prav nič ni. kot neko ubogo človeče, za sedem drahem najeto, de se junaka dela. In taka derhal je. ki na ves svet za-sramljivo uamigljava, ki govori, ko bi otrobe vezala, in drugo derhal lahkovernih mladih šterkavcov okoli sebe nabira in ji čudo in čudo zastran čednosti kvasi. Nar hujši je pa še, de taka versta ljudi, ki je veči del brez vse veljave v svojim očitnim iti v domačim življerii, in po tem takim tudi nar uepotrebniši stvar na svetu; vender pa vse druge opravlja, na kupe strupenih sulic vanje spuša in z nar bodljivšimi besedami svojiga bližnjiga ogloduje. Kdor se zna nar bolj prešerno dreti in nar nesramuiši psovati. je — poglavitna oseba.4' Tako popisuje v drugi polovici druziga stoletja po Kristusu satirikar Lucijan sotiške in retorične derhali svojiga veka, in da bi prav za prav rekli, tudi podobo sedaujih vekačev iu pisačev. Naj pa svoje terjenje razjasuemo.
Že dosti in dosti in bi rekli, že tudi preveč se je za-
stran avstrijanskiga konkordata pisarilo in jezljalo. Psovali so ga nekteri njegovih naskakovavcov „mcduzino glavo.4' — Kaj pa je „meduzina glava ?" si bo gotovo kak čitatelj Zgodnje Danice" mislil. Kratki odgovor mu bodi: ..Nekdanji paganski pesniki iu pisniki so kvasili, de je to bila s kačami opletena glava neke kraljeve hčere, ki ji je bilo ime .,Meduza," odsekal pa jej jo je bil kraljevič Perzej in jo bojni inaliknji Minervi v dar podal, ta pa jc to glavo za gerb v svoj škit vzela, loiela je pa glava to strašno lastnost, de je vsakter, ki jo je le pogledal, pri tisti priči okauinil. Iu lej! tej podobi so nekteri, pa še tako iineno-vaui katoličani, ..koukordat" ali pogodbo, ki jo je nar vikši duhovska in pa nar vikši deželska oblast med seboj storila, primerjati se prederzuili. — Lepi ..rešpekt" proti veliki straži! — Sicer so ti moderni vitezi ali prav za prav konkordatov i naskakovavci začasno umolknili, kakor je bila ,,Danica" že lani v svojem 22. listu sporočila, ker je njihovo vedenje vsak bolj bistroumen in pa nepopačen katoličan po vrednosti sprejemal, in tudi njihovi Jurji s puso. ker jim zaslužene bunke niso odšle, so peruti obesili, pa prav za prav — za ter I se ta merčes vender še le ni.---
Kajti možiceljni tega plemena so lajnarjem enaki, ki zmiram po tistim redu svoje stare viže tako dolgo po mestnih ulicah krožijo, de se jih še sploh otročja derhal naveliča, na to pa kot kukavica utihnejo, jo pobrišejo. — pa se čez leto spet vernejo in svoje staro in enoglasno ..kuku! kuku!" od kraja začnejo. Tako kukanje se jc pred nekoliko dneini slišalo v dunajskim mestnim zboru ali seji. V tistim zboru, od kteriga je neki ud preveč umiga jezika se pre-derzno bahal, de bo celimu cesarstvu v zgled in ponos. — Pa skušnja nas jc prepričala, dc je gospodu neizrečeno spodletela	Bog nas vari obrekovanja, de ne bi bilo v
omenjenim zboru bistroumnih, učenih. vse časti vrednih in skoz in skoz katoličanskih življev; pa gola resnica jc tudi. de ravno tisti besedači, ki sanjajo, de ves svet ua njih solistične burke preži, niso druziga nič, kot zvesta — le begoča podoba sedanjiga turna dunajske stoljne cerkve sv Stefaua, — to je — brez glave. Napadel se jc. kakor smo omenili, spet koukordat, pa. kar se more slavnima zboru v posebno čast šteti, — brez vsiga ploskanja. Pa naj se reče, karkoli se hoče. mi smo več kot prepričani, de koukordatovi naskakovav ci gotov o nc vejo. — kaj de je koukordat, — ter so tistimi! greku enaki, ki je samo za tega voljo ime ..pravičuiga Aristida" dal na cepino za-čerkati, da naj se iz domovine prežene, ker jc Aristid namreč pravičen bil, ali pa tistim judam. ki so na vprašanje Pilatovo, ,,kaj de je Kristus hudiga storil?" le še bolj vpili: „Križan naj bo !" (Mat. 27. 23.) — Kaj pa je vender konkordat? — Cujte! mi bi rekli, dc mlin na sapo. Veste pa potlej, kaj de je mlin na sapo? Mlin na sapo jc tak mlin, ki se po sapi ravna, ki pa ravno s tem človeški rod z ljubo moko zalaga. Bila je pa gotovo bistroumna glava, ki je taki za človeške potrebe tako primerjen mlh izuajšla; nič inanj pa mislimo, so bile tudi tiste glave bistroumne, ki so avstrijanskim katoličanam primerjen konkordat, osnovale, in nadjamo se, de tega tudi nobeden pra-vičiu katoličan ne dvomi.
Najdemo pa v 8. poglavji slovečih knjig, ki ime ..Pre-umniga plemiča uiankaškiga Don <Juixota" ( Don - kožita) na čeli nosijo, černo na belim, dc pa mlin na sapo ni le samo koristen, teinuč de zna svojim protivuikam tudi zlo nevaren biti. Ta prigodba se pa tako-le veže: Don t^uitote in pa njegov škitarnik Sanho Pansa zagledata tri leset do štirdeset mlinov na sapo. Vidši jih, Don yuixotc reče svojimu škitarniku: Sreča se nam približuje, kot bi jo bila zaželela. Prijatel Sanho! vidiš li tam-lc trideset ali še več grozovitnih velikanov? te hočem napasti iu jih ugonobiti in s pridobljenim plemain se bova počela bogatiti. . . . Ktere
•) Poiche erano r*gioni di Perjema
velikane pa mislite Vi ? vpraša Sanho. — .,Tam-le une, odgovori njegov gospod, ki imajo tako dolge roke, de bi nektere tudi dve milji dosegle." — „,Te reči nama, reče Sanho, niso velikani, ampak mlini na sapo, in to kar Vi sa roke štejete, to ho veterniee, ki jih veter obrača, da mlinski kamen gonijo." — „ Velikani so, zavpije Don xote, spodbode svojiga konja, ki se je Rosinante zval, ter dirja nad domenjene velikane. Med tem ne vzdigne vetriček in obrača veterniee. Ko Don (Juiiote to zapazi, zarenči: „ln ko bi vi še več rok ntegali. kot nekdanji velikan Bria-rej plačali mi jo boste!" Xa to na vso moč spodbode Rosinanta iu v ves skok dirjaje prilomasti do perviga ve-terniga mlina, ter z vho močjo v veternico svojo sulico zabode; ali zdajci sapa ravno tako tudi na vso moč veternico zasute, de ^uizotovo sulico v hipu kot slamico prelomi. (Juixota pa in Kosiuauta tako po polji zabrusi, de sta vsih osem Hteguila. — Sanho, to vidši, naglo k svojima gospodu priteče, iu ga tako strašno zdelaniga najde, de kar uda ganiti ne premore, in kreiužljivo reče: „Bog mi pomagaj! nisim ii Vašo milosti dovelj nagovarjal, paziti, kaj de storile, ker to so mlini na sapo, in kdor tega ne umt. de gotovo kaj taciga v glavi imeti mora." —
Prav tako malo pa, ko z nekdanjimi Cervanti, veterin on mlini, se sme poskušati tudi z djanskim velikanam, ki mu je ..konkordat" iiue, kajti ou ima čverste in junaške roke. ki se ..resnica" zovejo, zato pa tudi gorje Don (Juiiotam, ki ga pod geslam ..nitimur in vetitum semper cupimusijue negata" napadajo in uaskakujejo, zagrabil jih bo. iu njihove strupene jezične in začerkaue sulice zmlinčil, ter jih z njihovim koujem vred, ki se ,.uapuh" imenuje, tako zadegal in poteptal, de bodo zoper lastno voljo ..mogocuvst" neke visoke previdnosti spoznati pri-moran*!
tPfjtefi ;#o Storeh*kem in t t opisi.
Iz IJuliljaiie. Vv. čč. oo. deliuitorji so po smerti ranjcega gosp. o. Kalista Omejca 23. u. m. prečast. o Malezija Volčiča, bivšega velikega definitorja, namestnika izvolili.
Is Smlednika, 15. sušca. I.etošnjo sredpostno nedeljo je zapisala naša fara v zlate bukve nepozabljivosti. Posebno slovesnost, ktera je ravno ta svet postni čas naj bolj primerna, smo obhajali to nedeljo. Bil je blagoslovljen ta dan nov križev pot, od kterega sim vam, dragi bravci zgodnje Danice, že v 18. listu lanskega leta omenil, da ho nam ga naš obče ljubljeni, za ozaljšanje Božje hiše skoz in skoz vneti visokočastiti gospod oče Anton liafnar v kratkem oskerbeli obljubili. Oskerbeli ho ga res, in ž njitn oveseli'i far mane mlade ino ntare, kteri so tudi z obilnimi darovi pripomogli k ti napravi. Bog naj stoterno poverite njih trud! Za to sveto opravilo so bili povabljeni visokočastiti gosp. oče Rajmund iz I.jubljane in še drugi sosednji duhovni. Privrelo je skupaj mnogo ljudstva iz domače iii tudi sosednjih duhovnij. Ob devetih dopoldan se je začela slovesnost. Xaj popred je bil sprevod, kteri se je razprostiral i/, duhovske hiše proti cerkvi. Naprej je sla šolska mladina s svojo zastavo; za šolsko mladino so nesli za to odbrani fantje podobe sv. križeviga pota po dva in dva \sako podobo, in Hprevod je končalo sedcin duhovnih gospodov. V cerkev pridši je bilo naj popred blagoslovljene. kakor je navadno pri takem svetem opravilu. Po tem je bila pridiga, v kteri so nam visokočastiti gosp. oče Rajmund prav iskreno govorili, kako pridno naj križev pot moiimo iu kakošue dobrote zadobimo, ako ga prav obiskujemo. llog daj da bi bili niarsiktero terdovratno serce ginili in ometi li! Po pridigi je bilo darovanje in potem slovesna sveta maša.
•) Velikanu ttrureju »e pravljica prilasiuje 304) rok.
Lep kinč je s tem zadobila naša veličastna, z izverst-nimi podobami že popred ozaljsana cerkev. Podobe novega križevega pota z okviri vred so po šest čevljev in pol visoke, po tri čevlje in pol široke, na platno z oljnatimi barvami po Furihovem načertu prav mično zmalane. Kdo pa je delal slike in okvire? Dobro zvedeni ljubljanski podobar, gosp. Leopold Gecelj, nam je preskerbel slike ali malarijo s Češkega; okvire pa je sam prav lično izrezal in pozlatil. Pokazal se je pri tem delu umetnega izrezovavca in ne prenapetega cenivca; za kar tudi posebno hvalo zasluži, in je vsim priporočen, kteri kaj takega potrebujejo. Z Bogom!
M. K. Selški.
Iz Železnikov. Tudi naša fara je praznovala dan ss. Cirila in Metoda zjutraj ob 9. uri s sv. mašo z blagoslovoma, popoldan ob 5. uri pa enako z večernicami. S tema sv. opraviloma sino ponlavili v duhovni zvezi z raz-uiini slovanskimi narodi slavna narodna apostola; — udje bratovščine imenovanih svetnikov, katerih naša okolica precej šteje, zamogli so zadostiti vzajemno sprejeti nalogi: biti uamreč ta dau ali v osmini v namen bratovščine pri sv. maši. Pri ti priliki pa smo tudi prosili Boga, naj bi hudi šibi bolezni in merjenja, s katerima nas je poslednji čas precej občutljivo tepel, milostuo od nas odvernil. — Mehka zima je sploh v naših krajih letos dovolj hudih nasledkov porodila. Marsikteri se je je sicer veselil, ne pomišljajoč pa, da vsaki čas zahteva svoje cvetke, in pozabivši slovenske prislovice, ki pravi: „inehka zima — dost' bolnikov, dost merlicev in dost' pogoriš." — Res se od vsih tih nesreč mnogo mnogo čuje. — Naj bi nam dobri Bog kaj kmali dal doživeti zopet bolj veselih časov! — Zdravo!
Rodoljub Podratitovski.
\ Celji, kakor pravi prijatels« list, se bo po naio-čilu mil. kneza škofa Jakopa Maksimilijana od 5. do 12. inal. serpana pri sv. Jožefu obhajala slovesna tisočletnica slovenskih aposteljnov hh. Cirila in Metoda. — Po beli nedelji, od 13. do 17. mal. travna bodo pri sv. Jožefu ob Celji duhovne vaje ali eksercicije za dekleta. Lepa priložnost za dobro velikonočno spoved! Tudi v Ljubljani je dosti tacih, ki bi jih bile potrebne, pa ne manj tacih, ki bi jih bili potrebni.
— V ravno ti cerkvi se je 9. u. m. god ss. Cirila in Metoda prav slovesno obhajal. Ob 10. je bila pridiga in potlej so imeli celjski prečastitljivi gospod opat Matija Vo-dušek peto sv. mašo z leviti. Prav dosti ljudstva je bilo prišlo na gorico, akoravno je snežilo in dežilo, da je bilo kaj.
Iz slov. Goric na Štajerskem. Bogoljuben domorodec iz mariborske okolice je prav Hveto misel razodel zavoljo ljudskih misijonov med našimi Slovenci lavantinske škofije, ki so nam res potrebni kot slepcu pogled. Ko pa potrebo ljudskih misijonov med Slovenci terdim, ne mislim h tem reči, da bi bili Slovenci zanemarjeni v tem, kar duhovno življenje tiče; ne. Bog ne daj tega misliti! temveč moram odkritoserčno reči, da ho Slovenci v duhovnem obziru izobraženeji memo drugih južnih Slovanov, kar nam dovoljno priča veliko število pobožuih in molitvenih knjig in njih obilno branje, lepo in miloglasno petje pri Božji službi, mnogotere bratovščine, Hkoro povsod lepo okinčane cerkve, pa tudi krotko in pohlevno njih obnašanje.
Se ve, da za ta veliki dar je Hlovensko ljudstvo nar veči hvalo dolžno Božji previdnosti, ktera ni dopustila, da bi se kaka verska zmota vanj vgnjezdila, in pa gorljivosti svojih duhovnih pastirjev, kteri gotovo ne milujejo nobenega truda za vspeševanje Božje slave in zveličanje sebi izročenih ovčic. Med tem pa. ko lepe lastnosti Slovencev čislam, nikogar niseui mislil žaliti, tudi ne terditi, da so Slovenci brez vsacega pogreška, ker vemo, da se ljuljka in kokolj tudi med zbrano pšenico najde. Tega tudi med Slovenci ne manjka, kar iz pastirskih listov nepozabljivega kucza škofa Antona Martina in druzih slovenskih višjih pastirjev lahko moremo posneti.
Io ravno zato, ker je verski značaj pri Slovencih čist in nepokvarjen, mogel bi ljudski misijon svojo nalogo z nar boljšim vspehom zverševati, in tisto ljuljko, ktera se je semtertje med pšenico zamešala, izpipati in izkoreniniti. „Ko bi mogel napraviti v svoji fari kitajski zid," mi je rekel pred 2 letoma neki duhoven gospod po dokončanem misijonu, ,,bi nekoliko časa pastirsko službo brez vsake težave opravljal." — Gotovo ue bi bilo potrebno kitajskega zidu med faro in faro, ako bi vsako, ali saj veče in mogočnejše fare zadela sreča, da bi imela ljudski inisijon.
Ali bi pa res bila nemogočua reč vse fare, ali saj veče z misijonom osrečiti? Gosp. dopisnik iz mariborske okolice je v 7. listu „Zg. Danice" nasvetoval, da bi se čč. oo. frančiškani in kapucini poklicali v ta namen. I'o mojih mislih gosp. dopisnikov nasvet ni prazen, in bi se tudi ne smel prezreti. Slovenija ima v svojem krilu sedem frančiškanskih in šest kapucinskih samostanov; v kterih blage in za Božjo slavo vnete duše prebivajo; tega sem se tolikokrat prepričal, kolikokrat sem imel priložnost, s kterim udom teh redov govoriti. Toda rečene častite očete v ljudski misijon poklicati je bil že nekdaj moj namen, in sem ga mislil rajnemu knezu škofu Antonu Martinu razodeti. Ker pa jih je Bog poprej k sebi poklical, kot sem jaz mogel do nepozabljivega njihovega obličja priti, sem si pri-deržal to reč o svojem času očitno razodeti.
Večkrat v svojem življenji ko dijak in pa tudi zdaj ko duhoven sem imel srečo, kapucina iu frančiškana pridiga-jočega slišati. Njihove besede so mi vselej globoko v serce segale, posebno pa sc večkrat domišljam pridig, ktere sein slišal ko petošolc v Varaždiuu iz ust rajnega frančiškana o. Rafaela o dolžnostih otrok do staršev, in čast. o. Fidela kapucina o vesoljni sodbi. Ali očitno smem reči: da mi noben pridigar še ni tako na serce govoril, kakor častiti o. Avguštin Veleč laui mali Šmaren v minoriski cerkvi v Ptuji. Zgodilo se je, da sem imel ravno tisti dan nekaj v Ptuji opraviti, in sem šel svojo pot mimo cerkve čč. oo. minoritov. Neprevidoma zaslišim krepek glas pridgarjev precej na terg. ljudje ga marljivo poslušajo, nektere pa vidim, da se jokajo. K pobožni množici se pridružim tudi jaz, in zapazim na leči mladega oznanovavca Božje besede. Ko ga malo pogledam, vidim, da je duhovnik kapucinskega reda, in nekdo mi je rekel, da je Slovenec, rojen pri sv. Urbanu, in da je ud reškega samostana v horvaškem Pri-morji. Kot olje mu je tekla mila slovenščina iz ust; černa brada in prosta obleka sv. Frančiška ste me tako mikale, da sem prelepi njegov govor do konca poslušal, čeravno sem takrat imel važnega opravila na Ptuji, in dasi tudi sem še tisti dan mogel domu verniti se. — Govoril je o sv. čistosti, — no povem, da nisem že dolgo časa slišal govornika s takim navdušenjem govoriti, ko č. o. Avguština. kar sem domu pridši tudi svojim precej dopovedoval. — Ko sem njegove besede slišal, precej mi pride na pamet: ta pater bi bil nar boljši za misijonarja. Mislil sem ga za poldne tudi obiskati, ker zdelo se ini je, da sva ob enem času v Varaždiuu v gimnazijalne šole hodila, in sem mu mislil svojo misel razodeti; ali ni mi bilo mogoče s to blago dušo se sniti, ker je s klošterskirn prednikom precej za kosilom odišel do nekega svojega prijatla v Dornovo. Mislim pa, da bi za Božjo čast ves vneti sin sv. Frančiška, iu pa tudi da bi ž njim vred več drugih, ki jih imamo v krilu naše matere Slovenije , gotovo prevzelo butaro ljudskih misijouov, ako bi jih višji poglavarstvo na to poklicalo.
Upam, da mi ne bo zameril ljubi moj bratcc v Jezusu, ker njegovo lepo lastnost tukej očitno hvalim; — saj naš Zveličar sam pravi, da naj se luč ne pokriva., ampak na svetilnik postavi; tistim pa, kterih je ta važna reč, priporočam, naj bi mojega čeravno ponižniga nasveta ne za-vergli, ampak za čast Božjo in v prid duš slov. ljudstva pospeševali. Dixi et salvavi animam meam. J. H.
Od Slovenskih goric se nam piše zraven druzega: Vaša Danica je polna z obhajili tisočletnice ss. Cirila in Metoda; tudi pri nas smo jo obhajali, ker se je v nedeljo popred vernim razložilo življenje sv. bratov ic apostolov. Drugi dan je bilo prav veliko ljudstva v cerkvi. Osnovalo se je tudi pri nas društvo ss. Cirila in Metoda v ta namen, da društveuiki se skupno na dobre sloveuske bukve naročajo in jih berejo. Obširno in prav slovesno obhajanj? tisočletnice bomo imeli poleti v juliju, kakor nam ravno v nar novejši cerkveui odloki milostljivi knez in škof naročajo. Te naredbe si mi kaj veselimo.
Kaj v bližnji .larenini delajo, ne vem; ali staro kapelo kaj popravljajo ni glasii?
Od Tersta. (Dostavek). Ljuba Danica! Ti si sicer v svojim undaujim listu št. 8. razglasila, da je poprejšnja kaplanija Sežanska na Krasu, ki jc bila odvisna od Povir-ske fare, v neodvisno faro povzdignjena, iu da bil je zadnjo nedeljo inesca prosinca, to je, na dau spreoberujenja sv. Pavla ap. (nc pa zadnjo nedeljo pretekliga inesca) za fajmoštra vmesten (inštaliran) poprejšnji kaplan, častiti gosp. Jožef Koman, ktero vmesteuje so naš prečastiti milostljivi škof osebno opravljati blagovolili. — Cteguil bi kdo misliti, da to vmestovanjc je bilo samo v tem, da so oni, kakor je drugej navadno, po dotičnim dekanu imeiiovauiga gospoda fajmoštra ljudstvu v lepo ozališani cerkvi skazali in v slovenskim nagovoru dolžnost faranov do noviga fajmoštra, in dolžnost fajmoštra do zročeuih ovčic razkladali. Ali bilo je še kaj več, kar se je pri nas ua deželi do zdaj, kakor si tudi že ostarani duhovni pastirji spominjajo, še le drugikrat zgodilo, in zato je bilo to za neduhovue vsa nova stvar, ktera jc zavolj novote, in še več zavolj nje tehtnosti, toliko bolj globoko segala v scrca vsim pričujočim. Prečastiti milostljivi škof niso samo ska/.ali ljudstvu imenovali iga noviga fajmoštra, in ginljivo razkladali nasprotnih dolžnost v resnično prijetnim, čistim iu gladko tekočim slovenskim jeziku, temveč so ga tudi, dasiravno je deževalo, osebno med gromom možnarjev iz farovža v cerkev spremili; in precej k velikimu oltarju pridši se na pripravljeni stol v sredi oltarja vsedejo, pred nje poklekne uovi fajmošter, in ga cerkveno vinestovati (canonisch instaliren) pričnejo. Na to cerkveno opravilo posebno želim zdaj misli blagorodnih čitateljev zaverniti. Viditi že prečastitiga mi-lostljiviga škofa v cerkvenim oblačilu in škofovi kapi proti ljudstvu obernjene sedeti, noviga fajmoštra pa pred njimi v talarji klečati, je radovednost vsih nazočih obudilo. Slišati na vprašanje škofovo: Kje jc zalo/.uo pismo? kako se glasi? (Dotations-Crkunde) in daljej: Kje je predstavno pismo? kako se glasi (Praesentatious-Crkunde)? obojno brati v slovenskim jeziku, kar se poprej tukej nikoli ni slišalo, je po natlačeni cerkvi vse v hipu potihnilo. Slišati na daljej med drugim noviga fajmoštra sv. vero glasno moliti. iu poterdovati še druge resnice sv. vere s prisego na mašne bukve, ktere ne samo on veruje, timveč tudi svojim ovčicam vedno goreče oznauovati hoče, slišati to sicer v latinskim jeziku, rečem, je nazočirn tudi neduhovnim, ki so razumeli, in zdaj pervikrat tako prisego slišali, že vidno scrca mehčalo. Viditi pa še ua dalje, kako so preljubljcni veliki pastir z miloserčnitni besedami noviga fajmoštra oblačili, mu koretelj, štolo in kvadrat dajali, mu zročevali ključe cerkvene, ključe odvezovati v sakramentu sv. pokore, in ključ taberuakeljna do naj svetejsiga sakrarnenta. in zadniič kako so ga tudi poljubili, ginjeni tnu privošivši. da bi s svojimi ovčicami večno življenje dosegel, v tem trenutku ni bilo le vse tiho. timveč prešinili so pobožni čut-Ijeji vsaciga na to pazljiviga, iu potočila se je po licah marsikaka solzica, ki bila je zaderžana do zdaj v očeh. — Taka slovesnost se je poprej v naši škofiji na deželi le enkrat obhajala, in sicer pred kakimi devetimi leti v cerkvi sv. Mihaela arhangela v Lokvi ua Krasu. kadar so ravno ta milostljivi škof tam sakrameut sv. birme delili, ter se-
danjiga korarja ljubljanske stoljne cerkve, prečastitiga gospoda Jožefa Pavšler-ja, bivšega fajm oš t ra na Gročani za Dolinskiga dekana cerkveno vmestili, le slišati ni bilo tisti-krat slovenske besedice v cerkvi. Zavolj te slovesnosti posebno bili »o Sežanci veseli vsi, gospodje in kmeti, gospe iu priproste kmetice tako. da le en glas se je slišal: ..Bog živi našiga prečastitiga škofa." in da iz serčne hvaležnosti so se Njim napitnice odmevale pri obedu po prostorni sobi. Ne motim se. ako rečem, da to dvojno vmestenje perviga fajmoštra v Sežani ne bo brez duhovniga sadii; zakaj slišati je bilo od več strani: ,,0 kaj taciga nisim še nikoli vidil! to je bilo kaj lepo! velike dolžnosti imajo fajmoštri! podložni bi jih mogli vendar bolj vbogati!" In brez dvoma si bo prizadevala marsiktera pobožna duša poboljšati svojiga malopridniga bližnjiga s tem. da ga bo spominjala na cerkvene obrede, ki jih je vidila ta dau, in na serca prebod-Ijive besede, ki jih jc slišala iz ust svojiga premiliga velikiga pastirja: in ostal bo ta dan vedno vedno v spominu Sežancev, ki bodo čez več let še otrokom iu vnukom veseli pripovedovali, kako osrečeni bili so enkrat od svjiga velikiga dušnigu pastirja, in bodo za Njega molili. —
Iz Marade. St. Pustno nedeljo t. I.. to je 15. svečana, smo imeli slovesni blagoslov sv. križevega pota v Slaradi. Starada je borno selo teržaške škofije v jelšanski dckauiji; prebivavci so siromašni in k temu so bili šc pred malo leti pogoreli. Vender. akoravno ubožui. so zmiraj pripravljeni za svojo cerkev poskerbeti, ktero radi obiskujejo iu se v nji pobožno obnašajo. O kako so bili žalostni, ker tri mesce niso imeli duhovnika; kako veseli pak. kadar so pene dni vinotoka čast. gosp. Fr. Kozoglov prišli za duhovnika v Starado. Omenjeni gospod so koj želeli sv. križev pot imeti (tudi preč. teržaško-koparsko škofijstvo želi, da bi se ta pobožnost vedno bolj razširjala), in so ga tudi oskerbeli. Častiti o. Vilhelm. pridigar na Tersatu. so nam pa prijaznost in dobroto skazali ter nam ga blagoslovili in pridigali. V v. čč. gg. fajmoštri iz llrušice in Muu. pa tudi gg. učitelj in kaplan iz Noviga grada (ree-tius |'odgrada) so se vse slovesnosti vdeležili. l>ragi bravci „Zgod. Danice!" res ni kaj mičnega to brati, kar smo že večkrat brali, boste rekli; ali to vam omenim, da bi šc kako drugo občino, ki več premore kakor Starada, k enakemu činu spodbodel.
l'o prizadevanji gosp. kaplana P. Svetlina so si v Sta-radi tudi lep nov svečnik (luster) kupili in žagrad zidali, letos tudi lepe nove mašile bukve oskerbeli; zato so pa (udi goreči pridigar pri omenjeni slovesnosti prebivavce tolažili in jim serčnost delali, da naj v Boga zaupajo in vedno pobožni ostanejo, da jih Bog. od kterega vse dobro izhaja, v njihovem siromaštvu ue bo zapustil, in jim bo to obilno poplačal, kar za hišo Božje storijo.
Miasffteti po Uer*an*khn mreht.
liillisko. Med drugimi so kardinali izvoljeni: Mlgsp. Ti <m isanato . benečanski patriarh: Mlgsp. de I.uka . papežev poročnik na Dunaji; Mlgsp. Guidi. dominikan in od 1857 do 18G2 profesor bogoslovski na dunajskem vseučilišu. Prihodnji poročnik na Dunaji jc izvoljen mlgsp. Falcinclli An-tonucci. — Rusovski poslanec v Rimu, baron Sacken, ni ntogtl sv. Očeta napraviti, da bi bili razpisali okrožnico do poljskega duhovstva, da naj se upora nc vdeležuje. ker sv. Oče ne spoznajo opravičeno in okolišinam primerno, se v poljske zadeve vtikati.
V ,.Citla «11 Castello** v Cmbrii se je pretečeni predpust posebna božja sodba razodcla. ..Italianissimi" (laški prenapeteži) so na očitnem tergu v več razdelkih, enem mem druzega bolj bogokletnem, oponašali, kako papež pre-latc zaslišuje, ko p» dokončanih šemarijah in odloženih šemah brezbožnik, ki se je papeža delal, domu gre, ga mertud zadene, še prejden je čez domači prag stopil. Zgrudi
se in le še samo besede je zamogel stokati: „Berž duhovna!" In duhoven, ki je tam blizo mem šel, urno k njemu teče; toda zauikarnež je bil že merlič.
V	Carigradu se je 27. pros. god sv. Janeza Zlato-usta v cerkvi ravno tega imena na Peri z veliko slovesnostjo obhajal. Apostoljski namestnik Brunoni je imel ponti-tikalno veliko mašo in večernice med asistencijo latinskega duhovstva. Novospreobernjena greška škofa Meletij in Benjamin , po svojem obredu oblečena in obdana z gerškimi duhovni in djakoui. sta asistirala. Tudi Arbagiski. deželski vikši novozedinjene bolgarske cerkve, in bolgarski duhovni in kleriki v oblekah svojega obreda so vpričevali. V hval-uem govoru do sv. Janeza Zlatousta je škof Benjamin ska-zoval korist zedinjenja z Rimom. ker je pokazal, da nar lepši doba orientalske cerkve je bila takrat, ko so sloveli svetniki Gregorij Nazijančan. Atanazij. Ciril i. d., ki so bili le en ovčnjak z rimskim papežem. V prenapolnjeni cerkvi so ga poslušali poslušavci vsih narodovnost z nar veči zvestobo.
Poljsko. V francoski dnevnik „France" pišejo iz Rima, da rimski Stol na to tiši, naj Rusija dovoli Polonii samostalni vstav ter odverne od nje vse zoper katoličane namerjenc terde naredbe, iu naj odpravi vse zaderžke, ki duhovno občenje poljskih katoličanov s sv. Očetom pregra-jajo. — To je zares ..srednja pot" in diplomacii zvezda, k čemu naj bi ubogi Polonii pomagala. Toda diplomacija jc čudna „inadama". ki se sicer no vsih zerkalih ozira, pa le bolj zato, da bi sama sebe vidila iu v njih našla; ona pozna gladi in boža naj rajši osebo ..jest k o", tujki ste ji ..titka" in .,onka." Torej ne pričakuj od nje preveč, Polonka! Ctegnilo bi pa tudi za samopridno jestko koristno biti, ako bi se „pacilicirala Polonka," kajti neki dunajsk list budi k čujočnosti zoper nekako „lTniversal-Demokraten-Allianz," ki neki na vse strani sega s svojimi silo gibčnimi tipavnicami. Ta pošast pa je toliko nevarniši, kolikor več kje nezadovoljnega živeža najde.
V	deržavi Minezota v severni Ameriki so, ne vem kakošni ljudje ali neljudje. ustanovili novo izrobkano mesto, ki so ga tudi ,,uovi CI m" imenovali. Postavili so pa pri-tljikovski velikani pogoj, de se v tem novem mestu nikoli ue sme nobena cerkev zidati, in pervi naselniki so žugali vsacega pridigarja obesiti ali pa vtopiti. Ob nedeljah so pijančevali iu plesali kakor krave. Se lansko leto so bili očitno na cesti sežgali neko britko rnartro. Neprevidoma pa so Indijani mesto napadli in do čistega oropali. I.e samo plesiše — čuda golemoga!! — je bilo celo ir. uepoškodvano pušeno. Toda — plesišč se je spremenilo v nekako svetiše ali cerkev, ker v njem se zdaj obhaja služba Božja za polk prostovoljcev, — tukaj, kjer so malo poprej še Križanega zasramovali. ..Dominus irridebit eos, et Al-tissimus subsannabit eos."
Atlantski cesar v zadnji Indii je zapovedal I. 1861 kristijane njih premoženja oropati, na licih jim dve čerki vžgati in jih po vsi deželi razgnati. Kna čerka kaže njih vero, druga pa okrožje, iz kterega so. Ko so to neusmiljenost nad njimi doverši!5, so jih v železje po več skup sklenili in v razne ukrajine gnali. Na prehudem popotvanji so serčno kljubovali vsim mukam in zapeljivostim k odpadu, in veliko jih jc umerlo v silnem terpljcnji, trudu žeji in lakoti. I.e samo v mestu Nandingu jih je izmed 3<»0 za lakoto umerlo 240. l.ansko leto mesca majnika *) je cesar naravnost zapovedal vse kristjane zatreti. Nekaj so jih ob glavo devali, nekaj v velikih množicah sežigali. žive pokopavali, ali po dva ali pet skupaj zvezanih v vodo vergli, prebodli, obesili. Duhovni, misjonarji in tudi en škof so z verniki vred inarterstvo terpeli. V dveh apostoljskih namestnijah je bilo šestnajst tavžent kristjanov pomorjenih. dvajset tavžent pa
*) Naj bi se v Šmarnitah mesca majnika pri molitvah ne pozabilo ubozih kristjanov pod never«kimi poglavarji.
v sužnost prodanih. — Tukaj tukaj naj bi si keršanske vlada iskale zaslug za tako strašuo terpinceno človeštvo in slavnih vencov; verniki mirnih krajev pa se učili stanovitnosti in poterpežljivosti v malih težavah, ki jih zadevajo, ne pa zoper Boga in svet kričati in vpiti, kakor slepi ne-verniki, ki ne vedo, da Bog tudi britkosti tistim v dobro obrača, ki Njega ljubijo. —
Na otoku Cejlonu so neverniki budisti celo uekako družbo napravili v pokončanje keršanstva. Take družbe v pokončanje keršanstva so pa pri nas ueverski in razuzdani dnevniki s svojimi prijatli.
Lesniki, jabeika in iesnika.
V Jeruzalemu so obhajali 5., ti. in 7. svečana slovesnost 23 japonskih mučeucev. O. Vaclav Kichl, Tirolec, je vsak dau besedil v arabskem jeziku. — G. dr. Jož. Chme-liček, brat uniga, ki se je ravnokar čez morje prepeljal v Ameriko, pripoveduje v „Hlasu" od nekiga djakona Ed-rnunda 1'riata, s kterim se je bil v Dijonu na Francoskem soznanil, in pravi, de jc bil tako slabega zdravja, de si ga škof ui upal mašnika posvetili. Bil je pa v resnici svet
—	22—23 letni mladeneč; vsak dau mu je pri sv. maši stregel in vsak dan jc bil pri sv. obhajilu. V svoji bolezni se je bil obljubil sveti Frančiški Sautalski, ki je bila iz bourbillieskega grada blizo Dijona, ako mu ona od dobrotnega Boga sprosi zdravje in pa de ga škof mašuika posveti, de hoče iti za misijonarja v daljne kraje. Pravil je tudi, koliki zadcržki sc mu v tej reči delajo od žlahte in zuancev. Rekel pa je g. pisavec, to dogodbo piipovedovaje: „Zdi se mi, da poklic, kterega kdo ima. se mora spolniti, naj se mu tudi kar koli na pot slavi." Sklep tega je ta-le: „Št. 117 lista ..Des villes et eauipagiics" (13. vel. serp. 1962) našteva imena mnogih francoskih duhovnov, ki so se za misijonarje podali na Kitajsko, in med njimi sim bral tudi ime: Edmund Patriat, iz škofije dijonske;'* piše g. ( h.
—	Sv. Oče so z nekteriini ainerikanskimi republikami dogovore ali „konkordate" sklenili; to je dosti jasno spriče-vanje, da „konkordati," kakor katoličanstvo, se strinjajo tudi z nar bolj svobodoljubnimi vladami, — naj čeljustijo k temu marsikteri avstrijauski goslarji, kar jim je drago!
—	V Dublin-u se je vernila v katoliško Cerkev markiza Londonderrv, žena lorda ravno tega imena. — Laški tolovaji se zdigujejo zoper svete reči kakor nekdaj Lucifer zoper Boga. V Pizi so britke martre iu svete podobe gerdo skrunili, v Modeni po ostudnih šemah papeža iu škofe za-sramovali. Pošteni mestnjani, ki tega pohujšanja uiso mogli ubraniti, so pa precej uato 4000 lir za sv. Očeta med seboj zložili. — V Rimu je 28. sveč. ined drugimi posveče-vauci iz vsih strani sveta tudi siv starček uekdauji anglikanski arhidijakon \\'odbhab prejel subdijakonstvo. Odpovedal se je auglikanski duhovnii, ki mu jc več tisoč šterlingov dajala, ter je sprejel katoliško haljico v angleškem vstavu. — Vseučilišč v Neapeljnu, ki stane 700,000 lir ua leto in 06 vstanovljenih učenikov plačuje, ima 2 (reci ,,dva") vpisana učenca, ki jih je sicer imela po 0 —10,000; ua vsih 19 vseučiliših je 23 bogoslovccv, — na 14 čisto nobeuega ni. To je sardinska ..kultura!" — V Kopenhagcu-u, ki ima 140,000 protestantov in le 2000 katoličanov, se je protestan-štvo v toliko nemarnost pogrezuilo, de več katoličauov k obhajilu hodi kot protestantov k svoji večerji. — VNeuotting-i je bil 23. svečana v katoliško Cerkev sprejet protestauški bukvovez J. Kuntzmann. — Beuediktinar Dom Pitra, ki ima v kratkem kardinal biti, je ponižen mož. Francoski pisavec Veuillot piše, da mu jc Dom Pitra stregel, ko je uue dni bil pri kosilu v benediktinskem samostanu So-lesmes-u (na Francoskem) in mu krožčike menjal, ko je pa neprevidoma kozarec ubil. je na kolenih vso oinizuo družbo za zamero prosil. — Mouakovska vikši škofija je od grudua do konca svečana dala 9,000 gld. milošnje za
sv. Očeta. — Kako naše napihnjeno stoletje v konjederski modrosti naprčdva, kaže velika vojvodinja Hanija, v kteri je bilo od I. 1859 —1861 izmed 900.000 duš 378 samomorov. To je sad tako obširnega odpada od Boga pri vladah in podložnih. — V Ahen-u je bil 4. kim. lanskega leta v novo župan izvoljen g. Contzen, mož prav po volji Božji; mini-sterstvo pa v petih mescih ni našlo časa, da bi ga bilo v tej službi poterdilo. — Vsi slovanski cerkveni listi so napolnjeni s slavnostmi ss. Cirila in Metoda. Bog daj Slovanom na njuno prošnjo, ker je v njih dušni in telesni prid. zlasti pa poveruitev vsih nesrečnih razkolnikov v katoliško Cerkev!
Izmed poslednjih sej v deželnem zboru so bile nektere posebno tehtne. 30. u. m. je bil sprejet predlog, da naj se poslanci v deržavnem zboru poženejo za prenaredbo postave o vojaških nabirah, ter naj sc vojaška služba zniža od 8 na 6 let in 2 leti branibovstva, da naj (zraven dosedanjih oprostovauj) podcdvavci (erbi) posestev, ki imajo saj 5 oseb prerediti, bodo vojaščine prosti itd., da naj sc odkupnina vstanovi na 600 gld. Gg. poslanca dr. To man in dr. Illei-\v e i s sta se v domači besedi prav moško poganjala za pravično reč. Poslednji se je zlasti prizadeval. da naj zraven pravniških, modroslovskih, višjih giinnazijalcih iu dru/.ih šol učenci bodo prosti vojašine tudi višji rcalci, pa učcnci, kmetijskih iu poljodelskili šol, kakoršna je n. p. ua Poljanah v Ljubljani; pa za poljodelske pri vsih čverstih razlogih ui mogel zmoči, drugo mu je obveljalo. — V eni poprejšnjih sej jc bilo zaprašano, zakaj da na 11 ubijati* k i in kranjski g i m ii a z i i slovenšine n c uči nobeden v slo ven šini po ter j en učcui k. ko je vender še pod poprejšnjo sistcino imela slovenšina poferjeucga učenika? Med 18 podpisanimi so tudi mil. knez iu škof. Silo zanimivo 33. sejo. v kteri so sc mil. knez in škof, dek. Tomau. dr. To-man iu dr. Blcivvcis moško poganjali za volilno pravico duhovnih pomočnikov iu tudi zmogli, bomo v prihodnjem listu nekoliko obširuiši obravuali.
Pretečeno saboto, kakor se za gotovo sliši, jc v Mrii umeri oudotui v. č. g. dekan Matija S m i d. II. I. P.!
Ko smo untlau oglasili smert častite gospe Blaznikove, naj povemo tudi. da pretečeno saboto je bil spreinljcu na pokopališč pa 30leliii sin g. Jožef Blaznik. skerbui in marljivi opravnik v tiskarnici svojega očeta, blagoroduega g. Jož. Blaznika, tiskarja. Cmeri je za pljučno bole/.uijo, za ktero je delj časa bolehal. Bog mu daj večni mir!
MJrabline.
Puščava sv. Antona na kopanju.
Dalje od grajščine boštajnske sc razprostirajo med luibi precej lepe iu prijetne planine, ki se pa večkrat vse okop-Ijcjo, kjer če le nekoliko dežuje , že priteče s hribov mnogo vode, ki se potem po ravnini razširja, na planini mi pa njive iu travniki. Se ve da, kadar voda travnike iu polje zalije ui prav dobro ; kjer včasi se voda na I do »i čevljev visoko narase. Sreča pa, da sc voda kmalo razgubi. Steče se namreč v votline, kakoršiiih je več kot dosti v tej okolici. Na imeuovaui planini kvišku moli hribček, iu moj nameu je, ga nekoliko bolj natanko pregledati. Ob hrib« so vasi mala iu velika Račna, na hribu pa je prelepa cerkvica Matere Božje in stanovanje duhovnega pastirja. Sedanji duhovni pastir so dobro znani gospod Auton Namre. Duhovnijo imenujejo Kopauj. Od kod da se ime Kopanj izpeljuje, so ljudje razuih misel; naj omenim le nektere:
Pravljica se glasi, da so nekdaj, ko je po IIli vaškem kuga zelo razsajala, ljudje na imenovani Kopanj na božjo pot prišli, gotovo le zato , da bi Bog po prošnji Marije Device, ki sc „Zdravje bolnikov" imenuje, kugo i/, dežele pregnal. Nekoliko teh popotnikov je po tem na hribcu zavoljo l.ugc umerlo. pokopali so pa mertve vse skupaj, postal jc kup,
in od tod pravijo, so celi hrib Kupanj imenovali. Ali ko bi bila korenina kup. od kod potem kopauj ? Drugi menijo, ime izhaja od kopati, kjer hrib je zelo peščen iu mnogo so po pesku kopali. Tudi to je mogoče, ali bolj varno (uaj ber/.e za ncsljiva; Vr.) jeto-le: Kakor sim poprej omenil, večkrat okolico voda zalije, in hrib se potem tako rekoč koplje v vodi, ki včasi travnike in polje popolnoma pokrije in le hrib iz vode moli; korenina je torej „kdpatiu. To »pričujejo tudi imena bližnjih vasi , namreč mala in vtdika Kačna; race se gotovo Ic tam rede, kjer je mnogo vode.
('emu pa ima to popisovanje napis ..Puščava sv. Antona-' bo kdo vprašal, kmalo razjasnim, kaj je to. Ko sim od velike Kačne po luibu proti Kopanju korakal, sim zagledal ob stezi mnoge križe; precej se mi je čudno vidilo. kaj neki to pomeni: ali še bolj sim sc čudil ko pridem do kri/a, ua kterem je pod podobo križanega Jezusa lesena roka. ki v neko votlino kaže. Nekoliko časa tu postojim in mislim, kaj bi to bilo? Radoveden se podam, kaiuor roka kaže, iu kmali pridem v neko votlino. Vaujo stopivši — kaj zagledam '* — Križ pa dve podobi je vse, kar sim vidil; in to votlino vse sploh „puščavo* imenujejo. „Gotovo se je v tem kraji že mnogo niolilou; to sim precej sklenil, vidši pred podobo sv. Antona zelo olikauu stopnjico. Olikana pa je. ker ljudje mi.igo kleče na nji. Res, kaj pripraven je la kraj za molitev ; nikdar človek ložej ue moli, kakor kadar je sam ; saj že sv. pismo pravi : „Kadar hočeš moliti. pojdi v hram. in tvoj Oče, ki v samoto vidi, te bo usli»a|.u Puščava jc dovolj v samoti in lepo na tihem kraji: lahko trudni človek tukaj pred križanim Jezusom svoje misli razodene, in tako dvoje delo ob enem opravi, namreč: telesno, de počije. duša pa sc okrepča. Naj ob kratkem razložim . kako je v puščavi sv. Antona.
Pred votlino je križ, na križu roka, ki v votlino kaže in memo gredoče precej na kaj soscbuega opomni. Nekoliko dalje od križa raste sinereka ; v votlini pa stoji stol iz brezovih palic narejen po stari šegi. Ne le domači, ampak tudi iz druzih krajev puščavo obiskujejo, sosebno kadar je na Kopanju shod, na kterega zlo radi hodijo ljudje. Trudnemu se pa nobena reč bolj ne prileže kakor počitek, iu na brezovem stolu se kaj lahko počiva. Zraven stola stoji zopet velik križ ; ni pa kot drugi križi lepo otesan, ampak kakor jc drevo zrastlo, tako je križem zbito, in na križu visi podoba našega Zveličarja. Pri strani nu križu je zvonček, ki je znamnje sv. Antona puščavnika. Kadar kdo pervikrat v puščavo pride, z zvončkom pozvoni, in precej vedo. da človek je pervikrat v votlini. Gotovo stara navada, ki se pogosto po slovenskih krajih najde; tako je, postavim, na Žalostni gori pri Mokronogu tudi zvon iz tega namena na sv. stopujicah. Na križu je tudi mala skrinjica za mile darove. Včasi Ic vendar kdo kak mili dar sv. Antonu daruje. Ne deleč od križa stoji podoba sv. Antona, ki kot mnih napravljen proti nebu gleda; v roci ima romarsko palico . na palici zvonček , toda nidkar se nc oglasi , kajti lesen je. V drugi roci derži križec, na kterem tablica visi. ki obsega njegovo življenje, ob kratkem popisano. Poleg sv. Antona jc prešiček rujavc barve, ua vsako stran nekaj popirnalih veneov iu voščena sveča; pred podobo pa visi svctilnica, v kieri večkrat olje gori. Vstran od sv. Antona križu nasproti je podoba sv. Pavla, ki je skoraj enako oblečen . kakor pvešnji ima odperte bukve v rokah z napisom : rSi vis perfeclus esse, vade, vende quae habes. et da pauperibus, et habebis thesauruiii in coclo. Math. XIX. 12." V levici pa ima popotno palico. To je ob kratkim puščava sv. Aniona puščavnika na Kopanju. —
Nasproti puščavi, drugo strau hriba , na taki visočiui kot puščava, bister studenec iz hriba izvira iu se prijazno v dolino steka. Voda je kaj dobra, iu ljudje v okolici pra-
vijo, če bi tudi človek jel mreti, vendar bi ta studenec še lahko pil. Teče pa iz kapelice, v kteri je podoba Marije Device, in nikdar ne usahne. Le enkrat, se pravljica glasi, ko so bili podobo Matere Božje iz kapele vzeli in jo nekam drugam odnesli, je nehal teči; potem so šli prebivavci, so dobili podobo in jo čez travnike nazaj nesli; in glej! kadar podobo nesoč zagledajo kraj, kjer je prej stala, jiin studenec naproti priteče, in od tistega časa ni nikdar več presahnil.	Fr. S.
Pirli za device.
Bogoljubna Dominika, imenovana ..iz Paradiža." je bila zgndej zgubila očeta. Tadaj je imela neki dan prikazen Matere Božje, ki ji je rekla: ..Svoji materi bodi doma prav pokorna; s svojimi domačimi bodi tako previdna, ponižna in mirna, de prav zares ne boš dala nobene priložnosti k prepiru in nemiru. Rajši derži živ ogel ua svojim jeziku, kakor de bi se kaj zlagala; bodi molčljiva iu malo govori. Svoje oči odpiraj le nebesam in zapiraj jih vsim svetnim nečimernostim. Skerbno se vari. dc se nobene človeške osebe ue dotakneš ; ne glej se sama sebe in nikoli se nc dotikuj na svojim životu; vari se vsaciga greha. . . .
(Ott Marian.)
Pirn keršanskim šolam.
(Od drugod poslano.)
Povejte nam vender, keršanske šole — posebno ve srednje in višji po mestih, čigavo vero li vc učite današnje dni? Nekako primorani smo, vas po tem vprašati, ker imamo vsak dan priložnost viditi, kadar opoldne ali zvečer zvoni angelsko češenje, de se tudi že vaših ljudi nihče več (!) še ne odkrije ne — ue učenci, ue učeniki. — Ste li že tako deleč v omiki, de ste se že tudi od molitve „c m a n c i p i r a I i ?" Kristus pravi: Iz njih sadii jih bute spoznali. — Molitev pa še vsim pra-vovernikam velja za bistven značaj keršanstva, — iu sicer nc le zasebna molitev doma ali v cerkvi, ampak tudi očitna pred občinstvam, kadar nas cerkev sama k nji kliče — ravno po zvonenji. Čemu li sicer zvoni angelsko češenje, kakor de bi ga molili vsi kristjani? S cim li zamorete zagovarjati svoje očitno zanemarjanje te keršanske dolžnosti ? Ali mar ne veste, kaj govori Kristus, kteriga sodbi ne odidete? On sain vas zagotavlja: „Kdor se mene sramuje pred svetam, tega se bom sramoval tudi jest pred svojim o četa m."	Katoličan.
Od četertka po veliki noči skoz osein dni bo zopet v velikim parlatorii pri čč. gospčh Uršuliuaricah letna razstava cerkvenih oblek in druzih reči, ktere je družba ved-nega češenja sv. Rešnjiga Telesa napravila in za ubožce cerkve odmenila.
Pogovori z g g. tiopisovavci.
(». J. H.: Na potrebno struno ste zadeli. — G. J. S. v J.: Se le drugo pismo smo dobili; pervega ni — — Nam jc prav žal za spis. Sicer smo Vam tudi po pošti odgovorili (26. t. m.). — G. P. v C\: Ste nam vstregli. — G. M. B. pri sv. J.: Zastran listov smo založništvu naznanili in če bo le moč, se bo želja obeh spolnila. — G. P. P. Bomo poskusili pripomoči, da se Vam želja spolui. — G. d. H.: List došel iu razveselil. — G. P. v G.: Ravnokar prejeli; zastran „Sm." bomo skusili vstreči. — G. Sr.: Dopis prihodnjič; zastran s I o v e n s k i h blanketov za kerstne bukve še nič ue vemo, ako kaj zvemo, bomo Vam naznanili in vse gledali izveršiti. — G. J. V.: Hvaležno prejeli, pa za zdaj prepozno. —
Odgovorni vreduik; Luka Jeran. — Natiskar in založnik: Jožef Blaznik v Ljubljani.