Inseratl se sprejemajo in velji tristopna vrsta:
8 kr., že se tiska lkrat,
12	9
14 ii n ii n	ii
„ ,, n 3 ,,
Pri večkratnem tiskanji se •ena primerno zmanjša.
Rokopisi
se ne vračajo, nefrankovana pisma se ue sprejemajo.
Naročnino prejema opravništvo ■dministracija) in ekspedicija na Starem trgu b. št. 16.

Političen list za slovenski narod.
Po pošti	prejeman velja:
Za eelo leto	, . 10 gl. — kr.
za pol leta	. . 5 ., _
za četrt leta	. . 2 „ 50 ,,
V administraciji velja: Za celo leto . . 8 gl. 40 Irr za pol leta . . 4 „ 20 , za četrt leta . . 2 „ 10 .
V Ljubljani ua dom pošiljam velja 60 kr. več na leto,
Vredništvo je ua Stolnem trgu , hiš. št. 284.
Izhaja po trikrat na te&en insioer
v torek , četrtek in soboto.
Politika duhovščini pristojna.
Sloga je od Boga, in srečen je narod, dokler svoje moči vreduje z zedinjenimi močmi in dokler so mu vsi stanovi med seboj v pošteni vzajemnosti; nesrečen pa je narod, kedar mu sloga zgine in se stanovi ločiti začno v družinskih in državnih, narodskih in cerkvenih zadevah. Tedaj se prikažejo med njim stranke, ki se ujedajo med seboj, kajti vsaktera hoče gospodovati. Kar stranki kaže, to strankarje vodi, in ljubezen se gubi, pravica žali, veljava zginja. Taki strankarji zgubijo nravo ali moralo iz politike, in vendar mora v pravi politiki vladati tudi nrava. Podlaga v pravi politiki je v dekalogu t. j. v deseterih zapovedih božjih. Vlada, ki te pušča v nemar, ali jim nasprotuje, ali jih celo z nogami tepta, tira ljudstvo svoje v pogubo, in država, ktera ima namesti postave božje v podlago le veleve človeške trino-glavnosti, sebičnosti, sploh divjih strasti, taka država se prekucuje, dokler se ne prekucne, kar dokaj očitno spričuje zgodovina.
Kteri nalog ima katoliška duhovščina v državi, kjer vladajo stranke? Smeli pridružiti se stranki kterikoli brez razločka, ali naj prezira jih vse ter pusti politiko popolnoma? Ni to ni uno bi ne bilo pravo.
Katoliška duhovščina se stranki kterikoli ne sme pridružiti brezpogojno. Vsaka stranka ima svoja pravila in teh se je strankarjem strogo držati. Utegne pa se zgoditi, da ktere stranke nameni in nameri niso čisti, ali po-močki v njih dosego niso dobri; tako bi duhoven — rabeč in braneč jih — omadežal si vest. Nrava je vedno ista; ne more se hvaliti v javni, kar se grajati mora v tajni. Kdor se popolnem — duhom in telom — uda stranki, vname se zoper družnike nasprotne lahko tako, da se žali ljubezen in pravica, česar ne sme
duhoven, kteremu je skrbeti za vse vernike brez razločka. Kako bi duhoven vspešno mogel delovati na prižnici ali v spovednici ter prav občevati v duhovskih in cerkvenih rečeh z njimi, ktere v srenjskih, narodnih ali državljanskih podaja, v odboru ali na čelu pobija, ali vsaj prepusti, da se z neblazimi pomočki dražijo, preganjajo, bridko sekajo!
Katoliška duhovščina se zato vendar ne sme politike ogibati ali se jej celo umakniti, marveč dolžna je se vdeleževati je prav posebno. Ali tudi pravilo, po kterem naj se vede, ima gotovo, in to je v dekalogu t. j. v zapovedih božjih in cerkvenih, v očenašu, sploh v veri katoliški, kjer se mu kaže na tanko, kako naj se ravna in obnaša v narodnih in držav-skih zadevah, proti gosposki ali oblasti duhov-ski in deželski; kjer se mu veleva, kako naj uči predstojnike pa tudi podložnike, da spol-nujejo vzajemne krščanske dolžnosti, da se v družbi človeški godi potem vse bogoljubno in pošteno.
Duhoven ima tudi politične in državljanske pravice in dolžnosti. Izvršujoč bodisi pravice bodisi dolžnosti mora vernikom biti dober zgled v posnemanje. Pokoren deželski oblasti v vsem, kar ni zoper božje ali cerkvene zapovedi, tudi v svojih državljanskih dolžnostih ne sme biti vnemaren ali uporen; pokorščino mora učiti in spolnovati tudi osorni ali trdi oblasti, dokler veleve njene niso zoper vest krščansko. Med njegovimi državljanskimi pravicami poglavitna je sedaj tudi pravica volit-vena. Katoliškemu duhovnu dolžnost je, da sam glasuje le za take može, kteri pripoznavajo in gojijo politiko krščansko, in da po previdnosti dela na to, da tudi njegovi verniki to svojo pravico izvršujejo v tistem krščansko-katoli-škem smislu. Dalje naj katoliški duhoven ne sega in naj se nikar ne razvnema za kako
posebno politično strankarijo ali za kakega tudi slovečega narodnjaka, ki pa ne daje nobenega poroštva za prav krščansko-konserva-tivno politiko.
Političnega strankarstva, strankarskega draženja in šuntanja naj se katoliški duhoven ogiba, nikakor pa ne poštene politike. Politiko sv. evangelija ter krščansko-katoliškega katekizma braniti ter po moči pospeševati vse, kar bodisi v narodnem bodisi v državljanskem oziru v pospeh služi božjemu kraljestvu, to je katoliški duhovščini visoka in prav posebna naloga. Te dolžnosti naj nikar ne zanemarja, in te pravice naj nikdar ne žrtvuje niti iz strahu pred ljudmi, niti iz miroljubnosti, niti iz pozemeljske ktere koli dobičkarije.
(Cf. Recht Nr. 98.)
Kar velja katoliški duhovščini sploh, to velja po tem takem tudi slovenski duhovščini o politiki, in dokler se vede po gotovem pravilu katoliškem, branil jej ne bode ni cesar ni papež. Slovenski duhoven ue bodi tič, da bi vtikal se v vsako politično strankarijo, a tudi ne miš, da bi umikal se vedno političnemu delovanju. — Kranjci smo katoličani pa Slovenci, in v teh dveh zadevah se o kaki stranki ali strankariji govoriti ne more, in politika je nam na Kranjskem sama po sebi katoliško-slovenska. Dokler toraj kranjska duhovščina na tej katoliški pa narodni podlagi vršuje politiko, izvršuje jo prav in pristojno. In to nam bodi pravilo vsegdar, posebej o prihodnjih volitvah v deželui zbor.
Narod slovenski je po večini konservativen in po Kranjskem miroven, in potrjenih svojih voditeljev zapustil ne bo; le prav učiti in voditi se mora. V tej reči pa so nekteri slovenski duhovni pretihi in preboječi. Strašijo se le preveč liberalcev bodisi nemčurjev bodisi slovenarjev, češ, koliko jih je in kako so mo-
Lazarjeva dvojčka,
ali
trojno veselje o novi maši.
Povest iz časov turških vojsk na Slovenskem.
(Konec.)
Trojno veselje o novi maši.
Na Slovenskem je bil zopet mir, bili so se sicer med tem Turki zopet prikazali, pa se tudi urno pobrali. Poznej se ve da je prelilo se še mnogo kristijanske krvi.
Gospodo Kamnibregovo je obšla želja, da bi zopet vsaj za nekaj časa obiskali svoj grad na Kranjskem. To željo je posebno spodbujal Blaže Lazar, ker ravno je dovršil vse šole in bližal se je čas, da je pel — novo mašo. Najraje bi bil opravil to veselje na Kranjskem v svojem rojstnem kraji.
Ni se tega branila gospoda, popustili so Dunaj in potovali v Lambergerjev grad. Prišlo je ž njimi veliko gospode iz njihove rodbine,
ker vse je zanimala srečna osoda Lazarjevih dvojčkov.
Pa ne samo Blažetova nova maša jih je vabila, obhajali so še drugo slovesnost, ki je bila jako važna Kamnibregovi gospodi. Kaj je bilo to? Mladi vitez Kamnibreg Krištof se je ženil. In kdo je bila njegova nevesta? Nežica Lazarjeva. —
Nežica je bila krasna, da ji ni bilo kmalo enake gospodičine, in ker se je s pomočjo Kamnibregove gospode popolnoma omikala, pa pri tem imela najlepše lastnosti blagega srca, zato niso gledali na plemstvo, in tako se je izšlo, da se je s Krištofom zaročila.
Bilo je kmalo v jeseni, ko so v bližnji in daljni okolici Lambergerjevega grada izvedeli ljudje, da je prišla Kamnibrcgova gospoda. Pa to samo se ni ravno slavilo. Izvedelo se je, da je prišla Lazarica, da bo njen sin pel novo mašo in da je Nežica nevesta Krištofova. Pač redka novica Dolenjcem. —
Popoldne pred veliko mašo je na Druščah
silno dolgo zvonilo večernice. Bandera so vihrala z zvonika in cerkvica je bila ozaljšana z zelenimi venci. Tik cerkve je bil napravljen šotor, v njem stal čeden oltar in bele voščene sveče so se lesketale pripravljene za drugi dan. Ljudje okrog po soseski, celo v daljnih farah, pripravljali so se za slovesnost na Druščah.
Še je zvonilo, kar po ozkem kolovozu pride neznan mož in se obrne proti cerkvi. Čudno se 11111 zdi, ker je vse nenavadno praznično, zagleda ženo v vasi in jopopraša: Kaj pomeni vse to?
In zdaj mu začne žena pripovedovati, pa bila je dolga prigodba. Mislila si je, ker je tujec, povedati mu moram celo zgodbo Lazar-jeve hiše, in res mu je povedala vse, kakor ji je bilo znano. „O, ko bi prišel sedaj Lazar nazaj, kako bi bilo to veselje!" tako je žena sklenila, in obema so solze tekle po licih.
Poslovil se je mož in rekel: Grem naprej po vaših hribih, jutro pa pridem nazaj.
Šel jc proti Lazu. Tam je bila pušča, po-
gočni! Slovenci smo sploh prepoblevni. Ravno narobe je resnica. Nas je več in smo močnejši, le ne zavedamo se svoje pravične moči, in tako kričati ne znamo ali nočemo. Naj se ujedate med seboj liberalna stranka nemčurska in slo-venarska, kakor jima drago. Dokler smo doma, svesti si resnice in pravice, smemo biti pogumni, in zmaga naposled mora biti naša. Nekteri so res po mestih in tržiščih nekoliko zbegani; mladi so pa mladi, in manjka jim skušnje starcev. Treba je toraj le resnično pod-učevati, in v odločnem času v dejanji pokazati. Srčnost velja, in kakor doslej bode tudi poslej slovenski katoliški duhovščini in poštenim katoliškim Slovencem vsem sveto glasilo: Vse za vero, dom in cesarja!
Resnicki.
Politični pregled.
V Ljubljani, 16. avgusta.
Avstrijske dežele.
Cesar so 13. t. m. opazovali vojaške vaje pri Stix-Neusiedlu in Ilöfleinu, ki so trajale od ranega jutra do poludue. Zarad hude vročine je bilo več vojakov opešalo in so jih morali na vozeh peljati nazaj v tabor pri Brucku. Ker so bili tudi drugi vojaki, ki so se jako vrlo obnašali, močno vtrujeni, podarili so jim cesar iz premoženja svojega 5 dnevno plačo.
lineK Alfred Uelilenslein,
kmetski poslanec štajerskih Nemcev, potuje po svojem volilnem okraji in se z volilci pogovarja, kaj in kako. V Cmureku so bili tudi slovenski volilci iz Marije Snežnice. V Stradenu ga je sijajno sprejelo 200 udov tamošnjega kat. političnega društva. Liberalci ondi klaverno ušesa pobešajo.
f-rof Andrassy seje podal na svoje posestvo vTerebes na Ogerškem, grof Zichy pa nazaj v Carigrad, kjer se bodo pričele diplomatične obravnave zarad upora ercego-vinskega. Po poročilu „Boh." bodo velike vlade zahtevale, da se izvrše določbe pogodbe pariške.
Vnanje države.
Ercegovinri so 10. t. m. Turke pri Trebinjah dobro otepli in zapodili jih čez Li sino. Ravno tisti dan so bili Turki tudi pri Bileku (4 milje od Trebinj proti severu) od upornikov hudo otepeni. „Vat." se iz Beli-grada telegrafuje, da se je upor vnel tudi okoli Višegrada v Bosni. Utegne se pa razširiti tudi po drugih deželah turških, ker v Al
baniji, Tcsaliji, in Epiru se odločno branijo Turkom davke plačevati. Pa tudi v Ercegovini se število upornikov hitro množi. 12. t. m. je šlo čez Trst v Ercegovino 40 bivših kanonirjev s 3 srbskimi stotniki. Še celo iz Laškega dohajajo prostovoljci. Milauski „Secolo" namreč poroča, da je pred nekimi dnevi obrist di Buotes, ki se je od leta 1859 vdeležil vsih laških vojsk, z mnogimi tovarši odšel v Dalmacijo, da se vdeleži upora ergovinskega. Avstrija sicer skrbno varuje mejo proti Ercegovini, a pot iz Katara v Črnogoro je odprta in vsakdo zamore čez Črnogoro z lahkoma priti k upornikom. Srbski knez pa se še obotavlja in „Vidovdan" trdi, da ni še čas prijeti za orožje. Srbi se zarad tega nad njim silno hu-dujejo in „Obzor" piše, da je govoril z ljudmi iz Beligrada, ki trdijo, da razkačenost proti knezu se močno širi po deželi in da se mu utegne zgoditi kako zlo, če prej ne, saj takrat ko se bode skupština odprla. Iz Carigrada se vradno poroča, da srbski iu črnogorski knez sta vladi turški obljubila strogo držati se neu-tralnosti. Če sta to res storila, ne bosta mogla dolgo rok križem držati. Kajti po novejših poročilih se proti upornikom ne bojujejo samo vojaki, ampak tudi prebivalci turški, kar živo priča, da se je vnel turški fanatizem in da boji utegnejo biti jako hudi in razširiti se po vsem cesarstvu turškem.
Nrliski knez se je 12. ob 4. uri po-
poludne povrnil v Beligrad. Brezštevilno ljudstva in mestnjanov se je bilo zbralo ter navdušeno pozdravljalo kneza: Dobro došel, gospodar, vojska s Turki! Za podporo upornikov osnoval se je in izdal oklic do ljudstva poseben odbor, kar je Turško tako zbodlo, daje pismeno 11. t. m. zoper ta oklic protestovala.
Svečanost strelska v Štutgartu, ktere se je vdeležilo tudi nemčursko strelsko društvo ljubljansko, je srečno končana. 8 dni so se rodoljubi nemški gostili in drug drugemu napivali, a živa duša se ni spominjala velikana: s kterimi se Nemci tako ponašajo, zarad kterega se napadniki obsojujejo in vredniki zapirajo. Noben telegram, noben živijo-klic ga ni motil v samoti V a r z i n s k i. Se je li to zgodilo zarad občutljivih čutnic kneza Bismarka, ali pa iz pozabljivosti, kdo ve? Videti pa je, kakor da bi narod nemški začel strezovati se vi-devši zlo, ktero se širi po deželah nemških.
JYa liaškem so porotniki za kriva spoznali tista človeka, ki sta bila med službo božjo bombe vrgla v stolno cerkev livornsko, in sodnija ju je obsodila na 18 in 14 let težke
ječe. — V Rimu na vsakega človeka počez pride po 86 lir in 8 cent. davka; pod vlado papeževo plačevali so po 16 lir.
znalo pa se je, da je bila nedavno rodovitna zemlja. Videli so nekteri tujca, pa nihče ga ni poznal. Milo je gledal po pušči in potem urno odšel po gozdu proti Lambergerjevemu gradu.
Solnce se je bližalo zapadu. Prišel je mož do grada in videl tam mnogo gospode. Vse je bilo silno veselo in pripravljali so veliko gostijo. Povsod so viseli krasni venci in naznanjali čudno slovesnost.
Tujec poprosi nekoga, da bi rad prišel do novomašnika, da bi prejel sveti blagoslov. Dovolili so mu. Blagoslavljal ga je novomašnik, neznanec pa se je milo jokal in prečudno se mu je spreminjal obraz, pa nihče ni vedel zakaj. Poljubil je mašniku roko in potem razodel željo, da bi rad poznal njegovo srečno mater. Peljali so ga k njej in v tem hipu mu je srce do vrha prikipelo. Z neizrečenim hrepenenjem jo je urno objel in izdihnil: „Preljuba moja Neža! jaz sem tvoj Janez!" —
Rajsko veselje in čudne občutke popiso-
vati, ki so obhajali potem vsa srca v gradu, je nemogoče. Le misliti se more, kaj se je godilo, ko je po tako davni ločitvi Lazar zopet prišel, in našel svojo ženo zdravo, dvojčka tako srečna. Koliko so eden drugemu vedeli povedati, to se ve, in da je bila to redka slovesnost, je očitno.
Na velike maše dan je pel Blaže Lazar novo uiašo na Druščah, in po sveti maši je poročil Nežico z vitezom Kamnimbregom. Ljudstvo je tujca spoznalo, in hvalili so Boga, da je dal tako srečo Lazarjevi družini, dolgo je pomnila vsa soseska velike maše tistega leta, in še dan danes živi spominj na-njo v ljudski povesti.
Kmalo potem je šla gospoda zopet na Nemško iu ž njimi tudi Lazarjevi. Gotovo je, da so bili vsi prav srečni iu zadovoljni, kaj pa se je še pozneje pri njih godilo, ni znano.
To je povest o dvojčkih Lazarjcvih in tako je bilo — trojno veselje o novi maši. —
Spisal A. Umek Okiški.
Izvirni dopisi.
l«K>oil Triglava 11. avgusta (Nesrečen padec). Kar dovaža gorenjska železuica čedalje več ptujcev v naše kraje in so že tudi potje nekoliko boljši, hodijo ptuji gospodje radi po hribih in gorah, na mali iu veliki Triglav, na Črno prst itd. in najrajši se ve ob nedeljah in praznicih. Gospodo je posnemati jel že tudi kmet in rokodelec, in tako je 8. t. m. šla z Bistrice precej velika družba mladen-čev ua Črno prst. Vračali so se že z gore, kar leze 25leten mladeneč za rožami planinskimi po strmini, mu opesue in pade v globino, kjer obleži na pol mrtev, pajdaši njegovi pa se prestrašijo in pobegnejo. Bilo je to v nedeljo, kedar se v cerkvi bere in razlaguje evangelij od človeka, kterega so na potu od Jeruzalema v Jeriho razbojniki popustili oropanega, vsega v ranah, napol mrtvega (semivivo relieto). Tudi do tega so pozneje še le prišli sosedje ter ga spravili na neki stan, kamor je po noči dospel, da ga je del v sveto olje — Samarijan. Pobil se je ves po glavi, rebrih, zlomil si nogo, s ktere so zrezali mu škornje, in brez zavednosti trpi grozne bolečine. Ako tudi okreva, kar je zelo dvomljivo, ostane pohabljen in v svarilo vsem, kteri o Gospodovih dnevih sprehajajo se po gorah in ob jezerih tolikrat brez službe božje, celo brez sv. maše! — Tudi nekega ljubljanskega naravoslovca profesorja W. je neki te dni na Triglavu kmetiški spremljatelj le še za škric vjel, da ni šel v prepad, iz kterega bi ne bil mogel nikdar več v šolo, temuč moral bi bil koj pred božji stol sam k — maturi — na veke osodnji.
'Ma Gorenjskega 12. avg. (Pitanje o sedanjem šo lstvu.) Doslej smo konec leta dobivali iz Ljubljane o šolah izvčstja, sporočila, programe ali periohe, da smo vedeli nekoliko, kako napredujejo ali nazadujejo šole same in v njih učenci in učenke slovenske. Taka očitna spričevala so občinstvu potrebna in šolam koristna. Kdor ima šolo, ima prihodnost, pravijo, in toraj mora tudi Slovencem vsem mar biti, kaka se jim obeta prihodnost. Po le pisanih šolskih svedoČbah ali sporočilih izvedo to o posameznih le spet posamezni, ki plačujejo za šole, in šolam je dolžnost, da se sproti pokažejo in opravičijo ne le staršem in oskrbnikom njihovih učencev, temuč sploh vsem. Letos pa smo dobili na deželo doslej sporočilo o gimnaziji in o realki ljubljanski; kje pa je izvestje učiteljske izobraževalnice moške in ženske vodnice in obeh mestnih ljudskih šol, šole dekliške itd.? — Zakaj nam te pridržujete? Ali jih celo na svetlo ni in nebo? Počil je neki glas, da vsako tretje leto? Zakaj spet to? Čemu prikriva tolikanj hvaljena nova šola svojo izvrstnost pred svetom? Nikar pod mernik, le na svečnik z lučjo. Ali se strašite prevelikih stroškov? Saj ste bogati, in saj jih lahko prodate in sproti pobotate, ali pa dajte nam vsaj nekdanje male periohe „s kolmi in rožtni". Pa saj se nekdaj preglasni gospodje na pr. Linhart, Gariboldi, Sima, llaktelj itd. niste že izpraznili svoje modrosti, saj niste že zbobnali svoje vednosti? Nekako sumljivo je to, in ker vam mora mar biti javno mnenje, treba je, da se ta reč občinstvu pojasni in opraviči. Kaj pravi k temu „Slovenec"? —
Od desnega brega Noče, 12.
avgusta. B. M. (Bližamo se porazumu; upor v Ercegovini; nova zgodovinska knjiga.) —
Kakor se razvidi iz 32. št. „Glasa", je tedaj nada, da pridemo kmalo do porazuma. Da bi le do te za vspešno delovanje neobhodno potrebne sloge prišli, predno nam bode zadonela na ušesa osodepolna beseda: prepozno! Je li narod, že tako tujčevim koristim služeč, razkosan, v tem žalostnem času 31etnega razpora kak korak k boljšemu storil? V marsikterem oziru smo šli rakovo pot, v šolah, v uradih se ptujščina še bolj košati, kakor poprej. Ko sem nedavno popraševal v G. po slovenskih (pač nedolžnih) listnicah, je nekdo rekel: „Das slo-venische ist bereits aus der Mode gekommen!" — Na kaki podlagi pa se neki ima zidati prihodnji porazum? Iz „Glasa" je razvidno, da blezo na podlagi „status quo", kakor je to bivalo pred razporom do konca 1872 1. Vsaj toliko so slovenski liberalci spoznali, da ,,vera je podlaga morale" in naj se „spoštuje" versko prepričanje katoliških Slovencev, in da ni treba (?) za njo javno, razun v cerkvi, kjer ima dovolj (?!) prostora, propagande delati! To bi bilo Še precej (?) prav; kaj pa, ako bo prišlo do volitev, do verskih zadev, ki se tudi v zbornicah pretresujejo, ko bo treba v listu in društvu barvo pokazati? Ako bi bilo dovolj vero le v cerkvi gojiti in varovati, in je ne javnosti, kedar potreba nanaša, kazati, kakor uči katekizem, zakaj bi se na enak način tudi narodnost ne gojila? To je, dovolj bi bilo, da se kažemo Slovence le v čitalnicah in enakih družbah; kedar se je pa treba zvunaj njih v življenji kot take pokazati, ni tega ravno treba, kakor tudi tabori kot javna zbirališča so nepotrebni itd.; kaj bi k taki logiki naši Mladoslovenci rekli? Da bi iz take moke in logike stalna sloga nastala, je jako dvomljivo Hvalevredno in skoraj občudovati pa je, da so oboževalci očeta goriških čitalnic, tega „naj svetejšega(!!!) moža" (dr. L.) slednjič vendar-le spoznali, da so dosihmal nespametno ravnal spodrivaje v svojem časopisu vero, to padlago prave morale, s škandaloznimi izrazi in članki Spoznavati samega sebe, to je pač najtežj opravilo pri vsih ljudeh, posebno pa pri naših mladičih, kterih oči iu čuti je sama narod nost le preveč očarala. Sicer je pa to za zdaj dovolj in naj se le po tem narejenem tiru na preduje, nekoliko zatajevanja samega sebe je treba in prišlo se bo že polagoma naprej do cilja — da le brez izdajstva načel — po kte rem obe stranki hrepenite. Dal Bog in sreča junaška, da ne ostanemo le na pol poti do porazuma! Ako pridemo do zaželjene sloge vsaj do konec leta, potem bosta boje nehala oba časopisa in v znamenje sklenjene sloge svetujejo nekteri, naj se da ime prihodnjemu listu: „Glas od Soče!" Tudi prav!
„Glas" je tudi v svojih poslednjih številkah velike simpatije do ubogih Ercegovincev izrazil. Dobro bi bilo, naj odpre tim slovanskim trpinom svoje predale, da jim denarno pomagamo, (kdo sme meje staviti krščanski radodarnosti in ljubezni, posebno do svojjh trpečih bratov Slovanov in kristijanov? kajti s samimi simpatijami jim je toliko pomagano, kot da bi niti teli ue imeli.) Bratje! ljubimo svoje slovanske brate ne le z besedo, ampak z dejanjem ! lies je tam posebno v Bosni mnogo poturčenih Slovanov (blizo 800.000), pa tudi ti niso po vsem turškega in Mahomedovega mišljenja. Ko je 1848. 1. slavni ban Josip Jclačič grof Bužimski svoje graničare klical na boj zoper ohole Madjare, se je dogodilo, da je bivalo tudi nekaj takih poturčencev kakor prostovoljcev v njegovi armadi. Pokojni slavui ban je celo enemu teh poturčencev podelil zarad hrabrosti srebrno svetinjo I. reda;
temu je bilo ime Ilasan Alič iz Belgrada. O iriliki podelenja te svetinje je opazil ban, da se zelo raduje, ko ima tudi hrabrega Turka v svoji armadi. (Ta je bil v četi srbskih prostovoljcev pod generalom Kničaniuom.) Svoje dni mi je pravil neki duhovnik, ki je 1. 1848 — 49 granici na meji turško-hrvaški bival, da že tedaj so ne le kristijani, ampak tudi Turki želeli priti pod Avstrijo; a ko ta poslednjim reče, da bode to težavno, ker so poturčeni, mu je neki Turek odgovoril: naši pradedi so oili kristijani ter so bili le šiloma poturčeni; to težavo lehko in radi odpravimo s tem, da zopet krst sprejmemo! — Tako mi je pravil vrli hrvaški duhovnik in profesor Ign. Katkič sedaj župnik blizo Belovara, kteremu je isti Turek tak odgovor dal. Zdaj tedaj bratje, ,činom kažimo, da smo Slavjani!"
Koncem t. m. bo prišla na svitlo že po ,Glasu" naznanjena zelo zanimiva zgodovinska knjižica: „Vojska med Francozi in Nemci leta 1870—71", v K. Majlingovi tiskarni. Stala bo (brez poštnine), kdor si jo naroči pri pisatelju do 20. (ali tudi do 30.) avgusta le 40 kr. Naročnina naj se pa pošilja pod naslovom: Marka Vales, vikar v Štverjanu. (P. Gorica—Kviško). V bukvarnici K. Majlinga bo pa potem stala 50 kr. Obsegala bo blizo 100 strani v veliki osinerki. V predgovoru pravi pisatelj, da se jc zarad tega lotil spisovanja te zgodovine, ker se ni hotel noben drug gauiti in da bi Slo venci v tako važnem dogodku ne ostali v temi Gotovo ne bo nobenemu žal, ako si za te male novčiče tako važno pa ceno knjižico naroči Jezik je pravilen in gladek, zgodovina je lastni Studium po zanesljivih virih, sem ter tje ozirom na slovansko stališče in mišljenje. Naj se tedaj brž naroči, kdor meni, ker izstisov je primerno malo natisnjenih, toliko, da se bodo malo več kot tiskarski stroški pisatelju izpla čali, ako se vsi iztisi prodajo. —
(PosveSevanje novih maŠnikov) bo 7., 9. in 11. septembra.
(Civilni zakon), ki ga je bil pred dvema etoma v Šiški sklenil nek kovač s svakinjo svojo, n ki je bil edini na Kranjskem, je že poravnam Pred 14 dnevi sta namreč po kapitelskem vikarijati pri nunciju prosila oproščenja zadrž-tov zakonskih, v nedeljo sta bila enkrat za trikrat oklicana in včeraj poročena.
(Bronast nož) so našli v četrtek na močvirju, kjer preiskujejo stavbe na koleh, kar je jasen dokaz, da te stavbe niso tako stare, ka-jor se je sprva sodilo.
Domače novice.
V Ljubljaui, 17. avgusta.
(Pojasnenje.) Od več strani sem slišal ustmene pa tudi dobil pismene glasove, ki se čudijo, zakaj je „Slovenec" preklical vse, kar je nekdaj pisal o poštnem komisarji g. Tudi predzadnji ,,Tagblatt" se posmehuje za rad taga vredništvu „Slov.", češ, da se je tem preklicom ognilo tiskovni pravdi, s kter se je prej list bahal rekoč, da se je ne boji ker ima dokaze za resničnost tega, kar je pisal Ker vse to leti na vredništvo, za ktero sem zdaj jaz odgovoren, sem prisiljen, tu objaviti da jaz za svojo osebo nisem imel nič opraviti s tožbo, ker sem še le pozneje prevzel vred ništvo, zato bi se tudi z gosp. K. nikakor po gajal ne bil iu se tudi nisem. Moja navada ni bati se pravične sodnije, tudi bi se ne vstrašil nobene pravde, ker sem jih že dosti imel tudi v prihodnje ue bo brez njih. Preklic predzadnjem listu gre na račun prejšujeg vreduištva, jaz nimam pri njem nič opraviti To pojasnenje vsem tistim, ki so me zarad preklica pismeuo ali ustmeno interpelirali.
Jak. Alešovec.
(Mil. gosp. knezu in škofu dr. PagaSarju so se 15. t. m. poklonili višji častniki vojaški (Cesarjev rojstni dan) se bode jutri ob hajal v stolni cerkvi s slovesno sv. mašo, ktero bodo ob desetih peli kapitelski vikar stolni dekan in fajmošter Jožef Zupan; vojake bode pa pri vgodnem vremenu v zvezdi in za reserviste pri sv. Petru slovesna služba božja.
Razne reči.
—	Zlata Praga je bila v soboto večer sijajno razsvitljena kardinalu Schwarzenbergu na čast, ki je včeraj obhajal 25letnico, odkar je bil imenovan za nadškofa praškega, ne za kardinala, kakor je po pomoti stalo v zadnjem listu, kajti Schwarzenberg je bil kardinal postal že 24. januarija 1. 1842.
—	Nov. vel. oltar so v Semiču8. t.m. blagoslovili. Izdelal ga je metliški podobar Jernej Jereb. (Daljnega dopisa o tej reči zarad pomanjkanja prostora nismo mogli objaviti.
Vred.)
—	Hudodelstvo. Iz Iga se nam poroča, da je v nedeljo 8. t. m. ob %9 ure zvečer neki fant iz jeze, da ni bil povabljen k neki skupni pijači, drugemu fantu v krčmi nož zabodel v prsa ravno pod srcem. Rana je silno huda, ker je bil nož menda še nakrenil na stran, pa ranjenec še ni umrl. Koliko hudodelstev se je pri nesrečnem popivanju že zgodilo, in vendar se krčme čedalje bolj množe.
—	Ogenj. Iz Trebnja 15. avg. se nam piše: V soboto ob poli sedmih zvečer zapoje zvon farne cerkve s tužnim glasom oznanujoč, da v bližnjici gori. V 3 četrti ure oddaljeni vasi Hudeje pričelo je goreti v hiši J. Šepica. Njemu iu dvema gospodarjema pogorelo je vse poslopje razun kozolca in hleva, vsa mrva in žito, ostalo je le golo zidovje. Skoda je velika, zavarovan bil je le eden. Kdaj se bodo naši ljude zmodrili in svoje imetje zavarovali! Hitri pomoči domačih in sosednih vaščanov, posebno mirniškemu in trebanjskemu županu, ki sta bila z gasilnicama na pogoriše prihitela, se moramo zahvaliti, da ni vsa vas pogorela.
—	Ogenj. Iz Središča se nam piše: Spet smo 14. t. m. zjutraj imeli ogenj v Središču. Zgorela je hiša z gospodarskim poslopjem mesarju Jaklnu, ko si je bil malo poprej hleve postavil in pokril. K sreči je bil zavarovan.
—	Mali Prirodopis s podobami za narodne ali ljudske šole in za prvi poduk ua višjih dekliških šolah, imenuje se knjižica, ktero je nemški spisal prof. dr. Evgen Neto-liczka, poslovenil pa marljivi g. Ivan Lapajne nadučitelj ljutomerski. Z mnogimi lepimi podobami okinčana knjižica šteje 119 strani in je razdeljena v tri dele. Prvi obsega Živalstvo, drugi Rastlinstvo, tretji pa Rudninstvo. Pisava je prav'umevna, tisk razločen, papir ličen in močen. Tisk in založba jc Buschaka iu Irrgauga v Brnu.
—	„Akadcm ija krščanska" se snuje v Pragi. Začasni odbor se ravno zdaj obrača v daljšem pozivu (gl. Čeh, č. ISO.) do vseh ljubiteljev krščanske vede in umeteljnosti. „Veda je ostrupljena pogostoma — tako toži ondi — z brezbožno filozofijo in v umeteljnosti se le preželo šopiri prosti vkus žaleči nravni Čut. Tudi godba cerkvena je skažeua s posvetuja-štvom iu spomini krščanske starodavuosti se še vedno puščajo v nemar." Zato naj se vsta-
novi -akademija in sicer na dan vnebovzetja Marijinega na večji oslavo 25letnice nadško-f\)ve; njen namen bode „gojiti vede in ume-jteljuosti v duhu krščanskem, skrbeti za zbolj-Sanje in povzdigo cerkvene godbe in za ohra-;nenje cerkvenih starožitnosti."
— Duhovske sprmembe v Lava nt. •škofiji. Za namestnika sta postavljena čč. gg.: J. Ilostaher v Polenšaku in M. Stašek v Čre-šnovcah. — Prestavljena sta gg. kaplana: M. Meško v Vuzenico 1. in M. Napast v Ljutomer II. — Na novo vmesten je č. g. J. Muha za kaplana v Galiciji. — Umrla sta čč. gg. J. Stuhec, župnik v Polenšaku, star 64 let, in J. Turkuš, župnik v Črešnovcah, star 45 let.
„Tagblattova" pravda.
Vox populi vox Dei.
(Konec).
Dr. Moše, zastopnik g. Kreča, nadaljuje svoj govor blizo tako-le:
Glede prvega natolcevanja, da je g. Kreč v krojaški ulici razsajal, je dokaz spodletel, ker ravno tiste priče, ki so blizo njega bile, o tem nič ne vedo; le druge, ki so bile daleč proč in morda g. Kreča še poznale niso, trdijo to, kar je „Tagblatt" pisal. Toraj je vse to krivo natolcevanje. Ravno tako sijajno je spodletel dokaz surovosti v Bledu. Edina priča, dr. Keesbacher, tega ni videl, slišal je le od oseb, kterih ne pozna, in ki so vse zopet od drugih slišale. Kak dokaz je to? Tudi tretje natolcevanje, da g. Kreč nima potrebnih skušenj, je spodletel, kakor kažejo spričala njegova. Tedaj je jasno, daje g. Kreč obrekovan, zasramovan in občutljivo žaljen na časti, ker ne eno y „Tagblattu" trjenih dejanj ni dokazano.
Krivda zadeva odgovornega vrednika Fr. Spitalerja. On je z nekako ponosnotjo priznal, da je članke pred tiskom bral, če jih tudi sam ni pisal. Opravičil ni zasramovanja, ne dokazal obrekovanja, tedaj porotniki, glede na prisego svojo, ne bodo mogli drugače, ko obsoditi ga, kajti če bi ga nekrivega spoznal, potem bi bil obsojen g. Kreč, čast njegova bila bi vničena. Kdor je pa zgubil čast, zgubil je vse. — Zato prosi porotnike, da naj obsodijo zatoženca ter tako rešijo oskrunjeno čast g. Kreča.
Ta govor, vtrjen po zavesti pravične reči, je vidno ginil porotnike. Osupnil pa jih je zatoženec Fr. Spitaler, ki je s pobešenimi očmi in slabo zavestjo ogibaje se reči vdrihal po slovenski stranki in njenih časnikih, zahteval neomenjeno svobodo za liberalno časnikarstvo. Že začetek njegovega besedovanja je bil raz-žaljiv za porotnike. Rekel je namreč: Moji sodniki danes niso moje stranke niti mojega stanu. — Potem je zvlekel vse na dan, kar je po različnih „Tagblattih" se metalo slovenski stranki v obraz in končal z jako predrznim izrekom: „Če mene obsodite, potem ne bo hotel noben značajen človek več biti yrednik Jiberalnemu listu 1"
Besede tega človeka, za ves narod in našo stranko razžaijive, so vidno v nevoljo spravile vse porotnike, zagovornik toženca dr. Suppan jih je pa dolgočasil z jako čudnimi izpeljavami, izmed kterih jih le par navedeno. Tako n. pr. se njemu „roher Gesell" zdi toliko, ko „roher Edelstein," tedaj nikakor razžaljenje. Krečeve besede: „Povejte jim po domače, pa bodo šli", — so mu hujska k uporu, ker je njih pomen prav za prav ta-le: „Dokler vam po domače ne povedo, ne hodite proč." To pa
je hujskanje zoper ukaz policijske oblasti. Sploh on ne najde v nobenem članku nič razžaljivega za g. Kreča, če bi pa kaj bilo, saj je po pričah dokazano. Tako plete dr. Suppan dalje, videti je, da sam čuti, da brani zgubljeno reč. Vendar pričakuje od porotnikov, da bodo zatoženca oprostili.
Gosp. dr. Moše odgovarja najprej Spita-lerju, ki se je le po političnem polji sprehajal. Skrbno sem se ogibal političnega in narodnega polja — pravi — ali zdaj moram iti za zatožencem, da ga tudi na tem polji zavrnem. Spitaler se pritoži, da ima liberalno nemško časnikarstvo premalo svobode; ne premalo — preveč je ima; to že ni več „Pressfreiheit" tiskovna svoboda, ampak „Pressfrechheit" (nesramnost, predrznost), kar „Tagblatt" tu uganja.
—	Ni res, da bi bili Slovenci nasprotniki požarne brambe, kar je zatoženec trdil; saj je „Južni Sokol" leta 18G9 prosil, da bi se mu dovolilo osnovati to brambo, pa mu ni bilo dovoljeno. — Pri tem slučaji nima niti narodnost niti politika nič opraviti, tu gre le za razžaljeno čast posameznega človeka, naj že bo ktere-koli narodnosti. — Dr. Suppanu nasproti ostane pri tem, da zatoženec ni dokazal ničesar, česar je „Tagblatt" g. Kreča dolžil; to bodo gotovo spoznali tudi porotniki in sodili po svoji vesti in prisegi.
Dr. Suppan odgovarja še nekoliko, potem pa predsednik izreče, da je obravnavanje končano, in začne podajati posnem vse obravnave. Ta posnem pa je bil tak, da se je sploh govorilo, da, ko bi bil Spitaler si zaklenil usta, svojega zagovornika dr. Suppana pa za ta dan kam drugam poslal, bi bil morda bolje opravil; gosp. Ileinricher bi gotovo bil dober za-tožencu, da bi bil sedel na dr. Suppanovem, ne pa na predsednikovem stolu, bil bi si zaslužil vso pohvalo.
Ko je predsednik končal, so šli porotniki v svojo sobo posvetovat se. Čez dobro uro pridejo nazaj iu njihov načelnik gosp. Andrej Debevec, posestnik iz Trnovega pri Ljubljani, naznani razsodbo, po kteri je zatoženec Spitaler kriv glede vseh vprašanj; na drugi strani pa izrekö porotniki, da ni dokazal tega, česar je dolžil gosp. Kreča. Med poslušalci, kterih je bilo mnogo v dvorani, je ta pravična razsodba vzbudila splošno zadovoljnost, to tem bolj, ker je bilo 11 giasov za gosp. Kreča in le eden za Spitalerja.
Na to gre še sodnija za uro časa v stransko sobo se nekaj pomenkovat; ko pride nazaj, se naznani razsodba porotnikov še zato-žencu. Zastopnik tožnika g. dr. Moše zahteva na podlagi izreka porotnikov, da se zatoženec kaznuje po dotičnih paragrafih postave, dr. Suppan prosi sodnijo mile sodbe in našteje več olajševalnih vzrokov, med njimi tudi „ne-omadeževano prejšnje življenje zatoženčevo." (Ironična veselost med poslušalci).
Tri četrti po polnoči je obravnava pri kraji, predsednik pravi, da se bo razsodba sodnije drugi dan ob petih popoldne naznanila. (Mi smo jo že priobčili.)
S poročilom o obravnavi smo pri kraji, vendar naj nam bo dovoljno pridjati nekoliko lastnih opazek.
Obravnava se je vršila strogo vnemškem jeziku, dasiravno je — izvzemši morda enega
—	porotnikom slovenščina bolj gladka, bolj razumljiva. Gospod Kreč je zato tudi hotel pričeti odgovarjanje v slovenskem jeziku, a komaj mu je ušla prva sovenska beseda iz ust, že jo je vjel predsednik in trdil, da vsak porotnik mora (?) nemški znati. Na to se je pa brž pri zastopniku zatoženca oglasil porotnik
J. Golob iz Stražišča pri Kranji, rekoč da on ne ume nemški. Predsednik si je pomagal s tem, da je rekel mu odstopiti in posadil na njegovo mesto porotnika, ki je bil odločen, da vstopi, če treba, na mesto kacega druzega. Dasiravno je bila obravnava o nemškem članku, vendar porotnikom pri nas tuja nemščina ne more tako gladka biti, ko jim je materni jezik. Tudi se je pri obravnavah o slovenskih časnikih, ko je bil dr. Lušin deželne sodnije predsednik, vsak članek podal porotnikom v nemškem, če tudi slabem prevodu, in predsednik je bolj važne reči podajal v obeh jezikih. Da g. Ileinricher tega ni storil, temu je gotovo edini vzrok njegovo slabo znanje slovenščine, kajti druzega ali celo hudobnega namena pri tem mu ne moremo podtikati. Na vsak način pa bi bila morala vprašanja do porotnikov biti stavljena v obeh jezikih, ker že postava veleva, da morajo biti vprašanja jasna in vsakemu porotniku lahko razumljiva. Kako pa bodo porotniki, sklicani z vse dežele, lahko razumeli nemščino, posebno če je tako slaba in čudna, kakoršna se po avstrijskih uradnih pisarnah sploh nahaja!
Druzih svjih opazek pri tej obravnavi si ne upamo objaviti, ker nam ne more nikakor znano biti, kje so meje za našo tiskovno svobodo. Le to še ponavljamo, da je razsodba enajsterih mož poštenjakov zbudila splošno zadovoljnost po vsi deželi in da le tisti -mali peščici ni bila všeč, ki hoče pravico le za-se, a drugim je ne privošči. Zato je, kakor smo že rekli, eno in isto, kaka kazen zadene obtoženca, majhna ali velika; zadosteno je občnemu mnenju in pravičnemu čutju, če bi tudi najviša sodnija vso razsodbo ovrgla. Ljudstvo je sodilo, ta sodba velja za nas, če se prav po c. k. uradnijah spremeni. „Tagblatt" z vso stranko je obsojen in bo obsojen, če tudi bo vrednik oproščen vse kazni. V naših očeh je že kaznovan s tem, da je obsojen in te kazni mu ne more nihče znižati niti ga oprostiti od nje. —
Početje nemčurske stranke je sojeno in — obsojeno po isti pravici, ktera biva v srcu vsakega poštenjaka, po tistem blagem čutji, ktero je v srce človeško položil stvarnik sami
Eksekutivne dražbe.
19.	avg. 3. Mart. Logar-jevo iz Grahovega (1312 gl.) v Planini. — 3. Marije Belan-ove iz Vrha (415 gl.). — 2. Jan. in Helene Zadnik-ovo iz Trave (485 gl.), oba v Kočevji.
20.	avg. 3. Fr. Stradiot-ovo iz Neverk (1550 gl.). — 3. Jože Likon-ovo iz Gornje Košane (550 gl.). — 3. T. Lukežič-evo iz Gornje Košane (2075 gl.). — 3. J. Srebot-ovo iz Gornje Košane (993 gl.), vse v Postojni. — 3. Jan. Nemanič-evo iz Želebeja (2115 gl.) v Metliki. — 3. M. Černetie-evo iz Bojanje vasi (1860 gl.) v Metliki. — 2. Štef. Bajc-evo iz Podkraja (450 gl.). — 2. Tone Tratnik-ovo iz Ipave (300 gl.), obč v Ipavi. — 2. Jan. Korožie-evo iz Lepoe (2053 gl.) v Ra-doljci. —
21.	avg. 3. Martin Turšič-evo iz Lag (2375 gl.) na Vrhniki. — 3. Fr. Murnik-ovo 7286 gl.) na Brdu. — 3. Jurij Radaš-evo iz Radoša (1520 gl.) v Metliki. — 3 Jože Rabičevo iz Bruhane vasi (3013 gl.) v Laščah. — 2. Jan. Vodnik-ovo iz Dola (1870 gl.) na Brdu. — 1. T. Matjažič-evo iz Tomelj (2130 gl.) v Senožečah. —
Na Štajarskem.
19. avg. Tanšek v Vodicah, 1036 gl. — Horvat v Stoglicah, 1300 gl-v— 20. avg. Kro-žel v Stoprcah 1800 gl. — Šatner pri sv. Jakobu 250 gl. (2.)
Trlcfsrnllčnc denarne eene 16. avgustn.
Papirna renta 70.85 — Srebrna r-nta 74 15 — 18601etno državno posojilo 112.70 — Bankine akcije 931 — Kreditni akcije 216.80 — London 111.60 — Srebro 101.15.— Ces. kr. cekini 5.26. — 20Napoleon 8.9 1.