Gospodarske stvari.
Nekaj o reji prašičev.
Pri nas sicer ni reja prašičev najvažnejša gospodarska strotfa, vendar vsekakor znamenita, da je vredna vse naše pozornosti. Navadno moremo prašiče rediti samo v hlevih, a naravno bi bilo pošiljati jih na pašnike in na žir goniti v hrastje. Ta reja se zlaga s prirodo, je cenejša in daje torej največ dobička.
Dobrega gospodarstva brez svinj si niti misliti ne moremo. Vendar je tudi res, da malokdo prav preračuni^ je li vredno pri nas prašiče rediti ali ne? Redimo prašiče in smo uže jako zadovoljni, če imamo zmerom dovolj zabele ali začimbe za svoje žgance ter še kaj malega prodamo.
Toda z ozirom na hude čase, ki čedalje huje kmetovalcem grozijo, treba, da pozvemo, koliko nas stane Kilo špeha ali svinjetine.
Račun treba potem primeriti s tržnim cenikom, in tedaj utegnemo pozvedeti, da je začimba za naše žgance predraga. Čutili bodemo potrebo, kako bi si tukaj pomagali. Marsikdo bode mislil, da bi mu kazalo špeh rajši na trgu kupovati, nego ga dražeje doma prirejati. Mislil bode, da mu je sedanja reja bolj na škodo nego v korist                j
Zatorej ni odveč premišljevati, kako naj bi rejo uravnali, da bi nam dajala primerno in gotovo korist.
In to je res mogoče, ker svinje se najbolj okoriščajo raznih hranilnih odpadkov pri hiši, v gospodarstvu in pri postranskih njegovih proizvodih; tudi se najbolj izplačuje za nje pridelovati repo, krompir, korenje.
Da pa bode vse to mogoče, in da bodemo največ koristi dobivali, treba izbrati našim vsakeršnim razmeram primerno in najboljšo prašičje pleme. To mora biti naša prva skrb. Takšno pleme mora imeti naslednje lastnosti:
1) Mora biti zdravo in trdno zoper vremenske nezgode,
2.) mora biti jako sposobno za udebeljenje, 3.) mora imeti fine kosti in nežno meso, 4.) mora hitro rasti, da kmalu doraste.
V  to svrho hvalijo in priporočajo mnogo prašičjih plemen: angleških, ameriških, nemških, krvnih in me-šancev. Toda marsikdo je uže za drage denarje omislil si takšnih inozemskih prašičev. Vendar srečnih uspehov ni imel z njimi ter je naposled vse opustil in zopet pripravil si trdnih prašičev našega domačega plemena, — a pohvaliti ga ne moremo.
Kakor drugod, treba je tudi tukaj vzstrajnosti, da se inozemske stvarce privadijo našim vremenskim razmeram. Treba je tudi opazno odbirati živali za pleme, kedar plemenimo  čistokrvne živali ali mešance.
Učinki so zvečinoma izvrstni zastran ohranjenja starih in pridobljenja novih dobrih lastnosti. Iz takih učinkov se da sklepati, da je navedena plemena tudi pri nas priporočati proti temu, da se z njimi prav ravna.
V  zgled nam služi angleško Berkshire-pleme, ki izvrstno prospeva, kadar je dovolj udomačeno, in več koristi, nego bi si kedaj bili misliti mogli. Zatorej smemo to prašičje pleme priporočati vsakemu kmetovalcu. (Glej podobo 20.)
Kedar smo si omislili dobro pleme, treba je tudi gleštati je in več storiti za nje, nego je sploh sedaj navada« Prašič je požrešna stvar, malo izbirčna zastran krmil in trdna zoper zunanje vremenske nezgode. Ker pa s to živalijo pri nas jako protinaravno postopajo, dobiva pri nas mnogovrstnih in dostikrat jako nevarnih bolezni.
Kakor  vsaka  druga  žival,   potrebuje  tudi  prašič svetlobe,  zraka,  vode.   Sedanji,  še bolj pa prejšnji  svinjaki so tako  postavljeni,  kakor da bi vse  to   svinjani^ nalašč hoteli jemati ali jih vsaj odvaditi.                     jq
Š
U
List 16.
Dostikrat pogrešajo naše svinje celo leto potrebnega jim izprehajanja pod milim nebom. Svinja plemenjača tiči pogostoma vso zimo v temnem hlevu zaprta, da ne vhaja vanj nič svetlobe, nič čistega zraka.
Uboga žival je zakopana v debelo blato in hudo nesnago.
Navadno jej v tem času drugega ne polagajo, kakor medlo korenje, krompir in repo, kar nima apna v sebi, katerega vendar plemenjača najbolj potrebuje za nare-janje kosti mladičem. Krmo kuhajo, s preobilo vodo pomešajo in dostikrat pregorko ali zelo vročo polagajo; snažne vode dobi žival malokedaj. Ako vendar kaj krep-kejše hrane dodade, storijo to potratno; preveč lepe hrane zastonj potrošijo, ker ne pazijo na sestavo krmila, ne na to, koliko beljakovin ima v sebi. Prvo služi namreč pred vsem za pitanje, drugo za vzrejevanje praset.
Ako hočemo da nam svinja plemenjača vrže lepih mladičev, moramo ji, kadar je nosna polagati krmo, v kateri je apna in fosforove kisline, da se jej kosti oja-čijo. Ker se na to nikakor ne pazi, marveč se zanemarja,
zato vržejo plemenjače dostikrat zelo pohabljenih mladičev, ki so pristopni mnogovrstnim boleznim, zlasti imajo premehke kosti in trumoma pogib-ljejo. Prepozno pozve-davajo, kaj bi temu bilo krivo.
Bolje se godi svinjam, ki prosto zahajajo na pašo ali žir. Žro travo, zelišča, žir, namreč   želod   in   bukovico,
kače, žabe itd. v slast. Zatem pijejo vodo in se kalužajo z velikim razkošjem. Prospevajo dobro ter nič ne zbo-levajo.
Prvo je torej, ako se hočemo srečno pečati s prašičjo rejo, da si priskrbimo najboljše svinjsko pleme. Zatem si treba priskrbeti svinjskih hlevov, kjer imajo svinje zmerom dosti svetlobe, zraka, toplote in vode. Dobro je, če imajo še pašnik, Kamor se zganjajo, ali prostor, koder se morejo izprehajati, in blizu vodo, da se kopljejo, kar jim posebno ugaja.
Sedaj treba še pomisliti jako važno reč, namreč, da se prašiči prav krmijo.
Prašičjo rejo moramo torej v primerno soglasje spraviti s svojimi gospodarskimi razmerami. Ako storimo to, moremo od nje dobivati znatnih dohodkov, čeravno naše razmere niso povsem prašičji reji najugodnejše. Zlasti domače svinje slovijo daleč okoli, ker imajo fino meso in okusen špeh. Sedaj so naše domače pleme po-žlahtnili s tujimi, in zatorej se je tem več srečnega uspeha nadejati. Najdalje slovijo štajarske svinjske gnjati, katere draže plačujejo nego druge.
Skrbeti moramo, da nam dobička ne pobero me-šetarji in večino   dobička   ne   pospravijo v svoje   žepe.
Da se ta reč na bolje obrne, zato se treba preci vsem potruditi, da je v roke vzamejo kmetijske družbe. Varovati imajo kmeta raznovrstne škode, to je tudi njih namen.
122    —