PRED POMLADJO.
                Imeli smo možica:                       In skoro bo pogreb njegov.
               debela njega lica,                        Trobentice in zvončki
                 iz oglja nos                                 v slovo mu zazvonijo,
in plašč snežen,                          marjetice in Jurjev cvet
brez rokavic in bos                     v zemlio ga spravijo —  —                   je na dvorišču stal.
                                                                  Možic,  možic,
                In žarek solnčni prismejal           brez rokavic
                se mu je prav v obraz —          pa se je zbal — —!
               in mož se je zajokal.
                Vsak dan odslej je manjši           Oj, danes ni ga nič več tam,
                in venomer je tanjši,                   kjer je še včeraj revež
                da kmalu ga ne bo že kaj . . .     ponižno v solzah stal.
                                                                                                       Gnjevoš.
Poljaki v pfognanstvu-