Žalec, i. 12.195? — Leto XII., št. 11-12
Hmeljar izhaja mesečno — Urejuje in odgovarja uredniški odbor — Odgovorni urednik Jaka Slokan — Tiska Celjska tiskarna — Številka 50 din — Za hmeljarje brezplačno — Poštnina plačana v gotovini
proizvajalna poslovna zveza v Žalcu
S postavljanjem novih žičnic so hmeljarji že začeli s sezono leta 1958. (Posnetek z hmeljišča posestva Laikova vas.)
VSEBINA:
Ob dveh zgodovinskih mejnikih........................2
Kje in kako prezimuje rdeči pajek? — dr. B. Stary
(prevod: E. Gaberšek).............................3
Hmeljevke ali žičnice? — ing. Tone Wagner ....	4
Uredimo sadovnjake in očistimo sadno drevje! —
Janko Cvikl.......................................6
Prispevek k žveplanju hmelja — ing. Janko Petriček 7
Svetovno priznanje savinjskemu goldingu..............11
Odločiti se je treba takoj — Ivan Kronovšek ....	12
»Vodna skupnost« pridobiva nove hmeljske površine
— ing. Srečko Cvahte.............................14
Koristi urejenega vodnega gospodarstva —
ing. Srečko Cvahte...............................14
Strojna služba je odvisna od dobrega kadra —
Karel Kač........................................22
Na pragu pospešene mehanizacije v Savinjski dolini —
Igo Tratnik......................................20
Agroservis Šempeter bo obrat KPPZ Žalec —
Karel Kač........................................22
O delu žena-zadružnic v prihodnosti — ing. Fani Jugovič 23 Živinorejci so razstavljali v Kapli in Šempetru —
ing. Stane Marovt................................24
Nekaj misli o živinoreji pred novim letom —
ing. Dolfe Cizej.................................25
Obvestilo bralcem in naročnikom »Hmeljarja« ... 26 O regulaciji Godomlje in ureditvi ložniške ceste —
Ernest Šušteršič................................27
Kako so savinjski hmeljarji predajali svoj letošnji
pridelek — Jaka Slokan............................28
Priprava za izdelovanje kavljev.......................31
Knjiga je tvoj učitelj — Seznam knjig založbe
»Kmečka knjiga«...................................32
Zadružno posestvo Latkova vas — Jaka Slokan ... 33 Poročila s svetovnih hmeljskih tržišč — prevod: D.
Premšak, B. Sadovnik, E. Gaberšek in J. S. . . . 35 Zdravilstvo in pivo — Kulinarično popotovanje piva 36
Dobro zrno je vzklilo — ing. Stane Marovt.............37
Iz zgodovine hmeljarstva — dr. B. Lužek (prevod: E.
Gaberšek).........................................38
Urednikov epilog......................................39
PRILOGA: BILTEN, št. 4
Osnutek rajonizacije kmetijske blagovne proizvodnje
v okraju Celje......................................1
Okvirna rajonizacija sadjarstva in vinogradništva v
okraju Celje — ing. Dragan Honzak...................3
Hmeljarski inštitut Zateč, ČSR — prevod: A. Sepec .	4
Ob dveh zgodovinskih mejnikih
Nemara je sleherna minuta, ko človeštvo nekaj ustvarja, prispevek zgodovini? Vendar, čim širši je nek zgodovinski dogodek in kolikor globlje so njegove posledice, toliko večji je in pomembnejši! Zgodovina je pravzaprav življenje samo.
Velika Oktobrska revolucija, ki smo njeno 40. obletnico nedavno praznovali, pa je v svetovni zgodovini tako velik mejnik, da ne le odpira povsem novo poglavje, ampak se zrcali v življenju domala vsega človeštva. Ameriški pisatelj John Reed, ki je bil sam priča oktobrskim dogodkom leta 191? v Rusiji in ki jih je opisal v knjigi »Deset dni, ki so pretresli svet«, je že v naslovu svojega dela nazorno povedal vso veličino Velikega oktobra za svetovno zgodovino.
Že bežna primerjava Oktobrske revolucije z dogodki, ki so kdajkoli v preteklosti spreminjali politični, narodnostni, verski in gospodarski zemljevid sveta, prepričuje slehernega, da je Veliki oktober zazvenel med vsemi dogodki najmogočneje. Zakaj? Odmev teh dogodkov je zanetil iskro pri najširših plasteh človeštva — pri delavcih in kmetih!
Posledice Oktobrske revolucije se odražajo po vsej širni zemeljski obli v različnih oblikah. Ponekod bolj, drugje manj, toda povsod so se spone, ki so doslej vezale delovne ljudi, zrahljale. Kjerkoli prej razreda proletarcev in delovnih kmetov sploh niso priznali, so po oktobru 191? to morali storiti. Ideja novih, pravičnejših odnosov je zmagoslavno oživela. Socializem je postal cilj delovnim množicam po vsem svetu.
Razumljivo, da je socialistični razvoj pri različnih narodih, v različnih obdobjih in pogojih, tudi različno uspeval. Med veličastnimi zmagami so tudi trenutne krize.
Toda ne glede na posebnosti, ki so njih povzročitelji v zgodovini socialističnega razvoja dobro ali slabo zapisani, ideja socializma v svetu zmaguje, si krči pot z novimi, pestrejšimi in uspešnejšimi oblikami. Dobra tretjina človeštva si je v zadnjih štiridesetih letih priborila oblast delovnih množic, v preostalih državah pa so delavska gibanja sila, ki z njo mora sleherna, še tako upirajoča se vladujoča glava, računati.
Jugoslovanski narodi so si priborili in izoblikovali svojo ljudsko državo med krvavo a zmagovito
narodnoosvobodilno borbo. Pred 14. leti so v Jajcu v Bosni udarili granitne temelje novi Jugoslaviji. Antifašistični svet narodne osvoboditve Jugoslavije, edini in resnični predstavnik borečega se ljudstva, je takrat proglasil Jugoslavijo za republiko na popolnoma novih, socialističnih temeljih!
29.	nov. je zgodovinski mejnik! 29. novembra 1943 so jugoslovanski narodi smelo krenili na novo pot. Že doslej so zapisali zmago za zmago: rešili so nacionalno vprašanje, oblast izročili delovnim ljudem in zemljo vrnili tistim, ki jo dejansko obdelujejo; prej polkolonilna država je prerasla v gospodarsko močno državo, že v prvem desetletju se je industrijsko močno razvila. Jugoslavija gradi novo socialistično družbo samostojno in neodvisno. V zunanjepolitičnem življenju se je uvrstila med vodilne v svetu. Samozavestno lahko trdimo, da si je 29. november že zagotovil velik ugled v zgodovini človeštva. Zakaj? Prav zaradi tega, ker je Jugoslavija s svojim primerom pokazala, da so tudi mali narodi sposobni živeti svobodno, neodvisno in v napredek usmerjeno življenje. Tudi mala država, če je moralno čvrsta, lahko vpliva na zgodovino človeštva, ne da bi pri tem potrebovala osvajalne vojne ali sloves velesile.
Tudi naš kmečki človek se je ob teh dveh nedavnih praznikih priključil svečanemu razpoloženju vseh naših narodov in delovnih množic sveta. Naš kmet, posebno pa savinjski hmeljar, prav dobro ve, da je neogibna čvrsta skupnost, če želi uspeti posameznik! Savinjski hmeljar je priznan delavec in prav zaradi tega je njegova bodočnost v naši svobodni domovini toliko jasnejša. Izkušnje preteklosti, daljne in bližnje, so ga naučile misliti, bolje gospodariti. Naprednost savinjskega kmeta ni morda posledica njegove sodobnejše, zavidno mehanizirane proizvodnje, ne — prav narobe! Zavoljo tega upravičeno pričakujemo, da bodo naši hmeljarji še hitreje napredovali, ker bodo s pridom izkoristili vse možnosti, ki jih jim nudijo kmetijske zadruge, Kmetijska proizvajalna poslovna zveza in Inštitut za hmeljarstvo. Še večji pridelki in čvrstejša medsebojna povezanost v okviru zadrug bo najbolj koristna praznična dejavnost ob obeh nedavnih svečanostih na velike zgodovinske dni 25. oktober 191? in 29. november 1943!
»UPOR« — detajl osnutka za večji spomenik NOB, delo akademskega kiparja Boža Pengova iz Ljubljane.
NAJ ŽIVITA 25. OKTOBER 1917 IN 29. NOVEMBER 1943!
Dr. B. Stary (prevod: Edo Gaberšek):
Kje in kako prezimuje rdeči pajek?
UVODNA PRIPOMBA
Naši znanstveniki za tokrat zavoljo prezaposlenosti z drugimi opravki niso utegnili prispevati nobenega originalnega sestavka. Da pa bi kljub temu »Hmeljar« objavil tudi v sedanji številki časovno potrebne strokovne članke, sem bil primoran naprositi tov. E. Gabrška, kandidata ekonomskih ved iz Celja, da mi prevede gornji sestavek iz češkega strokovnega glasila »Chmelafstvi«. Po pregledu prevoda izjavljajo naši zadevni znanstveniki, da se znanstveni izsledki glede prezimovanja rdečega pajka pri nas in drugod po svetu ne ujemajo povsem z izsledki čeških znanstvenikov, zaradi česar bomo ustrezne znanstvene pripombe naših hmeljarskih izvedencev objavili v prihodnjih številkah »Hmeljarja«. Za proučitev je namreč neogibno potreben daljši in temeljitejši študij. Članek priznanega češkeaa znanstvenika dr. B. Sta-ryja: »Kje in kako prizimuje rdeči pajek?-« pa bo slovenskim hmeljarjem po upoštevanju naših pogojev vendarle tudi — po mojem globokem prepričanju — marsikaj novega in koristnega povedal.
Urednik »Hmeljarja«
O tem, kje in kako prezimuje rdeči pajek (Epi-tetranicus althaeae v. Hanst.-urticae Koch.), je bilo že mnogo pisanja in govorjenja. V zelenjavnih podjetjih (kjer je rdeči pajek nevaren škodljivčc kumar in fižola, ki jih goje v gnojnih in toplih gredah) so prepričani, da prezimuje v lesenih okvirih starih oken gnojnih gred, v deskah in na drugih suhih mestih toplih gred. Hmeljarji pa mislijo, da prezimuje rdeči pajek v razpokah nosilnih stebrov in v zemlji. Toda hmeljarji, ki so takoj po obiranju pospravili hmeljino in so spomladi namazali stebre s karbolinejem za sadno drevje, so se kaj kmalu prepričali o nasprotnem, ko se jim je rdeči pajek kaj kmalu ponovno pojavil na hmeljniku, mogoče še v večji množini kot poprej.
Tri leta (od obiranja hmelja do začetka zime in od začetka pomladi do razcveta hmelja) sem se posvetil natančnemu študiju vprašanja, kje in kako prezimuje rdeči pajek. To ni bilo lahko delo. Pogosto je bilo treba v enem samem večeru pregledati več desetin vzorcev, ki so jih pripeljali, ker ni bilo mogoče odložiti pregleda na kasneje. Za študij in pregled vzorcev sem izbral štiri hmeljišča iz višjih leg v Po-chvalové in v Kroučove, dve hmeljišči v Knšževsi in eno v Dušnikach pri Kralupu. S prvimi opazovanji sem začel že pri kontroli škropljenja in obiranja v 1. 1954. Takrat sem usmeril svojo pozornost predvsem na hmeljino, ki je ostala na zemlji po obiranju in kasneje na štrclje hmeljeve trte po rezi in odstranjenju hmeljine. Po obiranju se je rdeči pajek zadrževal na hmeljevem listju, dokler je bilo zeleno in dokler niso nastopile zelo mrzle noči. Potem se je rdeči pajek razlezel in sem ga lahko odkril povsod v okolici, predvsem na ostankih listja, ki je ležalo na zemlji. Presenetila me je ugotovitev, da se je rdeči pajek zadrževal zelo malo v razpokah stržena hmeljeve trte. Vsekakor v nji ne prezimuje. Pregledal sem nekaj tisoč štrcljev hmeljeve trte. ki so gledali iz zemlje po rezi hmeljine in sem odkril na njih samo posamezne primere rdečega pajka, toda samo jeseni, medtem ko v začetku pomladi nobenega. Že pri tem proučevanju sem jemal manjše vzorce zemlje iz bližnje okolice hmeljevega nasada in sem jih pregledoval ob prihodu v Prago z binopularno lečo (tridesetkratna povečava). Če sem dovolj segrel zemljo, so v nji oživele vse skrite živali, posebno žuželke. Rdeči pajek je bil v teh vzorcih (ki sem jih leta 1954 pregledal 186, a naslednje leto 110) v tako majhnih količinah, da sem povsem opustil misel, da bi mogla biti zemlja mesto, ki bi bilo ugodno za prezimljen je rdečega pajka (pod kamenjem v težki
zemlji rdečega pajka sploh nisem odkril). V vseh sedmih primerih, kjer sem v zemlji ugotovil posamezne primere rdečega pajka, je šlo za zemljo, ki je bila bogata s humusom in z ostanki gnoja od slame ali hmeljevega listja. Tako sem obrnil pozornost na druga možna mesta za prezimljenje rdečega pajka — k lesenim stebrom. Po navedenem neuspehu sem bil prepričan, da prezimuje rdeči pajek samo v razpokah stebrov. Na lepljivi pas, ki sem ga takoj po obiranju pritrdil na najnižji del stebra (20 cm nad zemljo, da pas ne bi poškodovalo blato v času dežja), se je prijelo majhno število rdečih pajkov, ki so lezli po stebru navzgor. Domneval sem, da je rdečega pajka pregnal duh lepila. Na pas se je prijela velika količina stenic, črvov im drugega drobnega mrčesa. Zato sem v začetku pomladi 1955 pregledal razpoke in pokline v stebrih; razpoke v stebrih sem izsesal s tako imenovanim »entomologionim sesalcem« ali exhaustorom — enostavno pripravo za izsesavanje drobnega mrčesa, skritega v razpokah ali v zmesi raznih umazanij. Glavni del živali, ki sem jih lahko dobil na ta način iz razpok, so bile stenice, razne ličinke in veliko drugega mrčesa in samo nekaj pajkov v zimskem štadiju.
Lanske jeseni in letos pred pomladjo sem iskal prezimovališča rdečega pajka v okolici hmeljišč. Na mejah, grmovju, strniščih in drugih podobnih mestih v najbližji okolici hmeljevega nasada sem jemal vzorce starega listja, trave in listja zimzelenih rastlin, da bi ugotovil, če je na teh mestih prezimoval rdeči pajek. Natančni pregled teh vzorcev sem opravil v Pragi na enak način kot poprej z vzorci zemlje. Sele tu sem dobil presenetljive rezultate in ugotovitve, čeprav je bilo včasih težko določiti, kateri rastlinski vrsti pripada že na pol prepereli list. Rezultat tega dela navajam v kratkem tako:
1.	V krajih, kjer ni v bližini hmeljišč starega drevja, posebej sadnega, prezimuje rdeči pajek na suhih steblih trav, posebno med -nožnicami in steblom, pod suhim listjem bezgovega grmovja in pod listjem lapuha; tu je rdeči pajek žametno rdeče barve in po navadi jih je več skupaj.
2.	Ce je v bližini hmeljevega nasada star sadovnjak. predvsem jablane, ugotovimo veliko število prezimujočih rdečih pajkov pod skorjo, če jo ostrgamo. Tudi tu so v večjem številu, tako da predstavljajo pod skorjo opekastordeč prašek. Najbolj pogosto je to v neurejenih sadovnjakih, polnih plevela in na sadnem drevju v bližini naselbine.
3.	Ce so v bližini hmeljevih nasadov pobočja z grmovjem robidovja, zarasla z vijolicami in drugimi rastlinami, ki imajo čez zimo zelene liste, srečujemo tu v blagi zimi rdečega pajka. Toda tu ni rdeče, temveč zelene barve, pogosto v prav velikih količinah, ki ne mirujejo, ampak se gibljejo na spodnji strani listov. V letošnji mili zimi smo ugotovili, da so rdeči pajki že pozimi sesali iz listov v prezimovališčih in so se spomladi že pričeli množiti (Knčževec v dobi cvetenja lapuha). Tako lahko trdimo, da je na teh mestih glavno prezimovališče rdečega pajka, ki se že ob koncu aprila tako razmnoži, da leze vsepovsod v okolici in ga lahko veter ali voda preneseta na hmeljeve nasade. Da je veter tu zelo važen, vidimo iz tega, da prenese rdečega pajka s prahom v poletnih mesecih tudi v mesta na visoke balkone, kjer se oprime na različne lončnice, ki na njih živi potem več pokolenj in jih lahko popolnoma uniči. Tu se razmnožuje zelo
hitro, predvsem na okrasnih slakih, petunijah in mačehah. Po Hamppu šteje potomstvo ene samice v devetih pokolenjih okoli dva milijona rdečih pajkov.
Podobno kot pri sadnem rdečem pajku prevladujejo tudi pri hmeljevem samice. Natančno ni ugotovljeno. koliko jajčec izleže samica v svojem življenju. Nihče doslej ni štel. a v veliki meri je to odvisno od vremena, toplote in vlažnosti zraka. Vsekakor izleže samica hmeljevega pajka več jajčec kot samica sadnega rdečega pajka, ki izleže približno 20—24. V Turkestanu so ugotovili, da izleže samica rdečega pajka 182 jajčec. Ličinka se izleže iz jajčeca v treh do desetih dneh, a njen nadaljnji razvoj je odvisen od vremena. Že pred nekaj leti so ugotovili, da traja doba popolnega razvoja ličinke v aprilu 26 dni pri povprečni temperaturi 15° C in 66 odstotkov relativne vlažnosti zraka, medtem ko se skrajša v juniju, pri povprečni temperaturi 27° C in 59 odstotkih relativne vlažnosti zraka (torej nizke) razvojna doba na pet dni. Tako si sledijo pokolenja rdečega pajka hitro drugo drugemu. Število rdečih pajkov se v kratkem času razrase v astronomske številke, a škoda na listju je iz dneva v dan večja. Nikakor ni pretirana trditev, da potomstvo rdečega pajka, izleženega spomladi na majhnem bezgovem grmu, ki rase v bližini hmeljevega nasada, zadostuje, da uniči v letnih mesecih sred-njeveliko hmeljišče. Na nekem močno obgrizenem bezgovem listu sem naštel meseca junija kar 465 rdečih pajkov, njihovih ličink in prav toliko jajčec. Potomstvo rdečega pajka s tega enega lista lahko uniči nekoliko sadik hmelja.
Iz tega. kar smo navedli, sledi, da je za hmeljarsko prakso najbolj važno posvečati veliko pozornost posebej v okolici nekajvrstnih, majhnih nasadov. Kvadratno hmeljišče enega ha (100 m dolgo in 100 m široko) ima obseg 400 m. Toda, če je 50 m široko in 200 ni dolgo, je ploščinsko sicer enako, toda n jegov obseg je za 100 metrov večji. Ploščinsko štirikrat večji hmeljni nasad ima samo dvakrat večji obseg kakor hmeljišče enega ha. a hmeljišče 16 ha ima samo štirikrat večje obseg. Zato je nesporno najbolj važno, ne samo za agrotehniko, temveč tudi za borbo proti rdečemu pajku, da ima hmeljišče kvadratno obliko. Najbolj so ogrožena ozka in dolga hmeljišča z robovi blizu suhih gozdov in v bližini grmovja, ali pa hme-
Ing. Tone Wagner:
Hmeljska rastlina je ovijalka. S plezalnimi dlačicami, ki so razporejene vzdolž cele hmeljske trte, se oprijemlje opore in se ovija okoli nje. Ce ne damo hmeljski rastlini opore, se plazi po tleh ali drugih rastlinah kbt podivjani hmelj ob potokih, saj se bohotno vzpenja po bližnjem grmovju. Za vzgajane hmeljske rastline pa je važno in nujno, da njihove trte čim prej napeljemo na oporo. Od tega je odvisen v precejšnji meri pridelek. Hmeljske trte moramo, ko so še popolnoma nežne, dvigniti in napeljati na oporo.
Uporaba opore je stara toliko kot gojenje hmeljske rastline. Dandanes poznamo dve vrsti opor: hmeljevke in žične opore ali kratko žičnice.
Hmeljevke (koli, štange) so najenostavnejša in najstarejša hmeljska opora, dolga 6—8 metrov, 7—9 centimetrov debela, okleščena in na pol olupljena smreka. To je manjvreden gozdni material, ki ga dobimo pri redčenju gozdov. Poleg smreke uporabljamo tudi druge vrste lesa. ki pa je manj trpežen. Hme-
ljišča, ki so njih sosedstva zanemarjena z lapuhom, koprivami in drugim plevelom obraslimi področji, kakor tudi z grmovjem robidovja in bezga. A takšnih mest je na našem podeželju in v hmeljarskih področjih zelo veliko. Čeprav moderni način zaščite proti rdečemu pajku z uporabo zelo učinkovitih škropiv (Systox, Terra-Sytam, S-14) znižuje in odstranjuje nevarnost, da bi rdeči pajek uničil hmelj (škropljenje ni potrebno tako pogosto kot poprej), se kljub temu ne moremo popolnoma zanesti nanje in moramo predvsem prestrezati napade rdečega pajka na hmeljišča, ne samo z dovršeno agrotehniko na hmeljevih nasadih, temveč tudi z doslednim odstranjevanjem vseh nevarnih prezimovališč rdečega pajka. S pravočasnim izsekavanjem bezgovega grmovja, kopriv, lapuha in drugega plevela, ki rase v okolici hmeljevih nasadov, zmanjšamo nevarnost rdečega pajka v nasadih blizu naselbin. Cim prej odstranimo plevel, tem laže bomo zaščitili hmelj, ne glede na to, da bomo s tem olepšali videz naših vasi v hmeljarskih področjih. Prav to, da je v suhih letnih mesecih podeželje zaprašeno in zato rdečemu pajku neugodno, se rdeči pajek prepusti, da ga (veter) zanese v hmeljišča, kjer hitro povzroči veliko škodo, ne le v prizemnih delih rastline (kjer se škoda od rdečega pajka najhitreje in najbolj zapazi), temveč tudi v višjih legah rastline. Na kraju se moramo zamisliti v majhno, sicer teoretično, a resnici precej ustrezno tezo: En srednjevelik grm bezga ima okoli pet sto listov, a na vsakem listu živi v suhem letu, v vremenu, ki je za rdečega pajka ugodno, okoli 200 rdečih pajkov. Ce od teh samo ena desetina (to je s celega grma okoli 10 000 rdečih pajkov) zanese veter do bližnjega hmeljevega nasada, zadostuje, da uniči nasad 0,25 ha, to je, da povzroči izgubo dveh stotov hmelja. Na svetovnem tržišču lahko s tujimi državami, ki so med njimi mnoge z večjim letnim pridelkom kot mi, konkuriramo samo z večjo kvaliteto hmelja. Ce v vseh državah težijo, da bi zvišali hektarski donos rastlin in izboljšali kvaliteto, se to najbolj očituje pri hmelju. Samo po razpoložljivih podatkih lahko zaključimo, za kaj vse gre. Niti ne moremo in niti ne smemo ostati zadnji. Na hmeljarskih področjih mora biti naloga vsakega kmetovalca skrb za pridelovanje hmelja, ne glede na to, če goji hmelj ali ne!
ljevke postavljamo k vsaki hmeljski rastlini. Postavljamo jih kot oporo vsako leto in jih po obiranju sestavljamo v piramide. Postavljanje hmeljevk je eno najtežjih del in eno najbolj zamudnih del v hmeljiščih. Ko se trte razvijejo, jih odberemo in izbrane napeljemo na hmeljevko in jo moramo nanjo privezati. Privezovanje med vegetacijo ponovimo še 2 do 3-krat. Krhki vršički trt se radi zataknejo na novih hmeljevkah med lub in les ter se lahko ob vetrovnem vremenu lomijo. Zaradi precejšnje debeline hmeljevk morajo privezane trte napraviti daljšo pot, kot pa če bi bila opora tanjša. Hmeljske trte se namreč ovijajo po hmeljevki pod kotom 40—50 stopinj. Ob viharjih se starejše hmeljevke lomijo, padajoče oklestijo sosednje rastline in napravijo mnogo škode. Odlomljene hmeljevke je treba ponovno priostriti in jih postavljati k že razvitim rastlinam. Hmeljevke lahko uporabljamo kot oporo približno 8 let. Zato moramo v dobi enega nasada (15 let) nadomestiti približno 50%
hmeljevk. V hmeljiščih s hmeljevkanii zadnja leta pridelek nasada pade ne samo zaradi izčrpanosti hmelj-skih rastlin, ampak tudi zaradi starih in čedalje krajših hmeljevk. Varstvo hmeljske rastline v hmeljiščih s hmeljevkami je oteženo, ker se škodljivci zadržujejo v lesnih razpokah, kjer so zaščitneni pred zimo (n. pr. rdeči pajek). Na podlagi vsega tega lahko zaključimo, da je sistem opore priročen, enostaven, ne zahteva toliko znanja, kot postavljanje žične opore, zato pa toliko več dela in moči.
Žične opore postavljamo v nasprotju s hmeljevkami samo enkrat za ves čas nasada. So mnogo bolj trpežne od hmeljevk, saj zdržijo 25—50 let. Razlikujemo več sistemov žičnih opor. Glede na višino poznamo: visoke (nad 8 m), srednje visoke (6—8 m), in nizke (4—6 m) žične opore. Pri nas se je uveljavila srednje visoka žična opora (6—7 m). Inštitut za hmeljarstvo v Žalcu pa je lani začel tudi s preizkušanjem nizke žične opore (5 m).
Kot to že samo ime pove, je pri žičnicah opora hmeljski rastlini žica, ki je debela 0,8—1,2 mm in jo imenujemo vodilo. Vodila moramo vsako leto menjavati. Zgoraj jih vežemo na žično ogrodje, ki je sestavljeno iz lesenih stebrov (drogov) in žične strehe. Kjer imamo žično oporo, nam odpade vsakoletno postavljanje hmeljevk. Izbrane hmeljske trte napeljemo na vodilo, ki se ga trdno oprimejo s plezalnimi dlačicami. Hmeljakih trt ni treba privezovati, temveč le naravnati vršičke. Ker je vodilo tanko, potrebuje trta krajšo pot do vrha opore, saj se ovija pod mnogo manjšim kotom kot na hmeljevkah (okoli 20 stopinj). Vodila lahko napeljemo poševno, kar poveča rodnost hmeljske rastline. Žično ogrodje ne ovira temeljne obdelave hmeljišča. Toča in viharji napravijo v hmeljišču z žično oporo manj škode, kot tam, kjer imamo hmeljevke. Dolgoletna raziskovanja v državah, kjer imajo z žičnimi oporami že več izkušenj kot pri nas, kažejo, da je pridelek hmelja v žičnicah večji za 10 do 15%.
Na podlagi vseh teh lastnosti žične opore lahko sklepamo, da je ta primernejša kot hmeljevke. Omogoča nam nemoteno ih pravilno obdelavo zemlje in daje možnost uporabe mehanizacije.
V	Sloveniji so se prve žičnice pojavile okoli leta 1930. Pred vojno smo imeli v Sloveniji 7 ha žičnih opor, od tega 6 ha v Dravski dolini, a le 1 ha v Savinjski dolini. Po vojni pa se je površina hmeljišč z žično oporo stalno večala in znaža sedaj že nad 200 ha.
V	hmeljiščih, kjer je opora hmeljevka, se vse trte ene rastline ovijajo na eno oporo. Storžki se zato razvijajo v senci, so majhni in bledikavi. Na navadni žični opori, kjer so vse trte ene rastline napeljane na eno žico, je ta nevšečnost redkejši pojav zaradi tanjše opore. Ce napeljemo trte ene rastline na dve žici ali tri, ji že damo več možnosti za normalen razvoj. Najbolj pravilno in enakomerno pa so razporejene hmeljske trte ene rastline, če jih napeljemo na štiri vodila, ki so napeljana medsebojno navskrižno in poševno na nosilne žice. Tako izpopolnjena žična opora, ki se pri nas uveljavlja šele dve do tri leta, pa ima te-le značilnosti in prednosti pred navadno žično oporo:
1.	Razdalja sadilnih mest znaša 2 X 2 m. Navadna žična opora ima sadike sajene v razdalji 1,7 X 1,4 m. S povečano razdaljo med sadikami se število sadilnih mest zmanjša od 4.201 na 2.500 sadilnih mest na 1 ha.
2.	Na vsako sadilno mesto posajamo dve sadiki, to je na 1 ha 5.000 sadik.
3.	Razdalja 2 X 2 m med hmeljskimi rastlinami nam omogoča večjo uporabo mehanizacije v hmeljiščih. S strojem obdelujemo zemljo po dolžini in širini hmeljišča. Za ročno obdelavo nam ostane le manjši prostor okoli vsakega sadilnega mesta. Jesensko obdelavo zemlje opravimo enako kot v hmeljiščih z navadno žično oporo.
4.	Zaradi poševne napeljave trt so stranske panoge daljše in nosijo več cvetja kot pa, če so trte napeljane navpično navzgor.
5.	Ker je razporeditev trt v hmeljišču enakomernejša, saj iz vsakega sadilnega mesta potekajo štiri vodila, ki se v prostoru križajo, potekajo eno nad drugim, je osvetlitev zadostna. Asimilacijska (prilagoditvena) površina hmeljske rastline je tako mnogo bolj izkoriščena.
6.	Ta način napeljave hmeljskih trt omogoča ob pravilni agrotehniki večji pridelek kot v hmeljiščih z navadno napeljavo. Inštitut za hmeljarstvo v Žalcu je pridelal letos na taki žični opori tudi nad 5 q hmelja več na 1 ha kot pa na navadni žični opori.
Žična opora skupaj z novim načinom napeljave trt nudi boljši razvoj hmeljski rastlini in zmanjša stroške obdelave. Žična opora kot investicija pa ima tudi svojo ekonomsko prednost pred hmeljevkami. Za ponazoritev navajamo orientacijsko primerjavo stroškov, ki jih imamo za material, če uporabljamo hmeljevke ali žično oporo. Primerjamo jih le za eno dobo nasada, to je 13 let, dasi traja žična oporo 25—30 let in jo lahko uporabljamo še za eno dobo nasada.
I.	Hmeljevke: Za 1 ha hmeljišča, kjer so rastline posajene v razdalji l,6.X'L4m, potrebujemo 4.500 hmeljevk, ki trajajo 8 let. Za napeljavo prvoletnika potrebujemo 4.500 prekelj. Hmelijšče traja 13 let, torej moramo upoštevati, da je potrebno 50% hmeljevk nadomestiti.
Stroški investicije so:
4.500 kom. hmeljevk à 240 din	1,080.000 din
4.500 kom. prekel j à 25 din	112.000 din 2.250 kom. hmeljevk za nadom, à 240 din 540.000 din
Skupaj 1,732.500 din
regres: 6.750 hmeljevk à 100 din	675.000 din
Stroški materiala za investicijo	1,057.500 din
II.	Žična opora za nasad 1,7 XL4m. Na 1 ha pride 4.201 rastlina. Za žično ogrodje uporabljamo kostanjeve ali akacijeve drogove najmanjšega premera 15 cm in žico 0 5, 6 in 8 mm. Stroški materiala za investicije so:
154 kom. drogov à 2.000 din	308.000 din
2611 kg žice 5, 6 in 8 mm à 140 din	365.540 din
66 kom. sider à 200 din	13.200 din
66 kom. napenjalnih ključev à 108 din	7.128 din
197 kg žice 1, 2 mm à 140 din X Dlet	358.540 din
Skupaj	1,052.408 din
Regres	500.000 din
Celotna investicija	552.408 dm
111.	Žična opora za nasad 2 X 2 m. Na 1 ha pride 2500 sadilnih mest ali 5000 rastlin. Žično ogrodje je postavljeno po istem sistemu in doba trajanja je enaka kot pri opisani žični opori.
Stroški investicije: 147 kom. drogov à 2.000 din 3268 kg žice 2, 5, 6 in 8 mm à 140 din 64 sider à 200 din 64 kom. napenjalnih ključev à 108 din 642 kg žice 1 mm à 140 X 13 let		249.000 din 457.520 din 12.800 din 6.912 din 840.840 din
Regres	Skupaj	1,612.072 din 500.000 din
Celotna investicija		1,112.072 din
Janko Cvikl:
Uredimo sadovnjake in
Spet smo s polj pospravili pridelke, uredili hmeljišča in opravili še druga, v jeseni neogibno potrebna dela. Vreme je še ugodno, zavoljo tega izkoristimo lepe dneve in začnimo čistiti sadno drevje!
Čeprav nam letos sadno drevje zaradi spomladanske pozebe na nesrečo ni rodilo, ga kljub temu temeljito očistimo in vestno opravimo zimsko škropljenje!
Pri čiščenju in urejevanju sadovnjakov bomo morali biti letos neusmiljeno temeljiti. Doslej je bilo po nasadih mnogo takih dreves, ki bi jih morali že davno izločiti. Toda v upanju, da bo morda še kdaj rodilo, smo ga le pustili in čakali. Prav takemu drevju pa je pomladanski sneg večidel še posebno hudo škodoval. Polomil mu je veje, da so krone ostale brez prave oblike. Tako sadno drevje je treba brezpogojno izločiti in nadomestiti z novim! Sneg pa je občutno polomil zlasti mlajše drevje, zaradi tega ga moramo pomladiti. O tem je »Hmeljar« pisal že v svojih letošnjih prvih številkah. Ko bomo čistili sadno drevje, ne pozabimo na redčenje kron! Prav temu se zares še nikakor ne moremo privaditi. Zaradi pregostih kron je bila škoda po snegu še občutnejša. Tudi v sadnih letinah s takšnih dreves ne dobimo kvalitetnega sadja.
Sonce je vir življenja in vsega snovanja v naravi. Naše podnebje nudi rastlinam, posebno v deževnih letih, manj sonca, kar bridko občutijo ne le poljedelci in vinogradniki, ampak tudi sadjarji. Kakor vse druge kulture, potrebuje tudi sadno drevje čim več sonca. Le tam, kamor neovirano prodirajo sončni žarki, se tvori rodno brstje in le tam dozorijo popolnoma razviti, lepo obarvani in okusni plodovi. Zato je nujno treba, da sadne krone tako uredimo, da bo moglo vsaj nekaj sončnih žarkov do osrčja krone.
Sadjar! Zgrabi sadjarsko orodje (žago, škarje) in razredči pregoste krone! Pri tem važnem opravilu preglej sleherno drevo že od tal in presodi, če ni krona pregosta, posebno od znotraj! Odstrani veje, ki se križajo, rasejo vzporedno druga ob drugi ali ki preveč navpično rastejo. Na glavnih vejah, ki ostanejo, odstrani vse veje in vejice, ki rastejo v notranjost krone! Varuj pa stranske veje, ki rastejo na spodnji in zunanji strani glavnih vej! V pregostih nasadih se drevje med seboj tudi obsenčuje, drevo drevesu zapira sončne žarke. Ni druge pomoči, ko da tak nasad razredčimo.
Ta orientacijska primerjava stroškov materiala za različne opore nam pove, da je žična opora v vsakem pogledu mnogo.bolj ekonomična od vzgoje na hmelj evkah. Žična opora za nasad 2X2m je dražja kot navadna žična opora, vendar se nam izplača, saj dobimo večji pridelek in obdelava je lažja.
Agrotehnične in ekonomske prednosti žične opore zlasti opore za nasad 2 X 2 m so nedvoumno jasne, zato bomo pri napravi novih nasadov uporabljali le žično oporo.
očistimo sodno drevje
Le tako pripravljen sadovnjak naj bi šele začeli škropiti. Tudi še pri nas marsikdaj vidimo, da škropijo neočiščeno sadno drevje. Vedeti moramo, da se večina škodljivcev pozimi skrha pod odmrlim lubjem in da škropljenje neočiščenega sadnega drevja v tem primeru ni tako uspešno, kot bi bilo sicer. Tudi letos za zimsko škropljenje uporabljajmo enaka sredstva kot lani, saj imamo z njimi dobre izkušnje! To so rumeni preparati: Rumesan olje in pasta ter Creo-san. Bodimo pa pri teh sredstvih previdni, da nam ne bi, v kolikor smo jih vskladiščili doma, zmrznila! S tem namreč izgubijo svojo učinkovitost. Mnogokrat nam na primer Rumesan pasta dela preglavice, ker se nam noče topiti. Verjetno je pasta kdaj prej zmrznila in s tem izgubila topljivost! Torej pazimo tudi na to!
Naj nam bodo naši sadovnjaki v ponos kot so nam hmeljišča! Zato jih čez zimo zares uredimo! Bodimo prepričani, da ne bo vsako leto pozebe kot je bila letos, in smelo upajmo, da nam bodo naši sadovnjaki že prihodnje leto spet obilno obrodili.
T ovarišica Cirila Kronovšek, hčerka naprednega hmeljarja iz Orle vasi je absolventka Hmeljarske šole v Vrbju. Ne le, da je znana daleč naokrog kot izredno prizadevno dekle, marveč slovi tudi kot poznavalka opravkov pri vseh kmetijskih poslih. Tako jo n. pr. prikazuje foto-posnetek pri čiščenju sadnega drevja.
Ing. Janko Petriček:
Prispevek k žvepljanju hmelja
Lani smo med žveplanjem opravili vrsto meritev in analiz, kajti premalo smo vedeli, kako poteka proces žveplanja ali kako naj bi potekal, da bi privedel do določenega končnega uspeha, ki bi bil vanj usmerjen. Namen tega dela ni bil samo ta, da bi spoznali okoliščine v starih žveplalnicah, temveč da bi po možnosti našli pot, ki bi lahko po njej vodili proces žveplanja dosledno in neodvisno od zunanjih vplivov.
Vemo, da žveplamo hmelj zato, da bi ga usposobili za daljše vskladiščenje in ga obvarovali pred napadom mikroorganizmov. Poleg tega onemogoča žve-planje prehitro oksidacijo grenčičnih kislin, mehkih smol in eteričnih olj, ki se sicer spremenijo pod vplivom kisika v zraku v različne oksidacijske produkte, za pivovarstvo nevredne. Zmerno žveplan je poboljša do določene stopnje barvo in aromo, medtem ko se tvorijo estri, premočno žveplanje pa povzroči spremembo molekularne zgradbe, stopnja kislosti se močno zviša in aroma postane vsiljiva.
Potek žveplalnega procesa smo sprva zasledovali v komorah z različno kapaciteto. Velikost komor, ki smo v njih opravili meritve, znaša 65 do 114 m3 z vsebinsko zmogljivostjo od 1700 do 2600kg hmelja v vsaki komori. Tla so narejena mrežasto in onemogočajo, da bi hmelj padal skozi. Žveplov dvokis, ki prehaja iz gorilne komore skozi hmeljeve plasti, se umika na prosto po posebnem odvodnem kanalu, ki je zvezan s 50 metrov visokim dimnikom. Visoki dimnik omogoča vlek zmesi zraka in S02. Ob slabem vremenu, ki je običaj no ob koncu oktobra, novembra in često še decembra odločilno, je odvod plinov otežen, tako da ne more velika večina S02 skozi nasuti hmelj, temveč se porazgubijo plini večidel že v nižjih delih zgradbe v skladišča in na prosto.
Dl2 - DIAGRAM NEENAKOMERNOSTI ŽVEPLANJA V KOMORAH 1956/1957
Ker je otežen prehod plinov skozi hmeljevo množino v žveplalnici, zato je tudi spodnja plast hmelja, ki je bliže mreži, močneje žveplana kot zgornje plasti. V takšnih okoliščinah je skupni povpreček absorbiranega S02 prenizek. Zaradi tega, ker je ves proces žveplanja pri teh komorah odvisen samo od naravnega vleka, ne more biti nikoli množina S02, ki jo hmelj absorbira, konstanta, temveč niha, kakor smo lahko ugotovili z merjenjem in analizami, med 0,08% in 0,6%, medtem ko bi morala biti po dogovorjenem predpisu količina S02 v hmelju 0,2%.
V	praksi je bilo žveplanje takšnole:
V	normalnem dnevnem delovnem času smo napolnili komore s hmeljem, ki je bil namenjen za žvepla-
D7 - UČINEK ŽVEPLANJA - HED - KOMORA D2 9. XI. 1956
% SO,
—							normalna količina SO,
—							
	8 05 T—i	S O CM	o tO r—1 CM	£ CM ICM	8 CO CM	o O	
D8 - UČINEK ŽVEPLANJA V KOMORAH »HMELJ ARNE« IN »HED« 12. XII. 1956
% SO,
0,6 —
—												
											ir ' •sr* M	
	»—1 Q	CM P	CO p	p	tio p		»■H O	00 O	P	IO p	co p	
	Objekt »Hmelj ama«						Objekt »HED«					
D9 - UČINEK ŽVEPLANJA — HED — KOMORA D2 15. XI. 1956
% SO,
0,4-0,3 —I
normalna količina SO,
0,2 —I...........................................
1						
© to	© to	8	»	8	8	
CO	05	O	t—i	CM	CO	
7—1		CM	CM	CM	CM	
nje (na pr. 1700 kg hmelja v komoro s 65 m3 zajetja). V kletnem prostoru pod komoro smo prižgali 1 % žvepla (računano od teže hmelja) in sicer šele pod večer, ko so bila vsa dela v skladiščnih prostorih opravljena, nakar smo lahko pričeli z meritvami — delali smo pač lahko samo s pomočjo Draeger aparatov. Od sedme ure zvečer do četrte ure zjutraj smo merili točno vsakih 45 minut koncentracijo plinov v različnih plasteh hmelja, analizirali in registrirali. Z aparaturo za absorbcijo plinov, narejeno nalašč v ta namen, smo lahko vsak čas in na vsakem poljubnem mestu v in izven komore vzeli plin in določili njegovo koncentracijo. Hkrati z analizo plinov smo jemali s pomočjo posebne priprave vzorce iz različnih globin komore za kemično analizo v laboratoriju. Delo je trajalo povprečno osem ur na noč, dokler ni padla koncentracija plinov pod 0,05 polnega odstotka so2.
DIO — POTEK ABSORPCITE SO* V HMELTU TEKOM ŽVEPLAN J A — Dl - HMELJ ARNA 11. XII. 1956
Dll — ENAKOMERNOST ŽVEPLAN J A
Teoretično potrebna množina za žveplanje 1700 kg hmelja je 0,2 odstotka oziroma 3,5 kg žvepla. V praksi pa je potrebno (pri žveplanju v odprti žveplalnici) sežgati 1 odstotek žvepla, da bi dosegli približno predpisani odstotek 0,2, kar pomeni 80 odstotkov odvečne porabe.
Ta množina zadošča, da dosežemo pravilno stopnjo žveplanosti — po večini pa je žveplanost premajhna ali prevelika, kar je odvisno od vsakokratne hitrosti prehoda plinov skozi hmelj.
Ker razvije 32 gramov žvepla 22.377 litrov S02 pri 0° C in 760 mm Hg, nastane iz 17 kg S pod temi pogoji 11.888 litrov ali 11,89 m3 SO,.
Da bi dosegli polno koncentracijo 0,2 odstotka SO, v zraku, potrebujemo okoli 23 litrov S02 v 1000 litrih. Ker vsebuje žveplalna komora, ki je vanjo naloženih 1700 kg hmelja, 50 m3, bi potrebovali za žve-
planje 1,15 m3 plina SO,, ali 1.6 kg žvepla. To je teoretična množina, ki bi morala zadostovati za žveplanje 1700 kg hmelja, če bi hmelj obsorbiral ves S02, ki ga pri izgorenju 1,6 ki S dobimo. Ker pa se giblje plin skozi hmeljne plasti z različno hitrostjo in uhaja tudi iz komore, so potrebne večje količine žvepla, ki jih moramo sežgati.
17 kg S razvije skupaj 11,89 m3 SO,, ki morajo v približno osmih uralii priti skozi hmelj v komori. Ker niha koncentracija plina med 0,1 in 0,3 polne odstot-nosti, potrebujemo za prehod vsega plina 6.087,68 m3 v 8 urah, ali 760 m3 v eni uri — to pomeni, da mora komora s 1700 kg hmelja im 50 m3 količinskega obsega prenesti v eni uri s pomočjo naravnega vleka skozi hmeljevo količino 760 m3 zraka s približno 0,2 polno procentnostjo SO,. Po končanem žveplanju bi morala znašati množina obsorbiranega SO,2 v vseh plasteh približno 0,2 odstotka. Mešanje pri gorenju nastalega S02 z vstopnim zrakom je različno in tako nastane atmosfera, ki nikakor ne očituje konstatne količine SO,. Kadar je barometer nizko, je vlek skozi komoro slab, spodnji sloji zadržujejo prost prehod plinov. Ugotovili smo, da more znašati količina SO, v spodnjih plasteh 0,5 do 0,8 odstotkov, medtem ko lahko očitujejo gornje plasti komaj 0,08 odstotkov. Poleg tega omenimo še to:
Ce hmelj še po 4 tednih zadrži več kot 0,3 odstotke SO,, učinkuje to v določeni meri na poman j sanje alfa in beta kislinske vsebine. Zato ni pomembno samo pravilno doziranje pri žveplanju hmelja s S02, temveč tudi možnost, da bi regulirali žveplalni proces z ozirom na zunanje razmere in vplive. Samo po sebi se razume, da smo pri teh poskusih registrirali tudi vremenske razmere.
Ce bi se samo na kratko zadržali pri eni izmed številnih ugotovitev, potem moramo reči tole:
Po 45 minutah od začetka nastajanja S02 je vseboval zrak 0,021 polnoprocentnosti SO,, po nadaljnjih 45 minutah se je razmerje dvignilo na 0,162 polnoprocentnosti in doseglo po trikrat 45 minutah maksimalno koncentracijo 0,212 polnoprocentnosti SO,, dokler ni spet po 3 urah upadlo na 0,167 polnoprocentnosti. Po nadaljnjih dveh urah je upadla koncentracija že na 0,09 oziroma na 0,005 polnoprocentnosti S02.
Pri ugodnem vleku plina skozi komoro je pro-centnost absorbiranega S02 v hmelju relativno ugodna, saj nihajo vrednosti SO, med 0,297 in 0,394 odstotkov. Žveplanje je potekalo v tem primeru normalno, v povprečju pa smo zabeležili vendarle za 0,1 odsto-
Dl — UČINEK ŽVEPLAN J A V POSAMEZNIH KOMORAH % so2
tek previsoko količino S02. Pod temi okoliščinami je dosegel hmelj že po dveh urah zaželeno količino S02.
D2 — POTEK ŽVEPLANJA OD 10,30 do 5,30 V KOMORI »HED«
% SOj
0,4-0,3 —
normalna količina SO2
0,2-------------- --------------------------------
u)" 0,1 — -			1			1					
	0 M 05 1—<	5 « <t> rH (M CM i	8 CM CM	0 n O	0 rH	g CM	0 0 CO	s	g s IO 1 10		
Cisto drugače so se izkazala razmerja pri slabem vleku — torej pri neugodnih vremenskih razmerah zunanje atmosfere. Pod temi okoliščinami je koncentracija S02 v različnih slojih pod 0,2 polnoprocent-nosti, tako da so očitovali hmeljni vzorci, vzeti iz različnih slojev, komaj 0,161 procenta S02.
D6 — UČINEK ŽVEPLANJA V KOMORAH DI-D6: »HED« IN »HMELJARNE« 20. XI. 1956
% SOo
Pri ugodnem vleku smo ugotovili celo vrednosti, ko je hmelj izkazoval v povprečju 0,430 odstotkov S02, to se pravi 46 odstotkov čez normalno vsebino. Četudi smo pri posameznih partijah dajali enako dozo žvepla, vidimo, kako zelo različen je končni uspeh žveplan ja in da je skorajda nemogoče doseči neko normalno konstanto. Učinek žveplanja je funkcija vleka plinov in tudi stopnje vlažnosti hmelja. Koncentracija SO„ v zraku spočetka hitro narašča, doseže po 1—2 urah maksimum in potem spet hitro in enakomerno upade. Vse pomanjkljivosti žveplanja v teh komorah se dajo takole popisati:
1.	Hitrost prehodnih plinov je zelo neenakomerna in je odvisna od vsakokratnega barometrskega stanja. Zaradi tega je hmelj ob slabih vremenskih razmerah v spodnjih plasteh dosti bolj žveplan kot v zgornjih.
Primeri se, da vsa množina vsebuje preveč ali premalo S02 — razumljivo pri konstantni dozi 1 % S.
2.	Količina absorbiranega S02 niha med 0,008 in 0,6 S02.
3.	Cas žveplanja v eni komori traja za eno partijo od 6 do 9 ur.
4.	Nikoli ne moremo doseči vsakič zaželen in vnaprej določen učinek žveplanja.
5.	Izgube pri žveplu znašajo 80 odstotkov.
6.	Morebitno dosuševanje hmelja pred žveplanjem je neenakomerno. Topel zrak učinkuje samo v eni smeri, zaradi česar vodni hlapi v zgornjih plasteh kondenzirajo. Nemogoče je, da bi v vseh slojih dosegli enako in vnaprej določeno količino vlažnosti.
7.	Pri izpraznjenju komore je delo zelo oteženo zaradi ostankov S02 v hmelju. Poudariti je vredno, da že koncentracija 0,005 polnoprocentnosti mučno draži dihalne organe.
Na priloženih diagramih so dobro vidna vsa razložena razmerja.
Da bi izključili vse pomanjkljivosti, ki so v odprtih komorah neizogibne, smo zgradili zaprto komoro in v njej opravili daljnosežne poskuse in meritve. Dimenzije nove zaprte komore znašajo: 2,88m višine, širina in dolžina pa 1x1 m. Na zgornjem in spodnjem delu komore je dovodna cev za S02, ki prihaja iz izgorevalne komore. Žveplan je poteka tako, da lahko spustimo plin s pomočjo ventilatorja izmenoma enkrat od spodaj in enkrat od zgoraj skozi blago v komori v poljubnih časovnih obdobjih. Na ta način popolnoma obvladamo proces in lahko tudi dosežemo zaželen končni učinek. Na zgornji horizontalni steni komore se nahaja meter velika polnilna odprtina, ki jo zapira zrakotesen pokrov, medtem ko se nahaja na spodnjem koncu vertikalne prednje stene izpraz-nilna odprtina enake velikosti s privijalnim pokrovom. Nad obema odprtinama dovodnih cevi za plin v spodnjem delu komore se nahaja žična mreža za sprejem žveplanega blaga. S pomočjo zapahov R 1 in R 2 je mogoče na široko regulirati množino vstopajočih in izstopajočih plinov. Sprotno kontrolo in odvzem vzorcev iz komore omogoča štirinajst mest v nasproti si ležečih stenah. Skupaj je na komori pripravljenih 30 kontrolnih mest, ki omogočajo, da lahko kontroliramo ves proces v vsaki fazi, vsak trenutek in v vseh plasteh. Vsa ta mesta so zvezana neposredno z ab-sorbcijskimi posodami, ki so spet po svoje zvezane z ustreznimi aspiratorji, ki vsrkavajo plin iz komore skozi absorbcijske komore. Poleg tega so na vsaki izmed vertikalnih sten po štiri mesta (skupaj torej 16 mest) za odvzem hmeljevih vzorcev, kar omogoča, da zasledujemo proces v notranjosti in analitično ugotavljamo napredovanje absorcije S02 v hmelju ob
vsakem času. S02, ki se razvija v izgorevalni komori pod pritiskom dovajanega svežega zraka h gorečemu žveplu, potiska skozi sistem cevi, zgrajen nalašč v ta namen, ventilator in določeno število dušilnih loput izmenoma v kratkih presledkih skozi hmelj. Na sistemu cevi so vgrajeni na vseh kritičnih točkah termometri in naprave za merjenje statičnega in dinamičnega pritiska. Razen tega je mogoče spreminjati število obratov ventilatorja. Pri statičem pritisku 12 k /m2 je znašal dinamični pritisk p = 0,5 k /m2 in je bil tako volumen z ventilatorjem prenešenega plina oziroma mešanice plin-zrak 9m3/min.
Do- in odvodna odprtina sistema sta med žvepla-njem zaprti, tako da mora plin nenehno in vedno v drugi smeri krožiti skozi hmelj. To traja praktično tako dolgo, dokler hmelj ne absorbira vse količine S02 iz krožeče plinske zmesi. Prvi poskusi so bili opravljeni tako, da so se lahko plini gibali samo v smeri od spodaj navzgor. Za izgorevanje smo vzeli 0,3 odstotke žvepla od teže vloženega hmelja. Vsakih pet minut procesa po pričetku smo analitično določali koncentracijo plina. Pri tem smo opazili tole: v prvih petnajstih minutah smo izmerili pred vstopom plina v hmelj (torej v spodnjem delu komore) 0,9 polnopro-centnosti, medtem ko pri izstopu iz hmeljeve količine 0,8 polnoprocemtnosti S02. Po preteku nadaljnjih 30 minut je narasla spodaj koncentracija (žveplo je prešlo v polno gorenje) na 1,08 polnoprocentnosti in hkrati zgoraj na 0,71 polnoprocentnosti SO,. Po enournem učinkovanju sta padli obe koncentraciji na 0,17 oziroma 0,14 polnoprocentnosti. Hmeljni vzorci, ki smo jih vzeli istočasno iz različnih plasti, so pokazali, da je hmelj, najbližji vstopajočemu plinu, vseboval za 225 odstotkov več S02 kot najbolj oddaljena plast. Spodnja je vsebovala torej 0,339 odstotkov S02, zgornja pa komaj 0,158 odstotkov S02. Hkrati smo merili tudi vlažnost v hmelju in ugotovili, da pri vodenosti 6,01 odstotek sprejme hmelj samo 0,16 odstotkov S02, medtem ko znaša v enakih okoliščinah pri vodenosti 9,16 odstotkov H,0 količina absorbiranega S02 v hmelju 0,34 odstotkov. Stopnja žveplanosti je torej odvisna tudi od vsakokratne vlažnosti hmelja. Ko smo po eno ali dvournem žveplanju kemično raziskali nadaljnje vzorce in jih med seboj primerjali, smo videli, da ni med obema praktično nobenega razločka in da doseže hmelj že v eni uri zahtevano stopnjo žveplanosti, tako da nadaljnje žveplanje pri določeni dozi nič več ne vpliva. Skoraj vsa količina v zmesi vsebovanega S02 je že v eni uri kvantitativno sprejeta. Po končani cirkulaciji zventiliramo s pomočjo svežega zraka v desetih minutah malenkost preostalega prostega SO, v hmelju, tako da hmelj pri izpraznjen j n iz komore ne vsebuje nič več prostega SO,. Na sploh smo zapazili, da pade koncentracija plinov v teku ene ure od začetne 0,33 polnoprocentnosti SO, na 0,04 polnoprocentnosti SO, po 60 minutah. Absorbcija se torej hitro izvrši, tako da že po eni uri dosežemo zaželeno stopnjo žveplanosti.
Ker po pravkar popisanem cirkulacijskem delovanju zmesi plin-zrak samo v eni meri nismo dobili enakosti, smo morali pristopiti k ustreznim spremembam, ki so nam omogočile z menjavanjem smeri plinov v enakih časovnih presledkih, da smo v vseh plasteh hmelja dosegli enak žveplalni učinek. Po teh spremembah smo poskušali in študirali dalje pod raznimi okoliščinami. S to nasilno in vertikalno smerjo v enakih časovnih razdobjih izmenično potjo plinov smo končno lahko dosegli popolno enakost. Plin smo merili vsakih pet minut in vsake pol ure smo vzeli po en vzorec iz različnih plasti za kemično analizo. Razen
tega je vsako žveplalno partijo pregledala posebna komisija in jo presodila. Skupaj smo opravili 1086 meritev in analiz in na temelju ugotovljenih rezultatov lahko povzamemo zaključek uspešnosti dela in navedemo prednosti zaprte komore z nasilnim obtokom plinov:
Komora je popolnoma zaprta, plini ne morejo uhajati v delovne prostore in ne morejo škodovati zdravju.
Zaradi nasilne cirkulacije plinov skozi komoro lahko žveplamo do poljubne stopnje in v vsej količini popolnoma enako.
Popolna neodvisnost od zunanjih vplivov in kratek čas ene ure, ki ga potrebujemo za žveplanje, govorijo v velik prid.
Pri izpraznjenju se ni potrebno bati, da bi nadlegovali ljudi ostanki SO, v hmelju, s čimer povečamo delovno storilnost.
Ves sistem plinov je zaprt in se da poljubno kontrolirati in regulirati. Mogoče je od primera do primera doseči različne, vnaprej določene, količine S02 v hmelju — torej dosežemo vedno zaželeni učinek.
Celotno množino iz zgorelega žvepla nastalega S02 hmelj kvantitativno absorbira in s tem prihranimo letno 70 do 80 odstotkov žvepla.
Dimenzije zaprte komore so več kot desetkrat manjše od odprte, pri tem pa še odpade nujnost visokega dimnika za odvod plinov.
Izredno kratek čas (1 do 1 in pol ure), ki z njim dosežemo zaželeni učinek, pomeni, da je komora zelo ekonomična.
D4 — CAS 2VEPLÀNJA
Žveplalni učinek je vedno enak, lahko ga vskladi-mo z vsako kvaliteto in poljubno doziramo pri dosledni izrabi plinov.
Da bi bilo delovanje komore še bolj raznovrstno, smo ji priključili še ustrezno klimatično napravo. Znano je, da ne sme vsebovati hmel j več kot 12 odstotkov H20. V mokrih jesenskih mesecih se neredko primeri, da moramo hmelj pred žveplanjem še dosušiti in odstraniti s tem odvečnih 2—3 odstotke vlažnosti. Z omenjeno dodato napravo lahko hmelj pred žveplanjem v eni do dveh urah (kolikršna je že pač vlažnost) do-sušimo. V nasprotnem primeru je mogoče s to napravo preveč osušen hmelj v kratkem času ovlažiti na zaželeno stopnjo. Razumljivo je. da so na vseh kritičnih mestih v komori vgrajeni inštrumenti, ki omogočajo dosuševanja in ovlaženja.
Svetovno priznanje savinjskemu got dingu
VIL kongres EHB, ki je bil 12. avgusta 1957 v Monakovem (Zahodna Nemčija), je med sedemindvajsetimi hmeljarji iz vseh dežel-članic EHB odlikoval s stoletnim bavarskim Ordenom za zasluge v hmeljarstvu tudi dva Slovenca: Jožeta Jelovška in Jožeta Aubrehta.
Obe imeni sta naši javnosti že zelo znani, saj je Jože Jelovšek, hmeljar iz Petrovč, poznan in priznan borec za napredno kmetovanje, zlasti za hmeljarstvo, domala že 30 let, od leta 1953 dalje pa je stalni predstavnik slovenskih hmeljarjev v EHB. Prav tako pa je
G. JOSEF P1HL, delovni predsednik skupščine EHB, izroča
12.	Vlil. 1957 v Monakovem (Zahodna Nemčija) tov. J. JELOVŠKU Orden za zasluge v hmeljarstvu.
Tov. J. JELOVŠEK med govorom na III. kongresu EHB v Dobrni pri Celju leta 1953. Na njegovi levi strani: g. CHARLES LUX, predsednik EHB in tov. ing. JOŽE LEVSTIK, ki je na kongresu v Dobrni zastopal Glavno zadružno zvezo LRS Ljubljana.
Jože Aubreht iz Žalca poznan tudi izven meja naše domovine, saj »hmeljari« že polnih 38 let. Zdaj je kljub dvainšestdesetim letom starosti še zgledno prizadeven uslužbenec pri »Hmezadu«, kjer je njegovo glavno opravilo: nenehna skrb, da bomo izvozili zares kakovostno blago v čim privlačnejši embalaži.
S tem, da je VIL kongres ELIB 12. avgusta 1957 v Monakovem pripel dvoje odlikovanj svetovnega zvena fizičnima osebama, pa je pravzaprav simbolično izrazil redko svetovno priznanje vsemu slovenskemu hmeljarstvu: vsem tisočerim savinjskim hmeljarjem, ki dejansko pridelujejo hmelj, zlasti pa naši novi, ljudski oblasti, vsem zadružnim organizacijam in zadružnemu trgovskemu podjetju »Hmezad«, kot najpomembnejšemu členu v prodaji, kajti le tako, da je naša ljudska oblast uspela po vojni trdno povezati prav vse činitelje v hmeljarski proizvodnji, je bilo tudi moč doseči, da uživa dandanes savinjski golding zares svetovni sloves.
Tov. J. JELOVŠEK pripenja enako odlikovanje tov. JOŽETU AUBREHTU v Žalcu v prisotnosti celokupnega UO KPPZ Žalec.
Tov. JOŽE AUBREHT, uslužbenec »Hmezada« v Žalcu, skrbno pregleda domala sleherno balo, preden jo odpošljemo v tujino.
I n“k Odločiti se je treba takoj
Posnetek prikazuje uskladiščen hmelj na »parni« skednja (maroja), ki je sicer namenjen za otavo. Pomanjkanje prostora pa je dalo prednost hmelju. Njegova kakovost se bo nujno poslabšala. To bosta storila sončna pripeka in nočna vlaga. Vskladiščen hmelj bo nekoliko zavarovala koruza, ki jo bodo tu pa tam po dozoritvi vložili na nameščene stare hmeljevke.
odgovornost za pridelek, ki je daleč po svetu priznano kakovostno blago.
Podatki vsekakor potrjujejo, da hmeljarji uresničujemo postavljen načrt. Iz leta v leto širimo hmelj-ske nasade, kolikor nam le dopuščajo gospodarske razmere. Tako zaznamujemo veliko vsakoletno rast hmeljskih nasadov, ki jih je letos že nad 2.000 ha. Razumljivo je, da državna posestva temu mnogo prispevajo. Zdaj še ni odmora. Nasade bomo tudi v bodoče še večali, kolikor bo le dopuščala zmogljivost zemlje, ki pa nikoli ni bila in ne bo neizčrpna.
Nič manj nismo v zadnjih letih večali hektarskega pridelka. Prav z načrtnim pospeševalnim delom, ki se je različno odražalo, pa smo hmeljarji upoštevali vsa novodobna izkustva in jih uvajali v prakso. Zaradi tega lahko govorimo o obojestranski vlogi —• o hmeljski pospeševalni službi in o razumevanju nas hmeljarjev.
Mimo tega pa upravičeno govorimo še o drugem napredku, t. j. o izboljševanju kakovosti, ki je mnogo večja, kakor je kdaj koli bila. O tem pa ne odločata le trud in prizadevanje hmeljarjev. Tu je treba upo-
Pobasane hmeljske vreče so po veliki nujnosti »spravili« na podstrešju hiše. Kdor pozna razmere, dobro ve, s kakšno mujo je treba vlačiti te »nabite« bale po ozkih stopniščih, kjer je prostora komaj za človeka. In končno — hmelj je slabo vskladiščen, ker prostor ni opažen. Tik pod strešno opeko pa spremembe, ki jih povzročata sončna toplota in nočna vlaga, kvarijo kakovost tudi najboljšemu blagu.
števati še marsikaj drugega. Veliko je opravila sistematična zaščitna služba, ki jo še vse premalo cenimo. Se važnejša pa so sredstva, vložena v ta namen. Z drugo besedo bi lahko rekli, da pridobivamo kakovost tudi z velikimi denarnimi sredstvi, ki rasto v težke milijone. Kdor le približno pozna te stvari, bo vedel, da ima hmelj veliko raznovrstnih škodljivcev, ki jih ne moremo ugonobiti le s prizadevnostjo vseh hmeljarjev in tudi ne z milijonskimi zneski, ki jih letno porabljamo za zaščito. Ko pa to vemo, nam ne kaže drugega, kot da priznamo stanje, kakršno je, in da napravimo ustrezne zaključke.
Številke nam povedo, da bo hmeljskega pridelka vsako leto več. Cez leto ali dve bomo pridelali približno 3.000 ton suhega hmelja za prodajo. To bo nad
1.000	ton več, kakor smo ga pridelali do sedaj. Za to količino pa bo treba poskrbeti za vskladiščenje. Skladišč pa že zdaj, za naše današnje količine, nimamo dovolj, ali pa so neustrezna. Ni zanikati, da ne bomo, kakor smo že doslej, gradili tudi v bodoče. Vendar
V vreče pobasan hmelj so po sili razmer »spravili« pod napušč hmeljske sušilnice. Je sicer res pod streho, vendar je povsem izpostavljen vetru in vsem temperaturnim spremembam. Četudi je bil prvovrstne kakovosti, mu bo neprimerno vskladiščenje škodovalo in izgubil bo na svoji prvotni vrednosti.
Mnogi naši hmeljarji čestokrat ugibajo o načrtnem gospodarstvu. Zakaj načrtno? Načrtno zavoljo tega, ker razvoja ne prepuščamo naklučju, marveč ga poskušamo uravnavati v določeno smer. Razlogi so znani in tudi utemeljeni. Kdor koli ne upošteva gospodarskih zakonov tako, tudi ne more pričakovati uspehov. To nam dokazuje gospodarjenje posameznikov, zadrug, podjetij ali kjerkoli.
Tudi v hmeljarstvu načrtujemo, saj načrtno povečujemo nasade, izvajamo raznovrstne ukrepe s selekcijo, se trudimo, da bi povečali pridelke, posebno pa si prizadevamo, da bi dvignili kakovost. Vsa ta naša stremljenja stopnjujemo iz leta v leto. Zaradi tega mnogi sprašujemo, ali je tu kakšna meja, ali se bo kdaj vse to ustavilo, oziroma bomo dosegli določen cilj pri uresničitvi postavljenega načrta.
Vsako vprašanje zahteva tudi svoj in primeren odgovor. Hmeljarji v tem primeru lahko odgovorimo. Saj vemo, da premnogi umirajo od zavisti, ker vidijo v hmeljarstvu le denar, dobiček in blagostanje, pozabljajo pa naš trud, vložena sredstva, veliko skrb in
še zdaleč ne toliko, da bi na novo zgrajena skladišča zadoščala nastalim potrebam. Rekli bi, da bi jih imeli toliko, da bi lahko z njimi obranili pridelanemu hmelju kakovost. To pa je glavno, kajti, kaj nam pomaga, če z vsestranskimi napori pridelamo kakovostno blago, pa ga takšnega ne moremo obdržati. Dosedanje razmere nam to očitno kažejo in potrjujejo.
Nikakor ne pretiravamo, če trdimo, da je hmelj za naše razmere izredno važno izvozno blago. Naša skupnost prejema s prodajo hmelja v tujino vsako leto toliko deviznih sredstev, kolikor jih tudi industrija ne zmore kar tako nuditi. Pa še več! Mirno lahko rečemo, da ustvarjamo s prodajo hmelja letno takšna devizna sredstva, ki v resnici pomenijo zlato mednarodne veljave. Če pa torej pridelujemo zlato v prenešenem pomenu, potem menda lahko upravičeno vprašamo, kaj porabi od tega naša skupnost za pokritje naših potreb?
Kar dviguje vrednost hmelju in je torej tudi posebnega pomena za vso našo družbo, je po našem prepričanju: kakovostno izvozno blago! Povedali smo že, da kakovost ne moremo obdržati, vsaj ne kakovosti vse količine pridelanega blaga — vse le zaradi pomanjkanja skladišč!
Posnetek nazorno prikazuje, da je hmelj skladiščen na podu skednja, torej tam, kjer so prostori najbolj potrebni za spravilo jesenskih pridelkov: sončnic, fižola, prosa, ajde in podobnega. Ves pod je »zadelan« z leve, z desne in od zgoraj z otavo in deteljo — torej neprimeren za skladišče suhega
hmelja.
Kje so ovire? »Hmezad« je zadružno trgovsko in obenem izvozno podjetje, a še dandanes nima dovolj velikih in ustreznih prostorov oziroma skladišč, da bi • lahko pravočasno prevzel ves suhi hmelj. Vsi vemo, da je to med najvažnejšimi pogoji ne samo za nemoten izvoz, ampak tudi in predvsem za izvoz kakovostnega blaga. Slovesu, ki si ga je pridobil savinjski gol-ding v svetu, se ne smemo odreči za nobeno ceno. Narobe, še povečati ga moramo!
Da, pridelovati moramo čim več kvalitetnega izvoznega blaga! Da pa nas pri tem najbolj ovira prav pomanjkanje dovolj velikih in ustreznih skladišč, je splošno znana stvar. Zaradi tega vsi hmeljarji upravičeno vprašujemo, zakaj »Hmezad« kljub tolikim slabim izkušnjam v zadnjih letih še ni začel graditi?! Prav dobro namreč vemo, da so načrti že zdavnaj pripravljeni, da so tu: potreba, želja in še kaj več! \endar izpolnitve naših želja ni in ni! Če kje, potem je gradnja ustreznih skladišč najzgovornejši primer, kjer pač ne smemo težiti za tem, kako bi z najmanjšimi stroški uspeli. Poudariti moramo, da v tem primeru mečemo milijone, ki jih daje hmelj, v veter! Komu to koristi?
Bale nabasanega hmelja so zbite v prostoru, kjer je stiskalnica po navadi za jabolčnik. Bale so sicer podložene z deskami, vendar zasilno skladišče ni namenjeno njim. Samo pomanjkanje prostorov je prisililo hmeljarja, da je svoj pridelek »spravil« pod streho, pa čeprav ve, da bo s tem njegovo kakovost poslabšal.
Pripomba: Zaradi malce močneje poudarjene zahteve savinjskih hmeljarjev v gornjem članku sem kot odgovorni urednik obenem z objavo članka naprosil direktorja »Hmezada« tov. M. BOBOVNIKA za uradno pojasnilo, kako je pravzaprav z gradnjo dejansko prepotrebnega skladišča za suhi hmelj?
Tov. M. BOBOVNIK je zadevo (v izvlečku) tako-le razložil: »Novo skladišče bomo zgradili vsekakor še pred začetkom prevzemanja suhega hmelja prihodnje leto, to je leta 1958! Njegova prostornina bo tolikšna, da bomo lahko vskladiščili 700 ton suhega hmelja. Z njim in z zmogljivostjo dosedanjih skladišč bomo torej že prihodnje leto lahko prevzeli celoten pridelek v 5—6 tednih! Da pa smo z gradnjo zakasnili za pravkar minulo sezono, ni vzrok le v še neizdelanih in oblastveno neodobrenih gradbenih načrtih, kakor tudi ne v morebitnem pomanjkanju ustreznih kreditov, marveč predvsem v nezaključnem problemu žvepla-nja suhega hmelja po novem načinu, ki ga bomo uporabljali že v letu 1958! Gradnja novega skladišča in uvedba novega načina žveplanja sta medsebojno tako tesno povezana, da ju je moč opraviti le hkrati. Sicer pa bo »Hmeljar« o tem objavil ustrezne razlage v prihodnjih številkah.«
Mimo pooblastila tov. M. BOBOVNIKA pa razodevam savinjskim hmeljarjem še to-le »javno skrivnost«: »Hmezadovo« novo skladišče bo prvi savinjski nebotičnik, saj bo imel bojda 14 ali celo 17 nadstropij, vendarle pa bo njegova višina v metrih verjetno le še »za spoznanje« nižja od višine ljubljanskega Nebotičnika!
Pa naj bo! Vsekakor bo novo skladišče (predračun gradbenih stroškov je blizu 100 milijonov dinarjev!) skupaj z zadružnimi sušilnicami in skladišči, ki so jih socialistična kmetijska posestva in kmetijske zadruge že zgradile, oziroma jih bodo še zgradile, že od daleč zaznavna obogatitev Savinjske doline, tako glede zunanje pestrosti kakor tudi glede gospodarske moči!	Urednik
Samo dohod do nabasanih bal je še prost. Sicer pa bale družno delijo prostor z otavo, nabito od vseh strani. Niti otava, kaj šele opečna streha, ne bosta hmelju v ničemer pripomogli, narobe, pobrali mu bosta precejšen del prej dosežene kakovosti.
Ing. Srečko Cvahte:
»Vodna skupnost« pridobiva nove hmeljske površine
Z uspešno izvedeno regulacijo Ložnice in Pirešice ter z izkopom nekaterih odvodnih jarkov je Vodna skupnost ustvarila prve pogoje za osuševalna dela. Že nad 7.000 metrov urejene struge Ložnice in nad 3.200 metrov regulirane Pirešice je za nami. Na tem odseku se nam ni več Lati poplav, ki so bile v prejšnjih dobah celo večkrat v enem samem letu. Mala voda se enakomerno odteka po zavarovani strugi, čim pa naraste, se ne razliva več po njivah in travnikih, temveč ostane v svojem razširjenem koritu, ki je tako veliko, da odvaja »tridesetletno vodo«. To se pravi, le povprečno vsakih trideset let bo nastopila tako visoka voda, da bo preplavila tudi te bregove. Razen v izjemnih primerih, to je v gostih naseljih, v industrijskih področjih ali ob cestah in železnicah izkopljemo tako veliko strugo, da je omogočen tudi pretok najvišjim vodam. Ker pa zahteva taka regulacija velike investicije, se navadno omejimo pri kmetijskih
regulacijah na odvod tistih količin vode, ki nastopajo povprečno po enkrat v vsaki generaciji.
Z osuševanjem močvirij smo začeli na kompleksu zemljišč med regulirano Pirešico, novim odvodnim jarkom in okrajno cesto Petrovče—Zalog (glej situacijsko sliko 1). Ko so na tem zemljišču spomladi merili geometri, so dobesedno gazili po vodi. Že pri ma-lotrajnem deževju je bil teren skoro preplavljen. Razmere smo znatno izboljšali že s samo regulacijo Pirešice in z izkopom odvodnega jarka. Talno vodo smo znižali na povprečno pol metra izpod površine. Za dobro hmeljišče pa je tudi ta gladina previsoka. Zato smo začeli z drenažo celotnega kompleksa, ki meri 34 hektarjev.
Preobilica mokrote .škoduje rastlinam še mnogo bolj kot suša. Medtem ko deluje tekoča površinska voda s svojim razdiralnim učinkom (povodenj v letu 1954 je povzročila v našem okraju za okrog osem milijard
škode), škoduje stoječa podtalna voda s tem, da preprečuje dostop zraka. Poleg tega ovira tudi razvoj zemeljskih bakterij, ki pospešujejo razkroj humoznih tvarin. Namesto tega nastopi gnitje, tvorijo se kisline in drugi strupi za rast. Taka mokra zemljišča se tudi zelo počasi ogrevajo, ker vlaga znižuje toploto, ki jo porabi za izhlapevanje. Znano je, da se na močvirnem terenu sneg mnogo dalj časa zadržuje kot na suhem. Zato smo z oranjem navadno v zaostanku, v kolikor je obdelava sploh možna. Navadno se na takem terenu razvijajo kisli travniki z minimalnim pridelkom.
Take razmere so tudi na kompleksu ob Pirešici. Ako pa hočemo povečati površino hmeljišč, se moramo lotiti tudi teh terenov. Že letos se je pokazal večji pridelek sena na teh travnikih, a z drenažo ga hočemo usposobiti za njive. Izbrali smo kombiniran sistem cevnih in krtičnih drenaž. Z njimi hočemo izsesati vso škodljivo stoječo vodo do globine enega metra. V Spodnji Savinjski dolini smo izvedli doslej razmeroma malo drenaž. Zato verjetno ne bo odveč, če ta način osuševanja podrobneje opišem. To tudi z željo, da bi si čim več interesentov ogledalo izvedbo.
PREREZ DRENAŽE
1 : 20
°'50 ----f
Na letošnji kmetijski razstavi v Celju so prikazali model drenaže, a izven razstavišča izvedbo samo. Cevno drenažo tvori sitem enakomerno razporejenih jarkov, ki vanje položimo cevi iz žgane gline. Cevi so dolge po 33 centimetrov, a premer je lahko različen, od 5 pa do 21 centimetrov. Polagamo jih na dno jarka, ki ga izkopljemo s potrebnim padcem. Med cevmi pustimo majhen presledek, da omogočimo dotok vodi. jarek, ki je povprečno en meter globok, nato narahlo zasujemo z izkopanini materialom. Razdalja med takimi jarki je lahko različna. Odvisna je od višine talne vode, od vrste terena, od predvidene njivske kulture in podobno. V dno jarkov lahko namesto drenažnih cevk polagamo tudi butare iz vej, kamne, debel gramoz, primerno zloženo tratnico, lesena korita in podobno. Glavni cilj je ta, da omogočimo čim hitrejši odtok podzemne vode in dostop zraka v nastale praznine. Ker so cevi zasute, omogoča ta sistem lažjo in popolnejšo obdelavo zemeljskih površin, kot sistem osuševanja z odprtimi jarki.
Drenaža iz samih glinastih cevi je razmeroma draga. Zato smo skušali ob istem učinku najti cenejšo rešitev. To bomo dosegli s tako imenovano »krtično drenažo« (glej prerez slike 2). Namesto izkopanih jarkov, ki na njih dno polagamo cevi. izorjemo v globini
30—70 centimetrov s pomočjo posebnih plugov okrogle kanale. V teh se zbira voda in ker so orani v primernem padcu, tudi odteka. Razmak takih kanalov, ki so podobni krtovim, je lahko različen. Mi jih bomo na-orali v razdaljah po 3 metre. Ker je enakomeren padec težko izorati, ne bomo delali predolgih rovov, temveč jih vsakih sto metrov priključili na jarke s cevno drenažo. Te bomo v spodnjem delu zasuli s prodcem, tako da bo omogočen dotok vode iz krtičnih rovov. Na ta način bomo dobili podzemeljsko mrežo kanalov, ki se bo po njih odtekala voda in prezračevala zemljo. S tem bo omogočeno, da bodo prodrle korenine globlje, rastlina bo postala močnejša in s tem žetveni pridelek večji.
Kot rečeno, bomo razporedili cevne zbiralce Ar razdaljah po 100 metrov, a krtično drenažo v povprečni smeri v razdaljah po 3 metre. Ob Pirešici bomo položili drenažne cevi 1,10 m globoko, medtem ko bo globina krtičnih rovov povprečno 60 cm. Na valovitem jugovzhodnem delu smo izkopali krajši odprt jarek, ki bo odvajal poleg podtalne vode še padavinsko (deževno). Z izkopanim materialom bomo izravnali valovito površino in s tem omogočili boljšo kme-
Skica prikazuje prerez terena skozi drenažni jarek. V ilovnati zemlji izkopljemo 0,7 do 1,3 m globok jarek tako, da odmečemo humusni sloj na eno, a mrtvico na drugo stran. Jarki ne smejo biti daljši od 200 m. Na dno, ki mora. imeti enakomeren padec, položimo drenažne cevke. Do višine krtičnih rovov, ki smo jih naorali v prečni smeri v razdaljah po 3 m, zasujemo cevke z gramozom, da omogoča pronicanje vode. Ta tako imenovani »jilterski sloj« prekrijemo s plastjo humusa. V kolikor ga primanjkuje, nasujemo vmes še mrtvico, vendar narahlo, da omogočimo zračenje. Izlivi drenažnih jarkov v odprt zbiralni jarek so vidni in izdelani iz kamna ali betona. Smeri morajo biti položene natančno po načrtu, da je možno vzdrževanje v primerih zamašitve.
i---------
tijsko obdelavo. Naše drenažne cevi imajo premer 8 centimetrov. To velikost smo izbrali z upoštevanjem razpoložljivega padca in predvidene vodne množine. Računamo, da bo s tem omogočen odtok enega litra na sekundo za hektar.
Po predračunu bodo znašali izdatki za to osušitev
4.560.000	dinarjev ali 134.000 dinarjev na hektar. Stroški niso nizki, vendar v primerjavi s pričakovanim pridelkom nikakor previsoki. Ekonomski račun nam kaže tole sliko. Predvidevamo, da bomo 60 odstotkov izsušenega zemljišča zasadili s hmeljem in preostalih 40 odstotkov s kolobarskimi posevki. Bruto pridelek hmeljišč cenimo 450.000 dinarjev na hektar, njiv
85.000	in pašnikov 10.000 dinarjev na hektar. V tem primeru doseže sedanja bruto vrednost 34 ha velikega zemljišča letno 340.000 dinarjev. Po zasaditvi s hmeljem in drugimi posevki dosežemo bruto vrednost 34 ha X 0.6 X 450.000 dinarjev je 9,180.000 dinarjev in 34 ha X 0.4 X 85.000 dinarjev je 1,156.000 dinarjev, to je skupaj 10,336.000 dinarjev. Pridelek na tem zemljišču se bo tedaj povečal po nekaj letih za okroglo 10 milijonov dinarjev. Seveda bo morala hidrotehnič-nim melioracijam slediti še agrotehnična, ki bodo o njih pisali agronomi.
Kombinacijo cevne in krtične drenaže uvajamo
šele zlagoma. Zadostnih izkušenj, kolikšne razdalje in kakšne globine so za teren ob Pirešici in za hmeljišča najprimernejše, še nimamo. Zato bomo morali tem prvim poizkusom posvetiti mnogo pažnje. Izvedbo samo, kakor tudi delovanje, bomo morali vestno opazovati in ugotovitve upoštevati pri drenaži naslednjih površin. Ne samo sosednje, temveč tudi oddaljenejše hmeljarje vabimo, da si naše delo ogledajo in nam povedo svoje pripombe. Več ljudi vedno več ve, in vsak pameten nasvet bomo s pridom uporabili pri nadaljnjem delu. Prav. tako vabimo vse tiste hmeljarje, ki imajo v okviru svojega zemljišča zamočvirjene predele, da nas na nje opozorijo. Organi
vodne skupnosti vam bodo radi priskočili na pomoč, tako z nasveti, kakor z izdelavo načrtov ali z izvedbo samo.
Z regulacijo Ložnice in njenih pritokov smo naredili prvi korak pri urejanju vodnega gospodarstva. Sledijo izkopi raznih odvodnih jarkov in nato drenaža posameznih zamočvirjenih predelov. Upamo, da se ne bomo prej ustavili, dokler ne bomo izsušili vseh zamočvirjenih hektarov in se nam ne bo treba bati poplav ob še tako močnem deževju in dokler ne bomo lahko nudili našim poljem tudi ob največji sušni dobi dovolj veliko vlage.
Cvabte:j	gospodarstva
Glavna uprava za vodno gospodarstvo LRS je priredila za hidrotehnične strokovnjake poučen izlet v Lombardijo (Severna Italija), ki je svetovno znana po dobro urejenem vodnem gospodarstvu. V kratkih obrisih bom poskušal posredovati vtise s 5-dnevnega potovanja. Rad bi prikazal pomen in koristi urejenega vodnega gospodarstva, ki bi ga prav zaradi naravnih, skoraj enakih razmer, tudi v Savinjski dolini lahko s pridom uvedli. Uspeh pri teh poskusih pa je odvisen od tega, koliko bomo znali in hoteli te pogoje tudi izkoristiti.
Zaradi lažjega razumevanja objavljamo obenem v današnji številki »Hmeljarja« tudi zemljevid vodnogospodarskih zgradb (stran 17).
Lega Lombardije je zelo ugodna, saj jo na severu omejujejo Alpe, ki imajo v svojih ledenikih stalne rezervoarje vode. Skoro vse alpske reke vstopajo v svojem toku v jezera: Lago d’Idro, Lago d’ Iseo, Lago Maggiore, Lago di Como, Lago di Garda in še v druga manjša jezera. V teh jezerih se nabira pomladna in jesenska voda za poletje. Z večjimi in manjšimi pregradami ob iztoku je človek še povečal že tako veliko jezersko prostornino. V sušni dobi se zaželena količina vode odvaja po kanalih za namakanje. Velik pomen jezer je tudi v tem, da ob hudih nalivih zaustavljajo vodo. Iz hudournikov prihrumi voda vanje, zato počasi naraščajo, a odtok regulirajo tako, da ni nevarnosti za poplave v nižjih predelih. Poleg naravnih jezer so zgradili tudi umetna, ki so jim prav tako za nekako »vskladiščenje« vode v deževni in za oddajanje v sušni dobi.
Vsa važnejša zajezitvena dela so opravili v zadnjih 30 letih in za to porabili nad 10 milijard lir (lira je približno enaka dinarju). Višina zajezitve je različna: od 1.5 do 7 metrov. Ravna se po naravnih razmerah. S tem so povečali letno zmogljivost jezer za skoro 1 milijardo in pol kubičnih metrov vode in omogočili dodatno uporabo 300 m3 na sekundo. Tako so povečali namakalne površine za 124.000 ha. Kako velike so finančne koristi teh umetnih zajezitev, pove največ izračun, ki kaže, da bi znižanje gladine gardskega jezera za 20 cm povzročilo povprečno poldrugo milijardo lir škode na zmanjšanih pridelkih. En centimeter zajezitve gardskega jezera vsebuje namreč
3,640.000	m3 vode.
Tako umetno jezero namerava zgraditi Vodna skupnost porečja Savinja v zgornjem toku Ložnice. Načrt že pripravljamo. Poleg namakanja omogočajo ta jezera izrabo vodne sile za elektrarno. V kolikor posamezna nimajo dovolj velikega padavinskega področja, speljejo po kanalih ali rovih še vodo z drugih
porečij. Jezera (naravna ali umetna) polnijo po več let ali pa tudi po večkrat letno.
Prav tako kot namakajo alpska jezera z odtočnimi kanali gornje predele, namaka reka Pad ravninska področja. Razlika je le v tem, da je omogočeno namakanje v prvem primeru z naravnim padcem, medtem ko morajo iz Pada vodo šele črpati. Kjer pa ni ne jezerske in ne rečne vode, zajemajo podtalno vodo.
Z namakanjem, ki v nekaterih predelih traja že pet sto let, so prebivalci Lombardije spremenili ne-
Crpalna postaja za namakanje in osuševanje.
rodoviten prodnat teren, ki izvira iz ledeniške dobe, v žitnico za vso Italijo. Namakati so začeli leta 1480. Dotlej so z vodo gospodarili posamezni fevdalni gospodarji. Uporabljali so jo le kot gonilno silo v mlinih in kovačnicah, medtem ko so namakanje prepovedali. Šele po bitki pri Legnanu je postala voda splošno ljudska last. Tedaj so začeli uporabljati posamezne mlinske kanale za namakanje, poleg tega pa so gradili še posebne namakalne kanale. Te starinske kanale še danes uporabljajo. Največji kanal dotoči celo 110 m3 vode na sekundo, to je skoraj toliko kot Savinja.
Po svojem geološkem sestavu so tla v Lombardiji različna. Ob Alpah je hudourniško področje, sledi mo-rensko (ledeniško), a ob Padu je napla vinsko. Zato so tudi način namakanja prilagodili sestavi terena. V prodnatem svetu uporabljajo preplavljanja, za kar potrebujejo velike množine vode (do 3 litre na sekundo za hektar). V manj propustnem peščenem terenu namakajo z dviganjem gladine talne vode, a v ilovnatem terenu z umetnim podeževanjem. Vmes so še razne kombinacije, ki pa so odvisne od vrste kulture.
Seveda je treba poudariti, da namakanje, še posebno prelivno, močno izčrpava zemljo. Zato so vzpo-
Zemljevid Lombardije, ki je vsa prepredena z rekami, jezeri in s kanali
Namakalni kanal z zapornico.
redno z namakanjem razvijali živinorejo. Intenzivno namakanje zahteva namreč intenzivno gnojenje. Od 40 do 50% zemljišč so posejali š krmnimi rastlinami. Namakanje pride le tedaj do veljave, če istočasno povečamo gnojenje, predvsem gnojenje z naravnimi gnojili. Iz nerodovitne puščobe se je Lombardija spremenila v rodovitno deželo zato, ker so prebivalci znali zemljo pravilno obdelovati. Istočasno z namakanjem so pričeli najprej gojiti tako rastlinstvo, ki ne izčrpava zemljo. Tem rastlinam so sledile take, ki tvorijo dušik in jih uporabljajo za rejo živine, živina pa jim prideluje gnoj. Takemu gospodarjenju se Italija lahko zahvali, da je postala iz revne dežele — izvoznica kmetijskih pridelkov.
Namakanje v Padski nižini seveda ni rodilo zaznavnih koristi, dokler je reka Pad po večkrat letno preplavljala vsa polja daleč v notranjost doline. Zato so morali najprej regulirati reko, ji določiti varen tok pri nizki in srednji vodi in jo omejiti z obrambnimi nasipi pred visoko vodo. V izjemnih primerih, kot je bilo v letu 1951, še sicer pride do poplav tega ali onega predela zaradi prebitja nasipa ali izredno visoke vode, ki nasipe prestopi, vendar se to dogaja le redko.
Takoj za regulacijo je bilo treba posamezne nizke predele osušiti. To so izvedli delno z naravnimi jarki, delno z izčrpanjem talne vode. Videli smo velike zgradbe, ki v njih delajo noč in dan črpalke (glej sliko 2!), da znižajo talno vodo. Cesto uporabljajo iste črpalke s sistemom kanalov v sušni dobi tudi za na-
makanje s tem, da črpajo vodo iz reke nazaj v kanale.
Ce primerjam Savinjsko dolino s Padsko, moram opozoriti vse, ki žele, da začnemo z osuševanjem in namakanjem njihovih zemljišč, ne da bi prej uredili glavne odvodnike, to je Savinjo, Voglajno, Ložnico, Eolsko, Pako in druge manjše, da je tak način negospodarski. Urejanje vode zahteva pravilen sistem dela, ki od njega ni mogoče odstopiti brez škodljivih posledic.
Ob reki Pad je pedološki sestav zemlje zelo različen. Do 60 cm debelemu sloju prsti sledi tanjši sloj peska, ki se v njem nabira površinska voda. Za kme-tijce je to najidealnejši prerez. Da se dobro obdelovati. ima dovolj organskih snovi, ker so bila tam nekoč močvirja in lahko čaka daljšo dobo na namakanje. Predvsem gojijo tu žito in koruzo, a tudi industrijske rastline: sladkorno peso in konopljo. V tej pokrajini je namakanje omogočilo dvakratno žetev. Žitaricam sledi navadno še koruza — činkvantin, ali pa razne krmne rastline.
Kot rečeno, pa je treba te ravninske predele tudi namakati. Cim 20 dni ne dežuje, je treba dovajati vodo. Ker štedijo z njo, uporabljajo predvsem škropilno namakanje. Ker ima ravnina malo padca, lahko dovajajo vodo kar po osuševalnih kanalih s črpalkami in zapornicami. Videli smo vzporedne kanale, ki imajo gladino v različnih višinah in tok vode usmerjen v nasprotne strani. Iste naprave lahko služijo v osuševalnih ali namakalnih obdobjih, kjer pa teren tega ne dopušča, so kanali po funkciji ločeni (glej sliko 3!). Minimalna poraba vode za namakanje tega predela je 0,4 sekunde na hektar, kar zadostuje za okoli 100 dni. Razpored namakanja je določen s posebnim pravilnikom, ker bi sicer ne bilo dovolj vode za vse površine. Opozorili so nas, da je treba v glinastih zemljah vodo natančno dozirati. Ker propustnost ni velika, bi uničili mikrobno življenje in rastlina bi sc zadušila. V prodnatem terenu te nevarnosti ni, ker višek vode odteče v podzemni sloj. Zemljo lahko primerjamo z biokemičnim laboratorijem. Orjejo že v juliju ali avgustu, da vročina, dež in zmrzovanje predelajo sestav zemlje. Vodo dodajajo le v tistih minimalnih količinah, ki je potrebna za vzdrževanje rastline, medtem ko vskladiščenje ne pride v poštev.
Z namakanjem se je posrečilo proizvodnjo v kmetijstvu uravnovesiti. Kmetje niso več odvisni od vremena. Z namakanjem premagajo sušna obdobja, ki bi rast uničila, a ob dolgotrajnem deževju izčrpajo odvečno vodo. ki bi povzročila zamočvirjen j e. Ni jim treba več ob sušnih letih poceni prodajati nedoraslo živino, ker bi primanjkovalo krme, zato da bi jo morali v ugodnih letinah spet drago kupovati.
V Lombardiji je prešla hidrotehnična kultura v svoje tretje obdobje. Bijejo bitko za zadnje neplodne površine. Gradijo zadnje kanale v Eleni, Piemontu, Liloresu in dopolnjujejo stare, ki nimajo dovolj velikih dimenzij. Gradijo vodnjake, ki iz njih črpajo podtalno vodo celo iz globine 120 metrov. Po Bergam-ski pokrajini gradijo prečni kanal, ki naj bi pobral vso odvečno vodo in jo dovajal novim zemljiščem. Hi-drotehnični strokovnjaki zaključujejo dokončno ureditev 700.000 ha velike pokrajine. Ta boj z naravo je trajal skoraj 2000 let. Ker izvorov žive vode nimajo t eč, mislijo že na druge vire. Kjer je le mogoče, gradijo mala umetna jezera, ki v njih nabirajo vodo. Zadovoljujejo se že z majhnimi prostorninami od 40.000 do 100.000 m3. Predvsem jih gradijo v provinci Paviji. li mali naravni rezervoarji so za napajanje živine in za namakanje s škropljenjem. Odtok so uredili po ce-
vovodih, da se porazgubi čim manj dragocene količine. Nameravajo zgraditi 30.000 takih jezerc. Doslej so jih zgradili okoli 4.000. Pregrade so v glavnem iz zemlje, ker so najcenejše.
Istočasno s hidrotehničnim napredkom se razvijajo agrotehnične mere v skupni borbi za povečanje pridelka. Seveda ne pozabljajo na živinorejo. Zaradi teh treh gospodarskih panog je postala Lombardija agrarno najnaprednejša dežela, ki jo obiskujejo kmetovalci vseh dežel, da bi se naučili pravilno gospodariti.
Po teh izkušnjah se bodo morali ravnati tudi sa-
vinjski kmetovalci. Z ustanovitvijo Vodne skupnosti porečja Savinje, ki že dve leti uravnava tok Ložnice in njenih pritokov, ki je letos začela že tudi z osuševanjem zamočvirjenih predelov in ki namerava naslednje leto začeti z gradnjo namakalnih sistemov, se lahko nadejamo, da se bo tudi pri nas kmalu začela doba urejenega vodnega gospodarstva. Mi sicer ne bomo imeli 500 let starih tradicij, toda z dobro voljo in pametnim prilagajanjem izkušenj v tujini, bomo v kratkem dosegli stopnjo izkušenejših dežel.
(Nadaljevanje v 1. številki 1958.)
Vse napredne dežele zahtevajo šole in šole v kmetijstvu
Povsod po svetu v naprednih državah, zlasti pa v pokrajinah, kjer pridelujejo hmelj, nenehno propagirajo za čim popolnejše izobraževanje v kmetijstvu. Za primer navajamo (v izvlečku) nedavno poročilo iz »Hopfenrundschau« :
NAJBOLJŠA DOTA JE IZOBRAZBA V KMETIJSKIH ŠOLAH IN UČNIH OBRATIH
Cez nekaj tednov se bodo spet odprla vrata kmetijskih šol. Po deželnih poročilih o šolskem obisku v kmetijskih šolah je bilo v Zvezni republiki v zadnjem zimskem polletju 11.569 učenk in 27.970 učencev. Samo v bavarskih kmetijskih šolah je bilo vpisanih nad 11.000 učenk in učencev. Posebej zaznaven je dotok učenk na gospodinjske oddelke.
V »Hopfenrundschau« smo vedno znova poudarjali, da mlade hmeljarke in hmeljarji ne bodo mogli več uspevati z osnovno šolo in poklicno šolsko izobrazbo, če bodo res ho-
teli urediti svoje delo današnjim zahtevam primerno. To spoznavajo mnogi mladi iz dneva v dan in tudi mnogi starejši so uvideli. V kmetijskih šolah hmeljarskih okolišev posvečajo nekaj ur še hmeljarstvu, kar je samo po sebi razumljivo zelo privlačno. Malo je hmeljarjev, ki bi se ne zavedali, kako nujna je nadaljna izobrazba, a potem se često ustavijo pred vprašanjem, kdo bo postoril doma namesto hčere ali sina. Nobenega zdravila ni za vse. Najčešće pomaga samo dobra volja drugih, da gre kljub temu delo naprej. Delo si razdelijo in v zimskih mesecih se to še posebej posreči. Teže je z vprašanjem za nadomestek delovne sile, če gre za redno učno dobo v nekem tujem poklicu. Cesto lahko pomaga kmetijski urad vsaj z nasvetom. Denarno vprašanje v glavnem ni več najbolj poudarjeno. Tudi letos je Zvezna vlada, upoštevaje važnost kmetijskega poklica, oskrbela v Zelenem načrtu sredstva za podporo upravičenim obiskovalcem kmetijskih šol. Skoraj redno se 'pridružijo državnim ugodnostim še privatni podporniki. Glavna stvar pa bo vedno in predvsem dobra volja. Tudi tu velja stara resnica: »Kjer je volja, tam je tudi rešitev!«
TUDI SAVINJSKI HMELJARJI SE POSPEŠENO IZOBRAŽUJEJO!
K.rel Kae:	gtrojna s|U2jja ]e odvisna od dobrega kadra
O mehanizaciji v kmetijstvu in njenih izgledih v prihodnosti smo že veliko pisali, zato ne bi še enkrat govorili o problemih, ki spremljajo njen razvoj. Zadnje čase se o tem toliko razpravlja, da upravičeno pričakujemo spremembe, ki bodo odločilno vplivale na nadaljnji razvoj kmetijskega strojništva.
Če govorimo o strojništvu, ne da bi obenem posvečali dovolj veliko skrbi strojniškemu kadru, je ravno tako, kakor bi delali račun brez krčmarja. Zavedati se moramo, da je uspeh, ki si ga želimo in ga hočemo, odvisen v naj večji meri od dobrih strojnikov. Pa ne samo to. Kar zločin bi bil, če bi dali stroje v roke neveščim ljudem, saj imamo v takih in podobnih primerih že precej bridkih izkušenj. Imeti moramo pred očmi, da je stroj skupna last in nam ne sme biti vseeno, koliko časa služi svojemu namenu. Povsem razumljivo in opravičljivo je, da smo šolanju strokovnega kadra posvetili tako veliko skrb.
Tečaj za vodje bodočih strojno-traktorskih obratov kmetijskih zadrug je že od 25. septembra naprej. Trideset zadrug je poslalo vsaka po enega tečajnika, od katerega bo v prihodnosti mnogo odvisna prava smer dela v zadrugi. Moramo reči, da so se zadruge potrudile in poslale res sposobne ljudi. Program dela je zelo obširen, verjetno celo preveč. Toda fantje so zadovoljni, saj vedo, da morajo temeljito spoznati svoj posel, če bodo hoteli voditi praktično delo v zadrugi. Poleg teorije jim ostane dovolj časa za prakso. Vse je seveda odvisno od primernega vremena, ki jim pa sedaj v jesenskem času ni preveč naklonjeno. V slabem vremenu prebijejo največ časa v delavnicah pri strojih in praktičnih učilih. Na razpolago imajo najvažnejše pripomočke, med drugim tudi traktorje
in avto. tako da bodo lahko pridobili potrebno znanje za izpit traktorista in šoferja. To jim bo zelo koristilo, saj bodo morali biti vešči najrazličnejših strojev, če bodo hoteli obvladati vso mehanizacijo na svojem terenu.
Po vsej verjetnosti bo tečaj zaključen 25. decembra. Takoj za tem pa se bo začel drugi tečaj, prav tako za vodje kmetijskih zadrug in sicer za one zadruge, ki tokrat zaradi objektivnih razlogov niso prišle na vrsto. Pričakujemo, da bomo na ta način dobili najpotrebnejši strojniški kader, ki ga zaenkrat od drugje nikakor ne moremo dobiti. S tem pa problema še nismo rešili. Gre za ljudi, ki bodo neposredno upravljali stroje. Kmetijska zadruga jih bo potrebovala kar precejšnje število. Res je, nekaj traktoristov že imamo, toda ti še zdaleč ne bodo mogli zadostiti vsem potrebam. Zato so pri desetih kmetijskih zadrugah organizirali dvomesečne traktorske tečaje. Prve dni novembra so se začeli tečaji v Petrovčah, Žalcu, Šempetru in Braslovčah. Na vsakem od tečajev bo približno trideset ljudi, tako da bi že do maja prihodnjega leta lahko imeli okoli tri sto novih traktoristov. Dobro bi bilo, da bi tudi ti opravili traktorske izpite. Seveda bo prej potrebno veliko časa in vaj za temeljito obvladanje stroja, kajti stara resnica je, da si človek samo s potrpljenjem in trdim delom pridobi potrebne sposobnosti.
Menimo, da je tako delo edino pravilna pot. Ne sme nam biti žal naporov, ki jih vlagamo v to, kajti samo na ta način bomo pridobili potreben kader, ki ga tako zelo potrebujemo, zlasti sedaj, ko pričakujemo dobavo velikega števila novih kmetijskih strojev.
Igo Tratnik:
Na pragu pospešene mehanizacije v Savinjski dolini
Jeseni je Savinjska dolina kakor umazana preproga. Polja so prazna. Hmeljišča so za letos opravila svoje. Cas je, da se odpočijejo! Po travnikih se tu in tam pase živina. Hiše in naselja so dolgočasno gola; ne odeva jih več bohotno zelenje. Jesen!
Ce bi tujcu hotel zdaj, jeseni, pričarati podobo Savinjske doline v polnem zelenju, bi se moral zelo potruditi. Celo dvomim, da bi tujec sploh verjel, da je bila Savinjska dolina poleti vsa pretkana s temnim zelenjem, s hmeljem, cvetočimi travniki in z razigranimi krošnjami sadnega drevja okoli naselij. Samo rdeče strehe nad hišami kipijo iz naselij v nebo... 'lega ni moč povedati z besedo, treba je videti!
Zdaj ni več sonca. Le megle se vlačijo po dolini in po soteskah med obrobnimi gorami. Mrzel vzhodnik preganja umazano sive oblake, zaletavajoč se zdaj sem zdaj tja, da bi morda le našel kak pozabljen orumenel list in ga v besnem vrtincu odpihnil v blato. Med polji se na oko brezsmiselno, vsekakor pa nepotrebno vijugajo potočki in potoki v Savinjo. In. koliko škode povzroče te potuhnjene struge in strugice! Kar vidiš, kako tu odnašajo plodno prst. tam pa ob dežev-
Stalna Hmeljarska šola v Vrbju pri Žalcu, ki se je začasno umaknila tečaju za vodje strojnih oddelkov pri kmetijskih zadrugah. Fotoposnetek III. letnika ob zaključku, julija 1957. Z leve na desno v prvi vrsti: Franc Gril (sadjarstvo), Franc Vožič (živinoreja). Jožica Janžek (slovenščina), ing. Branko Resman (ravnatelj), ing. Blažena Pugelj in ing. Lojze Kač, predavatelja z Inštituta za hmeljarstvo ter Stefan Pečolar, direktor Kmetijskega posestva Vrbje.
Slušatelji sedanjega tečaja za vodje strojnih oddelkov pri KZ (tretji z desne na levo spredaj: predmetni učitelj tovariš Zupanek).
nih in dela voljnih ljudi, ki bi znali s stroji upravljati in znanstvene izsledke uporabljati? Stroje je lahko nabaviti — ljudi pa ne! Strokovnjaki ne rasejo na njivah. V šolah si morajo pridobiti potrebno znanje!
Silovit razmah v mehanizaciji si je začrtala Savinjska dolina. Zlasti v hmeljarstvu! Neogiben je kader, voljan in sposoben za vodstvo strojnih oddelkov domala sleherne kmetijske zadruge v celjskem okraju.
Od kod vzeti ta kader? Kmetijska proizvajalna poslovna zveza Žalec je kot strokovno združenje kmetijskih zadrug na hmeljarskem področju poskusila s pospešenim usposabljanjem v traktorskih tečajih, in ... Prvi poskus — Vrbje!
Da, Vrbje!
Okrog urejenih poslopij kmetijskega državnega posestva je vse mirno. Le na travniku onkraj velike nove hmeljske sušilnice leno prestopajo krave? Da bi si vse ogledal, mi primanjkuje časa. Cernu sem pravzaprav prišel?
»Vdrl« sem v pisarno Hmeljarske šole.ter se »legitimiral« mladeniču v sivem delovnem suknjiču — to-i arišu Zupaneku, predavatelju na tečaju, ki mi je z nekaj stavki tole povedal:
»Tečaj smo začeli 25. septembra letos. Kmetijske zadruge in poslovne zveze celjskega okraja so poslale
ju preplavljajo polja in jih spreminjajo v močvirja. Koliko plodnih ozar so iztrgali prizadevnim savinjskim hmeljarjem! Toda, kmalu bo odzvonilo njihovi samovolji! S tehniko in znanjem oborožen hmeljar bo izravnal njihove struge, izkopal kanale in osušil močvirja. Preprečil bo suše in poplave. Savinjska dolina sc bo sprostila ...
Neenakomerne, križem kražem razmetane njive in zaplate bodo hmeljarji združili v velika, zajetna zemljišča. V rajdah bodo zabrneli Steyerji. Fergusoni. Zmaji... Kombajni bodo z lahkoto opravljali delo ti-sočev človeških rok. Pognal pa jih bo v tek le razumen savinjski kmet, samo tak jih bo lahko upravljal in jim določal delovno pot.
Hmeljar naj bo strojem gospodar? Da! Vendar ne zlahka! Znati bo moral veliko več kot doslej, ko je z rokami, s telesno močjo obdeloval savinjsko zemljo. Trezno premislimo! Čemu desetine traktorjev, strojev in. kaj z vsemi tehničnimi pridobitvami, če ni sposob-
Tovariš Zupanek razlaga strojništvo.
Letnik XII
Slušateljem tečaja razkazuje tovariš Zupanek razstavljen motor.
na tečaj po enega, nekaj med njimi tudi po dva svoja moža. Vseh skupaj je bilo v začetku trideset. No, zdaj jih je samo še osemindvajset. Dva sta »izginila«. Eden iz Dobrne, ne vemo zakaj; drugi iz Zreč, ker ga zadruga nujno potrebuje doma. Verjetno bosta prišla na naslednji tečaj. Starost je precej različna. Najstarejši je France Malus iz Šmartnega ob Paki — 52 let, najmlajši pa je Milan Stermecki iz Lokrovca pri Celju — 22 let. Sprva, zaradi pomanjkanja opreme, nismo mogli vseh prenočiti. Morali so se voziti domov. Zdaj smo vse to uredili. No, tako! Drugo naj vam povedo sami!«
»Kje so zdaj?«
»V učilnici! Popoldne se uče, dopoldne poslušajo praktična predavanja na prostem«.
V učilnici je bilo dobrih dvajset fantov in mož. Prizadevno so se sklanjali nad knjige in zapiske, ko da se ne menijo drug za drugega. Sprva so bili malce zadržani, pozneje pa jim je beseda nekako kar »tekla« iz ust.
»Cernu ste pravzaprav prišli na ta tečaj?«
»Da bi postali šefi!« je nekdo hudomušno pripomnil in splošna veselost je premagala zadrego. Zdaj je šlo laže. Fantje so govorili skoraj kar vprek in, ker so se že sem in tja le preveč strokovno izražali, sem moral lepo premagati svojo sramežljivost in povprašati, kaj pomeni to in kaj ono? Pa smo se dobro razumeli.
»Hrana je bila v začetku preklemano slaba! Menda so računali, da je za nas vse dobro, češ, saj smo tako močno sestradani!«
Splošen smeh, seveda!
Prve praktične vožnje s traktorjem pred »sotrpini« in učitelji zahtevajo popolno obvladanje živcev.
»Zdaj je dobra. Neverjetno, začel sem se rediti!« je nekdo pripomnil in se »pobožal« po trebuhu. Njegov sosed ga je kajpak takoj zbodel: »I, kajpak! Saj še med predavanji dremlješ!«
Ko ne bi zbadljivec imel tako pretirano »resnega« obraza, bi mu človek še verjel, tako pa ... No, čeprav so nekateri že precej odrasli, že očetje, bi dejal, so se tu in tam le izdali, da se jim je nagajivščina iz šolskih klopi spet vrnila v »stare« kosti. Pa naj še kdo reče, da šola ne naredi vraga in pol iz človeka!
»Kaj hočete, smo pač šolarčki!«
»In učenje?«
»Mm, tega je veliko: agrotehnika, kmetijsko strojništvo, ekonomika, kalkulacije, strojeznanstvo, zadružništvo ... Sprva sem si še naslove s težavo zapomnil. Pa je tudi to prešlo. Zagristi se je treba v delo, pa gre. Resda je veliko vsega, skoraj preveč, toda v treh mesecih moramo vse »prebaviti«. Najraje se vrtim okoli strojev. Mi vsi smo s kmetij. Vajeni smo dela, takega z rokami! Toda, ko se je treba vsesti za knjigo? ... Kar povem, raje bi prenašal koše! Veste, že iep čas je minil, odkar sem zapustil ljudsko šolo in . .. težavno se je spet privaditi šolskim klopem. Vzemimo ekonomiko! Je lepa stvar in koristno je, če človek ve to in ono, samo meni se le tako zdi. naj si še tako v tepam v glavo, notri mi bo malo ostalo. Zdaj
Letos zgrajena vzorna velika sušilnica (6x16 m2) za hmelj na Kmetijskem posestvu Vrbje.
verjamem študentom, da ta stvar še zanje ni »od muh«! Pa so veliko bolj izobraženi kot mi. Pomislite, v osmih urah, kolikor štejejo vsa predavanja iz ekonomike, bi moral »pogoltniti« ves naš gospodarski sistem! Kakor bi vodo z rešetom prenašal, prav zares! Zdaj pa ne vem, ali sem jaz zabit« ali kaj?«
»Pa predavatelji?«
»He, he, ko bi nekoga ne bilo tukaj, bi že kaj rekel. No, tudi tako bom povedal, da smo mi z njimi zadovoljni. Vprašanje je le, če so oni z nami. Bomo videli, kako bo pri izpitih.«
Kakor povsod, je tudi tu pogovor nanesel na »materialne zadeve«. Tečajniki so povedali, da so jim v večini primerov njihove področne kmetijske zadruge omogočile šolanje. Nekateri imajo z njimi že sklenjene delovne pogodbe ali pa vsaj zagotovilo, da jih bodo po uspešnem tečaju takoj zaposlile. Vendar je nekaj nevšečnih izjem. Na primer Stermecki iz celjske KZ se vzdržuje večidel sam in niti ne ve dobro, za kaj ga bodo porabili in, če ga sploh bodo. Franc Jug iz Lesična pa bo moral svoji zadrugi povrniti vse stroške. Odtrgovali mu bodo od plače. Francetu Šumiju pa plačajo samo stroške šolanja — 6000 din — in dnevnice za morebitne ekskurzije.
l i in še nekateri primeri kažejo, da zadruge tu in
tam niso razumele namena tečaja! Po svojih najboljših močeh bi morale omogočiti, da bi bilo šolanje čim bolj uspešno. Saj je v njihovem interesu, da dobijo strokovnjaka v »hišo«. Zakaj pa se na primer v Petrovčah tega prav dobro zavedajo?
Pogovorili smo se tudi o prostem času.
»Ob nedeljah imamo »frej«. Razletimo se po domovih. Seveda so drugi dan razne težave. No, manjka ponavadi nihče, le Hruševar iz Obsotelja včasih »zamudi« avtobus. Saj veste, domači, dekleta in tako naprej ...«
Obdolžencu je bilo malo nerodno, po drugi strani pa mu je kar godilo. Kar pa se avtobusa tiče, nihče ne ve nič natančnega — morda je pa res zamudil!
Tečajniki iz Vrbja so si ogledali med drugim tudi demonstracije modernih poljedelskih strojev. Bili so tudi na več ekskurzijah. V Mariboru so si ogledali Tovarno poljedelskih strojev, Kmetijsko šolo in Tovarno avtomobilov. Bili so tudi v Ljubljani: Litostroj, Muzej ...
»In v nebotičniku!« je nekdo med smehom dostavil. (Seveda je bil to neuraden in »izvenšolski« obisk !)
Na dvorišču so pokazali, kako že upravljajo s traktorji. Kar dobro, seveda še ne povsem lepo. Dokaz? Nekdo na primer ni mogel dokazati, da zna voziti nazaj. Da le ne bi bilo to primer kdaj pozneje, ko bo treba druge poučevati!
»Ko smo ravno pri tem, kakšno delo boste po vaših pričakovanjih pravzaprav opravljali v zadrugah?«
»Kot vodja strojnega oddelka bom moral skrbeti za vse stroje s priključki. Kot žandar bom moral bdeti
nad njimi! Ne samo to! Moral bom organizirati delo in prepričevati ljudi, da je mehanizacija res edina pot k napredku. Več! Z delom in praktičnimi primeri bom moral dokazovati, da imam prav jaz. ne pa sta-rokopitneži. Vem, da bo sprva težavno. Toda, upam, da se bo vse dobro izteklo! Saj, če ne bi tako pričakoval, ne bi prišel na tečaj!«
Prav je imel! Tečaj ni le fabrika »piltkov«_za morebitne službice, ne, je poskus, da si KZ ustvarijo tak strokovno sposoben kader, ki mu bodo lahko zaupale službo voditeljev strojnih oddelkov! Morali se bodo z besedo in dejanji »tolči« za pospešeno mehanizacijo v savinjskem kmetijstvu, kar je pogoj za socialistično gospodarjenje z zemljo!
Morali bodo biti politično zavedni in udarni ter požrtvovalni! Zato pa jim morajo matične zadruge vnaprej zagotoviti službo in jim sproti krepiti veselje, da bodo v treh pičlih mesecih »pogoltnili« ves učni program.
Pri poslavljanju so bili tečajniki že spet v učilnici. Res, čas hiti in delo ne čaka. Mimogrede sem si ogledal še poslopja, polja in živino Kmetijskega državnega posestva Vrbje. Prav je, da so tečajniki ravno v Vrbju, kjer lahko vidijo veliko lepega in koristnega ter se veliko nauče. »Teorija, praksa in dokazi v naravi!« bo po izpopolnitvah in korekturah negativnih primerov tromesečni tečaj za vodje strojnih oddelkov v kmetijskih zadrugah celjskega okraja (predvsem hmeljarskih predelov!) v Vrbju . ..
Po primeru Vrbja pa — seveda s spremembo namena — tečaji v Petrovčah, Žalcu, Šempetru in morda še kje!
Agroservis Šempeter bo obrat Kmetijske
*;■	-	^	V
proizvajalne poslovne zveze Žalec
Pospešena mehanizacija v savinjskem hmeljarstvu neogibno zahteva med drugim tudi večje podjetje, ki se bo ukvarjalo večjidel z oskrbovanjem in popravljanjem traktorjev, priključkov, strojev itd.
V septembru letos je delavski svet »Agroservisa« v Šempetru sklenil, da se s 1. I. 1958 vključi v Poslovno zvezo Žalec. Vzroki za priključitev niso morda v morebitnih dosedanjih napakah ali slabem gospodarjenju v tem podjetju, ki se vsa leta od ustanovitve na moč trudi, da premosti začetne težave. Te težave so posledica visokih obveznosti pri vračanju letnih 'odplačil osnovnih sredstev. Ves kolektiv se je dobro zavedal težav, iskal je možnosti za proizvajanje predmetov, ki jih kmetijstvo potrebuje. Seveda, ker pa ni mogel po veljavnih predpisih uporabljati ugodnih regresov na določene kmetijske stroje, ki bi jih lahko izdeloval, mu je vsako nastopanje na tržišču bilo onemogočeno. Navsezadnje se je podjetje odločilo, da v kooperaciji prevzame montažo »Tobi« štedilnikov za potrebe široke potrošnje. Točno je, da ta nova proizvodnja zelo malo opravičuje naziv podjetja, točno pa je tudi to, da je prav ta nova proizvodnja omogočila podjetju znižati usluge pri popravilu kmetijskih strojev za ca. 30%. Kapacitete podjetja samo za popravilo kmetijskih strojev in naprav daleč presegajo dosedanje potrebe, zato ni prav v nobeno škodo začelo podjetje z novo proizvodnjo. Hkrati pa se kolektiv dobro zaveda, da bo slej ko prej moral prevzeti odgovorne naloge v kmetijski mehanizaciji na svojem področju.
Prav iz teh razlogov smo že dlje časa na raznih forumih razpravljali o morda le umestni in koristni priključitvi podjetja poslovni zvezi, ki postaja čedalje pomembnejši činitelj v našem kmetijstvu. Dostikrat smo že govorili in sklepali o novih organizacijskih oblikah, ki so nujne, če želimo pospešiti našo kmetijsko mehanizacijo. Te stvari so danes že tako daleč, da bomo v najkrajšem času začeli z novo organizacijo. Toda čim bolj smo določneje zaključevali o teh problemih, tembolj nam je sililo v ospredje vprašanje priključitve »Agroservisa«. Ta obrat bo v novih organizacijskih oblikah moral postati kmetijski obrat v pravem smislu. Njegova naloga ne bo samo popravljanje kmetijskih strojev. Poleg osnovne naloge, ki jo do neke mere že danes opravlja, bo najvažnejša strokovna vloga pri organizaciji na terenu z instruktorsko iu kontrolno službo. Skratka^ postati bo moral središče razvoja kmetijske mehanizacije na našem področju, zaradi tèga je prav, da mu to vlogo čimprej zagotovimo.
S priključitvijo bo »Agroservis« postal obrat Poslovne zveze. Vse naloge, ki jih bo s tem prevzel do zadružnih organizacij, bodo uredile medsebojne pogodbe. medtem ko bo podjetje še naprej obdržalo delavsko upravljanje, ločeno računovodstvo in samostojnost pri sklepanju določenih pogodb na zunaj.
Prepričani smo, da bo podjetje s priključitvijo pridobilo na svoji vlogi v kmetijstvu, obenem pa bo s svojim strokovnim kadrom pokazalo, da je vredno nositi ime kmetijskega obrata.
o delu žena-zadpužnic v prihodnosti
V	zadnjem času zapažamo na terenu, da odbori za-družnic pri kmetijskih zadrugah v Savinjski dolini ne poznajo dovolj natančno tistega dela, ki ga od njih zahtevajo nove naloge v kmetijstvu. Zaradi tega nikakor ne bo napak, če o tem nekaj spregovorimo tudi v Hmeljarju.
Že ustanovitev organizacije žena zadružnic je bila poudarila, da hoče in mora biti sestavni del kmetijske zadruge, ki naj sodeluje in pomaga pri uresničevanju njenega celotnega programa. To pomeni, da mora organizacija žena zadružnic postati nenehni vzpodbuje-valec žene na vasi za izpolnjevanje prevzetih nalog iz celotnega programa kmetijskih zadrug. Prosvetlie-vanje v gospodinjstvu in razbremenjevanju kmečke žene pa je bila doslej naloga zadružnic samo zato, ker je bila .organizacija zadružnic edina organizacija žena na vasi, ki se je poleg drugih pospeševalnih nalog ukvarjala tudi s prosvetljevanjem in razbremenjevanjem vaških žena.
V	času. ko šele prehajamo s splošno pospeševalnih akcij v kmetijstvu na načrtno in organizirano proizvodnjo, je povsem razumljivo, da zadružnice marsikje še ne poznajo načina in poti k svojemu novemu delu. Kako naj torej odbori zadružnic pri kmetijskih zadrugah usmerjajo svoje delo?
Temeljna in najvažnejša naloga zadružnic je, da pomagajo in sodelujejo pri izvajanju celotnega programa zadruge. Ker pa so zadruge že sestavile svoje proizvodne programe glede na nove smernice v pospešenem razvoju kmetijstva, bo potrebno, da se odbori zadružnic pri kmetijskih zadrugah seznanijo s celotnim programom, nato pa proučujejo tiste, za žene zadružnice predvidene naloge, ki jih bodo lahko izpolnile. Tako naj na primer prizadevno pomagajo pri organiziranju proizvodnih skupin (hmeljskih, žitnih, krompirjevih, sadjarskih, živinorejskih itd.), pri naporih za uvedbo vaških kolobarjev, za čedalje širše uporabljanje zadružne mehanizacije, sodelujejo naj pri prepričevanju za uvajanje novih agrotehničnih ukrepov v kmetijstvu itd.
Vsekakor pa je zelo važno in skoraj lahko rečemo, da je neogibno potrebno, da zadružnice vzdržu-
Zene-zadružnice se izpopolnjujejo v sodobnejšem gospodinjstvu na domu napredne hmeljarke tov. Jelke Baševe iz Spodnjih Gorč pri Braslovčah.
jejo ali vsaj bde nad vzdrževanjem zadružnih vrtov, ker se bo proizvodnja zelenjave za trg. kakor tudi za individualna gospodarstva izboljšala le na podlagi skupne proizvodnje sadik.
Nekmetijske dejavnosti pospešeno odvajamo iz zadrug, zato pa je vedno bolj važno vprašanje, kdo naj v prihodnosti organizira prosvetljenje v gospodinjstvu in razbremenitev kmečke žene.
Nihče ne zahteva, da zadružnice ne smejo organizirati razne tečaje in predavanja, ali si nabaviti gospodinjske pripomočke, kot so: Baumannov zvon. sokov-
nik, ekonom lonec itd., vendar naj ne bo organizator teh dejavnosti kmetijska zadruga. Ta lahko samo pomaga pri organizaciji in nudi sredstva iz sklada za samostojno razpolaganje, seveda it tistega dela, ki je bil na občnih zborih zadrug' določen za zadružnice. Vodstvo gospodinjskih tečajev naj prevzamejo žene zadružnice in s pomočjo SZDL. RK, KGŠ in ostalih or-
Zene-zadružnice s področja Poslovne zveze Žalec na konferenci v Žalcu, 20. novembra 1957.
ganizacij na vasi skrbijo za dobro izvedbo. Večino stroškov za takšne tečaje morajo prispevati udeleženke same.
Ce pa prevzamejo proizvodne skupnosti pobudo za gospodinjsko prosvetljevanje, lahko kmetijska zadruga prispeva denar za vse stroške.
Prav tako moramo razumeti tudi investicije za razne pripomočke, ki naj razbremene kmečko ženo, kot: ureditev perišč, modernih pralnic in hladilnic na vasi itd. Kmetijska zadruga lahko prispeva sredstva v obliki dotacij, toda ostale ustanove in organizacije, kakor tudi posamezniki morajo pomagati z delom in materialom. Samo na ta način se lahko na pobudo zadružnic uredi v okviru vaške skupnosti perišče ali pralnica. Prav tako je tudi s konservnim centrom, seveda če ni ta večji predelovalni obrat sadja, jagodičevja ali zelenjave, ki ga v celoti investira zadruga ali področna kmetijska poslovna zveza.
Prav bi bilo, da zadružnice pomagajo šolskim vodstvom pri organizaciji kmetijsko gospodarskih šol, posebno pri izvedbi učnega programa v gospodinjstvu.
Vsakomur je jasno, da bodo žene zadružnice opravile veliko nalogo, če bodo posvečale vso skrb in dovolj veliko organizacijsko pomoč kmetijskim zadrugam pri izvajanju njihovih programov.
Enako kot v Žalcu so žene zadružnice sklepale tudi v Mozirju (17. oktobra 1957) in v Celju (19. novembra 1957).
Med drugim so sklenile tako-le:
1.	Odbori žena-zadružnic se morajo čimprej sestati pri vseh KZ ter predvsem obravnavati proizvodnjo in izobraževanje v kmetijstvu! Sejam naj obvezno prisostvujejo upravniki in predsedniki upravnih odborov KZ!
2.	S sklepi teh sej je treba čimprej in čim popolneje seznaniti vse žene-zadružnice na skrbno organiziranih vaških sestankih!
3.	Zene-zadružnice se naj čim tesneje povežejo z upravnimi odbori in vsemi pospeševalnimi odbori svojih KZ in z aktivi mladih zadružnikov ter z njimi skupno poskrbijo za popolno uresničitev programov kmetijskih gospodarskih šol, za razne tečaje in predavanja.
Ing. Stane Marovi:
Živinorejci so razstavljali v Kapli in Šempetru
Živinorejske razstave so nekak prerez stanja v živinoreji oziroma prikazujejo napredek ali nazadovanje. Letošnji živinorejski razstavi v Kapli in Šempetru sta v tem popolnoma uspeli.
Pred tremi leti je mlad medzadružni živinorejski odbor kmetijskih zadrug Vransko. Tabor in Gomilsko organiziral prvo živinorejsko razstavo na svojem področju. Dobro se še spominjamo tedanje razstave, ki je bila glede kakovosti živine res še skromna, toda vzbudila je močne težnje in voljo pri rejcih, da bodo v bodoče hitreje in odločneje urejevali črede v svojih hlevih.
Ko smo si letos spet ogledali njihovo razstavo, pa že. smemo trditi, da so tedaj sprejeto nalogo pošteno izpolnili. S sedanjo razstavo pri »Pihlbirtu« v Kapli so pokazali, da se da v borih treh letih tudi v govedoreji veliko narediti, seveda, če je cilj jasen in dovolj volje.
listo nedeljo so bili živinorejci vedro razpoloženi. Zgodaj in mnogo so prignali odbrane rodovniške živine. Le nekaj živali je manjkalo. Že po bežnem pregledu živali na okrašenem razstavnem prostoru sum lahko ugotovili, da so živali lepo rejene, skladnejših in bolj polnih oblik, posebno mlajše! Dokaz, da so rejci izboljšali krmno osnovo, da pravilneje krmijo in strožje odbirajo podmladek za pleme ter ga tudi pravilneje vzrejajo, To so tudi najvažnejši ukrepi za napredek v govedoreji. Najbolj pa je. presenetilo izredno veliko število čistih živali sivorjave pasme, ki jih pred tremi leti. razen dveh plemenjakov, še nismo našli med razstavljenimi. Tokrat jih je bilo že 40%. Verjetno bo prihodnja razstava že popolnoma izločila živali pomurske pasme.
Kako pa proizvodnost? Od prve razstave krepak skok! Nekaj podatkov! 13 krav da je 3.000 kg in več mleka, večina pa le od 2.400 kg navzgor. Največ obetajo številne mlade sivorjave prvésnice z 12 kg in več mleka po prvi telitvi. Le pri nekaj živalih niha proizvodnja mleka letno med 2.200 do 2.500 kg. Nedvomno zelo zadovoljiva mlečnost, pa čeprav so to odbrane živali. Važno je namreč, da imamo vsaj določeno minimalno število proizvodnih krav. katerih potomci bodo tndi v širino dvigali kvaliteto govedoreje. In takih živali je na področju Kaple in Šempetra precej.
Pri zadružni mlatilnici v Šempetru v Savinjski dolini so živinorejci razstavili svojo živino.
Bik »Miško« je bil najboljši na razstavi v Šempetru.
Torej dia važna zaključka s te razstave: 1. sivo-rjava pasma, nedvomno plemenitejša in proizvodnej-ša od pomurske, je osvojila živinorejce v tem predelu naše Savinjske doline in 2. rejci bolj skrbijo za proizvodnjo krme, pravilneje krmijo in vzrejajo živino, kar prav gotovo veča proizvodnjo.
Pa »šampioni« te razstave? Med plemenjaki je odnesel venec bik »Boško« z oceno IL, last Ludvika Zupana iz Ločice, KZ Vransko. Najboljša krava je bila Ciba« z oceno I. b, prvésnica s 16.8 kg mleka po prvi telitvi. last Slavka Podbregarja, Ceple. Med telicami pa je bila prva »Miška« z oceno I., last Jožeta Grobelnika iz Ojstriške vasi.
leden dni pozneje, 6. oktobra, so tudi živinorejci Medzadružnega živinorejskega odbora kmetijskih zadrug Prebold, Šempeter, Gotovlje, Žalec in Petrovče razstavljali svojo najboljšo živino. Kljub nekoliko šepavi organizaciji so končno le pripravili prostor pri mlatilnici v Šempetru in odziv živinorejcev je bil zadovoljiv. Zanimanje in razpravljanje med ocenjevanjem kažeta, da je razstava dosegla svoj namen.
Ker je bila to prva razstava živine na tem področju. moramo oceniti le živinorejo, kolikor je seveda mogoče na podlagi razstavljenih živali. Kratko: povprečna proizvodnja bi bila nekako zadovoljiva, kondicija (reja) in konstitucija (zdravje, oblike živali, skladnost itd.) živali pa manj zadovoljiva. Poudarjamo pa povprečno proizvodnost, ker je poleg zelo proizvodnih krav (največjo molznost je imela krava »Bi-ska« 4.897 kg v letu 1956, last Hrovat Gizele) bilo preveč takšnih krav, katerih proizvodnost še niha med
2.000	do 2.400 kg mleka letno.
Razmeroma slabša kondicija je izraziteje pokazala konstitucijske napake živali pomurske pasme. Zavoljo tega so bile ocene pod tistim povprečjem, ki ga za odbrane živali v Sp. Savinjski dolini želimo. Osnovno vprašanje na tem področju je menda vprašanje proizvodnje krme. oziroma pri dandanes razpoložljivi krmi redijo rejci le preveč živali. Napačna je njihova kalkulacija, da bodo samo od števila živali pridelali več gnoja. Gnoja bo vedno le toliko, kolikor bo krme, pa naj to krmo požre 5 živali ali samo tri. Z manjšim, ustreznim številom živine bo govedoreja rentabilnej-ša. proizvodnja gnoja pa bo ostala enaka.
Opazili pa smo med razstavljenimi živalmi zelo malo sivorjavih živali. Torej? Rejci naj odločneje menjajo pasmo. Kljub temu, da je bilo na razstavi nekaj lepih križancev, bo proces zamenjave pasme samo s križanjem trajal predolgo in s prevelikim tveganjem.
To je le kratka ocena razstave, ki naj bi jasneje usmerjala živinorejo prav na tem intenzivnem hmeljarskem področju.
Prav je, da omenimo še najboljše živali! Med samo dvema plemenjakoma je bil boljši bik »Miško« z oceno II. b, last Franca Grobelnika iz KZ Gotovelj. Venec za najboljšo kravo je prejela krava »Sivka« z
oceno II. a, letna proizvodnja 3.589 kg mleka, last Ivana Uratnika, Podlog, KZ Šempeter. Najteže je bilo izbrati najboljšo telico. Komisija se je končno odločila za »Bistro«, hčerko najproizvodnejše krave na razstavi, last Gizele Hrovat iz Žalca.
Na obeh razstavah so izven »konkurence« razstavljala po nekaj svojih boljših živali tudi področna kmetijska gospodarstva Latkova vas, Šempeter in Arja vas.
Najboljšim rejcem, ki so prejeli zaslužene nagrade, čestitamo k dosedanjim uspehom v živinoreji, ostalim pa naj bosta razstavi vzpodbuda za plodnejše delo v tej važni panogi kmetijstva.
Ing. Dolfe Cizej:
Nehaj misli o živinoreji pred novim letom
Dobro in koristno je, da pred novim gospodarskim letom napravimo obračun o delu v minulem letu. Tokrat se skupno pomenimo o živinoreji! Saj vem, da o tej »veji hmeljarskega obrata« najmanj razmišljamo, da premalo gledamo na živinorejo. Sicer bo to morda razumljivo, ker nam številke le zameglijo pogled...
Res in prav je, da za hmelj kot izrazit tržni pridelek najbolj skrbimo, ker zanj tudi največ izkupimo. Včasih, posebno nekateri, pa se le premalo zavedajo, da brez živinoreje ne bi bilo dobrega hmeljarstva. Strokovnjaki nam pravijo in praksa nas uči. da je letno treba pognojiti vsakemu hektarju hmelja vsaj z 200 q hlevskega gnoja. To pomeni, da za 1 hektar hmelja potrebujemo 2 veliki živali (po 500kg), ker računamo, da nam da taka žival letno po 100 q gnoja. Pa to je le hmeljišče! Tudi njive z drugo kulturo morajo letno dobiti najmanj okroa: 100 q povprečno na
1	hektar, prav tako travniki približno 50 q v povprečju. Ce vzamemo srednje posestvo s 6 hektarji kmetijske površine, od tega 2 ha hmelja, 2 ha drugih šivil jskih kultur in 2 ha travnikov, je torej letna potreba 700 q hlevskega gnoja. Za tako posestvo bi morali imeti 7 velikih glav živine ali pa 4 krave, 2 telici,
2	teleti in 2 konja. Ce bi imeli dovolj mehanizacije, bi lahko držali 5 krav, 2 telici in 2 teleti ter 1 vola. Ce prav bežno pregledamo, koliko imamo krmnih površin, hitro vidmo, da jih je le okrog 3 ha. Pri današnjem pridelku mrve in detelje pa 7 velikih glav s to površino ne moremo prerediti. Zadoščala bi le nekako za 4—5 glav goveje živine.
Kaj je treba storiti? Pridelati več mrve in detelje! Prva pomoč je umetni gnoj. Videl pa sem hmeliarie, ki so s polno zavestjo potrosili na hektar hmeljišča 2000—3000 kg umetnih gnojil, na hektar travnika pa le 200kg! Seveda se je travnik zaradi takega mačehovskega postopanja »zaprl vase« in dal tudi le mačehovski pridelek. Saj poznamo tudi pri travnikili normative za gnojenje — prav tako kakor pri hmeljišču. Celo kolobariti je treba z različnimi vrstami gnojil, o čemer pa je »Hmeljar« že pisal. Letno naj bi travnik dobil povprečno po 600—1000 kg le umetnih gnojil! Čeprav so sedaj umetna gnojila nekoliko dražja, so vendar še ekonomična tudi na travniku, prav zato, ker je veliko število živine tako dragoceno zaradi hmelja!
Z zgodnjo košnjo in s sušenjem v kozolcih in na sušilih pa dobimo kakovostno krmo, ki mnogo več zaleže kot pozno pokošena in na tleh posušena. Take izkušnje imajo že prav mnogi hmeljarji in se jih bo treba na splošno oprijeti.
Pa tudi brez silosev (cementnih ali lesenih) v hmeljarskih področjih ne bo šlo. Za čudo počasi si silosi utirajo pot med hmeljarje, kar je pravzaprav težko razumljivo. Saj se v silosu izgubi mnogo manj hranilnih snovi kot pri dosušenju trave v mrvo. Po starih izkušnjah »silažnikov« lahko z enake površine, ki smo z nje doslej s suho krmo redili 4 velike glave živine, redimo s silažo najmanj 5 glav. In ugotovitve kmetijskih znanstvenikov povedo enako: za 20—30% je manj izgub hranilnih snovi v krmi, ki smo jo silirali!
Pa še eno prednost ima silos prav za hmeljarje! Ce ga napolnimo tudi zgodaj spomladi (in ne zgolj jeseni) z mlado ovelo travo ( to je konec maja, v začetku junija), nam dozori že v 6 tednih. Tako moremo začeti s krmljenjem te travne silaže nekako sredi meseca julija, ko ni prave zelene krme ali prelasta. Še bolj važno pa je. da nam ta silaža traja vse tja v hmeljsko obiranje. Prav vsi vemo iz izkušenj, da imamo takrat najmanj časa prav za živino, da nima kdo prelasta nakositi, niti ga pripeljati. Zato takrat največkrat položimo kar suho krmo, da delo le hitro opravimo. Živali pa na suho niso navajene, navadno nam shujšajo in dajo manj mleka. Ce pa imamo silos poln, je silaža kar pri roki!
Vse to bo treba pretehtati in se po malem le odločiti za ta najsodobnejši način konzerviranja krme!
Tudi tisto nekaj strnišča, kolikor nam ga bo še ostalo pri nadaljnjem širjenju hmelja, bomo posadili s krmsko peso (še bolje s polsladkorno) in z zeleno
Cim več silažne krme za živino!
koruzo za silažo! Ajda in repa naj se dokončno umakneta s strnišč, ker sta najmanj rentabilni rastlini.
Da bomo lahko redili toliko živine, kolikor bi je potrebovali zaradi hlevskega gnoja, bo treba računati tudi na nakup močnih krmil. Računam, da naj bi prišlo povprečno na vsako žival letno okrog 150 do 200 kg močnih krmil. Pri tem dajem prednost specialnim krmilom »Tovarne močnih krmil« iz Ljubljane pred otrobi. Ta močna krmila bi pomagala prihraniti precej mrve, ki bi z njo lahko redili še več živine.
Pa tudi delo okrog živine je treba zmanjšati! Tu mislim predvsem na napravljanje rezanice. Še ni dolgo tega, ko sem bil na neki naši ekonomiji, kjer je delavec za 12 glav živine rezal vsak dan mrvo in slamo. Vrtel pa je slamoreznico ročno, to vsak. dan 2 polni uri!
Res gre z elektromotorjem ta stvar malo hitreje, pa je vsekakor popolnoma nepotrebno delo in izdatek. Saj krme zaradi rezanja ni prav nič več, še poprej manj, ker se je mnogo zdrobi in razprši. Prebavo mrve tudi nismo* prav nič pospešili, najbrže narobe. Kajti mrvo mora govedo počasi grizti, da se med tem časom izloča čim več sline, ki je odločilna za dobro prebavo v vampu. Saj je narava prav v ta namen govedu dala kar 4 želodce, ki svoje delo bolje opravijo ko slamoreznica! Včasih hočemo z rezanjem živino »pregoljufati«, da ji namreč vsilimo v gobec kakšno plesnivo ali drugače pokvarjeno mrvo. S tem smo pa živali storili le slabo uslugo! Kajti, kar je pokvarjenega, tudi živalskemu želodcu ne more prijati!
Pravijo, da živina rezanice manj raztrosi... Treba pa se je vprašati, zakaj živina krmo razmetava iz jasli? Prav gotovo zaradi tega, ker je slaba in išče boljše. Slaba pa je zato, ker smo pozno kosili (torej le slamo) in sušili na tleh, kjer nam jo je mogoče še
dež izpiral. Torej se zopet povrnemo na to, kar smo omenili že v začetku. Le položite živini odlično celo mrvo v jasli in to ne preveč, kajti obrok mora biti sestavljen še iz drugih krmil, pa jo bo živina brez razmetavanja požrla!
Ce imate preveč slame, jo na koncu obroka kar celo vrzite v jasli. Ce bo živina še lačna, bo tudi nerazrezano požrla, kar smo že dostikrat opazovali.
Slamoreznico bi torej mirne duše lahko prodali. Neki živinorejec je lepo povedal, da »ima prežvekovalec slamoreznico v gobcu«. Marsikateri prst ali roka bi ostala cela, če ne bi bilo slamoreznic, pa tudi premnog prepir med očetom in sinom (ki je že poučen o nesmiselnosti rezanja) bi odpadel.
Še na nekaj opozarjam! Marsikje še krmijo govejo živino po trikrat na dan. Na vseh velikih obratih pa jo krmijo le po dvakrat, a takrat dovolj. Tudi strokovno je dokazano, da je opoldansko krmljenje nepotrebno. Živina mora vendar imeti mir, da lahko prežvekuje. Oskrbovalec bi si to delo mirne duše lahko prihranil!
Končno pa še tole za gospodinje, ki molzejo po trikrat na dan: Najbolj odveč jim je opoldanska molža, ko že tako komaj »zmečejo kosilo vkup« zraven ostalih opravkov. Res je pri trikratni molži le malenkost mleka več, kar pa ne povrne stroškov molže same. Le pri kravah, ki dajejo nad 20 litrov mleka dnevno, bi veljalo obdržati trikratno molžo. Takšnih pa v hmeljarskih področjih ni preveč ...
Dovolj razmišljanja za danes in za nazaj! Vse sem napisal v dobri veri za tiste, ki se še držijo opisanih napak in si še napravljajo odvečno delo pri živini. Nič kaj novega nisem povedal, vendar pa je razmišlanje vredno prav sedaj, ko gledamo s polnim zaupanjem v bodoče leto ...
Obvestilo bralcem in naročnikom »Hmeljarja«
l«
Z izdajo dvojne številke 11 in 12 (november in december) smo zaključili letnik 1957.
Da bi lahko ob zaključku letnika pravočasno in pravilno uredili tudi zaostalo naročnino za »Hmeljarja«, znova pojasnjujemo: Naročnina za poljudno strokovni list »Hmeljar« z vsemi prilogami, to je z »Biltenom Inštituta za hmeljarstvo« v Žalcu in z občasnimi letaki kmetijske pospeševalne službe za področje OLO Celje, znaša za vse leto 1957: 600 din ali za vsako posamezne številko 50 din.
Brezplačno in brez naročila smo pošiljali list z vsemi prilogami vsem kmetovalcem-hmeljar-jem na področju LRS po seznamu pri »Hmeljni komisiji« v Žalcu ter tistim ustanovam, podjetjem in uslužbencem, ki so povezani po službeni dolžnosti s proizvodnjo hmelja. Mimo tega smo poslali nekaj zadnjih številk (s pripombo pod naslovom »Brezplačno — Na vpogled«) nekaterim pomembnejšim slovenskim gostinskim podjetjem (na ustmeno prošnjo ali pa tudi po naši svobodni odločitvi) in končno tudi
tistim fizičnim osebam, ki so tako ali drugače izrazili, da »Hmeljarja« nameravajo naročiti, če jim bo ustrezal.
Zavoljo tega ni treba v nobenem primeru ne pravnim ne fizičnim osebam vračati doslej (vključno sedanjo, to je 11. in 12. številko) prejetih številk »Hmeljarja«!
Hkrati pa obveščamo vse prejemnike, da smo po odpremi sedanje dvojne številke 11-12 ustavili nadaljnje pošiljanje vsem, ki niso upravičeni v smislu gornje razlage na brezplačno prejemanje. Kdorkoli je pismeno, po telefonu ali kakorkoli naročil »Hmeljarja« z zagotovilom pravočasnega plačevanja naročnine, bo prejel ustrezno pismeno opozorilo, oziroma obračun s pripombo, da bomo po morebitnem brezuspešnem opominu primorani zaostalo naročnino sodno iztožiti.
Prvo številko »Hmeljarja« za leto 1958 bodo prejeli le brezplačni upravičenci in tisti naročniki, ki bodo naročnino uredili najpozneje do 31. 12. 1957.
Naročnino pošljite na naslov: Kmetijska proizvajalna poslovna zveza Žalec, žiro račun št. 62-ZŠ-2-Ž-190 z označbo na hrbtu »za Hmeljarja«!
Uredništvo »Hmeljarja«
Ernest Šušteršič, hmeljar, Žalec:
O regulaciji Godomlje in razbremenitvi
tožnišhe ceste
Konec septembra je bil zbor volivcev v Žalcu. Takrat sem javno vprašal, kako dolgo bo še tekla Godomlja po stari strugi, oziroma kaj je pravzaprav z njeno regulacijo?
Na vprašanje mi takrat ni znal nihče odgovoriti. Morda mi bo po obljubah posredoval pojasnilo naš list »Hmeljar«?
Osemdeset let je namreč že mimo, ko je pokojni Janez Hausenbichler, velik rodoljub Savinjske doline, poskušal doseči regulacijo potoka Godomlje. Delo naj bi vodil ing. Buta, po rodu Ceh. Struga naj bi tekla od izvira naravnost proti vzhodu mimo bivše smodnišnice do Reharjeve (pozneje Antlogove) njive ter pravokotno mimo sedanjega Kovinskega podjetja, med Roblekovo in Lonberjevo (danes Zajčevo) hišo proti sedanji železniški progi do že reguliranega dela Godomlje.
Pred kakimi sedemintridesetimi leti je Celjska uradna sanitarna komisija pregledala vse vodnjake v Žalcu. Žalskemu županstvu je predlagala, naj uresniči Hausenbichlerjev načrt, vse greznice v trgu pa betonira, ker je voda v Godomlji zastajala in bila že skrajno nevarna, v nasprotju z najosnovnejšimi zahtevami higiene.
Pokojni Hausenbichler je takrat želel hkrati speljati tudi cesto od sedanje železniške postaje, ki je takrat še ni bilo, čez glavno cesto, med današnjo Žuževo in Kukčevo hišo ter mimo ribnika čez dolgo njivo naravnost na Zgornjo Ložnico. To pa zaradi tega, ker tedanja Krašovčeva ulica ali Ložniška cesta za potrebe prometa ni ustrezala.
Toda takratni občinski odbor v Žalcu je predlog zavrnil, češ, kje naj bi potem gasilci črpali vodo, če bi se zgodila nesreča oziroma če bi izbruhnil požar?
Leta 1908 je bilo sušno. Sredi poletja je res izbruhnil požar pri Vidmajerju ali po domače pri Brinšku. Zgoreli so uta, gospodarsko poslopje, delno tudi hiša ter sosedova kozolca — Žužov in Antlogov. Sprva so res črpali vodo iz Godomlje, potem pa je potok »odpovedal«, ker je na dnu ostalo samo blato.
Godomlja torej za požare sploh ne pride v poštev. Na srečo imamo med sedanjo Nižjo gimnazijo in Hmeljarno močan studenec, ki ga je dal izkopati bivši žalski župan Vinko Vabič. Ta potok ima dosti vode, tudi za primer večjega požara. Drugi, še neizčrpan studenec je v neposredni bližini Žalca v tako imenovanih »Benetkah«, zato res ni več razloga, da bi Godomlja morala teči ravno za trgom.
Pokojni Hausenbichler je bil zaveden Slovenec. Nič čudnega, če so ga prenekateri žalski nemškutarji zelo sovražili, n. pr. Fr. Kocely, po domače Obreza in drugi. Med Hausenbichlerjeve zasluge štejemo tudi to, da so bile ceste in ulice tlakovane s prodastim kamenjem, da je bil živinski sejem sredi Žalca v drevoredu prestavljen iz trga, na prostor zadaj Robleka.
In če se povrnem k Ložniški cesti, tudi ta je preobremenjena. Kamioni, traktorji, prikolice, vozovi s konjsko vprego, džipi, mopedi, vse se nabere na tej cesti. Včasih kolesar sploh ne pride skozi in mora narediti ovinek čez Vizoviškovo dvorišče ali pa za vrtovi proti kapeli in mimo Kukca na trg.
Ravno za to praktično ureditev ceste na Ložnico in za regulacijo Godomlje se navdušujejo volivci in pričakujejo čimprejšpjo rešitev.
Vmesna urednikova pripomba:
Po prejemu prispevka Ernesta Šušteršiča, 74 let starega hmeljarja, sem naprosil direktorja »Vodne skupnosti porečja Savinje« tov. ing. Srečka Cvahteta, naj predmetni problem prouči in pojasni. Njegovo zadevno poročilo je tole:
Godomlja dobiva svojo vodo iz izvirov pri Go-tovljah in od deževnice z bližnjih površin. Preden so Ložnico regulirali, je ob visokih poplavah tudi Ložnica poplavljala Godomljo.
Potrebne meritve za regulacijska dela je po naročilu »Hmezada« v letu 1951 izvedlo »Podjetje za melioracije«. Likvidacija tega podjetja in reorganizacija »Hmezada« pa sta povzročili, da se je vsa stvar zataknila. Šele ustanovitev »Vodne skupnosti Ložnica« je zadevo z Godomljo premaknila z mrtve točke. Načrti iz predvojne dobe pa niso ohranjeni.
Današnje stanje: Meritve so opravljene in rezultati narisani. Še letos bo »Vodna skupnost porečja Savinja« vložila vlogo na občino Žalec za odobritev lokacije. V primeru ugodne rešitve in, če bo občni zbor članov »Vodne skupnosti porečja Savinje« program potrdil, bomo že drugo jesen začeli regulirati Godomljo.
Glavno smer in lego bodoče struge bo glede na prikazane možnosti odredila ustrezna komisija ObLO Žalec. Po današnjih proučitvah bi lahko potekla v glavnem po sedanji strugi, ker je druge smeri ali tehnično teže izvesti ali pa zahtevajo prevelike investicije. Je pa tudi možnost, da speljemo Godomljo skozi trg v pokritem kanalu. Pri tem moram še poudariti, da je treba obenem z regulacijo Godomlje rešiti tudi vprašanje Lave in oisušitve vseh bližnjih zamočvirjenih površin.
Zamisel pokojnega Hausenbichlerja bomo zmogli že prihodnje leto uresničiti. Tehnične priprave bodo gotove, o denarnih sredstvih pa bodo odločali člani »Vodne skupnosti porečja Savinje« in sicer po načelu, da je treba najprej zregulirati tiste vodotoke, ki bodo najprej prinašali koristi, ali pa da so za razvoj komunalne dejavnosti najpotrebnejši. Smatram, da je regulacija Godomlje kar z obeh vidikov dovolj utemeljena.
Zaključna opomba urednika:
Z objavo vprašanja in pojasnila sem nemara javnemu vpraševalcu tov. E. Šušteršiču izpolnil željo. Neokrnjeno sem pustil tudi njegovo oceno pok. J. Hausenbichlerja in njegove dobe kot pričevanje še živečega in zaupanja vrednega sodobnika. E. Šušteršič je namreč star 74 let in že od mladosti napreden kmetovalec.
Takih in enakih javnih vprašanj, ki so tako ali drugače povezana s proizvodnjo hmelja, si uredniški odbor želi v prihodnosti še več.
Jaka Slokan:
Kako so savinjski hmeljarji
Prenekatera bralka oziroma bralec »Hmeljarja« sta me že nekajkrat vzpodbudila, naj nazorneje svetu posredujem oddajo in prevzem suhega hmelja, kaj pomeni »Hmeljna komisija« ali ni morda pravilneje »Hmeljska« oziroma »Hmeljarska komisija«, kdo odloča pri oceni kakovosti itd., tako, da sem ob zaključku letošnjega letnika sklenil poskusiti. Poudarjam, da je to le poskus prikaza, zavoljo česar prosim sleherno bralko oziroma bralca, naj mi bosta prizanesljiva sodnika!
Na mesto pravne razlage odprimo Uradni list LRS, štev. 7/55 in berimo na strani 182:
ODLOČBA
o razglasitvi Hmeljske komisije za Slovenije za finančno samostojen zavod in o preimenovanju v Hmeljno komisijo za Slovenijo.
1.	člen
Hmeljska komisija za Slovenijo, ki je bila ustanovljena z uredbo o ustanovitvi Hmeljske komisije za Slovenijo in o kontroli in kakovosti hmelja (Uradni list LRS, št. 27-161,50), se razglasi za finančno samostojen zavod.
Ime Hmeljske komisija za Slovenijo se spremeni tako, da se glasi: Hmeljna komisija za Slovenijo. Sedež Hmeljne komisije je v Žalcu (okraj Celje).
2. posnetek: Hmeljarji iz Letuša prisostvujejo zaskrbljenih obrazov uradni oceni kakovosti svojega pridelka. Ocenjevalec MARTIN VUČER je pravkar prerezal šiv na bali... Pri oceni sodeluje »vrhovni pritožbeni sodnik«
JOŽE AUBREHT.
1.	posnetek: Vzorno pobasan in naložen voz KARLA RAKA, naprednega hmeljarja iz Sp. Gorč pri Braslovčah.
2.	člen
Hmeljna komisija skrbi za dober sloves slovenskega hmelja na domačem in svetovnem tržišču, skrbi za izvajanje predpisov o obveznem oznamkovanju hmelja, proučuje vprašanja o pridelovanju hmelja, strokovno sodeluje s pristojni-jni državnimi organi v stvareh, ki se tičejo pridelovanja hmelja (obnova in krčenje hmeljnikov, iztrebljanje divjega in podivjanega hmelja in podobno) in predlaga potrebne ukrepe, strokovno usmerja in nadzoruje pridelovanje hmelja in trgovino s hmeljem.
3.	člen
Da Hmeljna komisija doseže namen iz prejšnje točke, opravlja zlasti te-le naloge:
1.	ocenjuje kakovost hmelja;
2.	znamkuje hmelj in izdaja potrdila o izvoru hmelja•;
3.	uradno tehta vse količine hmelja, namenjenega za izvoz in za domače uporabo;
4.	nadzoruje s hmeljem zasajene površine;
5.	ob sporih med proizvajalci in odkupnimi organizacijami glede kakovosti hmelja daje strokovna mnenja o kakovosti hmelja;
6.	vodi statistiko o površinah, zasajenih s hmeljem, o številu sadik, o količini pridelka, o količini oznamkovanega, prodanega in izvoženega hmelja ter o doseženih cenah;
7.	je strokovni organ v vseh vprašanjih hmeljarstva LRS ... itd.
Pa dovolj suhega branja! Zaneslo bi nas predaleč, ker bi morali prebrati še zadevne predpise o organih »Hmeljne komisije«, o prenosu ustanoviteljskih pravic z Izvršnega sveta Ljudske skupščine LRS na OLO Celje itd. Poskusimo raje s fotoposnetki z letošnje oddaje oziroma prevzema!
Seveda moram že v uvodu pripomniti, da objavljam posnetke po svoji svobodni, a vendar, kolikor je bilo moč, pravični oceni. Kdorkoli pa meni, da bi bolje oziroma pravičneje izbral, ga vabim v uredništvo »Hmeljarja«, kjer se lahko kadarkoli zglasi z neoporečnimi dokazi v rokah in ugodil mu bom.
Po vsem svetu izbirajo zmagovalce po tisočerih kriterijih (merilih). Zakaj ne bi torej smeli tudi savinjski hmeljarji izbirati vsako leto med sabo n. pr. zmagovalca v ličnosti naloženih vozov? In ga za uspešnost celo nagraditi? Na slovenski vasi je tekmovanje vseh vrst že od nekdaj priljubljen običaj!
Potem ko sem na naslovni strani oktobrske številke »Hmeljarja« objavil fotoposnetek odlično na-
3. posnetek: Ocenjevalec TONE ŠE PEC ocenjuje pridelek pred pričo, hmeljarko-lastnico MARIJO PUNCER iz Spodnjih Gorč pri Braslovčah.
predajali svoj letošnji pridelek?
4.	posnetek: ... nad dolgo mizo, od stene do stene, se priezadevno in resnih obrazov sklanjajo člani »registrirnega stroja« »Hmeljne komisije« ...
loženih vozov zadružnega posestva Latkova vas, s pripombo, da jih je šteti med najboljše (če ne sploh za zmagovalce!) med velikimi, socialističnimi kmetijskimi obrati, ki pridelujejo hmelj, sem uspel »ujeti na film« tudi zmagovalca po eleganci naloženih voz med zasebnimi kmetovalci v pravkar minuli sezoni: Karla Raka, naprednega hmeljarja iz Spodnjih Gorč pri Braslovčah. Mojo oceno naj potrdi fotoposnetek številka l!
Pri ocenjevanju so sodelovali tudi mnogi, ki so spremljali letošnji prevzem suhega hmelja po službeni dolžnosti pa tudi naključni očividci — priče! No, Karlu Raku pa ne gre javno priznanje le zaradi letošnje odlične zunanjosti njegovih vozov, marveč je treba še pristaviti, da je Rak po vsej dolini priznan napreden in uspešen hmeljar drugega rodu, njegov pokojni oče Florjan Rak pa da je bil sploh prvi hmeljar v svojem kraju in prav tako priznano napreden kmetovalec ter večletni župan bivše občine Braslovče. Sicer pa o Florjanu Raku morda kaj več kdaj pozneje!
Tako so torej letos vozili hmelj v Žalec na, kolikor je kdo uspel, lepo naloženih vozovih. Tu pa tam ga je manjši hmeljar priložil kar na sosedov voz ... Tehtanje in ocena kakovosti pa sta bila vsekakor opravek, ki je zahteval večjo živčno napetost kot samo nalaganje ... Poglejte drugi posnetek! Hmeljarji iz Letuša prisostvujejo zaskrbljenih obrazov v precej mračnih prostorih prevzemalnice v Žalcu uradni odločitvi glede kakovosti! V dolgoletnih izkušnjah prekaljen in nepristranski ocenjevalec Martin Vučer je pravkar prerezal šiv na bali, izvlekel iz nje pest suhega hmelja in zdaj ocenjuje pred živimi pričami.. V bolj zamotanih, težavnejših primerih pa sodeluje pri
5. posnetek: «■Registrirni stroj«* je zaropotal in zašumel...
ocenjevanju še nekak pritožbeni, vrhovni, pravični sodnik Jože Aubrèht.., Ocenjevalcev je več, na slehernem prevzemalnem mestu po troje ... Kar poglejte tretji posnetek: Tone Šepec ocenjuje pridelek pred očmi na moč zaskrbljene hmeljarke Marije Puncer iz Spodnjih Gorč pri Braslovčah. Povsem razumljivo, da je hmeljarka nekoliko vznemirjena! Ocenjevalec pač pri svojem delu ne more upoštevati vseh prečutih noči in napornih delovnih dni vse leto nazaj ... No, konec vseh koncev je kakovost pridelka Puncerjeve kmetije le pokazala, da njihov trud in skrb le nista bila zaman: 2.997.5 kg prve in druge vrste in le 105 kg tretje vrste! Četrte vrste pa letos sploh ni bilo! Torej — Puncerjevi so si priborili premijo...!
S tehtanjem in oceno kakovosti pa oddaja in prevzem še nista zaključena ...
Hmeljarka iz Letuša (glej četrti posnetek!) je pravkar vstopila v pisarno »Hmeljne komisije«. Njen prvi vtis: nad dolgo mizo, od stene do stene, v »čisto uradni sobi« se prizadevno in resnih obrazov sklanjajo ... Naj povem njihova imena? Zakaj neki ne? Z
6.	posnetek:...in domala vselej smehljajoči se »delček registrirnega stroja« TONE GROBELNIK že izroča hmeljar-ki iz Letuša ustrezne listine, ki bo z njimi pri svoji KZ, v Letušu, prejela izkupiček za letošnji pridelek.
leve na desno so: Anka Srebré, uslužbenka »Hmeljne komisije; Božo Srebré (s hrbtne strani), samo »sezonski«, tudi z vzdevkom »udarnik«; pred njim Marica Lihteneger,. uslužbenka »Hmezada« in »honorarni« Tone Grobelnik ...
Hmeljarka iz Letuša je pravkar imenovanim predložila tehtne liste z označbo kakovosti... (Glej peti posnetek!) »Registrirni stroj« je zaropotal in za-šumel in (glej šesti posnetek!) domala vselej smehljajoči se »delček registrirnega stroja« Tone Grobelnik že izroča letuški hmeljarki ustrezne listine, da bo z njimi po obračunu v svoji domači kmetijski zadrugi, v Letušu, prejela izkupiček za letošnji hmelj. Včasih pa nadzoruje (glej sedmi posnetek!) delo »registrirnega stroja« nekak njegov »administrativni šef« Franc Smukovec.
Kdaj pa kdaj pa se kljub vsej vestnosti in skrbnosti savinjskih hmeljarjev le zgodi, da pripeljejo neustrezno posušen hmelj, da je prevlažen itd., zaradi česar ga komisija ne more prevzeti. Kaj pa zdaj? Ali naj ga hmeljar pelje nazaj domov? Ne! Iznajdljivi Zalčani so tudi za take in enake primere našli rešitev — v »Vabičevem špitalu«!
»Vabičev spital«? Da. da, prav tak je njegov neuradni naslov! Ni ga namreč ustanovil nikakršen
Stran 30
tlMEljAR
Letnik XT1
oblastveni akt, rodili sta ga nujnost in praksa ter na moč praktični hmeljar, pokojni Vinko Vabič. 2e pred vojno je namreč zgradil zase posebne vrste hmeljsko sušilnico, (glej osmi posnetek!) prostorno, visoko ter med spodnjo leso in cevmi namestil posebno žično mrežo, kjer je nekoč sušil med drugim tudi lipovo cvetje. Naklučje pa je pokazalo, da je moč na tej mreži »ozdraviti« tudi nepravilno posušen, vlažen hmelj z žveplanjem... Ker zahteva tak proces natančnejši opis, objavljam za tokrat le dejstvo, da je to »Vabi-čev špital« in da je njegov sedanji »upravnik« Niko Vabič, sin prej omenjenega Vinka Vabiča, takrat po vsej dolini priznanega naprednega hmeljarja. Niko Vabič je bil n. pr. tudi prizadeven član bivše KDZ »Hmeljar« Žalec (glej deveti posnetek!). Moram pa takoj pripomniti, da Niko Vabič za svojo »službo« ne prejema nikakršnih mesečnih prejemkov, ker opravlja le usluge po želji in proti medsebojnemu pobotanju stroškov za »zdravljenje« hmelja!
Še dve, tri letošnje zanimivosti pri oddaji oziroma prevzemanju suhega hmelja!
Franc Steblovnik je hmeljar na Rečici ob Paki št. 67, po domače »Obad« in je letos pripeljal svoj hmelj že 63-tič v svojem življenju. Čeravno številka 63 ni jubilejna številka, sem le pohitel k njemu na dom (glej deseti in enajsti posnetek!), na prijazno vzpetino nad Šmartnem ob Paki. Franc Steblovnik bo kmalu naložil že osmi križ na svoja ramena, vendar bi mu jih nihče ne prisodil, če bi — kot jaz — z njim pobese-doval le nekaj minut. Spomin mu je namreč še neverjetno svež, prva leta svoje mladosti mi je prav živo prikazal, pa natresel še vrsto zanimivosti iz zgodovine hmeljarstva v tamkajšnjem kraju, toda za tokrat objavljam le to, da prideluje Franc Steblovnik hmelj že precej nad pol stoletja in da ga pridela vselej dobre vrste, kljub svojim njivam, ki sicer niso preveč radodarne. Živahnost njegovega značaja v častitljivih letih nam zagotavlja, da bo »Hmeljar« prav gotovo objavil še njegov zares »diamantni jubilej« pri vožnjah suhega hmelja v Žalec!
Morda je posnetek številka 12 pomota? Ne! Prav načrtno ga objavljam! Prikazuje nam Elizabeto in Jožeta Strnad, ko paseta svoji kravi v Spodnjih Gorčah. Zakaj? Vsekakor je prav, da jima javno priznamo uspehe pri letošnjem pridelku, saj sta pripeljala samo prvovrsten hmelj! Resda 249 kg ni pomembnejša količina, toda dejstvo, da so jo v Žalcu ocenili stoodstotno v prvo vrsto, slehernemu neizpodbitno dokazuje, da sta imenovana zares prizadevna in skrbna hmeljar ja-borca za kakovostni pridelek!
8. posnetek: »Vabičev špital«.
7, posnetek : Kdaj pa kdaj pa nadzoruje delo »registrirnega stroja« njegov »administrativni šef« FRANC SMUKOVEC.
9.	posnetek: NIKO VABlC, 10. posnetek:	Dom FRANCA STE- 11. posnetek: FRANC STEBLOV-
«upravnik spitala«, iz časov, ko je	BLOVNIKA, hmeljarja na Rečici ob Paki NIK, 80-letni hmeljar, ki je letos že
bil še prizadeven član takratne KDZ	številka 67.	63-tič v svojem življenju pripeljal svoj
»Hmeljar« v Žalcu.	hmelj v Žalec.
12. posnetek: Mala kmetovalca ELIZABETA in JOŽE STRNAD iz Spodnjih Gorč pri Braslovčah, ki sta pridelala letos ves hmelj prve vrste.
Da, taki so savinjski hmeljarji, ne glede na okolnost, da ima ta v posesti večje, drugi pa manjše obdelovalne površine. Prav vse in vsi se žrtvujejo za boljšo kakovost slehernega kilograma pridelka!
Za konec pa še — golo naklučje! Ko je Vinko Pavline, hmeljar iz Vrbja št. 46 (glej trinajsti in štirinajsti posnetek!) že oddal svoj letošnji pridelek, je »Hmeljna komisija« uradno in z radostjo ugotovila, da je prav trinajsta bala Pavlinčevega hmelja (podčrtujem številko trinajst za praznoverce in načrtne iskalce takih številk, ki bodo pri državni loteriji prav gotovo zadele) napolnila številko 2,000.000 kg prevzetega suhega hmelja letnika 1957. Prav vsi se gotovo še spominjamo, kako so številke naših pričakovanj o celokupni količini letošnjega pridelka nihale navzgor in navzdol. Prav trinajsta bala Pavlinčevega hmelja pa je pokazala, da je tudi letošnja letina dala prav tistim, ki potrpežljivo in z upanjem, s sončnimi očmi gledajo v prihodnost.
(Ko zaključujemo sedanjo številko »Hmeljarja«, prevzema hmelja v Žalcu še niso zaključili, zaradi česar bomo objavili končno količino letošnjega pridelka prihodnjič.)
Vem, da mi boste verjeli, če vam povem, da se Vinko Pavline ni malo začudil, ko so mu povedali, da ga »iščem s fotoaparatom«. Cernu? I, zakaj pa ne bi »Hmeljar« objavil med drugim tudi naključnega napoli! jevalca drugega milijona kilogramov letošnjega pridelka savinjskega hmelja, zlasti, če je to bil Vinko Pavline iz Vrbja, ki daleč naokrog uživa sloves naprednega kmetovalca! Ali ni tudi naklučje zanimivo?
Uredniški odbor »Hmeljarja« meni, da bi bilo lepo, prav in koristno, če bi Kmetijska proizvajalna poslovna zveza Žalec oziroma Zadružno trgovsko podjetje »Hmezad« že za letošnji pridelek hmelja kakorkoli nagradila mimo »Pravilnika za nagradno tekmovanje za boljšo kakovost in večji hektarski pridelek za leto 1957« ugotovljene zmagovalce po teh merilih: skrbnost in vestnost pri basanju ter okusnost pri nalaganju vozov, posebne zasluge pri prevzemanju (na primer »Vabičev špital«), razni jubileji, posebna uspešnost malih hmeljarjev in — naj izzveni še tako »za-padnjaško«! — tudi gola naklučja?! Tudi še tako skromna darila, n. pr. strokovne knjige, denarni zneski, karkoli ter objava priimkov in razlogov ocene, bi krepko vzpodbudila sicer že tako prizadevne savinjske hmeljarje k tekmovanju po prej omejenih ali še po drugačnih merilih, kar pa konec vseh koncev pomeni: zboljšanje pridleka, kakovosti in slovesa savinjskega goldinga!
13. in 14. posnetek: VINKO PAVLINO, napreden hmeljar iz Vrbja pri Žalcu, je po golem naklučju s svojo trinajsto balo napolnil 2 milijona kilogramov vsega letošnjega pridelka in upu na loterijsko nagrado.
Pripravo za izdelovanje kavljev
.... ki z njimi obešamo žice na gornje omrežje v hmeljskih žičnicah, je racionaliziral, to je izpopolnil, Ivan Smerdelj, 75-letni delavec na Državnem kmetijskem posestvu Založe-Šempeter tako, da jo zdaj pri njem naročajo mnogi napredni hmeljarji in socialistična kmetijska posestva!
Racionalizator IVAN SMERDELJ iz Šempetra v Savinjski dolini razkazuje svojo izpopolnjeno napravo za izdelovanje žičnih kavljev za obešanje žice v hmeljskih žičnicah strojnemu izvedencu KPPZ Žalec, tov. RUDIJU HOJNIKU.
Ivan Smerdelj je pred leti z nekim vzorcem take naprave z nekdanjega veleposestva Novi Klošter sam obešal žice v hmeljišču. Težave, ki jih je imel pri delu s tem vzorcem, so ga primorale, da je napravo iz leta v leto izpopolnjeval v svoji mizarski delavnici tako, da je moč zdaj z njo izdelati 500—600 kavljev v eni uri, za kar je prej porabljal 4-5 ur, oziroma, če bi za izdelovanje kavljev uporabljal klešče-kombinirke. Doslej je izdelal že več takih naprav, n. pr. za državna posestva: Vrbje, Latkova vas, Šmarje pri Jelšah, Vojnik. Šempeter itd. Na zalogi jih ima baje še kakih 6, in sicer po ceni 2.500 din.
Napravo Ivana Smerdelja si je ogledal in preizkusil tov. Rudi Hojnik, uslužbenec KPPZ in ugotovil njeno vrednost glede ekonomičnosti, predvsem zaradi skrajšanja delovnega časa.
Hmelj ar ji-lastniki hmeljskih žičnic, oglejte si napravo pri racionalizatorju Ivanu Smerdelju, delavcu v mizarski delavnici na Državnem posestvu v Šempetru in nabavite jo še pred pomladjo!
Založba
»
KMEČKA KNJIGA« Liub|jana’Mikiošičm4
ima v zalogi bogato izbiro knjig za naše podeželje, ki bodo vsakomur posredovale splošno in strokovno znanje.
KMETIJSKE IN GOZDARSKE STROKOVNE KNJIGE
a) Poljedelstvo	din
Prof. ing. Franc Mikuž: Zlahtnjenje rastlin	ppl. 760
Ing. Vilko Masten: Varstvo rastlin s kemičnimi
sredstvi	kart.	200
Ing. Edvard Hoefler: Elektrika v kmetijstvu	ppl.	310
G. Vodišek: Praktični priročnik za traktoriste kart. 460 Prof. ing. Vinko Sadar: Oljnice, korenovke, predilnice in hmelj	kart.	195
Ing. Ivan Kranjc: Zito in moka	br.	63
Dr. ing. B. Vovk: Gnoj, gnojila in gnojenje	br.	80
Ing. Ivan Zaplotnik: Zatiranje plevela	br.	130
Ing. Ivo Zobec: Kmetijska kemija	kart.	160
Prof. Živko Lovše: Biologija	ppl.	600
b) Živinoreja
Ing. Dolfe Cizej: Krmljenje domačih živali Ing. Eiselt — ing. Ferčej: Prašičereja Ing. Gvido Fajdiga: Pridelovanje krme na travnikih
Ing. Frane Kropivšek: Živinoreja I. (splošni del) Ing. Ločniškar — F. Vrečko: Perutninarstvo Ing. Muck — ing. Eiselt: Zimsko krmljenje prašičev
Dr. Marjan Pavšič: Vzreja domačih živali Rajko Rakovec — Erik Špiler: Ogrčavost Norbert Schluga — Ing. Muck: Reja goveje živine na prostem
Dr. S. Zibert: Higiena in zdravje domačih živali
c) Sadjarstvo, vinogradništvo, vrtnarstvo
Karel Capek: Vrtičkarjevo leto Tit Dobršek: Sodobno vinogradništvo Anton Flego: Praktično sadjarstvo Ing. Miško Judež: Kletarstvo Franjo Kafol: Predelava sadja v brezalkoholne pijače
Jože Likar: Naš cviček Franc Magajna: Skozi tuje sadovnjake Ing. T. Marolt: Novo vrtnarsko orodje »Krt« Sadjarjev koledar (na poli)
Jože Strgar: Cvetlice-lončnice Prof. Franc Vardjan: Vrtnarstvo II. del (Zele-njadarstvo)
Prof. Franc Vardjan: Seznam rastlin k Zelenja-darstvu
Več zelenjave — več zdravja, II. izdaja Zbornik za kmetijstvo in gozdarstvo 2 (z razpravo prof. Priola)
kart. 240 br. 90
kart. 160 kart. 250 kart. 200
br. 30 br. 40 br. 70
kart. 180 kart. 320
kart. 150 ppl. 800 ppl. 570 ppl. 1200
br. 60 kart. 250 kart. 220 br. 20 pola 45 br. 125
ppl. 500
br. 100 kart. 250
č) Čebelarstvo
Ing. Jože Rihar: Praktično čebelarjenje Dr. Leon Kocjan: Pršičavost čebel, II. izdaja Dr. Leon Kocjan: Nosemavost čebel
d) Gozdarstvo in predelava lesa
Ing. R. Erker: Gozdno semenarstvo in drevesničarstvo
Ing. Ciril Jeglič: Arboretum Volčji potok Ing. Drago Kajfež: Tablice za kubiranje,
VI. izdaja
Ing. arh. Rado Kregar: Površinska obdelava lesa Ing. Ivan Možina: O lesu črnega gabra (Zbornik za kmetijstvo in gozdarstvo, zv. 4)
Ing. Zdravko Turk: Ročno orodje gozdnega de-	din
lavca	kart.	325
Prebiralni gozdovi na Snežniku (monografija) kart. Zbornik Inštituta za gozdno in lesno gospodarstvo Slovenije, zvezek 2	kart.	600
UČBENIKI ZA KMETIJSKE GOSPODARSKE SOLE
Ing. Gvido Fajdiga: Pridelovanje krme na travnikih	kart.	160
Anton Flego: Sadjarstvo	kart.	160
Ing. Franc Kropivšek: Živinoreja I.	(splošni	del) kart.	250
Prof. Živko Lovše: Biologija	ppl.	500
Ing. Vilko Stern: Upravljanje kmetijskih gospodarstev I. (splošni del)	kart.	160
Duša Švajger: Hranoslovje (Nauk o	prehrani)	kart.	160
Prof. Franc Vardjan: Vrtnarstvo II.
(Zelenjadarstvo)	ppl.	500
Ing. Ivo Zobec: Kmetijska kemija	kart.	160
POUČNE IN POLJUDNOZNANSTVENE KNJIGE
Dr. Stanko Bevk: Domače živali in njihov izvor Dr. Fran Bradač: Slovarček tujk Vladimir Deduš: Rojstvo in smrt čarovnice Dr. Bogo Grafenauer: Zgodovina slovenskega naroda, zvezki 1—3, vsak zvezek Oskar Hudales: Tibet, streha sveta Prof. Ivan Krečič: Živali, ki so izumrle Pavel Kunaver: Nebo nad nami. I. del: Sonce in njegova družina
Pavel Kunaver: Nebo nad nami, II. del: Zgradba vesoljstva
Dr. Vital Manohin: Vremenoslovec pripoveduje LEPOSLOVNE KNJIGE
Ivan Cankar: Bratje, jaz pa vem za domovino
Karel Capek: Vrtičkarjevo leto
Anton Ingolič: Tvegana pot
Marija Jezernik: Beli bratec
Josip Jurčič: Deseti brat (z izvirnimi risbami)
Ignac Koprivec: Nevidna steza
Ivan Ribič: Gozdovi so mi povedali
Slovenske balade in romance (z izvirnimi risbami)
Dr. Ivan Tavčar: Dvoje povesti (V Zali — Kuzovci)
Aleksej Tolstoj: Zlati ključek Drago Vresnik: Dan v oktobru
kart. 450 Ivo Zorman: Trije Borjanovi
ppl. 850 br. 130 br. 100
kart. 550 kart. 350
kart. 75 ppl. 800
kart. 200
RAZNE KNJIGE
Franc Jecelj: Priročnik za delo nadzornih odborov pri kmetijskih zadrugah Ing. Ivan Jelačin in tov.: Kaj so videli kmetijski strokovnjaki po svetu
Božo Račič: Mala ljudska kuharica, II. izdaja
kart. 210 kart. 180 kart. 115
kart. 280 kart. 200 kart. 260
kart. 210
kart. 250 kart. 100
ppl. 135 cpl. 150 kart. 150 kart. 195 ppl. 225 ppl. 850 kart. 160 ppl. 530 cpl. 730 ppl. 800 cpl. 880 br. 63 cpl. 135 ppl. 400 cpl. 395 ppl. 520 cpl. 600
br. 80
br. 72 kart. 130
Kratice pred navedbo cen pomenijo vezavo: broširano, kartonirano, polplatno ali celo platno.
Naročite knjige, ki Vas zanimajo! Pošljite naročilo in nakažite ustrezni znesek na tekoči račun pri Zadružni hranilnici in posojilnici v Ljubljani, št. 60-ZS-17-Ž-182.
ZALOŽBA »KMEČKA KNJIGA«, LJUBLJANA
HMELJAR«
Zadružno posestvo Latkova vas...
ima že od vsega začetka tako pestro zgodovino, da bi bilo treba napisati skoraj celo povest, če bi hotel zajeti prav vse tiste okolnosti, ki so odločilno vplivale na njegovo rast. Ce dovolite, bi lahko začel kar z Napoleonom, kajti zgodovinska resnica je, da je tamkaj taboril silni Napoleon, ko je zmagovito prodiral na Dunaj ... Potem je bila Sadnikovina ... Nato, po zadnji vojni, občeljudska imovina itd.... itd....
Pa raje bliže sedanjosti! Hmeljarski odbor Okrajne zadružne zveze je svetoval in tudi finančno pomagal Kmetijski zadrugi Prebold, naj prevzame, kar je obče ljudske imovine, v svoje upravljanje, dokupi potrebno iz zasebnega sektorja ter poskuša postati vzorno socialistično kmetijsko posestvo. KZ Prebold se je odgovornega dela lotila z vso vnemo in vztrajnostjo ter ob nenehni pomoči Hmeljarskega odbora in njegovega takratnega tajnika tov. Karla Kača kaj kmalu začela tudi uspevati: zgradila je prvo veliko zadružno sušilnico 16 m2, organizirala umetno osemenjevalnico za krave itd.
V drugi polovici leta 1954 pa se je kolektiv dotedanje Ekonomije KZ Prebold odločil za osamosvojitev, osnovali so zadružno posestvo Latkova vas s tem, da so bivši ekonomiji priključili obdelovalne površine Žovneka na teritoriju Prebolda, posestvo bivše KDZ Prekopa, pozneje tudi posestvo bivše KĐZ Vransko, pa še del žovneških njiv, Kapla, Trnava, Ojstrica itd., tako. da imajo letos 205 ha, od tega 139 ha obdelovalne zemlje, 56ha pa gozdov... Glavna kmetijska panoga je kajpak hmeljarstvo, vendar se temu ustrezno intenzivno ukvarjajo tudi z živinorejo, saj so že dosegli čedno letno povprečno molznost 2.710 kg (v letu 1956), letos pa kaže, da bodo presegli 3.200kg.
Ne maram dalje pisati suhe kronike zadružnega posestva Laikove vasi, ne, raje spet tvegam spolzki poizkus prikazovanja nekaj živih ljudi, ki s svojo dejavnostjo konec vseh koncev najmočneje vplivajo na razvoj posestva, čeravno vem, da bo spet zamera, kajti ob obiskih so mi strogo prepovedali omenjati katerakoli imena! Menda pa bom to pot le prodrl!
Od Mlinarjevih v Šmiklavžu pod Taborom se je med NOB priključil partizanom krojač Mirko Podbregar. Demobilizirali so ga leta 1946, nakar se je včlanil v KDZ Vrbje pri Žalcu, ki ga je skupno s »Hmezadom« poslala kot štipendista najprej v Hmeljarsko šolo v Žatcu( CSR), kjer se je v družbi s To-
netom Šepcem usposobil za hmeljarja-specialista. V letih 1947-48 je uspešno opravil izpite na Srednji kmetijski šoli v Mariboru ter prevzel vodstvo KDZ Vrbje vse do reorganizacije, potem pa je kot izvedenec prevzemal suh hmelj pri »Hmezadu« v Žalcu . . .
Ni mi treba posebej poudarjati, da se je povsod izkazal kot možak, prizadeven, vesten in izveden, naj zadostuje le omemba prejšnjih njegovih življenjskih podatkov, ki so bili celjskim okrajnim činiteljem pač prepričevalno izpričevalo, da so mu zaupali poleti 1954 vodstvo Zadružnega posestva Latkove vasi.
Tudi se ne kanim še kaj dlje zaustavljati pri opisovanju dobrih strani Mirka Podbregarja, le tole bi rad javno poudaril: vsi uslužbenci in delavci, ki so bili leta 1954 na takratni ekonomiji KZ Prebold, so še dandanes člani sedanjega samostojnega posestva... O kakšni »fluktuaciji«, nenehnem prihajanju in odhajanju, v Latkovi vasi ni besede! Marsikje je prav pri »glavi« treba iskati vzroke za menjavanje delovnih moči, a Mirko Podbegar je prav glede tega vsekakor zgleden, pozitiven primer, kjer je »pri glavi« vse v redu.
Pa tudi še kaj drugega! Sicer pa »berimo« malce knjigovodske izvlečke! Čudovita rast finančnega dobička od 1954 do 1957! Nenehno povečanje hmelj-skih nasadov, od leta do leta večje količine pri hmelju, goveji živini. O čedalje naprednejšem kmetovanju zgovorno pričuje tabela o porabi gnojil vseh vrst, hlevskega in umetnega gnoja in komposta!
Vsekakor pa je zanimivost v kroniki Latkove vasi, da je kolektiv leta 1954 prevzel v upravljanje zares »čista« temeljna sredstva proizvodnje, kajti na posestvu niso »gleštali« (imeli) takrat niti enega samega kosa poljskega orodja, n. pr. vil, grabelj, lopat ali kaj enakega, kaj šele, da bi v še kar prostornih hlevih mahal kak rep! Po treh letih pa 86 glav goveje živine čiste sivorjave pasme, poljskega orodja pa sploh ni moč kar tako prešteti, kajti na posestvu že ropočejo traktorji, prihodnje leto bo zapel tudi njihov kombajn. Ko so letos v juliju tekmovali traktoristi vsega področja OLO Celje v Preboldu, sta prav prvo in drugo mesto med zmagovalci zasedla Latkovčana.
O investicijah naj spet pobeseduje tabela investicij od 1954 do letos. O prihodnosti pa mi Mirko Podbregar ni maral vseh načrtov niti zaupati, kajti,
Slučajno so se zbrali (z leve na desno): Jože Serti, traktorist in predsednik upravnega odbora Zadružnega posestva Latkova vas; Stane P r iv o š nik, traktorist, Vlado Gorišek, kmetijski tehnik in predsednik sindikalne podružnice; Cilka Rihtar, knjigovodkinja; Mirko Podbregar, direktor; Ivan Š el ek ar , računovodja.
S kravo »Zinko« se na posestvu Latkova vas kaj radi »postavijo«. Povsem razumljivo, saj jim štiriletna rekorderka v njihovih hlevih obeta, da bo letos posekala vse rekorde s proizvodnjo 4.800 kg mleka! Najbolj se tega kajpak veselijo otroci, kar poglejte jih! Direktorja in kmetijskega tehnika že poznate, »Zinko« pa vodi njen neposredni gojitelj Franc Č as er.
da bodo zgradili za svoje delavce in uslužbence kar štiri stanovanjske bloke, ustrezno velike in udobne lope za hmeljske obiralce, pa vodovod, uredili dvorišča, pregonske pašnike, skratka načrti, ki jih je želeti, če hoče Zadružno posestvo Latkova vas zares postati neoporečno vzorno socialistično posestvo, ki naj prepričuje bližnjo in daljno okolico o naprednem, socialističnem načinu kmetovanja.
Konec dvoma pa mi je vlil v srce le Vlado Gorišek, kmetijski tehnik, ki je obenem predsednik njihove sindikalne podružnice. Resda so letos organizirali tečaje za prevedbo polkvalificiranih v kvalificirane delavce, da so poslušali nekaj predavanj o naprednem hmeljar j en ju, živinoreji itd., da so bili na
dveh poučnih ekskurzijah, da so arondirali nekaj parcel in tako naprej, vendar pristavek, da je to uspeh že delavskega sveta, sindikat pa da je le »sodeloval«?! Ali ne bo dobro in skoraj neogibno, da bo tudi sindikat izpolnil svojo nalogo, ki ni majhna?
No, pa upajmo tudi v tej točki na zaznaven skorajšnji napredek!
Tokrat zaključujem, ne da bi karkoli »zaključeval« iz gornjih dejstev in številk, le takole:
»Tovariši in tovarišice z Zadružnega posestva Latkova vas! Razmislite, čemu sem na čelo svojega članka postavil »Klicarja novega dne!« — in sami zaključite!«	Jaka Slokan
Nova, letos za prvo uporabo zgrajena sušilnica za hmelj 2x16 m- — v prizidku bosta še 2x16 m2 — v pritličju pa so že škladišča in kovaška delavnica.
Naknadna vest: Med tiskom »Hmeljarja« je uredništvo prejelo obvestilo, da je bil upravnik posestva Latkova vas tov. Mirko Podbregar odlikovan z Medaljo dela, kar še bolj potrjuje njegovo oceno v članku.
BILANCE
HMELJSKI NASADI
Leto	Realizacija	Stroški	
1954	2,093.600	2.093.600	—
1955	15,778.835	14,965.782	1,005.148
1956	20,041.246	18,297.174	1,744.072
1957	30,590.012	21,603.525	8,986.487*
* Brez	realizacije oziroma	stroškov za	IV. tromesečje.
PROIZVODNJA MLEKA IN PRIRASTKA
Leto	število krav	Mleko 1	Prirastek kg	Vrednost din
1954	19	7.806	1.724	380.435
1955	27	58.863	7.336	2,216.249
1957	37	108.248	7.714	3,621.092
1957	36	84.583	— '	2,118.588
		259.500	16.774	8,336.364
	PORABA GNOJIL			
Hlevski gnoj Umetni gnoj	Kompost
kg	kg	kg
Leto	Površina ha	Število sadik	Povprečno sad. na ha	Hmeljevke ha	Žičnica ha	Posestvo ima orne zemlje v ha	% orne zemlje v hmeljiščih
1954	0,48	3.815	4.540	0,84			4,91	17
1955	4,85	20.139	4.150	1,55	3,38	31,79	12
1956	8,61	34.479	4.040	1.55	7,06	31,79	27
1957	16,82	68.780	4.090	8,10	8,72	51,03	31
PROIZVODNJA HMELJA
O	M ° d % *'Z	hD M BJS .S'E	tD >* m d 0 "So u,	idelke r a v kg	n Ö ^3 c o .5
G)	rM ft m	. >	^ s	o!"0	f-t —
M
<u
>o
io e
-a
o <a
M Ji
« ca d
GJ >0
'a S
£>
1954	99.000	15.000				1954	1.397	1.324	95	73	5	1.660	559.000				
1955	452.000	31.000	62.000	1955	7.777	5.340	68	2.457	32	1.613	5,283.585	459.701	—
1956	502.000	45.000	. 73.000	1956	12.228	11.662	95	566	5	1.401	6,109.510	1,099.711		
1957	996.000 2,049.000	65.000 156.000	123.000 258.000	1957	25.942 47.344	25.548 43.874	98	394 3.470	2	1.542	17,240.885 27,192.980	4,548.176 6,107.588	120 120
INVESTICIJE
Leto	Novogradnje	Vel. popravila	Žičnice	Oprema	Živina	Sadne plantaže	Skupaj
1954 1955 1956 1957 Skupaj:	110.017 4.045.038 12,711.029 16,866.084	244.852 544.813 518.565 198.070 1,506.300	322.162 2,842.782 3,303.773 1,339.690 7,808.407	1,494.192 1,735.145 3,204.083 4,466.180 10,899.600	3.049.285 1.350.000 760.422 242.790 5,402.497	168.770 168.770	5,110.491 6,582.757 11,831.881 19,126.529 42,651.658
(Na željo tistih, ki se žele natančneje seznaniti z razvojem cen v sezoni 1957.)
Wolnzach, 12. septembra 1957.
Navedene cene veljajo za vsakih petdeset kilogramov hmelja.
Na hmeljnem področju Hallertau so hmelj že skorajda pospravili. Vnaprej ocenjeno Številko 210000 stotov bodo dosegli. Manjši pridelek, ki je zaznaven na zmernem območju, bo nadomestila večja teža, ki je očitna zaradi bogate vsebine lupulina.
Na hmeljnem področju Hallertau so natehtali do vključno 12. septembra 63808 bal s 105123 stoti.
Od tega odpade na
Občina	Bal	Stotov
Abensberg	292	441
Au i. d. Hallertau	15088	24870
Geisenfeld	3236	5350
Hohenwart	1035	1602
Langquaid	196	270
Mainburg	13301	22631
Nandlstadt	2661	4172
Neustadt a. d. D.	905	1345
Pfaffenhofen a. d. Ilm	5503	5581
Pfeffenhausen	2922	4929
Rottenburg a. d. L.	634	964
Siegenburg	5047	7514
Wolnzach	14988	25454
Kupčije so se živahno pričele cene nepričakovano in nenavadno	že med obiranjem, hitro navzgor.	pri čemer so rasle
Razvoj cen prikazuje tale tabela:
DM
Zadnji teden v avgustu
2.	septembra
3.	septembra
4.	septembra posamič
5.	in 6. septembra
7.	septembra dopoldne 7. septembra popoldne pivovarne
7.	septembra zvečer
8.	septembra (nedelja)
9.	septembra zjutraj
9. septembra po 10. uri
10.	in 11. septembra 12. septembra
600
650
720—750
800
800, nekatere pivovarne 850
850—850
870
900
900—1000
100, neka pivovarna 1050 1100
1100, posamič 1200 1200
Poročila o višjih cenah so samo govorice, ki ne ustrezajo dejstvom. Hmelj, ki so ga do danes pripeljali na tehtnico, so odkupili še po cenah do DM 800. Z veliko gotovostjo lahko trdimo, da so bile cene za kakih 110000 stotov do DM 800 in 830.
V začetku je bila na tržišču glavna izvozna trgovina. Nemške pivovarne so žal večidel Čakale. Šele ob naraščanju cen so tudi pivovarji nastopili kot kupci.
Privoz pravkar prodanega hmelja na hmeljne tehtnice je bil nenavadno močan. Do 5. septembra so že natehtali polnih 18209 stotov. Nadaljnji privoz je znašal
6.	septembra	22597	stotov
9. septembra	19145	stotov
10.	septembra	17063	stotov
11.	septembra	15061	stotov
12.	septembra	13048	stotov
V petih dneh so torej privozili 86914 stotov, količina, kolikršne še niso nikoli dosegli. Tehtni in pečatni mojstri in njihov pomožni personal so morali delati nadčloveško. Pridelovalci so morali čakati 12 do 18 ur, preden so prišli na vrsto. Mnogi so pripeljali hmelj že dan poprej, da bi bili naslednjega dne, ko so pričeli s tehtanjem, med prvimi.
Odslej je nemogoče, da bi sprejemali tolikšne količine, že zaradi težavnega odvoza in pregleda ne. Trgovina in pridelovalci bodo zato poskrbeli, da bo privoz bolj zložen. Na večino tržnic je mogoč privoz samo še po predhodni napovedi .
Na hmeljnem področju Jura so v občini Altmanstein natehtali 850 bal s 1395 stoti.
Trgovina je sprva nudila cene po DM 650. nato po 700 in prvi teden v septembru 800. Nazadnje so plačevali po DM 1200.
Na hmeljnem področju Spalt bodo pridelek sredi meseca pospravili. Tehtati bodo pričeli šele po končanem obiranju. Od celotnega pridelka, ki ga cenijo na najmanj 27000 stotov, so prodali le manjšo količino. Domnevamo lahko, da so oddali četrtino pridelka po cenah DM 800, večino po DM 850, del po DM 870—900 in kakih 5 odstotkov po več kot DM 900.
Na hmeljnem področju Baden so plačevali hmelj v prvem tednu septembra po DM 850.
Na hmeljnem področju Hersbrucker Gebirge so natehtali vsega skupaj 2822 bal z 2912 stoti.
Od tega odpade na
Občina	Bal	Stotov
Eschenau	882	959
Hersbruck	938	921
Schnaitach	1002	1032
Prodaja se je začela pri cenah po DM 580 in se je do 5. septembra zvišala do DM 680—700. Ob koncu prvega tedna v septembru so plačevali po DM 700—750. Od 7. do 9. septembra so bile cene v Eschenauu od DM 800—850, v Schaitachu od 5. do 9. septembra po DM 700—1000 in v Herbsbrucku nazadnje po DM 1000.
Na hmeljnem področju Tettnang so doslej natehtali 7213 bal s 7283 stoti.
Začetne cene so bile po DM 800—850. Posamezne pivovarne so 5. sep-
tembra ponudile do DM 870. Dne 7. septembra so se dvignile cene od 900 na 920, popoldne okoli četrte ure na DM 1000 in zvečer okoli osmih na DM 1020. Po 9. septembru so plačevali po DM 1100.
Na hmeljnem področju Rottenburg-Herrenberg-Weilderstadt so 9. septembra pripeljali 40 stotov na tehtnico po cenah od DM 820—860. Dne 10. septembra je prišlo do nadaljnjih kupčij. Trgovina je plačevala po DM 900 in ponekod po DM 950.
Na Zveznem področju bodo dosegli cenjeno količino 288000 stotov. Povpraševanje je na vseh področjih živahno. Na vseh hmeljnih področjih je prišlo do dobav hmeljno uporabnim združenjem.
V Franciji bodo dosegli cenjeno količino 32000 stotov in s to količino bodo presegli lanski pridelek za 10 odstotkov. (V Alzaciji so pričeli 9. septembra splošno obiranje.)
V	Belgiji bodo prav tako dosegli cenjeno količino 24000 stotov (50 odstotkov več kot leta 1956). Dne 2. septembra so pričeli s splošnim obiranjem.
Tudi v Angliji računajo, da bodo dosegli cenjeno količino 270000 stotov (83000 stotov več kot lani).
Naraščanje cen na Zveznem področju pripisujejo raznim okoliščinam. Predvsem pa je videti, da je glavni vzrok hud upad češkega pridelka. Poročajo namreč, da je komaj mogoče pričakovati izvoz hmelja iz Češke.
Bruxelles, 26. septembra 1957.
Situacija na belgijskem tržišču je še vedno čvrsta. Čeprav je živahnost popustila, je vendar Še nekaj povpraševanj, kar zadostuje da obdržijo cene. Smatrajo, da je žetev v Alostu praktično razprodana, v Poperinghu pa se je že zmanjšana zaloga še znižala. Tudi na nemškem trgu ni več tako živahno, vendar pa je še vedno čvrst. Sporočilo ministrstva za kmetijstvo z dne 17. septembra navaja, da so do tega dne predložene pogodbe, bile v celoti izvršene, ravno tako pa tudi obveznosti iz trgovinskih sporazumov.
Do 18. septembra je komisija za oznamkovanje federativne republike potrdila 178.369 kvintalov, od tega je 155.621 kv. iz Hallertau, 2.895 iz Jura in 6.281 iz Hersbrucka.
Češkoslovaška upa, da bo mogla ponuditi nov kontingent, čeprav bi že sedaj lahko prevzela nekatere obveznosti. Ameriški trg je še vedno čvrst, a brez ponudb.
Angleški hmelj. Glasilo Kentish Observer je preteklo nedeljo objavil zadnja poročila hmeljišč za to sezono, ker bo žetev, ki v nekaterih okoliših sicer še traja, končana v zadnjih dneh meseca septembra.
V splošnem vlada zadovoljstvo, kvaliteta je dobra z izjemo nekaj rjavkastih madežev od vetra in tudi glede kvantitete ni nikakih pritožb, celo daleč od tega. V Worcestru kakor tudi v dolini Temze je opaziti zadovoljstvo zaradi obiranja s stroji, s katerimi so spravili veliko žetev goldinga v odličnem stanju. Pravijo, da bo vsota dosežena.
Wolnzach, 27. septembra 1957.
Navedene cene veljajo za vsakih petdeset kilogramov hmelja.
Čas poročanja: 13. do vključno 26. septembra.
Na hmeljnem področju Hallertau so od 13. do vključno 26. septembra natehtali 75050 stotov.
Skupna vsota doslej stehtanega znaša 109931 bal s 180173 stoti.
Od tega odpade na
Promet od
Občina	Bai	Stotov	13. do vklj. 26. septembra
Abensberg	480	725	284
Au i. d. Hallertau	23757	39469	14599
Geisenfeld	5789	9583	4233
Hohenwart	2204	3533	1731
Langquaid	478	699	429
Mainburg	21562	36436	13805
Nandlstadt	3769	5974	1802
Neustadt a. d. Donau	1391	2127	782
Pfaffenhofen/Ilm	7339	11572	5991
Pfeffenhausen	5545	8782	3853
Rottenburg a. d. L.	1287	1936	972
Siegenburg	9495	14111	6797
Wolnzach	26835	45426	19972
V času poročanja se je tržišče pomirilo. Cene so bile na sploh med DM 1000 in 1100. Posamič so se dvignile na DM 1200. Povpraševanje je bilo v zadnjih dneh bolj živahno.
Dostavljanje pravkar prodanega hmelja na hmeljne tehtnice je bilo tudi v času poročanja prav pomembno.
Privoz je znašal dne 13. sepetmbra 15401 stotov
16.	septembra
17.	septembra
18.	septembra
19.	septembra
20.	septembra 23. in 24. septembra 25. in 26. spetmbra
10140 stotov 9050 stotov 6890 stotov 9017 stotov 7023 stotov
10633 stotov 6896 stotov
V desetih delovnih dneh so torej natehtali 75050 stotov.
Kar presenetljivo je, da so	sploh lahko v roku enega	meseca zbrali
tolikšno količino, saj so doslej	natehtali že 86,8 odstotka	lanskega	pri-
delka. Poudariti je vredno, da so bile v občinah Abensberg, Langquaid, Neustadt, Pfeffenhausen in Rottenburg tehtne številke dne 27. septembra za 984 stotov višje kot lani.
Na hmeljnem področju Jura so natehtali v času poročila 3160 stotov. S	tem znese skupni stehtek 2927	bal s 4555 stoti:
Cene so bile med DM 1000	in 1200. Lanski pridelek so	tako že	zdaj
presegli za 592 stotov.
Na hmeljnem področju Spalt so privozili 1460J bale z 22633 stoti. Od tega odpade na
Občina	Bal	Stotov
Absberg	118	224
Georgensgmiind	5054	7558
Pleinfcld	658	1001
Spalt — mesto	2765	4423
Spalt — okraj	4556	7205
Splat — okrožje	1454	2222
Kakor smo omenili že v prejšnjem poročilu, lahko domnevamo, da so prodali kakšno četrtino pridelka po DM 800, večino po DM 850, del po DM 870—900 in kakšnih 5 odstotkov po več kot DM 900. Za druge, še neprodane količine, so ponudili cene do ĐM 1200. Hmeljno področje so že skoro pospravili. Dosedanja višina stehtanega predstavlja višino 83,8 odstotka lanskega pridelka.
Na hmeljnem področju Hersbrucker Gebirge so pripeljali na tehtnico 6189 stotov, tako da znaša skupni privoz 9101 stot. Od tega odpade na
Občina	Bal	Stotov Promet
Eschenau	1895	2054	1095
Hersbruck	2625	2695	1774
Schnaittach	4226	4352	3320
Cene so znašale pri živahnem povpraševanju sredi meseca DM 800 do 900, potem pa so se zvišale na DM 1000—1100. Skupna vsota stehtanega hmelja predstavlja 58,6 odstotka lanskega pridelka.
Na hmeljnem področju Tettnang so stehtali 9415 stotov. Skupna višina stehtanega hmelja znaša doslej 16321 bal s 16698 stoti.
Cene so se gibale med DM 900 in 1050. Povpraševanje je bilo živo.
S hmeljnega področja Rottenburg-Herrenberg-Weilderstadt še nismo prejeli nobenega nadaljnjega poročila.
Prav tako ni nobenega sporočila s hmeljnega področja Baden.
Na hmeljnem področju Rheinpfalz so doslej stehtali 52 bal s 56 stoti.
Cene so bile sprva pri DM 650, kasneje pa so se dvignile do DM 950.
Na Zveznem področju so doslej natehtali 235256 stotov (to je 85 odstotkov letine).
Od tega odpade na
Hmeljno področje	Stotov
Hallertau	180175
Jura	4555
Spalt	22633
Hersbrucker Gebirge	9101
Tettnang	16698
Rottenburg-Herrenberg-W eilderstad t	40
Rheinpfalz	56
Tržna poročila zvemo samo trikrat tedensko (ponedeljek, sreda in petek) in če bo privoz pojenjal, jih bomo slišali samo še dvakrat v radiu.
NEMŠKA HMELJNA BILANCA 1957 NE DAJE NOBENIH POVODOV ZA VZNEMIRJENJE
Na zelo dobro obiskani skupščini hmeljarjev v Geisenfeldu je 25. septembra poročal direktor g. Rebi o dosedanjem razvoju hmeljnega tržišča.
Po predvidenem zvišanju znaša 25. septembra 1957 hmeljna bilanca na
Zveznem področju v stotih:
Prodano	250000
od tega natehtano do vključno 24. IX.	224000
torej že prodano, ampak še na hmeljiščih	26000
Zaradi tega je Še neprodanih (hmeljarji)	40000
K skupnemu pridelku v približni višini	290000
pride še uvoz v višini	25000
tako da je na razpolago skupna količina	315000
Iz že prodane količine so si pridobile nemške pivovarne s trgovino	122000
in z neposrednim nakupom,
na primer z zastopniki	25000
skupno torej	147000
Ker je nemško pivovarstvo napovedalo potrebe za	200000
potrebuje še	53000
kar lahko brez nadaljnjega pričakuje iz uvoza, iz zalog trgovine in pridelovalcev.
Od razpoložljivih	315000
bo izvoženo kvečjemu	105000
tako da ostane nad	200000
na razpolago nemškim pivovarnam.
Tako je povsem nepotrebno, da bi popisovali hmelj na omejitveno listo in s tem otežili izvoz.
Bruxelles, 10. oktobra 1957.
Trg v Belgiji je čvrst; povpraševanje, ki še traja glede pridelka v Poperinghu, je privedlo do ponovnega zvišanja cen. Medtem, ko smatrajo, da je v območju Alost celotna žetev razprodana, se to ne nanaša na pridelek v Poperinghu, kjer so cenitve po informativnih virih zelo različne.
Nemški trg je miren, čeprav so se cene spreminjale: 1200 DM ponovno v Hallertau, 1150 do 1200 DM v Jura, 1000 DM in celo nekaj več za Gebirge, od 650 do 950 DM v porenskem Pfalzu.
Do 26. septembra je komisija za oznamkovanje federativne republike overila 242.596 kvintatov hmelja, in sicer:
Hallertau 182.698 kvintalov
Jura 4.555 kvintalov
Spalt 25.358 kvintalov
Hersbrucker Gebirge 10.729 kvintalov
Rottenburg-Herrenberg-Weilderstadt 40 kvintalov
Rheinpfalz 56 kvintalov
Med diskusijo na zasedanju pivovarn v Miinchenu, dne 28. septembra t. 1. je g. direktor H. Pfiilf, predsednik Deutscher Brauerbund, omenil med drugim,^ da je bila preskrba s hmeljem glavna skrb pivovarn, čeprav je bila nemška žetev zadostna, da bi krila njihove potrebe. Vzrok temu je bila tesna povezava med nemškim trgom in svetovnim tržiščem, oziroma povečani razliki med svetovno produkcijo piva in hmeljskim pridelkom v svetu. Ker najvišjo ceno ni mogoče določiti z ozirom na velik izvoz.
katerega bi lahko izzvala ta odredba, je nad izvozom hmelja uveden nadzor. Potreba nemških pivovarn se ceni na 180.000 kvintalov nemškega hmelja, upoštevajoč uvoz 20 do 25.000 kvintalov. Ostane torej še 100.000 kvintalov za izvoz.
Med diskusijo v Wolnzachu je dr. Rebi, kar se njega tiče, izjavil, da je dovolj hmelja na razpolago nemškim pivovarnam. Za izvoz qe bilo določenih 105.000 kvintalov ter ostane torej 290.000 (žetev) + 25.000 (uvoz) manj 105.000 (izvoz) = 210.000 kvintalov za nemške pivovarne.
Ameriški trg je ostal čvrst, k čemur so prispevale redke ponudbe. Ob koncu septembra je bilo končano obiranje hmelja letnika 1957 v državah ob pacifiški obali. Cene za letnik 1957 so se dvignile za 5 centov za funt, ter je cena trenutno dosegla najvišjo raven, ki je bila zabeležena zadnjih 15 let. Za Yakima hmelj 1958, 1959 in 1960 so bile v mesecu septembru bile sklenjene predprodaje. Cene so ostale na višini cen prejšnjega meseca. Dne 1. septembra je bila žetev letnika 1957 v Združenih državah ocenjena na 41,700.000 funtov (378.295 kvintalov), kar je za 9 odstotkov več od žetve 1956 (348.203 kvintalov) in za 18 odstotkov manj od povprečja zadnjih desetih let. Državna cenitev pridelka 1957 je bila s 1. septembrom naslednja:
Idaho	57.013
Washington	222.006
Oregon	50.695
Kalifornija	68.585
	378.295
Zaloge v Združenih državah so se povečale 1. septembra na 165.10? kvintalov, kar je najnižja številka od leta 1946 dalje. Pivovarne v Združenih državah so porabile v juliju 35.280 kvintalov napram 28.213 v juniju in 31.225 v juliju 1956. V prvih desetih mesecih sezone, ki se prične 1. oktobra, je bilo porabljenih 259.408 kvintalov napram 269.396 kvintalov v odgovarjajočih desetih mesecih preteklega leta. Potrošnja piva v teh desetih mesecih se je dvignila na 95.525.000 hektolitrov napram 96.461.000 hektolitrom v letu 1956.
Angleški hmelj: Kakor čudno je tudi slišati, se obiranje hmelja v Angliji nadaljuje in smo lahko še čitali poročila iz hmeljišč v Kentish Observerju 3. oktobra. Poročevalec iz Salehurst v Kentu je v tem časopisu napisal, da bo ob koncu poročila večina hmeljarjev dosegla vsoto in da bo sigurno prekoračena: s 105 do 116 odstotkov v Ticehurst v Kentu je bila celo podrobneje navedena. Upajo, da bodo končali okrog 4. oktobra, ali pa do 10. ali 11. oktobra, kakor je zagotavljal neki hmeljar tega okoliša. Kljub slabim vremenskim razmeram, bo ta hmelj, čeprav pozno obran, zelo lep.
(Iz francoščine, nemščine in češčine prevedli: D. Premšak, B. Savodnik, E. Gaberšek in J. Slokan)
Dve zanimivosti iz pivovarstva po svetu
ZDRAVILSTVO IN PIVO
V zadnjih letih je znanstveno zdravilstvo s pivom in preiskovanjem hranilno-fiziološkega in projilaktičnega učinkovanja piva močno napredovalo. V Zahodni Nemčiji je posebna ustanova, ki je v zvezi z medicinskimi in zdravniškimi skupinami, ki se posvečajo temu raziskovanju. Trenutno se vrstijo poskusi v bolnišnicah in na neki univerzitetni kliniki. Dosedanje uspehe poskusov so zbrali v prispevku »Notranje zdravilstvo in pivo«, ki dopolnjuje pred letom izišlo in zelo uspelo knjigo prof. dr. Steppa »Pivo — kakor ga vidi zdravnik«. Ker so 2. izdajo v višini 40.000 izvodov zaradi velikega splošnega zanimanja kmalu pokupili, je bila 3. izdaja nujno potrebna. Predelali so jo, ji dodali najnovejše poskusne in preiskovalne rezultate. Od 45.0000 izvodov 3. izdaje so
30.000	izvodov razdelili praktičnim zdravnikom, bolnišnicam, klinikam in medicinsko-znanstvenim združenjem. Odmev v zdravniških krokih je bil velik in pozitiven. Ker so vprav pokupili 3. izdajo, je potrebno, da se pripravi 4. izdaja.
(Po »Hopfenrundschau«)
MALA KNJIŽNICA
Ze šest let obstoječa zvrst brošur se je med obema poročiloma lepo razvila, starejše izdaje so popravili in na novo ilustrirali. Medtem ko je bila ob zadnjem poslovnem poročilu naklada Male knjižnice v višini 500.000 izvodov, se je v tem obdobju med poročiloma zvišala na čez en in pol milijona izvodov.
Prednjači brošura »Kulinarično popotovanje piva« z 265 tisoč izvodi. Samo malo za njo je brošura »Od bilke do kozarca« z naklado 185.000 izvodov. Nadaljne izdaje Male knjižnice »O sladenju in varjenju« in posebej za pouk na srednjih šolah pripravljeni zvezek »O napoju starih Germanov« do dosegle doslej naklado 110.000 izvodov. Tudi zložljivi prospekt o varjenju piva, ki prikazuje najpomembnejše stopnje nastajanja piva, se je izkazal kot dragoceno informacijsko sredstvo in so ga lahko odtisnili v 357.000 izvodih.
Brošuro »Pivo in šport«, ki je bila natisnjena v prvi nakladi v 110.000 izvodih, so kmalu po izidu pokupili. Po uredniškem popravku so jo ponatisnili v 55.000 izvodih, ki so jih razdelili s pomočjo »Zveznega odbora za kmetijsko prosveto« športnim društvom, športnim zdravnikom in drugim interesentom.	(Po »Hopfenrundschau«)
Ing. Stane Marovt:
Dobro zrno je vzklilo...
Že pri ugotavljanju letošnjega pridelka pšenice smo ugotovili, da je bilo seme vselej najodločilnejši činitelj velikih ali majhnih pridelkov. To je vzpodbudilo kmetijsko strokovno službo, da je poskušala pripraviti proizvajalce, naj pri letošnji jesenski setvi izdatneje izkoristijo možnosti nabave in zamenjave priznanih semen vseh ozimin. Dobra letina pri žitih in želja kmetov, da v bodoče še povečajo pridelke, sta krepko podprli to akcijo. Zato sta nabava in zamenjava semen pred letošnjo setveno sezono bili nadvse živahni, bolj kot kdaj koli.
Presenetila so nas zgodnja naročila semen že v avgustu, največ pa v septembru, dovolj zgodaj pred setvijo. Kmetje so se torej letos pripravili na čim prejšnjo setev, kar je poleg dobrega semena važen ukrep za večji pridelek. Tako so že v drugi polovici septembra sejalnice rezale drobne brazde v ornico, pripravljene za ozimine. Največ pa so sejali v prvi polovici oktobra, v roku, ki je določen za pravočasno setev.
Setev so v glavnem pravočasno zaključili, čeprav bomo morali težiti, da jo pospešimo še za 8—10 dni. Posebno bodo zgodnejšo setev zahtevale obetajoče italijanske sorte, ki se slabeje razraščajo, so za zimo občutljivejše in morajo zavoljo tega prej v zemljo.
Manj smo zadovoljni s pripravami zemlje in z gnojenjem. Le redki so ubogali nasvet, da je globlje oranje za ozimine prepotrebno! Še redkeje puščajo kmetje zorano zemljo, da se usede. Posevek v plitko zorano zemljo se ne bo dovolj močno ukoreninil. V neuležani zemlji pa pada zrno neenakomerno v globino, zavoljo česar neenakomerno klije in rastline iz globlje ležečih zrn so občutljivejše na ozebo. V bodoče bo torej treba globlje orati in pustiti zemljo, da se pred setvijo uleži.
Najčešče oziminam ne gnojimo s hlevskim gnojem, zavoljo tega pa jim moramo postreči z umetnimi gnojili in to že v jeseni. Žal pa se naši kmetovalci še niso sprijaznili s tem važnim ukrepom, ki od njega ni odvisno le dobro razraščanje posevka, varnejše prezimovanje, ampak je tudi zagotovilo za primeren pridelek. Pravilno je, če fosforno gnojilo zaorjemo, kalijevo zabranamo, dušičnato gnojilo pa potrosimo po površini. Ker so le redki ta ukrep opravili,
je prav, da priporočamo še sedaj naknadno površinsko gnojenje z umetnimi gnojili in sicer na ha:
400 kg superfosfata,
200 kg kalijeve soli,
60—70 kg nitromonkala.
Posevki bodo s tem imeli v rezervi hrano vso zimo, kar odločilno vpliva na prezimovanje in na spomladansko hitro krepitev rastline.
O spomladanskem dodatnem gnojenju z umetnimi gnojili bomo še pisali.
Še se moramo povrniti k nabavi in zamenjavi semen. Rekli smo, da akcija uspeva. O tem pričajo predvsem številke: Obrat »Seme« v Celju je zadrugam nabavil blizu 6,5 vagonov priznanih semen ozimin, največ pšenice 50.449 kg, ječmena 11.889 kg in rži 1.475kg. Rekordna zamenjava! Temu moramo še prišteti živahno zamenjavo med samimi proizvajalci, kar znaša po smeli ocenitvi okrog 3 vagone. Torej je letos posejano vsaj 450—500 ha površin z boljšim sortnim semenom. Računamo, da so kmetje posejali še 2-krat toliko površin s semenom, ki so ga zamenjali lani in predlanskim. S tem bi bilo posejanih okrog 1.500 ha s priznanim semenom ali'od okrog 3.500 ha, ki jih imamo na področju naše Poslovne zveze pod oziminami. 33%. Semena smo torej letos obnovili po zahtevah redne zamenjave žitnih semen. Upravičeno smemo pričakovati povečanje žitne proizvodnje. Pri nabavi semen so bile posebno agilne zadruge Velenje, Šmartno ob Paki, Prebold, Gomilsko, Polzela, Braslovče, Strmec in še nekatere.
Pri ječmenu in rži imamo že standardne sorte, ki jih tudi letos nismo menjavali. Medtem pa so pri sortah pšenice naredile »italijanke« pravo revolucijo. Zaradi pomanjkanja zadnjih je bila vodeča sorta še »bavarka«, kar si s svojim solidnim pridelkom tudi zasluži. Sorto »Tasilo« so mnogo iskali, vendar smo mogli glede na manjšo razpoložljivo količino le delno pokriti zahteve. Italijanske sorte smo poskušali ravno-merno razporediti po vsem področju Poslovne zveze, ker jih še vedno smatramo kot poskusne sorte. V kolikor bodo uspele, bo mogoče že prihodnje leto postreči mnogo širšemu krogu proizvajalcev s temi intenzivnejšimi. toda zahtevnejšimi sortami.
V tem prostoru pri »Hmezadu« v Žalcu so preizkušali nov način žveplanja suhega hmelja. (Glej o tem članek inženirja J. Petrička na strani 7—10 in urednikovo opombo k članku I. Kronovška na strani 13 »Hmeljarja« št. 11-121)
Prijazna domačija Marije Vratnik na Dobrovljah. Pri Uratni-kovih kmetujejo že povsem sodobno, čeravno so visoko na Dobrovljah, sicer pa o vsem tem kaj več prihodnjič!
Dr. B. Lužek (prevod Edo Gaberšek):
Iz zgodovine hmeljarstva
Ce študiramo zgodovino hmelja in hmeljarstva, pridemo najprej k problemu ljudskih pijač, ki so jih uživali ljudje v davnih časih. Ni bilo v zgodovini naroda, ki ne bi pripravljal kvašenih pijač. Po vsem svetu je vsak narod, pleme ali rod imelo različne recepte za pripravljanje teh pijač. Toda v najstarejših ohranjenih zapiskih o pripravljanju ljudskih pijač, ne najdemo o hmeljarjenju. Po najstarejših zapiskih iz Egipta in dežel mezopotamskih kultur, vidimo, da tam hmeljeve pijače niso poznali. Feničani so seznanili svet z vinom. Iranska planota, klasična Grčija in Italija nimajo v svojem besednem zakladu izraza za hmelj in ga potemtakem niso poznali. Tudi najbolj priljubljena egipčanska pijača, imenovana »zythos« ni bila hmeljena, a njen poseben okus so dobili z mešanjem koreninic Nigely, Sium, Sisarum in Lupini. Hmeljarstva tudi niso poznali v Arabiji, Perziji, Medeji in Armeniji.
rCe imamo v mislih pripravljanje piva (kvašena hmeljeva pijača), ni potreba upoštevati ljudstev starega veka, ampak ljudstva, katerih zgodovina nam že v začetku pove o hmeljenju pijače. Tam, kjer je bilo hmeljenje znano že v starih časih, se je po zgodovinskih zapiskih ohranilo tudi do danes. Zato tudi ljudstva, ki niso hmeljila pivo v zgodovinski dobi, znani po zapiskih, niso hmeljila niti v dobi pred tem. Ce sanskrt nima izraza za hmelj, kakor trdi De Can-dole, in če v pradomovini iranskega naroda še dandanes ne pripravljajo hmeljene pijače, a hmeljevo področje se širi v Evropi, ga ni treba iskati nekje na Kitajskem ali Daljnem vzhodu, kot so delali nekateri navdušeni nemški raziskovalci, samo zato, da bi odvzeli prvenstvo Slovanom.
Po ugotovitvah mnogih raziskovalcev je domovina hmelja današnja zahodna in jugozahodna Rusija. Z veliko selitvijo slovanskih plemen od 2. do 5. stoletja so prenesli hmelj v srednjo Evropo. V"to dobo spada tudi seznanjanje s hmeljem slovanskih sosedov, kar so dokazali tudi jezikoslovci. Ti trdijo, da je sama beseda hmelj slovanskega izvora in jim je bila znana, še predilo so zapustili svoja prvotna naseljena področja — svojo skupno pradomovino. Staroslovansko ime za hmelj so še do danes ohranili vsi slovanski narodi. Plinij imenuje hmelj z novim imenom »lu-pulus«, ampak o hmeljenju pijač sploh ne govori, torej je s tem imenom hotel imenovati hmeljevo salato, ki so jo Rimljani spoznali od severnih narodov, podobno kot repo in redkev.
Imamo tudi druge dokaze, ki nas prepričajo o pravilnosti trditve, da je domovina hmelja ozemlje, ki na njem prebivajo Slovani. Po mitologiji so se Germani naučili pripravljati pTvo~od Slovanov, prav-tako so imenovali Germani mesta, ki so v njih prebivali Slovani, »pivovarska mesta«. Pripravljanje piva je pri Slovanih samoumevno, medtem ko pri Germanih samo tam, kjer so ti prišli v stik s Slovani.
Nesporna resnica je, da Slovani v svoji stari domovini niso samo poznali hmelj, ampak da so tudi delali iz njega pijačo, ki so jo imenovali »hmelj«. S tem se razjasnjuje skupno ime, ki se je do danes ohranilo v vseh slovanskih jezikih. Za »napiti se« je v stari slovanščini izraz »ohmeliti se«, v ruščini »hmeljot’« — postajati pijan, »hmelj’« — pijanost, a za razpoloženje po pijanosti (pri nas poznamo izraz »mačka imeti«) v ruščini »pohmel’e«, v češčini upo-
rabljajo v istem pomenu besede »ochmeliti se«, »na-chmeliti se«, a o dobrem pivu pravijo: »To je chmel!« Te izraze potrjujejo zgodovinski dokumenti. Bizantinska kronika iz leta 1120 pravi: _Sikera je edino, kar razen vina povzroči pijanost, to je pijača, ki jo Slovani imenujejo hmelj. Tu lahko beremo o hmeljevi pijači in ime hmelj, ki ga ljudje na sploh uporabljajo, kljub temu, da je domovina hmelja precej oddaljena. Te pojme in imena je brez dvoma prineslo sem slovansko ljudstvo.
Ce primerjamo zgodovinske zapiske, ki so nam doslej dosegljivi, o pojavu ali izvoru hmeljeve pijače ali samega hmelja, pridemo do zanimivih zaključkov. Videti je, da rastlina ni imela edine domovine v Evropi, ampak da sega področje, kjer je divje rasla, globoko v srednjo Evropo. Toda prvotni prebivalci je niso zapazili, verjetno zato, ker niso poznali njenih lastnosti. Samo Slovani so vedeli o skrivnosti moči pijače, pripravljene iz te rastline, ki so jo cenili, obirali in verjetno tudi umetno gojili.
Jasno je, da si v davnih časih ne moremo zamisliti takega gojenja hmelja kot danes. Prvotno je hmelj rasel divje, se ^vzpenjaT’pö^grmovju in drevju, a pod besedo gojenja razumemo samo obiranje. Tudi cilj obiranja je bil raznovrsten. Hmeljeve storžke so uporabljali pri svatbenih običajih kot simbol plodnosti. Pri obredih so sipali storžke hmelja nevestam v lase, da bi imele številno potomstvo. Ta običaj so dolgo ohranili vsi Slovani od Volge do Šumavč. Dediščina teh obredov so razne pesmi, ki so jih prepevali na svatovščinah. V češkem jeziku je znana pesem iz okolice Opave:
O,	chmelu, chmelu, chmelu zeleny, bez tebe žadnčho vesele neni.
Dybys ty, chmelu, po plot’ach nelez, nedelal bys z panenek nevest; a že ty, chmelu, po plot’ach lezeš, nejednej panence veneček vezmeš.
V slovenskem prevodu bi se ta pesem glasila približno takole:
Oj hmelj, oj hmelj, oj hmelj zeleni, bili brez tebe ne bi zveseljeni.
Ce ti ne bi se, hmelj, po plotu vzpenjal, dekleta ne bi ti v nevesto menjal; ker pa, zeleni hmelj, si se po plotu vzpel, premnogemu dekletu si že venček vzel.
Podobno pesem pojejo o hmelju v Sovjetski zvezi v okolici Novgoroda.
Opomba:
Morebitnemu pripominjevalcu, češ, čemu gornji članek, odgovarjam kar vnaprej : Quot capita — tot sententiae! (Kolikor glav — toliko misli!) Pa še: Prav pri bratih Cehih se lahko še marsičesa naučimo!
Urednik
EPI LOG
Zaključno besedo za minulo leto bomo objavili sicer šele v »Hmeljarju« št. 1/1958, obenem z razgrnitvijo vsega delovnega programa za prihodnje leto, vendar pa le uporabljam priložnost, ki mi jo ponuja zaključevanje sedanje, zadnje letošnje (dvojne) številke, da nekolikanj izpraznim svojo prepolno uredniško miznico.
Kmetijska proizvajalna poslovna zveza Žalec ine je pred letom dni uradno povabila, naj kot novinar z večletno prakso in savinjski rojak, torej poklicni in življenjski poznavalec savinjskega hmeljarstva, prevzamem urejevanje »Hiüeljarja«, ki ga namerava oziroma ga po razvojni neogibnosti tudi mora spremeniti od dosedanjega občasnega izključno strokovnega mesečnika v svoje uradno glasilo in ga temu ustrezno tudi vsestransko izpopolniti. Kakor pa sem z razumljivo radostjo ponudbo sprejel, tako so me dejanske delovne razmere kaj kmalu na moč neprijetno presenetile, pa še kaj več..., sicer pa o tem in na tem mestu zapik !
Vse minulo leto se je tako moral »Hmeljar« šele oblikovati in tudi ob zaključku leta ne moremo govoriti o že kakršnikoli ustreznosti tako glede vsebine, kakor glede oblike. Uredniški odbor je uporabil vse svoje moči in sposobnosti, da bi »Hmeljar« zlagoma le izpolnjeval enake naloge za svoje področje, kakršne zahteva naša družba od specializiranega, to je od kmetijskega tiska oziroma, kakor to zahtevajo naloge socialističnega novinarstva.
Za lažje razumevanje, kaj in kakšen naj bo kmetijski tisk oziroma delo novinarja, ki se je posvetil kmetijskemu tisku, pa bo najbolje, če objavim tudi v »Hmeljarju« sklepe s posvetovanja slovenskih novinarjev, ki je bilo 24. oktobra 1957 v Ljubljani in, kjer je v diskusiji podal nekaj načelnih pripomb tudi podpredsednik Izvršnega sveta LRS tov. Viktor Avbelj.
Sklepi posvetovanja:
1.	Posvetovanje je pokazalo, da je bilo potrebno in da bo treba tudi v bodoče s to metodo nadaljevati.
2.	Tisk mora bolj kot dosedaj pravilno obveščati bralce o kmetijski problematiki, zlasti pa zasledovati, kako se načelne smernice v praksi dejansko izvajajo in to izvajanje podpirati.
3.	Iz posvetovanja in pripomb tov. Avblja je razvidno, da so osnovne naloge kmetijstva, ki jim mora tisk posvečati največ pozornosti: kooperacija med zadrugami in kmetovalci kot stalna metoda socialistične preobrazbe vasi, perspektivni plan kmetijstva in v zvezi s tem lokalni t. j. občinski in zadružni plani ter vprašanje kmetijskih kadrov.
4.	Pri pisanju o dogajanjih s kmetijskega področja novinar ne bi smel biti samo registrator, temveč aktivni sodelavec, ki je zmožen do teh problemov — če je potrebno — zavzeti tudi lastno stališče.
5.	Zato je potrebno, da se novinarji bolj in stalno poglabljajo v kmetijske probleme. Redakcijam se priporoča, da uvedejo po možnosti specializacijo za to področje, v kolikor tega še nimajo.
6.	Področje kmetijstva naj bi ne bilo prepuščeno samo posameznemu novinarju in rubrikam, ampak naj bi za kmetijsko problematiko, ki jo list načenja in obravnava, stala celotna redakcija. 7
7.	Problem socialistične preobrazbe vasi ni samo gospodarski, ampak tudi kulturno-prosvetni, socialni itd. Zato bi bilo potrebno, da se te stvari obravnavajo čimbolj kompleksno in v medsebojni povezanosti.
8.	Potrebno je, da naš tisk več poroča o izkušnjah, ki so si jih v vseh teh stvareh pridobili tudi v drugih republikah.
9.	Potrebno bi bilo, da bi se novinarji, ki pišejo o kme-
tijstvu, večkrat sestajali in prediskutirali trenutne probleme. Zato bi bilo potrebno, da bi se stvari proučile na samem terenu.	!
10.	Popularnost podajanja, pestrost oblik, živa oprema (slike, grafikoni itd.), naj zamenjajo dosedanji, včasih suhoparni način obravnavanja kmetijskih problemov.
11.	Zlasti dnevni tisk je dolžan, da obravnava kmetijsko problematiko tako, da jo približa tudi kmečkemu bralcu.
12.	Lokalni tisk naj obravnava kmetijska vprašanja predvsem s svojega področja, ker ta lahko podrobno spremlja vsa dogajanja po vaseh.
(Sklepi posvetovanja po objavi v »Novinarju« št. 11/1957).
Sklepom slovenskih novinarjev s posvetovanja 24. oktobra 1957 v Ljubljani je treba v zvezi z urejevanjem »Hmeljarja« dodati:
Ker je »Hmeljar« namenjen predvsem hmeljarjem, mora seveda na prvem mestu in količinsko ustrezno obravnavati hmeljarstvo in sicer v poljudni obliki, zlasti kar zadeva strokovnost. Treba pa se je obenem tudi zavedati, da je mesečnik za objavljanje in posredovanje časovno določenih strokovnih nasvetov že zastarela in večji del prezamudna oblika, kajti dandanes mnogo hitreje in uspešneje opravlja to nalogo Institut za hmeljarstvo v Žalcu po dnevnem tisku, radiu, predavanjih in z osebnimi nasveti proizvajalcem v hmeljiščih.
»Hmeljar« pa mora seveda izpolnjevati vse svoje naloge v obliki, kot jo žele njegovi bralci, predvsem hmeljarji, če želi postati sodobno in živo glasilo. Pripomniti pa je spet treba, da je hmeljarstvo najtesneje povezano s splošnim kmetijstvom in gospodarstvom. Hmeljarstvo nikoli ni bilo, ni in tudi biti ne more absolutno samostojno, iz vseh ostalih kmetijskih in gospodarskih ter siceršnjih družbenih dejavnosti povsem izločeno ter samo od sebe in za sebe življenjsko sposobno!
Vsega tega se je v minulem letu uredniški odbor zavedal v polni meri in želi, naj bodo gornje navedbe odločujoč kriterij (merilo) vsem morebitnim ocenjevalcem »Hmeljarja« v letu 1957. Ne glede na oceno za minulo leto pa pričakuje uredniški odbor od vseh prizadetih tudi v prihodnje ustrezno in neogibno zaupanje ter moralno in materialno podporo.
Po sklepu upravnega odbora Kmetijske proizvajalne poslovne zveze sestavljajo uredniški odbor »Hmeljarja« tile člani:
Ivan Kronovšek, hmeljar iz Orle vasi,
Anton Šepec, hmeljar iz Vrbja pri Žalcu;
Ing. Veljko Križnik, direktor Inštituta za hmeljarstvo v Žalcu in obenem odgovorni urednik za »Bilten« Inštituta za hmeljarstvo;
Mišo Bobovnik, direktor »Hmezada« Žalec;
Ivan Kovač, uslužbenec Tovarne nogavic na Polzeli; Ing. Stane Marovt, šef kmetijske pospeševalne službe pri KPPZ Žalec in
Jaka Slokan, odgovorni urednik.
Urednik
proizvaja:
Termalno 12° črno pivo Svetlo »Zlatorog« 12° pivo Exportno 15° črno pivo
PIVOVARNA LAŠKO daje v prodajo s 1. januarjem 1958 18° temno pivo
Kolektiv Pivovarne Laško čestita svojim potrošnikom srečno
novo leto 1958 !