EBELAR
m
Vsebina:
Takele so čebele od blizu. (Celostranska slika) . ......................257
Prva skupščina Glavne zadružne
zveze Jugoslavije.....................258
Debevec Leopold: Kuralt Martin.
(Ob stoletnici smrti)................261
Valentinčič Mirko: Čebelji volk . . 265 llojec Vlado: Tajnosti prezimovanja
(Nudaljevanje)........................269
Bratkovič Anton: Sončni topilnik . 272
Fr. L.: Iz mojih zapiskov...............274
Ing. Rihar Jože: Opazovalne postaje 277 Kaj znancev že zasula je lopata ... Obletnica smrti vzornega čebelarja .  .............................. 279
Mali kruhek: Msgr. Frajitišek Ada-mec. Sadimo vrbe. O denaturira-
liem sladkorju. O lenuhih. Red v čebelnjaku. Ob jesenskem krmljenju. Najbolj pripraven cas za kuhanje vosku. Lastovke in čebele. Čmrlji in	čebele..............280
Naša organizacija. Ponoven popis
čebelarstva...........................283
Dopisi: Čebelarska podružnica v Novem mestu. S sej širšega odbora čebelarske podružnice v
Ljutomeru........................... 284-
Zapiski o drugi seji širšega odboru
Čebelarske zudruge....................285
Delovanje izvršnega odboru Čebelarske zadruge........................287
Zadružni vestnik........................288
Na ovitku: Obvestila in oglasi. Po-jusnilu o delitvi sladkorja.
List izhaja mesečno. Glavni in odgovorni urednik: Rojec Vlado. Izdaja Čebelarska zadeuga za Slovenijo. Tiska Zadružna tiskarna v Ljubljani. Letna naročnina za zadruznike 40 din, za nezadružnike 60 din, posamezna številka 5 din. V inozemstvu
stane list 80 din.
Odbor ljubljanske čebelar, družine
poziva vse tiste člane, ki nameravajo postaviti svoje čebele spomladi na pašo v 'Senožetih, da ga o tem obveste najkasneje do začetka januarja 1947. leta.
Prijavo naj vpišejo v za to pripravljen »Seznam« v zadružni trgovini, Tvrševa cesta št. 21.
Naročnina.
Opozarjamo vse naše podružnice in Čebelarske družine, da poberejo pri svojih članih naročnino din 40.— za zadružno glasilo »Slovenski čebelar«. Po 3. odstavku 5. člena naših zadružnih pravil mora vsak zadružnik plačati poleg deleža in pristopnine tudi letni prispevek zu prejemanje lista. Zadružnike, ki tega ne bodo storili do koncu decembra t. 1., bo izvršni odbor črtal iz zadružnega imenika. S tem bodo izgubili vse ugodnosti, ki jih nudi zadrugu svojim zadružnikom. Čebelarske družine nuj pošljejo spiske svojih članov, ki ne bodo plačuli naročnine, svojim pristojnim podružnicam do 15. januarja 1947, podružnice pa zadrugi do 31. januarja 1947.
Prošnja.
Ce ima kateri čebelar na Gorenjskem ali Štajerskem dr. Goetzejevo knjigo
»Die beste Biene«, 'prosimo," da jo odstopi proti dobremu plačilu naši zadružni knjižnici.
Sladkor.
Posamezni čebelarji se obračajo na zadrugo in prosijo za sladkor. Vse take prosilce opozarjamo, da so njih prošnje brezuspešne, ker je zadruga sladkor razdelila med podružnice. Oglašajo se večinoma taki čebelarji, ki niso pravočasno ali sploh nič popisali svojih čebel. Po toči zvoniti je prepozno! Nekateri izjavljajo, da bodo izstopili iz zadruge, če sladkorja ne bodo dobili. Vsem takim svetujemo, da ne odlašajo s svojim izstopom, ker zadrugu takih članov, ki so pri njej samo zaradi sladkorja, ne potrebuje.
Plemenilne postaj.e.
V	8—9. številki našega lista smo priobčili članek »Plemenilne postaje«. Opozarjamo vse poslovne odbore pri po-družnieuh, da je treba takoj ustanoviti odsek za vzrejo matic in poiskati primerne kraje za plemenilne postaje. Do prihodnje čebelarske sezone mora začeti obrutovati čim več plemenilnili postaj, ker nam je bilo sporočeno, da se v bratski Sovjetski zvezi zanimajo za našo čebelo in hočejo imeti več tisoč naših matic.
SLOVENSKI ČEBELAR
Številka il	V	Ljubljani,	1.	novembra	1946	Letnik	XLVIII
Takele so čebele od blizu.
Četudi niso lepe, radi jih imamo pa vendarle. (Po dr. Croyu.)
Prva skupščina Glavne zadružne zveze Jugoslavije
Dne 28. in 29. oktobru se je vršila v Beogradu prvu skupščinu Glavne zadružne zveze Jugoslavije, katere so se udeležili delegati iz vse Jugoslavije. Skupščina je izvolila svoj upravni in nadzorni odbor. Na skupščini je imel tovariš Boris Kidrič, minister industrije in predsednik Gospodarskega sveta FLRJ govor o odnosih med državnim, zadružnim in privatnim gospodarskim sektorjem. Govor so natisnili vsi naši dnevni časopisi, Slovenski čebelar pa objavlja zaradi pomanjkanja prostora le tisti del njegovega govoru, v katerem razpravlja o sedanjih in bodočih nalogah naših zadrug.
Značaj zadružnih organizacij, tovariši, je popolnoma odvisen od znučuju oblasti v držuvi, od značaja prevladujočih vej gospodarstva. Če je oblast v svojem bistvu oblast izkoriščevalskih razredov in če je značaj prevladujočih vej gospodarstva kapitalističen, potem ni čudo, da postanejo zadružne organizacije plen izkoriščevalskih hotenj, da pomenijo konec koncev demagoško sredstvo vladajočih krogov in prefinjeno metodo za izkoriščanje delovnih množic. Tako se je v stari Jugoslaviji kljub dejstvu, da je po prvi svetovni vojni zaradi hotenja delovnih množic, da se branijo pred izkoriščevalci, vzplamtelo zadružno gibanje — končala pot takratnih zadružnih organizacij zelo žalostno. — Kljub dobrim namenom organizatorjev so zadruge po nekaterih pokrajinah Jugoslavije že prva leta pričele propadati prav tako hitro, kot so nastale, na drugi strani pa so postajale vedno bolj sredstvo prav one kapitalistične akumulacije in koncentracije na račun delovnih množic, ki so ji delovne množice z njihovo pomočjo skušale ubežati. — Zamisel idealnih zadrugarjev, da bi razvoj zadružnih organizacij pomagal odstraniti izkoriščanje človeka po človeku, je dobila realno obliko šele v Federativni ljudski republiki Jugoslaviji z ljudsko oblastjo in ob vseljudskem, t. j. družbenem značaju našega državnega gospodarskega sektorja.
Pogoji za to, da bodo zadružne organizacije v FLRJ zares izpolnile današnje in bodoče naloge, ki jih postavljajo pred nje delovne množice, so naslednji:
1.	Naše zadruge se morajo že na terenu samem nasloniti na državni gospodarski sektor, v njem morajo videti svojega naravnega zaveznika in nikakor ne smejo nasedati špekulantom, ki skušajo v zadružnih organizacijah obdržati stara pojmovanja in se v zadrugah samih boriti za iste trhle protiljudske cilje, ki so jih v stari državi pri stari oblasti dosegali na škodo delovnih množic.
Popolnoma napačno bi bilo, ako ne bi razumeli, da bodo protiljudski špekulanti in izkoriščevalski elementi danes prav tako in še mnogo bolj kot v stari Jugoslaviji skušali utrditi svoje položaje v zadružnih organizacijah. Skušali bodo to doseči iz razloga, da bi obdržali neposredno izkoriščanje, kakor tudi zato, da bi zadružne organizacije načelno postavili v nasprotje z državnim gospodarskim sektorjem in njegovimi stremljenji.
Brez dvoma so zadružne organizacije v novi Jugoslaviji dosegle velike odločujoče uspehe. Toda nepravilno bi bilo, ako ne bi spoznali, da špekulantski protiljudski elementi ponekod še danes ovirajo njihov pravilni razvoj in da jim ponekod uspeva gospodovanje v posameznih zadružnih organizacijah. Eno glavnih njihovih sredstev je namerno vzdrževanje starih, tako zvanih »zadružnih« pojmovanj, ustrezajočih ravno onim svojstvom zadružništva v stari Jugoslaviji, ki so zadružništvo napravila za plen protiljudskih izkoriščevalcev. Vzdrževanje starega pojmovanja
se vrši n« različne načine od vnašanja ali vzdrževanja, recimo, profitarskega duha v posameznih nabavno prodajnih ali potrošnih zadrugah, tendenc velikih poslovnih zvez tam, kjer niso potrebne itd., pa do zastopanja teh starih pojmovanj v obliki neko posebne, taka zvane »zadružne ideologije«, nasprotne in sovražne naši družbenoekonomski strukturi, kakor tudi ljudskemu zadružništvu.
Borbo za to, da bodo zadružne organizacije zares organizacije delovnih množic, borbo za izolacijo vpliva špekulantskih elementov, borbo proti tako zvanim »zadružnim« pojmovanjem, ki ne ustrezajo ciljem ljudskega zadružništva in naši ekonomskodružbeni strukturi, je treba vsekakor razumeti kot celoto.
2. Nasloniti se na terenu samem na državni sektor našega gospodarstva, pomeni tudi podpirati državni gospodarski načrt in njegovo izvedbo. Državni gospodarski načrt ni nič tujega našim delovnim množicam. Mora pomeniti in pomenil bo
Zadružne organizacije šo v prvi vrsti poklicane, da pomagajo izvajati načrt baš na teh področjih, kjer se državni gospodarski sektor in delovni del zasebnega sektorja najtesneje stikata. Vzemimo, recimo, samo vprašanje distribucije. Naša država se danes trudi in se bo v bodoče trudila, da bo vsemu delovnemu ljudstvu, predvsem pa delovnemu kmečkemu prebivalstvu zagotovila čim več industrijskih proizvodov. Skrb zn to, dn se industrijski produkti pravilno razdelijo, da pridejo brez parazitskih zaslužkov protiljudskili špekulantov v roke delovnega ljudstva, je ena izmed temeljnih skrbi naših zadružnih organizacij.
3. Napredek modernega poljedelstva zahteva, da je čim bolj racionalno, da pri delu v poljedelstvu dosežemo čim večji gospodarski efekt in da se ne le naše tovarne, ampak tudi naše poljedelstvo, svojim specifičnim pogojem primerno poslužuje vseh prednosti strojne modernizacije, pa tudi raznih oblik skupnega dela. Tudi v tem pogledu se' postavljajo pred naše prostovoljne zadruge velike naloge v korist naših kmetov in vsega gospodarstva.
Jasno smo postavili in danes prav tako jasno postavljamo načelo, da so naše zadružne organizacije prostovoljne organizacije, ki dvigajo gospodarsko iniciativo našega delovnega ljudstva tako v borbi proti špekulantom in izkoriščevalcem, kakor tudi pri ekonomsko organizacijski vzgoji.
Prostovoljni in iniciativni značaj zadrug danes glede na klevete protiljudske reakcije, ki skuša prikazati zadružne organizacije kot neke statistične organizacije, še bolj poudarjamo. Istočasno s prostovoljnim značajem naših zadružnih
korist prav za naše delovno ljudstvo v tem smislu, da bo vskladil današnje potrebe delovnega ljudstva s perspektivami nadaljnjega razvoja. Podpirati izvajanje gospodarskega načrta ne pomeni ničesar drugega, kot podpirati odstranjevanje protinačrtne špekulacije, ki gre na račun delovnega ljudstva, podpirati uničevanje vseh onih anarhičnih gospodarskih tendenc, ki bi želele, da delovni polet naših ustvarjalnih množic ne bi dosegel polnega uspeha.
W8m
organizacij poudarjamo tudi njihovo zavest, odnosno potrebo zavesti, da se naslanjajo na državni gospodarski sektor in da se stalno borijo proti onim starim tcndencuin, proti onemu staremu pojmovanju, ki še vedno stremi, da bo zadružništvo postalo plen istih krogov, ki so ga že v stari Jugoslaviji izrabljali. Prostovoljni značaj naših zadružnih organizacij, njihova široka iniciativa in samoini-ciativa na eni strani, pravilno razumevanje našega gospodarskega razvoja, njegovih tendenc, značaja naše države in našega državnega gospodarskega sektorja na drugi strani, se medsebojno ne izključujeta, ainpak nasprotno dopolnjujeta.
Nimam namena govoriti o organizacijskih shemah naših zadružnih organizacij. Mislim, da v današnjem razdobju' našega razvoja načelno popolnoma zadošča ono, kur je v organizacijskem pogledu postavil že osnovni zakon o zadružnih organizacijah v FLRJ, ki predvideva nabavno prodajne, potrošne, predelovalne in delovno kmečke zadruge. Dajati sedaj nekaj več od vzornih zadružnih pravil za eden ali drugi izmed štirih tipov zadrug, od osnov knjigovodstva in od stalne praktične pomoči bi pomenilo oviruti iniciativo in izkoriščanje lastnih izkušenj. Osnovno merilo pravilnega razvoja naših zadružnih organizacij in pravilno vodstvo tega razvoja torej niso organizacijske sheme, njihovo dobesedno izvrševanje, ampak vprašanje, ali zadružne organizacije dejansko delajo v korist delovnegu ljudstva, ali pa še vedno nasedajo špekulantskiin in izkoriščevalskim tendencam, ali zadružne orgunizacije zares vidijo v državnem gospodarskem sektorju svojega najbolj naravnega zaveznika in osnovno jamstvo lastnega razvoja, ali pa nasedajo teoretično in praktično onim tendencam, ki skušajo v škodo delovnega ljudstva ločiti zudružni sektor od državnega gospodarskega sektorja; ali zadružne organizacije podpirajo širjenje splošnih načrtnih stremljenj našega gospodarstva tudi na delovni del privatnega sektorja ali podpirajo špekulantski del zasebnega sektorja, da se iz egoističnih interesov bori proti načrtnemu gospodarstvu.
Pruktična pomoč, praktična navodila, ki jih moramo — pazeč na iniciativo in posebne pogoje — bolj kakor doslej dajati tako na samem terenu kot s pomočjo agitacije in propagande, morajo izvirati ravno iz teh temeljnih načel.
Noše zadružne organizacije so brez dvoma v teh dveh letih dosegle zelo pomembne uspehe, uspehe, ki jih ni mogoče primerjati s kratkotrajnim valom zadružništva po prvi svetovni vojni. Ti uspehi so rezultat sprememb v značaju naše oblasti, rezultat družbenopolitičnih in ekonomskodružbenih sprememb v naši novi državi, ti uspehi so vezani na uspehe in zmage naših osnovnih ljudskih množic, našega delovnega ljudstva. Brez dvoma obstoji poleg ogromnih uspehov naših zadružnih organizacij še vrsta nedostatkov. Toda ni dvoma, da so naše osnovne ljudske .množice politično in organizacijsko sposobne odstraniti vse te napake.
Glavno za naše bodoče uspehe na zadružnem polju je, da bodo naše zadružne organizacije dosledno korakale po poti, ki jo zahteva interes delovnega človeka, da se bodo znale boriti proti pojmovanjem iz preteklosti, proti vsem špekulantskiin stremljenjem v sedanjosti in bodočnosti.
Ustav«, ki sta jo sprejela Zvezni svet in Svet narodov, je ogromna zgodovinska pridobitev naših narodov, na katero smemo biti ponosni pred vsem svetom. Po ustavi Sovjetske zveze je naša ustava najmodernejša in najboljša. Naša ustava jamči vsakemu državljanu pravice, ki so mu dane. Naša ustava daje ogromne možnosti za zgraditev naše velike skupnosti — nove Jugoslavije.	(Iz govora maršala Tita v Zagrebu.)
Debevec Leopold:
Kuralt Martin
(Oh stoletnici smrti)
Pred dobrimi 100 leti je v izgnanstvu na Moravskem, zaključil svojo burno življenje izreden mož in nemiren duh, slovenski preporoditelj in pesnik, duhovnik in čebelar, Martin Kuralt. Umrl je v tujini, kjer je moral zaradi svojega naprednega prepričanja tudi preživeti malone ves svoj vek. Kljub duhovniški suknji, ki jo je nosil, ga tedanja naša reakcionarna cerkvena in posvetna gosposka ni trpela v svoji bližini, ga pričela preganjati in preprečila vse poizkuse mladega človeka, da bi si našel primerno zaposlitev v domovini, čim je spoznala, da ima mož svoje nazore
o	svetu in da misli s svojo glavo.
Ker je bi! Kuralt javni čebelarski učitelj in pionir naprednejšega načina čebelarjenja med Poljaki, in ker je kot svobodoljuben in napreden človek za svoje prepričanje tudi mnogo trpel, mislim, da je prav in pošteno, da se ob stoti obletnici njegove smrti vsaj čebelarji spomnimo tega doslej namenoma pozabljenega Janševega rojaka in učenca.
Kuraltu je tekla zibelka v premožni kmečki hiši v Žabnici pri Škofji Loki, kjer se je rodil 21. oktobra 1757 zakoncema Miklavžu in Mini. Kakor nam v dodatku k svoji izdaji Janševe knjige sam pripoveduje, je že »kot deček na Kranjskem, kjer so doma posebno bistri in spretni čebelarji, preživel največ čaša pri čebelnjakih in čebelah, pozneje kot dijak na Dunaju pa poslušal predavanja slovitega čebelarja Janše in bil njegov najpazljivejši učenec.« Ker iz njegove mladosti nimamo drugih podatkov, bi iz navedenega mogli sklepati, da je moral Kuralt vsaj nekaj svojih dijaških let prebiti na Dunaju, kajti ob Janševi smrti mu je bilo komaj 16 let. Še pred 1. 1778 je vstopil v cistercijanski samostan v Stični, katerega pa je že 30. oktobra 1779 zapustil, verjetno pod vplivom svojega leto dni starejšega samostanskega tovariša Antona Linharta, znanega našega prosvet-Ijenca, zgodovinarja in dramatika, ki je prav tako že nekaj pred njim slekel meniško haljo. Kuralt se. je nato nekaj časa zadrževal v Ljubljani in pozneje zaradi študij v Italiji, kjer je baje postal karbonar, po tedanjih nazorih revolucionar najhujše vrste, torej obstoječemu redu skrajno nevaren človek, kar naj bi bil tudi prvi kamen spotike njegovim nasprotnikom in vzrok njegovega poznejšega preganjanja. Po povratku iz Italije je bil sprejet v ljubljansko škofijo; I. 1782. je prejel zadnje svečeniške redove in postal dvorni kaplan škofa Herbersteina. Tz te službe je bil kmalu odpuščen zaradi neke pridige, v kateri je razlagal, da izvirajo načela moralnosti že iz same človeške narave, kar je kazalo že na očitno krivoverstvo. Potoval je nato po Evropi in nekaj časa služboval na Dunaju pri grofu Schallenbergu; istočasno pa se je brez uspeha potegoval za razne službe v domovini. L. 1785. je prevzel službo kustosa na vseučiliški knjižnici v Lvovu ter 1. 1799. postal njen vodja. L. 1808 so uvedli proti njemu preiskavo zaradi nekih nerednosti ter ga naslednje leto za nekaj mesecev internirali v olomuškem kapucinskem samostanu, pozneje pa v samostanu benediktincev v Broumovu na Češkem. Očitali so mu poleg nerednosti v knjižnici še revolucionarno mišljenje, navdušenje za Napoleona, delovanje
za obnovitev Poljske in menda tudi neke seksualne zablode. Potem se je brez službe mudil v Lvovu in na Kranjskem, kjer so ga 1. 1813 zopet za nekaj časa internirali v Gradcu, da ne bi mogel med francosko zasedbo naših krajev Francozom nuditi kakih uslug. Po prostosti nekaj mesecev, ki jih je prebil pri bratu v Zabuici, so ga oblasti izročile v strogo nadzorstvo škofjeloškim kapucinom, 1. 1815 pa frančiškanom v Novem mestu. Dolžili so ga, da širi nevarne in pogubne nauke, da zavija besedilo sv. pisma, da brani spise sovražnikov prave vere in sploh izraža krivoverna načela, tako da postaja nevaren vsem. ki ga poslušajo, zlasti še, ker si skuša med mladino pridobiti privržence za svoje brezverstvo ter da že nad 30 let ni opravljal nikake duhovniške funkcije. Kuralt se očitno ni dobro počutil v duhovniški suknji. Napake, ki jih je videl pri duhovnikih, so mu nudile priložnost, da je na svoj način dajal duška nezadovoljnosti nad svojim stanom. Tudi v Novem mestu se je večkrat ukradel iz samostana, obiskoval kmete in jim pripovedoval, da jih duhovniki le goljufajo z maševanjem in spovedovanjem ter, da vse skupaj nič ni. Zato so ga 1. 1823 na cesarski ukaz poslali v poboljševalnico v Mirov na Moravskem, kjer je ostal do svoje smrti. L. 1825 je prosil za odobrenje, da bi smel maševati; dovoljenje za to so mu dali šele 10 let pozneje, ko so mu tudi sicer dali prostost, ki je pa 77 letni starček ni mogel več izrabiti, in je rajši ostal na Mirovu. Umrl je 31. decembra 1845 na rokah svojega prijatelja Hansmanna, urednika Moravskih Novin, ki mu je tudi dal postaviti skromen nagrobnik.
Kuralt je bil zelo izobražen, duhovit in nedvomno pesniško nadarjen: govoril je več jezikov ter po sposobnostih prekašal večino svojih domačih sodobnikov. Kot široko razgledan prosvetijenec je skeptično motril dušeče vzdušje okrog sebe. Zato je razumljivo, da je moral s svojo odkrito besedo kmalu priti v nasprotje s cerkvenimi predstojniki in ostalimi budnimi varuhi obstoječega konservativnega reda. V Ljubljani je spočetka posegal v predporoditeljsko literarno delovanje in izdal nekaj pridig in prevodov. Pozneje je v Ljubljani, Lvovu in drugod objavil več priložnostnih latinskih, nemških in slovenskih pesmi prigodnic v čast raznim veljakom, šaljivih domislic, satir, epigramov, napisov za čebelnjake, spominskih verzov in nagrobnih napisov. Zanimive so Kuraltove ugotovitve, da so bile slovenske narodne pesmi po večini revna mešanica bedastih kvant, babjeverstva in neubranosti. Za ljudstvo bi bilo po njegovem mnenju potrebno izdati zbirko kritično izbranih in popravljenih narodnih pesmi, ki i>i vsebovale nevsiljive, splošno koristne, praktične moralne nauke ter budile zadovoljstvo in veselje. Kot primer je objavil »Jutrejno pesem eniga krajnskiga kmeta poleti« (Ulyr. Blatt 1823). Prav do zadnjega se je živo zanimal za napredek slovanske stvari. Še nekaj dni pred smrtjo je ob slovesu izjavil Slavomilu Polaku, uredniku j ni Mirovu: »Sprejmite toplo zahvalo starca, ki mu ura prav kmalu odbije: mnogo mirnejši pojdem zdaj k očetom, ko sem se prepričal, da se je narod, o katerem sem dvomil, da še kdaj vstane, vendar prebudil k novemu življenju. Ljubil sem ga iz vse svoje duše in trpel sem zanj po nedolžnem mnogo, mnogo let.«
7,e od mladih let pa je bilo najljubše Kuraltovo opravilo delo pri čebelah in čebelarstvo sploh. Kakor njegov učitelj Janša, je tudi on ponesel s seboj v svet solidno čebelarsko znanje domačih čebelarjev. V dolgih letih čebelarskega udejstvovanja v tujini si je pridobil bogatih praktičnih in teoretičnih skušenj, ki jih pa ni hranil samo zase. V Lvovu je stanoval in
čebelaril v Junowski ulici št. 288, kjer je imel svojo hišo z obsežnim vrtom, 1. 1804 ocenjeno na 10.794 renskih goldinarjev. Januarja meseca l. 1805 je tedanjega avstrijskega cesarja Franca I. zaprosil, da bi mu dovolil na lastne stroške urediti javno čebelarsko šolo v Lvovu. Na šoli naj bi bila predavanja v nemškem, poljskem, latinskem in francoskem jeziku, in sicer po naukih Janševe knjige. Tečaj bi trajal po 30 ur ob nedeljah, praznikih in prostih dnevih. Predavanja bi lahko obiskoval vsakdo, za semeniščnike pa naj bi bil pouk obvezen. Kuraltov predlog je cesar dne 30. januarja 1806 odobril in povzdignil njegov vrt in sadovnjak v javen učni zavod; lvovski konzistorij pa je 2. julija istega leta zapovedal semeniščnikom, da obiskujejo Kuraltova čebelarska predavanja. Poleti 1806 je šola štela 245 slušateljev. Kuralt pa je še posebej sprejemal imovitejše mladeniče, bodoče gospodarje, v zasebno čebelarsko in gospodarsko-kmetijsko šolo in obenem tudi na lvovski univerzi predaval o čebelarstvu in pomologiji. Žal pa Kuraltovemu tako živahno pričetemu delu ni bilo usojeno, da bi se razvilo do viška in pokazalo prave sadove. S Kuraltovo internacijo 1. 1808. je prenehalo tudi vse njegovo čebelarsko javno delovanje, ki, dasi kratkotrajno, vendar ni ostalo brez sledov. V članku »Poljsko čebelarstvo nekdaj in da-des« (A. f. B. 1935) Poljak L. Kozikowski takole ocenjuje Kuraltov pomen za poljsko čebelarstvo:
»Srednja Poljska do Buga z glavnim mestom Varšavo se je že zgodaj rešila kladastih panjev. Prehod se je izvršil že v začetku 19. stoletja pod vplivom čebelarske šole Martina Kuralta, ki je kot učenec prvega c. k. učitelja čebelarstva na Dunaju, Antona Janše, po zgledu svojega učitelja 1. 1806 odprl v Lvovu čebelarsko šolo in čebelarski tečaj z 200 udeleženci. Ne bo torej popolnoma držala trditev Adamca z Moravskega v Ludwigovi knjigi Unsere Bienen, kjer proglaša vrlega in izkušenega čebelarja Julijana Lubieneckega, ki je za Busom Prokopovičem 1. 1847 v Przemyslanih odprl čebelarsko šolo, za poljskega Dzierzona.«
Pomembno Kuraltovo delo je tudi njegova lvovska izdaja nemške Janševe knjige »Popolni nauk o čebelarstvu«, ki je izšla 1. 1807. Kuralt jo sicer imenuje 2. izdajo, je pa v resnici četrta. Prvo je izdal na Dunaju 1. 1775 Janšev naslednik na dunajski čebelarski šoli Münzberg, druga je izšla 1. 1877 v Pragi, tretja pa 1. 1790 zopet na Dunaju. Kuralt je svojo izdajo priredil po praški izdaji, ki jo je edino poznal. Lvovska izdaja je brez bakrorezov; opremljena je s Kuraltovim predgovorom, za katerim sledi namesto Miinzbergovega predgovora oni iz Janševe »Bazprave o rojenju«.
V	dodatku ima še Kuraltov latinski epigram iz treh heksametrov in štiri uradne spise, ki so v zvezi z nastankom njegove čebelarske šole. Knjiga je posvečena tedanjemu lvovskemu grško-katoliškemu metropolitu Antonu Angellowiczu, ki je poravnal tudi tiskovne stroške v znesku 800 gld. Delo je natisnila tiskarna Piller v Lvovu v 3050 izvodih. Poljski prevod, ki ga je Kuralt v dodatku napovedal, pa ni izšel.
Z internacijo je bilo tudi ostalo Kuraltovo čebelarsko udejstvovanje preprečeno, odnosno močno ovirano. Čebelaril je pač še dalje, čeprav svojih čebel ni imel v neposredni bližini; panj čebel je baje prav do zadnjega imel celo v svoji celici. Podrobnosti o njegovem čebelarstvu niso znane. L. 1840 je prosil olomuškega nadškofa, da bi smel čebele, ki jih je imel pri nekem prijatelju, prestaviti na travnik pod mirovskim gradom. V tej obširni prošnji pripoveduje tudi o svojem čebelarskem delu na Poljskem.
Med drugim navaja, da bi rad dovršil svoje delo o čebelah, ki ga že dalje časa pripravlja, češ, da bi ljudem vsaj s tem nekaj koristil. Toda tudi tega svojega dela Kuralt ni utegnil izdati, pač pa je nemški rokopis v Kuraltovi literarni zapuščini, ki so jo 1. 1910 našli v olomuški študijski knjižnici. Zal, da se doslej za ta rokopis in zapuščino, v kateri bi se brez dvoma našel marsikak drobec o Kuraltovem čebelarskem udejstvovanju, še nihče ni pozanimal.
Omeniti moram še Kuraltove napise za čebelnjake. Za prijatelja Karla Smolo, graščaka na Grmu pri Novem mestu je prevedel verz iz Vergilovega slavospeva poljedelstvu Georgica ter ga tudi objavil v ljubljanskem tedniku lllyrisches Blatt (št. 18 iz 1. 1819) »v treh v naši deželi najbolj znanih jezikih za izobražene prijatelje te lepe kmetijske panoge«:
Admiranda tibi levium spectacula rerum.
Dinge, zwar kleinlich dem Aug’.
doch hoher Bewunderung würdig.
Velke v meihneh rezheh ti tukei zhudeshe gledafh.
Kuralt obljublja v opombi še nadaljnje prispevke o čebelarstvu, »ki je zlasti za Kranjsko največje važnosti, ki pa navzlic številnim čebelnjakom, čebelarjem in celo nekaterim čebelarskim knjižicam vendar i v teoriji
i	v praksi še zdaleč ne doseza potrebne višine.« Vendar obljubljenih prispevkov v listu ni najti. V rokopisu je ostal sledeči napis za čebelnjak iz 1. 1822:
Dela je malo, veliko dobizhka pa bo
Stop blish perjatel, poglej inu ravnej tako!
Zanimiv je tudi napis na njegovem nagrobniku; latinski verz, ki si ga je sam sestavil, nam obenem lepo označuje Kuraltovo življenjsko veroizpoved. Slovenski in nemški napis pa sta ohranjena v njegovi zapuščini:
Fatis iactatus variis constanter amator
Pacis, apmn, hominum Pieridumcjue fuit.
Brez rkerbi sa blago in prašno vissokoft
Je lubil zhbele, mir, zhloveftvo in modroft.
Ein Spielball des Geschicks, doch ruhmvoll den Busen
war er ein Freund, des Volkes, der Bienen und der Musen.
Ce sc ob zaključku ozremo na celokupno Kuraltovo čebelarsko aktivnost, vidimo, da je v danih razmerah kot zaveden slovenski čebelar in vreden učenec velikega mojstra in učitelja Janše pokazal mnogo iniciativnosti. S svojo čebelarsko šolo, v kateri je učil po Janševi knjigi in besedi, širil naš panj in naš način čebelarjenja, je znatno pripomogel k povzdigi čebelarstva na Poljskem in si s tem v čebelarski povestnici zagotovil častno mesto.
*
V
Viri: Kuralt Martin (Biografski leksikon I-). — Dr. M. Rerneš: Abbe Martin Kuralt (Zbornik SM 1912).
Valentinčič Mirko:
Čebelji volk
prav gotovo zamenjal s io njegovo sorodnico. Toda, če si ga ogledaš natančneje, boš takoj opazil neko posebnost, ki je zanj in obenem za vse grebače, med katere ga prirodopisci uvrščajo, značilna. Dočim zgibajo ose svoja krila, kadar počivajo, vzdolž trupa, jih imajo grebače vedno napol razprostrte. Tako seveda tudi čebelji volk. Po tem znaku ga torej najhitreje ločimo od os. po širokem, ebenovinastobeleni čelu pa docela zanesljivo od ostalih grebač. Bela čelna lisa se podaljšuje in vriva med korena beti-častih tipalnic. Ta vrivek ima pri samicah največkrat obliko dvorogljaste, pri samcih trirogi jaste kronice. Nad kronico je troje pikčastih oči, na vsaki strani bele maske pa dvoje izbuljenih mrežastih oči. Ostali del glave je črn. Tudi močno oprsje, ki ni dosti krajše od zadka, je zamolkle barve, toda ker je poraščeno s svilenimi belkastimi dlačicami, vleče nekoliko na sivo. Zlatorumeni obročki, ki sestavljajo zadek, so temno obrobljeni. Obrobki prehajajo na sredi v trikotne krpe. Krpe so pri samicah ožje in manj izrazite kakor pri samcih. Dokaj dolge in vitke noge so svetlorumene, ob prosojnih krilih pa se lomi svetloba v lahnem rdečkastem blesku.
Čebelji volk spada med največje škodljivce čebel. Čeprav ga tako imenujemo, pa ni nikak volk, temveč — da se izrazim z besedami dr. Frischa
—	neke vrste osa, ki smo ji vzdeli to ime zaradi njene krvoločnosti.
V	krajih, kjer najde ugodne prostore za svoja gnezdišča, se lahko tako razmnoži, da začne resno ogrožati okoliške čebelnjake. Ker se v neposredno bližino panjev navadno niti ne pritepe, ampak napada čebele le na paši, ko nič hudega sluteč stikajo po cvetlicah za medičino, čebelarji največkrat sploh ne slutijo, da mesari med njihovimi ljubljenkami rumeni ropar. Upadanje družin, ki pričenja kmalu po rojenju, si razlagajo na različne načine. Ta dolži vreme, oni trdi, da povzroča škodo rastlina, ki izloča strupene sokove, tretji domneva, da je kraj za čebelarstvo sploh neugoden itd. Ce pa bi se potrudili na bližnji travnik in pogledali za pašnimi čebelami, bi kaj hitro ugotovili, zakaj se jih tako malo vrne s pasišča domov.
Čebelji volk je po velikosti in deloma po barvi dokaj podoben navadni osi. Če ga opaziš na kakem cvetu, ko nedolžno brska med prašniki, ga boš
Ličinka čebeljega volka se masti z omrtvičenimi čebelami. Ko pospravi vso zalogo, se zaprede v kokon. (Po Mitlacheru iz Kosmosa 1940.)
Samica čebeljega volka.
(Po dr. Frankenbergu.)
Daši čebelji volk že zaradi vnanjosti ne more zatajiti svoje roparske narave, se v latinskem jeziku imenuje philanthus triangulum, kar pomeni po liaše »prijatelj cvetlic«. (Philein = ljubiti, anthos = cvet, triangulus = trikotnik, trikotniški.) Kako je prišel do tega imena, je težko razložiti. Res je sicer, da se z roparskimi posli ukvarjajo samo samice, da se često tudi samice zadržujejo na cvetlicah in, da se hranijo predvsem z medičino, toda prav tako res je, da si to hrano pridobe navadno na povsem roparski način. Le čemu bi se vbadale od cveta do cveta in srkale medičino iz cvetličnih žlez po drobnih kapljicah, ko pa jo imajo tudi čebele v svojih želodčkih. Ali ni bolj lagodno ujeti čebelo in jo prisiliti, da jim odda naenkrat vso zbrano količino? In kdaj ima čebela prav gotovo medičino v želodčku? Ali ne takrat, ko jo nabira na travniku?
Samica čebeljega volka preži na čebele zelo pogosto na kaki rastlinski bilki. Ko se žrtev približa, se nalahno dvigne v zrak in jo v primerni raz-, dalji zasleduje vse dotlej, dokler ne sede na kak cvet. V tistem hipu se po bliskovo vrže nanjo, jo zagrabi z nožicami in ji skuša zasaditi ostro želo v telo. Čebela se brani z obupnimi kretnjami, toda vse otepanje ji kaj malo pomaga. Živi klobčič objetih žuželk se zvali v travo, kjer se kmalu pokaže premoč napadalke. Kretnje čebele zastanejo, kot bi odrezal. Sovražno bodalce je našlo pravo mesto v hitinastem oklepu in prodrlo v notranjost trupa. Do bodljaja pride vedno na istem mestu: na pregibu med zadkom
in oprsjem, kjer so živčni vozli najgostejši. Vbod ni nikdar smrten. Zaradi injiciranega strupa čebela samo ohromi
—	živi torej dalje, ne da bi se mogla pregibati in braniti. Po ohromitvi jo obrne čebelji volk na hrbet, ji vtakne v usta kratki rilček in izsesa iz njenega želodčka nabrano medičino. Če je še lačen, ali če ni našel v želodčku dovolj medičine, prepusti čebelo njeni žalostni usodi in odjadra dalje, da si poišče novo žrtev. V pretežnih primerih pa jo pograbi s srednjim parom nožič, spleza z njo na kako rastlino in jo v
1«11
mm
Im?
mmm
- ■ ff
' mW® r * • #
W0wmß r <
' a I ;
-mm
Značilna glava z belo masko.
(Po dr. Frankenbergu.)
letu odnese v gnezdišče. S plenom leti včasih zelo visoko. Ko zaplove nad gnezdom, se spusti skoraj navpično navzdol in dokaj zanesljivo najde vliod v podzemeljski rov.
V	rovu, ali bolje povedano, v izbicah, v katere se rov ob nasprotnem koncu razcepi, odgaja čebelji volk svoj zarod. Rov, ki ima premer navadnega svinčnika in je dolg kakih 30 cm, je spočetka le nekoliko nagnjen. Naenkrat pa strmo zavije navzdol, a že po nekaj centimetrih padca preide v domala vodoravno lego. Iz njegovega zadnjega predela vodi na obe strani več krajših rovov, ki so kotanjasto razširjeni v nekake izbice. V vsako tako izbico položi samica tri do štiri ohromljene čebele, na zadnjo pa pripne razmeroma veliko jajčece. In tu se pokaže biološka vrednost omrtvičenih
Gnezdišča čebeljega volka v kupu industrijskih odpadkov. Temne pike so vhodi v podzemeljske rove. (Po Thiemu iz A. f. Bienenkunde 1933).
čebel. Ker izleze ličinka iz jajčeca šele čez več dni, bi postala zanjo pripravljena hrana, če bi bile čebele mrtve, zaradi razkrajanja neužitna. Ker pa so čebele tako rekoč žive, ostane njih meso še dolgo časa sveže, [zlezla ličinka pregloda med glavo in oprsjem hitin one čebele, na kateri se je znašla ob poleženju, se zarije v njeno muskulaturo, jo spremeni v kašnato mezgo in polagoma izsesa. Nato se loti naslednje žrtve. Štirinajst dni žre nepretrgoma dan in noč, dokler ne ostanejo v celici zgolj hitinaste mumije izsesanih čebel. Sredi luščinastih preostankov se konec drugega tedna zaprede v svilnat kokon. V tem stanju potem vztraja polnih 11 mesecev. Šele v začetku junija prihodnjega leta se zabubi in po kratki nadaljnji preobrazbi izleze kot popolna žuželka.
Prvi čebelji volkovi se pojavijo v naravi sredi ali konec junija, v večji množini julija in v prvi polovici avgusta. Včasih letajo posamezne
samice še septembra meseca. Pri nas se ta življenjski ciklus raztegne skoraj vedno na celo leto, (ločim sta v Severni Afriki običajni <lve generaciji. To kaže, da je čebelji volk južnaška žuželka, da je v teku tisočletij počasi prodiral v Evropo in se šele kasneje udomačil v njenih severnih predelih.
Gnezdišča čebeljega volka je najti le na prisojnih prostorih v pustili, vendar rahlih in poroznih tleh. Ugajajo mu zlasti gola peščena pobočja in meli ob razpadajočih stenah. Zasledili pa so njegove rove celo v režah cestnega tlaka sredi večjih mest. V thiirinško-hessenskem področju, kjer je bilo pred vojno središče nemške kalijske industrije, si je izbral za bivališče premogov drobiž in razne nepredelane rudninske ostanke, ki so jih delavci v kupih odlagali blizu rudniških naprav. V kratkem časti se je lam tako razmnožil, da so morali čebelarji iz soseščine čebelarstvo sploh opustiti. Tudi v nekaterih krajih Porenja in Nizozemske je bil zelo razširjen. Pri nas so ga pred leti opazili v okolici Zaloga in Hrastnika. Iz povojne dobe o njegovem zadržanju nimamo poročil.
Čebelji volk gnezdi vedno v večjih skupinah. Naselbine, ki obsegajo mnogo tisoč rovov, niso nobena redkost. Cesto se širijo po več kilometrov na vse strani.
Rove koplje izključno le samica. Pri kopanju ji izborno služijo močne ukrivljene čeljusti in sprednje noge, katerih prva stopalčna člena sta opremljena z žličasto oblikovanimi resicami. Razdrobljeno zemljo meče samica pod trebuhom in med zadnjima nogama navzad, od časa do časa pa jo ritenski izrine s celim telesom na površje, tako da nastane ob vhodu nizek griček izrinjenega drobirja. Vsaka samica izgrebe več takih rovov. Po nekih podatkih, ki pa niso preverjeni, odloži vanje do 60 jajčec. Ker pride na vsako jajčece povprečno 3.2 čebel, ugonobi ena sama preko 190 čebel. Pri tem pa niso vštete tiste, ki jim samo odvzame medičino in jih v gnezdo sploh ne privleče. V močno okuženem ozemlju izkopljemo skoraj z vsako v zemljo zasajeno lopato več ali manj omrtvičenih čebel. Tudi do 300 so jih že našteli v prekopani zemlji enega kvadratnega metra površine. Leta 1931 so cenili, da je v Aleksandershallu uničil ta škodljivec na poldrugem hektaru ozemlja okrog 1,900.000 čebel, kar predstavlja 48 čebeljih družin, če računamo na vsako družino 40.000 čebel.
Borba proti čebeljemu volku ni lahka. Ce ga zasledimo na travniku, ko lovi čebele, nam ni s tem še prav nič pomagano. Kolikor toliko uspešno moremo nastopiti proti njemu le tedaj, če odkrijemo njegova gnezdišča. Zato je treba dobro poznati okolico in predvsem taka mesta, ki so za kopanje rovov prikladna. Cesto taka mesta v resnici najdemo, toda, ko jih preiščemo, vidimo, da v zemlji ni nikakih čebel. Rovi predstavljajo pač bivališča drugih grebač, ki čebelarstvu niso škodljive. Treba je znova iskati, dokler se nam ne posreči iztakniti pravega zatočišča iskanega škodljivca.
Ako prostor, kjer se je čebelji volk naselil, ni preobširen, je najbolje, da ga prekrijemo za ped visoko z ilovico ali z debelejšim gramozom, tla pa dobro zatolčemo ali zvaljamo s cestnim valjarjem. Tudi obložitev s travnatimi rušami ali zasaditev s primernimi rastlinami, dostikrat pomaga. V obsežnejših predelih se je še najbolje obneslo izkopavanje in zbiranje kokonov. Poizkusili so tudi s pobijanjem samic ob rovih, ko so priletavale domov ali odletavale na lov. Thiem poroča, da so s širokimi muhovniki
oboroženi delavci uničili na ta način v okolici Aleksandershalla v enem tednu do 17.500 samic.
Kemična sredstva se niso posebno izkazala. Tudi biološko zatiranje je skoraj nemogoče. Thiem pravi, da so sicer plesni, ki uničujejo kokone, odnosno kokonske ličinke, znane, da pa je njih nastopanje krajevno preveč omejeno. Prav tako so parasiterno živeče muhe na vseh prostorih dokaj pogostne, a je njih število mnogo premajhno, da bi mogli z resnostjo računati na njih pomoč. Še najbolj primeren način uničevanja se mu zdi izgla-dovanje škodljivca. Ker so čebeljemu volku za njegov obstoj in uspevanje domače čebele nujno potrebne, mu zadamo smrten udarec, če odstranimo iz okuženega ozemlja za dva meseca vse čebelje družine. Konec junija jih je treba preseliti najmanj 6 km daleč od mej takega ozemlja in jih pripeljati nazaj šele v začetku septembra, ko je čebelji volk prenehal loviti.
Viri: Dr. K. Frisch: Aus dem Leben der Bienen. 1941. — H. Thiem: Die Bienenwolfgefahr im Kaligebiet der Werra (Archiv für Bienenkunde 1933). — Rolf Mitlacher: Vom Bienenwolf. (Kosmos 1940). — Dr. G. Götze: Der Bienenwolf und seine Bekämpfung (Rheinische Bienenzeitung, 1935). — C. Körner: Beobachtungen am Bienenwolf (Rheinische Bienenzeitung, 1935). — Dr. G. Frankenberg: Woran erkennt man den Bienenwolf? (Preussische Bienenzeitung, 1940).
t
Rojec viado:	Tajnosti	prezimovanja
(Nadaljevanje)
Za Brünnichom se je oglasil Reidenbach. Tudi on je meril pozimi 1923/24. toplino v središču in na periferiji čebelje gruče, toda kakega toplotnega vzgona, kot ga popisuje v skladu z Lammertovimi opazovanji Arm-bruster, ni mogel odkriti. Zdi se mu, da Lammertovi toplomeri niso segli dovolj globoko v gručo. Nevede je najbrž beležil temperature, ki so pripadalo površinskim plastem gruče. Nekaj podobnega se je zgodilo dr. Zan-dru, ko je ugotovil, da znaša toplina v zimskem gnezdu čebel samo 9° C.
Kmalu nato je prišla iz Erlangna vest, da so v tamkajšnjem čebelarskem zavodu izvršili toplotna merjenja s samobeležnimi električnimi toplomeri, da pa se njih izsledki ne krijejo z Annbrusterjevimi ugotovitvami. Toplotni vzgoni so bili sicer zelo pogosti, niso pa nastopali v rednih časovnih presledkih. Včasih so se ponovili večkrat na dan, drugič so izostali celih 48 ur ali še dlje. Možni so pri vsaki vnanji temperaturi. Kritične odzivne topline pri H0 C ni. Prej bi bilo mogoče reči, da prihajajo pobude za razne toplotne vzgibe v notranjosti gruče od vnanje zračne temperature, kot pa, da je toplina v gnezdu podvržena neki domnevni življenjski zakonitosti. Pogosto se je dvignila notranja toplina zelo počasi in v enakomernih po-stopicah do izvestne višine, vztrajala na tej višini dneve in dneve, hipoma pa je, kot bi jo nekaj pičilo, začela močno kolebati brez vsakega vidnega in otipljivega vzroka. Za najmanjše mehanične motnje so bile čebele zelo občutljive. Celo kratkotrajno postavanje opazovalcev pred žrelom panja je povzročilo, da je toplina v gnezdu nenadoma in krepko šinila v višino.
Končno so se zganili še Švicarji. Profesorju dr. W. R. Hessu, ravnatelju fiziološkega instituta v Ziirichu je preskrbelo »Društvo ziiriških prijateljev čebel« naraven roj, ki je bil poleti leta 1925 vsajen v panj in po-
stavljen na teraso univerze. Roj je bil opremljen s samimi satnicarni, v vsaki drugi satnici pa so bili vdelani majhni električni termoelementi, od katerih so vodile do satniškili letvic drobne žice, ki so bile prav tako kakor elementi utrte v vosek. S tem se je hotel Hess izogniti vsemu, kar bi moglo motiti čebele in povzročiti nepravilne meritve. Ko so čebele sate izdelale, je bilo v prostoru, v katerem so kasneje prezimovale, razmeščenih 27 nevidnih toplomerov. (Devet jih je bilo skritih v srednjem in po devet v vsakem drugem satu na obeh straneh srednjega sata.) Poleg tega je bil pritrjen en toplomer nad sati, drugi na prostem za panjem, tretji pa na njegovi sprednji končnici. Elementi so bili v zvezi z avtomatsko registrirno napravo, s katero je bilo mogoče opraviti vseh 30 meritev približno v sedmih minutah. Za kontrolo je služil občutljiv živosrebrn toplomer. Samo po sebi je umevno, da so roj ves čas vestno oskrbovali, tako da je prešel v zimo kot močna družina v kar najbolj vzornem stanju. Opazovanja so se pričela še pred pravim zimskim počitkom. Dvanajstkrat na dan je bila od točke do točke natančno pregledana celotna registracija na meritveni napravi. Dobljene podatke so sproti zapisovali. Uspeh svojih raziskovanj je prof. Hess objavil v »Časopisu za primerjajočo fiziologijo:; (Zeitschrift für vergleichende Physiologie). Kratek posnetek njegovih izkustev* bi bil naslednji:
Glavna množina toplote je nakopičena v središču gruče. Izven tega ozko omejenega jedra toplina naglo pojema v vseh smereh in doseže ob plašču minimum, ki je za čebele še znosen. Zanimivo pa jo, da se proti vrhnjemu tečaju toplota hitreje razgublja kakor na drugih mestih. Ta pojav ni v skladu z občeveljavnimi fizikalnimi normami. V sobah in na prostem je zrak. če ne posežejo vmes kake izredne ovire, zgoraj vedno toplejši kot spodaj. Pojav je mogoče raztolmačiti edino tako, da izrabljeni ioplejši zrak. ki bi moral pravilno uhajati zgoraj iz gruče, čebele s silo potiskajo navzdol. Zunaj gruče se ohlaja in odhaja z vodnimi hlapi vred skozi žrelo iz panja. Sveži zrak, ki prihaja po isti poti v panj, se v stranskih praznih ulicah segreje in dvigne pod strop, kjer ga čebele zajamejo in vsesajo. Prezračevanje gnezda se torej vrši v nasprotni smeri, kot bi pričakovali, to je od zgoraj navzdol.
Toplina v središču gruče ni stalna, vendar razlike niso tako velike, kot naj bi bile po Armbrusterjevi teoriji. (Od 13 do 25°. odnosno 30° C.) Najnižja temperatura je bila enkrat 18°, povprečno je znašala najmanj 20", zelo pogosto pa je narastla tudi preko 30°. Najvišjo temperaturo so zabeležili aparati pri 35° C. Zvišanje so povzročile snežene kepe, ki so bile vržene na pločevinasto streho poizkusnega panja. Družina je bila zavoljo tega vznemirjena cele tri dni. Posledica razburjenja pa je bila poleg tega še neka preobčutljivost, ki je le polagoma popustila. Še dolgo časa potem jo zadostovalo, da je kdo v bližini panja samo nekoliko zacepetal z nogami in že je nastal med čebelami nemir, ki so ga javili toplomeri kot porast temperature.
Izven območja gruče je bila toplina razmeroma nizka. Tu se je včasih ohladil zrak tudi pod ničlo. Tako nizke meritve pa so beležili skoraj izključno termoelementi, ki so bili nameščeni za gručo tik nad dnom panja. Enkrat je padla temperatura na tem mestu do —1,6° C, ko je bilo zunaj
*	Po Riioggerjevem članku v »Schweizerische Bienenzeitung« 192T.
—	8° mraza. — Znatno večje so bile razlike med toplino v gnezdu in toplino na planem. Pri —11° vnanje topline je znašala v nekem primeru notranja toplina + 32° C. (Temperaturna razlika 43°!)
Toplotna regulacija deluje nekako takole:
Vrhnja plast gruče ima ves čas skoraj stalno toplino 7 do 8°. Če je na planem zelo mrzlo, se dvigne temperatura v središču gnezda baš za toliko, da more vnanja skupina čebel kljub močnim toplotnim izgubam še vedno obdržati 7 do 8° topline. Ko sc dvigne zunaj toplomer preko 8n C (v senci), sc gruča razleze in čebele začno izletavati. Proizvodnja toplote se torej ravna po toplotnih izgubah. Pota notranje topline ne vodijo v isto smer. Možmi so sicer najrazličnejša temperaturna kolebanja, toda kolebanj, ki bi kazala na neka hipna, kratko dobo trajajoča kurjenja in naknadna daljša ohlajanja, ni.
Do podobnih zaključkov kakor Hess je prišel tudi dr. Himmer, Zandrov namestnik v Erlangnu. Soudeležen je bil že pri začetnih zadevnih poizkusih čebelarskega zavoda. Prvo poročilo o svojih izsledkih je priobčil leta 1926. v čebelarskem zborniku, ki ga je zavod svoječasno izdajal vsako leto.* Pozneje se je še v višji meri posvetil raziskovanju toplotnih razmer v čebeljih družinah. Njegova opazovanja se raztezajo na dobo štirih let. Meril je toploto pri mnogih družinah v različnih panjih in ob različnih okoliščinah. Poizkusi so se vršili na planem, v čebelnjaku in v kleti. Delal jo prav tako kakor Hess po galvanometrskem postopku. Električni termo-elementi so bili priklopljeni na silno duhovito skonstruirano beležilo napravo tvrdke Siemens & Halske, ki je samostojno, istočasno ter nepretrgoma dan in noč zarisavala na tekočem traku 6 toplotnih krivulj v raznih barvah. Poljuden članek o njegovih bogatih izkušnjah je izšel leta 1941. v čebelarskem strokovnem listu »Die Bayerische Biene«. Iz tega članka navajam nekaj najbolj značilnih odstavkov:
»Toplina v čebelji gruči koleba med 15. in 30.°C. Le v izrednih primerih in ob nenavadnih okoliščinah prestopi te meje. Pretežno se giblje toplotna krivulja na neki srednji višini, ki leži med 22. in 25.° C. Kakih redovitosti v njenem poteku ni opaziti. (Gl. spodnji diagram na 7. sliki!) Če primerjamo toplino v čebelji gruči s toplino v njeni okolici, moremo reči, da sta si v nekem medsebojnem odnosu. V pravi zimi, v dobi hudih mrazov kažeta njiju krivulji izrazito protiusmerjenost. Kadar vnanja toplina pada, se toplina v gruči dviga, in obratno: kadar se vnanja toplina dviga, toplina v gruči pada. Vnanja toplina ima potemtakem odločujoč vpliv na gibanje toplote v čebeljem gnezdu. To odvisnost moremo zasledovati do konca zime v vseh delih krivulje, četudi ni vedno dovolj očitna, kajti krivulja izpre-minja svojo smer še iz mnogih drugih vzrokov. Reakcija v čebelji gruči no nastopa istočasno z izpremembo vnanje temperature, temveč šele čez čas z zakasnitvijo ene ali več ur. Zakasnitev se tem dlje zavleče, čim skrb-neje je panj zapažen, čim bolje je zavarovan proti mrazu.
Toplini v gruči in izven gruče pa se ne ravnata vedno po gornjem pravilu. Odnosi se predrugačijo, kakor hitro prestopi okolna toplina neko določeno mejo. Toplina v gnezdu se potem ne giblje več v nasprotni smeri, marveč vzporedno z vnanjo toplino.
*	Der Soziale Wärmehaushalt der Honigbienen — Erlanger Juhrbueh fiir Bienenkunde, IV. Band, 1926.
Dočini so meritve v središču gnezdu izkazovale vedno močna in neprestana kolebanja, sc je toplina na površini gruče zadrževala dokaj vztrajno na isti višini, in sicer na višini 9 do 10 stopinj. Odkloni navzgor in navzdol so bili malenkostni, a se niso ujemali s toplotnimi kolebanji na planem. Natančno toplino v površinski plasti je bilo mnogo bolj težavno določiti, kot pa izmeriti toplino v središču gruče. Položaj jedra se namreč le malo izpreminja, površinske plasti pa se stalno premikajo. Včasih so bližje središču, včasih bolj oddaljene od središča, kakor se pač čebelja gruča zaradi naraščajočega mraza krči, ali poti vplivom zmernejše temperature razteza. Glede na to so bile merilne naprave enkrat v gruči, drugič izven nje, ali pa so se gruče samo dotikale.
Da bi se prepričali, ali so naša opazovanja splošno veljavna, smo postavili nekaj čebeljih družin v klet, ki je bila zgrajena nalašč v ta namen. Toplina v kleti je ostala pretežni del zime neizpremenjena. Znašala je 3 do 4° C. Šele proti koncu zime se je polagoma dvignila do 6°. Temperaturna kolebanja, ki so na planem običajen pojav, so tukaj skoraj popolnoma odpadla. Zato bi morala biti tudi toplina v gnezdu bolj enakomerna. (Glej spodnji diagram na 8. sliki.) V resnici se je kretala krivulja, nanašajoča se na merjenja v središču gnezda, ves čas dokaj premosmerno, oklepajoč se temperaturnega horizonta 25° C. Nekaj toplinskih vzgibov so povzročile vnanje motnje. Konec februarja se je pričela toplina v gruči dvigati, dokler ni sredi marca dospela na višino 35°, to je na višino, ki je potrebna za normalen razvoj zalege.
Toplina ob robu gnezda je pri vkleteni družini nalahno nihala med 10. in 11.° C, slično kot pri družinah, ki so stale na planem ali v čebelnjaku. Kajpada je bilo najti na površini gruče tudi mesta, ki se niso mogla ponašati s tako enakomerno toploto. Ta mesta so bila večinoma na oni strani gruče, ki j« bila obrnjena proti žrelu, na strani, ki je bila najbolj izpostavljena vnanjim vplivom, kot n. pr. zračnim strujam, svetlobnim dražljajem in mrazu.	(Dalje	prihodnjič.)
Bratkovič Anton:
Sončni topilnik
Že dvajset let čebelarim, a do sedaj še nisem nikoli tako občutil pomanjkanja voska, kakor v tem letu. Po vrnitvi iz izgnanstva so mi tovariši čebelarji vrnili štiri lepe družine, ki so jih v času krute okupacije oskrbovali v veri, da se bom vrnil v osvobojeno domovino. Pet družin pa mi je bilo dodeljenih iz narodne imovine. Toda satovje je bilo pri vseh družinah že staro in zato je bila moja prva misel, ko sem jih pregledal: vosek — sainice. Z veliko težavo sem dobil nekaj satnic, a ko sem jih prejel, je bilo za obnovo satovja že prepozno. Satnice sem uporabil pri rojih, ki so mi jih dali plemenjaki v začetku maja. Rojev sem se izredno razveselil. Komur je bilo tako kakor meni, štiri leta zabranjeno čebelariti, bo razumel moje občutke, ko sem po dolgem času zopet držal v roki pripravo za ogrebanje rojev.
Zadrega, v katero sem zašel zaradi pomanjkanja satnic, pa me je naučila ceniti voščine. Že od spomladi sem skrbno zbiral posamezne koščke voščin in jih hranil v pločevinasti posodi, da bi jih pozneje prekuhal. Pred
vojno sem imel moderen topilnik za vosek iz tovarne »Ritzman« v Novem Vrbasu. Vojna mi je uničila tudi to pripravo. Zato sem nameraval prositi soseda čebelarja, da bi mi posodil stiskalnico za vosek. Nekega vročega dne pa sem se spomnil, da bi to dc;lo lahko opravil tudi s sončnim topil-nikom, o katerem sem že pred vojno čital v Jugovem »Praktičnem čebelarju«, da je za ta namen kaj pripraven.
V dobi svojega čebelarjenja sem obiskal več čebelarjev, toda pri nobenem nisem opazil sončnega topilnika. Zato tudi prej nisem pripisoval tej pripravi posebne važnosti. Bil sem pač mnenja, da je sončni topilnik primeren samo za male čebelarje z nekoliko panji. Saj ga tudi tov. Jug priporoča predvsem malim čebelarjem. Vendar sem se v trenutku odločil, da ga izdelam. Našel sem pol kvadratnega metra pločevine, kos stare, a uporabne mreže in dve šipi ter se takoj lotil dela. Sončni topilnik je bil po sliki v Jugovem »Praktičnem čebelarju« v treh urah izdelan .— In sedaj sem ga zelo vesel. Njegov obod meri 45 X 42 cm. Dno je nagnjeno in prevlečeno s pločevino. Nad pločevino je mreža, na kateri se topijo voščine. Vosek se scedi skozi mrežo na dno, tropine pa ostanejo na mreži. V pokrovu sta dve šipi, ki sta oddaljeni druga od druge 3 cm. Pokrov se tesno prilega obodu in dobro zapira. Vse to je važno, kajti topilnik mora biti tako zgrajen, da se razvije v njem čim večja vročina.
Ko je bil topilnik gotov, sem komaj čakal primernega vremena, da bi ga preizkusil. Taka prilika se mi je kmalu ponudila. Postavil sem ga zunaj v zatišje in obrnil proti soncu. Položaj topilnika sem glede na stanje sonca stalno izpreminjal. In začele so padati zlatorumene kapljice na pločevino ter se iztekati v koritce. Čez nekaj časa sem z žlico odstranil tropine, nato pa položil na mrežo nov obrok voščin. Iz šestih obrokov sem dobil 86 dkg lepega, čistega voska, Topljenje je trajalo pet ur (od 10. — 15. ure). Čeprav takega voska ni treba še posebej čistiti, sem posamezne večje kose. ki sem jih dobil iz topilnika, vendarle razdrobil in zmetal v pripravljen lonec, v katerem je bilo nekoliko vode. Lonec sem postavil na štedilnik in vosek pretopil. Stopljeni vosek sem vlil v primerno oblikovano posodo, in ko se je v njej strdil, sem imel tako lepo pogačo, da se je kar nisem mogel nagledati.
Za moje čebelarstvo z 12—15 panji omenjena velikost topilnika popolnoma zadostuje. Čebelarji, ki imajo 20 do 30 in še več panjev, si naj napravijo večji topilnik ali pa dva do tri manjše mere.
Kdor bo poizkusil topiti voščine s sončnim topilnikom, ne bo zlepa opustil tega načina pridobivanja voska. Za topljenje starega, že večkrat zaleženega satovja seveda ni primeren. Četudi voščine razdrobiš in jih polagaš na mrežo v manjših koščkih, ostane v tropinah še vedno mnogo voska. Zato takih tropin ne smeš zavreči, ampak jih moraš shraniti in kasneje iztisniti iz njih vosek na kakšen drug, bolj temeljit način. To poudarjajo vsi čebelarski učbeniki in vsak pameten čebelar bo upošteval to opozorilo.
V poletnih mesecih naj bo topilnik stalno na soncu. Vanj polagaj sproti vse voščene drobce, ki jih dobiš iz prizidkov in nadzidkov pri pregledovanju panjev med letom. Tako ne izgubiš prav nič voska in z majhnim trudom sčasoma pridelaš prav znatne količine te dragocene snovi. Če boš, tovariš čebelar, uporabljal sončni topilnik, boš vestno pazil na vsak košček satja in s tem koristil ne samo sebi, marveč tudi široki skupnosti.
Fr. L
Iz mojih zapiskov
Skrben čebelar si vsako posebnost, ki jo opazi pri svojih čebelah in vse, kar je z njimi v zvezi, sproti zapiše. Mnogokrat namreč ni važno samo dejstvo, ampak tudi čas, vreme in druge okoliščine, ki so značilne za do-tično opazovanje. Taki zapiski mu pridejo čez leta zelo prav, ker je naš spomin le preveč pomanjkljiv.
Naj navedem nekaj svojih zapiskov o čebelah, ki so mi prišli po več letih zopet pred oči. Morda bodo temu ali onemu dobrodošli. Spomnili ga bodo na doživljaje iz njegove lastne prakse, marsikoga pa bodo celo vzpodbudili. da bo začel sam pisati čebelarski dnevnik.
Trmoglava matica. — Imel sem pred leti družino v AŽ panju, ki se mi je prav povoljno razvijala. Prvega maja sem jö prestavil po vseh pravilih, kajti plodišče je bilo popolnoma založeno, razen tega pa se je obetala dobra paša na travnikih, različnih gozdnih grmih in na rdeči detelji.
V plodišču je bila prav lepa zaloga medu, zlasti ob koncu satnikov iu ol> njih zgornjem robu. Sat, na katerem je sedela slučajno matica, sem pustil v plodišču na istem mestu, kot je bil prej. Osem satov, večinoma že z zaprto zalego, sem dal v medišče, kot delamo to običajno. Manjkajoče sate sem nadomestil z 8 mladimi in nepoškodovanimi, ki so imeli le čebelje celice. Sedmi dan pogledam, kako je že kaj matica napredovala z zale-ganjem na dodanem satju v plodišču. Jemljem sat za satom v roke, a matice nikjer ne najdem. Plodišče še enkrat natančno preiščem. Zopet nič. Zdaj pogledam v medišče. Nekako na sredi najdem matico in več zaleženih celic, iz katerih se je pred kratkim izvalila zalega. Sat z matico odložim na kozico in skrbno pregledam rešetko, če se ni kje odločila od okvira, če ni nastala kje reža, skozi katero bi se lahko splazila matica v medišče. Toda rešetka je bila popolnoma v redu. Zavzemala je samo kako tretjino ločilne deske, ker v onem letu po prvi svetovni vojni, ko sem dal ta panj izdelati, nisem mogel dobiti dovolj velikih rešetk. Imam celo panje, pri katerih je samo kaka 2 dm2 rešetke. Do sedaj nisem opazil, da bi bili kaj slabši od drugih, ki imajo cele rešetke. Matico prenesem s satom, na katerem se je kretala, nazaj v plodišče, a ko panj čez teden dni znova pregledam, jo najdem zopet v medišču. Romala sva že drugič navzdol. Ko sem jo našel tudi tretjič v medišču, pa mi je bilo dovolj. Sedaj nisem hotel imeti več opravka s to zakrknjeno trmoglavko. Pustil sem jo v izvoljenem medišču, toda vzel sem ji tri medene sate, v katerih ni bilo več zalege. Sate sem shranil, žival pa prepustil svobodnemu razvoju. Družina je postala zelo živalna in mi je ob srednje dobri ajdovi paši nanosila tudi spodaj precejšnjo zalogo medu. Ker je matica ostala v medišču in ker so si čebele uredile tamkaj zimsko gnezdo, satov ob zazimljenju nisem prenašal navzdol. Družina je prav dobro prezimila, vendar ni pokazala nadaljnjih uspehov.
V zgodnji pomladi sem jo moral pridružiti drugi družini, ker ji je iz neznanih vzrokov umrla matica. Skoraj bi rekel, da se je neugnana trmoglavka pri plazenju skozi rešetko — »pretegnila«.
Pustota. — Tako so rekli stari čebelarji panju-kranjiču, ki dotično leto ni rojil. Pravilo je bilo, da tak panj ni za pleme, češ da tudi drugo
leto ne bo dal rojev. Tako so pokazale izkušnje. Dostikrat sem ta nauk slišal od rajnega ečeta, ki je čebelaril več ko 50 let in je marsikaj sain preizkusil. A pri čebelah skoraj ni pravila brez izjem. Tako je tudi s tem pravilom, kot kaže tale dogodek.
Med zadnjo vojno nisem mogel do svojih čebel in bilo mi je naravnost dolg čas po njih. Prijatelj pa mi je preskrbel roj v kranjiču, da sem čebele lahko vsaj gledal. Tam blizu ljubljanskega vodovoda sem ga postavil na odprt balkon. Prvo leto se je prav lepo razvil in nanosil toliko, da je prestal zimo kar na balkonu. Seveda je bil dobro zavit v cunje in otavo ter prekrit še z deskami. Spomladi je zgodaj začel graditi satje in je kmalu z njim zapolnil ves prostor v panju, čeprav je bil precej večji od normalnega kranjiča. Rojil pa le ni. Ostal je pustota. Jeseni je bil do konca zadelan 7, medom, in ko sem ga na rokah stehtal, sem presodil, da mora imeti s panjem vred najmanj 20 kg. To je bilo lansko jesen. Kaj naj napravim z njim? Pustota je, polno medu ima in po pravilih bi bilo najbolje, da bi ga razdrl. A zdelo se mi je škoda živali, ker jih nisem imel kam pregnati. Če bi bil imel vsaj še en panj, bi bil to gotovo storil. Tako sem pa satje precej globoko izpodrezal in dobil kake 4 kg medu, ki so ga sladkobe potrebni vnučki brez posebnega truda in hitro pospravili z mladim satjem vred.
Na kakšnih rastlinah so čebele vse brale tam okrog vodovoda, mi ni prav jasno. Bilo je nekaj ajde, ki se pa ni obnesla. Tudi sončnic je bilo cele njive, toda kar se tiče medenja, jih ne spoštujem preveč. Morda so dobile čebele več z deteljišč in z raznih rož po travnikih in ob mejah. Mnogo pa je pripomoglo k dobremu donosu gotovo tudi to, ker ni bilo v bližini drugih čebel.
Panj je zopet prav dobro prezimil na balkonu. Spomladi sem mu dal za večjo korajžo kak kilogram sladkorja. In res je kaj kmalu začel graditi novo satje. Ker ni mogel na tem mestu več ostati, si je letos konec aprila sin oprtal z njim svoja pleča in ga prepeljal s kolesom k drugim mojim čebelam tri ure daleč od Ljubljane. Tu se je zelo lepo opomogel in mi okrog 18. maja dal prvca, ki pa je pobegnil. Ta dan okrog 11. ure sem ga pregledal in videl, da bo kmalu rojil. Slišal sem celo matico, kako se je nekajkrat oglasila z značilnim »cin-cin«. A temu nisem pripisoval dosti pomena, čeprav sem večkrat slišal, da čebele matico tik pred odhodom iz panja preganjajo in da sc v strahu tako oglaša. Ker je bila sobota, sem odšel že opoldne v Ljubljano. Nameraval sem se vrniti v ponedeljek ter potem med tednom paziti, da bi mi roj ne pobegnil. Domačim nisem glede čebel ničesar naročil. Saj se je včasih kak panj pripravljal in pripravljal na rojenje, izmetaval trotovske kapice in lenuharil, roja pa le ni hotelo biti na spregled. Ko pa pridem v ponedeljek zopet domov, vidim, da je kranjič zadaj skoraj prazen. V moji odsotnosti, najbrž kmalu po mojem odhodu, je izletel iz njega prvec. Po sodbi bližnjega čebelarja, ki si je plemenjak nekaj dni prej ogledal, je bil begunec gotovo »kapitalen roje. Čez osem dni je izletel še družeč. Tako sem sprevidel, da tudi pravilo o nerojivosti »pustot« ne drži vedno. Če je leto ugodno, rojijo tudi te.
Akacija. — To drevo pri nas še premalo cenimo. Pri tem ne mislim samo na čebelarje, ampak tudi na kmetske gospodarje. Saj ima les akacije veliko gospodarsko vrednost. Uporaben je kot kurivo, pa tudi za kolje k trtam in fižolu, za palice pri stolih in še za marsikaj drugega. Tako hitro kakor akacija ne zraste zlepa kako drugo drevo. Glede zemlje ni prav nič
izbirčna. Dobro uspeva Uidi na pustem, peščenem in skalnatem svetu, kjer životari kvečjemu še bor. Z močnimi, na gosto prepreženimi koreninami zabranjuje posipanje zemlje na strmih bregovih, ob vodah pa zadržuje prst, da je ne odnaša voda ob poplavah. Koliko prodnatega sveta je pri nas ob rekah, kjer ne raste drugega kot kako malovredno grmičevje. Tu bi prav s pridom posadili akacijo, ki bi s svojim cvetjem mnogo pripomogla k izboljšanju čebelje paše. Vsi bregovi Save in njenih pritokov so polni takih goličav, ki so naravnost potrebne, da jih zasadimo s kakim koristnim rastlinjem. In za to je akacija kakor ustvarjena. Razno vrbovje, ki je že tam, kljub temu lahko še ostane.
Nekateri se boje, da bi se jim akacija preveč ne razrastla še po drugem svetu, kjer ni zaželena, toda če jo pustimo, da se razvije v drevo, je tak strah neumesten. Le če jo leto za letom sekamo, poganjajo iz korenin novi poganjki. Na malovrednem prodnatem svetu pa lahko dovolimo tudi tem poganjkom, da se množijo po mili volji. Lepe ravne palice nam prav dobro služijo za natik k fižolu, trnato vejevje pa za butare. Res je treba butare previdno vezati, da se ne obodemo, a če pomešamo akacijeve veje z drugimi oklestki, gre tudi to brez posebnih neprilik. Ako denemo v sredino akacijo, okrog nje pa drugo grmičje, se nam ni treba bati, da bi si pri vezanju in prenašanju butar ranili roke. Krušnih peči ne razbeli skoraj noben les tako močno kot akacijeve butare.
O	koristi akacijevih nasadov mi priča tudi pripovedovanje tovariša-čebelarja tam nekje iz Prekmurja. Kmalu po prvi svetovni vojni je kupil ob neki vodi za mal denar večji ko« nerodovitnega sveta. Že zaradi svojih čebel je svet zasadil s samo akacijo. Čez dobro desetletje je imel krasen akacijev gozd. Ker manjka v tamkajšnjem kraju drv in kolja, je dobil za akacijev les neverjetno lepo vsoto denarja. Z iztrebljenjem starejšega drevja je gozd pomladil in zadovoljen čakal nove žetve, ki jo je gotovo že doživel.
V	svojem domačem kraju sem opazil, da je najnaprednejši gospodar v vasi, ki pa ni imel čebel, pustil del gozda, da ga je prerasla akacija. Ta se je tam sama zasejala. Kljub temu, da je bila zemlja prav dobra, je ni zasadil z drugim drevjem. Začudil sem se, koliko prirastka na lesu sem opazil pri akacijah v teku štirih let, od kar nisem hodil po onem gozdu. Mož ima prav gotovo svoj namen in prepričan sem, da ga bo dosegel.
Mnoge čebelarske družine ugibajo in se trudijo, kako bi izboljšale čebeljo pašo v svojem kraju. Mislim, da bi na takih mestih, kjer so strmi, peščeni ali skalnati bregovi, kjer je svet prodnat, lahko nasadili akacijo brez posebnih stroškov in tako ustvarili ugodna pasišča za čebele.
Na posekah ob glavnih cestah, ki nam jih je zapustil italijvmski okupator, ker je videl v svoji zajčji hrabrosti povsod same strahove, raste danes malovredno grmovje. Tudi tu bi bil primeren prostor za akacijo vsaj za nekaj let. Istočasno lahko posadimo na takih mestih še kako drugo drevje. Akacija bo drevje v mladosti celo varovala pred prehudo pripeko. Preden bo stalni nasad rabil več prostora in sonca, bo akacija že toliko dorasla, da jo bomo lahko posekali in porabili za druge namene. Če pa ostanejo ob cestnih robovih stalni akacijevi nasadi, tudi ne bo škodovalo.
Taki nasadi bodo pripomogli k izboljšanju čebelje paše in z obilnim prirastkom izvrstnega lesa, brez dvoma mnogo koristili našemu narodnemu gospodarstvu.
ing. Rihar jože:	Opazovalne	postaje
Vreme v mesecu septembru ni moglo več pomembno vplivati na letošnjo čebelarsko letino. Jugozapadnik, ki je prevladoval, se je nekajkrat pomeril s severovzhodnikom in povzročil več neviht.
Mesečni povpreček za september 1946		
Toplina	Padavine | Izlet	Poraba
17,02° C	65,4 mm 28 dni	158 dkg
Čebelje družine so se povoljno razvijale. Matice so med ajdovo pašo močno zalegale in družine so imele ob koncu meseca skoraj pri vseh opazovalcih zalego še vedno na treh do štirih satih. Kot je razvidno iz posameznih poročil in tabelaričnega pregleda, je tehtnica stalno padala.
Ajda je po 5. septembru prenehala mediti, kot bi odrezal. Znano je, da je medeče rastlinstvo meseca septembra na splošno dokaj borno, kljub temu pa vsa poročila soglašajo v tem, da so čebele kar pridno donašale obnožino s poznih jesenskih posevkov in rož v teku vsega meseca. Dobrodošle so jim bile zlasti astre, dalije, vrtna zlata rozga, zapoznele lučnice, kakor tudi sončnice, sejane v strnišče za zeleno krmo ali silažo. Nekateri poročevalci so ugotovili celo majhen donos, ki je bržčas izviral z jesenske rese. Posebno na Štajerskem so čebele rade stikale okrog grozdnih in sadnih stiskalnic, vendar naj o tem povedo kaj več opazovalci sami.
Breg-Tržič. Čebele so nabirale obnožino skoraj ves mesec. Tudi medičino so morale prinašati v panje, kajti tehtnica je le po malem padala.
Kalce - Logatec. Dne 30. septembra je priletel od nekod lakoten roj in se združil z družino v mojem kranjiču. (V zadnjih dveh tretjinah meseca izkazuje tabela povprečni dnevni donos 13-5 dkg. Deset dni v mesecu pa ni tehtnica pokazala niti prirastka niti upada. Prosim opazovalca, da poroča ali je bilo temu vzrok zakasnelo medenje iglavcev, ali pa neka rastlina, ki je tamkaj znana pod imenom babjek. Navedeni primer je zanimiv toliko bolj, ker se je v devetih dneh zadnje tretjine meseca držala tehtnica tudi na postaji Bistra-Borovnica ves čas na isti višini. Tako stanje predstavlja prav za prav prirastek, ker bi morala teža panja že zaradi jesenskega poleganju mladic polagoma padati.)
Krka. Ajda je slabo odrezala. Kranjiče bo treba podreti, ostale družine pa združiti, ako bomo hoteli še nadalje čebelariti.
Pluska - Trebnje. Čebele napadajo sosednje panje; pojavlja se prikrito ropanje. Pri sosednjih čebelarjih je pomrlo že mnogo družin zaradi lakote in ropanja.
Novo mesto. Zaradi suše in vetrovnega vremena je ajda popolnoma odpovedala. Le redke družine so nabrale zadostno zimsko zalogo. Mnogo družin bo treba združiti in še ne bo dovolj medu za zimo. Proti koncu meseca smo imeli tako sušo, da so začeli usihati najizdatnejši studenci. Tega ne pomnijo niti starejši ljudje.
Sv. Lovrenc na Pohorju. Opazovalni panj je bil do 13. septembra na ajdovi paši. Na ajdi so nabrale družine povprečno 5.25 kg na panj.
Selnica ob Dravi. Toliko je čebel okrog stiskalnic, da ni možno nikako delo.
V	začetku ajdove paše je padlo mnogo čebel. Zato so se panji zelo izpraznili. Ves čas ajdove paše so matice dobro zalegale, vendar imajo družine za zimo premalo medu. Nestrpno čakamo na sladkor, da bi z njim dopitali družine in jih tako ohranili do spomladi.
Pusti vrh - Ptuj. Čebele so obiskovale vinograde, se sladkale na poškodovanih grozdnih jagodah in nam delale družbo pri stiskalnicah. Zaključujemo žalostno bilanco tega čebelarskega leta. Mislim, da nam bodo dale davčne komisije za
vselej mir, ker so se lahko znova prepričale, da je čebelarstvo zelo kočljiv posel, pri katerem nikdo ne obogati.
Malu Nedelja. Opazovalni panj imu zadostno zimsko zalogo. Nekaj medu je celo ostulo zame. Manj sreče so imeli čebelarji na ravninah (n. pr. nu Murskem polju), kjer ni bilo dežja. Čebele so nabrale tudi nekaj cvetnega prahu. Zalega je bila konec mescca še vedno odkrita. Oni čebelarji, ki so točili med spomladi, se pritožujejo, da jim čebele niso nič prinesle. Zakaj? V čusu glavne paše so imeli slubiče.
Podroben pregled za mesec september 1946
a) »Meteorološki podatki
Kraj	Višina nad morjem	Toplina zraka					Dni	j e bilo			
		naj- višja	naj- nižja	srednja mesečna	izletnih	deževnih	snežnih	oblačnih	pol jasnih	jasnih	J3 '5 ► l a, ►
		c°									
Breg — Tržič ....	483	28	3	16,35	29	6			9	3	24	7
Kranj		385	—	—	- /	—	—	—	—	—	—	—
Virmaše — Škofja Loka	361	26	7	16,81	29	3	—	3	7	20	28
Bistra — Borovnica . .	290	30	5	18,60	26	4	—	3	7	20	15
Brest — Barje . . .	290	—	—	—	29	3	—	3	8	11	18
Kalce — Logatec . . .	494	26	4	15,97	30	1	—	2	10	17	21
Ribnica		500	—	—	—	30	—	—	1	9	20	20
Krka		300	—	—	—	30	2	—	6	4	20	22
Pluska — Trebnje . .	207	29	8	17,83	27	4	—	3	8	13	5
Novo mesto . ...	180	35	5	18,78	29	3	—	2	4	24	8
Vavpčja vas — Semič .	280	—	—	—	—	—	—	—	—	—	
Sv. Lovrenc na Pohorju	442	—	—	—	28	4	—	4	6	25	20
Selnica ob Dravi . . .	324	33	5	16,76	30	6	—	4	8	18	19
Mala Nedelja ....	279	26	9	17,71	22	5	—	4	4	24	9
Turški vrh — Ptuj . .	336	23	6	14,40	30	4	—	5	4	21	7
b) Podatki o gibanju tehtnice
Kraj				Panj je		na teži				
	pridobil		v	izgubil		v	v mesecu čistih dkg		največ pridobil	
	1.	2-	3.	1.	2.	3.				
	mesečni tretjini dkg							po- rabil	dkg	dne
Breg — Tržič ....	30	_	_	150	50	60			230	30	2
Kranj 											
Virmaše — Škofja Loka	20	—	—	225	70	80			335	20	2
Bistra — Borovnica . .	—	—	—	50	60	20			130	—	—
Brest — Barje ....	30	—	—	45	125	70			210	30	3
Kalce — Logatec . . .	38	92	60	56	62	45	27	—	40	13
Ribnica		—	—	—	75	90	100	—	265	—	—
Krka		80	—	—	45	95	75	—	135	45	2
Pluska — Trebnje . .	60	—-	—	140	60	75	—	215	35	1
Novo mesto		95	—	—	60	105	10	—	80	35	5
Vavpčja vas — Semič .										
Sv. Lovrenc na Pohorju	—	—	—	—	5	60	—	65	—	—
Selnica ob Dravi . . .	10	—	—	110	70	25	—	195	10	3
Mala Nedelja ....	145	—	—	105	85	70	—	110	45	4
Turški vrh — Ptuj . .	30	—	—	35	50	35	—	90	15	2
KAJ ZNANCEV ŽE ZASULA JE LOPATA...
OBLETNICA SMRTI VZORNEGA ČEBELARJA
Dne 4. novembra t. 1. bo minulo leto dni, odkar nas je za vedno zapustil naš nepozabni sosed Sluga Franc iz Seve pri Rimskih Toplicah. V spomin te obletnice naj veljajo naslednje vrstice.
Kot kmetski sin se je rodil 23. januarja 1899 pri Sv. Miklavžu nad Laškim. Že v zgodnji mladosti je pokazal svojo nadarjenost in izredno pridnost. Sinu prvencu je bil sicer pokojni oče zelo naklonjen, vendar ga ni dal študirati, ker ga je določil za svojega naslednika na posestvu. Kljub temu. da je bila Francetova iskrena želja posvetiti se študiju, se je vendarle podredil očetovi želji. Ostal je doma. Začel se je zanimati za sadjarstvo in umno čebelarstvo. Z iv dokaz njegovega dela je lepo sadno drevje, ki ga je posadil in vzgojil že v prvi pošolski dobi. Krasne uspehe je imel tudi pri čebelah. Toda želja po nadaljnji izobrazbi ni v njem nikoli zamrla. Ker je izhajal iz številne družine, se je odločil, da prepusti kmetijo svojim bratom in sestram, sam pa je stopil 1. 1922 kot rudar v službo pri rudniku v Laškem.
Po osnovni praktični rudarski izobrazbi je stopil 1 1926 v rudarsko šolo v Celju, jo z uspehom dokončal ter prevzel nato službo tehničnega nameščenca (rudarskega paznika) v laškem rudniku. Kljub težki in odgovorni službi pa ni nikoli opustil zanimanja za čebelarstvo in sadjarstvo.
Njegova marljivost in solidno življenje mu je omogočilo, da si je kupil malo	posestvo blizu vasi Sevce ob državni cesti, ki pelje iz Rimskih
Toplic	proti	Celju. Tam si je uredil prijazen domek s krasnim novim sa-
dovnjakom in modernim čebelnjakom. Največje veselje v prostih urah so mu delale pridne in marljive čebelice. Bil je tudi član čebelarske družine v Rimskih Toplicah in kasneje njen večletni blagajnik. Zadnja leta je
1	kot predsednik družine vodil čebelarski pokret v tukajšnjem okolišu.
Vse svoje življenje je bil zaveden Slovenec. Kot takega ga je silno potrla nemška okupacija 1. 1941. Zato je umevno, da se je takoj ob ustanovitvi OF' povezal s tem gibanjem. Zaradi svoje bolehnosti, ki je bila v precejšnji meri posledica bivše svetovne vojne ter težkega rudarskega poklica, ni mogel oditi v partizane, pač pa je kot terenski aktivist ves čas neumorno delal za osvobodilno fronto.
Ob zgodovinski zmagi naše vojske nad fašizmom se je čutil neizmerno srečnega. Bil je pripravljen žrtvovati vse za utrditev naše ljudske oblasti in procvit gospodarstva naše nove ljudske države. Toda nemila usoda mu ni dopustila uživati tako zaželene svobode. Njegovo že itak zrahljano zdravje se je nenadoma poslabšalo in dne 18. oktobra 1945 ga je neizprosna bolezen vrgla na bolniško posteljo. Bolezni je podlegel 4. novembra 1945.
Za njim ne žaluje samo dvoje nepreskrbljenih otrok, ne žaluje samo njegova žena, ki mu je bila dolgo časa zvesta življenjska spremljevalka, temveč vsa širša okolica. Saj smo z njim neizmerno mnogo izgubili. Ohranili ga bomo v trajnem spominu!
MALI KRUHEK
Msgr. František Adamec bo 12. novembra t. 1. praznoval osemdesetletnico svojega rojstva. Iz njegovega pisma, ki smo ga prejeli kmalu po osvobojenju in v katerem nas prosi, da bi mu zopet pošiljuli Slovenskega čebelarja, smo izvedeli, da je srečno prestal strašno vojno vihro in, da se kljub visoki starosti še vedno zanima za čebelarstvo. Zaslužnemu čebelarskemu organizatorju in pisatelju iz bratske Češkoslovaške čestitamo ob pomembni obletnici in mu želimo, du bi dočakal čil in krepak še dolgo vrsto let.
Sadimo vrbe! Sedaj je treba ukreniti vse potrebno, da bomo lahko prihodnjo pomlad posadili kar največ vrl). Postavimo si za cilj, da bo prihodnje leto posajena za vsako čebeljo družino ena vrba. Čebele nam bodo za to zelo hvaležne. Obilje spomladanskega cvetnega prahu je prvi pogoj za obilno zaleganje in.dober razvoj družin.
Znano je, da dajejo pri vrbah cvetni prah samo rastline z moškimi cveti. Vrl) je nešteto vrst. Razmnoževali bomo samo one vrste, ki imajo dolge in debele mačice na gosto nanizane po mladikah. Taka drevesa imenujemo matična drevesa, ker jih uporabljamo za razmnoževanje. Čebelarjem priporočamo predvsem naslednje vrste vrb: iva (salix. caprea). rana vrba (s., daphnoides), perzijska vrba (s. mascina), Smithova ali Kiibler-jeva vrba (s. Smithianu).
Vrbe najlaže razmnožimo s potaknjenci. Jeseni, ko listje odpade, porežemo enoletne, ne predebele poganjke. Šibe postavimo z odrezanimi konci v zemljo, kasneje pa jih razrežemo v 15 do 20 cm dolge dele ter jih povežemo v snope. Lahko pa šibe tudi takoj .razrežemo in povežemo v snope. Paziti moramo, da imajo razrezani deli po 6 do 8, pri ivi po 8 do 10 očesc. Povezane snope zakopljemo na prostem v zemljo in jih po potrebi zakrijemo z listjem ali s prstjo. Spomladi jih potaknemo tako globoko v zemljo, da gledata iznad površine kvečjemu dve očesci. Iva je glede zemlje nekoliko bolj zahtevna kakor druge vrbe. Prvo leto jo je treba saditi v senčno in mastno zemljo.
Iz takih potaknjencev bomo dobili že prihodnje leto 80 do 100 cm dolge poganjke. Posadili jih bomo na stalno mesto ali pa jih po želji in potrebi obrezali.
Starejše rastline porežemo takoj po cvetju, tako da dobimo vsako leto nove poganjke z mačicami. Ivo razmnožujemo še laže z grebenicami.
Čebelarji, čebelarske družine in podružnice! Čebelarska zadruga ima na svojem vrtu posajene najboljše čebelarske vrste vrb. Sezite po njih! Čebelarske podružnice, oziroma družine, ki imajo zemljišča za medeče rastlinstvo, naj si preskrbe pravočasno potaknjence! Ti prvi nasadi bodo služili za nadaljnje razmnoževanje vrb.	Rihar.
O denaturirnnein sladkorju se je že
mnogo razpravljalo na raznih čebelarskih sestankih in zborovanjih. Vsako jesen in pomlad, zlasti po slabi letini pa postane to vprašanje znova aktualno. Nekaterim čebelarjem kar ne gre v glavo. zakaj naj bi bil sladkor za krmljenje čebel denaturirun. Saj imajo s čiščenjem takega sladkorja zgolj delo in nepotrebne sitnosti. »Le čemu,« se sprašujejo, »ta nezaupnost oblasti proti čebelarjem? Ali smo res taki zlikovci, da so potrebne posebne mere proti izkoriščanju njene naklonjenosti!'« — No, na splošno gotovo ne! Toda, kjer je mnogo ljudi, se vendarle najdejo špekulanti, ki sta jim prav malo mar skupna korist in dobro ime. Še pred kratkim se je zgodilo, da se je pojavil sladkor, ki je bil namenjen čebelam, na črni borzi. Koliko se je porabilo za čebele kupljenega sladkorja v domačem gospodinjstvu, pa sploh ne bo mogoče nikdar ugotoviti. Zato oblast nikakor ne bo pristala na oddajo čistega sladkorja po znižani ceni in je vsako moledovanje zaradi tega odveč. V današnjih težavnih rasfmerah smo lahko veseli, da sladkor sploh dobimo, kakšen je ta sladkor, pa je postranskega pomena. Tisti čebelarji, ki so bili za časa okupacije navajeni šariti z nezatro-šarinjenim sladkorjem, naj se polagoma kar vžive v novi položaj in naj prenehajo godrnjati. Nemci so sladkor lahko razmetavali, ko so ga kratko in malo nakradli po raznih zasedenih deželah, mi pa ga moramo sami pridelati in paziti, da zadostimo z njim najnujnejšim ljudskim potrebam.
Vsekakor pa bi bilo umestno spregovoriti nekaj besed o denaturatu kot takem. Ze golo dejstvo, da je sladkor skoraj vsako leto denaturiran z drugim sredstvom, priča, da še nismo pogodili
primernega denaturata. Uporabljena so bila za denaturiranje celo sredstva, ki morejo čebelam škodovati. Največ pritožb je bilo proti papriki. Ce si se še tako trudil, njenega žgočega okusa nisi mogel nikoli popolnoma izločiti. In ta preostanek je povzročal motnje v prebavilih čebel.
Ob krmljenju s papriciranim slodkor-jein se pogosto pojavljajo znaki griže. Razen tega ostane raztopina vedno nekoliko rdečkasta, kar lahko vpliva na barvo satja. Čebelarska zadruga hrani kolaček vosku, ki je lepe rdečkaste barve kakor zunanjost nekega sira, ki ga pred prodajo obdajo s plastjo parafina. Zadrugi ga je poklonil neki čebelar v spomin na dobo papriciranega sladkorja.
Oglje in saje kot denaturat nista škodljiva. Iz raztopine ju je mogoče do zadnjega drobca odstraniti, toda grobo prvo čiščenje z jajčnimi beljaki in naknadno čiščenje s filtriranjem zahteva precej potrpežljivosti. Žaganje in pesek zvišujeta kalež, ki gre vedno na račun kupca. — Še najbolje se je doslej obnesel v čebelarstvu česnovec. Pri njem je čiščenje nepotrebno, dodani česnov sok pa baje celo blagodejno vpliva na razvoj čebeljih družin.
V	inozemstvu uporabljajo za denaturiranje sladkorja že dalje časa neko kemično snov, ki nosi tovarniško ime »ok-tosan«. V bistvu je to sladkor, čigar molekule so se spojile v določenem razmerju z molekulami ocetne kisline. Kemiki jo imenujejo octoacetylsacharosa. Snov je ogabno grenkega okusa in učinkuje že v najmanjših količinah. Sladkor, ki mu je primešanega le malce oktosana, je za ljudi docela neužiten. Kdor ga samo enkrat pokusi, tega drugič ne stori več. Tako je zoprn njegov okus. Okusu ne odpraviš z nobenim sredstvom. Torej je vsaka zloraba izključena. Zanimivo pa je, da čebele oktosanove grenkobe v sladkorni raztopini ne zaznavajo. Grenko tekočino pijejo, kot bi bila najčistejši nektar. Njih okus je pač različen od človeškega. Saj tudi saharin zanje ni sladak. S saharinom oslajena voda ni zanje nič drugega kot voda.
Z oktosanom denaturiran sladkor je za odrasle čebele in zalego, kakor tudi za človeka neškodljiv. Na videz se prav nič ne razlikuje od običajnega sladkorja. Zato ga pred krmljenjem ni treba čistiti. Poleg vsega ima še to dobro lastnost, da v medu razpade v svoje sestavne dele, s čimer se njegov grenki okus
popolnoma razgubi. »Tako je,« pravi dr. Frisch, »kot bi hotela naravu sama pomagati. Ustvarila je snov, ki v vsakem pogledu ustreza potrebam trošarinskih oblasti in čebelarstva.«
O lenuhih. Ni moj namen, da bi žalil naše čebelarje, ki so v splošnem vsi pridni in vestni. Na mestu so pri čebelah kakor tudi v drugih poklicih. Vzgled pridnosti, delavnosti in snažnosti jim dajejo čebelje družine. In po njih se tudi ravnajo. Toda med njimi bi vendarle našli katero, ki bi jim ne smela biti za vzgled. Tako družino bi mogli po pravici krstiti za lenuha in tem lenuhom nameravam posvetiti danes nekaj vrstic.
V	splošnem lenoba ni pogost pojav med čebelami, a če se tudi pojavi, ostane čebelarju največkrat prikrita. Ni to ni-kaka čebelja bolezen, kljub temu pa mora čebelar čimprej odstraniti delomrzno družino iz svojega čebelnjaka ali ji zamenjati matico s kako drugo iz družine, ki nima te slabosti.
Pri taki družini je po navadi vse na videz v redu. Matica dobro zalega, v panju je dosti čebel, a družina ne kaže tiste živahnosti kot družine v drugih panjih. Kljub dobri paši slabo izletava. Cele gruče čebel posedajo brez posla na bradi in ko.družine že preganjajo trote, jih ta neguje dalje in še sprejema iz drugih panjev. Jeseni med ajdovo pašo ali po končani ajdovi paši, ko nastopa ropanje, ne nudi tak panj roparicam nobenega odpora. Kljub temu, da ima matico, se brez boju vda in roparice ga izpraznijo. Ako so roparice iz domačega čebelnjaka, ni to z gospodarskega stališča nič hudega, ker ostane med itak doma. Toda roparice, pu naj bodo domače ali tuje, se ne zudovolje samo z enim panjem. Ko so izpraznile prvi panj, se vržejo na sosednjega in potem še na ostale. Ko je ropanje v polnem teku, pa ga je težko preprečiti. Zato je dolžnost vsakega zavednega čebelarja, da lene družine, pri katerih se ropanje po navadi prične, čimprej odstrani iz obrata. Paziti mora, da ima v čebelnjaku res pridne družine, ki se v vseh ozirih kosajo med seboj.
Večkrat, zlasti ko medi hoja ali smreka, se pojavijo tudi tako imenovane črne čebele. Marsikdo ima ta pojav za neko še neugotovljeno bolezen, kar pa vsaj po mojem mnenju ni. To so le stare, izrabljene čebele, ki so si na iglah odrgnile vse dlačice, posebno ako je trajala paša dalje časa. Ker v času medenja hoje čebele sproti zalijejo vsako celico z medom, in ker takrat ni takih rastlin, ki bi
nudile zadosti cvetnega prahu, matica slabo zalega, a ker ni naraščaju, se ta pojav tem bolj opazi. Te črne čebele družine po končani paši izženejo iz panjev. Izgnanke se potem pridružijo kaki delomrzni družini, ki vse sprejme. In ko čebelar opazi te čebele pri takem panju, sc sprašuje, odkod ta pojav. Ker so pu to itak same stare čebele, kmalu izginejo in pomrjejo zunaj panjev.
Morda so podobne pojave opazili pri svojih čebelah tudi drugi čebelarji. Zato prosim tiste, ki imajo glede tega kake izkušnje, da pridejo z njimi na dan. Ako bom pa s temi vrsticami pripomogel kakemu čebelarju do jasnosti, mi bo v zadoščenje, da sem tudi jaz priložil mal kamenček k zgradbi našega čebelarstva.
Virmašan.
Red v čebelnjaku je posebno potreben in važen v zimskem času. Če smo čez leto v naglici odlagali po policah in v prazne panje koščke satja, voščine in razna vrtna semena, je treba te vabe za miši vsekakor še pred zimo odstraniti.
V	čebelnjak tudi ne smemo pred zimo spravljati otave, listja in mahu z namenom, da bi nam bilo vse to pri roki ob nastopu mraza, ko je treba panje zadelati. Miši si namreč že jeseni poiščejo
firimerna prezimovališča in je to kot na-ašč za njih namene. Hitro si bodo naredile v nastavljeni navlaki svoja zimska gnezda. Tudi papir moramo pravočasno odstraniti, ker ga miši zelo rade razgrizejo, da bi si z nastalimi koščki mehko postlale svoja ležišča. Ostanki satja, v katerih so morda še mrtve čebele, pa jim pridejo zelo prav za hrano.
Ce smo že jeseni vse to skrbno pospravili, se nam ni treba bati teh nadležnih gostov. Ce pa tega ne storimo in čeprav jih pri dokončnem zazimljenju prepodimo iz pripravljenih gnezd, jih bomo težko za stalno pregnali iz čebelnjaka. Saj so se čebelnjaku tako privadile, da poznajo v njem vsako luknjo in kotiček. Še večjo škodo povzročijo v čebelnjaku podgane, če so se vgnezdile v njem.	Frl.
Ob jesenskem krmljenju moramo po-kladati čebelam toplo hrano. Da bodo čebele to hrano tudi lahko zgostile in v celicah pokrile, mora vladati v panju rimerna toplota. Zato družine v času miljenja topleje odenemo. Če dajemo med v satju, ga moramo odkriti in imeti nekaj časa na gorkem, v kuhinji ali v zakurjeni sobi, da se mrzlo medeno satje vsaj nekoliko ogreje. Nepokrita mešanica vode in sladkorja se
začne kisati, kar lahko povzroči grižo in propad družine.
Ko so čebele pospravile podano krmo. je bolje, če jim gorko odejo zopet odvzamemo, dokler ne nastopi pravi mraz, ko čebele dokončno odenemo. F. L.
Najbolj pripraven čas za kuhanje voska je pozna jesen, ko so vsi odpadki satja iz preteklega leta pospravljeni in ne moremo pričakovati še novih. Zimski čas ni toliko primeren, ker se vosek pri nižji temperaturi prehitro shladi. Jeseni tudi lažje dobimo mehko deževnico. Trda voda iz studencev in vodovodov vsebuje namreč preveč apna in je uporabna le tedaj, če jo prekuhamo in če ji dodenemo na vsakih 8 litrov 2 mali kavini žlički žveplene kisline, s čimer dosežemo, da se sesede apno na dno.
—ar.
Lastovke in čebele. Pred leti sein opazoval na Sorškem polju lastovke, ki so prav ob času medenja švigale tik nad njivami ajde. Popoldne jih nisem nikoli videl. Takoj sem zaslutil, da tu za čebelarje ni nekaj v redu. Tovariš čebelar iz istega kraja mi je povedal, da izgube ob ajdovem cvetju njegovi panji izredno veliko čebel in da tudi on sumi, da so temu krive lastovke, ki se v velikem številu prav ob medenju ajde spreletavajo nad njivami.
Da ne bo sicer koristna ptica po nedolžnem trpelu, smo naročili tamkajšnjemu lovcu in čebelarju, da nam prihodnje leto ustreli kako lastovko, ki bo letala nad ajdo. Namenili smo se, du »komisionelno« ugotovimo njeno krivdo ali nedolžnost. Odprli ji bomo želodček in pogledali, če je v njem kaj čebel. Če se je pa kdo o tem že prepričal, naj sporoči svojo ugotovitev »Slov. čebelarju«, da si bomo na jasnem, kako je s to zadevo.	Frl.
Čmrlji in čebele. — Medtem ko čebelo vsako oso ali drugega vsiljivca, ki hoče prodreti v panj, takoj odženejo, so s čmrlji v boljših odnošajih. Že večkrat sem opazil, zlasti spomladi, da je posamezen čmrlj neovirano obiskoval kak panj, ne da bi ga čebelja »policija« že pri žrelu ustavila in »aretirala«. Čez nekaj minut je izgubljenček zopet mirno izletel in se kasneje znova vrnil. Čebele se za njegove obiske niti zmenile niso.
Kaj je pisani sorodnik čebel delal v panju, in če je pri čebelah tudi »loži-ral«, nisem mogel nikoli dognati. Vsekakor pa mora biti to spodoben gost, sicer bi ga po svoji navadi prav na kratko odpravile.	—ar.
NAŠA ORGANIZACIJA
PONOVEN POPIS ČEBELARSTVA
Nu seji izvršnega odbora naše zadruge dne 23. septembra smo slišali izčrpno poročilo o statističnih podatkih, ki so jih predložile podružnice s popisom čebeljih družin in čebelarstva po stanju z dnem 15. aprila 1946. Iz poslanih poročil je razvidno, da okrožnici št- 4 nista ugodili podružnici Dol. Lendava in Murska Sobota. Popisa ni izvršilo 733 zadružnikov. Koliko manjka čebelarjev ■— nezadružnikov, ni mogoče ugotoviti. Mnogi čebelarji niso navedli pravega stanja, kar smo ugotovili sedaj, ko smo sestavljali spiske za dodelitev sladkorja.
Ker so statistični podatki pomanjkljivi in netočni, jih nismo mogli predložiti Statističnemu uradu za Slovenijo. Zato je izvršni odbor sklenil, da se mora popis čebeljih družin in čebelarstva ponovno izvršiti in to po stanju z dnem 15. novembru 1946.
V	naslednjem podajamo času primerno spremenjeno besedilo okrožnice št. 4:
Nobeno ustvarjalno delo ni mogoče brez točne evidence, a evidenca ni mogoča brez statistike. Statistika je najmočnejše orožje v naših rokah. Statistične podatke uporabljamo pri vseh svojih vlogah, ki jih pošiljamo svojim oblastvom in z njimi prosimo podpore in pomoči. Ce statistike nimamo, svojih prošenj ne moremo utemeljiti in podpreti. Izvedba načrtne obnove našega čebelarstva je odvisna največ od pravilne statistike.
Ker nima naša zadruga nobene točne statistike, ki bi obsegala vso Slovenijo, so je odločil izvršni odbor, da jo izvrši s sodelovanjem svojih podružnic in Čebelarskih družin. Ko bo sestavljena, jo bo predložil najvišjemu oblastvu, ki nam je odobrilo popisne obrazce.
Zaradi enotnega postopanja in pravilne izvedbe popisa čebeljih družin in čebelarstva upoštevajte sledeča navodila:
1. Vsak čebelar — član Čebelarske zadruge in nečlan — naj izpolni vprašalno polo »Popis čebeljih družin in čebelarstva po stanju z dnem 15. novembra 1946« v dveh izvodih. Glej obrazec A! Nepotrebno besedilo naj črta! Pisava naj bo razločna in čitljiva! Vsi podatki naj bodo točni in resnični!
2. Oba izvoda izpolnjene pole naj odda čebelar pristojni Čebelarski družini do 31. decembra 1946.
3. Čebelarska družina nuj uredi vprašalne pole po abecednem redu in vpiše vse čebelarje z vsemi podatki v polo »Pregled čebelarstva«. Glej obrazec B! Pola mora biti izpolnjena v treh izvodih. Prenešene podatke seštej!
4. Po en izvod obrazca A in B naj obdrže Čebelarske družine za svojo uporabo, drugi izvod obrazca A in drugi ter tretji izvod obrazca B naj Čebelarske družine pošljejo svoji pristojni podružnici do 15. januarja 1947.
5. Podružnice nuj zbrane spise kontrolirajo! Končne številke vsake Čebelarske družine vpišejo v polo »Pregled čebelarstva« (obrazec B) in seštejejo podatke vseh Čebelarskih družin. Tako dobljene vsote kažejo stanje čebelarstva v podružnici. Obrazec izpolnijo v dvojniku. Enega obdrže za svojo uporabo, drugega pošljejo do 31. januarja 1947 Čebelarski zadrugi v Ljubljani. Poleg tega predlože zadrugi en izvod »Pregleda čebelarstva«, ki ga je sestavila Čebelarska družina.
6. Zadruga bo vpise pregledala, vse podatke podružnic seštela in jih uporabila v svoje namene. Končne rezultate popisa mora Zadruga po dogovoru predložiti Statističnemu uradu pri vladi LRS v Ljubljani.
Popis čebeljih družin in čebelarstva naj izvrše poslovni odbori Čebelarskih družin. Za popis naj jim služijo podatki od 15. aprila 1946. Če tega dela ne bi mogli sami izvršiti, naj naprosijo za pomoč kmetijske referente pri krajevnih ljudskih odborih in šolske upravitelje. Podpisana zadruga je prepričana, da bodo podružnice in Čebelarske družine s sodelovanjem in pomočjo šolskih upraviteljev ter kmetijskih referentov s popisom čebelarstva storili veliko in važno delo. Vključimo ga kot tekmovanje v korist in napredek slovenskega čebelarstva!
Besedilo okrožnice smo v celoti priobčili zato, ker sedanje vprašalne pole nimajo na hrbtni strani navodil.
Ker je več podružnic poslalo pri prvem popisu zadrugi tudi vprašalne pole, pripominjamo, da tega ne potrebuje in tudi navodila tega ne zahtevajo. Zadrugi
pošljite po en izvod obrazca B, v katerem so končni podatki stanja čebelarstva vseli Čebelarskih družin na področju podružnice in po en izvod obrazca B, ki ga je po abecednem redu sestavila Čebelarska družina.
Proti popisu ne imejte pomislekov zaradi obdavčenja ali oddaje medu in voska. Statistični urad bo prejel same gole številke brez imen čebelarjev.
Opozarjamo enkrat za vselej vse podružnice, Čebelarske družine in čebelarje, da bodo odslej naprej pri razdeljevanju sladkorja, čebelarskih potrebščin, dodeljevanja pasišč itd merodajni izključno samo podatki, ki bodo vnešeni v statistične pole. Ce se bo kasneje kdo pritoževal, da zadruga tu in tam ni pravilno ravnala, naj pripiše to samemu sebi; kajti kriv je sam, ker ni pravilno ali pravočasno izpolnil vprašalnih pol.
Čebelarska zadruga za Slovenijo v Ljubljani, dne 4. novembra 1946.
Predsednik:	Tajnik:
Prof. Stane Mihelič, s. r.	Prof.	Slavko	Raič,	s.	r.
DOPISI
Čebelarska podružnica v Novem mestu je imela 15. septembra 1946 drugo seio širšega odbora. Seje so se udeležili poleg podružničnega odbora tudi delegati čebelarskih družin iz Škocjana, Št. Jerneja, Brusnic, Žužemberka in Toplic. Delegat družine Mirna peč je bil zadržan. Poslal je odboru pismeno poročilo in opravičilo.
Glede na zadnjo okrožnico izvršnega odbora Čebelarske zadruge so delegati poročali o uspehih ajdove paše. Vsi so poudarjali, da tako slabe ajdove paše ne pomnijo. Suša je onemogočila vsako bero. Ajda je bila že zjutraj ovela, ker ni bilo nič rose. Povprečen donos na panj je bil od 2.5 kg do 5 kg. Edino delegat iz Št. Jerneja je izrazil upanje, da imajo vse družine zadostno zimsko zalogo. Njegove čebele so na paši napadale roparice in jih je moral imeti ves čas priprte. Končno je bilo ugotovljeno, da rabijo člani novomeške podružnice za prezimljenje plemenjakov po stanju od 15. aprila 1946. L 2200 kg sladkorja.
Nato je bil ustanovljen odsek za vzrejo matic. V odsek so bili izvoljeni tovariši: Giodani Jože iz Škocjana, Blatnik Anton iz Žužemberka, Gregorc Drago iz Toplic, Turk Anton iz Št. Jerneja, Hudoklin Jože iz Brusnic, Lilija Vekoslav iz Novega mesta in llajšel Jože iz Mirne peči.
Sklenjeno je bilo, da si bodo trije ali štirje člani odseka, skupno z zastopniki podružnice Črnomelj ogledali prostor v Sredgori, kjer naj bi se prihodnjo pomlad osnovala plemenilna postaja. Preiskali bodo teren in okolico glede na divje čebele in naredili po	specialki	situacijski	načrt, ki ga zahteva osrednji zadružni odsek
za plemenilne	postaje.	Čebelnjak	za trotarja	je shranjen v Novem inestu pri
mizarskem mojstru tov. Jevščeku. Podružnica ima 10 hramčkov, kar bi za prvo silo zadostovalo. Nadalje je bilo odseku naročeno, naj poizveduje za čistim trotarjem in ukrene sporazumno s podružnico v Črnomlju vse, kar je potrebno, da bo pričela prihodnjo pomlad plemenilna postu j a delovati.
Predsednik odseka tov. Giodani Jože, absolvent tečaja za vzrejo matic je obljubil, da bo sklical	čim prej	sejo odseka	v Novem mestu pri tov. Valcsu.
V	smislu	navodil	v zadnji	štev. »Slov.	čebelarja« je širši odbor izvolil
propagandni odsek podružnice. Odsek sestavljajo tov. Vales, Habjan, Lilija in Mikec Mihael. Odsek se je obvezal, da bo	o vseh	važnejših čebelarskih	zadevah
pravočasno poročal v »Slov. čebelarju«.
Pri slučajnostih je predsednik omenil, du v novomeškem okraju še skoraj polovico čebelarjev ni včlanjenih v Čebelarski zadrugi. Članov je 159, nečlanov pa 144. Dolžnost podružničnega odbora in čebelarskih družin je, da pridobe vsaj del teh čebelarjev za Čebelarsko zadrugo. Pri tem je bila izrečena želja, da naj Čebelarska zadruga prodaja čebelarske potrebščine samo članom ob predložitvi osebne in zadružne izkaznice. Pri oblastih naj izvršni odbor doseže, da bodo smele
Prodajati čebelarske potrebščine le Čebelarska zadruga in njene podružnice, otrebščin, ki jih imajo še na zalogi (do razprodaje) »Naproze« in trgovci, pa naj bi čebelarji ne dobili drugače kot na obe izkaznici. Tako	bi se število	čebelarjev,
ki nimajo nobenega smisla za kolektivnost,	kmalu	znatno	skrčilo.
S sej širšega odbora Čebelarske podružnice v Ljutomeru. Zadnji čas smo imeli več sej. Pri seji, ki se je vršila 20. junija ob 9. uri v prostorih gimnazije v Ljutomeru, sta manjkala delegata iz Križevcev in Male Nedelje. Na seji smo obravnavali vprašanje prevoza čebel na gozdno pašo. Tov. Mir, ki je imel določeno pasišče na Pohorju, ni peljal čebel na pašo, ker ni imel za prevoz pripravljenih panjev, vendar bi moral o tem družino v Križevcih obvestiti, da bi drugače porazdelila stojišča. Ker obstoji sum čebelje bolezni v Bunčanih, bo bolezenski strokovnjak tov. Pihlar v bližnji bodočnosti pregledal tamkajšnje družine. Nadalje so bila prečitana mesečna poročila čebelarskih družin. Obravnavali smo tudi dopisa o ceni medu in odvzemu po agrarni reformi dodeljenega zemljišča. Družine naj urede svoje opravke tako, da se bodo lahko polnoštevilno udeležile podružničnih sej, sestankov in predavanj, ker so ti itak 10 do 14 dni prej najavljeni. Svoja mesečna poročila naj pošiljajo točneje. Naročnino za »Slov. čebelarja« je treba čimprej pobrati.
Pri agrarni reformi nam je uspelo dobiti zopet 60 arov zemljišča za setev in saditev medovitih rastlin. Najnujnejše čebelarske potrebščine smo pravočasno naročili, čakamo le na pošiljko. Stiskalnico za satnice iz Razkrižja bodo lahko uporabljali vsi člani zadruge. Na delegate smo apelirali, da naj se požurijo s statistiko, ki je važna zaradi naročila sladkorja. Cvetličnemu medu smo določili ceno v podrobni prodaji na 125 din.
Družina Križevci je predlagala sledeča stojišča za ajdovo pašo: Bolehnečiči 200 družin, Slaptinci 50, Salinci 85, Bučečovci 145, Stara vas 100, Lukavci 100 družin, skupaj 680 družin. Zeli pa, da pripeljejo na ta pasišča svoje čebele v prvi vrsti čebelarji iz Ruš. Družina Veržej je odstopila eno stojišče za 75 in eno stojišče za 50 družin, skupaj 125 družin. Predloga glede ajdovih pasišč sta bila soglasno sprejeta in bosta predložena komisiji, ki bo določevala pasišča.
Na seji širšega odbora, ki je bila 7. julija, smo razpravljali o prostoru, na katerem namerava postaviti tov. Mir svoj čebelnjak. Podružnica bo čebelarstvo tov. Mira podpirala. Stiskalnica za satnice iz Razkrižja je pri tov. gospodarju, kamor jo je treba po vsaki uporabi vrniti. Področje družine Ljutomer je preveliko, pa bo treba misliti na ustanovitev družin pri Sv. Miklavžu in Sv. Tomažu. Delegat iz Križevcev, tov. Dunaj je omenil, da ga družina Križevci ne vabi na seje in sestanke; zaradi tega ni mogel podati poročila o delovanju družine. Predsednik je poučil delegata, da mora biti tesno povezan z družino in da mora sam skrbeti za to povezavo. Delegat Male Nedelje je opravičil svojo zadnjo odsotnost. Seje se ni udeležil, ker mu predsednik družine ni pravočasno dostavil vabila. V bodoče bodo vabila za seje poslana na naslov delegatov. Čebelarske potrebščine smo dali v trgovino Bereni, kjer jih dobe člani proti predložitvi izkaznice.
Predsednik tov. Belec je podal nato obširno poročilo o seji širšega upravnega odbora Čebelarske zadruge v Ljubljani, ki se je vršila 30. junija. Z zanimanjem so sledili odborniki in delegati poročilu in sklenili poživiti delo v podružnici in družinah v korist našega čebelarstva.
ZAPISNIK
o drugi seji upravnega odbora Čebelarske zadruge za Slovenijo
(Nadaljevanje)
Podružnica Domžale: Število članov 236, deležev 238, sestankov 7. — Podružnica je pridobila več čebelarjev kranjičarjev, da so začeli čebelariti v A2-panjih. Na akacijevo pašo v Vojvodino smo poslali domala vse čebelje družine. Bodoči delovni program podružnice: Pridobitev čebelarjev-nečlanov za Zadrugo. Ureditev plemenilne postaje. Čebelarska prireditev, ki bo dobičkanosna za podružnico.
Podružnica'Kranj: Število članov 304, deležev 304, sestankov 3. Podružnica obnavlja plemenilno postajo. Verjetno bo začela obratovati že prihodnje leto. Zadruga naj pomaga pri dokončni ureditvi plemenilne postaje na Fužinah. Bodoči delovni program je v glavnem selekcija domačih čebeljih družin.
Podružnica Škofja Loka: Število članov 238, deležev 238. Sestankov oz. sej 7. — Na sejah smo razpravljali o sladkorju, o društvenih zadevah ter o ajdovih in akacijevih pasiščih v Subotici. Podružnica je organizirala prevoz čebel
na akacijevo pašo v Subotico in na ajdovo pašo na Štajersko. Predlog: Zadruga naj izdeluje satnice v zimskem času in ne šele takrat, ko jih čebelarji že potrebujejo.
Podružnica Celje: Število članov 286. deležev 287, sestankov 1, sej 6. Na sejah smo razpravljali o orgunizucijskih zadevah, predavanjih, o blagovnem oddelku in nakupu hiše. Podružnica je organizirala predavanja in osnovala blagovni oddelek v Celju. Zadruga naj poskrbi za napolnitev skladišča s potrebščinami. — Bodoči delovni program: Organiziranje prodajalne s čebelarskimi potrebščinami v luštnih prostorih.
Podružnica Goricu ob Dreti: Število članov 182, deležev 182, sestankov 12. — Na sejah smo razpravljali o nabavi panjev, okovja in satnic, o čebelji paši, o ustanavljanju čebelarskih družin, o razdelitvi sladkorja, o pasiščih, o čebeljih boleznih in o vzgoji matic. Podružnica je ustanovila 6 čebelarskih družin, nubavila panje, okovje, satnice in druge potrebščine ter izvršila več predavanj. Novincem je dajala potrebne nasvete, — Za prvomajsko tekmovanje si je podružnica zadala nalogo, da čim bolj povzdigne čebelarstvo v svojem okraju. Podružnica želi, da zadruga preskrbi članom potrebno okovje za panje, točila, posodo za med in razno drugo čebelarsko orodje. — Bodoči delovni program: Podružnica bo nadaljevala z delom za povzdigo čebelarstva v svojem okraju, nudila bo članom pomoč v materialu, jim dajala potrebna navodila ter jih izobraževala v tečajih in s predavanji.
Podružnica Šmarje pri Jelšah: Število člunov 65, deležev 65, sestankov oz. sej 9. — Podružnica je organizirala članstvo in skrbela za primerna predavanja. — Bodoči delovni program: Ustanovitev plemenilne postaje in izboljšanje paše.
Podružnica Šoštanj: Število članov 78, deležev 78, sestankov 4. — Odbor je obravnaval okrožnice, dopise, razne predloge člunov ter razpruvljul o pasiščih, o članskih prispevkih, o sladkorju itd. Priredili smo več preduvunj in dosegli, du je bil predvujnn v šoštunju ruski film o čebeluh. Zdravilišču za tuberkulozno bolne partizane v Topolščici smo odduli večjo količino medu- — Bodoči delovni program: Pridobitev čim več čebelarjev-nečlanov zu vstop v Čebelarsko zadrugo.
Podružnica Trbovlje: Število člunov 162, deležev 163, sestunkov 6. Na sestankih smo razpravljali o organizaciji, o cenah medu in voska, o izboljšanju panjev itd. —- Bodoči delovni program: Razmnoževanje medečih rastlin, lastna izdeluvu čebelarskih potrebščin.
Podružnica v Mariboru:	Število članov 317, deležev 329, sej 16,
sestanku 2. — Razprave na sejah: Nabava čebelarskih potrebščin, orgunizuciju čebelurskih družin. Izbor in ureditev zadružnega lokalu. Oddaju juvorjevih drevesc. Ustanovitev čebelarskih družin v raznih krajih. Nedelavne družine in njih oživitev. Zemljišča za gojitev medouosnih rastlin. Zadružne publikacije. Prevoz čebel na akacijevo pašo. Pobiranje naročnine za »Slov. čebelarja«. Dnevni red članskih sestankov. Zadružni čebelnjak. Razdelitev sladkorja. Zatiranje gnilobe v Vinarjih. Ajdova pusišču. Ustunovitev čebelurskih družin v okolici Maribora. Statistiku o čebelarstvu. — Podružnica je orgunizirulu v 13 krujih svojega področja čebelarske družine. Pozneje so odpadle družine v Slov. Bistrici, Ručah, Polskavi in Murenbergu zaradi upravnih izprememb. — Uredila je prodajni lokal v Mariboru. Do sedaj je zamenjulu 415 kg vosku zu satnice in produlu orodja v vrednosti 42.780 din. Denurnegu prometu je bilo 291.460 din. — Priredila je 6 načelnih in 2 strokovni predavanji. Dala je izdelati 100 A?.-panjev in oddala 36 AZ-panjev, naročenih pri centrali. Pridobila si je od agrarne reforme zemljišče za gojitev medonosnih rastlin v izmeri 5000 m'2. — Razdelilu je družinam več tisoč javorjevih drevesc. Za prvomajsko tekmovanje se je podružnica zavezala, da bo opremila in uredila prodajni lokul. Zadruga naj skrbi za potreben čebelarski material in nuj gu pravočusno dobavi, naj poskrbi za dobregu plemenjaku za ple-menilno postajo na Pohorju, ter naj izposluje pri Ministrstvu za kmetijstvo ureditev gozdnega pasišča na Pohorju. — Bodoči delovni program:	a) Ureditev
zemljišču za medeče rastline: preskrba potrebnegu semenu in rastlin; b) ureditev plemenilne postuje na Pohorju; c) tečaji za kuhunje voska pri družinah: d) predavanju o važnosti vzreje dobrih matic in o medečih rastlinah; e) izpopolnitev prodajalne; f) izboljšanje čebelje paše.	(Dalje	prihodnjič.)
DELOVANJE IZVRŠNEGA ODBORA ČEBELARSKE ZADRUGE
24. seja dne 23. septembra 1946. Ker se število čebeljih družin, ki jih izkazuje popis o staniu čebelarstva, ne ujema z onim, ki so ga prijavili zadružniki, in ker nekatere podružnice sploh niso predložile vprašalnih pol in pregleda o stunju čebelarstva, bomo popis znova izvršili po stanju z dnem 15. novembra 1946.
Odobrili smo poročilo glede naročila sladkorja. V komisijo, ki ga bo razdeljevala, bomo pritegnili tovariše Koviča, Mihevca, Petelina in Škofa. Sladkor morajo dobiti samo tisti čebelarji, kuterih čebelje družine nimajo zadostne zimske zaloge.
Namesto tov. Elsnerja, ki je prezaposlen, smo pozvali v izvršni odbor njegovega namestnika tov. Arka.
Zaradi tehničnih zaprek se čebelarske razstave v Varaždinu ne bomo udeležili.
Na znanje smo vzeli poročilo tov. Košmerla glede zamude čebelarskih vlakov pri prevozu čebel na ajdovo pašo.
Vložili bomo prošnjo za drugi milijon kredita.
Za knjižnico smo kupili nekaj čebelarskih knjig.
Ceno medu smo znižali na 120 din za kg. Naše načelo bodi, da cene postopoma znižujemo.
Realizirali bomo sklep glede nove izdaje Jugove knjige »Praktični čebelar«.
Sklenili smo, da bomo dali prepleskati izložbe in železno mrežo na njih.
Avto bomo zavarovali proti posledicam zakonite dolžnosti jamstva.
Zvezni urad za cene v Beogradu je določil ceno vosku na 125 din za kg.
Na znanje smo vzeli poročilo odseka za plemenilne postaje, ki je predlagal, da bi ustanovili plemenilno postajo v Reki pri sv. Križu blizu Litije. Odsek bo napravil točen popis zemljišča, načrt in vlogo na oblast za odstop zemljišča.
V zadrugo smo sprejeli 141 čebelarjev.
Ministrstvo za kmetijstvo in gozdurstvo bo priredilo v drugi polovici novembra čebelarski tečaj za zučetnike.
V službo bomo vzeli še enega hlapca.
25. seja dne 7. oktobra 1946. Podružnice so prijavile, du potrebujejo člani okrog 14 vagonov sladkorja za dokrmljenje svojih čebeljih družin. Pri Ministrstvu zu kmetijstvo in gozdarstvo bomo posredovali, da izposluje čimprejšnje nakazilo sladkorja.
Naročili bomo 20 kg semena facelije.
Pritožbo podružnice Krško glede preveč odpeljanega medu bomo izročili :>Nuvodu«.
Za gradnjo gospodarskega poslopja nuj kupi zudrugu od Narodne imovine del poslopja, ki lomi našo stavbno črto. Poslopje naj se gradi kljub provizoriju.
Odobrili smo določila glede poslovanja pri podružnici Maribor. Knjigovodstvo bosta uredila tov. Arko in toV. Zupančičeva.
Od ing. Hrovata Alojzija smo kupili 12 AŽ-punjev čebel. Preskrbeli bomo primeren čebelnjak. Odobrili smo nakup 3500 kg medu.
Šofer ni dolžan pomagati pri nakladanju in razkladanju. Paziti pa mora, da bo tovor pravilno naložen.
Dopisi čebelarskih družin, ki se obračajo naravnost na zadrugo, naj tajništvo brez izjeme odstopi pristojnim podružnicam.
Zadruga bo zgradila in opremila v letu 1947 deset plemenilnih postaj.
Izdelala bo 50 do 100 zabojev za prenos plemenilnikov.
Matičnice bomo izdelovali po Klemmovem sistemu.
Izdelovali bomo poslej take okvirčke v plemenilnikih, da bodo šli štirje v en normalen okvir. Temu primerna naj bo tudi velikost hramčkov.
Izdelali bomo po 500 kosov vsega orodja, ki se uporablja pri vzreji matic. Vzorec bo dal odsek.
Zadruga bo skušala preskrbeti 1000 kg sladkorja v prahu za izdelovanje sladkorno-inedenega testa.
Oskrbeli bomo več garnitur za barvanje matic.
Tov. Erjavca bomo naprosili, da posodi vse predmete, ki jih ima za vzrejeva-nje matic.
Nakupili bomo potrebno število trotarjev.
ZADRUŽNI VESTNIK
Kum spada čebelar?
Ponovno pojasnjujemo, da spadu čebelar v tisto Čebelarsko družino, kjer ima svoje stalno bivališče. Nihče ne more biti član sosednje ali poljubne Čebelarske družine. Kjer so taki primeri, naj jih podružnice urede. Člani Čebelarskih družin pa so lahko funkcionarji pristojne podružnice ali zadruge.
Dopisovanje.
Na pritožbo neke podružnice je izvršni odbor odločil, da bo v bodoče zadružna pisarna brezpogojno zavračala dopise posameznikov in Čebelarskih družin, ki se obračajo direktno nanjo. Posameznik naj išče informacij predvsem pri svoji pristojni družini, ta pa pri svoji podružnici. Ce podružnica ne more zadeve rešiti v svojem delokrogu, naj spis pošlje Čebelarski zadrugi v Ljubljani.
Ponoven popis čebelarstva
je odredil izvršni odbor Čebelarsko zadruge, ker so bili podatki po stanju z dnem 15. 4. 1946 netočni in pomanjkljivi. Popis se mora izvršiti po stanju z dnem 15. novembra t. 1. Podrobna navodila priobčujemo v posebnem članku. Upoštevajte jih!
Kulia voščin.
Voščine bo prevzemala naša zadružna čebelama v prekuhavanje v času od 1. oktobra do 31. maja. Za delo bo računala samo dejanske stroške. Zadružniki, ne čakajte s kuho voščin do spomladi! Pripravite jih že jeseni odnosno pozimi, da boste pravočasno prejeli satnice. Ce jih kuhate doma, prinesite vosek v Ljubljano, kjer boste dobili v zameno zanj satnice.
Reklamacije.
Več čebelarjev je sporočilo, da ne prejema »Slovenskega čebelarja« v redu. Zato pojasnjujemo, da pošilja uprava list vsem naročnikom. Vse izvode, ki so namenjeni za čebelarje iste pošte, povežemo v skupen omot in ga odpošljemo. Reklamirajte zato list predvsem pri svoji pošti. Zvedeli smo, da se nekaterim pismonošem ne ljubi lista dostavljati zlasti v oddaljene kraje. List puste kje ležati ali pa ga izroče nezanesljivim osebam in tako se zgubi. Čebelarji, ki
so šele prijavili svoj pristop v zadrugo, naj potrpe, da bodo sprejeti. Čim sc to zgodi, jim bo začela uprava pošiljati list.
Opazovalne postaje.
Mesečna poročila niso v redu. Nekateri opazovalci jih sploh ne predlugajo. Kdor tega ne bo storil, mu bo zadruga opazovalno postajo odvzela in jo izročila drugemu opazovalcu. Vpisujte podatke točno! Navedite težo panja za vsako tretjino meseca. Tehtajte po 5 dkg in ne manj. Kdor še nima toplomera, ga sedaj lahko dobi pri Čebelarski zadrugi.
Slovenski čebelear 1941.
Gorenjski in štajerski čebelarji ter čebelarji iz Zasavja, ki so bili izseljeni, pa so v letu 1941 plačali naročnino, še vedno lahko dobe brezplačno celoten letnik. Sporočite to zadrugi, da vam ga pošlje, dokler je še kaj zaloge!
Zadružna izkaznica.
Člani, ki so izgubili svojo zadružno izkaznico in zahtevajo novo, morajo najprej poslati izjavo v dnevnike ali v Uradni list, da so izkaznico zgubili. Proglasiti jo morajo za neveljavno. Šele tedaj, ko zadružna uprava prejme tako izjavo, lahko izstavi novo zadružno izkaznico (duplikat).
Uprava zdravilišča na Golniku
nam je poslala tale dopis: V 10. številki »Slovenskega čebelarja«, katero smo danes prejeli, čitamo, da zbirate za nas ličinke voščene vešče. Ugotavljamo, da ni uprava zdravilišča tega nikoli naročila in da tudi sicer teh ličink več ne rubi, ker so zudevna znanstvena ruziskovunja zaključena in je tovariš, ki je na Golniku pričel s temi raziskovanji, odšel.
Prosimo, du vzamete to na znanje in obvestite v tem smislu morebitne ponudnike ličink voščene vešče, da ne bodo imeli nepotrebnih stroškov. — Upravitelj: Manfredo.
Vosek.
Ceno vosku je določil Zvezni urad za cene v Beogradu na 125 din za kg. Po isti ceni ga bo sprejemula Zadružna čebelama od čebelarjev, ki žele imeti satnice. Zaradi tega se bo cena satnicam letos znatno znižala.
Pojasnila o delitvi sladkorja
Zvezno ministrstvo za kmetijstvo in gozdarstvo v Beogradu je dovolilo ' na posredovanje predsednika tov. Miheliča za potrebe slovenskih čebelarjev še tri vagone sladkorja, skupno torej pet vagonov. Ministrstvo je odredilo, da se mora sladkor čim prej odposlati. Dne 2. novembra smo prejeli brzojavno obvestilo, da je tovarna sladkor odposlala. V Ljubljano utegne dospeti okrog 10. novembra.
Ker znašajo potrebe, ki so jih prijavile čebelarske podružnice in družine okrog 14 vagonov, je bilo treba pri razdelitvi najti primeren ključ,
• po katerem naj bi bil sladkor kolikor mogoče pravično razdeljen.
Razdelitev sladkorja bi bila lažja, ako bi bile podružnice in družine upoštevale dana navodila. Tega pa večinoma niso storile. Zahtevale so sladkor ne glede na to, ali so njih člani točili ali ne, ali so imeli ajdovo pašo ali ne, ali so prepeljali čebele na pašo ali ne. Malokateri čebelarji so sporočili, da so svoje čebelje družine združili in si tako skušali sami pomagati. Ogromna večina si hoče obdržati polno število čebeljih družin. Nihče noče kaj žrtvovati za skupnost, nihče noče uvideti, da je država sama v stiski in pomanjkanju zaradi sladkorja. Nasprotno, nekateri čebelarji so iztočeni med prodali, sedaj pa zahtevajo sladkor za dopolnitev zimske zaloge.
Ker se čebelarji sami niso ravnali po naših navodilih, je bilo treba upoštevati pri razdelitvi: 1. poročila naših opazovalnih postaj, 2. zanesljiva privatna in ustna poročila o nabrani zalogi, 3. domačo ajdovo pašo, in 4. prevoz čebel na to pašo.
Poročila opazovalnih postaj nam povedo, kje so nabrale čebele zimsko zalogo, kje deloma in kje nič. Isto nam dokazujejo ustna poročila. Paša na ajdi kljub suši ni nikjer popolnoma odpovedala. Na ajdovo' pašo so čebelarji prepeljali okrog 14.000 čebeljih družin. Precej družin je imelo pašo na ajdi doma.
* Glede na ta dejstva so razdeljeni prosilci v tri razrede. V prvem so tiste podružnice, kjer ni bilo nikake jesenske paše in potrebujejo čebele izdatno pomoč, v drugem so podružnice, kjer so čebele deloma nabrale zimsko zalogo, vendar bi po združitvi potrebovale dodatek, v tretjem razredu so podružnice, kjer so čebele nabrale zimsko zalogo, vendar so pa v njih mali čebelarji in čebelarji začetniki, katerim je bilo treba priskočiti na pomoč.
Da se ne bodo godile nikake zlorabe, je Ministrstvo za kmetijstvo in gozdarstvo odredilo, da se mora sladkor deliti pod nadzorstvom okrajnih kmetijskih referentov, ki naj k razdelitvi pokličejo še zastopnike Krajevnih ljudskih odborov in Čebelarskih podružnic, odnosno družin. Sladkor je razdeljen takole:
Spisek
o razdelitvi sladkorja za jesensko krmljenje čebel
Zap. št.	Podružnica	Število čebeljih družin	Od teh je bilo na paši	Za sladkor prijavljenih družin	Potreba v kg	Prejme kg	Jesen- ska fjaša	Razred
1	Drž. čebel, sektor	791	791	791	600	600	Deloma	II
2	Ljubljana z okolico	6799	2691	4118	8474	5000	Deloma	II
3	Grosuplje	2057	582	1640	5750	2100	Deloma	I/II
4	Jesenice	3961	1467	3997	7903	4300	Ne	I
5	Kamnik	2542	120	2415	4815	1200	Deloma	II/III
6	Kranj	2998	%	3079	13064	2000	Deloma	II/III
7	Rakek	1264	355	1264	8730	3800	Ne	I
8	Škofja Loka	2484	660	2678	13390	1800	Deloma	II/III
9	Celje	1590	332	2228	6684	3000	Deloma	II
10	Gornjigrad	1624	200	1799	3868	2800	Ne	I
'11	Slov. Konjice	699	—	349	1740	800	Ne	I/II
12	Šmarje pri Jelšah	436	84	363	726	500	Deloma	11
13	Šoštanj	627	—	665	2660	1500	Ne	I
14	Trbovlje	1505	60	1497	4491	3500	Ne	I
15	• Dolnja Lendava						Da	III
16	Ljutomer	1844	—	1058	2151	1000	Da	III
17	Maribor	3492	2957	3751	14700	4900	Deloma	II
18	Murska Sobota						Da	III
19	Prevalje	1595	529	2216	11077	3000	Ne	I
20	Ptuj	3173	752	2380	8081	2800	Deloma	II
21	Radgona	1246	-	—	—	—	Da	III
22	Slov. Bistrica	1285	508	1247	2500	1200	Deloma	II
23	Slovenjgradec	652	—	660	1320	800	Deloma	II
24	Črnomelj	2773	1120	2373	3870	2600	Mana	III
25	Kočevje	1260	240	1475	5900	2800	Ne	I
26	Krško	1518	180	1414	3133	1200	Delomu	II
27	Novo mesto	2185	—	2037	2200	1500	Da	II/III
28	Trebnje	629	—■	629	500	300	Da	II/III
Skupaj . . .		51029	13628	46123	138327	55000	—	•