Ltisi 99.	X torek ti.	Grudna	
Slovenija izhaja vsaki teden dvakrat, In sicer ene kvatre 1 gold. in 45 kr. Za celoletno pošiljanje na ■t gold., za ene kvatre 2 gold.	vsaki torek in petik. Predplačuje dom v Ljubljani se odrajtuje še	e se za celo leto v založnici v '/, gold. Za po pošti pošiljano	Ljubljani 1 gold., za polleta 3 gold. in '/Q, za Slovenijo je celoletno plačilo 8 gold., polletno
Povabilo na naročbo ^^


za prihodno leto.
S priliodnim letom bo Slovenija svoj tretji tečaj pričela. ITnlr^.. j a r» rl n ! c<a ka nnq fn<i; »a nanrpi i.n ustavno svnhndn in za sveto nravdo Slovencev krenko ooteffovala.
postavljen. Naš "junaški cesar j*e vše narode povabil, da bi se pri osnovi prerojene, svobodne, erfmfl Austrije po svoji -------
vdeležili. Tudi v persih Slovencev ta glas odmeva, in če so v časih sile in nevihte zvesto Austriji priskočili, bodo oni tudi pri zidanju krasnega poslopja veljavo svojega dlana in uma skazali — ako Bog da, in sreča junaška, in sloga jugoslavenska.
V dosego tega namena si bo Slovenija prizadevala ljubezen do ustavne deržave vnemati, narodni občut v domovini zbujati, in ožjo zavezo med Slovenci raznih kronovin, in tudi med vsiini austrijanskim i Slaveni vterditi.
Slovenija tudi pravice drugih narodov spozna in jih spoštuje, tode ona ne bo drugim proso branila, in svojega vrabcem pustila.	,	. k* • i	, j •
Verli rodoljubi vsih slovenskih krajev jo bodo tud za naprej podpirali, in posebno iz Dunaja bo pogostoma dopise prinašala. Nepolitiško polje bo tudi zanaprej obdelovala, in slovstveno slogo Jugoslavenov na vso moč podpirala.
Da se že večkrat na znanje danim željam rodoljubov vstreže, bo Slovenija za naprej v majnši podobi in tudi cenejše
na svitlo izhajala.	v	.	.
Izhajala bo namreč dvakrat v tednu, v torek in petek, zmiraj na pol poli, v cetertmski podobi (Uuart) z tesnejšim natisom.
Cena za celo leto po pošti je 4 gold. 40 kr., za pol leta 2 gold. 20 kr., za ene kvatre 1 gold. 10 kr. Ako se pa iz založnice v Ljubljani na bregu št. 190 jemlje, se plača za celo leto 4 gold., za pol leta 2 gold., za ene kvatre 1 gold. Za celoletno pošiljanje na dom v Ljubljani se odrajtuje še pol gold.
Vsaka cesarska pošta prejema naročilo in denar; sicer se pa zna tudi n&rocivm denar v Ljubljano na „zalozmco Slovenije" poslati, in po novih postavah ni treba za to reč poštnine odrajtati, ako se na pisma od zunaj zapiše: Na založnico Slovenije, z naroeivnim denarjem (Praenumerationsgelder fur die Slovenija).
Prosimo, da bi se gg. naročniki ob č^su, saj do konca tekočega leta oglasili, da bo moč primerno število iztisovberz iz početka odločiti, in vsem naročilom zadostiti. Ce se bo dovelj naročnikov oglasilo, bomo tudi k Sloveniji posebne doklade dajali.
Jožef Blaznik,
odgovorni založnik Slovenije.
Kaj Slovencem menka?
Že je skoraj drugo leto pri kraju, kar imamo ustave in ravnopr avnost vsih narodov; alj vender pri nas Slovencih se noče daniti, žarko sonce noče prisjati pred naša vrata. Bog je nam priča; da smo bili lojalni, zvesti svojemu caru, da smo podupirali in branili celokupnost austrijanske carevine in prestol habsburgsko-lothringški. Preberite vse slovenske novine od pervoga do zadnoga broja, in boste primorani obstati, da v vsih sostav-kih živi jednojedina misel: „Vse za Austrijo"; „Bog živi svetloga cara"! Pa ovi lojalni čut ni se samo pokazal v lepih sladkih besedah nego tudi v djanju. Slovenska društva in posamezni slovenski vlastenci so v najnevarnejših dobah, ki je Austriji šlo za glavo, po razglasih, iskrenih govorih itd. slovenski narod klicali in rotili, da naj zvest ostane svojemu caru i narodu; so tudi prineske zbirali za hrabre Jugoslavjane, ki so po talijanskih in madjarskih pokrajinah svojo junaško kerv prelijali za prestol in celokupnost deržave. Kje je, da bi zamogel opovreči, kar pesnik poje: „Hrast se omaje in hrib — zvestoba Slovencev ne gane". Ravno tim Slovencem se očituje, od same vlade očituje: „da se v slovenska serca austrijanska zavest ni dosti globoko urasla, in da le na odločenje mislijo." Pri ovih besedah mi serce od žalosti poka; pero mi iz roke pada! — Mili slovenski narod, zvesti narod, s čim si se zadolžil in za služil to nemilo osodo? Kaj nam Slovencem menka? —
Drugi austrijanski narodi oznanujejo in odkrivajo svoje težave in tuge po časopisih, po prosbah in drugih potih; in res! njih prošnje se uslišijo, njih želje se spolnijo. Hvala in slava našemu ministerstvu, da priskoči, kjer je treba, da pomaga, kolikor zamore. Tudi mi Slovenci odkrivamo svoje globoke,
zastarele rane, tožimo in prosimo po „Slove-« „Novicah" in drugih slovenskih novinah, vlagamo prošnje, pošiljamo deputacije, in vse nič ne zda; — glas slovenskih časopisov ne seže do prestola našega milostljivoga cara; mi Slovenci ne dosežemo nič! Kaj nam Slovencem menka? —
Že leta 1848 je visoko ministerstvo za-povedalo, da se ima v vsih nižjih šolah vse v maternem jeziku — pri Slovencih toraj v slovenskem — podučevati; osnova za gimnazi-jalne in realne šole, na svitlo dana od sedaj-noga ministerstva uka, naukaže, da je materni jezik za vse redne učence zapovedani predmet; in vender v nižjih, ljudskih šolah gospoduje stara nemščina in temina, v latinskih šolah je starejšem in oskerbnikom slo venskih učencev na voljo dano, alj imajo njihovi sini nauk v materščini objiskovati ali ne; v realnih šolah, saj tukaj v Celovcu, se od slovenskoga jezika clo nič ne sliši.
Tudi v pisarnicah je vse le po starem, vse le po nemškem, ako ravno ministerstvo obljubje in terdi, da morajo uradniki poslovati v tistim jeziku, v kterem strani tirjajo. Kaj nani Slovencem menka? — Po mojih mislih nam menka. 1. zastopovavca pri ministerstvu. Dosadaj slovenski narod nema drugega prijatelja in branitelja, kakor Roga v nebesih, in nektere pozamesne redko vsjane vlastence Nekteri gg. uradniki in spisatelji, nekteri nizki duhovniki in borni učitelji, in šolska mladost: to je vse, kar slovenskega naroda pravice brani, kar slovenščino podupira. Slovenski plemenitaši, bogatini, velikaši itd. za slovenski narod in njegove potrebe in pravice ne marajo; jih težijo druga važnejša (?) opravila in dolžnosti. Prav serce se je mi zasmejalo ki sem v Sloveniji bral, da neki Slovenec pisatelj slovenski bo za dve izvirni slovenski igri kmalo dva lepa dara razpisal. Tandem
aIiquando! da se saj nekdo bornih, tlačenih Slovencev ana! Bog obudi več takih za svoj narod skerbečih plemenitašev, bogatinov ive-likašev!! Pa vse vkup ne bo nič zdalo, če ne dobimo kakoga vlastenca; ki bo nas pri ministerstvu nadomestoval, njemu naše potrebe odkrival, nas pred krivini natolcovanjem iranil (kar je živo potrebno), naše prošnje iz naših novin nabiral itd. vse ne bo nič zdalo, ako ne dobimo pri ministerstvu posebnoga mi— nisterialnoga svetovavca. Visoko ministerstvo ni v stanu, vse znati, prebrati, pretresti in dognati; treba je mu učenih, rodoljubih po-magavcev in svetovavcev. Hrovati imajo svojega bana in ministra, Serblji svojega patriarha, Rusini svojega min. svetovavca tako vsi drugi narodi, le sami Slovenci in revni Slovaki stoje sami in pozableni, kao duh posekan; za to se pa tudi nam in njim godi, da se Bogu usmili. Nas Slovencev je več kot l»/a milijon; ni toraj prenapeto prositi in želeti, da visoko ministerstvo kakega gospoda, ki Slovence in njih potrebe dobro pozna, in pri slovenskorau narodu slovi, k sebi pokliče, i 11 za ministerialnoga svetovavca (JVli-nisterialrath) izvoli. Se ne prederznemo, kakega Slovenca imenovati; vis. ministerstvo je že priložnost imelo, pri komisiji za slavjansko pravorečje gospode viditi, ki rodjeni Slovenci svoj narod poznajo in — ljubijo. — Menka nam ministerialnoga svetovavca. — (Dalje sledi.)
Serbska vojvodina.
Prihodna osoda serbske vojvodine, od ktere se je toliko govorilo, je odločena. Ker je pa to začasno vstanovljenje s tako tamnimi besedami ovito, da zapopadka morebiti marsikdo ne bo dobro razumil, torej hočemo imeni tniše stavke nekoliko razjasnuti.
Pisanje, ki od te vravnave govori, ob-
stoji iz dveh delov:
ga soveta, in iz cesarskega patenta, ki se
iz predloga ministerske-ki
opira na imenovani predlog. Mi tukaj le ovo opomnemo, kar je tako rekoč v lupini zaperto.
Po precej dolgem prezretju zgodovinskih zadev serbske vojvodine in Banata, v obče
časa, kar je bila Turkom
cele dežele med Marošom, Dravo od leta 1848 in 1849, ko so Austrijo se v kervavo igro v
Tiso, Donavo in
važni zgodovinski, narodni
in
vzeta do hrabri Serbi za podali, — se na potrebnost kaže, v 72. ustave spoznano serbsko vojvodino zjediniti v eno od Oger-skega odločeno politiško telo, to je v novo deželo, ali — da tako rečemo kakor vladne novine — v lastno vladno okrožje. Ker pa ta nova dežela ni imenovana v §. 1. ustave med samostojnimi kronovinami, tedaj ni samostojna kronovina in brez dovoljenja deržavnega zbora tudi postati ne more; je torej vladi le dopu ščeno, mogoče storiti, da se ta dežela s kako drugo in s ktero kronovino zjedine, ali v ver-sto samostojnih kronovin povzdigne. Za tega voljo se jugoizhodni kraji Ogerskega v zadevi zastopnosti na deželnem in deržav nem zboru za samostojne in neposredno pod deržavno vlado podveržene spoznajo — z eno besedo za začasno kronovino. To vrav-navo podpirajo
politiški vzroki. Kar obširnost in meje nove kronovine vtiče, jih vojvodini zgodovina dati ne mora in narodnost tudi ne. Narodne enakopravnosti ne pogoje deželne meje. Tedaj se mora pri tej politiški prenarcdbijužnooger-skega na druge važniše dobičke, na visokejše politiške zadeve gledati. Ko se nemogočost pokaže, v smislu sklepov serbskega narodnega zbora, Baranyjski okrog in en kos voja ške meje z vojvodino zjediniti, se naštejejo kraji, iz kterih ima nova kronovina sestavljena biti v južnoizhodnem Ogerskem.
Poseben in nepogojen del je Sirmia, in vozel horvaško — slavonskega deželnega zbora v 7. in 11. odstavku, v kterein se Sirmia del vojvodine in liorvaškega imenuje, se s tem razterga, da na vojvodino le rumaški in iloški kanton odpadeta; od krasoskega in Temeške-ga pa se pravi, da od začasno vstvarjene kro novine ne morata ločena biti; ker je dežela med Donavo, Tiso in Marošom že stoletja ne le samo po imenu Bana t ampak tudi po zgodovinskih in družbnih zadevah tako osko zvezana, da bi nje razdelenje p roti naravno nje javnemu življenju bilo. Ako bi bile meje, postavljene med torontalskiin komitatom in veršečkim kantonom na eni strani in ostalim Banatom na drugi strani; bi vstala met Sedinograškim in vojaško mejo stlsnena dežela, vsakemu politiškemu razvitku zaperta, zgubila bi naravne meje, ki so v poliliški za devi gotovo velike važnosti. Vsemu temu se ■ okom pride, ako cel Banat skupej ostane in se z Bačko in sirmiškima kantonama Burna in llok za samostojno kronovino serbske vojvodine in temešvarskegaBanata izreče, kar je tudi svitli car poterdil.
V tem obsežku bo tedaj serbska vojvo dina posebno okrožje; in iz sirmiških kan tonov, Burna in llok in iz tistih delov Bačke kakor tudi iz torontalskega in temešvarskega komitata obstala, v kterih krajih večina Ser hov prebiva. Čez to bo še le poznej vlada kaj posebnega sklenila. Tako vravnani kronovini bo na voljo dano v zadeni 72 §. ustave se z eno ali drugo kronovino zjediniti.
Slednič se bode tudi vladar, svestobo m udanost Serbov vredno častiti, velkega vojvoda serbske vojvodine in krožni poglavar podvojvoda imenoval. —
To je dolge militve kratki očenaš imenovanega vladnega patenta.
Iz tega se vidi, da je vlada pri vstvar-jenju te kronovine vse druge namene imela, kakor le serbsko vojvodino vstanoviti in željam serbega naroda vstreči. Smemo reči, da so bili ti nameni podverženi, ker je vlada v teh v vsaki zadevi zlo imenitnih krajih močni jez
notrajnim in zunajnim viharjem postavila. Da se ni na blagor serbskega naroda gledalo, že to kaže, ker mora vojvodina z nepomenljivim imenom okrožje zadovoljna biti.
Mi smo že popred vedli, da se bode to tako zgodilo. Ker so Serbi vojvodino čez naravne meje raztegniti hotli in sanjali tam na svojih nogah stati, kjer naravnega tlaka manjka, se srečen izid vpati ni moral. Vojvodina, z Sirmio, Bačko in celim Banatom združena drugo politiško kronovino zvezana, ne mora )o našem mnenju nikdar serbska biti.
V zdajni začasni vravnavi in mejah je serbska vojvodina le en del celote, in scer take celote, kjer je Serbu nemogoče večjo veljavo od drugih nasprotnih življev si pridobiti. Serbi bodo gotovo previdili, da so tisti prav imeli, ki so jim svetvali, se z ravnorod-niini brati združiti, ne pa po samostojnosti hrepenoti, ktere si ne morejo obderžati, ki jih le slabi in terga.
Zjedinjenje serbske drugim narodom je scer zadev na voljo pušeno; je to v taki vravnavi mogoče ali ne. Kakor je zdaj vojvodina in temešvarski Banat vrav-nan, bi bilo vsako zjedinenje enega dela kako drugo deželo razdertje druzega; celo okrožje zjediniti pa po našem mnenju ni mogoče. Ako bi se vojvodina z Horvaško zje-dinila, bi naravno življenje nehalo. In ali bi vlada dovoljno gledala, ako bi novo vstvar-jena dežela — ki je zanjo tolike važnosti, razpadla in potonila. Vonder up nam ne vpade, mi pričakujemo, da bode nam Serb svojo bratovsko roko podal.
(Siidsl. Z.)
vojvodine z kakim zastopnikom serskih ali pomisliti je, ako
Austriansko Cesarstvo.
entgegengehandelt; seitdem Herr Bach die schon von seinem Vorganger vorbereiteten Landesverfassungen in diesem Jahre trotz des 83. nicht in Wirksamkeit treten last, und tur Ungarn und Italien aucli noch nach been-detem Kriege Statute nicht geben zu konnen glaubt, die selbst vvahrend des Biirgerkrie-ges liatten gegeben werden konnen: — seitdem Herr v. Krauss mit den Steuern, und Herr v. Bruck mit den Zollen nach eigenem hohen Ermessen verfahren zu konnen glau-ben, die ubrigen Herrn Minister dem allen und noch manehem andern beifallig zulacheln; seit dieser Zeit sind unsere Hoffnungen, die Charte vom 4. Marz, durcli dieses Ministerium vervvirklicht zu sehen, unendlich zusam-men geschvvunden." Tako piše „Presse", ktero gg. ministri gotovo berejo, tako se piše v Beču, kjer gospoduje sablarstvo! Staroko-pitneži! kaj čutite, ako ove verstice slišite ? Alj se vam ni v želodcu vertelo, alj vam ni slabo dajalo? alj niste morali seči po Hofma-
„pred vo-njini," tako
Slovenska dežela.
Zvedli smo, de vrednik noviga sloveuski-ga vladniga časopisa izhajočiga v Ljubljani bo gosp. Malavašič, vrednik „Praviga Slovenca" Gosp.* Dr. Bleivveis je ponudjeno vred-ništvo odvernil od sebe.
Pravijo, de da sgornim Štajarju se je na železni cesti zopet velika nesreča pripetilo. Vozovlak je blizo Kriglaha na drugi vozovlak naletel; razbilo se je nekin 12 ali 14 vojšakov, ki so v vozeh bili.
Celovec 5. Decembra 1849. Z radostjo in pohvalo je bla sprijeta v Sloveniji tiskana kritika pervoga zvezka liberalnoga časopisa, ki ga g. Bizzi na Koroškem izdaja. To se sliši iz vsih slovenskih pokrajin in dolin in lepo in očitno dokazuje, da v sercu naših Slovencov živi krepki ustavni duh, da Slovenci dobro vedo, kaj je ustavno in kaj je protiustavno, da Slovenci niso tako gnjusni in Minljivi, da bi vse, kar od višave pride, brez razločka in razsudka hvalili in poterdili. Slovenci znajo premisliti, prevdariti, na samosvojih nogah stati, tako je prav, slava jim! Je pa tudi med Slovenci neka stranka, — hvala Bogu! le majhna — ktero še ni prešinil novi ustavni duh, kterej še maha dolga kita za herbtom, kterej je vsaka beseda, ki izgoraj pride, sveta in zlata. Da ova zastarela stranka vsakoga gospoda, ki seprederzne kako liberalno besedico izreči, tudi proti ministrom izreči, za puntarja in republikanarja ima in černi, da ista stranka vsake novine, v kterih kako krepko, ojstro če ravno resnično besedico zasledi, za nevarne, in prekuc-vavne natolcuje in ovadja, to se ve; — alj to se pa ne ve, kaj kej tisti visokočastiti kit— njaki mislijo in čutijo, kedar novine iz Beča čitajo,— če jih čitajo! — „OstdeutschePost", „Presse" in druge novine, so jele ministerstvo ojstro podajati in nalijati. Postavim „Presse" v broju 285. piše: „Seitdem Fiirst Sclnvar-zenberg in der deutschen Frage dem Programe vom 27. November 1848 schnurstracks
novih kaplah? „V luknjo ž njim, jaški sud ž njim," „na vešale ž ste kričali, alj v svojem ljudomilem, keršan-skem sercu, saj — želeli; kaj ne? Ne od glave , temoč od spodaj riba smerdi! Visoko ministerstvo ima liberalnosti in ustavnoga duha dosti, in vse to posluša: liberalne novine v Beču pod obsedo izlazijo ! — Pa kamo sem zablodil, sem le hotel spet kej povedati iz II. zveska Rizziovih novin, ktere so nam včeraj došle.
Pervi sostavk ima naslov: „Oesterreich und Deutschland." Kedar bi se blo imelo rešiti , pod kteroj oblekoj bi se Austrija s Nemčijo zjediniti mogla, so se pokazale velike overe. Na mnogotero vižo se je poskušalo, ovo pitanje rešiti, mnogoteri načerti so se za to reč ponudili; alj najimenitnejši, v ktere se vsi drugi slijejo, so ovi tri sledeči. Gagernov načert hoče, da bi cela Nemčija razun Austrije v jedno zavezno deržavo z jednem zborom se zvezala, ktera bi potle z Austrijoj v neko „vožjo" zavezo stopila.
Načert tako imenovanih „Velikonemcev" (Grossdeutsclien) pod geslom: „Cela Nemčija mora biti" tirja, da se Austrija nepogo-jeno z Nemčijo zjedini, in tako znane „nem-ško-austrijanske" dežele v nemškoj zaveznoj deržavi zibnejo. Ovi načert razseka Austrijo na dva kosa.
Tretji načert je pa te, da bi cela Nemčija in Austrija imele jeden zbor, v kterem bi pa ne bil narod, temuč deržave nadomesto-vane (Staatenhaus). G. Bizzi piše dalej : „Mislimo, da je Gagernov načert zatobart za Austrijo in Nemčijo jedino koristen; on ne za-vera in moti ne Austrijo ne Nemčijo, in vender ju zveže tako vozko, — kakor ravno gre." Čudna reč! ravno to so ja Slavjani že od nekdaj terdili: „Jedno jedino nemško deržavo, in jedno nerazdeleno, neodvisno Austrijo ino obedve v bratovskej zavezi" to je blo vselej slavjansko geslo. Alj Nemci s tim niso bli zadovoljni, so po sili hotli napraviti neko veliko Teutonijo od Baltiškoga morja do jadranskega , od Bena noter do černoga morja; od ove slavne Teutonije je jim noč in dan sen-jalo; dobro, da so se zbudili, in za tim segajo , kar je mogoče in Nemčiji spasonosno. Le to je škoda, da so se strežbili in k pameti prišli še le po tem, ki je že toljko zlatih ur preteklo, toljko kervi prelite, toljko mest razdjanih, in ki je že — morebiti prepozno! — Ovo politiko g. Rizzi-ja želimo in priporočimo vsim vladam in vsemu nemškemu narodu: „Eno zavezno Nemčijo v zvezi z je-dinoj samostalnoj Austrijo;" in ako Bog da, ju bomo tudi dosegli! Ovo politiko morajo vsi modri in merni Austrijanci podpirati! — Toraj Nemci in Slavjani sežite si v roke: „uni-tis viribus" za zavezno Nemčijo in za samo-stalno Austrijo! —
Drugi sostavk: „Die Besatzung der po-litischen Stellen", resnično in iskreno pripo-
ročuje, da pri tih službah ni mesto, svoje ljudi „unterzubringen", da se ne sme gledati, kje in kak dolgo kdo služi; temuč prašati se sme samo leto; „JeIi mož sposoben, jeli ne?"
Težka in važna bo naloga novih polit i— ških uradnikov: nove naprave bojo o vi vpe-lovali. Treba je toraj, da se zvolijo taki gospodi, kteri imajo očitno veselje do novih naprav, zraven pa tudi potrebne znanosti, in ljudomilo pravično serce. Ja! gg. ministri, to so gospodi za naše čase in sedajne potrebe; ove izvolite in postavite za vodje na svojo čast in slavo, in na srečo in veselje austrijanskih narodov! —
Tretji sostavk : „Die Provinzial-Presse", jasno pokaže, kaj napredovanje deželnega novinarstva overuje. Naprej pravi g. Rizzi, da to ni po pravici in po ustavi, da se tiste novine, ktere je vojaška vlada za Beč zabra-nila, tudi v druge dežele ne pošilajo; lako je cela carevina v stanu obsede; saj to mende ni res, saj še Ie tri četertine C3/«) P°d sablarstvom tičijo! To je jedna o vera; druga pa je ta, da se uradnim novinam dodaje tako znani „Amtsblatt", „vladni list", in mnogo ljudstva na ovi način prisili, si uradne novine naročiti. Napravite, tirja po pravici g. R., napravite, kak posebni „vladni list za uradne razglase, oznanila etc."; mi nočemo drugega, kot ravnostan in ravnopravnost! Evo! vtem germu je zaje; od ove reči bom tudi ja kaj več pregovoril.—
Kar se v 4. sostavku pod naslovom: „Poe-zije Doktarja Franceta Prešerna" bere, je tako lepo in važno, da vsi iz serca želimo da bi se poslovenilo od besede do besede!
Una dva sostavka sta scer krasna, pa za Slovenijo ne tako sposobna. —
Ovi liberalni časopis bi ne smel po pravici v nobenej hiši ne majnkati! —
Svečan.
Iz Gradca. Navada ni samo železna srajca, ona je tudi dušna slepota, ki um otamni ino čut pravičnosti tak omami, da belodane resnice ino pravice več ne spoznate — drugače bi ne bilo mogoče, da inače pošteni možje ino prebrisane glave tako enostrano sodijo ino ravnajo!! —
Šolska osnova zapove na strani 6: Vsaki gimnazium mora za vse žive jezike tiste kronovine, v kteri jeste, učenike postaviti ino tudi za nemškega, če že ni med njimi; učencem ali marveč njihovim starišem pa je na zvolo, da se njih sini kterega tih jezikov
učijo ali ne razun maternega, kterega se mora vsak učiti — tudi pod siloj, ko to perva versta 7. strani to opet 19 belo-dano pove. — Kaj velja od latinskih, velja po besedah te osnove tudi od mestjanskih ali realnih šol.
Usled te zapovedi sta se tudi v Gradci v latinskih šolah in v mestjanski za drugi deželni jezik t. j. za slovenski učenika postavila. Dotod so gospodje ministersko zapo ved prav razumeli — ali na dalje izrečti ino tak deržati: Vi Slovenski dijaki ste po mini sterski zapovedi dolžni svojega maternega slo venskega jezika se slovnično učiti ino poduk v nemškem vam je na zvolo — to ga Bog ob vari! to ga ne ožmeš ž njim, če bi je na terto zvijal.
Eni terdijo: Slovenci imajo v Gradci nemški jezik za maternega, zakaj tu je vse nemško, ino jih silijo se nemškega učiti. — Če jim poreče: Kaj! ima človek dva materna jezika ? jih to nič ne predrami. Drugim še nekaj bolj oči kali — ali napuh ali kaj . . . Kaj! zavri-šijo, bomo mi vsakega dijaka prašali, jeli mu je mati Slovenka bila? Tu je nemško, vsaki se mora nemškega jezika učiti!
Če človek pa poreče: Ve se, dajenemšk jezik v vsih predmetih tukaj podučni jezik kterega že mora vsaki znati, inače ne more učenika razumeti, ne mu pri izpitih odgovarjati; ali materni jezik je lasten predmet kterega se mora vsaki po svojem narodu učiti
kakor to ministerska beseda zapove ino enakopravnost terja itd. — vse — vse je zab-stojn. Nemec navajen, da je on ino njegov rodi jezik docod sam vse veljal, je starih misli v železni srajci ino meni, da že preveč jove, če reče: Saj se Stovenci lohko svojega jezika uče, njim ja nikdo ne brani — in neče viditi, ker njim k tomu ne ostane poslrebnega časa, da ga jim vsiljeni poduk v nemščini odvzame, posebno ne tistim, ki še si s podvče-vanjem drugih morajo svoj živež služiti.
Moj Bog 6—8 — 10 let se tak vsaki tega okornega jezika uči — in še njim ne zadosti!
Če še njim poreče: Zakaj pa svoji nemški mladeži maternega jezika na zvolo ne pustite ino njo silite se ga učiti? Ni resen, da veste, ker se mladež rada vsakega truda ino uka ogible, ktiri se ji ostro ne zapove — ino da narod gotovo tam prepadne, kjer se mladež v domačem skerbno ne vadi! kdo vam tedaj dopusti našega podkopovati? kar vam ni ljubo, tudi nam ni drago. Alj železna srajca je navada! Pa zraven vsega tega smo vender zaupali to stvar na tihem dognati, ker je naša pravica svetla ko sonce ino besede v osnovi jasne, ko beli dan — ali zabstojn je ves naš dolgi trud. Za tega voljo grejo zdaj pritožbe na ravnost na ministerstvo, naj razsodi. Ena je že odpravlena, druga ino tretja boste skoro sledile. — Dokler jednakopravnost velja, nam pravica nemože podleteti. Gotovo bo razsod občen, ki po tem takem tudi drugod ednake zajnke preseka
Tudi tukajšni pravdoslovci odpravlajo prošnjo na ministerstvo za oni dve slovenski sto-lici, ki ste obljubleni pa še dosihdob ne po-stavleni.
Vse te prošnje ino še več druzega dru-gokrat.
Kar rodoljubni dopisavec Svečan v 96. listu mile „Slovenije" tak modro svetuje glede njene oblike ino cene — ino gotovo bolj njeni ko naš prid, s tem sim popolnoma složnih misli.
V Gradcu 5. Grudna 1849. Živkov.
Austrijanska dežela.
J. Z Dunaja, 3. Decembra.
(Konec.)
Ker že ravno od prestavljanja govorim, se ne morem zderžati, še ljubljanskega gu-bernialnega g. prestavljavca po dolžnosti po-ivaliti, ki je v razglasu c. k. ilirskega po glavarstva št. 20691 od dacne in harmične tarife za ilovico itd.: „Z ollverfahren, Z o 11-amt, Zollausschluss" prestavil z besedami: „Colništvo, eolništvo, izcolni-štvo." O kako jasno, kako razumljivo, kako na tanjko določeno!?! Živio! Jez votiram „Dank- und Bewunderungsadresse" premede-nemu g. prestavljavcu!!
Slavna komisija za vstanovljenje slaven-skega pravorečja je svoje delo dokončala i se razšla. Pretečeni četertek so se slavni udi zadnjikrat v veselo družbo sošli, da bi pri čistej kaplici si jeden drugemu k slovesu še roko podali. Verli Rusini so nektere rusinske pesmice, in tudi 4 slovenski mladenči (znani pevci!) so več milih slovenskih pesmic nada-hnjeno veselej družbi zapeli. Kako so naše
slovenske dopale, le toliko povem, da je bil slavni pesnik „Slavy dčery, veliki Kolar, ves
Ni ji
v nebesih o poslušanju milih napevov. mogel prehvaliti. —
Ravno sim čital v 95. listu naše Slove nije lepo in pravično željo našega plamečega rodomila Svečana, da bi se za vse sla venske nar ečj a jeden j edini besedni natisnil. Vsaki pravi sin domovine mora po Irebnost, neogibljivo potrebnost te naredbe globoko v sercu občutiti. Z radostnim ser cem Ti zamorem naznaniti, mili pobratime! d se bode Tvoja iskrena želja spolnila Že se v Pra§i tiskajo perve pole besednika za češki, poljski i rusinski jezik, kteri bodo vsak posebej natisnjeni. Z a nas Jugos la-1
ene pa bodo k vsakemu posebej vsa sla-enska narečja pridjana. Kolar je Tvoj mili klic zaslišal; on i slavnoznani Dr. Jolenc sta se z vso močjo borila i potegovala za to neprecenljivo naredbo, i, hvala logu velikemu! mi Jugoslaveni bomo dobili jedenjedinirečnik za vsa slavenska arečja. Slavna vlastenca! Goreča molitev k Večnemu Bogu iz rodoljubnega njedra )oslana za Vajni blagor, i tiha solzica, ra-osti jokana o dragej pridobitvi Vama bote povedale zahvalo,[ki jo Vama slovenski rodoljubi za krepko podporo vejo! —
Ministerstvo misli natis besednika v rekrasnej obliki (Prachtausgabe) izdati, in en iztis presvitlemu Caru podariti. —
Od komisije je zdaj le 5 uradnikov ostalo, bodo besednik vsak za svoj narod še enkrat na tanjko pregledali in za natis pripra-ili, i sicer za češki jezik je ustanovljen g. libyčka, za rusinski g. Saskiewicz, deri jc ob enem tudi predsednik odbora, za )oljski g. Kawecki, za cirilo-serbski g. Pe-tranovič, za ilirski z latinskimi pismeni g. D eni eter, i za slovenski g. Dr. Dolenc. V 3 — 4 mescih bo celi besednik gotov. —
Z serčno radostjo smo culi, kako se Slovenci vesele, da je visokovredni g. Jožef Strosmajer, mladi ilirski vlastimil iz Oseka, za vladika v Djakovaru izvoljen. Mladi škof je še le 35 let star, i goreči slavenski rodoljub. Mislimo i vsi Slavonci z nami, da tukaj ne bodemo rekli: „Honores mutant moreš!" poslovica, v ktero verovati smo mi Slovenci, žalibog! tolikokrat primorani. —
Že v svojem zadnjem dopisu od les sim pravil, kako lepo, kako prijazno nas naš ljubljeni g. Dr. Miklošič v toliko važnej starosla-venščini in slavenski literaturi v obče podu-čuje. Blizo 40 Slovenskih niladenčev nas je tukaj skoro samo iz Krajnskega. Vsak vla-stenec bi si mislil, daje pri tako lepem i ljubem nauku toliko poslušavcev že samo iz slovenskega , da se vse tare. Al rudeča kervica sram i mora zares rodoljubu v lice stopiti, ko vidi, da od tih 40 Krajnskih Slovencev slavnega učenika le kakih 6 — 7 obiskuje (malo število izuzemši, ki nimajo časa). Pri vsa-ej priložnosti imajo scer širokoustne besede pripravljene, kakšni Slovenci da so, al da bi se kdo kaj več naučil, kot hruške peči, tega nobeden ne misli. Temna osoda, da mora človek proti svojej vlastnej kervi groziti, temnejša osoda, ako iz serca govorjenih besed toliko bratov brati ne poslušajo!! —
Kaj veselšega! Pri nas na Dunaju slišimo (ne vemo, če je res al ne ?), da bode „pravi Slovenec" konec leta mirno v gospodu zaspal? Bog se usmili Slovencev! Zadnji Mohikanec! Jedinega »pravega Slovenca" bodo pokopali. Osoda, osoda! <Juousque tandem ? —
Vendar, serce moje! ne žaluj preveč; pozabi, kar je neogibljivega, i poskakuj v novem veselju, v novej radosti! Jasna zvezdica, ki je v „pravem Slovencu" zašla bode sopet zasijala v slavnem quatuorviratu, ki bode boje ž novim letom ,,Laibacher Zeitung" vredovati pričelo. Kdo bi se pred imeni pla-menečih i svobodmiselnih rodoljubov. C., T., P., i R. nesrečnega spomina, do tal ne pri-klonul ? O vsebarvna Ljubljana, o srečna Ljubljana! Do zdaj si se verio z možkim rakom skušala, kdo 'bode naglejši. Al z novim letom bodeš stermečemu svetu novo znajdbo pokazala, kako da se po železnici rakovo pot gre. Vrabci na Tvojih strehah bodo nadu-šeno žvižgali:
Gradec in Terst m Kamnik se skri, Ljubljani, Ljubljani zdaj glihe več ni! Srečna Ljubljana! Vboga Ljubljana Mestni zbor Solnograški je naprosil mi-nistersterstvo za napravo celega vseučelisa.
Častniki razpušeniga polka slovaških prostovoljcev so poročnike na Dunaj odposlali : Cesarju se pokloniti. Cesar jim je odgovoril, Me veseli, vas viditi; po zaupanju na vas ste ravnali popolnama, in upam, da se bote v prihodno tega vredne storil' ljenim redu in miru mo" dovoljno biti."
i ra
Ob vstanov-t u d i vse za-
Ne politiški del.
Ho Kristjanji Turkom v nedeljo žanejo.
(Serbska narodna pesem.)
Hvala Bogu jednemu na veke! Da Kristjan mi žane u nedeljo! — Trojni oblak se nad njim poganja: Jeden oblak gromovnik Ilija, #) Drugi oblak ognjena Marija, Tretji oblak sveti Pantelija. Spregovarja sveti Pantelija r „Udri z gromom, gromovnik Ilija, Udri z ognjem, ognjena Marija, Jez bom z vetrom, sveti Pantelija." Pa govori ognjena Marija: Nikar z gromom, gromovit Ilija, Nikar z vetrom , sveti Pantelija, Jez ne z ognjeni, ognjena Marija; Ker ne verjejo Kristjanom Turki, In pšenica v delavnik ne čaka.
F. Cegnar.
Jugoslovanske cvetlice.
(Nabral F. Cegnar.)
26. Bitva na Kosovem polju.
Pet tisuč korakov na široko in dvajset na dolgo se razprostre krog in krog od prijaznih gričev obdano Kosovo polje. Da, Kosovo polje, mnogokrat z mertvimi pokrito, grob serbske samostalnosti in svobode, priča slovanskega junaštva in žalibože, tudi nesramnega izdajstva! Čez tri sto mirnih selov leži v bogati ravnini, po kteri se — v minulih ča sik večkrat kervava Žitnica žalostno vije. Nar pomembniša, za Serbe tako nesrečna bitva je bila 15. kresnika 1389. Na tem polju se je postavil Murat z svojo serčno armado združenim knezom Serbskega, Rosne, Hercegovine in Albanie nasprot, in se z svojimi vojvod' posvetoval, ako če, desiravno močnejšega sovražnika napasti, ali ne: Eni mu svetvajo,da naj proti sovražni armadi belblode postavi in Serbe, kim so bili take živali čisto neznane, oplaši, enako Pvrrhu, ki je slone v Rimljane zapodil. Knez Bajezid se temu opre: tako slavno je do zdaj ozmansko orožje zmagovalo, da kaj tacega v zmago ni potreba, taka zvijača bi bila zaupanju na Boga nasproti, pred obličjem sovražnika moramo zmagati. Velki vezir je njegovo mnenje poterdil iz Korana, kjer zapisano stoji: O prerok zmaguj nevernike! In za resnico! mnogokrat majhno kardelo pokonča silno armado! Beglerbeg Ti-murtaš je tudi ta predlog zavergel, ker je previdil, da bi belblodi od železnih konjkov oplašeni, se obernuti znali, in več Serbom kakor Ozmanom koristili. Preden je k sklepu prišlo, postane noč, in sovet se na vse kraje razide.
Murat silno žalosten, ker je veter od so vražnika vlekel in Ozmanom prah v oči nesel, prosi celo noč za pomoč od zgorcj in za mi lost v boju za vero pasti. O zoru se vležejo oblaki prahu in dež začne škropiti. V serbskem taboru je bil predlog, Ozmane v tamni noči napasti, od ošabnega Kaslriota za tega voljo zaveržen,ker noč razkropljenim trumam beg polajša. Ko se nebo razvedri in sonce zadnikrat na svobodno serbsko deržavo posije, ste si obe armadi, pripravljeni in vneti za boj nasproti stale. V serbski armadi je v središu Lazar zapovedoval; njegov zet, Vuk Rranko-vič je desno, in bosniški kralj levo krilo vodil. V serce ozmanskih trum se je postavil Murat, Bajezid na desno in Jakub na levo krilo.
Ljuti boj, strašna -bitva se vname. In že je bilo Ozmanov levo krilo razpokano, in že
#) Sveti Elija se imenuje v serbskih pe-gmali gromovnik in se vozi po oblakih v gorečem vozu, njegova tovarša sta: ognjena Marija in sveti Pantelija, Marija s treskom in Pantelija z viharjem obdarovan. Godovi teh treh svetnikov so zaredoma: Elija 20. Marija 22. in Pantelija 28. Julia; torej jih pevec v enakem času z viharjem žugajoča v oblake postavi. Vihrajoči Pantelija naganja svoja tovarša, z viharjem in ognjem polje pokončati, ker ljudje v nedeljah ža-nejo; alj vsmiljena Marija se zoperstavi, ker bi Turki Kristjanom ne verjeli, da so svetniki žito požgali, in ker je blizo vihra, zavolj ktere bi žito na polju ne moglo delavnika čakati. Tudi je na Serbskem vera , da strela udari, ako se v nedeljah
alj praznikih žane.
1 "' --■—■- -
mu gromeči Bajezid v pomoč vihra s kerva-vim mečem, ko se iz srede serbskih trum en visok junak dvigne, in enako divjemu orlu skoz goste trope Ozmanov na ravnost proti Muratu zažene z vpitjem, da mu ima nekaj skrivnega povedati; ime tega junaka je Miloš Obilic. Murad mu pomigne, in on se nadnj vdere, in ko se pripogne, ko de bi mu hotel noge poljubiti, mu zahode ojster meč v trebuh. Muratova straža nadnj plane, pa korenjak močnih ram in urnih pet, jih mnogo pobije, in se trikrat z bliskovimi skoki iz derhali reši in svojega konja na produ reke dospe. Pa sila ga je poslednič zmagala, in padel je v strašni brambi. Akoravno je bil Murat smertno ranjen, je vonder še celo vojsko vižal. Lazar je bilvjet in pred Murata peljan, ki gaje umirajoč vmoriti vkazal, in tako svojo smert z smertjo svojega sovražnika maševal.
Tako nam vsi ozmanski zgodovinarji pripovedujejo, drugač pa serbski ingerški, namreč: Na večer pred bitvo sedi Lazar z svojimi knezi za mizo, vino pije in zdravice na-piva. „Zverni — reče Lazar Milošu — na moje zdravjo kupo, akoravno te izdajstva dol-žijo." „Zahvalim — zaverne Miloš — za zciravico, juteršni dan bo priča moje zvestobe." Rano, ko se je beli dan zaznal, zasede Miloš svojega konja ter jaha v ozmanski tabor in prosi, da bi' mu bilo pripuščeno Muratu nogo poljubiti. Prešnja mu je bila dovoljena. Miloš zagrabi sultana za nogo ter ga potegne iz sedeža in mu smertno jeklo v persi zasadi. Potem neizrečeno urno do svojega konja pobegne; pa preden se nanj vsede, so ga Jani-čari dospeli in umorili. Strašno serditi so Turki v vojsko derli. Lazar zapove bosni-škemu kralju z dvajset tisuč vojakov jih nazaj zapoditi. In on jih pervokrat srečno odbije, ko jih pa v drugo napasti hoče, se raznese v njegovih trumah lažnivi glas, da se je Tragos Provič Ozmanom podal in svoje orožje proti kristjanom obernul. Vuk Rrankovič pobegne z svojimi močnimi trumami; devet Ju-govičev, bratov Lazarjeve žene je bilo umorjenih in Lazar sam pade z svojimi nevernikom v roke. Ko so ga peljali k umirajočemu sultanu, je on še le zvedel, kaj se je med tem z Muratom in Milošom zdodilo. Proti nebu oberne z razpetimi rokami svoje oči in zavpije: „Velki Hog! vzemi mojo dušo k sebi, ker si mi pred smertjo dopustil mirajočega vražnika viditi, ki ga je roka meni zvestega junaka vsmertila." On in njegovi knezi so bili naglo umorjeni. Tako je Lazar pred svojo smertjo umirajočega, in Murat v umiranju mertvega sovražnika vidil. Kri Lazara se je s kervjo Murata mešala, ki je vesel mertvega protiv-nika in pad serbske deržave vidil.
Kdo da te dogodbo resničniše pripoveduje, Ozmani ali Serbi, naj že bode temu kakor hoče, mi ne bomo tega preiskovali, na vsako vižo moramo Milošu pohvalo dati. Al žalostno se ozremo na Vuka Rrankoviča, izdajavca domovine. Pripustil je svoje brate poklati, svoj žlahtni narod je s teškimi verigami obložil, deržavno žezlo zlomil, svobodo vmoril, bratovsko vez raztergal stoletni prepir med Serbi in Turki zbudil, v kterem je toliko toliko kervi teklo! Kmalo bo od tiste nesrečne dobe pet vekov preteklo , in še čutijo Serbi težki jarm, ki ga jim je njegovo izdajstvo naložilo j in Rog ve, kdaj da ga bodo otresli!
Kiatinsko ali Slavjansko?
Po deržavnom zakoniku in vladnom listu slovenskoga rečja se kaže da hočejo za mesce spet upeljati latinska imena u slavenščino. To bi bilo veliko ponižanje in očitno spričanje burnosti našega jezika, ko blizo 30 učenih možev, ki veljajo za svitle zvezde slovenstva, shranili posebno s nalogoj, doveršiti slovenski govor za javna opravila, ne bi najdlo narodnih besed'ne šezapervotne naj glavnejse časne zapopadke, česar bi se samo nedostalost jezika krivila.
Ne velja, se pozivati na Rusove kot večino Slavjanov, ki tudi latinskih imen se po-služe, to take njim ni na čast, posnemati pa jih moramo u dobrih, a ne u napčnih rečih, in ako bi se kto kazaje na Nemce izgovorjati htel, tomu odgovorim, da so se ova imena pri Nemcih ravno uterdila u časih, kadar je za njih jezik in za njih slovstvo še preslabo stalo, da bi tudi Nemci, če bi njim še bilo mogoče, se tih ptujcev radi znebili, in da Nemcev že po svetu poterjenoj imenitosti u omiki in slovstvu malo što oduzamejo, mi pa take narodne imenitosti še le pridobiti moramo, dokle nam ni pripuščeno, še na njo grešiti. Latinoško
govoreči Lahi, Francozi, Španci, Portugaljci pa ne možejo primer biti; ker so odvetki (dediči) latinskoga jezika.
Latinska mesečna imena se ne spodobe za Slavjane:
1.	Ker so nenarodna. Duh slavjanskoga jezika je zlasti izviren, mu je njegov lasten živelj, to ni samo njegova prednost, to je njegova bistvenost, in mu ptujotine nasiliti, bi ravno tako bilo, kakor siliti ptico živeti u vodi in ribo na suhom,ali čepovati čepov različnih rastlin na lipje veje, kjer bi kmalo le mertvi les bili, in drevo samo skazili. Cver-stimu drevesu sicer nekoje suhe vejčiče malo što škodujejo, glavne suhe veje so pa kao celi mertvi udi telesa. Takove veje so imena poglavitnih zapopadkov in med njimi u pervih verstah: Zapopadkov časa in prostora, za nje tedej ptuja imena slavenskoj lipi načepiti ne smemo.
2.	Ova latinska imena se ne spodobe za Slavjane, ker so nekeršanška. Slednomu naših svetnikov in clo sveti Trojici samoj je u letu le en den posebno posvečen, spomin pa paganskih bogovov nekdajnik Rimcev, in njih slavnih možev pa liocemo uterditi na cele mesce! tako spomin Janusa u Januarju, Mer-slice u Februarju, Marsa u Marcu, potem Junia Julia in Augusta u enakoglasnih mesecih. Što pa je toliko uinnoga in krasnoga u onoj ptuji stari vraži, da so toliko u njo zalubljeni in ji toliko prednost dajo? što so Rimci važnoga za Slavjane storili, da njih slavne može pred usimi svetniki u pratiko staviti hočejo? Alj ni marveč njih slava ob enom sramota od njih premaganih ali obvladanih narodov, in niso tudi gospodovali nad slavjanskimi deželami, in silo delali narodnosti? In za to bi jim imeli hvaležni biti, in jim veči snomin kot svojim svetnikom, in trojednomu pravomu Rogu postaviti? Nikakor i nikada!
(Dalje sledi.)
Hratkočasnica.
— # Miklavžev večer je hotel, pripovedujejo, „Pravega Slovenca" parkelj vzeti. ..Pravi Slovenec" je trepetaje prosil: Vaša Prev-zvišenost, sprelepi gospod parkelj, saj nisim sv. Miklavža zase za parkeljna prosil, ampak za druge Siovence, ki ----
Parkelj s povzdignjenimi parklji pa mu seže v pulili glas i zaruči: Ti si prosil v 49. listu sv. Miklavža, da bi poslal po Slovence izveržence rekoč:
„Tu jih imaš! — Sej dobro veš,
De marsikdo ropoče: „Slovenec sim!" Storiti smeš
Le samo, kar on hoče! Gorje, če tega ne storiš, V černoti do ušes sediš!"
Tak Slovenec, rujove parkelj nadalje, si ti, ki na čelu nosiš napis „Pravi Slovenec", pa si le krivi Slovenec. Ti si poslovenil „imenitne prerokbe", med slovenski narod še več babjih ver raztrositi i um prostega človeka za nekoliko „venarjev" namesto razsvetliti — omračiti. I vendar si se ti pozneje čez take izveržence repenčil, ker si v 8. listu 1.1. pod napisom „zoperstva slovenske narodne omike" pisal, da za Slovence same molitne bukvice na svetlo izhajajo, „ako niso molitve bukvice--, so pa podpornice vraž,
„černe bukve v nar obširnišim pomenku besede; dela poželjivosti obogateti v neprid in „škodo narodne omike!" To so — zagromi parkelj — tvoje lastne besede, zapisane v mojih černih bukvah!to — to je „verolom," ne pa, ako namesto iga se piše ega ali oga.
„Netegoma „tadaj" z mano! V svoji slepoti si se sam obsodil. Sam v jamo pade, kdor jo drugim koplje." (Ga hoče zagrabiti.) „Krivi Slovenec" pa pade na kolena, se krivi ko červ v prahu i prosi, rekoč: „Vaša Svetlost! Vaše Veličastvo!" samo še „sadaj" mi prizanesite; o novim letu bodem tako sklenil, potem storite z mojo revno dušico, kar se bo Vašnno Veličastvu zljubilo."
Parkelj si je mislil: Za dva, tri dni sem ali tje; poboljšal tako vem, da se ne bode — i se ga vsmili.
O novem letu pa bo šel „Pravi Slovenec" brez milosti rakom žvižgat.
Tako bode konec „Slovenca Pravjga" i mlačnih pesem Kerčmarsk/ga <*) zadnje dni leta starega, odzvonilo mu bode pervo uro leta novoga.
*) Poglej 19. 1. str. 96 Pr. Slov. »Matevž
poj
I«