"MATI, VEJŠ LEPŠOGA... " str. 5
V
RITKAROVCIH SMO VSI SLOVENCI str. 6
ČASOPIS ZVEZE SLOVENCEV NA MADŽARSKEM
Monošter, 3. junija 1993 • Leto III, št. 11
"SLAVA BOGU - POMOČ LJUDEM"
... piše na gasilskem praporju gonjeseniškega gasilskega društva, ki so ga posvetili 23. maja v okviru prireditve PORABSKI DNEVI. Kljub uspeli prireditvi (vsaj tako pravi večina navzočih) je v meni ostal grenek priokus.
Osrednja prireditev Porabskih dnevov in tudi gasilskega praznika se je začela z mašo na prostem.
Na začetku maše, ko je stopil seniški župnik k mikrofonu in začel peti v madžaršini (z njim vred pa tudi cerkveni pevci), me je sosed, preprost Porabski Slovenec, doma iz Saka-lovec (dolga leta živi v Monoštru) začudeno pogledal in vprašal: "Pa nede slovenske maše? "
Prav gotovo so se začudili vsi tisti, ki so dobili vabilo od Zveze Slovencev ali gasilskega društva, kajti v vabilu je pisalo: dvojezična maša.
In vabilo je dobilo precej ljudi na tej in oni strani meje, da niti ne govorimo o gasilcih iz Martinja, Trdkove in Grada, o kulturnih skupinah iz Trbovelj in Ptuja ter nenazadnje o tem, da je na Gornjem Seniku 95 %-ov ljudi slovenske narodnosti. Če se oziramo na vse to in če je maša dvojezična (če že ne slovenska), potem bi morala biti vsaj polovica obreda v slovenščini.
Verjetno je postalo toplo pri srcu vsem vernikom, ko je gospod Kozar iz Odra-nec začel svojo pridigo v slovenščini in to v lepi domači govorici, ki smo jo vsi razumeli ne glede na to, če smo doma z Goričkega ali Porabja.
Za cerkveni del prireditve se je dogovarjal cerkveni odbor. Kdo in kje je zagrešil? To bo treba še poizvedeti. V prihodnje bo morala tudi Zveza Slovencev paziti, da ne bi prišlo do podobnih primerov.
No, Porabski dnevi pa niso imeli le senčnih strani. Dolnjeseničani se bodo prav gotovo še dolgo spominjali sobotnega večera, nastopa pevskega zbora in folklorne skupine iz Trbovelj.
T udi nedeljsko popoldne je bilo precej razgibano. Ob kulturnem programu, katerega se je udeležilo deset skupin iz Porabja in Slovenije, smo lahko navijali za domače nogometaše, ki so se pomerili z Martinjčani. In kakor se na prijateljskih srečanjih spodobi, izid je bil neodločen.
Porabski dnevi pa so nudili tudi priložnost, da so se srečali sorodniki, prijatelji, znanci in ob žlahtni kapljici malo "poklepetali". In to seveda (vsaj upam) v lepi domači slovenski govorici.
-MS-
Foto: Šandor Roth
2
SLOVENIJA SPREJETA V SVET EVROPE
Pred palačo Sveta Evrope v Strasbourgu odslej visi nova zastava - slovenska trobojnica. Pred dnevi so parlamentarci Sveta Evrope soglasno in z aplavzom sprejeli Slovenijo med polnopravne članice Sveta Evrope. Skupaj z Litvo in Estonijo je Evropa bogatejša za 3 nove države. Tako je tudi mlada slovenska država vključena v družino demokratičnih evropskih držav, ki jih je sedaj že 28. Po sprejemu v Organizacijo združenih narodov smo sedaj še člani Sveta Evrope, kot doslej edina država iz skupine naslednic bivše Jugoslavije.
Tudi Slovenija je tako članica evropske organizacije, katere članska izkaznica je jamstvo večstrankarske politične demokracije in spoštovanja človekovih pravic ter manjšin. Tako je tudi pred narodi in državami Evrope in sveta na svoj način prišlo do potrditve, da je Slovenija demokratična država, ki spoštuje človekove pravice in manjšine. Slovenija se je s sprejemom v Svet Evrope
znebila tudi neprijetne dediščine in povezanosti z nekdanjo Jugoslavijo ter nemirnim barbarskim Balkonom, saj smo s to vključitvijo v Evropo dokončno pretrgali vezi z nekdanjo Jugoslavijo. Na svoj način je sprejem v Svet Evrope, mnoge pohvale poslancev nad demokratično ureditvijo, skrbjo za italijansko in madžarsko manjšino in za človekove pravice, dokaz, da je Slovenija demokratična država in stabilna država v tem delu Evrope.
Sprejem Slovenije med evrpske demokratične države je nesporno pomembno mednarodno priznanje in spodbuda Sloveniji pri njenih demokratičnih prizadevanjih. Kot novi članici Sveta Evrope se Sloveniji izpolnjuje pomemben cilj na njeni poti zbliževanja in povezovanja z Evropo, saj se s članstvom v Svetu Evrope odpirajo možnosti za članstvo in vključevanje v številne druge pomembne mednarodne in evropske institucije - od gospodarstva, znanosti, kulture, bančništva do drugih
vključno z Evropsko skupnostjo.
Seveda pa polnopravno članstvo v Svetu Evrope ni le priznanje in čast, temveč prinaša tudi odgovornost in obveznosti predvsem pri spoštovanju človekovih pravic in skrbi za manjšine in narodne skupnosti. Vse to bo toliko lažje, ker smo v Sloveniji že doslej spoštovali te pravice in jih uresničevali na ravni najvišjih evropskih standardov.
Tako je vključitev Slovenije v Svet Evrope za Slovenijo velika spodbuda in pomoč v procesih prilagajanja evropskih standardom na vseh področjih -od pravnega reda do gospodarskega sistema.
Pa tudi z vsemi svojimi sosedi, vključno z Madžarsko, tudi zaradi vključenosti v Svet Evrope postajamo vse boljši in zanesljiv parter ter dober sosed. Za obe članici Sveta Evrope - Madžarsko in Slovenijo - pa je to nova obveza in jamstvo za skrb do obeh narodnih skupnosti.
Geza Bačič
OBISK MADŽARSKEGA VELEPOSLANIKA IN TRGOVINSKEGA SVETNIKA
SLOVENSKI IZDELKI PREDRAGI NA MADŽARSKEM
Mursko Soboto sta obiskala veleposlanik Republike Madžarske v Sloveniji dr. Istvan Balogh in trgovinski svetnik Tibor Lester. Najprej sta imela pogovor na Območni gospodarski zbornici za Pomurje, veleposlanika pa je sprejel tudi predsednik soboške občine Andrej Gerenčer.
Veleposlanik dr. Istvan Balogh je napovedal skorajšnje odprtje mejnih prehodov med Slovenijo in Madžarsko, in sicer pri Prosenjakovcih in Kobilju, ničesar pa ni povedal o prehodu na Verici, za katerega so zainteresirani v Porabju.
Po besedah trgovinskega svetnika bosta Madžarska in Slovenija do konca leta podpisali tri sporazume, ki bodo omogočali intenzivnejše gospodarske stike med državama, čeprav že zdaj ne
bi smeli biti predpisi ovira za več gospodarskega sodelovanja med Madžarsko in Slovenijo.
Predstavniki podjetij in podjetniki so trgovinskemu svetniku našteli vse tiste probleme, s katerimi se srečujejo, ko želijo prodajati na Madžarsko, tu kupovati ali ustanavljati mešane firme. Trgovinski svetnik je ocenil, da so razmere na Madžarskem in v Sloveniji precej podobne, zlasti kar se tiče lastninjenja in preoblikovanja podjetij, zato tudi nekateri na prvi pogled nerazumljivi zastoji. Sicer pa naštejmo nekaj specifičnih pripomb pomurskih podjetnikov: madžarski trg težko sprejme previsoke slovenske cene; Madžarska ne priznava nekaterih, čeprav mednarodnih atestov; prevoz na Madžarsko je zaradi zastojev na meji predrag, zato bo potrebno čimprej
državi povezati s sodobno cesto pa tudi z železniško progo med Mursko Soboto in Monoštrom; gradbene firme imajo težave pri pridobivanju dovoljenj za delavce; hodoški mednarodni prehod bi bilo potrebno usposobiti za prevoz nekaterih vrst blaga in še bi se kaj našlo. Slovenija se želi aktivno vključiti v priprave na svetovno razstavo, ki bo leta 1996 v Budimpešti in sploh povečati gospodarsko menjavo. Vsaj tako je izzvenelo iz pogovora v Soboti, podobne razgovore pa je imel trgovinski svetnik na drugih slovenskih območjih.
Ali bodo slovenski podjetniki spoznali potrebo, da bi vlagali tudi v razvoj Porabja, v kraje, kjer živi manjšina, pa na pogovoru niso povedali.
eR
VELJAVNE VOLITVE
ZAČETEK CIVILNE DRUŽBE?
Naš nadnaslov je pomemben zavoljo tega, ker je v zadnjih treh letih bilo precej medčasnih volitev, ki so bile neveljavne. Uradna razlaga je bila, da so ljudje pač apatični in apolitični.
21. maja - ko so bile državne volitve o socialnem in pokojninskem zavarovanju - pa se je izkazalo, da ljudje vseeno niso tako apatični in apolitični - ko gre za konkretne in jasne stvari. Skoraj 40 odstotkov vseh volilnih upravičencev se je udeležilo volitev (več kot na prvih svobodnih volitvah leta 1990). To pa je dejansko ogromen delež, če upoštevamo hudo razočaranje ljudi nad politiko in novo oblastjo.
Z denarjem za socialno in pokojninsko zavarovanje -600 milijard forintov letno - bosta upravljali t. i. samoupravi za socialno in pokojninsko zavarovanje. Gre za velikansko vsoto, s katero od zdaj naprej ne bo razplogala vlada, ampak ti dve samoupravi. Ta sredstva - ki pomenijo več kot polovico dozdajšnjega državnega proračuna Republike Madžarske - se bodo v prihodnje lahko uporabljala izključno le v zgoraj navedena dva namena.
Slišati je bilo namreč veliko kritike na račun tega, da naj bi vlada ta namenska sredstva večkrat priškrnila za kako milijardo. Denar je bil v skupni mošnji in tako se je res lahko marsikaj dogajalo.
Če upoštevamo, da je tovrstna participacija s svojimi 54 odstotki od čistega dohodka (44 odstotkov delovna mesta, 10 odstotkov delojemalci) veliko nad evropskim -če ne celo nad svetovnim - povprečjem, istočasno pa ljudje morajo sami nositi recimo gazo in določena zdravila v bolnice, pa tudi delodajalci do zdaj niso imeli skorajda nobene besede, potem je situacija zares precej zrela za spremembe.
Zlobneži pravijo, da so bili na volitvah v glavnem le upokojenci, ki so najbolj prizadeti zavoljo svojih nizkih pokojnin. To seveda ne drži, ker je število penzionistov daleč manjše kot pa število ljudi, ko so se tokrat udeležili sindikalnih volitev. Prejemki upokojencev pa so marsikdaj blizu povprečnim plačam, da ne govorimo o brezposelnih. Res pa je tudi, da so se nekateri mlajši volilni upravičenci, ki so takorekoč bojkotirali volitve, češ kaj nam to mar, obnašali s tako miselnostjo nekoliko čudno. Ne gre seveda za to, da v demokraciji ne bi imel vsakdo pravice do tega, da se odloči po svoji lastni presoji, če bo volil ali ne. Ta pravica je absolutna in nedotakljiva. Mladi pa vseeno ne bi smeli pozabiti, da bodo nekoč tudi oni stari in bolni. Pa da solidarnot in demokracija nista kakor ogenj in voda.
Sicer pa pri teh volitvah konec koncev ni šlo samo za zdravniško oskrbo in pokojnine, temveč za nekaj več. Namreč ali se bomo končno začeli zavedati, kakšne bodo posledice, če bomo glasovali ali ne. Oziroma kako bomo izrazili svoje mnenje. Zdaj že vemo, da je bilo tudi s prvimi svobodnimi volitvami I. 1990 narobe to, da smo glasovali takorekoč vsi le proti staremu sistemu, ne glede na kvalitete novih ljudi in - na žalost - novih ideologij.
Kot kaže, zbuja se civilna korajža. Torej, le korajžno naprej.
Fr. M.
Porabje, 3. junija 1993
3
SLOVENEC SEM, TAKO Ml JE MATI DJALA...
Tako približno se začne čudovita in znana narodna pesem, tako nekako spodbudno v nadaljevanje prizadevanj in obveznosti za ohranitev slovenstva v Porabju na Madžarskem so izzvenili ter se uspešno
zaključili nedavni "Porabski dnevi 1993" na Gornjem in Dolnjem Seniku. Kot da bi naši rojaki na Madžarskem vse bolj prisluhnili svojemu notranjemu klicu po maternem jeziku, ohranitvi in krepitvi narodne zavesti, vse bolj zaupali usmeritvam svoje Zveze Slovencev in številnim mednarodnim ter meddržavnim sporazumom o skrbi za pravice manjšin ter o kulturnem in prosvetnem sodelovanju obeh sosednjih držav. Zdelo se mi je, kot da je v te slovenske kraje ob slovensko-madžarski meji prispela tudi nova spodbuda z Bleda, kjer se je prav v času odvijanja Porabskih kulturnih dnevov odvijala pomembna mednarodna konferenca o manjšinski problematiki v Evropi. Na blejski konferenci je vrsta uglednih politikov, znanstvenikov in novinarjev - med njimi je bil tudi Geza Jesenszky, madžarski zunanji minister - odkrito spregovorilo o položaju in problematiki manjšin v novi Evropi in se zavzelo za večje pravice, spoštovanje, varstvo in zaščito manjšin.
Nedelja je bila za številne domačine z Gornjega Se-
nika in okolice ter znance in prijatelje iz Slovenije pravi ljudski praznik in doživetje.
Že dopoldne ob posvetitvi gasilskega praporja pred šolo in cerkvijo je bilo zadoščeno želji doma-
činov, saj so bili deležni bogoslužja tudi v maternem slovenskem jeziku. No, morda bi lahko bila prisotnost slovenskega duhovnika iz Slovenije še bolje izkoriščena, pa tudi nekateri govorniki bi lahko še bolj izkoristili svoje nas-
tope v maternem jeziku.
Popoldne smo uživali ob lepih nastopih pevskih zborov odraslih in otrok, folklornih in drugih skupin iz Trbovelj, Ptuja, Beltinec ter domačih kulturnih skupin. Ponovno smo se prepričali, da na Madžarskem živijo slovenski rojaki, da se materni jezik sliši in uporablja kljub posledicam večdesetletne zaprtosti Porabja, gospodarske, kulturne in jezikovne izoliranosti od matičnega naroda ter poskusom asimilacije v preteklosti.
Na svoj način se je spet potrdilo, da je odnos do manjšin ogledalo demokratičnosti in kulture večinskega naroda - pa tudi, da sta temeljna kamna obstoja in ohranitve manjšine materni jezik in kultura. V tem smislu so Porabski dnevi kulture pomemben prispevek k ohranitvi slovenskega jezika in kulture ter dvigu slovenske narodne zavesti. Tako veljajo čestitke organizatorjem in želja, da na tej poti vztrajate tudi v prihodnje.
Geza Bačič
Člani pevskega zbora in folklore iz Trbovelj
Razpis Košičeve štipendije
Košičev sklad, ki je ustanovljen z namenom, da podpira kulturni in gospodarski razvoj Porabja, razpisuje štipendijo za učence slovenske narodnosti na osnovnih šolah, gimnaziji, poklicni šoli in visoki šoli v šolskem letu 1993/94.
Podpiramo predvsem učence, ki so dosegli pri učenju slovenskega jezika dobre rezultate in ki želijo tudi v bodoče posvečati čim več pozornosti materinščini.
Štipendija bo redna materialna podpora za učence. O datumu podelitve in znesku bomo učence pisno obvestili.
Prijavnice dobite na šolah.
Način prijave:
1. 	Izpolnite prijavnico
2. 	Izpolnjeno prijavnico pošljite na naslov sekretarja Košičevega sklada (Marija Bajzek-Lukač, 1031
V^Budapest, Vizimolnar u. 16. ) do 30. junija 1993.
PISMO IZ SOBOTE
SLON V BAUTI S PORCELANOM
Tej zgoren naslov je nekšna metafora za človeka, steri sé naopak napravi, kak ka bi mogo. Ali kak pravijo, tej je pa tak naoupačen, kak če bi slona Spüsto v bauto s porcelanom. Gviišen sam, ka vsakši človek na tom svejti ma nekšo nevoulo ali pa boukše povedano, vsakši človek, pa naj njemi ške tak vse v življenji štima, se gda znajde v takši situacije ka se naoupak naredi. Pomeni, ka je vsakši človek ednouk v življenji slon v bauti s porcelanom.
Meni tö sé že dostakrat kaj takšoga Zgodilo, ka sam tak vövido, kak kakši takši slon. Ali gnes sé mi ne lübi o tom razlagati, ka že tak vse preveč o meni pa o moji tašči Regini, trno čedni ženski, Znate. Rad bi vam povedo eno štorijo o mojom dobrom pajdaši. Tej pajdaš je fejst možakar. Čeden, meren, disciplinerani, zavüpanja vrejden, pošteni pa fejst družinski Oča pa mož. V življenji ma vse vö preračunano, tak ka njemi nigdar nemre iti nika naroube. Tak bar on misli, zaprav, nej dugo nazaj je tak mislo. Zato, ka če človek ma vse vözračunano, kak njemi naj življenje teče, te se njemi vse dosta prle vküp podere, če kakša stvar naopak stoupi.
S tem pajdašom sva enoga lejpoga dneva šla ribe lovit. Vse, ka trbej, sva s sebov mela. Lejpa ribičija se nama kazala za tej den. Pive so se ladile v vodej, ribe so grizle, sunce pa fajn segrejvalo najiniva nej več siijiva bleka. Kak sam pravo, vse je štimalo. Naidnouk pa se gor z Babjoga kujkla pokažejo čarni oblaki. Veter je fudno, voda je gratala nemerna in že je začo iti dež. Ka nama je ostalo drügoga, kak ka sva spakejrala šker pa se odpravila domou dosta, dosta prlej, kak sva pa mejla v plani. Pajdaš je brž splanejro, ka de tej štiri vöre, ka de prej doma, ponüco za nekšo delo, ka bi ga mogo opraviti zranka. Tak je vse vövidlo, ka se njemi nej nika zavolo toga deža porüšilo. Prišla sva pred njegovo kučo. Pomago sam njemi z autoja nositi ribiško šker, te me pa povabo ške na edno pijačo. Stoupila sva notri, dapa tam nej bilou vse, kak trbej. Za dverami so ležali nekšji moški punčoki, steri so nej pasali na pajdašovo nogau. Vö iz spalnice pa se tak čülo, ka pajdašova žena tö nej Sama doma. Pajdaš me samo z blejdim pogledno pa me lepou proso, če leko dem sam domou pa naj nika ne spitavlem. Razmo sam ga. Stoupo sam na prousto, ge je dež že enjavo, skouzi oblake pa se že kazalo sunce.
Tak, vidite je obodo moj pajdaš, steromi je v življenji čista vse šlo kak trbej, te se njemi je pa zavolo ednoga deža na glavou obrnolo. Kak je te pri njemi doma dale bilou, mi je vöovado, gda sva ednouk vküper sidela v krčmej. Čeden pa meren kak je, je stoupo v sobo, se diskretno odkašlo pa proso ženinoga postelnoga pajdaša, naj fajn merno zapisti njino kučo. Te je ženi lipu povedo, ka je takšo delo fejst, fejst grdo pa odišo k deli, stero si je splanejro namesto ribičije. Te je pa ženi vse prejk prišlo. Takše božne je v njega zmetala, ka je nej nikši moški, ka se sploj ne vej redno zdrejti na njou, ka če bi bio reden možak, bi jo mogo bar rejdno za viija zmlatiti pa vse takšo je vrelo vö iz nje ške dugo po tem. Tak, vidite je obodo moj pajdaš. Na kraji krajov je bio un kriv, ka si je žena najšla drügoga. Zdaj si je moj pajdaš napravo nouve plane za svoje življenje. Ženo de od te dale Vodo s seov na ribičijo.
MIKI
Porabje, 3. junija 1993
4
OD
SLOVENIJE..
HRVAŠKO-SLOVENSKE IGRICE
V	zadnjem obdobju so se odnosi med Slovenijo in Hrvaško zopet zaostrili. Meja med državama namreč še vedno ni določena. Obstaja tudi nekaj spornih točk. Pred kratkim so tako Hrvati na mejnem prehodu v Sečovljah (na Primorskem) začeli na spornem ozemlju graditi velik mejni prehod. Slovenska stran je kar nekajkrat protestirala in zagrozila s protiukrepi, potem pa je le prišlo do dogovora. Hrvati so na mejnem prehpdu v Sečovljah prenehali z gradbenimi deli. Del naj ne bi nadaljevali, vse dokler bodo tekli pogovori o meji med Hrvaško in Slovenijo.
O SLOVENCIH NA AVSTRIJSKEM ŠTAJERSKEM Univerzitetna knjižnica v Mariboru je bila pred dnevi prizorišče pomembnega znanstvenega srečanja. Znanstveniki in raziskovalci iz Slovenije in Avstrije so govorili o Slovencih v avstrijski zvezni deželi Štajerski. Ugotovili so, daje o slovenski manjšini ob južni štajerski meji, posebej v petih vaseh vzhodno od Radgone med Muro in Kučnico, še vedno veliko neraziskanega in nedorečenega.
TUDI NA BLEDU O MANJŠINAH Več kot sto uglednih znanstvenikov, politikov in novinarjev se je dva dni na Bledu pogovarjalo o manjšinskih pravicah. Mednarodno konferenco o zaščiti manšin je v sodelovanju s slovenskim zunanjim ministrstvom pripravil ameriški Inštitut za zahodno-vzhodna vprašanja.
V	razpravah so prišli do ugotovitve, da se morata Vzhod in Zahod o manjšinah medsebojno poučevati, da lahko prav mediji v posameznih državah (primer Srbije) manjšinam napravijo veliko škode, lahko pa jim tudi silno koristijo, če večinskemu narodu v posameznih državah in svetu realno pojasnjujejo njihov položaj. Prav na področju medijev je zato nujno poskrbeti za manjšine.
SLOVENCI V AVSTRIJSKI ZVEZNI DEŽELI ŠTAJERSKI
ŽIVIMO V SOVRAŽNEM OZRAČJU
Sterni besedami seje dr. Wolfgang Gombocz približal srčiki problemov Slovencev v avstrijski zvezni deželi Štajerski, v vaseh blizu avstrijske Radgone. Znanstveno srečanje, prvo te vrste v povojni in zdaj samostojni Sloveniji, je bilo v Mariboru, pripravili pa so ga Slovenska akademija znanosti in umetnosti, mariborska Univerza, ljubljanski Inštitut za narodnostna vprašanja in Avstrijski inštitut za vzhodno in jugovzhodno Evropo na Dunaju, izpostava Ljubljana. V treh dneh so se udeleženci seznanili z vsebino šestindvajsetih referatov, pa tudi razprave in celo polemike so dopolnile vsebino simpozija.
Dr. VVolfgang Gombocz, eden izmed ustanoviteljev edine manjšinske organizacije štajerskih Slovencev (skupaj z magistro Andreo Zemljič) Kulturnega društva 7. člen, je v svoji razpravi tudi dejal, da
vlada v Avstriji, zlasti na Štajerskem, skrajno nenaklonjeno, celo sovražno ozračje, v katerem je pasivna asimilacija najbolj značilna oblika zatiranja manjšine.
Slovenska manjšina v Radgonskem kotu sodi v vrsto zamolčanih narodnih manjšin, ki ni nikoli uživala svojih pravic, s katerimi bi bila varovana njena kultura in jezik. Dober poznavalec razmer, doktor Vladimir Klemenčič, dodaja, da "pripadniki slovenske manjšine v Radgonskem kotu še danes niso deležni izobraževanja v maternem jeziku niti v slovenskih, niti v dvojezičnih šolah, niti v obliki poučevanja slovenščine kot tujega jezika na nobeni od izobraževalnih stopenj. " Podobno je tudi na drugih področjih, od informiranja do kulture in seveda nikakršne možnosti za javno rabo materinščine v ustanovah.
Kje vse so vzroki za
sedanje razmere, niso povsem odgovorili tudi na simpoziju. Vendar jih večina tiči v osnovnem dejstvu, da republika Avstrija ne priznava štajerskih Slovencev, zato niso redke izjave, da so bili po pomoti zapisani v Državno pogodbo, pa tudi Slovenija si ni ravno prizadevala in pomagala tej pozabljeni manjšini. Kako si drugače razlagati, da se niti začetka simpozija ni udeležil državni sekretar za Slovence po svetu, medtem ko je skoraj istočasno zunanji minister potoval na Dunaj na predstavitev knjige iz prve svetovne vojne.
Na simpoziju v Mariboru je bilo izrečenih veliko zanimivih strokovnih in tudi političnih ocen; pripovedovali so jih strokovnjaki iz Avstrije in Slovenije, Slovenci in tudi Avstrijci. In to o manjšini, ki se skoraj ne zaveda več, da je manjšina; o manjšini, katere jezik peša (slišali
smo celo oceno, da ga ubijajo); o manjšini, ki nima domala nikakršnih, niti osnovnih pravic v demokratični državi, ki je pripravljena zelo hitro povzdigniti glas, če kje za/sliši, da neki manjšini kratijo njene pravice. Zato celo mag. Andrea Zemljič meni, da bi težko govorili o manjšini, ampak gre bolj za dvojezično prebivalstvo. Koliko je teh prebivalcev, natančno ne ve nihče, včasih pa so celo pisali, da živi na Štajerskem kar 6 tisoč Slovencev.
Tudi avstrijska veleposlanica v Ljubljani je podprla zamisel o simpoziju o štajerskih Slovencih, kajti glede na odlične meddržavne odnose ni teme, o kateri se ne bi lahko pogovarjali in reševali probleme na "osnovi recipročnosti". To pa je že nova posebna tema, ki se tiče nemške manjšine v Sloveniji.
eR
'NASLEDNJE LETO ZOPET PRIDEMO"
'Tou še skoron nikdar nej tak bilo, kak je to zdaj. Teva dva dni. Ka se tak dosta slovenske rejci čuje. Od vseposedik so k nam prišli. Več od vas, kak eti od nas. "
Tako je pripovedovala ena od ženic svoji prijateljici na Porabskih dnevih. Čisto navaden pogovor, ki pa mimoidočemu marskikaj pove. Še posebej, ker sta bili ženici iz dveh držav, toda obe Slovenki. Ko smo se iz Murske Sobote v nedeljo zjutraj odpravili v Porabje, je kazalo na dež. Bilo je soparno in bližala se je nevihta. "Morda pa zato, ker bodo na prireditvah sodelovali tudi gasilci iz Porabja, Avstrije in Slovenije, " je pomislila Silva Eory. Toda takoj, ko smo prispeli do mejne zapornice v Martinju, se je pokazalo sonce. In obsvetilo madžarsko zapornico, zaradi katere ne more čez ta mejni prehod avtobus.
Na Gornji Senik, kot je za nas značilno, smo prispeli z
manjšo zamudo. V cerkvi se je pravkar končala maša, župnik je že blagoslovil gasilski prapor. Le malce
čudno so še vedno v ušesih ljudi odmevale župnikove in tudi županove besede. "Slovenci smo zopet prevajali Slovence iz madžarščine v slovenščino, " je kasneje
pokomentiral nekdo od obiskovalcev.
Sicer pa je bilo tako kot lani, na Gornjem Seniku, videti
mnogo znanih obrazov. Od ljudi, ki so prišli na obisk k svojim sorodnikom na drugi strani meje, do poslancev in državnikov.
Porabci nas tudi letos niso
razočarali. Na svoj dan so poleg svojih povabili še pevske zbore in plesne skupine iz Slovenije, Ptujčani in Trboveljčani so bili navdušeni nad njimi. Nad gostoljubnostjo, hrano, pesmimi, plesom in lončarskimi izdelki iz Verice.
Drugim spet je bila zopet najbolj všeč nogometna tekma med domačini in Martinjčani, izid je bil neodločen, nogometaši pa so zatrdili, da se bodo drugič raje srečali ob dobri kapljici. In to so lahko tudi storili. Zvečer na veselici. Pri nogometnem igrišču ali pa pri Cifru. Tam mi sicer nismo bili, smo pa kasneje slišali veliko pohval.
Deževni dan se je tako prevesil v sončen, nezadovoljstvo ljudi zaradi maše v madžarščini v veselje na veselici in radost ob petju pevskih zborov.
In kakšen je naš vtis. Pravimo le to: naslednje leto zopet pridemo.
Dejan Fujs
Pevke iz Števanovec
Porabje, 3. junija 1993
5
"MATI, VEJŠ LEPŠOGA, KAK JE TÜ DOMA
PRI NAS...? "
Če se vzemaš pa deš z Dolenjoga Senika prauto Gorenjoga Senika, do prva iže tak 4 kilometrov moreš titi. Gda na lejvo zagiedneš prvo malo hišico na pravo pa edno vekšo, misliš, da si že na Gorenjom Seniki. Vujzno si se, če tak misliš. Tau je eške Dolenji Senik. Po Vogrskom tak pravijo "alsószölnöki tanyák". Na ednom küpi 16 ramov, tau je seniška pristava (tanya). Takšo lejpo pokrajine, kak je ta, rejdko najdeš. Od toga so samo njive pa sonžeti lepši, zatok ka je lüdje strašno lepáu opravlajo. Pauv je malo bogatejši kak po bregaj. Ta ravnina, štero na obej strani velki lejs obini, je tak iejpa, kak edna razglednica (képeslap). Lüdje, steri tü živejo, so na vekša zadovolni s svojim žitkom. Vörvajo v zemlau pa v pošteno delo.
V svojom žitki sem telkokrat tüj ojdla, ka bi tau nej mogla pršteti. Pa gda sam se vzela na paut pa se pelam prauto dolnjeseniške pristave, dobro morem paziti, aj v šanc ne zavozim, zatok ka je nej mogauče nej kaulagvrat gledati. Na lejvo - gde je autobus stane - pod lesaum stoji edna obnovlena, povekšana Iejpa iža. Tak njim pravijo: Cilini. Dvej ženski okapata pred ramom na njivi, dvej mali dekličini pa kauiag žibrata pa čifkata. Ženski se vzemata pa deta prauto meni, spravimo sé v lejpo obnovleno ižo. Tak šegau majo prajti, ka tri ženske, tau je že edno senje. Tak vögleda, ka je tau istina. Že smo na srejdi v guči, prpovejdamo si od toga pa od tistoga.
Vertinjo Ciliko pitam: Zakoj ste si tak zmislili, ka te staro ižo obnavlali pa po vekšali?
"Stara iža je že mala bila za nas. Gda so eške mati živeli, štiri, zdaj tri generacije živi tüj. Nikan smo nej steli titi. Ge sam se tüj narodila, tüj škem mrejti. Ranč tak je s tejn moja (h)či, Marija tü. Etak mi je prajla tistoga reda, gda smo planirati ižo povek-šavati: "Mati, ti vejš lepšoga, kak je tüj doma pri nas? " Te sam pa gvüšna bila, ka ostanemo na svojom funtuši. Zdaj je že lepau. Strašno dosta smo delali pa smo dosegli tau, ka smo steli. Za moje materi volo smo tü nikan nej steli titi. Furt so prajli: Ka pa bau z menov, če Sama ostanem? "
Znam, da vi vsi trdje takšo slüžbo mate, gde za lüstvo slüžite, gde se ne da trnok vöostati, gde Večkrat nega nej petka nej svetka. Kak se kaj čütite v slüžbi?
"Morem povedati, ka (h)vala baugi vsi mamo slüžbo. Ge že 25 lejt delam na pošti. Pošto nosim v Sakalauvce pa es na pris-tavo. V Sakalauvca nega pošte, etak je poštarcaj tam žmetnejše kak indrik. Ge nosim pisme, pejnaze, telegrame pa ranč tak not-berem tü. Gda dokončam, te se na Dolenjom Seniki na pošti dojzračunam. Vsakši den 35 kilometrov dem z biciklinom. Tau je nej laž, tau je dojzmer-
jeno. "
Kak se čütite v Sakalauvca? Trbej tam znati slovenski?
"V Sakalauvca sam ge trnok rada. Tam sam z njimi, kak edna velka držina. Vsakši den ma čakajo, vsakšomi vse tanaredim, ka sam mogoča. Slovenski pa je trbej vedati. Starejši lüdje samo te vörvajo, ka sam njim na priliko dobro
vödala pejnaze, če slovenski doj prštem. Trnok je potrejbno slovenski znati, zatok ka človeki etak bola zavüpajo. "
Radi mate tau poštarsko delo?
"Tak mislim, ka rada. 25 lejt sam nigdar nej falila, povejmo za betega volo, eden den nej. Nemo prajla, ka mi je včasin nej slabo bilau. Dapa za malo se ne dam, za istino je pa eške nej prišlo. Poštüjem svojo delo zatok tü, ka pred tem sam po repaj ojdla pa z žmetnim delom malo parslüžila. Tüj je pa zatok načeše, če rejsan nejmamo najbaukšo plačo. Ge sam zadovolna. "
Marija, že skurok edno ieto je, ka si prišla v
slüžbo na Dolenji Senik v vrtec. Tam si varuška (dada). Zakoj si vzela tau delo?
"Ge sam mejla slüžbo v Varaša v židanoj fabriki v pisarni. Srednjo šaulo sam končala, tam sam delala do tistogamau, gda se mi je prvo dejte narodilo. Po prvoj deteti sam mejla drugo, etak sem 6 lejt doma bila. Gda sam pa stejla
nazaj titi, te sam pa ostala brez dela. Tau je dobra prilika bila za tau, ka sam sé glasila v vrtec, šteri je lani avgustuša opro vrata. Sploj sam rada bila, gda sam dobila tau slüžbo. Nej samo zatok, ka sam do dela prišla. Zatok tü, ka sam ge v svojom žitki furt tak mislila, kajno vzgojiteljica (óvonő). Žau, nej se mi je pršikalo. Zdaj sam pa itak prišla do mlajšov. Tau delo ge sploj rada mam. "
Ka pa v vrteci sé z decov kaj slovenski pogovarjalo? Ti gvüšno dosta leko pomagaš. Kak je tau tam?
"Za vsakdanešnjo po-trebo si zgučavamo z mlajšami. Gda se na priliko pripravlamo na güžino, na
obed, zobe prat, spat, tau vse gučimo njim slovenski. Deca se pa brž navči. Lepau znajo vse te potrebne stvari povedati v slovenskom geziki. Ge sam dosta z njimi pa rejsan dosta leko pomagam pri geziki tü. "
Dvera sé oprejo pa not staupi mladi vert, Marikin mauž, Miki. On je Zdaj prišo iz slüžbe z Varaške železnice. Razložimo me v kakšnom velkom deli smo pa ga pitam, kak se njema vidi tü na Dolenjom Seniki. Njemi, šteri je s Črepnika, z edne vogrske vesi?
"Meni je tüj sploj lepau. Tau je že moj daum, tüj je moja držina, dosta smo delali pri iži dočas je etakša postala. Zdaj de že baukše. "
Ge sam tak čüla, ka ti že lepau gočiš slovenski. Zakoj te briga ta rejč?
"V držini je tü dobro, če Znam, zatok ka oni dosta gučijo med seboj slovenski. Dobro je, če med lüdami tü razmejm, od koj je guč. Mam priliko se včiti tak tüj doma, kak v slüžbi zatok, ka sam med Slovencami. Samo edno se mi pa ne vidi, pa mi povejte, ka je tau, ka tüj nistarni pravijo ka so oni Vendi, nistarni pa ka so Slovenci. Tau je nej dobro za tau lüstvo pa za te gezik. Raztomačite mi. "
Mikina je nej trbelo dugo razlagati, zatok ka je on bole razmo tau, kak nistarni naši. Tau pa morem povedati, ka me je fejs sram bilau pred njim. On poštüje naš materni gezik. Naš slovenski gezik. Mi pa več sami ne znamo, na štero stran nam trbej stanoti. Nej nam je čisto, ka če slovenski gučimo, te smo nej Vendi. Nikak nej, pa zatok nej, ka te reči v našom geziki nega.
Zdaj, gda se etak že pomalek poslovim od držine, mi eške samo telko pravijo:
"Radi smo, ka smo zdaj mi bili vöodabrani na tau stran. Baug aj nam pa vsem da zdravje pa po cejlom svejti mir. Radi bi male gorzranili, njij na svoj materni gezik navčili pa ga poštüvali. Dobra slovenska držina škemo ostati. Tau smo se včili od naši starišjov. "
I. Barber
... DO
MADŽARSKE
Čeprav se približujejo poletne počitnice, čaka v zadnjem mesecu šole in takoj po njih porabske učence precej programov. To pa velja tudi za kulturna ter športna društva. Našteli bi le nekaj važnejših dogodkov in oblik
-	Od 27. do 30. maja je potekalo v Murski Soboti srečanje otroških gledaliških in lutkovnih skupin, katerega so se udeležili tudi lutkarji z Gornjega Senika.
-	30. maja so v Boreči imeli srečanje cerkvenih pevskih zborov, kjer sta bila prisotna oba pevska zbora s Senika.
-	Od 2. do 4. junija so bili učenci OŠ Gornji Šenik na izletu po Sloveniji in avstrijski Koroški. Pri organiziranju izleta jim je veliko pomagal (tudi materialno) Rdeči križ Slovenije, Zveza Slovencev na Madžarskem ter podjetje PETROL.
-	Letošnje srečanje zamejske športne mladine bo 5. junija na Vrhniki.
-	Komisija za narodnosti pri skupščini Železne županije organizira 5. junija narodnostno mladinsko srečanje v Köszegu Srečanja, na katero so povabili tudi predstavnike zamejskih Madžarov iz Slovenije in Avstrije, se bodo udeležili učenci iz vseh treh porabskih šol.
12. in 13. junija bodo v Budimpešti potekale prireditve Panevropskega festivala. Na festivalu bosta nastopila tudi FS in pevski zbor z Gornjega Senika.
-	Od 19. do 26. junija bo potekal že tradicionalni bralni tabor za porabske učence na Ptuju v Sloveniji. Tabor organizirata ZKO Slovenije in Slovenska Zveza.
Porabski učitelji si bodo osvežili znanje slovenščine od 21. do 27. junija v Mariboru.
Porabje, 3. junija 1993
6
V RITKAROVCIH SMO VSI SLOVENCI
Čudovit majski dan je, skoraj malo prevroč. Skoraj bo poldne, odhajam s števanovske šole. V križišču sredi Števanovec zavijem na levo namesto po hribu navzdol. Peljem se počasi skozi vas, samo sonce in lične hišice, gredice pred njimi, majska solata in nešteto pisanih rož. Tako prisrčna vas, pomislim, skoraj si zaželim, da bi živela v tem morju rož in sonca... Peljem se iz vasi, kar tako, brez načrtov; zadnje hiše in travniki, polni rož, me pozdravijo. Gozd; prijazen, žametno zelen. Tudi to je Porabje!
Potem skupina hiš in hišic, malo pred njimi ob cesti pa tabla, na kateri piše: Kčtvolgy/Verica-Ritkarovci. Po madžarsko torej ena vas, po slovensko pa dve; zanimivo. Hiše in hišice izginjajo, spet sem sredi gozda. Vijugasta cesta pa se nadaljuje. Tudi jaz vozim počasi dalje, zanima me, kje in kakšen je konec te skrivnostno čudne ceste. In kjer se začnem spuščati v dolino, zagledam kupe gradbenega materiala in lesa. Le kaj se bo gradilo tu, kjer se mi vse zdi tako daleč od ponorelega sveta? Obstajajo tudi ljudje, ki želijo svoje domove zgraditi v tej idilični dolinici?
In cesta spet zavijuga v hrib; peljem se počasi dalje, nekam vendar moram priti. Na levo je pokopališče, na desno travniki in gozd. Kar nadaljujem, vedno bolj sem radovedna. Križišče. Cesta na levo, na desno. Ustavim se. Stopim iz avta in se razgledujem po okolici. Kje pravzaprav sem? Tista tabla s krajevnim napisom je bila že davno, kakih pet ali šest kilometrov nazaj. Hvala Bogul Proti meni prihaja drobna ženica, opira se na palico, radovedno me gleda in se smehlja. Kar njo bom vprašala, kam peljejo vse te ceste, pomislim.
'Dober dan, babica, mi lahko poveste, kam pridem po tej cesti?"  jo vprašam, ko se mi približa. Gleda me nejeverno, a prijazno.
'Čidna si ti, od kec si
prišla? " je radovedna. Povem ji, da sem malo tu na izletu in jo pohvalim, kako lepo govori slovensko. Skoraj užaljeno mi zabrusi: "Ka si pa mislila? Mi smo v Ritkarovcih vsi Slovenci, pa vsi gučimo slovenski; no nej tak lipo kak ti, mi tou tak po domače. "
"Tudi to je lepo. Trudila se bom, da se kdaj naučim po vaše. "
Razloži mi, da gre malo na klepet k sosedam in me povabi, naj grem z njo. Pripoveduje mi o sebi; da ima
dvakrat toliko let kot jaz, sorodnike v Čepincih, kako je škoda, da ni odprta meja, da bi lahko šla večkrat "na Slavsko", saj je ona vendar Slovenka in samo Slovenka; in ko je bila še mlada, so tu govorili samo slovensko, tudi otroke so učili slovenski jezik, to je njihova materinščina; a njihovi vnuki - na žalost jih ne učijo več slovenščine, ker so mladi prepričani, da je to brez pomena. Ona pa ve, da ni tako in ji je žal, da so mlade mame nepoštene do svojih otrok...
Poslušala sem jo z odprtimi usti. Toplo mi je bilo pri duši. Njene besede so me povsem prepričale.
V bližnji kapelici je zazvonilo. Ustavila se je in tiho molila. Tudi meni je rekla, naj vendar molim, saj ne škodi, prej koristi. In že sva prispeli na sosedino dvorišče. Pozdravila sta naju prijazna psička, pa tudi petelin je zapel v bližini. Še ena taka prijazna babica se je pojavila med vrati, ‘moja babica* ji je pojasnila, da sem 's Slavskoga", in stopile smo v kuhinjo. Začele smo sproščen pogovor, pridružila se nam je vsa družina. Trudila sem se povedati kako besedo po domače, oh, kako slabo mi to gre. A moje sogovornice so bile razu-
mevajoče in so me celo pohvalile za moj trud. Trije drobni otročički, ki so bili sprva malo nezaupljivi, so čez čas začeli veselo čebljati - madžarsko. Mamici je bilo malo nerodno, a mi je pojasnila, da jih bo zagotovo naučila tudi slovenski jezik. Srčno upam, da jih bo res in da ne bo tudi ona ena tistih, ki mislijo, da je to brez pomena. Saj so v Ritkarovcih vendar vsi Slovenci, kot je rekla simpatična babica.
“Kaj pa Vendi, jih ni nič v Ritkarovcih? " sem hudomušno vprašala. Pogledale so me začudeno in "moja babica" je pohitela z odgovorom.
"Znaš, tao je norost. Tao, ka smo Vendi, so se nan negda Vougri conali, zaj pa bi nisterni pa radi bili Vendi. Mi smo samo Slovenci! "
Te besede kakih sedemdeset let stare ženice bi lahko bile v razmislek vsem, ki z diletantsko utemeljenimi in megleno zasnovanimi teorijami hočejo dokazovati obstoj nekakšne vendske narodnosti; menim, da se je trenutno v porabskem prostoru potrebno ukvarjati s pametnejšimi stvarmi, na primer z možnostmi gospodarskega razvoja, zaposlovanja, preživetja; ker pa je maj, tudi pisanje pesmi ni odveč... Dokazovanje obstoja nekakšnih fantomskih narodnosti, kar pa se gredo celo taki, ki za to niti niso kompetentni, je čista neumnost. Ali mogoče ima kdo od tega celo kake koristi? Kdo ve...
Vsekakor moj namen ni razsojati, kdo ima prav in kdo nima, očarale pa so me besede preprostih ženic, ki se goreče oklepajo svojega slovenstva in so lahko v ponos vsem porabskim Slovencem.
Čez kako uro sem se poslovila, prisrčno, kot da smo stare znanke. Obljubila sem jim, da se še oglasim; da me bodo naučile govoriti ‘po domače". In ko sem spet vijugala po prašni cesti, sem pomislila, da jih pravzaprav sploh nisem vprašala za imena. No, tudi brez njih smo se sporazumevale, kot da se poznamo že od nekdaj. Krasen majski dan mi je tako minil še lepše in svet ob lenobni Rabi postaja še bolj moj.
VALERIJA PERGER
NAŠE PESMI (50)
FANTI SE ZBIRAJO
Fanti se zbirajo, daleč maširajo, daleč, daleč na gornji stran, gde nikoga ne spoznani.
Do morja pridejo, se v barko sedejo, odrini Marina to barčico proč, ker ne bomo vid’li se več.
Je barka splavala, se dekla jokala, sklenola je dekla te bejle roké, točila je žarke skuzé.
Prelübi fantič moj, al’ gde boš spau nocoj, na toj širokoj (g)majnici, na zelenoj travčici.
Široka (g)majnica, bau moja postal’ca, ta zelena travčica bau moja odejvčica.
Ta črna puškica, bau moja lübica, tau ta velka sablica, bau moja obrambica.
(Gorenji Sinik) -mkm-
OBIŠČITE KOMPASOVE BREZCARINSKE PRODAJALNE (DUTY FREE SHOPE)
NA MEJNIH PREHODIH V
DOLGI VASI KUZMI
GEDEROVCIH
RADGONI
BOGATA PONUDBA UGODNE CENE
ODPRTO VSAK DAN OD 8. DO 20. URE
Porabje, 3. junija 1993
7
OTROŠKI SVET
KA JE TAU?
KAK SE ZOVE
na Gorenjon Siniki:
na Dolenjon Siniki:
v Ritkarovci:
na Verici:
v Števanovci:
v Andovci:
v Slovenskoj vesi:
v Sakalauvci:
Kak so nücali:,
REŠITEV IZ 9. ŠTEVILKE
svitek - obročasta, spletena ali iz blaga narejena priprava za lažje prenašanje bremen na glavi
tekercs - korong alakú, rongyból készült fejpárna, a fejen való teherhordás eszköze.
Tak sé zové: na Gorenjon Siniki svije, na Dolenjon Siniki, v Ritkarovci, na Verici, v Števanovci, v Andovci, v Slovenskoj vesi pa v Šakaluvci glavnjak (glavnjek).
Tak so nücali: 	S
kašmanski svijekom so ženske bütro nosile na glavi, s Prausni svijekom pa škaf na mlako, gda so prale. V drvenki ali v krblači pa gesti na njivo.
S KNJIGO V SVET
Pod geslom "S knjigo v svet" poteka v letošnjem šolskem letu že 33. sezona Bralne značke po vseh osnovnih šolah v Sloveniji in zamejstvu. Tudi na porabskih šolah smo 27. maja doživeli prisrčna srečanja s slovenskimi kulturnimi ustvarjalci. Gornjeseniški učenci so z ilustratorjema Matjažem in Jelko Schimdt spoznavali in odkrivali skrivnosti ilustriranja knjig, se tudi sami poskušali v tej umetnosti ter gostoma iz Ljubljane predstavili šolo, na kateri se sliši navječ slovenske govorice.
Na števanovski osnovni šoli je gostovala pisateljica Karolina Kolmanič, monoštrske osnovnošolce pa je obiskal literarni ustvarjalec Ferdo Godina. Učenci so se pri urah slovenskega jezika že prej seznanjali predvsem z njunim mladinskim delom, avtorja pa sta v zanimivih razgovorih na obeh šolah povedala še kaj, namreč tisto, česar mladi bralci niso mogli razbrati iz njunih del. Posebej prisrčno je bilo na števanovski šoli, kjer so učenci gostoma pripravili tudi kratek kulturni program.
Vsi mladi bralci pa so dobili v spomin lične
bralne značke, bronaste, srebrne ali zlate. Prireditve ob letošnji
Bralni znački v porabskih šolah so s svojo prisotnostjo počastili tudi predstavniki Zavoda za šolstvo, OE Murska Sobota, Zveze prijateljev mladine ter Skupščine občine Murska Sobota.
Osnovni namen takih
srečanj je spodbujati osnovnošolce k branju slovenske mladinske
literature, neposredna zanimiva srečanja z avtorji le-te pa bi naj učencem na razumljiv in njim dostopen način približala slovensko kulturo ter predvsem zavest o pripadnosti k slovenskemu narodu.
VALERIJA PERGER
RAZISKOVALNI TABOR V KUZMI
Gornjeseniška šola je dobila vabilo, da lahko grejo otroci v raziskovalni tabor, oz. se lahko pridružijo učencem OŠ Kuzma. Sedem učencev se je prijavilo iz 6. in 7. razreda, in sicer: Žuža Mezei, Silvija Fartek, Adrijan Takač, Tomaž Kozar, Tomaž Grebenar, Renata Čizmaš in Žolt Bajzek. V četrtek zjutraj smo se napotili v Kuzmo. Ko smo se pripeljali, smo dobili malico. Srečali smo se s prijatelji in spoznali smo nove.
Odpeljali smo se do Ledavskega jezera. Tam smo zbirali material: majhne živali in vodne rastline. Popoldan smo pa analizirali pod mikroskopom in pod lupo. Zvečer smo šli spat k družinam.
Naslednji dan smo šli v gozd. Tam smo zbirali majhne živali in rastline.
Vmes je prišla sombotelska televizija, ki je posnela naše delo. O doživetjih je govorila Žuža Mezei.
Dva dneva sta hitro minila in pripeljal je avtobus. Poslovili smo se od novih prijateljev ter se odpeljali domov. Zelo zanimivo, koristno in prijetno je bilo!
Skupina učencev 6. razreda OŠ Gornji Senik
OTROCI ODRASLIM
Petrol trgovina Ljubljana in Zavod R Slovenije za šolstvo sta razpisala likovni natečaj z naslovom "Otroci odraslim - srečno" in ga razposlala vsem osnovnim šolam v Sloveniji in zamejstvu.
Najboljša likovna dela so bila razstavljena od 18. do 22. maja v osnovni šoli na Gornjem Seniku.
„ V prejšnji številki porabja je bil zopet "na delu" tiskarski Škrat. Na osmi strani je tako zmanjkal del teksta v madžarskem delu vabila za "Porabske dneve".
Za neljubo napako se vsem prizadetim opravičujemo.
TISKARNA, M. Sobota
Porabje, 3. junija 1993
Foto: Šandor Röth
TO JE PARIZ!
"Pariz - sanje vseh pesnikov, pisateljev, slikarjev vseh narodnosti iz vseh epoh. Ta vedno vabljiva in dražljiva metropola poslovnežev, posebnežev, ta neizčrpna zakladnica zanimivosti in znamenitosti za vagabunde in današnje moderne nomade. V njem si podajajo roko kontrastne mestne četrti: intelektualni, kraljevi in kozmopolitski Pariz. Za vsakogar nekai in nekaj za vse. TO JE PARIZ! "
Takšna je bila popotnica naše agencije. In kot da bi bile sanje: v manj kot dveh urah nas je jekleni ptič popeljal od Brnika do Orlyja, iz dežele na sončni strani Alp v deželo na senčni strani Alp.
Naš hotel Ceramic na Avenue de Wagram je korak ali dva oddaljen od Slavoloka zmage (Are de Triumphe). Ko stojiš pod 50 metrov visokimi oboki, se ti zdi kot da bi bil na nekem otoku. Pravijo, da ga je leta 1806 dal graditi Napoleon I. v čast svoje armade. Veliko pozneje, 1920, so tu postavili še spomenik neznanemu junaku. In če želite na obisk k francoskemu predsedniku Mitterandu, boste morali tu najprej položiti venec. Drugače vas ne bodo pustili k predsedniku.
Najlepše pa je tu poleti.
Številni turisti prihajajo, da bi videli sončni zahod. Zadnji sončni žarki nad Parizom bodo zašli pod oboki slavoloka. Vi pa boste na zahodu videli še moderni Pariz s stolpnicami na Defensu, če pa se boste obrnili proti vzhodu, pa boste lahko občudovali Elizejske pol-
jane.
Sedimo na stopnicah pod cerkvijo Sacre-Coeur. Golobica ji pravijo. Zbirališče slikarjev in umetnikov. Montmartre. Pogled na 10 milijonsko metropolo. Sicer pa kdo pravi, da je vse skupaj preteklost? Tu en slikar s svojim
čopičem, tam dru-gi... Nedaleč stran je Pigalle, pa znameniti Moulin Rouge. Toda naše denarnice so pretanke, da bi si lahko privoščili pogled na lepotice, ki plešejo kan kan.
Seina, na njenem otočku pa najstarejši del mesta, ki je nastalo v 3. stoletju. Prav
gotovo ste mnogi že slišali za Notre-Dame aii pa vsaj za Notredamskega zvonarja? Katedralo so začeli graditi leta 1163, popolnoma končali pa so z deli 1345. leta. 9000 ljudi lahko sprejme ta "lepotica” s čudovitimi rozetami na oknih, kipi, freskami...
Louvre. Nekoč so tu živeli kralji. Danes kraljujejo tu umetnine. Tudi znamenita da Vincijeva Mona Liza je med njimi.
Priti v Pariz in ne videti Eiffla? To seveda ne gre. Stolp je postal simbol Pariza 20. stoletja. Potrebno je tudi izpolniti obljubo in pomahati vsem, ki so os-tali doma. Daš nekaj frankov in že te dvigalo ponese proti vrhu. 320 metrov je visoko to genialno delo Gustava Eiffla, sestavljeno je iz 15000 železnih delov, tehta pa vse skupaj 7 tisoč ton. Oblačno je, pa kljub temu je videti mesto kot na dlani. Ko je jasno, pa je videti več kot 70 kilometrov daleč. Pogled na jugovzhod: Pozdravljena Murska Sobota.
Versailles je dal zgraditi Ludvik XIV. Več kot sto let je bila to rezidenca francoskih kraljev. V času vladanja Sončnega kralja se je ves Pariz preselil v to mesto, ki je zdaj že pravzaprav del prestolnice. Ob Bachovi glasbi tudi sami doživljamo del zgodovine, predvsem ob pogledu na prečudoviti park z nenevadnim drevjem, jezeri, vodometi...
Smo že spet skoraj v centru mesta. Center Georgesa Pompidouja, imenovan po francoskem predsedniku, s svojim fu-
turističnim videzom vzbuja pozornost obiskovalcev. Pozornost pa vzbujajo tudi ljudje. Tu res počne vsakdo kar hoče. Glasbeniki iz Peruja igrajo na svoje piščalke, francoska študentka kaže svoje igralske sposobnosti...
Vse to je Pariz in še mnogo več. Veliko zelenja
-	povsod, veliko zgodovine
-	povsod, veliko umetnosti
-	povsod, veliko reda v neredu - povsod, veliko francoskih avtomobilov -povsod... To je bilo res za vsakogar nekaj in nekaj za vse. In Edit Piaf pravi, da ničesar ne obžaluje. Tudi jaz ne.
J’taime Pariš!
Silva Eöry
Slavoiok zmage
Foto: A. Pirtter
PORABJE
ČASOPIS ZVEZE SLOVENCEV NA MADŽARSKEM
Izhaja vsak drugi četrtek
Glavna in odgovorna urednica Marijana Sukič Naslov uredništva: H-9970 Monošter, Deak Ferenc ut 17., p. p. 77, tel.: 94/380-767
Tisk:
SOLIDARNOST Arhitekta Novaka 4, 69000 Murska Sobota Slovenija