LOVEC GLASILO REPUBLIŠKE LOVSKE ZVEZE SLOVENIJE XL. LETNIK 1957 -1958 Uredil uredniški odbor IVE KREVS, Dr. JOŽE RANT, BOGDAN SEŽUN, FRANJO SOK, ŠTEFAN TAUSIG Urednika CENE KRANJC — BORIS REŽEK NATISNILA IN IZDELALA KLIŠEJE TISKARNA »JOŽE MOŠKRIČ« V LJUBLJANI KAZALO i. Članki in razprave Zgodovina lova in lovstva Dr. Jože Benigar, 50 let slovenske lovske organizacije ................................... Dr. Janko Lavrič, Ustanovitev slovenske lovske organizacije............................ Dr. Janko Lavrič, Začetki urejevanja lovstva po ljudski oblasti...................... Dr. Janko Lavrič, Še o začetkih urejevanja lovstva po ljudski oblasti.............. Dr. Janko Lavrič, Lovska družina............. Franc Mravljak, Spomini...................... Dr. Anton .Svetina, Kranjska zakupna lovišča v sredini XVIII. stoletja............119, Dr. Anton Svetina, Lov na Cerkniškem jezeru okoli leta 1700 ..................... 300, Lenart Zupan-Podjelovčan, Nekaj misli in spominov ob našem jubileju....................... Vredničtvo, Ob štiridesetem letniku »Lovca« Lovska zakonodaja in predpisi Franjo Sok, O lovski škodi.................... Franjo Sok, Lov je šport...................... Franjo Sok, Disciplinski postopek 298, 329, 360, Organizacijske zadeve Dr. Jože Benigar, Zavest samo pri nekaterih Ive Krevs, Občni zbor Glavne lovske zveze Jugoslavije.............................. Proslava 50-letnice obstoja slovenske lovske organizacije............................. Redni letni občni zbor Republiške lovske zveze Slovenije..................................... Lovsko gospodarstvo M. B., Deset let življenja in dela Lovske družine Brdo...................................... France Cvenkel, Krmimo tudi koristne ptice pevke ................................... France Cvenkel, Naselitev in razmnoževanje male divjadi............................. Ivan Janežič, Kako smo prigospodarili dobro lovišče.................................. Ing. Radivoj Jovetič, Lov poljskih jerebic v mreže . . .•............................. Alojz Kovač, Ob začetku novega lovskega leta Robert Lampreht, O gojitvi in odstrelu gamsov v našem lovišču . ............................ Dr. Stane Valentinčič, O delu sektorja za lovstvo gozdarskega inštituta v Ljubljani v 1956. letu..................................81 Lovska zadruga je lansko leto uspešno delovala 55 Divjad in doživljaji Vet. Janez Batis, Garje pri fazanih .... 50 Dr. Fran Brumen, Fazanje jalovke in varovanje fazanjega staleža....................222 France Cvenkel, Car zimske noči na toplem 305 Franc Eržen, Nekaj o muflonih....................12 Karel Furman, Nekaj o skobcu....................168 Dr. Belizar Keršič, Bobri žive tudi v Franciji 49 Ivo Pečnik, Corvus corax L......................341 Ivo Pečnik, Cma bratovščina.....................394 M. Petrač, Šoje na čvenku.......................224 M. Petrač, Planinski orel.......................363 A. S. Pirc, Severni jelen — divjad in domača žival.......................................94 A. S. Pirc, Iz življenja divjih rac.............165 A. S. Pirc, Srečanja z divjo mačko .... 228 A. S. Pirc, Lisičje zgodbe......................373 A. S. Pirc, Doživetja s kunami..................400 Jože Pukl, Zajec v nekdanjih časih .... 227 A. Pulitika, Fazani in jerebice na Gorenjskem 200 Bogdan Sežun, To in ono o srnjadi 6, 38, 65, 113, 145, 183, 209, 259, 293, 325, 355, 387 Anton Simonič, Še o nutriji in bobru .... 46 Dr. S. V., O letnem prirastku pri zajcih . . . 117 Lado Švigelj, Volčji s kot pri Krakarjevem studencu................................... 73 Ljuban Zadnik, Od nastrela do zelene vejice 199 Lenart Z. - Podjelovčan, Spomini na mladostna leta........................................96 Jože Zupančič, Jeleni v bogenšperskih ogradah 405 Strelstvo in orožarstvo Dr. France Avčin, Odlov divjadi z omamljajočimi izstrelki.............................166 Dr. France Avčin, Ameriško lovsko orožje in strelivo............................. 266, 310 Dr. France Avčin, Še enkrat: Težka ali hitra «krogla za visoko divjad...................406 Janez Gederer, Pravilno ravnanje podaljša življenjsko dobo našega orožja.................98 K. S., Krogla ali šibre?.......................366 L. M., Po državnem prvenstvu v streljanju na glinaste golobe............................372 A. S. Pirc, Specialni naboji za veliko divjad 225 241 289 253 375 390 243 156 332 250 1 35 247 397 44 353 321 177 124 343 401 3 86 2 71 Kinologija Vet. Stanko Arko, Kako presojamo zunanjost psa?...............................189, Julij Koder, S šolanim lovskim psom v lovišču Julij Koder, Pomladanska vzrejna in pomladanska tekma ptičarjev v Murski Soboti B. H. S., Kaj nas uči spomladanska vzrejna tekma jamarjev v Čatežu.................... Razno Dr. France Avčin, O presoji daljnogledov . . Dinko, Ohranimo stare lovske običaje . . . A. K., Važno je bistvo..................... Ive Krevs, Pred volitvami v Ljudsko skupščino Dr. Janko Lavrič, Predsedniku Moši Pijadu v spomin................................ Franc Špelič, O begunjskih lovcih.......... Saša Vrbnik, Lovstvo v zahodni Romuniji . . II. LEPOSLOVJE France Cvenkel, Maščevanje................. Ivan Ferlež, Volkulj in klic............... F. S. Finžgar, Na petelina................. Jelo Gašperšič, Zimske kresnice .... 337, Joža Herfort, Rumenooki pastorek........... M. Jerman, Tobak.......................151, M. Jerman Svet v rovtih................217, Matija Maležič, Opolnoči je padel volk . . . Boris Režek, Poslednja sled................ Tone Svetina, Še bo pel petelin v Črnem vrhu Tone Svetina, Špikova sled.............125, Lenart Z. - Podjelovčan, Črni svatje (pesem) ni. OPRTNIK Divjad, doživljaji in opazovanja Boj med vrano in kraguljem (Konrad Pevec) Fazanka zvesta mati (Franc Prelog) . . . . Fazanja jajca v lisičini (Franc Prelog) . . . Uspela gojitev fazanov (LD Grmada) . . . Zanimivosti o domači vzgoji fazanov (Kocmur Alojz)................................ Fazanka je prepodila mačka (r)............... Koklja leta s fazančki (Anica Klavs) . . . . Samopašen fazanji kebček (Rudolf Gruden) . Kako si je gams krtačil kožuh (S. Bergant) Gams in pes (Anton Navodnik)............... Kako je gamsova koza povrgla mladiča (Anton Trček)................................ O gamsih vemo vse premalo (Vid Černe) . . Nenavadna gamsja tura (M. J.).............. Srečanje s hudourniki (C. P. - Ur.)........ Kako sva z botrom Andrejem dobila zajca (Stanislav Ličer) . .................. Dva jazbeca z enim strelom (F. Ocepek) . . . Namesto jurčkov sva dobila jazbeca (T. Rus) Tudi pri nas imamo jelenjad (Jože Rade) . . Jeleni so mi pokončali psa (Matija Klančar) Jelen vasovalec (Anton Trček).............. Jelen v Slovenskih goricah (Jože Slodnjak) . . 234 Jelenjad v spodnjem Posavju (Ing. Vlado Jenko)....................................346 Privlačnost jerebovega klica (Boris Lovrenčič) 25 Še o privlačnosti jerebovega klica (Milan Cilenšek).................................137 Ob parjenju so ju prišle iskat jerebice (Josip Stukl)....................................59 Kepen je najhujši sovražnik v lovišču (ASP) 379 O krokarju (N. R.).............................201 Jate krokarjev? (Ur.)..........................274 Poročila o krokarjih (Drago Brus, Mr. ph. Oton Oršanič).............................344 Poročila o krokarjih (Ing. Alojz Rus, M. S., Fr. Cvenkel)..............................377 Poročila o krokarjih (Jože Jehart, Albert Hancman, Rajko Jenko ....... 409 Kaj je s kunami v blejskem kotu (L. Stimnikar) 24 Dva doživljaja (Rudolf Kores)..................26 Kako je Cena lovil kune (Lojze Stimnikar) . . 59 Kdaj se kune breznijo in koliko časa nosijo (A. S. Pirc)..............................314 Pogon z orglami (Jože Pukl)....................345 Divji kunci na jadranskih otokih (ASP) . . . 378 Sredi marca mlade lisice (Franc Prelog) ... 24 Lisica jo je izkupila (Matija Mlakar) .... 110 Zadnji roparski pohod (Ludvik Pupis) . . . 172 Na lisice (Rudi Žugelj)........................275 Tronogi lisjak (Leopold Pavlin)................313 Uspeh strupitve lisic z ampulami (I. Podržaj) 410 Divja mačka napadla domače kure (Leopold Pavlin)...................................315 Medvedje zgodbe (K. J.)........................233 Medved v Kamniških planinah (Ivan Kovač) 313 Pet lisic na enem pogonu (F. Kersnik) .... 346 Divji petelin sredi Ljubljane (Dr. M. H.) . . 347 Lisica je morala odnehati (Ivan Pavline) . . 348 Pižmovka v naselju (Peter Maroh)...............109 Planinski orel v Soteski (Slavko Z.) .... 410 Kaj vse prenese prašičja koža (Jože Tomše) 173 Predrznost divjih prašičev (Jože Rade) . . . 278 Tudi pri lovu na divje prašiče bodimo lovsko pravični (Jože Brežan)....................106 Na Dravskem polju je padel drugi divji prašič (Jurij Cestnik)............................25 Redek primer (Janez Bolha).....................409 Tudi za ruševca velja izjema (L. Briški) . . . 377 Tudi naša srnjad postaja vedno bolj domača (Jože Rade)............................. . 24 Z ukradenim srnjakom (A. Mazlu).................27 Zakaj je bil moj srnjak tak samotar (Rudolf Gruden) ..................................107 Srnjak se je postavil v bran psu (Jože Rade) 107 Zadet se pase naprej (Mik).....................107 Srna sredi tolmuna (Anton Trček)...............107 Srni na lovčevem pogrebu (Mik).................108 Trije lovski doživljaji (Stanko Logar) ... 109 Srnjak pride tudi na zajčji vek (Karel Furman) 138 Srnjad v Snežniku (Anton Strle)................170 Žalostna smrt noseče srne (M. L.)..............203 214 132 100 134' 193 367 213 385 33 85 230 226 13 15 369 51 192 269 308 263 52 160 307 409 24 24 173 202 232 278 348 108 170 202 409 344 345 109 348 410 25 108 173 Obstreljen srnjak v prsku (Mik)..............234 Srnjak pride tudi na zajčji vek (F. Založnik) 278 Kako srna ljubi svoje mladiče (Jože Rade) . , 280 Srna z zvoncem (11 ija Torbica)............314 Srnjad se varuje načinu lova primerno (France Cvenkel)................................347 Bela veverica (Martin Slodnjak)..............108 Pet dni za volkom (Anton Strle)............140 Napačnega volka je uplenil (J. K.)...........348 Nenavadna smrt zajklje (M. L.)...............171 Zajcu vedno tekne sadno drevje (M. L.) .. . 202 Zajka ali zajec? (Dr. S. V.).................274 Zakaj nazaduje stalež zajcev (ASP) .... 313 Kako je grofov strežaj streljal zajca (L. P.) 379 Splošno Glavni odbor je določil sklade za leto 1957-58 (C. Kr.)...................................19 Izid »Zlatorogovega« žrebanja..................102 Lovska družina Ljubno ob Savinji je krenila na novo pot (Franc Košenina)..............103 Odgovori na vprašanja: Naslon risanice . . . 412 Razne zanimivosti....................... 376, 407 Odgovori na vprašanja: Zakaj sem zgrešil? . . 380 Ali smem streljati na zastreljeno divjad s šibrami? . 381 Razvoj LD Čaven (Lojze Jež)....................236 Ocenjevanje rogovja srnjakov ...... 282 Hvalna in koristna pobuda......................350 Kotiček za vprašanja in odgovore...............350 Omitologija Ornitološki zapiski za Podgorje pri Slovenjem Gradcu za 1956. leto (Ivan Hribar) ... 29 Veliki skrakoper — pevec posebne vrste (A. S. Pirc).....................................111 Siva vrana ne spada v nižinsko lovišče (Peter Maroh)....................................140 Nedolžnost kanje (Stane Lunder)................172 Sčinkavka, krušna mati (Ludvik Cinč) . . . 231 Nekaj o šoji (A. S. Pirc)................... . 232 Kotome v visokogorju (M. J.)...................276 Nazadovanje staleža golobov grivarjev (K. F.) 277 Belični škorec (Lojze Kocmur)..................279 Zanimiva najdba (Ludvik Cinč)..................314 Kinologija Dobro šolan pes je vsestransko uporaben (F. Založnik).................................279 Sambov lov na smreki (P. V.)...................348 Sambo v lisičini (P. V.).......................377 Razno Ob lovskem jubileju (pesem, Lenart Z. - Pod- jelovčan)..................................23 Lep primer lovskega tovarištva (Otmar Cvirn) 23 Užitka, ki mi ga nudi gozd, ne bom zamenjala (Anica Zabukovec)..........................26 Zgode in nezgode našega lovišča (Jovo M. Orlovič) ..................................27 Cianovodik v praksi (Rudi Navodnik) ... 28 Prispelo je novo pisemce (N. N.)............30 Naši izseljenci in lov (Jože Župančič) .... 61 Divjad na poštnih znamkah (Jože Zupančič) 62 Pismo našega rojaka iz Kanade (F. Krašovec) 110 Lovci z mrežo in pračo (France Avčin) ... 111 Nepričakovani sneg in mraz (Franc Golavšek) 137 Neverjetna smola (D. B.)..................... 141 Če imajo vrata samo eno kljuko (Anton Trček) 170 Lovec, ribič in pižmovka (France Cvenkel) 201 Lovska sreča in lovska zavist (K. F.) ... . 231 Iz Babnega polja (Babnopoljec).................232 Dve s polšjega lova (Rudi Črnič)...............233 Na brakadi pred tridesetimi leti (M. P.) . . 275 Tudi iz hudomušne šale lahko nastane resnica (Jakob Medved)............................277 Kako sta mi ušla srna in dopust (J. Slodnjak) 278 Pričakal ga je (Mik)...........................279 Zalaz in uspeh v ženinem spremstvu (Branko Rot)......................................279 O zimskem spanju (JDG).........................280 Lov v sosedni Koroški..........................315 Divjad v lovišču LD Trebelno, pred vojno in danes (Leopold Pavlin)....................315 Brakade so lahko vez med družinami (Karel Koren)....................................346 Zločinsko počenjanje zankarja (Dr. Franc Stc- infelser) ................................378 Strelstvo Slaba stran visokorazantnih nabojev (Dr. France Avčin).............................171 Preprosta zagonetka (M. J.)....................203 IV. ORGANIZACIJSKE VESTI Občni zbori Občni zbor OLZ Kranj........................135 Občni zbor OLZ Ptuj (F. S.).................135 Občni zbor Okrajne lovske zveze Ljubljana (B. K.)..................................205 Občni zbor Okrajne lovske zveze Mur. Sobota 205 Občni zbor Okrajne lovske zveze Kočevje . . 205 Občni zbor OLZ Maribor (O. C.)..............284 Občni zbor OLZ Celje..........................284 Proslave, tečaji in prireditve Tečaji za lovske čuvaje (C. Kr.)...............20 Dva prijetna večera (C. Kr.)...................21 Čuvajski tečaji v Ljubljanski okrajni zvezi (B. K.)................................ , 103 Proslava 35-letnice pomurskega lovstva . . . 204 Proslava 50-letnice slovenskega lovstva v Vidmu - Krškem (B. M.)......................411 Lovski praznik na Pivki (E. G.)...............235 Takšni sestanki so potrebni in koristni (Ivan Pavline) ................................281 Republiško tekmovanje v streljanju na glinaste golobe (L. Z.).....................283 Sodražica je počastila spomin Dr. Ivana Lovrenčiča ................................349 Lovski praznik na Prati....................380 Lovska razstava............................380 Lovsko gospodarstvo LD Domžale se je lotila vzreje fazanov (Boris Lenček)...............................283 Pripravimo krmišča za divjad...............281 Stalež fazanov v lovišču LD Brežice, (Ing. Vlado Jenko)..........................412 Zavarujmo krmišča poljskih kur (ASP) . . . 351 Lovske koče Lovska koča LD Radlje (G. J.)..............174 Lovska koča LD Črnomelj (Drago Brus) . . . 204 Dom škofjeloških lovcev (Rajko Bernik) . . . 235 Tudi mi nismo hoteli zaostati..............236 Lovska koča na Menini (J. P.) ...... 237 Lovska koča LD Iga vas (Jakob Levec) . . . 316 Še ena streha več (R. Z.)..................316 Odlikovanja Odlikovani lovci........................ 102, 324 Odlikovanja članov s področja OLZ Murska Sobota................................208 Izključitve Izključene lovske družine............21, 103 Izključeni člani............. 57, 235, 350, 412 V. KINOLOŠKE VESTI Kinološke prireditve Kinološki tečaj v Škofji Loki (B. K.) .... 20 Tekma ptičarjev v Murski Soboti (Julij Koder) 100 Tekma psov jamarjev na Ježici (B. H. S.) . . 175 Smotra ptičarjev in šarivcev v Kopru (Jože Škofič)...................................101 Pomladanska in pomladanska vzrejna tekma psov ptičarjev v Ljubljani................237 Tekme psov ptičarjev...........................238 Pregled lovskih psov v Kranju..................285 Poljska tekma psov ptičarjev v Kranju (Ljubem Zadnik)...............................317 Vtisi s pomladanske vzrejne tekme v Mariboru (L. Z.)...................................286 Jesenski tekmi ptičarjev na področju OLZ Murska Sobota (Julij Koder)...............317 Jesenska vzrejna in širša poljska tekma ptičarjev v lovišču Ljubljansko polje (Bogdan Sežun).....................................319 Jesenska tekma psov ptičarjev v Mariboru (Ivan Caf) ...............................413 Tekme brak jazbečarjev (M. Kelih) . ... 414 Uporabnostna tekma lovskih ter i j er jev v Ljubljani (B. H. S.)......................382 Na umetni krvni sledi (Ljuban Zadnik) ... 383 Organizacijske vesti Po občnem zboru Kinološkega združenja Slo- venije (C. Kr.) ..........................62 Pravilnik o kinoloških odlikovanjih .... 63 Kinološka odlikovanja.................... 239, 382 Novi kinološki sodniki................... 143, 239 Novi sodniški pripravniki.................143, 413 Prijavljene in zaščitene psarne . . 143, 238, 382 Prijavljene paritve 63, 112, 142, 176, 208, 238, 352, 413 Razno Primer šolanja psa ptičarja (Pero Dražič) . . 176 Mali ptičar epagneul breton...................207 Nekoliko razmišljanja (Drago Predan) .... 208 Preizkušnja psov za delo na krvni sledi . . . 238 Po strelu (Ljuban Zadnik).....................287 VI. LOVSKO SLOVSTVO IN ČASOPISJE Der Anbliok................................. 415 Nova knjiga o reji in šolanju ptičarjev ... 62 Život naši zvere..............................351 Vretenčarji Slovenije.........................381 Vinatorul si pescarul sportiv 93, 132, 317 381 Myslivost....................... . . 93, 317, 381 Ohota i ohotničje hozjaistvo.............131, 239 Lov i ribolov..................... 58, 132, 317, 382 Lovačka revija........................._. . 415 Lovački list.............................316, 381 Die Pirsch...............................316, 381 St. Hubertus .•...............................351 Vojvodjanski lovac.......................... 351 Lovec.........................................382 Lovstvo Pomurja...............................239 Lovački priručnik ............................239 Vuk; život, štetnost i tarnanj en j e.........239 Lovviec polski.................... 58, 239, 351 Strokovno časopisje, ki ga prejema uredništvo 239 VII. RAZNO »Zlatorogov sklad« 5, 43, 73, 118, 159, 182, 212, 285, 316, 350, 380, 411 Naši jubilanti 21, 57, 104, 135 174, 206, 240, 287, 320, 352, 384, 416 Umrli so 22, 57, 104, 136, 175, 207, 240, 288, 320, 352, 384, 416 Lovska kuhinja.................................143 VIII. SLIKE (Strokovne in umetniške ilustracije člankov niso upoštevane) Osebne slike Franc Avčin..................................288 Dr. J. Benigar.......................181, 323 Dr. M. Dular.................................323 Ljubiša Ivkovič..............................180 Maks Jelenc................................. Stane Kokalj . . . . ;...................... Robert Lampreht............................. Bogomil Lisek............................... Dr. Ivan Lovrenčič.......................... Josip Malenšek.............................. Maršal Tito................................. Alfonz Mazlu................................ Jakob Medved................................ Moša Pijade................................. Martin Pokrižnik............................ Franc Rojina................................ Peter Stepič................................ Albin Šifrer................................ Josip Šušteršič............................ Ivan Tavčar................................. Janez Zupan ................................ Bogdan Zilič................................ Skupine Begunjski lovci pri koči na Planinci . . . . Celjski lovci starejše dobe................. Člani LD Rankovci........................... Delegati na občnem zboru RLZS ...... Delegati na proslavi 50-letnice lovske organizacije ................................... Medvodska lovska družba .................... Tečajniki z vodjo tečaja tov. Milošem Kelihom Udeleženci četrtega čuvajskega tečaja (Ivan Bizjak)................................ Udeleženci proslave 50-letnice lovske organizacije ................................... Udeleženci tekme na Ljubljanskem polju (V. Pleničar)................................... Pokrajinske slike Jesen v gorski dolini (Ivan Ogorelec) . . . . Jesen v nižinskem lovišču................... Megle nad dolinami (J. Kovačič) ............ Pogled v jesensko pokrajino (Tone Mlakar) Zimska pokrajina (M. Justin)................ Zima v gorah (Ivan Ogorelec)................ Zimska gorska pokrajina (Ing. S. Murko) . . Divjad in roparice Divji petelin....................................... 18 Divji prašiči........................................209 Gams..................................................56 Gams v snegu (J. Pukl)...............................369 Gamsi na Begunjščici (Dr. Fr. Zedtvoitz) . . . 289 Goloba grivarja.................................... 273 Jazbec.........................., . . , , 35 Jelena v boju (J. Pukl)..............................199 Jeleni na krmišču....................................353 Kepen na zajcu (J. Pukl).............................118 Lisica in kljunači....................................36 Lisičje leglo (J. Pukl)..............................373 Lisica (Fr. Kersnik).................................373 Lisica in fazan (J. Pukl)............................223 Lisica in krokar pri mrtvem jelenu (J. Pukl) 123 Lisica in divje race (J. Pukl) ....... 165 Medvedja bratca s Krima..............................230 Orel in zajec (J. Pukl)............................ 227 Orel v zraku..........................................95 Planinski zajec (M. Kemperle)........................167 Ruševec (Janez Marenčič).............................112 Skobec (J. Pukl).................................... 169 Srna v gozdu (A. Simonič)............................248 Srna v zimski pokrajini..............................306 Srnjad pred pomladjo.................................359 Srnjad (J. Pukl) 55, 64, 67, 68, 115, 116, 146, 147, 149 Ujeda z uplenjenim zajcem (J. Pukl) .... 35 Vel. uharica (J. Koder)..............................336 Vidri (J. Pukl).......................................48 Zajec in vrane........................................37 Zajec in jerebice (J. Pukl)..........................117 Kinološke slike Boj s srnjačkom......................................108 Jesensko obilje (J. Koder)...........................216 Na delu za divjadjo (B. Sežun).......................286 Obojestransko zadovoljstvo fB. Sežun) . . . 318 Prijatelja (Fr. Kersnik).............................318 Ptičar z uplenjeno divjo raco (B. Sežun) . . 101 Zvesti pomočnik nateza (Fr. Kersnik) , . . . 287 Zvesto pričakovanje (Fr. Kersnik)....................352 57 104 71 416 242 251 177 21 416 33 104 251 253 58 252 104 136 288 98 245 105 179 322 250 20 103 321 319 271 249 193 219 339 309 371 i "mi APRIL Ok štiudesdesn tehniku ,Lovca' S pričujočo številko stopa Lovec v svoj 40. letnik. Star pa je pravzaprav že več; v hudi zimi 1910. leta je zagledal luč sveta in uredništvo se je balo, da novorojenček ne bi zmrznil. Balo zato, ker do takrat o lovu v slovenščini še ni nihče pisal, ker je do takrat Slovensko lovsko društvo delovalo šele dobri dve leti, ker je lahko računalo na naklado komaj 600 izvodov. Toda potreba po Lovcu je bila hujša kot vse skrbi. Mlademu društvu naj bi bil prvi pomočnik: utrdil in povezal naj bi lovsko organizacijo — že od prve številke je veljala njegova naročnina tudi za društveno članarino —, postal vzgojitelj slovenskih lovcev in branitelj lova. Predvsem pa naj bi bil vzgojitelj, saj je »lov šola preudarnosti, vztrajnosti in doslednosti, šola prisotnosti duha, šola hladnokrvnosti, . .. izvir telesnega zdravja in svežosti duha«; učil naj bi, kako se lovi in katere živali naj se goje, učil lovsko kinologijo, šolanje psov, oro-žarstvo, učil pravilno pisati, bil skratka lovcu v pomoč; boril naj bi se za zaokrožena lovišča, za dobro lovsko zakonodajo, svetoval, kako preprečiti lovsko škodo itd. Predvsem pa potrebuje novorojenček sodelavcev, je takrat napisalo uredništvo, sodelavcev iz vseh krajev, ki naj poročajo tudi o vsakem važnejšem lovskem dogodku, sodelavcev z izurjeno in okorno roko, saj ima Društvo urednika, ki zgladi, kar je preveč robatega! Junija istega leta je po pol leta uredništvo že lahko sporočilo: Lovčeva mapa ni prazna, pri Lovcu sodelujejo tudi znani slovenski pisatelji, škoda le, da pesniki ne, Lovec pa se tiska že v 1200 izvodih. Tako se je rodil in začel rasti naš Lovec, list slovenske lovske organizacije, ki nobeno leto ni zmrznil, če je le naše splošno življenje normalno teklo. iLovec ni izhajal le v času obeh vojn.) Jasno in dobro mu je bila začrtana pot, naši organizaciji in lovu je bil skratka potreben. In letos, ko praznuje SLD svojo 5O-letnico, ni z Lovcem pravzaprav nič drugače, kot je bilo 1910. leta. V bistvu ima iste in enake naloge, le zahtevnejše so in zato tudi težje. Slovenska lovska organizacija ima namreč danes nalogo, ki jo pred 50 leti ni imela: gospodariti v naših loviščih! To, kar je bilo nekdaj bolj ali manj od lovske zavesti posameznika odvisno, je danes naša državljanska dolžnost. Z ato ima danes pojem povezanosti in discipline lovske organizacije drugačen pomen, kot ga je imel nekdaj. Nekdaj je šlo za obstoj in za obrambo koristi slovenskih lovcev, danes gre za našo odgovornost pred slovenskim ljudstvom. Zato imajo danes pojmi: znati loviti, skrbeti za divjad, imeti šolanega psa, poznati svojo puško in njene sposobnosti itd. zahtevnejši prizvok, kot so ga imeli kdaj koli. Rekli smo, da so naloge zahtevnejše in zato tudi težje. To je točno. Toda vse te naloge so tudi lažje! Imamo namreč lovski zakon, kakrš- nega si 1910. leta pač ni mogel zamisliti tudi takrat najboljši in najpravičnejši lovec; imamo zaokrožena lovišča, ki so mnogo cenejša, kot so bila kdaj koli v Sloveniji; imamo razvito lovsko kinologijo, moderne puške itd. Toda ali je tudi danes v naših vrstah idealizem, ki je poklical 1910. leta v življenje Lovca? Brez dvoma je! Toda naredimo še tisto, kar terja od nas naša sodobnost, da bo tudi Lovec zaživel v večji aktualnosti in pestrosti! List z 10 500 naklade to zasluži! UREDNIŠTVO Ob začetku novega lovskega leta Alojz Kovač Ko delamo načrte za novo lovsko leto, premišljujemo predvsem, kaj bi napravili, da bi dosegli boljše uspehe kot v preteklem letu. Pri tem ugotavljamo, da smo delali take in take napake, kajti tudi lovci nismo brez napak. Zato naša lovišča še niso taka, kot jih terja od nas naš lovski zakon. Pričnimo kar pri zajcu, naši najbolj razširjeni divjadi. Zelo malo je lovišč, ki imajo toliko zajcev kot pred vojno. Vzroke iščemo vsepovsod: v modernem poljedelstvu, v boleznih, v mokri in mrzli pomladi itd. Prvi vzrok, o katerem tolikokrat govorimo in pišemo, pri našem dokaj zaostalem kmetijstvu ne pride v poštev; o kakšni epidemiji med zajci po vojni ni bilo slišati; če pa je ob kakšni mrzli in deževni pomladi zajčji zarod poginil, se mora ta primanjkljaj v nekaj letih izravnati. Kje je potem vzrok, da naš zajčji stalež nazaduje? Pri nas lovcih! Sami smo krivi, in sicer zato, ker ali preveč odstrelimo ali pa premalo zatiramo škodljivce, predvsem pse in mačke, pa tudi zankarstvo in lovske tatvine. Zelo malo je namreč lovskih družin, ki love zajca samo na skupnih lovih, pa tudi družin, ki love zajca na istem predelu samo enkrat. Tudi zaščiteni predel lovišča je običajno samo na papirju. Pogosto je nadalje lovišče na skupnih lovih tako gosto zasedeno, da je skoraj nemogoče, da bi kak zajček ušel zdrav. Zanimivo je poslušati lovce, kaj govore, če je lov slab; takrat kar mrgoli izgovorov, češ, »danes ni dan za lov«, »danes zajec ne vstane«, »zajec je na polju« itd., potem pa skoraj enoglasno ugotove, da je treba ta * predel še enkrat preloviti. Tako se seveda stalež zajcev ne bo popravil, temveč bo stalno padal. V naši lovski družini smo dosegli, da lovimo zajca pravilno in zmerno; tako se je v nekaj letih stalež trikrat povečal in niti na misel nam ne pride, da bi tarnali nad slabim zajčjim sta-ležem. Kako pa je s srnjadjo, najljubkejšo divjadjo naših gozdov? Dr. M. D. navaja v znani razpravi, da je bil v lovskem letu 1953-56; dovoljen odstrel 7913 srnjadi, odstreljene pa je bilo samo 3723, torej komaj dobra polovica. Začudeno se sprašujemo, zakaj tako velika razlika, pri tem pa žal kakor noji skrivamo glavo v pesek. Potrebno je, da enkrat že povemo, da je krivda v previsoko planiranem odstrelu, ki je bil določen kar za mizo po pretiranih napovedih o staležu srnjadi. Poznam primere, ko pretiravajo družine stalež srnjadi kar za 100% ali 200%'; če sedijo v teh primerih pri upravnem odboru OLZ ljudje, ki ne poznajo lovišč, življenjskega prostora srnjadi itd., potem kratko malo nasedejo hišnim številkam in polomija je tukaj. Družina, ki dobi odstrel, ki je včasih celo višji od resničnega staleža, seveda odstrela ne bo izvršila! Človek dobi nehote vtis, da nekatere družine pretiravajo stalež namerno, in sicer zato, da bi dobile večji odstrel, kar je že skrajno nepošteno, nekaj je pa tudi takih družin, ki staleža srnjadi ne znajo ugotoviti, kar pa tudi ni več opravičljivo. Pogosto se ugotavlja stalež srnjadi na pogonih ali na pritiskih. Na koncu lova sešteje vodja lova javljeno oziroma opaženo srnjad ne glede na to, da je možno, da je več lovcev videlo isto srnjad; psi so jo pač prignali naokrog ali pa razkropili po lovišču. Opazil pa sem tudi tale način ugotavljanja staleža: člani povprašujejo kmete, ki stanujejo v lovišču, koliko srnjadi vidijo. Kmetje pa, da bi se lovcu prikupili, pa tudi iz špekulativnih ozirov pri lovski škodi, povedo skoraj vedno pretirane številke. Taki načini ugotavljanja staleža so seveda neresne lovske zadeve. Nekatere družine pa je k temu, da pretiravajo stalež, zapeljalo tudi to, da se je ponekod pojavila srnjad v nižinskih predelih, pogosto v prav majhnih gozdnih kompleksih, kjer je doslej ni bilo. Te lovske družine pa ne pomislijo, da so sredo-gorski predeli lovišča, kjer bi moralo biti srnjadi največ, z njo zelo revni. Slišal sem, kako so lovci ugibali, zakaj je srnjadi v sredogorju vedno manj; po mojem je to zato, ker je v sredogorju slabo nadzorstvo. V te predele, ki za lov na zajca in ostalo nižinsko divjad ne pridejo v poštev, zahaja kvečjemu še kakšen kunar ali jerebar, sicer pa je lovišče prepuščeno samo sebi; v teh predelih gospodarijo lovski tatovi in psi. To velja predvsem za družine, kjer zaradi tega, ker lovci nimajo risanic ali pa tudi iz kakih drugih vzrokov, ni zanimanja za odstrel srnjadi. Zanimivo je pogledati tudi tale podatek naše lovske statistike: Nekateri lovci trdijo, da je v Sloveniji danes 65—70 %i predvojnega sta-leža srnjadi. Statistika za 1934. leto kaže, da je bilo v tem letu v Sloveniji uplenjeno 3188 srnjadi, v lovskem letu 1955-56 pa smo uplenili 3723 glav, t. j. 535 več kot 1934. leta, toda v zadnji številki ni odstrela v gojitvenih loviščih. Omenjene trditve torej niso utemeljene. Odstrel srnjakov je v okrajnih zvezah, ki ocenjujejo in pregledujejo trofeje, že dokaj dobro urejen. Čudno pa je, da nekatere okrajne zveze še danes te koristne in važne naloge ne opravljajo. Republiška lovska zveza naj v tej zvezi intervenira oziroma da vzpodbudo. Pri odstrelu srnjakov se napravi največ napak s tem, da se odstrele mladi enoletni srnjaki, ki imajo v začetku lovne dobe rogovje še v mahu. Le redki lovci vedo, da so to najbolje zasnovani srnjaki; že v letu poleženja so imeli namreč »gumbe«, ki so jih pozno odvrgli; zato še v juniju ali celo v juliju svoje druge trofeje še niso popolnoma očistili. Te srnjake bi morali najbolj čuvati! Zelo žalostno pa je z »gojitvenim odstrelom« srn. Tu je treba pogledati resnici v oči in povedati, da pade 60—80% srn na pogonih ali na tako imenovanih pritiskih. Pri takšnem načinu lova seveda na gojitveni odstrel ni možno gledati. Ker ima družina dovoljen tudi odstrel mladičev, strelcu sploh ni treba veliko paziti; seveda se pri vsem tem tudi kakšen mulasti srnjak spremeni v srno. Mnenja sem, da je treba s tem načinom odstrela srn in mladičev končati. Končno imam še nekaj na srcu. Kljub vidnim uspehom, ki jih dosegajo gojitvena lovišča, imamo še lovce, ki proti tem loviščem godrnjajo in nergajo. Mislim, da ne bom povedal nič novega, če rečem, da so taki zaradi apetita in želje po lepem staležu. Žal pa ti ljudje ne pomislijo, da bi v svojem lovišču lahko dosegli enake ali pa še lepše uspehe. Ustanovitev gojitvenih lovišč je bila edino pravilna poteza in posrečena, predvsem kar se tiče gojitve visoke divjadi, iz gojitvenih lovišč pa smo po zelo nizki ceni dobili tudi tisoče fazanov, zajcev in jerebic. V mojih vrsticah je predvsem kritika, ki pa sem jo napisal kot skromen napotek, kako bi odpravili nekatere naše napake. Želel bi, da bi ne pozabili naše prve dolžnosti: »Čuvati in gojiti divjad«! Kako smo si prigospodarili dobro lovišče Ivan Janežič Ne nameravam obširneje pisati o gospodarjenju v naših loviščih, saj je bilo o tem že mnogo napisanega, rad pa bi povedal nekaj svojih misli, ki se mi zde potrebne glede na nekatere negativne pojave v posameznih lovskih družinah. Tudi nimam namena svojih izvajanj komu vsiljevati, niti trditi, da veljajo za vse lovske družine nasploh, čeprav si domišljam, da ne bi bilo narobe, če bi ta ali oni lovec o njih razmišljal. Zelo pogosto se namreč slišijo govorice, da je gospodarjenje v loviščih, kot ga je predpisal 16. člen zakona o lovu, nemogoče, da se lov danes nepravilno pojmuje, da je bilo v bivši Jugoslaviji vse drugače, da takrat ni bilo toliko obveznosti, da je bilo več divjadi — skratka, v lovskih vrstah so ljudje, ki govore, da se lov ne izplača, da nimajo od lova nobenih koristi itd. Razumljivo je, da govore tako v glavnem ljudje, ki niso ljubitelji narave in divjadi, ampak jim gre le za osebne koristi. Takšna in podobna mnenja pa so nedvomno zelo škodljiva, saj zavirajo hitrejši napredek našega lovstva. Toda tudi o tem ne bom obširneje govoril, nekoliko se bom zadržal le pri staležu in gojitvi divjadi. Vse prevečkrat namreč slišim tarnanje, da so lovišča prazna, da ni pogojev za povečanje staleža in podobne stvari, slišim pa jih seveda predvsem v vrstah lovskih družin, kjer ni reda in discipline, kjer vsakdo lahko lovi po mili volji, kjer ni kontrole, kjer o gojitvi sploh ne razmišljajo. Jasno pa je, da vsa lovišča nimajo enakih pogojev, predvsem pogojev za nizko divjad, kar pa spet ne bi veljalo za večino lovišč v Prekmurju in še marsikje drugod širom po Sloveniji. Odgovor na vprašanje, kako doseči v lovišču visok ali primeren stalež, je zelo kratek. Prvi pogoj je, da se družina notranje uredi, t. j., da uvede red in disciplino, da postane enotna, da prepove posamezne love, da utrdi tovarištvo in lovsko pravičnost — šele na drugem mestu je pokončevanje roparic, krmljenje v zimskem času in primeren odstrel; brez prvega namreč tudi drugega ni! Vse to pa se lahko doseže samo v tisti lovski družini, ki jo sestavljajo zavedni lovci, ki jim ni le za streljanje, ampak so tudi gojitelji in čuvarji naše lepe divjadi. Za primer bom navedel nekaj izkušenj iz Lovske družine Rankovci, katere član sem. 1952. leta je bilo v Lovski družini Rankovci kaj žalostno. Kljub dobrim naravnim pogojem, predvsem za zajca in fazana, je bilo lovišče skrajno prazno; fazanov sploh ni bilo. O kakšnem redu in disciplini ni bilo govora, kontrole ni bilo, lovil je vsakdo po svoji volji, o lovih ni bilo nobene evidence. Ob koncu leta ni bilo mogoče ugotoviti, kolikšen je bil plen, člani pa so priznali 60 zajcev. 1953. leta smo omejili posamezen lov tako, da je šla lahko na lov skupina najmanj 3 članov. Sicer tudi to ni rodilo zaželenih uspehov, vendar pa se je stalež vidno zboljšal. To so pokazale tudi številke izvršenega odstrela. V lovski sezoni 1954-55 je bilo uplenjenih že 163 zajcev in 31 fazanov, v naslednji pa 154 zajcev in 25 fazanov. 1955. leta je stalež nekoliko nazadoval, to pa zaradi hude toče in poplav, ki so uničile skoraj vse jerebice in precej fazanov, prizadejale pa tudi zajca. Ta katastrofa je bila neposredni povod, da smo v tem letu ukinili skupinske love in uvedli samo skupne love, sistematično pa smo začeli pokončevati tudi roparice; padlo je nekaj desetin klatečih se psov in mačk in zelo veliko število drugih škodljivcev. V zimskem času smo storili vse, da divjad ni trpela gladu. Vse to se nam je bogato poplačalo. V kratkem času smo dosegli stalež, ki ga naše lovišče zmore. Pred lovsko sezono 1956-57 smo imeli na dobrih 1600 ha velikem lovišču že kakih 500 zajcev, morda celo več, saj smo v zadnji lovski sezoni uplenili 320 zajcev in 99 fazanov, ne da bi lovišče oškodovali, če bi ves plen prodali po izvozni ceni, bi dobili okrog 370 000 dinarjev, kar je vsekakor lep dohodek za družino, ki gospodari v tako majhnem lovišču. Kako živahni so bili naši lovi, bi lahko povedali tudi koroški, dolenjski in ljubljanski lovci, ki so bili na našem krožnem lovu. Prepričan sem, da jim bo ostal ta lov še dolgo v prijetnem spominu. Tako lahko mirno trdim, da se je naša lovska družina uvrstila med dobre družine v Pomurju, čeprav je bila še pred dobrimi 3 leti med naj slabšimi. Pripomniti pa moram, da vsega tega ne more doseči en sam človek, uspe lahko samo družina, ki dela kot enoten kolektiv, ki je pripravljen vse žrtvovati, da doseže cilj, t. j., da ustvari dobro lovišče, brez katerega ni lovskega užitka. Iz povedanega se lahko vidi, da za gojitev divjadi niso dovolj samo naravni pogoji. Primeren stalež lahko dosežemo le, če so v družini red, disciplina, predvsem pa lovska pravičnost. Če tega ni, je ves trud in vsako prizadevanje posameznikov zaman. Če bi bili za razplod divjadi važni samo naravni pogoji — ti seveda morajo biti! —, bi morala biti prekmurska lovišča polna, toda na žalost niso, niso pa zato, ker imamo še lovske družine, ki delujejo zelo malomarno in imajo zato prazna lovišča. Tako ni čudno, da je morala okrajna lovska zveza ostro ukrepati, razpuščati družine, prepovedovati za določeno dobo lov itd. Slednji ukrep bi bil zaželen ne samo za to ali ono družino v Prekmurju, ampak tudi za marsikatero družino v drugih krajih Slovenije. Da pa bi pri dvigu staleža dosegli popoln uspeh,. bi bilo morda dobro, če bi priporočili način, kakršnega se je poslužila naša lovska družina. Kot sem že uvodoma napisal, je v naših vrstah še precej lovcev, ki se ne strinjajo z današnjo ureditvijo lova. In prav ti lovci stalno govore, da je vse preveč ostro; trdijo celo, da naj nikogar ne zanima, kako gospodarijo in koliko odstrele itd. itd. Po mojem mišljenju nimajo ti ljudje ničesar skupnega z našim lovstvom in bodo morali prej ali slej, ali naše vrste zapustiti ali pa ubrati drugo pot, t. j. pot napredka. Jasno jim je treba povedati, da so tisti njihovi »zlati« časi za vedno minili, da ni koraka nazaj in da je tudi lovstvo z ostalim našim gospodarstvom krenilo na novo pot. Kako naj n. pr. gospodarijo lovske družine, katerih člani še danes mrharijo po loviščih, dajejo o odstrelu. lažne podatke, svoje blagajne pa imajo prazne; ko je treba plačati te in one obveznosti, pa seveda tarnajo, da se preveč zahteva, da imajo slabo lovišče itd. Za take lovce ni več prostora v naših vrstah, družine pa, ki jih podpirajo in prikrivajo, pa niso vredne, da gospodarijo v naših loviščih. Menim, da bo treba proti takšnim družinam in posameznikom odločneje ukrepati. Uspešen mesec: itftb&COfr&U ilctdd se je povečal za 543550 dinarjev Od 12. februarja do 11. marca 1957 so za »Zlatoroga« prispevali: Lovska družina Šmarna gora 3600 (za prodana potrdila), Lovska družina Otok 10 000, Lovska družina Stari trg 6000, Jugovič Valentin 14 500 (za prodana potrdila), Lovska družina Bled 1750 (za prodana potrdila in prispevek po 200 din), Lovska družina Ptuj 5000 (prispevek po 200 din), Okrajna lov. zveza Novo mesto 6200 (prispevek po 200 din), Lovska družina Semič 1950 (izkupiček brakade), Lovska družina Škocjan 1800 (izkupiček brakade), Lovska družina Brusnice 1500 (izkupiček brakade), Lovska družina Ložnica 2200 (prispevek po 200 din), Lovska družina Kras Dutovlje 10 960 (za prodana potrdila), Lovska družina Dramlje 500 (za prodana potrdila), Lovska družina Suha Krajina 1600 (za prodana potrdila), Branko Rebernik 45 000 (za prodana potrdila), Ivan Ferlež 350 (zbirka), Lovska družina Ig 24450 (izkupiček za jelena), Lovska družina Videž - Kozina 4050, Lovska družina Besnica 1900 (za prodana potrdila), Ivan Tavčar 2500 (za prodana potrdila), Lovska družina Motnik 5000, Anton Šušteršič 500 (za prodana potrdila), Okrajna lovska zveza Novo mesto 15000 (za prodana potrdila), Valentin Jugovič 1000 (za prodana potrdila), Lovska družina Slavnik - Materija 5000, Lovska družina Polzela 1600 (za prodana potrdila), Lovska družina Šoštanj - Topolšica 5300 (za prodana potrdila), dr. Samo Pečar 500 (za prodna potrdila), Lovska družina Tabor - Grosuplje 4500 (za prodana potrdila), Lovska družina Brezovica 1500 (za prodana potrdila), Lovska družina Bohinjska Bistrica 6400 (za prodana potrdila), Lovska družina Kovor 400 (za prodana potrdila), Lovska družina Kranjska gora 2800 (za prodana potrdila), Lovska družina Križna gora 1800 (za prodana potrdila), Lovska družina Poljane 8000 (za prodana potrdila), Lovska družina Selca 2500 (za prodana potrdila), Lovska družina Stol - Žirovnica 500 (za prodana potrdila), Lovska družina Šenčur 2500, Lovska družina Škofja Loka 1900, Lovska družina Železniki 6000 (za prodana potrdila), Lovska družina Laze 2500 (za prodana potrdila), dr. Jože Benigar 200 (za prodana potrdila), Lovska družina Moravče 11400 (za prodana potrdila in prispevek po 200 din), Lovska družina Komenda 1200 (za prodana potrdila), Lovska družina Tuhinjska Srednja vas 7600 (za prodana potrdila), Lovska družina Škofljica 500 (za prodana potrdila), Lovska družina Dreta - Nazarje 1000, * Lovska družina Kajuh - Škofja vas 1300 (za prodana potrdila), Lovska družina Log - Šentvid pri Grobel-nem 3000 (za prodana potrdila), Lovska družina Janžev vrh 500 (za prodana potrdila), Lovska družina Velka 12 500 (za prodana potrdila), Lovska družina Zgornja Ščavnica 5000 (za prodana potr- dila), Lovska družina Pesnica 5000 (za prodana potrdila), Lovska družina Jurovski dol 10 000 (za prodana potrdila), Lovska družina Ruše 7500 (za prodana potrdila), Lovska družina Črešnjevec 2500 (za prodana potrdila), Lovska družina Polskava 15 000 (za prodana potrdila), Lovska družina Poljčane 500 (za prodana potrdila), Lovska družina Fram 25000 (za prodana potrdila), Lovska družina Oplotnica 2500 (za prodana potrdila), Lovska družina Voličina 8000 (za prodana potrdila), Lovska družina Laporje 3000 (za prodana potrdila), Lovska družina Vurmat 3000 (za prodana potrdila), Lovska družina Rače 8000 (za prodana potrdila), Lovska družina Kamnica 2500 (za prodana potrdila), Lovska družina Duplek 10 000 (za prodana potrdila), Lovska družina Koprivna 3200 (za prodana potrdila), mgr. ph. Bruno Tobias 1000 (za prodana potrdila), Lovska družina Velenje 1000 (za prodana potrdila), Lovska družina Gorenja vas nad Škofjo Loko 2000 (za prodana potrdila), Lovska družina Vitanje 1500 (za prodana potrdila), Lovska družina Stari trg - Lož 1000 (za prodana potrdila), Lovska družina Cajnarji 600 (za prodana potrdila), Lovska družina Skale 7400 (za prodana potrdila), Julijana Bevk 3000 (ob obletnici smrti dr. Stanka Bevka), Lovska družina Sorško polje 300 (za prodana potrdila), Lovska družina Sovodenj 3100 (za prodana potrdila), Lovska družina Uden boršt 3200 (za prodana potrdila), Okrajna lovska zveza Gorica 500 (za prodana potrdila), Ive Krevs 1440 (pisateljski honorar), Franc Poredoš 3000 (pisateljski honorar), Mg. Mil. Levstek 1500 (pisateljski honorar), N. N. 1000 (pisateljski honorar), Miloš Kelih 2000, Lovska družina Dovje - Mojstrana 1300, Lovska družina Zagorje - Lesično 1700 (za prodana potrdila), Lovska družina Pertoča 4000 (za prodana potrdila), Lovska družina Ivanovci 2000 (za prodana potrdila), Lovska družina Apače 100 (za prodana potrdila), Lovska družina Cankova 5400 (za prodana potrdila), Lovska družina Dobrovnik 2900 (za prodana potrdila), Lovska družina Videm 14600 (za prodana potrdila), Lovska družina Radovci 4500 (za prodana potrdila), Lovska družina Pečarovci 500 (za prodana potrdila), Lovska družina Bučkovci 600 (za prodana potrdila), Lovska družina Brezovci 16 600 (za prodana potrdila), Lovska družina Petešovci 5000 (za prodana potrdila), Lovska družina Lendava 1600 (za prodana potrdila), Lovska družina Negova 5000 (za prodana potrdila), Lovska družina Roga-ševci 11500 (za prodana potrdila), Lovska družina Berkovci 3300 (za prodana potrdila), Lovska družina Bogojina 3000 (za prodana potrdila), Lovska družina Šalovci 2000 (za prodana potrdila), Lovska družina Markovci 800 (za prodana potrdila), Lovska družina Grad 3400 (za prodana potrdila), Lovska družina Krog 14 900 (za prodana potrdila), Lovska družina Boreča 3200 (za prodana potrdila), Lovska družina Ljutomer 100 (za prodana potrdila), Lovska družina Križevci - Prekm. 100 (za prodana potrdila), Lovska družina Petanjci 14 900 (za prodana potrdila), Lovska družina Videm 5000 (za prodana potrdila), Miloš Kelih 6100 (zbirka na lovski veselici), Lovska družina Rečica - Laško 5000 (prispevek po 200 din). Tako je dosegel sklad za zgraditev »Zlatoroga« 11. III. 1957. leta 25 805140 dinarjev. Ker lovske družine še niso v celoti obračunale potrdil po 500 dinarjev, bomo prispevke, ki jih je lovska organizacija dala za »Zlatoroga« v zadnjih dveh letih, podrobneje objavili v prihodnji številki. TO IN ONO 0 SRNJADI (Nekaj o življenju, gojitvi in izbiri pri odstrelu) Bogdan Sežun Postava Če bi različno divjad, ki oživlja lovčevo kraljestvo — lovišče —, uvrstili po priljubljenosti, bi srnjad gotovo zasedla prvo mesto. Srnjad napravi na človeka vtis ljubke miline in nobeno bitje naših lovišč jo v mičnosti ne preseže. Ta vtis pa napravi na nas njena postava; v njej se odraža način življenja srnjadi. Da se srnjad lahko uveljavi v boju za obstanek, se mora zahvaliti svojim nogam; nevarnosti uide z begom. Ker pa ni vztrajen tekač, se skuša izogniti zasledovanju tako, da »smukne« v goščo. Krieg jo v svoji knjigi »Das Reh in bio-logischer Betrachtung« takole opisuje: Srna, ki stoji mirno na skoraj ravnih nogah, ima hrbtno črto precej močno vzbočeno — križ je nekoliko višji od vihra —, na videz je torej nadgrajena. Jelen ima v slični drži precej raven hrbet in strm križ. Srnjad ima postavo smukalca. Zato bi dober poznavalec živali že po zgradbi telesa sklepal, kakšen življenjski prostor (biotop) ji nudi ustrezne življenjske pogoje, čeprav je v naravi še ne bi nikoli videl. Rekel bi: »Ta mala vrsta jelenov živi v neizko-riščanih gozdovih na jasah, ob obronkih in na vetrolomih, porastlih z grmovjem in gostim pod-rastjem, sicer pa na zaraščenih posekah pa tudi v gozdičkih sredi polj in travnikov. Veliki sklenjeni gozdovi brez jas in podrastja ji ne prijajo. Lahko beži v skokih, še raje pa se giblje v koraku, neslišno, kot bi lezla.« Dejstvo je, da so vsi majhni prežvekovalci drugih kontinentov, ki žive na obdelanem terenu, porastlem z grmovjem, ali v manjših gozdovih s podrastjo, slično zgrajeni kot naša srnjad. Če opazujemo sorazmerje telesa tipičnega smukalca med parklarji, opazimo, kako drobne so v primerjavi s telesom noge in pa to, da imajo vsi smukalci med prežvekovalci veliko manjše trofeje kot njih sorodniki v drugih življenjskih prostorih. Vsi smukalci imajo kratke glave »otroškega izraza«. Med smukalce prištevamo v Evropi in Aziji srnjad, v Afriki male antilope, v Južni Ameriki pa pudu- in mazama-jelene. V profilu je glava srnjadi trikotna, srnjakova nekoliko bolj kot srnja. Velike oči imajo črnorjavo šarenico in poševno, podolgovato zenico. Gornja veka ima močne trepalnice. Pred očesom leži plitva, kosmata jamica, ki je istega, izvora kot solznice jelenov. Uhlji so dolgi približno dve tretjini dolžine glave in ovalni. Vrat je vitek in daljši od glave. Trup je močnejši v prednjem delu. Rep opazimo samo, ko ga srna pri opravljanju potrebe dvigne. Noge so dolge in vitke, zadnje dobro okotene in mišičaste. Srnjaka spoznamo po rogovju ali rožnicah in po 8—10 cm dolgem umazano rumenem šopu dlak na koncu spolovila. Lahko mu rečemo čopič. Smo spoznamo po predpasniku, 5—7 cm dolgem šopu dlak, ki raste na zrcalu pod spolovilom. Srnjad je dolga ca. 110 cm, visoka okoli 72 cm. Teža Po teži se srnjak in srna bistveno ne razlikujeta, srnjak je le nekoliko težji. Na težo srnjadi vplivajo življenjski prostor, zdravje in zasnova pa tudi temperatura in nadmorska višina. Pri nas tehta iztrebljena srnjad okoli 16 kg, drobovje pa je težko približno eno četrtino žive teže. Barva Srnjad je poleti ognjenordeča, pozimi sivo-rjava. Če jo opazujemo natančneje, pa opazimo v letni barvi več odtenkov: ta čas je srnjad medlo rdečkastorumena ali živo rdečkastoru-mena pa tudi sivordeča in rjavordeča. Močna in zdrava srnjad ima živo rjastordečo barvo, barva bolne ali stare srnjadi pa je medla, brez življenja. Srnjak je navadno bolj sočnordeč kot srna. V zimski dlaki ni toliko razlik. Pozimi je srnjad svetlosiva, sivorjava ali temnosiva. Barva dlake nudi srnjadi v njenem okolju dobro kritje; barva je torej varovalna. Prebarvanje Srnjad menja dlako spomladi in jeseni; pravimo, da se prebarva. Ob spomladanskem menjanju dlake, ki traja od aprila in včasih do srede junija, je srnjad kot razmršena. Dlaka ji izpada v šopih. Najprej se prebarvata glava in vrat, nazadnje trebuh in stegna. Jesensko menjanje dlake se izvrši v septembru skoraj neopazno; nenadoma je srnjad siva, skoraj čez noč. Na menjanje dlake vplivata vreme in temperatura; tako se prebarvanje zavleče ali pa pospeši. Po hudi zimi in mrzli spomladi se prebarvanje zelo zavleče. Časovne razlike pri menjanju dlake posameznih živali v istem življenjskem okolju pa nastanejo zaradi starosti ali bolehnosti. Na splošno se prebarva mlada, zdrava srnjad prej kot stara ali bolehna. Srnjakovo rogovje Srnjaku služi rogovje kot orožje v boju med sovrstniki. Z njim uveljavlja svoj življenjski prostor med prskom, končno pa je tudi za obrambo pred manjšimi napadalci. Učinkovitost rogovja pa je po naravi z razkrečenostjo in odrastki omejena. Srnjak z rogovjem vsiljivca le nažene, ne pa usmrti. Privlačnosti za ženski spol, za smo, rogovje verjetno nima. Ker pa nosi dobro razvito, močno rogovje samo dober srnjak močne telesne konstitucije, se bo v prsku prav gotovo uveljavil. O pomenu in smiselnosti srnjakovega rogovja se je že veliko pisalo, gotovo pa je, da ima za ohranitev vrste podrejeno vlogo, sicer ne bi bilo glede na velikost in obliko tako neenotno; smatramo ga lahko za produkt presežka sil ali snovi srnjakovega telesa — kot nekak luksuz, ki ne koristi mnogo, še manj pa škoduje. Rast Ob rojstvu ni med lobanjo srnice in srnjačka nobene razlike. Ko pa je smjaček star tri mesece, torej konec avgusta, mu začneta iz čelne kosti, in sicer na dveh vzporednih mestih tkivnega območja, rasti rožnici. Pri srnjaku ne nastaneta torej čelna nastavka kot kožni kosti, ki se šele kasneje zrasteta z lobanjo kot pri rogarjih (gamsu), temveč zrasteta iz čelne kosti. Pri gamsu, na primer, ima koža na glavi že ob Lobanja srnjačka 1. v agustu-septembru, 2. v novemforu-decembru, 3. v februarju odvrže gumbe rojstvu dve vzboklini, ki pokrivata čelna nastavka gamsjih rogljev. Na teh mestih ne raste dlaka, ampak se izloča roževina. Že dva meseca star gams ima vidne rožičke. Pri pet- do šestmesečnem smjačku sta izrastka že 5—10 mm debela in 20—30 mm dolga. Običajno sta obrnjena nazaj in rasteta drug proti drugemu. Na izrastkih, rožnicah, zrasteta v oktobru, novembru ali decembru pod kožo gumba ali storžka, o katerih bom govoril v drugem odstavku. Snov za zgrajo rogovja dovaja kri po rožnicah in po žilicah kosmate kožice mišje barve, ki pokriva mehko, rastoče rogovje. Ko rogovje od rož navzgor polagoma pokosteni, dotok hrane prestane. Rogovje je doraščeno in okostenelo. Opis Na višku telesnega razvoja nosi srnjak normalno rogovje šesteraka. Rogovje tvori dvoje stebel, ki sta v prerezu okrogli ali ovalni. Stebli rasteta na izrastkih čelne kosti, ki jima pravimo rožnici. Rožnici sta v koži. Neposredno nad njima, na začetku stebel, je venec posebno velikih grbic, ki mu pravimo roža. Po površju stebel tečejo brazde, med temi pa so posamezni večji ali manjši izrastki, grbice, ki so najbolj pogostne na spodnjem delu stebla, in sicer znotraj in zadaj. Z delitvijo stebla nastanejo odrastki, ki jim pravimo pa-rožki. Naprej štrlečega imenujemo prednji, navzgor srednji, tisti, ki raste nazaj, pa je zadnji parožek. Rože Velikost in oblika rož srnjakovega rogovja sta različni. O roži govorimo, če tvorijo grbice na začetku stebla zaključen krog, ki sega čez rožnico in začetek stebla. Posamezne grbice, ki so na začetku stebel lanščakov, še ne tvorijo rože. Po višini razlikujemo visoke (venčaste) in ožje (trakaste), po obliki pa kipeče (skledaste) in povešene (strešne) rože. Pri strešni roži je prehod v steblo skoraj neviden; Gagern jo je ugotovil samo pri nazadujočih starih srnjakih. Rob te vrste rože sega samo malo čez profil stebla in skoraj popolnoma zakriva rožnico. Zgraja Rogovje je iz istih snovi kot ostale kosti; zunanja plast, ki tvori glavni del rogovja, je trda, gosta kost, manjši notranji del pa je gobast in porozen. Čim debelejši je zunanji del, tem težje je rogovje. Lahko rogovje sestavlja z apnencem revna, porozna zunanja plast, medtem ko je večina notranjega dela gobasta. Razvoj rogovja Poznati razvoj srnjakovega rogovja je prvi pogoj za pravilno izbiro pri odstrelu. To znanje pa je še vedno nepopolno, ker so doslej večinoma opazovali le srnjake, ki žive v oborah, ne pa srnjakov, ki žive v prosti naravi. Šele ko so začeli zaznamovati (markirati) mlade srnjake, ki so jih nato opazovali nekaj let, in sicer v prosti naravi, se je naše znanje o razvoju srnjakovega rogovja spopolnilo. K temu pa je pri- pomoglo tudi znanje o razvoju in obrabi zobovja, ki nam omogoča določiti približno starost uplenjene srnjadi. Prvo »rogovje« doraste večini smjačkov že v decembru ali januarju prvega leta življenja, ko je torej mladič star 7—8 mesecev. To »rogovje« ima obliko gumbov ali storžkov, visoko pa je komaj 1 cm. Manjši del srnjačkov, ki teh rožičkov do januarja ni pognal in ogulil, tvori preko zime samo rožnico. Vzrok temu zaostanku je lahko ali slaba telesna konstitucija ali kondicija, kar je posledica pomanjkanja mleka — mati je imela n. pr. več mladičev —, ali pozno poleženje, ali je mladič slabo doraščal, ker je izgubil mater, ali pa je mati zaostala ali stara. Lahko pa se to dogodi tudi pri močnem mladiču, ki je zaradi delovanja notranjih žlez že po naravi pozno zrel. Pri teh srnjačkih rogovje od decembra do marca ne raste. Prvo »rogovje« odvrže srnjaček v februarju, slabič pa tudi kasneje, nato pa mu začne rasti rogovje enoletnega srnjaka. Isto se dogaja tudi pri srnjačkih, ki jim gumbi ali storžki zaradi že navedenih vzrokov niso zrasli. To rogovje, ki ga požene srnjaček kot lanščak (prejšnje leto rojeni), je navadno šilasto, betasto, gumbasto, včasih pa tudi že na stopnji Vilarja ali šesteraka. Vsako rogovje enoletnega srnjaka pa je brez rože; na začetku stebla so sicer včasih posamezne grbice, a niso sklenjene in ne tvorijo venca. Srnjak oguli to rogovje maja, včasih šele junija ali celo v začetku julija. V nadaljnjem razmeroma hitrem razvoju zraste srnjaku v tretjem ali pa že v drugem letu rogovje šesteraka. Z njim je dosegel srnjak zrelo rogovje. Tak srnjak odvrže od srede oktobra do srede decembra, novo rogovje pa mu doraste do srede marca. Potek razvoja rogovja posameznih srnjakov vidimo iz statistike, ki jo je napravil Bieger po rogovjih, ki so jih odvrgli srnjaki v oborah. Po tej statistiki so dosegli največjo težo rogovja srnjaki med tretjim in šestim letom starosti. Povprečno so imeli najtežje rogovje štiriletni srnjaki. Seveda pa ne smemo teh izkušenj brez pomislekov prenesti na prosto živečo srnjad. Srnjakom v oborah so pokladali, ko jim je raslo rogovje, hrano in zato niso trpeli pomanjkanja, kot ga trpi v naravi živeča srnjad. Zato poženejo zdravi srnjaki v oborah izredno močno rogovje. Iz navedenega pa lahko sklepamo, kakšne možnosti ima srnjak pri rasti rogovja v različni starosti. Dr. Rieck je na podlagi 569 srnjakov, ki so bili v mladosti zaznamovani, ugotovil naslednje: Volumen rogovja raste povprečno do treh let srnjakove starosti, vendar pa so precejšnje razlike med posameznimi srnjaki. Srnjak doseže višek lahko že v drugem letu. Povprečno največji volumen rogovja so imeli štiriletni srnjaki. Da spoznamo razvoj srnjakovega rogovja, je seveda nujno potrebno, da jih več let opazujemo individualno, in sicer srnjake, ki žive v prosti naravi, v lovišču, in smo jih tako ali drugače zaznamovali. To trudapolno pot je 1. let. 2. let. 3. let. 4. let. 5. let. 6. let. 7. let. St., (V? ^(^7 1931 1933 1934 1936 1937 Št. 4 1933 1934 1935 1936 . 1937 1932 1933 1935 1936 1937 1932 Št. 6 1933 1934 1936 1937 1938 1935 1936 1937 1934 1935 1936 1937 1938 1937 1938 1939 ubral Voormann, ki je od 1930. leta vsakega srnjačka, ki mu je prišel v roke, zaznamoval na uhljih, in sicer vsakega drugače, tako da ga je lahko spoznal z daljnogledom tudi na večjo razdaljo. Ker v sosednjih loviščih srnjakov niso zaznamovali, je bila vsaka pomota izključena. Tako je v letih 1930 do 1937 zaznamoval 11 srnjačkov; od teh so trije izginili, nihče več jih ni videl. Vsi zaznamovani srnjaki so dobili svojo številko, nato pa so jih točno opazovali in rogovja vsako leto skicirali. Zaključek teh opazovanj je poučen in zanimiv, vidi pa se iz slike: Srnjaka št. 1 in 7 kažeta enakomeren, a slab razvoj; rogovje ima tanka stebla brez grbic. Srnjak št. 9 je v tretjem letu izenačil višino stebel. Srnjak št. 2 je imel najboljše rogovje, ko je bil star štiri leta. Srnjak št. 5 je imel v petem letu rogovje brez odrastkov. Srnjaka št. 8 so ujeli psi. Bil je popolnoma shiran, poln nosnega obada. Medtem ko se je pri drugih srnjakih obraba zobovja skladala z leti starosti, je zobovje tega triletnega srnjaka kazalo 6—8 let! Rogovje in kosti so bile izredno porozne in lahke. Spodnja čeljust je bila za 20 odstotkov lažja od povprečja. Srnjak št. 6 je bil v petem letu pomotoma ustreljen. Zanimiv bi bil njegov nadaljnji razvoj, in sicer zato, ker je nosil v tem letu močno rogovje, a brez odrastkov. Rhonfels je 1925. leta na podoben način zaznamoval tri srnjake. Srnjak št. 1 je bil kot močan mladič zaznamovan na desnem uhlju. V juniju naslednjega leta je ogulil 12 cm dolga šila, ki so imela nad rožnico posamezne grbice; ocenili so ga kot dobrega povprečnega srnjaka. Proti koncu aprila je v drugem letu ogulil že rogovje šeste-raka. Imelo je 18 cm dolgi, močni, grbičavi stebli in 2 cm dolge odrastke. V tretjem letu se je srnjak prestavil v višji predel lovišča, kjer so bili vedno močni srnjaki. Tu je pognal kapitalno rogovje s 5—8 cm dolgimi odrastki. Naslednje leto je po katastrofalni zimi nosil samo 12 cm dolga šila. Če srnjak ne bi bil zaznamovan, bi bil kot kržljavec gotovo ustreljen, posebno še zato, ker so nekateri srnjaki, ki so se držali v nižjih delih lovišča, tudi v tem letu pognali dobro rogovje. Naslednje leto, v petem letu starosti, pa je nosil zopet kapitalno rogovje, tako, kakršno so uplenili v tem lovišču samo vsakih 10 let. V šestem letu je bilo rogovje zopet veliko slabše, še povprečno dobro. Stebli sta odrastke šesteraka samo nakazovali. Podobno rogovje je nosil v drugem letu, le da je bila sedaj razkrečenost večja, rože pa močnejše. V sedmem letu je bil srnjak zopet močan šesterak, skoraj tak kot v tretjem letu, v osmem in de- vetem letu ,pa je imel povprečno rogovje z vsemi znaki starega, v rogovju nazadujočega srnjaka. Pravo nasprotje pa je bil srnjak št. 2. Ta srnjak je nosil kot enoletnik neenako dolga, tanka šila. V hudi zimi 1929. leta ni trpel in je tako kot 4- in 5-letnik nosil relativno najboljše rogovje, ki pa je bilo pod povprečjem lovišča. Od 6. do 9. leta je nosil samo zanikrna šila. Trajno slab povprečnik je bil tudi srnjak št. 3. Tak je ostal do 9. leta, ko je bil uplenjen. Ti primeri nam kažejo, da se srnjakovo rogovje ne razvija po nekem pravilu, po drugi strani pa nam pojasnjujejo, zakaj večkrat zagonetno izginejo poznani, dobri srnjaki; v času prehodnega nazadovanja jih namreč ne spoznamo več in zato morda celo odstrelimo. Nadalje nam ti primeri kažejo, da doseže srnjak popolnost v zgraji rogovja zgodaj, večkrat že v tretjem ali četrtem letu. Na tej višini ostane rogovje do 7. ali 8. leta, vendar pa se izpreminja, in sicer zaradi ugodnih ali neugodnih življenjskih pogojev. Starost srnjaka opazimo tudi v nazadovanju rogovja, kar kaže, da popušča zmogljivost telesa. V starosti rogovje redno nazaduje, v mladosti ali na višku življenja pa je nazadujoče rogovje lahko posledica hude zime, bolezni ali telesne poškodbe. Stebla rogovja starega srnjaka so običajno upognjena naznotraj ali nazaj, rogovje je pogosto prepa-sano. Rožnici sta kratki in široki, na vrhu zoženi, stebla so vedno krajša, odrastki vedno manjši ali pa jih sploh ni več. Na debelih nizkih rožnicah rastejo tanjša stebla. Oblike Oblike srnjakovega rogovja so različne. Stebla so ravna ali upognjena, bolj ali manj razkrečena. Gagern je glede na obliko razdelil srnjakovo rogovje na šest vrst, 1. ravno vzporedno, 2. ravno razkrečeno, 3. jajčasto, 4. košarasto, 5. lirasto in 6. prepasano rogovje. Če gledamo rogovje od strani, so stebla ali strma ali bolj ali manj nazaj upognjena. Če se stebli ne krijeta, je rogovje korakajoče. V različni višini nastavljeni parožki tvorijo nadaljnje razlike v obliki rogovja. Nizko nastavljeni prednji parožek je običajno daljši in močnejši kot visoko nastavljeni — tak parožek je tudi znak mladosti —, močnejši zadnji parožek pa ima običajno starejši srnjak. Izjemoma se prednji in zadnji parožek odcepita v isti višini; takemu rogovju pravimo križno rogovje. Oblika rogovja je odvisna od rasti rožnic, tip rogovja pa je pri istem srnjaku iz leta v leto isti. Po stopnji razvitosti rogovja je srnjak gum-bar, Šilar, vilar ali šesterak. S starostjo srnjaka pa razvitost rogovja nima nič skupnega. / z, 9 *t. e 6 ti 7 Za Šilarja je značilno, da rogovje ni razkrečeno; to je znak, da je imel srnjak, ko mu je rogovje rastlo, zelo malo odvečnih snovi. Zato je Šilar zelo mlad ali pa zelo star srnjak; mlad srnjak porabi vse snovi za rast in zgrajo telesa, star srnjak pa odvečnih snovi skoraj ne proizvaja več. Če je srnjak srednjih let Šilar, je to znak zaostalosti, podhranjenosti, bolezni ali telesne poškodbe. Rogovje vilarja ima dvoje oblik: vilar s sprednjim parožkom je običajno mlad srnjak, z zadnjim parožkom pa star srnjak, ki ni imel več moči, da bi razvil tudi sprednji parožek. Šesterak je zrela stopnja srnjakovega rogovja; nosi ga zrel, zdrav srnjak na višku življenjskih moči. Rogovja z več kot šestimi parožki so redke izjeme, ki nastanejo z delitvijo prednjega, srednjega ali zadnjega parožka. Vpliv hormonov na rast rogovja Vsakoletna rast rogovja je odvisna od dveh hormonov žlez notranjic. Ta hormona sta soma-totropin, ki se tvori v prednjem reženu možganskega priveska (hypofizi), in testosteron (spolni hormon), ki ga tvori srnjak v modih. Zato ostane v nežni mladosti kastriran srnjaček vse življenje brez rogovja, brez rogovja pa je tudi rojeni kryptorhid. Za tvorbo rogovja je torej neobhodno potreben moški spolni hormon, ki draži hypofizo, da proizvaja za rast rogovja somatotropin, ki bistveno vpliva na rast toliko časa, dokler rogovje ne doraste. Ko pa se začne v modih tvoriti seme, začne prevladovati spolni hormon, testosteron, ki prekine vpliv somato-tropina; rogovje je v tem času že doraslo (dr. Rieck). Teorija o vplivu hormonov na rast srnjakovega rogovja sloni na naslednjih opazovanjih: 1. Kastriran srnjaček ostane vse življenje brez rogovja. 2. Če kastriranemu srnjačku dovajamo spolni hormon, mu začne rogovje spet rasti. 3. Kastracija odraslega srnjaka povzroči gobasto rogovje. 4. Če je normalno rogovje ob kastraciji oguljeno, ga srnjak v najkrajšem času odvrže, požene mu pa takoj gobasto rogovje. 5. Če dovajamo srnjaku z gobastim rogovjem spolni hormon (moški ali ženski), preneha rast rogovja; srnjak rogovje oguli in odvrže, požene pa zopet gobasto rogovje. 6. Če rogovje ob kastraciji raste, se bo v nadaljnji rasti razvilo v gobasto rogovje. Oguljenje rogovja Ko rogovje od rož navzgor pokosteni, preneha rasti. Takrat se kosmata kožica, ki pokriva stebli, začne sušiti; to povzroča srbenje in srnjak začne rogovje drgniti ob grmovje ali drevje; pravimo, da srnjak rogovje guli. Guljenje pa traja prav kratek čas. Raesfeld je 13. aprila opazoval dobrega srnjaka, ki je imel rogovje še kosmato. Ko se je čez pol ure vrnil na kraj, od koder je srnjaka že opazoval, je opazil na istem mestu srnjaka, ki je imel popolnoma oguljeno belo rogovje. Ker je dvomil, če ima pred seboj istega srnjaka, je stopil do hrastiča, na katerem je srnjak rogovje gulil. Na hrastiču je visela odrgnjena mokra krvava kožica. Če srnjaka ne bi bil prepodil, bi je verjetno ne našel, ker jo srnjak navadno požre. Oguljena stebla so popolnoma okostenela in neobčutljiva, kri se po njih ne pretaka več. Obarvanje rogovja Sveže oguljeno rogovje je belo ali krvavo-belo. Od kod torej že nekaj dni po ogulitvi bolj ali manj obarvana rogovja? Običajna barva srnjakovega rogovja je namreč rumenkastorjava ali sivorjava, svetlorjava ali temnorjava. Konice parožkov in konci grbic so bolj ali manj beli. Rogovje je pa lahko tudi svetlosivo, medlo-rumeno ali pa tudi skoraj črno. Glede obarvanja srnjakovega rogovja je več teorij, opazovanja pa so pokazala, da je najbolj verjetna naslednja: Rogovje se obarva z raznimi rastlinskimi in zemeljskimi sokovi, in sicer takrat, ko ga srnjak guli ob grmovje ali drevje ali zabada v zemljo. Srnjakovo rogovje postane n. pr. temno, če se srnjak drgne ob jelše in iglavce, svetlejše, če se drgne ob hrast, svetlo, če se drgne ob bukev, brezo in vrbo itd. Stanovitnost in trajnost barve pa poveča morebiti tudi izcedek žleze med rožami. Zakaj srnjak rogovje odvrže Oguljeno in prebarvano rogovje nosi srnjak kot mrtvo kost toliko časa, dokler proizvaja spolne hormone; ko jih ne proizvaja več, rogovje odvrže. To se zgodi pri večini srnjakov v oktobru in novembru. Rogovje odvržejo najprej stari srnjaki, ti ga tudi najprej ogulijo, najkasneje pa lanščaki. Seveda pa ni pravila brez izjem. Poleg starosti vplivajo na izgubo rogovja tudi druge stvari, predvsem pa zdravje. Dednost rogovja Če sta moč in oblika rogovja dedna, še ni pojasnjeno, čeprav to vprašanje nas lovce najbolj zanima. Zasnova za dobro ali slabo rogovje je gotovo dedna, če pa je dedna tudi oblika rogovja, razkrečenost in grbičavost, moč in teža, ne vemo. Zato o vsem tem lahko samo domnevamo, za to ali ono trditev pa imamo le malo dokazov. Na vsakoletno rast in razvoj rogovja vplivajo tudi zime, paša itd., na splošno pa pripisujemo dednosti teh ali onih oblik prevelik pomen. Če sta na istem področju lovišča uplenjena dva srnjaka, ki imata podobno rogovje, že mislimo, da je to dedno. Posebno hitro sklepamo tako pri nepravilnem (abnormalnem) rogovju, čeprav je vzrok za nastanek takega rogovja že dolgo pojasnjen. Lahko pa domnevamo, da je vpliv dednosti, če se sličnost rogovja v istem okolju ponavlja. Ko govorimo o dednosti, pa večkrat pozabljamo tudi na smo — mater, ker njena zasnova ni vidna kot pri srnjaku — med uhlji! V obori Rau, kjer so vzrejali srnjad, je imel srnjak s slabo razkrečenim rogovjem brez grbic sina, ki je že kot dvoletnik nosil močno razkrečeno grbičavo rogovje šesteraka. Isti srnjak je imel s srno, uvoženo iz Madžarske, sina, ki je tudi že v drugem letu nosil rogovje šesteraka. Oba srnjaka pa nista bila v rogovju prav nič podobna očetu. Dobra materina zasnova je v obeh primerih prevladala slabšo očetovo zasnovo. Še manj kot o vplivu dednosti na obliko rogovja pa vemo o vplivu dednosti na moč rogovja in dolžino stebel. Moč (teža) je vsekakor odvisna predvsem od prehrane pred rastjo rogovja in med njegovo rastjo. Vogtovi poizkusi v obori Schneeberg so pokazali, da je prvi pogoj za optimalno rogovje prehrana. Za srednjeevropsko srnjad naj bi bil višek 700 gramov težko in 26—30 cm visoko rogovje, in sicer pri telesni teži 23 kg za iztrebljeno srnjad. Nenaravne oblike rogovja Ko smo spoznali, kako rogovje nastane in kako se razvija, lahko ugotovimo, zakaj nastanejo tudi nenaravne oblike rogovja. Te vzroke moramo poznati, ker so važni pri izbiri srnjadi za odstrel. Vzroki nastanka nenaravnih oblik rogovja pa so naslednji: 1. sprememba dedne zasnove (mutacija), 2. napake pri zgraji in rasti, 3. hormonalne motnje, 4. motnje v menji presnove, 5. poškodbe čelne kosti in rožnice, 6. poškodbe rastočega stebla, 7. zmrznenje kosmatega rogovja, 8. poškodbe telesa, 9. neznani vzroki. (Nadaljevanje sledi) Nekaj o muflonih Franc Eržen Ker žive mufloni že nekaj let tudi v slovenskih revirjih, prav gotovo ne bo škodovalo, če zapišem o njih nekaj iz svoje prakse; v revirju, ki ga nadzorujem, je namreč tudi -kolonija muflonov, 'ki šteje okrog 40 glav. Že v začetku naj poudarim, da so mufloni tuja divjad, ki nima v naših revirjih nobene tradicije. Po pravici rečeno, meni osebno niso posebno simpatični; morda že zaradi tega, ker se iz krajev, kjer se zadržujejo črede muflonov, izseli druga divjad (srnjad, gamsi); če se izseli tudi jelenjad, ne vem. (Jelenjad in mufloni se še kar prenašajo! Ur.) Tako nikakor ni res, kar sem že večkrat čital, da živijo mufloni in druga divjad lepo drug poleg drugega. V mojem revirju je bilo n. pr. v tistem delu, kjer so sedaj mufloni, prav veliko srnjadi. Ko pa smo 1948. leta naselili muflone, je začel stalež srnjadi vidno padati, medtem ko se je v ostalih delih revirja podvojil ali celo potrojil. Ta pojav pa je prav lahko pojasniti. Mufloni žive najraje v večjih tropih, posebno ovce, jagnjeta in mlajši ovni; le starejši ovni so poleti v manjših skupinah; ti se pridružijo tropom šele tik pred prskom, ki je takrat kot gamsov prsk. Prsk je precej tih, le ovni se od časa do časa spoprimejo, da se sliši trkanje rogov, kot bi nekdo cepil drva. Sicer pa so mufloni zelo nemimi, navadno ves dan na nogah. To je tudi vzrok, da se ostala divjad umakne iz krajev, kjer so tropi muflonov. Razumljivo pa je, da tam, kjer se pase večje število muflonov, zmanjka za ostalo divjad tudi paše. Zasedene goščave, nemir in požrešnost muflonov so tisto, česar ostala divjad, posebno srnjad, ne prenese. Mufloni pa so zelo priporočljivi za revirje, kjer druga divjad iz katerih koli razlogov ne uspeva, saj so zelo odporni; hude zime, sneg in mraz lahko prenašajo, zelo hitro pa se tudi množijo, le pozimi jih je treba izdatno krmiti. Glede krme pa niso izbirčni; dobro travniško seno ali otava, listnati vejniki in divji kostanj jim za zimsko prehrano popolnoma zadostujejo. Za primer, kako hitro se mufloni množe, naj navedem naslednje številke: 1948. leta smo naselili v mojem revirju 2 ovna in 4 ovce, naslednje leto pa še 3 ovce; to leto sta se 2 ovci z 2 jagnjetoma izselili; ena je šla proti zahodu, druga proti vzhodu. Tista, ki je šla v zahodno smer, je skupaj z jagnjetom propadla, verjetno so ju uničili podivjani psi, druga pa je ustanovila svojo kolonijo, ki šteje danes 4 glave. Skupaj je bilo torej naseljenih 9 glav. Do danes so bili odstreljeni trije ovni, dve ovci sta se izselili, dvoje jagnjet pa so raztrgali psi; ob odstrelu oziroma izgubi 7 glav šteje danes, po devetih letih, kolonija kljub temu že 38 do 40 glav. Da bo stalež sedaj vedno hitreje rastel, je lahko razumeti. Muflon spada v rod divjih ovc. Zato pravilno imenujemo samca oven, samico ovca, mladiča pa jagnje, ne pa kozel, koza in kozliček. Oven ima najboljšo trofejo z desetimi leti, pozneje prirastejo rogovi le malo, manj kot se obrabijo ali odbijejo. Starost ugotavljamo po zarezah na rogovih, podobno kot pri gamsih. Ovce imajo rogove zelo redko, vendar pa so tudi taki primeri; njih rogovi pa so kratki in dosežejo komaj dolžino rogov letnega ovna. Bela lisa (sedlo) je pri starejših ovnih mnogo bolj izrazita kot pri mladih. Meso muflonov je zelo okusno, posebno meso mladih živali. O tem, od kod so mufloni in kje vse žive, je Lovec že pisal. Bralce Lovca pa bo gotovo zanimalo, da je na Koroškem blizu Železne Kaple močnejša kolonija muflonov; tako je možno, da se bodo prej ali slej pojavili tudi v revirjih okrog Solčave in Koprivne. Vollkiuilljiiini kllfic Ivan Ferlež ni ganila s svojega mesta. Kakor da v mislih obuja nekaj, česar se komaj še spominja, je od časa do časa le leno zamahnila z repom in se spet pričakujoče zagledala nekam v daljavo. Iz njenih zeleno svetlikavih oči to noč ni seval običajni zviti in krvoločni pogled, ob siju mesečine se je v njenih zenicah svetlikalo le neko čudno, nenadoma prebujeno, prikrito hrepenenje. Kakor da o vsakem svojem potomcu posebej razmišlja, če je že sposoben vzdržati surovo življenjsko borbo, je volkulja še enkrat počasi prešla s pogledom mladiče, potem pa, ne da bi jim dala kakršen koli znak, naj ji sledijo, v lahkotnem diru krenila preko planjave. Ko se je najbližji pomaknil za njo, se je obrnila in grozeče pokazala svoje bele zobe. Začudeni volčiči so obstali kakor vkopani, njena senca pa se je neslišno izgubila med smrečjem. Na kopastem robu, kjer začne pobočje strmo padati v globoko sotesko, se je ustavila. Nekaj časa je še pozorno osluškovala, potem pa je podvila rep in sedla v sneg. Zasneženi dol pod njo je bil podoben ozkemu morskemu zalivu, preko katerega so se drug za drugim dvigali snežni zameti, podobni okamenelim, brezšumnim valovom. Osamljeni stari bor je spominjal na zgrbljenega, osivelega starca, stoječega poleg ustavljenih valov. Nekje v daljavi je zahukala uharica. Njen glas se je posmehljivo razlegel prek gozdov, ko pa je utihnil, je spet zavladala globoka, skrivnostna tišina zasnežene divjine. Volkulja je še nekaj časa prisluškovala v nemo noč, potem se je malo premaknila, se podzavestno prestopila z noge na nogo, obrnila pogled v brezkončne višave in z zateglim glasom otožno poklicala. Ko je odmev njenega klica le še komaj slišno podrhteval nad gozdovi, je spet prisluhnila. Dolgo ni ničesar čula, potem je pa nenadoma vzdrhtela — v sosednji planini se je oglasil pričakovani odgovor. Tokrat se je speča strast v volkulji popolnoma prebudila in Tiho in boječe, kakor da je spreden iz samih skrivnosti, se je na zasneženo planino spustil temni pajčolan dolgotrajne zimske noči. Najprej je previdno zagrnil globine ozkih sotesk in razdrtih grap, nato pa, v zamahu mrzlega vetra, ovil še bele višave šarplaninskih vrhov. Nezaupljivo tišino gozda je le tu in tam pretrgal oster krik nočne ptice; ko je njegov odmev zamrl nekje v daljavi in ko se je umiril še valujoči dih večernega vetra, je v vrhovih smrek utihnilo tudi plaho šušljanje suhih češarkov. Tedaj je v zagonetni, pričakovanja polni tišini v temi višav zatrepetal sij prve zvezde in kmalu se je preko planinskega pobočja razlila mogočna reka srebrne mesečine. V tej čudoviti zimski noči se je stare volkulje polastil neki čuden nemir. Ves dan je sama tavala po zasneženih grapah in brez prave volje stikala za plenom; ko se je pa spustil mrak, ni kot po navadi poiskala svojih že odraslih mladičev. Prikrita v senci smrečja je stala ob robu planjave in zamišljeno mežikala v blestečo se snežno belino. Drug za drugim so mladiči sami prišli po njeni sledi, a ko so se ji približali, jih je sprejela s hladnim, brezčutnim režanjem. Volčiči, presenečeni nad nenavadnim obnašanjem vznemirjene matere, so se preplašeno odmaknili, volkulja se pa še dolgo vabeči klic je še nekajkrat zadrhtel v noč, odmeval od pobočij in se izgubljal v daljavi, odgovori pa so začeli prihajati z več strani, vse bliže in vse močneje. Volkovi so se zbirali, se bližali in se nemo pozdravljali s trepetajočim sijem v očeh. Ko je mesec že zatonil za planino in ko je na vzhodu bledi odsev zarje oznanil rojstvo novega dne, je bil zbran že ves volčji trop. Prišli so tudi mladiči, ki jih je volkulja prejšnji večer zapustila. Niso se mogli upirati vabečemu materinemu klicu, vendar se ji niso več približevali. Kakih deset senc se je očrtavalo na snegu okoli svoje vodnice in nestrpno čakalo na odhod. Ko se je volkulja končno le spustila v lahen dir, je zbrana tolpa krenila po njeni sledi. Zdanilo se je že, a volkovi, ki jih je gnal prastari nagon, so še vedno sledili stari volkulji. Šele na gozdnem robu, nad majhnim planinskim naseljem, je vodnica zavila v prostrano, z mladim borovjem obraslo dolino in se ustavila. Številno sivo spremstvo je v širokem krogu poleglo okoli nje v sneg in le eden, najmočnejši samec, se ji je počasi približal, nekajkrat nemirno zamahnil z repom in pritajeno, proseče zacvilil. Takrat je ves trop iznenada zastrigel z uhlji in se vznemiril, volkulja pa je samo odkrila svoje bele očnjake. Predrzni samec se je potuhnjeno umaknil. Volkulja je sicer že zbrala svoje spremstvo, a njen čas še ni prišel... V prvem mraku se je spočita volčja tolpa dvignila in stara volkulja je spet hitela na njenem čelu. Na gozdnem grebenu, pod katerim so se razprostirale zasnežene njive, je obstala. Za njo se je ustavil ves volčji trop. Pod pobočjem, na drugi strani doline, so se skozi temo le medlo očrtavali obrisi vaških hiš. Potopljena v snežno morje in odeta v plašč mrzle zimske noči je spokojno počivala planinska vasica. Vse je bilo že tiho in mimo in niti psi niso več lajali; le veter, ta večni brezdomec, se je skoraj neslišno motal okoli hišnih oglov in trnjevih ograj in čakajoči volčji družbi prinašal opojni vonj ovčjih staj. Sestradani volkovi so v trenutku vzdrhteli v divjem poželenju, njihove oči so bile polne sija krvavega pohlepa; občutek, da je v bližini bogat plen, je v njih nenadoma vzbudil do tedaj pritajeni glad. Sivi trop je nestrpno čakal, da krene v razbojniški pokol. Izkušena volkulja je še nekaj časa z vsemi čuti oprezala nad spečo dolino, ko pa se je prepričala, da ne preti od nikoder nevarnost, se je počasi spustila po pobočju, prešla planjavo in se ustavila pred prvo ograjo. V kratkih presledkih so ji sledili njeni spremljevalci; komaj vidne sence so v temi neslišno prihajale in že v naslednjem hipu izginjale med hišami in stajami. Vodnica je prva preskočila s snegom prekrito trnjevo ograjo, za njo pa še troje volkov. Ostala tolpa je napadla druge staje in dvorišča. V kopici slame se je tedaj na dvorišču premaknila neka senca in že je volkulja planila nanjo. V spanju presenečeni pes je samo še zacvilil, nato pa hropeč utihnil — en sam prijem volčjih očnjakov je pretrgal življenje nebudnega čuvaja. Tedaj se je vsa vas prebudila in vznemirila. Besno lajanje psov se je mešalo z bolestnim javkanjem, tuljenjem in cviljenjem. Iz staj se je zaslišalo blejanje ovac in mukanje prestrašene govedi. Prejšnja spokojnost in tišina sta se spremenili v zmešnjavo krikov in krčevitega smrtnega hropenja. Ko je volkulja začutila, kako zaklanemu psu v toplem curku krvi pojema življenje, ga je spustila in se kot ponorela vrgla med prestrašene ovce v odprti staji. Slabotna drobnica se je stokajoč rušila pod njeno težo in vsak ugriz okrvavljenih volčjih očnjakov je prinašal smrt. VI a da rk a gozda je brez milosti delila svojo volčjo pravico in divje uživala v klanju. Zaklanega psa je trgal eden njenih spremljevalcev, ostala dva volka sta trgala vsak svojo ovco. Ko je podrla najmočnejšega ovna, je še sama zarinila zobe globoko v njegovo slabino in, opirajoč se s šapami ob še drhtečo žrtev, trgala in goltala velike kose toplega mesa. Nekaj ovc se je še stiskalo in trepetalo v oddaljenem kotu; mirno so čakale na svojo usodo. Med splošno zmešnjavo, lajanje psov, mukanje živine in hropenje poklanih žrtev so se tedaj pomešali še kriki ljudi. Volkulja se je zdrznila in v trenutku spoznala položaj; pustila je ostanek obžrtega ovna in bliskovito preskočila ograjo. Takoj za njo so planili tudi njeni spremljevalci. Ko se je zadnji pognal iz dvorišča, je iz bližnje hiše odjeknil strel. Zadeti volk je zarinil glavo globoko v sneg, se še nekajkrat prevrnil in obležal. Bežeča volkulja se po strelu ni niti ozrla. Njena senca je v dolgih skokih izginjala v temi; široke volčje šape so se v brezglavem diru komaj dotikale zmrznjene snežene skorje. Ko se je napadena vasica umirila, se je čez dolino razlil mesečev sij. Z grebena nad vasjo se je takrat spet oglasil volkulj in klic. Vabeče je zadrhtel nad zasneženimi gozdovi in kakor grožnja odjeknil nad vasjo; pomešal se je z besedami prokletstva in se počasi dvignil proti zvezdnatim višavam; končno se je zlil s tišino dalj ave. Še preden se je zdanilo, se je raztepena volčja tolpa spet zbrala in brez cilja krenila v divjino. Stara volkulja je spet dirjala na njenem čelu, a veter, ki je takrat zapihal preko belega prostranstva, je za sivim tropom dvigal svetlikajoči se snežni prah; z njim je zabrisal vse sledi... NA PETELINA F. S. Finžgar* Jutro velikega tedna. Ob dveh čez polnoč. Krog ledij sem imel tesno stisnjen pas z naboji, na rami dvocevko. Tak sem tiho šel iz hiše. Po prstih, kakor tipajoč v skrivnost. Ko sem zaklepal vežna vrata, sem se ozrl na nebo in se razveselil. Toliko je bilo veselje, da sem občutil udarce srca. Nobenega oblaka, nobene lise po nebesu. Sama čista, na gosto v zvezdah trepetajoča božja dlan. In sem se napotil. Psi na vasi se niso oglasili. Zakaj skrivnosten je bil moj korak, namenjen skoz tesne vaške ulice v gorsko sotesko. Že je ostala zadnja hišica za menoj, skrita na koncu vasi med drevjem, pa v nobenem oknu ni zakrvavela luč za rdečim zagrinjalom. Hiše so spale in sanjale. Iz soteske mi je dehnil v lice oster zrak. Pa ni valovil. Še toliko ne, da bi zdramil najtanjši brst na mladem bukovju. Tiho je plul po dolini, kakor je bil tih potok pod njim, kakor moj korak po kolovozu. Kot rani popotniki smo šli svojo pot. Nismo se pozdravili, ne ogovorili in ne vprašali: kam? Zato potok ni šumel, kakor šumi ob belem dnevu in štropotajoč polni korce mlinskih koles. Potajno je točil vodo čez ska-lice, da je cingljalo kakor s srebrnimi kraguljci. In pred zarjo razgibani vzduh bi ne genil kodra na čelu, pa me je vendar poljubljal, da je skelelo v lice. Celo zvezde na ozki progi neba se niso genile in se niso utrinjale, a je vendar žarelo iz njih s čudovitim ognjem, ki je gorel čisto nizko. Edino sivoumazana pot je zdaj pa zdaj zaječala, kadar je v temnem mraku noga predrla tenko ledeno skorjico na strjeni luži. Ali vselej takrat je občutila moja duša, da se je dvignil božji prst in mi požugal: »Pssst!« Iz mračnega gozda ob levi in desni je dehtel skrivnosten vonj, duh Velike noči, duh vstajenja. Srce se mi je razburjalo ob tej tajni pomladnega jutra. Noga ni občutila grudave poti, teža skrbi je drsela z ramen, čelo se je jasnilo, pleča so se dvigala sproščena in prsi so se širile. Začul sem jasno klic vstajenja; zahrepenelo se mi je po življenju. — »Naprej!« je vzklikalo v duši, »naprej, to je kakor pot do paradiža!« Tedaj se je na ovinku hipoma dvignil iz gozda steber sivega dima in v motnih obrisih kipel kvišku, miren in resen. * 1910. leta, ko je začel izhajati Lovec, je izšla v tedanji literarni reviji Dom in svet Finžgar-jeva črtica Na petelina. Črtica je bila tudi v naši lovski literaturi že večkrat ponatisnjena, toda preberite ta biser slovenske literature tudi letos, ko praznujemo 50-letnico SLD. — Ur. Prebudil me je iz sanj, da sem za hip obstal in premišljal. »Lovčevo znamenje!« sem hitro ugenil. »Boji se, da ne najdem kraja, domenjenega za svidenje!« Opozorjen sem naglo krenil na levo in kmalu zagledal skozi goščo rdeče plamene, ki so mirno, kakor na sliki, žareli pod stebrom dima. Ob ognju sem zapazil svojega lovca. Na štoru je sedel, resnoben in zamišljen, kot človek, tki čaka velikega dogodka. Dolgi brki so bili praznično nasukani. Tako se spodobi za slovesnost. »Dobro jutro!« Lovec me ni začutil, ker sem šel nalahko in previdno po stezi. Moj pozdrav ga je predramil. Oko je v bliskih ognja zažarelo v veliki radosti, brki so se ob smehljaju ustnic postavili kvišku, kakor v pozdrav. »Dobro jutro! Tako ste prišli, kot pride divja mačka. Sem čakal včasih drugih strelcev na petelina. Pa je ta in oni prisopihal in prilomastil, da sem mislil: medved gre.« »Ko ste pa dremali!« »Kaj? Dremal? Vso noč nisem zatisnil očesa!« »Zakaj ne?« »Od skrbi, pravijo, da človek ne spi. In od veselja tudi ne!« »Ali vas tako skrbi in veseli petelin?« »Takole vam povem: Če bi prišel k meni človek in bi me povabil: Ti, France, na sva-tovščino poj deš jutri in starešina boš — in ob tistem bi prišel drugi in bi govoril: Nad petelina greva jutri: tedaj bi jaz starešinstvo odpovedal in šel nad petelina. Takle sem, gospod!« »No, in kako sodite današnji dan? Bo?« »Snoči sem šel še oprezovat. Pa se je pripeljal na ono bukev. Starec, vam povem, da takih ni mnogo! Tako, sodim, ga dobite, kakor bi šli v kurnik ponj.« »Bomo potlej videli.« »Je tudi res. Zakaj stari petelini so pretkani. Po trebuhu ti zakruli, brrr — pa zleti. Vse sliši, hudir! Mladega naskakovati — igrača. Nori in brusi in poka tjavendan, da bi na volu prijezdil podenj. Prav zares.« »Pa pojdiva! Ne?« Lovec se je ozrl na zvezde. »Nič se še ne mudi. Lahko se pogrejete ob ognju. Je mrzlo, da bi se mi skoro zanohtalo!« »Pa vendar! Rajši počakava jutra v hribu nego tu v dolini.« Lovec je vzel iz torbe majhno svetilko, segel po ogorek v ogenj in prižgal. »Z lučjo bova hodila?« »Je hentano slaba pot in ledena po tem žlebu.« Nato je poteptal ogenj, pa sva šla. Takoj za prvim robičem sva morala čez vodo. »Pazite!« Lovec je govoril skoro šepetaj e, dasi je bil prej ob ognju zelo glasen. Prevzela ga je trenutna slovesnost. Prekoračila sva potok — hudournik — po gugajočih se kamenih. »Dajte mi puško! Reber je zelo drsna!« Tudi to je govoril čisto tiho, skrivnostno. Nato sva krenila kvišku. Korakoma sva se dvigala po strmini. Včasih so zahreščali žeblji na sklizki poti. Vselej je lovec hitro zaobrnil svetilko, da sva se ognila poledičnih plasti in kosov zmrzlega snega, ki se je svetil na črni zemlji kakor bele zaplate. Izpregovorila pa nisva besedice več. Ob hoji se je razgrelo srce. Kri je zaplala z veselejšimi valovi. Noga ni čutila napora. Zdelo se mi je, da z vsakim hipom raste strast, da se razplamteva hrepenenje. Krog in krog je iz zemlje čudovito puhtelo. Pa to ni bil vonj, ob katerem se jeseni povesi glava in človeka objame modrost — smrti, ko brodiš skoz gozd po vlažnem listju. Ne, to ni bila smrt, to je bilo rojstvo. Vse naokrog je dehtelo po svežem jutru, vse je v nemem molku čakalo, da zadoni po tokavah mogočni klic: Vstani! Vzbudi se, zrno, in poženi kal in obrodi cvetico! Razmakni se, pop j e, in razvij list in cvet! Oživi, grm, in zapoj, zapoj pesem vstajenja in življenja! In dvigni se tudi ti, kraljeva ptica naših gora, zapusti bivališče v robidi in smrečju in s krepkim zamahom poleti na visoko bukev in — zapoj, zapoj, ti molčeči skrivač — pesem o ljubezni-----------. Čudo! Gora se odene v sočno zelenje, iz božjega perišča se na bogato nasuje krme po zemlji, v tihi mesečini se poigravajo topli valovi poletja — on, kralj ptic, pa molči. Viharji tulijo, bliski udarjajo — on molči. Listje porumeni, senice nemirno ščebetajo, gladni lisjak zalaja — on molči. Zima zapoje requiem — on ne beži. Tisoči se selijo v strahu pred gladom — on ostane, molči in vztraja. Ko pa iznad vzhodnih gora prisveti v valovih prve pomladi okopana zarja, tedaj se dvigne on, kralj, in izpregovori kraljevsko besedo s trona mogočne bukve. In on, ki je molčal ob bogato pogrnjeni mizi, in on, ki ni vzdi-hal, ko so ječala debla v burji, ki ni bežal, ko so bežali tisoči — zatisne oko in zakrkne uho ter prekipi v edini pesmi, katero zna in pozna — v pesmi o ljubezni, ki je edina močna in mogočna, začetek in konec dejanj in nehanj. Hudi strmec je bil zmagan, žleb preplezan. Po borovničevju in mahu se je vila najina pot. Z vrha visokega bora je žvižgala perut sove, bežeče pred dnem v skrivališče. Pod borom sva obstala. Lovec je upihnil luč. Z roko je zamahnil proti južni strani. Iz-pregovoril pa ni več. Tudi šepetaj e ne. Nema sva stala pod drevesom. Zvezda za zvezdo je gasnila. Temni obrisi gozda so rasli od bregov v vedno razločnejših črtah. Vrh gore se je rodila iz teme siva cerkvica. Potok po dolini je šumel glasneje. Meglena tenčica je puhtela iz vrha. Na vzhodu je bledelo nebo, drobni kosmi meglic so bili razkropljeni po poti prihajajoče zarje. Kakor čreda ovčic. Moj lovec pa ni imel trenutka, da bi ga privoščil vzhajajočemu jutru. Kamor je pokazal z roko, tja se je zameknil z ostrim vidom in tenkim sluhom. Zdaj pa zdaj je zaslonil uhelj z dlanjo in še oprezneje poslušal. Pri daljni podružnici je zazvonilo dan. Lovec je postal nemiren. Obe roki je zaslonil za uhlja in obračal glavo na levo in jo obračal na desno. Pogledal sem mu v lice in se potajil, da se nisem nasmehnil. Napeta skrb in strah sta mu zarezala mračne poteze nad očmi, košate obrvi so bile srdito naščeperjene, slovesnost brk se je izprevrgla v truden delavnik — ves obraz gost mrak, da se ni vedelo, ali udari iz njega blisk ali posveti sonce. In posvetilo je sonce. Bliskovito mu je zažarelo lice, stisnjene ustnice so se razširile, z desnico je krepko zamahnil proti jugovzhodu in jo obdržal napeto z iztegnjenim kazalcem kot lesen kažipot ob cesti. Petelin je zapel... Komaj slišno je donelo z globokim, zamolklim kovinskim glasom v hitrih presledkih daleč na pobočju gore. Razločilo se je pokanje, brusiti ga še nisva čula. Petelin je bil daleč. Brez obotavljanja sva se naravnala v smer, kamor je kazala še vedno iztegnjena lovčeva roka. Prihuljeno, stopajoč po prstih, plazeč se po vseh štirih pod vejami in po kolenih plezajoč čez strmec, sva lezla zdržema kakor lisjaka proti petelinu. Včasih je kljub previdnosti počila trhla vejica pod okovanim čevljem. Tedaj sva vselej obstala kakor ukopana in prisluškovala. Čedalje razločnejši je bil glas, razdalja se je krčila, srce je kar pelo v hitrih, glasnih utripih. Treba je bilo počakati. Zakaj noga je stopila v odločilno okrožje. Iz pasu sem potegnil naboj in ga vteknil v dvocevko. Pod vratom sem odpel gumb pelerine, da mi je zdrsnila na tla. Se ozrl se nisem za njo. Lovec me je zapovedovalno pogledal in visoko dvignil kazalec. Razumel sem. Samo po en korak se smeva ob naskakovanju bližati pe-telinu-starcu. Ko je zabrusil petelin vnovič, sem se prestopil prvič in prisluhnil. Lovec je imel čisto prav. Petelin je proizvajal tako kratke, hipno odrezane bruse, da bi le z največjo naglico na ugodnem prostoru utegnil korakniti dvakrat. Začela se je tekma, ki tudi staremu lovcu požene kri v lice in mu iztisne kaplje izpod klobuka. En korak, za košček sekunde preke-sen, droben pok, če se ti utare pod nogo suhljad, če trči vejica ob puško — petelin te je začul — po vejah štropot — in tvoja pot je prazna. Sprva je bil prostor zelo ugoden. Pripravne jase so se odpirale iz mraku in nama delale cesto. Toda prišli so jarki in kotanje. V njih snega na debelo. Da bi se jih ogibala? Vsak hip je dragocen. Torej naprej, naravnost do cilja, brez ovinkov! Da bi vsaj sren držal! — Drži. — Samo ponekod. — Drugod se udira do kolena. Sneg grozno zahrešči, da zagomazi po živcih do mozga. Noga — leva — do kolena v snegu — desna dvignjena. Petelin premolkne. — Pet minut nobenega petja več. — Midva visiva v kotanji. Z desno nogo se ne smeš upreti, da ne zaškriplje sren. Leva noga omahuje. Če naju je zaslutil? Vendar... Krepko mlaskanje. •— Bo. Je že zapel. Hitro nogo iz snega! — Na kolena! — Tri krepke sunke — iz kotanje sva, na robu čepiva, kakor okamenela upirava pogled v tla. In zopet: »pluk, pluk, pluk!« Na noge — pogled kvišku! Zagledala sva ga. Na iztegnjeni roki stare bukve je stal — v tem hipu miren kot naslikana črna ptičja senca na sivo platno gostega mraka. Kakor bi nekaj sumil. Toda midva nisva trenila z očmi in dihanje je bilo brezslišno. Pa je visoko dvignil nogo in se izprehodil po veji s počasnim, tehtnim korakom. Tako stopa kralj. Nato je iztegnil vrat in prisluhnil na levo, na desno, upognil glavo nizko pod vejo in iskal po tleh, pa jo zopet dvignil ter pogledal kvišku in iskal po strmini. Molk. Kdo bi govoril, kadar ima besedo kralj? In vendar on želi govorice. Vzne-voljen potrese bujno perje in se zamišljen sprehaja po veji. Kje ste, kokoške — ljubice? Ali vaša glava še počiva pod kreljutjo na mehki pernici? Zori se, pa se ne ganete? Ne slišite, kako se razlega pesem o ljubezni? Ali — vam je moja pesem prestroga, premoška? Ha, ve norice, mladcev čakate? Mladcev sladkogolkih?« Petelin je obstal in poslušal z dvignjeno glavo. »Ali morda res golči mladec, dolgovezni pevec? Neoprezni sladkač?« Jezen je zagrabil s kljunom brsteče popje nad seboj in ga odlomil ter vrgel na tla. »Strem te in pohodim, da bo krvavelo po mahu, če se drzneš ...« In je oprezoval z napetim vratom. Toda krog in krog grobni mir. Jeza je ugasnila, zopet je zmgbalo srce, razprostrl je krasoto svoje obleke in zadonela je pesem. »Vsaj še dvajset korakov,« sem tiho zaželel, ko sem se z velikansko stopinjo pognal naprej. Petelin je pel zdržema, kakor bi se bil zamislil v nov napev, nama so se pa odsedali naskoki. Še okrog tega grma! Samo pet korakov! Potem ... Za grmom sva obstala zopet na snegu. Petelina so zastirale veje. Lovec me je vprašujoče pogledal. Okrenil je samo oči, z glavo ni genil. »Ne streljam v negotovost skoz gosto vejevje!« Tako so mu povedale moje oči. Takrat je petelin zopet premolknil, obstal — povesil perut, priklonil glavo, kakor bi mislil težke misli... Morda misli o ljubezni? O ljubezni, katera edina ga oslepi, da ne vidi smrti, ampak vidi samo življenje! O tisti ljubezni, ki daruje sebe, da nasiti druge; ki zida iz srag lastne krvi otrokom hiše. Ki strada, pa ne čuti gladu, ki je psovana, pa ne sliši klevet, ki hodi preko grobov, pa se ne trese pred smrtjo! O tisti edini začetnici vsega velikega, ki lije v dušo moči, da umetniku ne odpade kist, dasi je padlo od zle roke blato na njegovo platno, o tisti mogočni ljubezni, ki sprejme kamen za kruh in kačo za ribo in vrne za kletev blagoslov. Pozdravljena kraljeva ptica, ti simbol ljubezni, porodnice vseh velikih dejanj od konca do konca sveta!... Tedaj se je zgodilo nekaj, da sva oba zatrepetala. Pod lovčevo nogo se je udrl sneg: resk —. Na bukvi pa: štrof-štrof-štrof —. Petelin se je prepeljal. Videla sva samo črno črto, ki je izginila nad gozdom. Moja na pol dvignjena dvocevka se je povesila in povesili so se še bolj lovčevi brki. Tako ga je bilo sram, da je potegnil klobuk na oči in mi ni pogledal v lice. »Na svidenje, petelinček, april je še dolg!« S klobukom sem zamahnil proti kraju, kamor je izginila črna črta za petelinom. Tedaj je šele spregovoril lovec France, ker je izprevidel, da se ne jezim. »Vse sliši hudir, sem rekel, in res je. Ta preklicani sneg.« Z nogo je jezno cepetnil po srenu, ki se mu to pot ni predrl. »Kaj sedaj, gospod? Tako pot, pa zastonj!« »No, pač ni bila zastonj! Petelina sva slišala in videla. Saj ni, da bi morala moriti. Lovec, ki gre samo zato na lov, da bi ubijal, ni lovec.« »O gospod, to so besede!« Lovec se je kljub žalosti veselo nasmehnil in sklenil roke na prsih kakor za molitev. »To so besede, pravim. Ampak drug strelec bi me bil ozmerjal.« »Takih strelcev ne vodite na petelina! — Ker nimate daleč domov odtod, lahko greste. Jaz pa pojdem vrh hriba in se vrnem po drugi strani.« »Če je pa Vaš namen tak, potem prosim takole: Za vsako drevo vem, kjer navadno poje. Če se Vam ne smilijo stopinje, mahniva jo za njim. Utegnete danes še streljati.« »Tudi prav!« »Potem pa le kar!« Lovec je naglo stopil po moj plašč in sva se obrnila navzgor. Vrh sedla mi je rekel, naj počakam. On da gre sam pogledat. Razgrnil sem plašč na rdečo plahto cvetoče vrese in legel. Prav tedaj so šinili prvi prameni zarje na vzhodu in pokropili s škrlatom — ovčke — oblačke. Daleč, ne vem kje, se je oglasil s tenkim, visokim glasom trikrat zapored žvižg ptička. Potem za hip odmor. Ko je zastavil četrtič in zapel melodijo, tedaj je udaril vesoljni zbor. Zapel je vsak grm, iz vsake drevesne krone se je drobila pesem. O, to ni bilo več petje ptičev, to je bila himna gore, za katero si je loža ubrala strune ob dnevu vstajenja. Pred mano je stal lovec. »Na tej strani se nič ne oglasi. Greva za beguncem!« Ročno je zdrsnil po bregu v dolino, jaz pa za njim. Šlo je dalje v strastnih skokih, brez poti gor in dol. Kadar sva plezala pod vrhe razritih žlebov, je lovec vselej snel klobuk in plezal naprej, na vrhu legel in opazoval. Troje grebenov sva prekobalila, troje hudih strmin preplezala, opraskana od robide in trnja, mokra na kolenih — o petelinu nič sledu. Meni se je zdel ta pohod že kar nespameten. Toda strast je menda nalezljiva. Zato sem vztrajal. »Če ga s tega grebena ne ugledam, potem ne vem ...« Tako je modroval lovec, ko sva lezla skoz močvirno korito, tepena od vej in trgana od gloga, da se popneva zopet kvišku. Lovcu se niso povesili samo brki, celo krajci njegovega klobuka so se zavihnili obupani navzdol. Pod vrhom se je ozrl in skoro zarežal vame: »Postojte!« Sam je snel klobuk in plezal kakor kuna. Samo eno oko je dvignil po strani čez greben. Par trenutkov je motril prostranost. Hipoma je pa odskočil in zdrsnil prav do mene. »Na borovcu je! Daleč doli, sredi griča! Hitro navzdol, potem prek roba — o, streljali boste, stavim...« Tedaj je že drsal po rebri — jaz za njim. Kakor blazna sva drvela. »Dovolj!« je velel zapovedovalno in se ustavil na kozji stezici. »Od tod oprezno vprek na greben — pa ne boste več petdeset korakov od njega.« Lisjak ne more previdneje tihotapiti kakor sva midva. Niti ptiček na drevesu, pod katerim sva lezla, ni obmolknil. Ko sva brezslišno pri-polzela do roba, sem, skrit za grmom, pogledal proti borovcu. Veja se je šibila in gugala, petelin je strigel poganjke in jih metal objestno na tla. Ker je bil obrnjen od mene, sem lahko vstal, lovec pa je obležal pri mojih nogah. Prav v istem hipu se je pa dvignilo sonce izza obzorja. Bogati žarki so se razlili po lesketajočem se perju. Petelin je razprostrl krila, našopiril rep v pahljačo in se z veličastno kretnjo obrnil proti soncu. Glavo je globoko priklonil, dnevu v pozdrav, nato pa je iztegnil vrat in zapel — pesem vzhajajočemu soncu. Vzpričo krasnega prizora se mi je ustavljala roka, ko sem dvigal puško. Toda nestrpni moj spremljevalec je že priganjal: »Prižgite!« Dobrava je jeknila ... Petelinu je klonila glava na prsi, kjer je začutil pekočo bolečino... Zadnja pesem — soncu, zadnji pogled — na to vroče srce ... Nato je omahnil. Moje srce pa je prevzelo čustvo, v katerem je bila grenka kaplja ... IZ LOVSKE ORGANIZACIJE Glavni odbor je določil sklade za lovsko leto 1957-58 17. februarja se je tretjič sestal glavni odbor Republiške lovske zveze Slovenije, da razpravlja in sklepa o lovskih skladih, ki jih predpisujejo 41., 42. in 43. člen zakona o lovu. Kot na prvo in drugo tako so tudi na tretjo sejo prišli skoraj vsi člani glavnega odbora — prav gotovo ne samo zaradi organizacijske discipline, temveč zaradi važnosti dogodka samega; lovski skladi so namreč tista pridobitev slovenskega lovstva, ki uresničuje načelo »lov lovcem«. Tako je bila v nedeljo 17. februarja v dvorani hotela Turist, kjer se je glavni odbor sestal, skoraj ves dan resna razprava, kakšni naj bodo prispevki za gospodarjenje v loviščih in kako naj se porabijo, da se bodo naša lovišča in lovstvo kar najhitreje razvijala. Beseda je bila najprej o fazaneriji Vurberg, ki bo dala letos okrog 8000 fazanjih jajc, nato je glavni odbor razpravljal o nasaditvi divjadi in kako še bolj skrbeti za njeno zdravje, kako dvigniti lovsko vzgojo in prosveto, o nujni potrebi lovskega katastra, o vlogi in nalogah lovske kinologije, o skrbi za lovišča, ki ostanejo zaradi slabih lovskih družin brez gospodarja, o pravilnem in pravičnem ugotavljanju in plačevanju lovske škode itd. Glavni odbor je dal upravnemu odboru več pobud, kako naj se ta in ona dejavnost razvija in rešuje. V razpravi o dohodkih lovskih skladov je bilo največ govora o predlogu upravnega odbora, da se prispevki okrajnih lovskih zvez Gorica, Kočevje in Koper vskladijo s prispevki ostalih okrajnih lovskih zvez; v imenovanih okrajnih zvezah so bili namreč doslej prispevki nižji, in sicer zaradi posebnih razmer v obeh primorskih okrajih, v kočevskem okraju pa zaradi volkov. Ker pa se je doslej stalež divjadi tako v goriškem, kočevskem kot tudi koprskem okraju izboljšal in delujejo tako vse okrajne lovske zveze pod podobnimi pogoji, ni več razlogov, da bi bila lovišča v Sloveniji neenako obremenjena. Bila je že popoldanska ura, ko je glavni odbor sprejel predlog proračuna lovskih skladov, in sicer z dopolnilom, da upravni odbor iz prebitka lovskega sklada za lovsko leto 1956-57 — 1. lahko poviša izdatek za znanstvena raziskovalna dela v lovstvu, 2. lahko črpa večji izdatek za kazalo vseh dosedanjih letnikov Lovca, če bi bilo to potrebno, 3. plača stroške v višini ca. 500000 din za napeljavo elektrike na fazanerijo Vurberg, 4. da ostane morebitni nadaljnji prebitek lanskega sklada kot rezerva. Tako bodo uravnavali naše lovsko gospodarstvo v lovskem letu 1957-58 naslednji lovski skladi; Izdatki; 1. Fazanerija Vurberg........... 981 000.— 2. Gojitveno lovišče Ljubljanski vrh 200 000.— 3. Odlov in nasaditev.............. 1 000 000.— 4. Prispevek okrajnim lovskim zvezam za povračilo škode............. 3 000 000.— 5. Prispevek v sklad za pokončevanje volkov...................... 600 000.— 6. Organizacija kinoloških prireditev in pospeševanje lovske kinologije 600 000.— 7. Za znanstvena raziskovalna dela v lovstvu................... 350 000.— 8. Prosvetna dejavnost: a) Tečaji............... 100 000.— b) Proslava 50-Iet. SLD 200 000.— c) Kazalo Lovca . . . 250 000.— d) Subvencija Lovcu 500 000.— e) Nepredvideni izdati 50 000.— 1 100 000.— 9. Statistika in kataster.......... 500 000.— 10. Fond za prisilno upravo lovišč razpuščenih družin.............. 1 260 000.— 11. Komisija za nizko in visoko divjad 150 000.— 12. Nepredvideni izdatki............ 259 000.— razpuščenih družin.............. 1 260 000.— 11. Komisija za nizko in visoko divjad 150 000.— 12. Nepredvideni izdatki........... 259 000.— Skupaj dinarjev 10 000 000,— Dohodki: 1. Prispevski iz lovskih skladov okrajnih lovskih zvez: Okrajna lovska Okrajni lovski Republiški lovski zveza zvezi za okrajni zvezi za republ. sklad: sklad: Celje .... 500 000,— 500 000,— Gorica .... 300 000,— 980 000.— Kočevje . . . 300 000,— 150 000.— Koper .... 400 000,— 1 000 000.— Kranj . • . . . 200 000,— 400 000,— Ljubljana . . . 500 000,— 800 000.— Maribor . . . 100 000,— 1 500 000.— Murska Sobota — 1 600 000.— Novo mesto . . 400 000,— 350 000.— Ptuj 50 000,— 1 300 000.— Trbovlje . . . 400 000,— 500 000.— 3 150 000.— 9 080 000 — 2. Fazanerija: a) Izkupiček za prodana fazanja jajca Izkupiček za kebčke 200 000.— 550 000.— b) Iz lovišč Ljubljanski vrh in Grmada 70 000,— c) Od brošur 150 000,— d) Obresti od naložb 150 000,— Skupaj dinarjev 10 000 000,— Ko je glavni odbor določil lovski sklad, je razpravljal še o proračunu Republiške lovske zveze Slovenije za prihodnjo poslovno dobo. Glavni od- bar je proračun, ki znaša 9 496 500.— din dohodkov in prav toliko izdatkov, brez spremembe sprejel. Tako ostane članarina za Republiško lovsko zvezo neizpremenjena, namreč 800.— din, kar pa je bilo mogoče doseči le tako, da bo republiški lovski sklad podprl Lovca s 500 000.— din. Pred zaključkom seje so člani glavnega odbora naglasili potrebo, da se izdajo lovski predpisi v posebni knjižici (to se žal še ni zgodilo, ker še vedno niso izšli važni predpisi, ki jih lovski zakon nakazuje, stavek zakona in predpisov, ki so že izšli, pa čaka že dolgo v tiskarni), da se urcde vprašanja v zvezi z lesom, ki so ga lovci darovali za »Zlatoroga«, da se sestavijo podrobna navodila, kako valiti fazanja jajca in gojiti kcbčkc, več članov glavnega odbora pa je nakazalo tudi problem, ki nastaja na širšem področju okrog Sežane, kjer se je stalež zajcev občutno zmanjšal. Po teh in nekaterih drugih vprašanjih, ki so se dotaknila tudi nekaterih organizacijskih zadev, je predsednik dr. Jože Benigar zaključil sejo glavnega odbora. C. Kr. Tečaj za lovske čuvaje V pestri lovski kroniki zadnjega meseca bo zapisan z lepimi črkami tudi tečaj za lovske čuvaje, ki ga je priredila Republiška lovska zveza Slovenije na državnem selekcijskem posestvu v Ponovičah pri Litiji. Tečaja se je udeležilo 25 lovskih čuvajev: 8 s področja OLZ Celje, 4 iz OLZ Ljubljana, 2 iz OLZ Kranj, 6 iz OLZ Maribor in 5 iz OLZ Ptuj. Prirediteljica je pričakovala tudi udeležbo iz drugih okrajnih zvez, posebno iz Gorice, kjer je čuvajska služba sorazmerno dobro razvita. Od 20, februarja, ko je tečaj otvoril predsednik tov. dr. Jože Benigar, in vse naslednje dni do 7. marca, ko je predsednik izpitne komisije tov. Ivče Majcen razdelil tečajnikom spričevala o opravljenem izpitu za lovskega čuvaja, so se vsi tečajniki zelo resno in prizadevno posvetili pestremu lovskemu študiju. 72 ur so poslušali predavanja, med njimi ponavljali snov, pisali naloge, sem pa tja pa tudi zapeli. Čas so dobro izkoristili, kar so pokazali tudi izpiti: 3 tečajniki so opravili izpit odlično, 8 s prav dobrim, 10 z dobrim in le 4 z zadostnim uspehom. Najboljšim trem: Štefanu Severju (OLZ Ptuj), Maksu Konečniku (OLZ Mari- bor) in Martinu Čurinu (OLZ Ptuj) je podelila prirediteljica spominska darila, vsem udeležencem pa spominski znak ob 50-letnici SLD. Na tečaju so predavali dr. Milan Dular o zgodovini lova, o gospodarjenju v loviščih in o lovskih običajih (16 ur), Franjo Sok o zakonu o lovu in lovskih predpisih ter predpisih o nošenju in posesti orožja (8 ur), Miloš Kelih o gojitvi divjadi, o lovskem živaloslovju, o staležu in planiranju (18 ur), Viktor Herfort o načinu lova, zatiranju škodljivcev in ravnanju s plenom (10 ur), Evgen Sila o lovski balistiki (6 ur) ter Ljuban Zadnik o lovski kinologiji (14 ur). Tečaj je, kot sem že omenil, zelo lepo uspel; tečajniki so dobili široko osnovno znanje, brez dvoma pa tudi pobudo, da bodo to znanje izpopolnjevali. Za vse to ima še posebno zaslugo tudi vodja tečaja tov. Miloš Kelih. Prav bi bilo, da bi podobne tečaje prirejali še naprej, pa ne samo v Ljubljani, temveč tudi v Celju, Mariboru, Novem mestu, Gorici itd. C. Kr. Kinološki tečaj v Škofji Loki Od 24. do 28. februarja 1957 je bil v Škofji Loki kinološki tečaj, ki ga je organizirala Republiška lovska zveza Slovenije s sodelovanjem Kinološkega združenja LRS. Na tečaju, ki naj bi se ga udeležili kinološki referenti vseh okrajnih lovskih zvez, so pretresli vprašanje, kako približati lovsko kinologijo lovcem, tečaj pa je podal tudi najosnovnejši pouk, kako šolati lovskega psa, da bo resnično vsestransko uporaben na lovu, posebno po strelu. Na tečaju so bile zastopane vse okrajne lovske zveze razen Celja in Novega mesta, posečalo pa ga je tudi 5 poklicnih lovcev Uprave gojitvenih lovišč. Tečaj je vodil tov. Julij Koder, predavali pa so še Bogdan Sežun (vzgoja in šolanje ptičarja in šarivca), dr. Janko Lavrič (vzgoja in šolanje goniča) in Ivan Caf (vzgoja in šolanje jamarja). Prvi dan je bila razprava o organizacijskih vprašanjih lovske kinologije, o razvidu psov, o prijavah plemenitev in legel itd., naslednje dni pa so bila predavanja o vzgoji in šolanju psa; predavanja, ki so bila zelo dobra, so poslušali tečajniki z velikim zanimanjem. R K Tečajniki z vodjo tečaja tov. Milošem Kelihom Dva prijetna večera V letošnjem predpustu smo se tudi lovci zbrali na dveh velikih prireditvah, da se poveselimo in zaplešemo ob plesni godbi in pokramljamo ob pogrnjeni mizi. Zgled je dala pravzaprav Lovka družina Novo mesto, ki je priredila lovski ples 9. februarja. Dvorano in še dva velika prostora Doma JLA je za to priložnost razkošno okrasila, saj je na stene in hodnike postavila skoraj popolno lovsko razstavo. Prireditve, ki je zelo lepo uspela, se niso udeležili le Novomeščani, ampak tudi dober del Dolenjske in več ljubljanskih lovcev. 2. marca zvečer pa je v lovskem okolju in vzdušju spet zaživel ljubljanski Tabor, kjer je priredila tradicionalni lovski ples Republiška lovska zveza Slovenije. 2e prvi obiskovalci, ki so okrog osmih začeli prihajati od vseh strani, so brez izjeme pohvalili zelo okusno dekoracijo: ob prihodu v dvorano jih je sprejela medvedka, z odra ob orkestru jih je gledal gams, dvanajst jelenjih rogovij je enotno zaokroževalo plesni prostor, zelenje in manjše lovske trofeje so krasile tudi vse stranske prostore. Prvi prijetni vtis se je nato stopnjeval od ure do ure, tako da se je vseh 1200 obiskovalcev, ki so napolnili Tabor, zares dobro počutilo. Ob vsakem plesu se je razgibal tudi mogočni orel, ki je plaval pod streho 600 metrov vencev nad sredino dvorane in pozorno motril plesalce pod seboj: tri generacije ljubljanskih in okoliških lovcev, Gorenjce, Dolenjce, Celjane, Mariborčane, Ptujčane, Krčane, Kočevarje, Koprčane, Krašovce, Goričane, Tolmince. Bila je velika lovska družba, bil je lep, prijeten in vesel večer. c Kr Izključena lovska družina Upravni odbor Okrajne lovske zveze Ljubljana je izključil iz članstva Lovsko družino Otok. Družina Otok ni bila sposobna, da bi uredila nezdrave razmere v družini; tako ni preprečila streljanja srnjadi s šibrami, ni dognala, kateri član si je prisvojil najdeno košuto in ni ukrenila ničesar, da bi preprečila nekontrolirane strele, ki so se stalno slišali v njenem lovišču. NAŠI JUBILANTI 5. februarja je v krogu ptujskih lovcev praznoval svojo 60-letnico priznani lovski strokovnjak in kinolog tov. Alfonz Mazlu. Zibka mu je stekla v Skednju v sončni Goriški. V jubilantovo trdno kraševsko naravo je vtisnila svojstveno toplino, ki jo je prenesel tudi v lovstvo in ljubezen do narave. 1916. leta je končal v Gorici učiteljišče, dve leti kasneje, 1918., pa že preživlja kot zaveden go-riški Slovenec internacijo na Sardiniji. Ker je ostal trden in ga vsi poizkusi potujčevanja niso omajali, je moral s težkim srcem zapustiti svojo ožjo domovino; zbežal je v Jugoslavijo; 1920. leta je že učiteljeval v Šoštanju. Odslej se je ves posvetil šoli in lovstvu. Že kot učiteljiščnik je črpal prvo lovsko znanje v pravkar ustanovljenem »Lovcu«, njegov naročnik je bil od prve številke, to je od 1910. leta dalje. Leta 1925 je bil premeščen v Ptuj in že istega leta izvoljen za tajnika podružnice SLD v Ptuju. To funkcijo opravlja z nezmanjšano požrtvovalnostjo še danes. Od ustanovitve Lovske družine Ptuj je njen starešina. Vse svoje bogato strokovno znanje je posvetil vzgoji divjadi. Prvi je spoznal potrebo po osvežitvi krvi. Že 1934. leta je organiziral lov živih zajcev, ki jih je nato preko perutninarskega podjetja Vajda v Čakovcu dodeljeval v druga lovišča. Žive zajce so pri nas do tedaj lovili le tujci za potrebe svojih zamejskih lovišč. Istega leta je zgradil lastno voljero za fazane in že prvo leto vzgojil 150 kebč-kov. Kot gojitelja fazanov in organizatorja lovov živih zajcev pozna tov. Mazluja danes vsa Slovenija. V kinologiji se je posvetil predvsem vzgoji ptičarjev, ki jih je uvajal v štajerska nižinska lovišča. V polnem delovnem zamahu ga je kot slovenskega učitelja, lovca in kinologa zateklo 1941. leto in zopet je delil usodo zatiranega slovenskega intelektualca; bil je interniran na Borlu, nato pa izseljen na Hrvaško. Svoje bogato lovsko znanje je posredoval slovenskemu lovstvu v raznih člankih in razpravah. Že 1921. leta je bil dopisnik Lovca, 1938. leta pa tudi njegov urednik. Jubilantovo najobširnejše delo pa je strokovna razprava o fazanu, ki je bila natisnjena v Lovcu 1949. leta. Slovenska lovska organizacija se je svojemu zaslužnemu članu in učitelju oddolžila s tem, da ga je med prvimi odlikovala z Znakom za zasluge, 1955. leta pa z Redom za lovske zasluge II. stopnje. Ponos miklavških lovcev, organiziranih v Lovski družini Vinski vrhovi, je naj starejši član, osemdesetletnik Ludvik Rajh. Oče ga je že kot otroka vzgajal v lovskem duhu. Zato je postal bister, odločen in spreten lovec. Kdor ga le vidi in sliši, s kakšno ljubeznijo in navdušenostjo opravlja vse lovske naloge, zlasti gojitvene, mora vzljubiti lov in naravo. Osemdesetletnik Ludvik Rajh je živ simbol poštenega lovca. Zato mu vsi njegovi lovski tovariši želimo, da bi dočakal leta svojega očeta Alojza, ki je v isti kmečki hiši in v istem lovišču doživel 96 let! Sredi preteklega leta je dopolnil 70 let Franc Zemljič, član Lovske družine Vinski vrhovi, ki se je rodil v Murščaku pri Kapeli. Že šestnajstletnemu fantu so takratni lovci izposlovali dovoljenje za lovsko puško, ki ji je ostal vedno zvest. Pridobil si je bogatih izkušenj ne samo za lov, temveč tudi za pravilno vzdrževanje lovišča in gojitev vseh vrst divjadi. Svojemu lovskemu učitelju in še vedno neutrudljivemu lovovodji želimo miklavški lovci še veliko vedrih lovskih let. Tov. Jože Čekon, mežiški rudar in član Lovske družine Peca, je 11. februarja praznoval svojo 60-letnico. Med okupacijo so ga kot zavednega Slovenca odpeljali v taborišče v Nemčijo, po osvoboditvi pa se je spet vrnil v svoj rudnik. Kot upokojenec prebije večji del dneva v lovišču, kjer budno pazi na divjad; posebne uspehe ima pri pofcončevanju roparic. Sredi februarja je praznoval svojo 60-letnico tov. Valentin Brložnik, član Lovske družine Slovenj Gradec. Na Selah pod Uršljo goro, kjer živi, mu je družinski pevski kvartet zapel nekaj izbranih lovskih pesmi, ki jih tako rad posluša. Jubilant je poznan kot odličen gamsar. Vsem lovcem je dober vodnik in svetovalec, v družini pa vodi kinologijo. 27. januarja je dopolnil petdeset let tov. Edvard Rehar, tajnik Okrajne lovske zveze Gorica. Tov. Reharja štejemo prav lahko med tiste goriške lovce, ki so se takoj po osvoboditvi lotili nelahkih nalog obnove goriških lovišč, ureditve čuvajske službe in utrditve lovske družine. Da so te naloge danes v glavnem izvršene, je gotovo tudi jubilantova zasluga. Posle tajnika okrajne lovske zveze opravlja že nad 10 let. Tov. Ivan Bezjak, član Lovske družine Radvanje, je praznoval 10. VIII. 1956 svoj petdeseti rojstni dan. Jubilant dela že deset let neutrudno za dvig družinskega lovišča; vsak čas in ob vsakem vremenu ga lahko srečamo v revirju, v močno oporo pa je tudi gospodarju, saj je njegov namestnik. Tov. Bezjak je mnogo pripomogel, da ima danes lovišče kar lepo število pernate divjadi in srnjadi. Vsem jubilantom iskreno čestitamo! UMRLI SO V ponedeljek 11. marca je iz Beograda prispela skoraj neverjetna novica: Leon Otavnik je umrl. Še pred kratkim smo bili z njim v Skoplju na občnem zboru Glavne lovske zveze in nekaj dni pozneje je bil pogovor z njim v Beogradu tako prijeten kot le z malokaterim človekom. Zdaj pa Leona ni več in bilo mu je komaj 43 let! O njegovi življenjski poti je poročalo naše časopisje: prva svetovna vojna mu je vzela očeta, do druge je študiral, to pa je preživel tako, da si je zaslužil vrsto visokih odlikovanj, zadnjih 12 let je delal v Državnem sekretariatu za notranje zadeve FLRJ v Beogradu. Tov. Otavnik pa je bil tudi lovec in viden delavec v lovski organizaciji, več let član upravnega odbora Glavne lovske zveze Jugoslavije. Brez dvoma je bil Leon med tistimi vztrajnimi delavci, ki so naš najvišji lovski organ v zadnjih letih utrdili, da je danes močan usmerjevalec lovstva Jugoslavije. V Novem mestu, srcu njegove ljube Dolenjske, mu je spregovoril zadnje besede njegov sodelavec dr. Jože Benigar, nato pa ga je še enkrat pozdravil lovski rog. 27. februarja so člani lovske družine Hotedršica in logaški lovci spremili na zadnji poti svojega naj starejšega člana tov. Jakoba Petriča iz Ravnika. Pokojnik, ki je bil znan kot napreden kmet, je v preteklem letu praznoval svojo osemdesetletnico. Ob odprtem grobu sta se od njega poslovila zastopnika ZB iz Logatca in Hotedršice, v imenu lovcev pa družinski tajnik. V Domžalah je umrl častni član LD Domžale tov. Jože Adamič. Lovska družina se je poslovila od pokojnika po lovskem običaju, zadnje besede pa mu je spregovoril tov. Franci Flis. Vsi člani Lovske družine Mislinja so spremili na zadnji poti svojega najstarejšega lovskega tovariša Karla Rozmana, ki je umrl v 75. letu starosti. Pokojnik je kot gozdar in lovec spoznal pohorske gozdove in njih divjad ga je močno priklenila nase. Ob odprtem grobu mu je izkazala družina zadnje časti, od nepozabnega tovariša pa se je poslovil njen starešina. Svoje lovske tovariše je v starosti 59 let nenadoma zapustil tov. Janez Strnad, član Lovske družine Dobrepolje. Bil je lovec, ki ga je vsa družina imela rada, s svojo s srebrom okovano puško, ki mu je ostala vedno zvesta, zanesljiva in pravična, pa je bil markantna osebnost med dolenjskimi lovci. Umrlim tovarišem časten spomin! 03 LOVSKEM JUBILEJU Lenart Z.-Podjelovčan Petdeset se let je letos v jubilejni venec splelo kot priznanje zvezi lovcev' za uspešno, plodno delo. Ustanoviteljem te zveze, mrtvim slava, živim čast za ideje, posvečene društvu lovskemu v porast! Temelj, ki pred pol stoletjem slovesno bil je izklesan, združil lovce je slovenske ne glede na čast in stan. Od tedaj iz leta v leto lovski zbor se je krepil in ponosno danes gleda na doseženi svoj cilj: Deset tisoč lovcev-članov šteje danes ta naš zbor, vsak po lovsko se obnaša, kot veleva čast in zbor. Zeljo le še to gojimo, da kaj kmalu lovski rog nam oznanil bi novico: Ze gradi se »Zlatorog«! Lep primer lovskega tovarištva 14. okt. 1. 1. se je na lovu v Malečniku težko ponesrečil Alfonz Gilly. Prepeljali so ga v mariborsko bolnišnico, kjer se je zdravil 3 mesece. Medtem pa je tako oslabel, da je bila nujno potrebna transfuzija krvi. Ker je imela bolnišnica le pičle količine krvi, se je primarij kirurškega oddelka dr. Marko Korošec obrnil na okrajno lovsko zvezo s prošnjo, da bi med svojimi člani našla za ponesrečenca nekaj krvodajalcev. V največji naglici je predsednik zveze s kratkim dopisom obvestil o tovariševem stanju nekaj najbližjih lovskih družin. Že po 3 dneh se je v splošni bolnišnici javilo 10 krvodajalcev, in sicer: Janko Friček, Viktor Kalič, Avgust Knehtel, Franc Pugič, Alojz Nikel, Fedor Robnik, Pavel Visočnik, Angel Turk, Ivan Bauman in Karel Glazer. Čez nekaj ur je ponesrečenec dobil transfuzijo. Po transfuziji se je Gillyjevo zdravstveno stanje toliko izboljšalo, da je šel lahko v domačo oskrbo. Lovcem, ki so svojemu tovarišu priskočili na pomoč, vse priznanje! Okrajna lovska zveza Maribor jim izreka svojo zahvalo tudi v Lovcu. Otmar Cvirn Fazanka zvesta mati Zimski časi nam nudijo na kmetih priložnost, da primemo za svinčnik. Zato bom opisal dogodek, ki se je dogodil v lovišču naše lovske družine Spodnje Ptujsko polje; o njej se je, kot se spominjate, lansko leto v Lovcu mnogo pisalo. Toda ni rečeno, da ne bi pripravila narava tudi »slabi« družini nevsakdanje zgodbice. Pred desetimi leti smo imeli v našem lovišču komaj 10 fazanjih repov. Ker pa smo dobro gospodarili in žrtvovali za lovišče tudi veliko denarja, smo kupili fazane v sosednji Lackovi družini, v Ormožu in na Hrvaškem. Nato smo nastavili dva poklicna čuvaja in tako stalež fazanov v zadnjih treh letih znatno dvignili; v pretekli lovski sezoni smo odstrelili čez 400 petelinov. Naše fazanke gnezdijo v glavnem na njivah; na njih se je zgodilo tudi tole: Delavci državnega posestva Sobetinci so konec junija kosili deteljo. Med košnjo je neki delavec zagledal pred seboj valečo fazanko; nikakor se ni hotela dvigniti. Zato jo je možakar previdno dvignil. Pod njo je opazil 12 prekljuvanih jajc in kebčka, ki se je že izvalil. Vse skupaj je pobral v predpasnik in hajdi do mene. Prvi hip prizoru skoraj nisem mogel verjeti. Fazanka me je tako mirno in ljubko gledala kot kako mlado dekle. Hitro sem ji postregel z visokim škafom, kamor sem položil sena, da sem ji pripravil mehko ležišče. Vse skupaj sem odnesel v sobo. Proti večeru grem pogledat, kako fazanka vali — in glej: Vsa jajca so bila že izvaljena! Kebčki so junaško krožili okrog matere. Med tem je zvedel za zadevo tudi čuvaj Jože, ki je odločil, da odneseva fazanko nazaj na polje. Na njivi rahlo nagneva škaf, iz katerega so kmalu zlezli kebčki, nato pa se je prav oprezno dvignila tudi mati in odpeljala nebogljeno družinico v bližnjo koruzo. Upam, da je družinica dobro napredovala, saj jo je vodila hrabra mati, ki se ni bala niti človekovih rok, ki uničijo toliko fazanjih gnezd. Na jesenskem lovu se je prav na tisti njivi dvignilo 7 petelinov, mogoče so bili člani prav te družinice. Tudi tisti dan so imeli srečo, kajti naši gostje Ljubljančani so vsi streljali mimo, tako da so vsi fazani, ki so pri meni zagledali luč sveta, odnesli zdravo perje. Franc Prelog, P tuj Fazanja jajca v lisičini Ko sva preteklo pomlad z lovskim čuvajem pregledovala lisičine, naju je spremljevalec jazbečar Ači opozoril, da je v neki lisičini nekaj živega. Že je bil v luknji, iz katere je po kratkem renčanju ponosno prinesel dihurja. Ko plen ogledujeva, opaziva, da je dihur zamazan s sveže razbitimi jajci. Kaj naj bo to? Da bi uganko rešila, odkopljeva lisičino. Bila je prav kratka, na njenem dnu pa sva našla 21 fazanjih in 6 jerebičjih jajc! Zopet jasen dokaz, kakšen škodljivec je v lovišču dihur, posebno še v lovišču s poljsko perjadjo. Franc Prelog, Sobetinci Sredi marca mlade lisice! Ko sem 19. marca 1. 1. hodil po lovišču, da bi videl, kako je divjad prezimila, sem stopil tudi do lisičin. Uglajene luknje so mi takoj povedale, kako in kaj. Odrezal sem dolgo šibo in z njo podrezal v luknjo. In glej! Palice nisem mogel več izvleči, lisica jo je krepko prijela! Fanta, ki sem ga bil priklical, pošljem po lopato in motiko. Z njim se kmalu vrne tudi polno pomočnikov in radovednežev. Ker je pri nas ilovnata zemlja, lisic ni bilo težko izkopati. Preberite, kaj vse smo spravili na dan: lisico, lisjaka in — 9 mladičev! Ko sem naslednji dan to pripovedoval našim starim lovcem, posebno Petru in Čiru, skoraj nista verjela, da se je že sredi marca skotila lisičja družina, in to še tako številna. Zanima me, če je ob tem času še kdo izkopal lisičji zarod. Franc Prelog, Sobetinci Kaj je s kunami v Blejskem kotu? Kam so prešle kune, se sprašujemo blejski lovci. Pri nas je bila preteklo zimo kunja sled prava redkost. Na vsem področju LD Bled, ki meri ca. 3000 ha in meji na državne gozdove Pokljuke, Jelovice in Mežaklje, smo vso letošnjo zimo opazili v snegu vsega štiri kun j e sledove. Ker je znano, da obhodi kuna v eni noči ogromne razdalje, so nam tako redki sledovi prava uganka. Kako je nenadoma prišlo do tako nizkega staleža te male krvoločne roparice? Pobudo za te vrstice sta mi dala člana naše družine Tonej in Cena, oba strastna in izkušena kunarja, ki letos nista prišla na svoj račun; uplenila nista niti ene kune, kar se jima po 1945. letu še ni pripetilo. Tonej, naš čuvaj, je osledil prvo kuno v prvem snegu nad Boh. Belo, drugo pa konec decembra v Soteski nad Mokrim logom. To je bilo vse! Najboljša mesta in stečine, kamor polaga skopce in pahe že desetletja, so letos odpovedale. Enkrat samkrat mu je srce poskočilo, ko je opazil, da moli iz paha rep: »Aha, kuna je!« Skoči, pa zagleda veverico! Toneju se v 50-letni praksi ni pripetilo, da bi v vsej zimi ne ujel nobene kune! Pa tudi Cena je izkušen in strasten kunar. Po poklicu je voznik. Pozimi vsak dan zgodaj vstane, napreže konja in hajdi v gore po les in drva. Ob takih vožnjah so mu vse misli in oči na sledovih divjadi, posebno pa je pozoren na sled tatice kune. Tudi Cena je opazil isto kot Tonej. Na mestih, kjer je bilo prejšnja leta vse preskakano, ni bilo nobene sledi. Od novembra do konca februarja je zasledil vsega le dve: eno za Vrhom-Voklo, drugo na Poglajnovem, ujel pa je kot njegov tovariš le nekaj šoj, no, visoko v hribu pa tudi psa volčjaka, kar je vsekakor tudi lep uspeh. Oba kunarja sta mnenja, da so se kune zaradi izredno lepe zime z malo snega premalo »gibale« — ali pa kunji rod v naših krajih odmira? Te vrstice sem napisal z željo, da bi se oglasili kunarji z drugih področij Slovenije in poročali, kako je bilo preteklo zimo s kunami pri njih. L. Štimnikar, Bled Tudi naša srnjad postaja vedno bolj domača Večkrat berem, da postaja srnjad vedno bolj domača. Tako je tudi pri nas ob Kolpi, posebno zadnja leta po vojni; taka je, kot bi se sprijaznila s partizani, s katerimi je živela 4 leta. Tudi letos, ko zima ni bila posebno huda, se je srnjad držala v bližini vasi; pasla se je kar po kozolcih in skednjih, čeprav je bil pes na dvorišču. Sprehajala se je po preorani cesti, 'ki pelje od Starega trga ob Kolpi proti Kočevju. Potniki, ki se vozijo tod z avtobusom, so jo lahko vsak dan opazovali. Navadno se je umaknila samo toliko, da je šel avtobus mimo, neki dan pa se je celo dogodilo, da neka srna sploh ni hotela s ceste. Tako se je moral avtobus ustaviti, neki potnik je izstopil, dvignil premrlo žival, jo odnesel v avtobus in jo tako prepeljal do najbližnjega lovca na Brezovici, kjer jo je izročil v oskrbo. Že po vsem tem lahko sklepate, da je srnjadi pri nas veliko; tega smo zelo veseli. Po drugi strani pa opažamo, da stalež dolgouhcev v našem lovišču v zadnjih letih pada, medtem pa vse kaže, da se bodo jerebice, ki smo jih nasadili lansko leto, razmnožile; seveda pa bomo morali uničiti čim več roparic. Jože Rade, Predgrad Tudi pri nas imamo jelenjad Zadnja leta se je tudi pri nas jelenjad precej razmnožila; na to smo prav ponosni. Naša jelenjad pa se raje drži v nižinah kot v hribovju, najbrž zato, ker je v dolini boljša paša kot v hribih. Tako pride ponoči celo v bližino vasi v sadne vrtove. Vaščani, ki ne poznajo jelenjadi, se naslednje jutro sprašujejo in jeze: Kdo le spušča ponoči živino, da se sprehaja in dela škodo po vrtovih! Tam pa, kjer jelena že poznajo, smo deležni lovci marsikaterega očitka. Ko je naša lovska družina pred kratkim priredila pogon na divje prašiče, je bila v pogonu tudi jelenjad. Iz goščave, kjer je tičala, pa je nismo in nismo mogli spraviti. Med njo je bil tudi mogočen štirinajsterak, ki bi ga prav radi dobili. Toda jelenjad je bila pametnejša kot mi. Gonjačem se je spretno umikala in se jim po vsakem pogonu vračala za hrbet. Končno smo sklenili, naj jeleni še naprej krasijo naše gozdove, ker so tako prebrisani. Jože Rade, Predgrad Na Dravskem polju je padel drugi divji prašič 17. januarja t. I. so vsi člani Lovske družine Kidričevo spet doživeli razburljiv lovski dogodek; uplenili so 116 kg težkega merjasca, kar je za ravninsko lovišče okrog Kidričevega res nekaj posebnega. (Prvi divji prašič na tem področju je padel 20. februarja 1955. leta; glej Lovca, maj 1955, str. 60—61.) Sledove divjega prašiča je že lansko jesen opazil lovski čuvaj Andrej, kmalu nato pa je prišel čekanar pod hrast, na katerem je tov. Gojkovič čakal lisico; loviti so ga začeli, ko je decembra zapadel sneg. Nekaj pogonov ni bilo uspešnih, prašiču pa so prišli do živega, ko ga je 16. januarja pogodil Andrejev in Gojkovičev prijatelj Kerček. Toda ščetinarja še niso dobili; šele naslednji dan ga je čuvaj Andrej ponovno dvignil onkraj glavne ceste Ptuj—Pragersko v neki gramozni jami, močno zaraščeni z borovci in trnjem. Prašič je krenil nazaj v svoje staro domovanje, kjer lovcem, ki so ga zastavili v obliki podkve, ni mogel več pobegniti. V lovišču pa slede še drugega divjega prašiča, po sledovih sodeč, verjetno mer j aščevo družico. Ta se v glavnem zadržuje v sosednjem lovišču Gornje polje. Več lovcev predlaga, da je ne bi preveč preganjali, da bo tako drugo leto lov spet bolj pester. Jurij Cestnik, Hajdina Privlačnost jerebovega klica Privlačno moč, ki jo ima jerebov klic za gozdne prebivalce, pozna bolj ali manj vsak jere-bar. Najpogosteje se jerebarju približajo sinice, ki radovedno ščebetajo in prhutajo krog njega, veli- kokrat pa priskaklja tudi veverica, navadno celo prej, kot prileti ali pridrobi jereb. Prof. Valentinič omenja vse to v svoji knjigi »Das Haselhuhn«, ko govori o radovednosti sinic, šoj, žoln in veveric. Povsem razumljivo je, da pride na jerebov klic tudi vsa roparska svojat, dlakasta in pernata. V svoji lovski praksi kakega večjega zanimanja šoj za jerebov klic nisem opazil, pač pa se mi je že trikrat zgodilo, da sem namesto jereba priklical srnjaka. Sodim, da srnjaki niso prišli slučajno, kar naj potrdijo dogodki sami. Zadnje leto pred vojno sem se konec avgusta potepal še zadnje dni počitnic po Travni gori. Neko popoldne sem klical jerebe v bližini lovskega doma v dolinici »Za Pavletom«. Sedel sem na skali sredi strme steze v pobočju doline. Kakih pet minut sem bil popolnoma miren. Že po prvih klicih sem začul na desni strani v dolini pritajen šum po suhem listju. Ponavljal se je in bližal ter postajal vedno močnejši, tako da sem že po tem ugotovil, da se približuje večja žival, ne pa jereb. Po nekaj nadaljnjih klicih je skočil na stezo dober šešterak, ki ga prej v goščavi nisem opazil. Srnjak je radovedno oprezal proti meni in napravil še nekaj korakov, ko pa me je opazil, je odskočil preko steze nazaj v dolino, od koder me je pošteno ozmerjal. Pred kakimi petimi leti sem se neko popoldne sredi septembra vračal iz lovske koče na Travni gori proti domu. Tudi tokrat sem »Za Pavletom« sedel na bukov parobek in s piščalko vprašal jerebe, kakšno je njih razpoloženje. Še nisem nanizal 10 kitic, ko je pritekel srnjak šesterak, ki pa me je takoj opazil in odskočil. Ker je bilo v gozdu popolnoma mirno, si prihod srnjaka težko razlagam drugače, kot da je prišel na jerebovo piščal. Neko pozno popoldne v avgustu, kake tri leta je tega, sem klical jerebe pri »Stari apnenici« v Suhem vrhu na Travni gori. V bližini se mi je odzval mlad petelinček, ki pa ni hotel pristati. Po kakih 20 minutah klicanja sem zaslišal značilni šum in cepet srnjadi, ki se mi je dokaj naglo približevala. Po nekaj nadaljnjih klicih sem opazil močnega šesteraka, ki je z dvignjeno glavo radovedno oprezal v mojo smer in se mi približeval. Prišel mi je na kakih 15 korakov, ko pa se mu le ni zdelo vse v redu, je bavkajoč odskočil. Ker sem hotel privabiti petelinčka, ki se mi je že oglašal, sem še klical. Čez dobrih 5 minut se je srnjak vrnil in dogodek se je ponovil. Tako obnašanje srnjaka me je zelo presenetilo; zato sem čez nekaj minut spet poklical, in sicer bolj iz radovednosti, ali se bo morda srnjak vrnil celo tretjič; nad jerebom sem namreč že obupal. Skoraj ni verjetno, toda srnjak je prišel na klic tudi tretjič, tokrat sicer oprezneje, vendar prav tako zvedavo. Končno me je obšel, dobil v nos, odskočil kot na vzmeteh in bavkajoč oddirjal. O teh doživetjih sem že večkrat pripovedoval lovskim tovarišem, tudi izkušenim lovcem, pa večina ni verjela, da pride srnjak tudi na jerebov klic. Pred kratkim pa sem govoril z znancem Do- lenjcem, ki mi je povedal, da so tudi njemu na jerebov klic prihajali srnjaki, nekoč pa je prišla srna; tudi on je prepričan, da so srnjaki prišli na klic, ne pa slučajno. Te dni sem prebiral prve letnike »Lovca«. Prebral sem tudi članek dr. Jeločnika »Nekaj o jerebu« (Lovec 1910, str. 222). V njem pripoveduje pisec o podobnih doživetjih s srnjaki, trdi pa celo, da pride na jerebov klic tudi zajec. O vzrokih privlačnosti jerebovega klica sem razmišljal, vendar pa ne najdem prave razlage. Mnenja sem, da sinic, šoj, veveric, srnjakov ali celo zajcev pravo jerebovo petje res ne zanima, oziroma ne privlači. Kdor je slišal jerebovo pesmico, ve, da je barva jerebovega glasu popolnoma drugačna, kot je barva glasu piščalke; slednja je veliko ostrejša in sikajoča. Morda je prav ta barva glasu oziroma višje harmonične komponente piščalke ali vsaj nekaterih piščalk tisto, kar tako vabljivo poje in vznemirjajoče vpliva na živali, ki nimajo z jerebovim življenjem ničesar skupnega oziroma nimajo do jereba kakih posebnih interesov, ki bi jih poznali. Vse lovce, ki bi o tem kaj več vedeli, prosim, da moje misli dopolnijo. Boris Lovrenčič Užitka, ki mi ga nudi gozd, ne bom zamenjala Gotovo poznate Poljansko dolino, rodni kraj pisatelja in lovca Ivana Tavčarja, ne veste pa morda, da deli Poljansko dolino od Primorske vas Sovodenj, okrog in okrog obdana z gozdovi. Da! Saj se niti enkrat ne oglasimo. Pa imamo tudi pri nas stvari, ki so vredne pisane besede. Zato sem se odločila, da prva napišem nekaj vrstic. Vendar je odločitev težka. Ne vem namreč, ali bi opisala, kako je Francelj novemu Jožetu psička pojedla malico, ko je 10 metrov stran čakal zajčka, ali to, kako se je končalo življenje »najzvestejšega psa čuvaja« — pravega mrharja med divjadjo. Ne, raje naj napišem, kako sem se prvič srečala s srnjakom, katerega trofeja mi je doslej naj-ljubša. »Jutri poj demo v Koprivnik,« sem se v soboto zvečer domenila z možem in Štefanom. Nedeljsko jutro. Dež. Ali bomo morali res ostati doma? Moža je premamila postelja in njegova odločitev je bila kratka: »Ne grem!«"In Štefan? Videti je, da je tudi Štefanu postelja ljubša. Oh, ti moški! Pa se tako radi pohvalijo! Naj bo! Sladko spita! Grem sama! Dež je še rahlo pršil, jutro pa se je že prebujalo. Tančica teme, ki je zagrinjala zemljo, se je počasi dvigala in ko sem se vzpenjala skozi mokro grmovje proti Mlakam, so se v daljavi že črtali obrisi Škofjeloških hribov. Iz Stare Oselice se je oglašal pasji lajež. Za hrbtom mi je kraljeval ponosni Porezen, od leve mežikal stari, sivi očka Blegaš, s kapo na glavi. »Daj, očka, odkrij se!« sem mu v mislih klicala. »Zemlja potrebuje sonca ...« Nežno listje na bukvah je zdaj pa zdaj rahlo podrhtelo v lahnem vetru. Lahko mi je bilo tihotapiti se po razmočenem kolovozu. Pred menoj se je na hribčku pojavila srna. Kot kip je obstala. »O, ti si, znanka moja? Ne boj se me! Le mirno se pasi, želim ti dober tek!« Dva skoka in grmovje je zakrilo vitkonogo srno. Bila je stalen prebivalec tega kraja. Ko sem prišla na Sivko, se je zvedrilo že popolnoma. Zavila sem po poti tik obronka. Veter mi je pihal nasproti. Kar mi korak zastane. Petnajst korakov od sebe zagledam dva na pol rdeča, na pol še siva hrbta. Tedaj se dvigneta vitka vratova in četvero črnih oči je zastrmelo vame. Še danes ne vem, kdo je bil bolj presenečen? Ali srna ali srnjak, ko sta me zagledala v dežnem plašču, vihrajočem v vetru, ali jaz, ko sem zagledala srnjaka z enim rogom. Skoraj nisem verjela svojim očem. Ponosno glavo je sredi naglavja krasil en sam, kosmat, do vrha uhljev segajoč rog. »Eno-letnika sta,« me je prešinilo. »Kako lepa in redka trofeja! Ali bo moja?« Dolgo, dolgo smo se zrli in da je bila slika še lepša, je prav tisti trenutek prodrlo skozi oblake sonce in obsijalo Koprivnik. Živali sta se počasi okrenili in se mirno pasli dalje, jaz pa sem tiho odšla. Preteklo je sedem dni. Zjutraj in zvečer sem hodila na Sivko in šele osmi dan, ko je mrak že spet ovijal zemljo, sem ukrivila prst in sredi detelje je obležal srnjak, ki mi je vzburjal srce in misli. Danes mi njegova nagačena glava krasi steno in vzbuja spomin. Da! Lov! Kako srečna sem, kadar lahko zapustim neprijazne stene pisarne in njeno delo ter grem ven, v naravo. Ne vem, kaj mi je bolj pri srcu: Ali čas, ko poje o ljubezni divji petelin, ali poletje, ko gledam srnjad, ali jesen, ko done preko hribov zveneči glasovi brakov, ali svetle zimske noči, ko se tihotapi po snegu lisica. Vem le to, da ne bom nikdar zamenjala hrupnih plesnih dvoran za užitek, ki mi ga nudi gozd. Anic a Zabukovec, LD Sovodenj Dva doživljaja Opisal bom dva dogodka, ki se mi zdita zelo redka, doživel pa sem ju kot lovski čuvaj. Takoj v začetku pa naj povem, da moramo vedno imeti svoja lovišča pred očmi. Zato jih posečajmo tudi v lovopustu, kar je še bolj važno kot jeseni, da bomo vedeli, kaj se dogaja z našo ljubo divjadjo. 29. novembra 1. 1. sem bil v predelu nad Kamnico. Precej je snežilo, ko sem se spuščal po nekem grebenu. Tedaj zaslišim za seboj močan šum in ropot. Kaj se je utrgal plaz ali kaj se godi? Ko se skoraj v strahu ozrem, zagledam, kako drsi po strmini močan srnjak. Nesrečnež se je iz bogve kakšnega vzroka zaletel v hrast, si odbil oba roga in pridrsel na stezo z razbito glavo. Rešil sem ga muk in bil ves pretresen, ko so padale na njegove odprte oči snežinke. Ko sem našel tudi oba roga, sem srnjaka s težavo odnesel do najbližjega lovca, ki sem mu povedal, kaj se je zgodilo. Kaj takega še nisem doživel. Opišem pa naj še, kako sem uplenil z enim strelom vrano in kuno. To je bilo v nedeljo 8. maja 1955. leta proti večeru ob meji lovišča za Urbanom. Mojo pozornost so vzbudile vrane, ki so se z vso silo zaganjale v neki hrast kake pol kilometra od mene. Kaj neki imajo vrane, si mislim, in stopim bliže. Seveda sem mislil najbolj na kragulja. Ko pa se približam hrastu, zagledam skoraj v vrhu drevesa nekakšno kepo, ki se tišči tesno ob deblu. Po prvem strelu se je še bolj stisnila, vrane pa so odletele. Toda kmalu so se vrnile in kmalu jih je bilo okrog kepe v hrastu spet vse polno. Kaj napadajo kako mačko, ugibam naprej, toda prav gotovo je na drevesu kaka roparica! Po drugem strelu je bila uganka rešena: S hrasta sta padli vrana in — kuna zlatica! Če se je še komu pripetilo kaj podobnega, naj se oglasi! Rudolf Kores, Kamnica pri Mariboru Zgode in nezgode našega lovišča Od 1950. leta živim v Lendavi in sem član Lovske družine Petišovci. Nisem pisatelj. Stalno pa me nekaj naganja, da bi se oglasil v Lovcu, ki ga vedno preberem. To bi morali pravzaprav storiti domačini, jaz sem namreč Hrvat, toda ker se doslej tega ni spomnil niti eden, naj se oglasim jaz. Naša družina, ki šteje 19 članov, ima prav lepo lovišče, veliko 5000 ha. Imamo lepa polja, vinograde, v središču lovišča pa Mursko šumo, ki jo obkrožata Lendava in Mura. V njej živi. gozdar Anton Gonza, naš najboljši lovec, o katerem bom še govoril. V lovišču imamo dober stalež zajcev, fazanov, jerebic, golobov, decembra in januarja pa tudi gosi in rac, ob Muri in njenih pritokih pa so tudi kljunači. Pa tudi srnjad ni redka, niti ne lisica, jazbec, pižmovka, vidra, dihur; roparic je celo preveč. Prav lahko trdim, da bi bilo naše lovišče idealno, če ne bi bilo poplav, ki nam skoraj vsako pomlad in jesen napravijo veliko škodo. Da je naše lovišče za divjad res ugodno, kaže tudi uspeh velikega lova 25. nov. 1. 1., ko smo v Murski šumi uplenili 116 zajcev, 15 fazanov, 5 jerebic itd., toda perjadi bi lahko dobili še veliko več, če bi bili boljši strelci. Prav tako je zelo dobro uspel lov živih zajcev, ki smo jih lovili 13. januarja. V štirih pogonih smo ujeli 102 živa zajca, več kot 60 % zajcev pa je od mreže ušlo, ker so jo v snegu prezgodaj opazili. Navedem naj še, da plačujemo za lovišče 120 000 din prispevka. Naša družina lovi samo na skupnih lovih, in sicer v sezoni navadno vsako nedeljo; posamezno nihče ne lovi. Vsako leto imamo dva velika lova: enega z orožjem, drugega brez orožja. Omenil sem ju že spredaj. »Plen« obeh lovov, mrtev oziroma živ, je za izvoz. Področje, ki je namenjeno za lov živih zajcev, je rezervat, v katerem 3 leta ni počila lovska puška; šele 4. leto smo tu lovili žive zajce. Za prehrano divjadi potrošimo vsako leto polovico dohodkov. Sredi Murske šume živi naš najpožrtvovalnejši član Anton Gonza, ki sem ga že omenil; Gonza je, kakor pravimo, lovec v pravem smislu. V samoti, oddaljeni od prve vasi 3 km, od Lendave pa 7 km, stoji njegova logarnica. Najbolj srečen je, če obiskovalcu lahko pokaže našo številno divjad. 1953. leta je bila spet velika poplava. Takrat je Gonza rešil iz vode srnjačka in srnico, Pika in Piko. Komaj še živa je prinesel v svojo logarnico, kjer ju je vzgojil z mlekom in kruhom. Bila sta V veliko veselje njemu, posebno pa otrokoma Tončku in Metki. Vedno so bili skupaj, druščino pa jim je delal pes Kreft. Ko sta Piko in Pika dosegla prvo leto, sta postala samostojnejša. Vsako jutro sta odšla v gozd, kjer sta se zadrževala ves dan, zvečer pa sta se spet vračala. Če so prišli gostje, pa ju je Tonček prav lahko priklical k logarnici. 1955. leta pa je postal Piko nevaren srnjak. Napadel je štiri ljudi, ki jih je s svojim mogočnim rogovjem močno obdelal. Od tedaj je postal pravi strah vse okolice in celo Gonza ni imel nobene želje, da bi ga na svojih obhodih srečal. Ko je Piko nekoč napadel kap. Balajiča, ki se ga je po pol ure borbe komaj otresel, je moral pasti. To se je zgodilo 4. julija 1. 1. Pika pa še živi. Lansko leto je prvič vodila srnjačka in srnico. Vsak dan je obiskala logarnico, kjer je dobila za malico kos kruha. Omenim naj še, da je imel 5. dec. 1. 1. Gonza največji lovski uspeh, kar jih je doslej dosegel lovec naše lovske družine. Uplenil je namreč 125 kg težkega divjega merjasca. To je prvi primer po osvoboditvi, da so se v našem lovišču pojavili divji prašiči. Merjasca je opazil, ko je delavcem odkazoval sečnjo. Ob koncu naj še povem, da smo lansko leto izgubili najstarejšega člana Arpada Bačiča. Umrl je v 73. letu, lovec pa je bil čez 55 let. Vsi lovci smo ga spremili na zadnji poti. Jovo M. Orlovič, Lendava Za ukradenim srnjakom Ko gremo na jerebice ali fazane, naš član Ivan rad zamudi; večkrat mu zboli krava, drugič se mu praši svinja, tretjič pride na napačno zborno mesto in tako ga na lov ni ali pa pride prepozno. No, pri lovu na zajca je bolj točen; mogoče zato, ker ga včasih malo podražimo, pa mu je tega dovolj, ali pa zato, ker lovimo zajca šele zadnje dni novembra, pa se je med tem že discipliniral. Ivan pa ima včasih res daleč do zbornega mesta in mu zaradi tega zamude tako hudo ne zamerimo; le žal nam je, da se divjad ne plodi tako naglo, kakor se njemu krave teletijo in svinje prašijo. Bolj točen pa bi bil prav gotovo zadnje dni decembra in prav gotovo bi prišel na zborno mesto pravočasno, če se ne bi bilo zgodilo nekaj posebnega. Se mračno je bilo, ko je zapustil svoj dom, saj je imel do zbirališča skoraj poldrugo uro hoda. Da bi si skrajšal pot, jo je usekal kar povprek. Nenadoma pa zapazi pred seboj v snegu kaplje krvi. »Ni vrag, to je sveža kri, zelo verjetno srnjakova!« Ivan obstane in gleda okrog sebe. »Tu je druga kaplja, precej velika, in tam še in še... Zdaj te imam!« In Ivan pozabi na dolgouhce, na zborno mesto, na neprijetne opazke, če bo zamudil, in vse ostalo. »Raušica bom prav gotovo dobil, saj je ob krvi tudi tatova sled! O, beštija, ti bom že pokazal, kaj se pravi divji lov!« In gre Ivan počasi za sledjo človeka in »barve«! Dobro pazi, da ne bi zabrisal sledi čevlja. »Ahaaa, k tisti bajti vodi sled? Glej, glej, kdo bi si mislil! Stari ni, saj je poštenjak, kaj če bi bil sin?« Tako premišljuje Ivan in sledi kakor najboljši hanoveranski barvar. Toda sled se je bajti izognila in peljala naprej na drugi breg. »No, saj sem si takoj mislil, da ta ni, pač pa bi utegnil biti njegov sosed.« In Ivan spe proti drugi koči. »Bo že pravi,« si zatrjuje, »ti bodo pravi, zlasti sin ni nič prida!« Urno stopi do vrat, pred katerimi je bilo še nekaj krvavih madežev in prime za kljuko. Zaklenjeno! »O, strela! Videli so me in zaklenili vrata, da bodo srnjaka laže skrili! Pa me ne boste! Sled je za dokaz dovolj!« Jezno brcne v vrata in zavpije: »Odprite!« Nič, le neki šum se čuje. Ivan prime za kljuko in močno potrese, da vrata pošteno zaropotajo. Da bo bolj učinkovalo, izusti še krepak: »Kruci...!« »Kdo pa je?« se oglasi preplašen ženski glas v hiši. »Jaz!« odgovori gromko Ivan, »in če ne boste takoj odprli, bom streljal.« »O, sveta nebesa, ali čuješ, oča, streljali bodo, če ne odpremo. O, koliko skrbi nam dela ta nesrečni pob!« »Nič ne javkajte, kar hitro odprite in srnjaka ter poba sem, sicer...« »Saj že grem, že grem. O sveta nebesa, pomagajte, ta sin, ta sin,« tarna preplašena ženica, medtem ko nerodno odpira. »Srnjaka sem!« zakriči Ivan. »Kakšnega srnjaka?« sprašuje ženica. »Srnjaka in sina hočem, mu bom že pokazal! Kje pa je?« »V postelji stoka!« »Stoka? Stoka! Še jaz mu bom pomagal, da bo še bolj stokal. Kam pa ste skrili srnjaka? Sem z njim!« »O sveta nebesa, pa še to? Saj nimamo nobenega srnjaka,« javče ženica. »Mati!« se razjezi Ivan, »ne imejte me za takega bedaka. Pojdite sem in poglejte to!« Krepko jo prime in vleče ven, kjer ji pokaže krvavo sled. »Oh, ti usmiljeni Jezus, saj to ni kri srnjaka, ampak kri mojega sina. Ob dveh zjutraj je prišel ves »zašti-han« domov!« Tokrat je Ivan spet zamudil lov, toda ni se mu teletila krava niti prašila svinja. Res je bilo tako! A. Mazlu, Ptuj Cianvodik v praksi Gozdnata Gornja Savinjska dolina se začenja v ozki Soteski pred Mozirjem, konča pa se pri skalnati Solčavi. V celem meri okrog 45 000 ha. Sedem lovskih družin z okrog 180 člani, ki pa tako molčimo, kot da smo vsi nepismeni, ima tod svoja lovišča. Lovišča so idealna, saj je v dolini dve tretjini samih gozdov, smrekovih in bukovih. Glavna divjad je srnjad, imamo pa tudi jerebico in lazana, gamsa in divjega prašiča. Pa tudi medved si je lansko jesen izbral za svoje bivališče našo dolino, zaradi nepoštenega početja pa je moral v Menini izročiti svoj kožuh tov. Lovru Ogrizu, članu LD Gornji Grad. V nadaljnjem bi rad opisal nekaj zanimivih zgodbic, ki so se zgodile s cianvodikom. Kakor pri nas, tako mislim, je tudi v drugih lovskih družinah dobra polovica lovcev, ki imajo uspeh komaj z vsako tretjo ampulo, pri tem pa je po navadi krivo vse drugo kot lovci sami. Pripominjam pa, da lovim s cianvodikom le lisice, medtem ko imam pri kunah največ uspeha s stavami, kakršne je opisal 1955. leta v 12 c številki Lovca tov. Tone Černač. Ko smo dobili po vojni prve cianvodikove ampule, sva jih s pokojnim T. J. preizkusila na nekem psu. Ampulo sva zavila v ocvirkovo svinjsko mast in jo dala psu. Ta pa jo je v gobcu lepo očistil in nepoškodovano spustil na tla; na tleh jo je še enkrat slastno polizal. Nato sva zavila ampulo v svinjsko želodčno mreno, veliko 1 dm2. Pes, ki ni bil preveč požrešen (smatram, da tudi lisica ni), je prijel vabo in jo krepko stresel, tako da je ampula v veliko najino razočaranje sfrčala daleč stran. Tretjič sva zavila ampulo spet v mreno, a sedaj sva vabo povezala z nitjo. To je bilo dobro; pes je poginil v nekaj trenutkih. Vem pa še za več primerov, ko je ampula trenutno učinkovala, toda teh primerov ne bom natančneje opisoval; prepričali pa so me, da so ampule, kakršne izdeluje za zastrupljanje lisic Zadruga, učinkovite, tudi če so stare nekaj let. Rado pa se zgodi, da vabe ne pripravimo dobro. V teh primerih ne pride žrtvi dovolj tekočine v gobec; tedaj učinek ni takojšen, kar bo potrdil tale primer: Tov. J. P., bivši član naše lovske družine, je polagal vabe s cianvodikom za lisice na polju. Po njegovi sledi je pritekel njegov lovski pes Čopi in neko vabo prijel. Takoj je padel, nato pa se je začel valjati. Tedaj ga je zagledal gospodar, ki ga je pobral in odnesel domov. Skušal ga je rešiti tako, da mu je dajal mleka; vendar je pes naslednji dan poginil. S tem sem hotel povedati, da vse cianvodikove ampule učinkujejo, uspeh je pa odvisen od lovca, ki jih uporablja, če ni snega, se rado zgodi, da najde vabo šoja ali vrana, ki jo odnese na bližnje drevo in tam požre. Če je vaba večja od kurjega jajca, jo tudi lisica rada odnese. Če ni lačna, jo zakoplje in pride ponjo drugič. Tako najde lovec lisico šele spomladi, ko je koža že pokvarjena. Vabo, ki je manjša od golobovega jajca, pa bi utegnila lisica pogoltniti celo. S cianvodikom dosežemo najboljše uspehe, če imamo lisice navajene na mrhovišča, o čemer smo v Lovcu že čitali. V hribovitem terenu je najbolje, če polagamo vabe na robu njiv, ki so pose- jane z ozimino. Pripominjam, da sem položil na robove njiv 10 ampul in nanje pobral 7 lisic; 2 vab lisice niso prijele, ena ampula pa je počila od mraza. Po vojni sem se zanimal za vsak dogodek, ki je bil v zvezi s tem odličnim strupom, in prečital vsak članek, ki je bil objavljen v Lovcu. Vendar mislim, da niso odveč moje vrstice, ker sem prepričan, da cianvodikove ampule-, kakršne prodaja Zadruga, vedno učinkujejo, le pravilno jih je treba nastavljati. Rudi Navodnik, Ljubno ob Savinji Ornitološki zapiski za Podgorje pri Slovenjem Gradcu za 1956. leto Tudi letošnji januar je bil prav do zadnjega tedna kar mil. Sneg, ki* je zapadel decembra, je že v začetku januarja skopnel. Ponoči je sicer zmrzovalo, podnevi pa se je odtajalo, da je bilo blato. Več kot dva tedna je bila dnevna temperatura nad ničlo. Učenci so mi 11. januarja prinesli v šolo že teloh. V tretjem tednu januarja smo videli kmete, ki so orali polja. Šele proti koncu meseca je nastopil mraz in padel sneg. Od selivki so se 1956. leta prve vrnile sive pastirice; prvo sem videl 23. januarja dopoldne na cerkveni strehi. Vreme je bilo sončno. Prav tam sem videl sivo pastirico 27. januarja, ko smo bili še vedno brez snega. 30. januarja je videl neki učenec več sivih pastiric v Radušah. Ta dan je popoldne pričelo narahlo snežiti. 8. februarja sem videl sivo pastirico v Starem trgu; snega je bilo prav malo, vreme sončno, a mrzlo. 11. februarja je vse dopoldne snežilo, ob 17. uri pa je bilo 13 stopinj pod ničlo. Ta dan sem videl leteti sivo pastirico mimo šole. Po eno sem zopet videl v vasi 20. februarja in 8. marca. Drugi teden marca pa so se vrnile sive pastirice v večjem številu. Jeseni so odletele zadnji teden septembra. Prve dni marca je nastala odjuga in sneg je hitro skopnel. 4. marca so opazili v naši vasi prve bele pastirice. Ta vrsta pastiric je bila pri nas zelo pogostna; zlasti jeseni so jih opazovali po njivah v večjem številu. 28. septembra sem .jih videl ob Suhodolnici deset; bilo je sončno in toplo. Zadnje sem opazil še 18. oktobra v vasi na hišnih strehah. Škorci- so se vrnili v drugem tednu marca. Prve je videl neki učenec 15. marca v vasi, a le posamezne. 17. marca jih je videla neka učenka več skupaj v sadovnjaku v Žabji vasi, 27. marca pa prav tam neki učenec več kot sto. Ta dan je proti večeru snežilo, tako da je bilo drugi dan vse pobeljeno. Po tem bi sklepal, da je omenjeno jato zadržalo pri nas slabo vreme. Med letom škorcev nismo nikdar opazili v taki množini. 25. aprila sem jih videl v Žabji vasi okoli 20, 12. junija pa jih je proti večeru letelo proti Sredmam okrog 60. Drugo jutro sem jih videl nekaj več na travniku na desnem bregu Suhodolnice blizu Starega trga, zadnji teden junija pa sem opazoval le posamezne; prav tako sem jih videval v poznejših mesecih le po nekaj skupaj. Več skupaj sem jih videl, in to osem, 18. septembra, 26. septembra deset, 2. oktobra pa več kot dvajset; ti so dopoldne leteli proti jugu v smeri Šmiklavža. Dan je bil sončen in topel. 5. oktobra sem videl jato čez petdeset, ki je v dežju letela proti Šmiklavžu. Zadnje škorce v jati, bilo jih je preko štirideset, sem videl 17. oktobra v Žabji vasi ob sončnem vremenu. Tudi letos so se začeli škorci po končani gnezditvi klatiti, kot sem že lani opazil; zato jih je bilo po gnezdenju videvati le malo; v večjem številu so se pokazali le ob selitvi. Tretji teden marca so se vrnile kmetske lastovice. V naši vasi so opazili prvo 25. marca, 26. marca dve in isti dan v Starem trgu tudi dve. Sam sem videl prvo šele 20. apnila; v noči na ta dan je padel sneg, ki pa je dopoldne v nižini skopnel. 24. aprila sem videl le posamezne v vasi in okolici, 25. aprila zjutraj pa sem jih videl 18 na žicah pri Zadružnem domu. Ta dan je deževalo. 16. julija je bila močna nevihta; od takrat pa do 19. julija sem videl v vasi le posamezne lastovice. Ta dan sem v Šmiklavžu videl tri. Od tedaj dalje jih je bilo videti le malo; več sem jih videl 28. septembra zjutraj, in to okoli dvajset; v oblačnem vremenu so letele proti jugu. Posamezne sem videl še v naslednjih dneh, zadnjo pa 7. oktobra popoldne nad šolskim vrtom; bilo je oblačno in mirno. Prve poljske škrjance, in to tri, sem videl 27. marca dopoldne, ko so se v dežju s pesmijo dvigali nad njivami v Spodnjem Podgorju. Prvo šmarnico sem opazil 5. aprila na oknu našega stanovanja. 6. aprila je dopoldne metlo kot sredi najhujše zime; sneg pa seveda ni obležal. Zadnjo šmarnico sem videl 18. oktobra pri Zadružnem domu; vreme je bilo sončno in toplo. Prva kukavica se je oglasila iz gozda nad Krh-nijo 9. aprila; 4. julija sem slišal zadnjo; pozno popoldne je pela v Močilskem gozdu. Tov. Ivan Apat, starešina naše lovske družine, mi je pravil, da je videl prve mestne lastovice v Radušah drugi teden aprila. V naši vasi so opazili prve 25. aprila. Sam sem opazil prve v naši vasi šele 24. maja, in to okoli dvajset, ko so pozno popoldne tega dne letale okoli cerkvenega stolpa. Omenim, da je 20. maja popoldne močno snežilo, kar metlo, da je bilo vse belo. Med poletjem sem opazoval v Slov. Gradcu več mestnih lastovic kot kmetskih. Po 20. septembru mestnih lastovic nisem več opazil niti v naši vasi niti v okolici; med letom pa jih je bilo veliko. Tov. Apat mi je tudi povedal, da je pozimi videl v Radušah velikega srakoperja, ko je na drevesu trgal kraljička, tov. Ivo Rogina pa mi je pravil, da je 17- junija dopoldne videl velikega srakoperja na drevesu zunaj Podgorja, blizu Loj za. Iz tega bi lahko sklepal, da gnezdi veliki srakoper nekje v okolici; to bo treba letos dognati. Prvega griljčka sem čul v sosedovem sadovnjaku 15. aprila. Smrdokavro sem videl prvo 17. aprila; proti večeru je letela proti Dobravi. Isti dan sem videl leteti v isti smeri breguljko. Neki učenec pa mi je povedal, da je videl breguljko večkrat na brežinah Suhodolnice pri mostu niže žage v vasi. Po njegovem pripovedovanju si je kopala rov v breg. Ko je bil ob povodnji v prvih dneh junija rov uničen, breguljke ni več opazil. Kobilarjevo samico sem videl 18. aprila popoldne za šolskim vrtom. 18. aprila sem videl na njivi poleg Zadružnega doma samico čmoglavega muharja, 20. aprila pa v šolskem sadovnjaku samca. Učenci so mi pravili, da so jih videli 25. aprila več v sadovnjakih v Spodnjem! Podgorju, sam pa sem videl še enega 26. aprila v grmovju ob Jenini. Pozneje jih nisem več opazil. Postovke so bile v 1956. letu pri nas zelo redke. Prvo sem videl 21. aprila nad njivami v Zgornjem Podgorju. Pozneje sem videval le posamezne, le 8. junija sem videl tri nad njivami v Šmartnem. Penice so se vrnile šele tretji teden aprila. Prvo črnoglavko sem videl 24. aprila na šolskem vrtu ob deževnem vremenu, zadnjo pa 7. oktobra v šolskem sadovnjaku ob mrzlem in oblačnem vremenu. Tudi grlic je bilo mnogo manj v primerjavi s prejšnjim letom. Prve so se vrnile tretji teden aprila; tako so jih otroci videli 22. aprila v Spodnjem Podgorju. Največ sem jih videl 3. julija zjutraj, in to osem, na daljnovodu v Spodnjem Podgorju. Kdaj so odšle od nas zadnje, nisem mogel ugotoviti. Črnoglavi prusniki so se vrnili drugi teden aprila; opazili so jih ob njivah v Starem trgu. Hudournike sem večkrat videl med poletjem, prve tri pa sem opazil 25. aprila v deževnem vremenu, ko so leteli proti Šmiklavžu. Pozneje sem jih videval še večkrat vse do 4. julija, ko sem videl zadnje, in to sedem, ko so letali že v mraku okoli cerkvenega stolpa. 21. maja sem videl v mraku leteti mimo šole podhujko. Prvega velikega muharja sem videl 26. maja v sadovnjaku v Spodnjem Podgorju. 5. maja so opazili v Žabji vasi prvega rjavega srakoperja. Čeprav je že v noči od 5. na 6. oktober padel sneg po bližnjih hribih in vse do vznožja, so bile ob tem času pri nas še vedno kmetske lastovice, penice in šmarnice. Podatki o jesenski selitvi so nepopolni, ker me je huda bolezen ob koncu poletja in jeseni za daljšo dobo privezala na dom. Ptic stalnic je bilo mnogo vse leto po naših sadovnjakih in vrtovih, kjer jim otroci radi nastavljajo škorčnice (valilnice), pozimi jih pa skrbno krmijo. Ker vem, da mnogo naših pionirjev čita tudi Lovca, se jim tudi v Lovcu zahvaljujem za njihovo skrb za naše ptice. Ob koncu decembra je zapadlo precej snega in, ko je pritisnil mraz (27. decembra smo imeli ob 9. uri dopoldne 15 stopinj pod ničlo), je le-ta prignal v dolino precej pinož; po več sem jih opazil tiste dni v šolskem vrtu. Ivan Hribar, šolski upravitelj Prispelo je novo pisemce Tovariš urednik! Pošiljam Vam zgodbo, ki jo bo pripovedoval ded-lovec svojemu vnuku okoli leta 2000, ko bosta sedela na klopi pri Miklošičevem spomeniku in gledala proti jugu. »Bilo je pred dobrimi štiridesetimi leti. Na kraju, kjer stoji danes ta mogočna stavba, so bila tedaj še nizka skladišča. V Ljubljani nas je bilo tisti čas mnogo lovcev. Ves svoj prosti čas smo posvečali temu športu. Naše žene s tem niso bile zadovoljne. Bile so mlade, željne zabave. Vse nedelje in navadno tudi ob večerih med tednom so samevale. Zato je tvoja babica povzdignila svoj glas. Seveda skrivaj, mimo mene. Poslala je uredništvu mesečnika Lovec recept, po katerem naj bi se ravnale žene lovcev, ki jim je šla lovska vnema zakonskih drugov na živce. Prosila je urednika, naj priobči njen prispevek. Bila je trdno prepričana, da se tak strokovni časopis s tem ne bo ukvarjal. Ker je pa želela, da bi njenih »10 zapovedi« le prišlo v javnost, jih je poslala tudi Pavlihi. Toda, joj! Priobčila sta jih oba. Pavliha prej, ker izhaja tedensko. Reva, ki ni še nikoli nič napisala za javnost, ni vedela, da je to ravno tako narobe, kakor če bi nekaj let prej poslala isti prispevek »Jutru« in »Slovencu« obenem. Strogi urednik Lovca jo je zmrcvaril v svojem listu. Hotel je imeti še Pavlihov honorar za »Zlatoroga«. Lovčevega je na njeno željo sam nakazal zanj. K sreči pri Pavlihi še ni dvignila denarja. Izdala bi se, ker je bil njegov urednik tudi strasten lovec. Takoj mu je pisala, naj nakaže njen honorar v sklad za »Zlatoroga«. In Pavliha je odprl svojo torbo. Vsipal je in vsipal. Vice in denar! Veseli smo bili takrat ljubljanski lovci. Hvaležni smo bili ženi, ki nam je pomagala. Zdaj imamo vse pod eno streho. Prej pa je bilo, posebno ob slabem vremenu, kar neprijetno sejati v Trdinovi in diskutirati na Gosposvetski.« Te zgodbe Pavlihi nisem poslala. Z geslom: Vse za »Zlatoroga«! Vas pozdravlja N. N., zvesta lovčeva žena in bralka Vašega lista KINOLOŠKE VESTI POMLADANSKE TEKME PTIČARJEV Društvo ljubiteljev ptičarjev v Ljubljani vabi svoje člane in ostale lovce na pomladansko vzrejno in pomladansko tekmo ptičarjev, ki bo v okolici Ljubljane 27. in 28. aprila. Tekmovalci se naj zbero v soboto 27. aprila ob 14. uri na vrtu gostilne »Kačič« — Ljubljana, Titova c., kjer bo najprej pregled neocenjenih psov. V nedeljo 28. aprila se bodo tekmovalci zbrali ob 7. uri na istem kraju, nato pa odšli v lovišče na tekmo. Zvečer bodo sodniki ob 19. uri v gostišču »Kopališče Ježica« razglasili izid tekme. Vodja tekme je Vladimir Pleničar, sodniki Julij Koder, Jože Škofič, Branko Maček, sodniški pripravnik Pavel Cvenkel. Prijave pošljite takoj, najkasneje pa do 24. aprila na tajnika: Pavel Cvenkel, Ljubljana, Kersnikova ulica 8. Odbor Jesenska vzrejna in širša poljska tekma ptičarjev v Ljubljani Jesenske vzrej ne in širše poljske tekme ptičarjev v Ljubljani, ki je bila 6. in 7. oktobra v lovišču Ježica, se je udeležilo 9 psov: 3 jesenske vzrej ne, 6 pa širše poljske tekme. Na jesenski vzrejni tekmi je bila najboljša Dina Šmarješka, lastnik in vodnik Ivan Lo-gonder. Dina je bila posebno dobra pri natezanju; tako delo se le redkokdaj vidi. Dina pa je bila odlična tudi v ostalih predmetih poljskega dela, škoda je le, da ni bolj ostra. Strel jo nekoliko vznemirja. Da je mehkejšega značaja, je pokazala tudi pri vodnem delu. Povezanost med njo in vodnikom je vzorna. Dosegla je 191 točk. Bora Karlovška, lastnik in vodnik Stane Logar, je zelo prikupna in urna psica. Pri poljskem delu je zadovoljila, odpovedala pa je pri donašanju iz vode. Dosegla je 103 točke. Agan Jadranski, lastnik in vodnik Rudolf Bernik, je pes srednje kvalitete, dosegel je 100 točk. Na širši poljski tekmi je pokazal Car Visoški, lastnik in vodnik Ivan Hafner, prav dobre zasnove in bil v vseh predmetih prav dobro ocenjen. Car je bil najboljši pes širše poljske tekme, dosegel pa je 184 točk in drugo nagrado. Kratkodlaki ptičar Cik, lastnik in vodnik Rudolf Bernik, je zelo hiter in vztrajen pes, prav dobre kvalitete; dosegel je 182 točk in III. a nagrado. Aga Frtiška, lastnik in vodnik Stane Logar, je bila v predmetih poljskega dela prav dobra, v ostalih predmetih pa dobra. Dosegla je 163 točk in III. b oceno. Bistra Ivana Logondra je po zasnovi odlična, v priučenih predmetih dobra, odpovedala pa je pri vodnem delu. Bistra je dosegla 151 točk in bi dobila drugo nagrado, če ne bi pri vodnem delu odpovedala. Senta Slobodana Rističa je nemška kratkodlaka ptičarka srednjih kvalitet. Ker je pokazala v predmetih zasnove boljše ocene, se zdi, da pri šolanju ni bila dovolj utrjena v priučenih predmetih. Dosegla je 105 točk. Angleški seter Rož, lastnik in vod. I. Bazotta, je na vlaki odpovedal, pa tudi donašanje mu je' tuje, išče nesistematično in si ne pomaga z vetrom. Dosegel je 98 točk. Ivan Caf Prijavljene in zaščitene psame: »MOLNIK« za vse vrste goničev. Lastnik Lovska družina Dobrunje pri Ljubljani. »RATEČE« za službene pse. Lastnik Avgusta Mencej, Planica, pošta Planica - Rateče. »ŠENČUR« za službene pse. Lastnik Zdravko Jezernik, Šenčur. »TRZINSKA« za službene pse. Lastnik Matevž Štefe, Trzin 77, pošta Mengeš. »IZELENA JAMSKA« za službene pse. Lastnik Ivan Dolenc, Ljubljana, Šmartinska cesta 32. Novi sodnik: Izpit za oceno zunanjosti in delo vseh vrst nemških ptičarjev je položil tov. Branko Maček, Stožice št. 53, pošta Ježica pri Ljubljani. Novi sodniški pripravniki: Za oceno zunanjosti in delo službenih psov: Bogdan Margon, Ljubljana, Brednikova 20. Alojz Toš, Maribor, Vilsonova 13. Ivo Roškar, Maribor, Jedličkova ul. 3. Za delo službenih psov: Leopold Godič, Maribor, Brezje, Šentpeter-ska 12. kus Prijavljene paritve Kratkodlaki jazbečarji: Ada JRJT 736 — Bobi JRJT 819, leglo bo 5. aprila. Vzreditelj Ivan Štritof, Spodnja Pohanca 1, pošta Artiče. Lovski terijerji: Dijana JRJT 677 — Blitz v. Waidackerhof JRJT 778, leglo je bilo 23. marca. Vzreditelj Alojz Colarič, Videm-Krško, Dalmatinova 12. Drzna Sladkogorska MKLT 176 — Jago Wilde Jagd JRJT 1034, leglo je bilo 27. marca. Vzreditelj Matko Goršek, Sladki vrh, pošta Šentilj. Čila Brezjanska JRJT 1067 — Jago Wilde Jagd JRJT 1034, leglo bo 10. aprila. Vzreditelj Ludvik Brence, Malahorna 30. Bora Petrovška MKLT 211 — Lom Pobreški MKLT 2, leglo bo 17. aprila. Vzreditelj Jože Vrbnjak, Polzela. Miša Pobreška MKLT 221 — Cigan Diljski JRJT 1047, leglo je bilo 25. marca. Vzreditelj Rajko Marenčič, Križe 24, pošta Tržič. Resasti foksterijerji: Hesa H. M. v. d. Zwicklburg RMJT 30 — Diksi Križnogorski RMJT 37, leglo bo 6. aprila. Vzreditelj Marija Vajda, Maribor, Košaki 76. Braki jazbečarji: Besna JRBj 507 — Bor JRBj 281, leglo bo 28. aprila. Vzreditelj Anton Udovč, Celje, Selce 30. Cita MKBj 95 — Lado MKBj 234, leglo bo 28. aprila. Vzreditelj Ivan Komar, Breznica, pošta Prevalje. Biba JRBj 285 — Biirschl a. d. Kuppergrund OHZB Db 3224, leglo bo 27. aprila. Vzreditelj Maks Sekirnik, Čadram 1, pošta Oplotnica. Darka JRBj 311 — Biirschl a. d. Kuppergrund OHZB Db 3224, leglo bo 10. aprila. Vzreditelj Stanko Valand, Spod. Poljčane 27. Cenka MKBj 37 — Beg JRBj 450, leglo je bilo 1. marca. Vzreditelj Lovska družina Videm ob Savi. Breza JRBj 741 — Beg JRBj 450, leglo bo 3. aprila. Vzreditelj Vilko Gračner, Stari dvor 6, pošta Radeče. Borka MKBj 398 — Agič Starodvorski MKBj 263, leglo bo 21. aprila. Vzreditelj Jože Jurečič, Veliko Mraževo 54, pošta Podbočje. Bistra JRBj 485 — Biirschl a. d. Kuppergrund OHZB Db 3224, leglo bo 12. aprila. Vzreditelj Viktor Holcman, Kamnica 155, Maribor. Cica MKBj 180 — Bas JRBj 470, leglo bo 14. aprila. Vzreditelj Dominik Vidic, Jesenice, Tomšičeva ulica 66. Ajka MKBj 326 — Biirschl a. d. Kuppergrund OHZB Db 3224, leglo bo 18. aprila. Vzreditelj Ivo Jeraj, Ljubno ob Savinji 21. Branka Konjiškogorska MKBj 878 — Biirschl a. d. Kuppergrund OHZB Db 3224, leglo je bilo 26. marca. Vzreditelj Jože Grašič, Kamna gora 19, pošta Špitalič. ' Bistra JRBj 528 — Cero Brinogorski JRBj 574, leglo je bilo 25. marca. Vzreditelj Anton Štajer, Medvode 2. Bina RMBj 800 — Bor Ljubljanski JRBj 461, leglo je bilo 30. marca. Vzreditelj Edvard Cevec, Tuhinjska Srednja vas 5. Resasti istrski goniči: Arja JRGri 443 — Azor JRGri 229, leglo je bilo 22. marca. Vzreditelj Gabrijel Trevl, Ljubljana, Okiškega ul. 27. Bistra MKGri 38 — Ador JRGri 337, leglo bo 17. aprila. Vzreditelj Stanko Colarič', Dol 22, pošta Podbočje. Kratkodlaki istrski goniči: Bistra JRGki 941 — Alič JRGki 942, leglo bo 23. aprila. Vzreditelj Jože Ivančič, Mozelj 18 pri Kočevju. Diana Ribniška MKGki 152 — Alič JRGki 942, leglo je bilo 27. marca. Vzreditelj Stanko Šteb-ljaj, Dolenja vas 139 pri Ribnici. Nemški kratkodlaki ptičarji: Bajka MKPki 1761 — Cip Marovški JRPki 349, leglo je bilo 10. marca. Vzreditelj Gabrijel Trevl ml., Ljubljana, Okiškega ul. 27. Bistra Cirkovška MKPki 234 — Cer Tržaški JRPki 1019, leglo je bilo 9. marca. Vzreditelj Leopold Kristl, Sladki vrh, Slov. gorice. Ada MKPki 226 — Cer Tržaški JRPki 1019, leglo je bilo 27. marca. Vzreditelj Ivan Erker, Spod. Polskava, pošta Pragersko. Ana Polanska JRPki 915 — Agan Murski JRPki 234 A, leglo je bilo 7. marca. Vzreditelj Karel Poredoš, Polana 25, pošta Puconci. Erla (Rika) v. d. Edelstauden JRPki 1067 — Rino JRPki 225 A, leglo je bilo 15. marca. Vzreditelj Andreja Maček, Šmartno pri Litiji. Atma Glinška JRPki 344 B — Rino JRPki 225 A, leglo bo 16. aprila. Vzreditelj Alojz Burica, Dragomelj, pošta Domžale. Dora MKPki 193 — Boj Jadranski JRPki 1035, leglo je bilo 26. marca. Vzreditelj Ivan Opreš-nik, Ljubljana, Šišenska 7. Nemški ostrodlaki ptičarji: Bistra JRPos 1004/1 — Bodo Cimburški JRPos 46 I, leglo je bilo 18. marca. Vzreditelj Feliks Zadravec, Šalovci 28, pošta Središče ob Dravi. Kora (Frigga) v. Jauntal JRPos 37 I — Cis (Reks) OHZB DD 27924, leglo bo 2. aprila. Vzreditelj Ivan Hafner, Škofja Loka, Spodnji trg 16. KUS LOKACIJA ZA ZLATOROGA JE ODOBRENA! Ob zaključku te številke Lovca je Republiška lovska zveza Slovenije prejela odločbo Občinskega ljudskega odbora Ljubljana-Center št. 04/4 7216/1 z dne 13. III. 1957, ki odobrava ožjo lokacijo za 5-nadstropno zgradbo »Zlatorog« na št. 26, 42/2 in del 42/1 k. o. Kapucinsko predmestje. »Zlatorog« bo torej stal v Dalmatinovi ulici nasproti sodnije, in sicer od bivše Vzajemne zavarovalnice do regulačne črte Cigaletove ulice. Predsedniku Moši Pijadu v spomin Dne 15. marca t. I. proti večeru je prišla iz Pariza žalostna vest, da je pri opravljanju državniških poslov nenadoma umrl predsednik Zvezne ljudske skupščine tovariš Moša Pijade. Z njim smo izgubili, kakor jedrnato poroča službeno obvestilo, »enega najuglednejših voditeljev, prekaljenega borca in revolucionarja, neutrudljivega delavca pri graditvi boljše bodočnosti delovnih ljudi naše države in ustvarjalca na področju družbenih, političnih in pravnih osnov socialistične Jugoslavije«. Pokojni Moša Pijade, z ilegalnim imenom »čika Janko«, je bil tudi lovec. Imel sem priložnost loviti z njim in v spomin nanj naj našim lovcem napišem nekaj lovskih doživetij. »Nisem kak poseben lovec,« mi je skromno rekel ob prvem snidenju, ko se je prišel za nekaj dni odpočit v lovišče, ki sem ga upravljal. Bil je zares utrujen, saj je ves teden dan in noč vodil mednarodno konferenco za mir v Zagrebu in zadnji dan delal nepretrgoma 22 ur. Kljub temu je šel že prvi dan na lov. Uplenil je košuto, ki je obležala v ognju. Hotel sem jo takoj iztrebiti, a Pijade jo je najprej fotografiral in me naprosil, naj si pred iztrebljenjem dobro zapomnim njeno lego. Po iztrebljenju sem na njegovo željo košuto položil, kakor je bila po strelu. Nato je potegnil iz lovske torbe skicirko in začel košuto risati. »Pri takem delu počivam,« se mi je nasmehnil in, kakor je bil navajen, odkrito pogledal v oči. Ob drugi priložnosti je streljal jelena z voza; konji niso bili povsem mirni in jelen je po strelu odskočil, nakazal pa je strel v mehko. Na nastrelu sva našla krvne sledove. Povedal sem mu, da bom poizkusil jelena zasledovati po sledu s psom, da pa moramo nekaj ur počakati, da se ranjena žival umiri ali pogine. Predlagal sem mu, naj bi med tem časom lovila naprej. On pa ne; vztrajal je na mestu vse do tedaj, ko sem odpeljal psa na krvni sled. Zvesto je sledil psu, ki je lepo nakazoval krvne sledove in ko sva po poldrugem kilometru našla mrtvega jelena, je psa bogato nagradil s poslastico. Zanimal se je tudi za politično delo lovskega in gozdarskega osebja v lovišču. Tako je izvedel, da bo važen politični sestanek in vztrajal, da gremo na sestanek vsi — njegova navzočnost naj nas ne moti. Šel je brez strokovnega vodstva sam na lov in ko sem se popoldne vrnil, sem našel uplenjeno košuto pravilno iztrebljeno. Kdo je košuto iztrebil, sem poizvedoval, pa mi je prišel povedat sam, da je košuto tudi iztrebil; rekel je, da me je natančno opazoval, kako je treba divjad iztrebiti. Njegov spremljevalec ga je neki večer opozoril, da je za naslednji dan obljubil važen članek za Borbo. »Čika je prišel na odmor,« mu je odgovoril in po večerji odšel spat. Tisto noč sem se slučajno zbudil okrog 2. ure in opazil v njegovi sobi luč. Dogovorjena sva bila, da pojdcva zgodaj zjutraj na lov; tudi on je bil zgoden. »Tu je članek,« je rekel in izročil spremljevalcu pisanje, na moje vprašanje pa povedal, da je vstal sredi noči, napisal članek in šel zopet spat. »Tako večkrat storim,« je pristavil, »taki moji članki so najboljši.« Na Kopačkem jezeru je bilo tedaj na tisoče divjih gosi, okolica jezera pa je divje romantična. Tja je Pijade zelo rad zahajal, pri tem pa opazoval naravo tako, kakor jo je mogel opazovati in uživati samo umetnik slikar. Zadnji večer pred odhodom mi je na vprašanje, kam pojdeva za slovo, brez pomišljanja odgovoril: »Na gosi!« Moši Pijadu, državniku, politiku, revolucionarju in tudi lovcu — na grob tudi lovska vejica! Večen mu spomin! Dr. Janko Lavrič O LOVSKI ŠKODI* Franjo Sok Naš republiški zakon o lovu, ki je bil objavljen 1954. leta v 26. številki Uradnega lista LRS, ureja tudi oškodninsko odgovornost za lovsko škodo. Za škodo, ki jo povzročijo lovci ali njihovi pomagači pri izvrševanju lova, zaščitena divjad in divji prašič, je odgovorna lovska družina kot celota. V naslednjem bom poskusil prikazati postopek, kako ugotovimo višino odškodnine, in razčistiti nekatera sporna vprašanja. Recimo, da so divji prašiči nekemu kmetu temeljito preorali krompir. Požrli so mu približno polovico pridelka. Kako naj ravna kmet, da dobi odškodnino, in kako naj ravna lovska družina? V tem in - vsakem drugem primeru ubere kmet lahko dve poti. Predvsem se lahko obrne na lovsko družino in zahteva od nje odškodnino, ali pa sproži takoj v zakonu predpisani upravni postopek pri občini, na katere področju leži njiva s krompirjem, lahko pa ubere istočasno tudi obe poti. Naše lovske družine namreč nimajo prav, ko mislijo, da ne smejo plačati škode, če je ni ocenila občinska komisija, oziroma da brez upravnega postopka za škodo niso odgovorne. Odškodninska odgovornost lovskih družin je določena že v zakonu, ves nadaljnji postopek pa je potreben zato, da se ugotovi pravična višina odškodnine v tistih primerih, ko se lovska družina in oškodovanec ne moreta poravnati. Po mojem je danes veliko preveč cenitev, ki obremenjujejo občinske ljudske odbore. Če bi se oškodovanec obrnil neposredno na lovsko družino, ta prav gotovo ne bi šla molče mimo zahtevka, pač pa bi poskusila skleniti pametno poravnavo in s tem zadevo rešiti. S kmetom, ki so mu divji prašiči požrli krompir, bi se tedaj pogodila tako, da mu krompir vrne ali pa škodo plača. Tako se lovska družina izogne sporu, prihrani pa tudi stroške cenitve in precej dragocenega časa. Za lovske družine naj torej velja naslednje pravilo: Vsaka poravnava je boljša kot sodba. Če pa pravične poravnave ni mogoče doseči, ker si niti lovska družina niti kmet nista na jasnem, kako visoka je škoda, mora seveda oškodovanec sprožiti upravni postopek. Pripominjam pa, da je poravnava še vedno možna, četudi je upravni postopek že sprožen. Če pride torej do poravnave po že uvedenem upravnem * Lovske družine oziroma okrajne lovske zveze ugotavljajo in plačujejo Lovsko škodo po določilih lovskega zakona in po praksi, ki so jo uvedle na svojih področjih. Namen pričujočega članka je svetovati, kako bi to ali ono težavo, ki se je v praksi pojavila, odpravili, da bi tako tudi to lovsko vprašanje čim bolje reševali. Ur. postopku, naj lovska družina občinski ljudski odbor obvesti, da se je z oškodovancem poravnala in predlaga, naj se cenitev ne izvede. Poudarjam, naj bi bila neposredna poravnava tisti način in praksa, ki najbolj ustrezata našim družbenim idealom. Kako pa se sproži upravni postopek? Komur so lovci ali divjad napravili škodo, mora to prijaviti občinskemu ljudskemu odboru. Postopek sproži torej oškodovanec s prijavo, ne sproži pa se po uradni dolžnosti, kar se v praksi večkrat dogaja. Škodo mora torej naznaniti oškodovanec, t. j. v našem primeru lastnik ali uživalec krompirjeve njive, ne pa morda kak sorodnik ali celo sosed, kar se je že tudi zgodilo. Škodo mora prijaviti občinskemu ljudskemu odboru, na katerega območju je nastala. Zakon določa tudi rok za prijavo: V 8 dneh, ko je škoda nastala ali je oškodovanec zanjo zvedel, mora prispeti prijava na občinski ljudski odbor. Skrajni rok-za prijavo je torej, ne glede na to, kdaj je bila škoda opažena, 1 mesec od nastanka škode. Sleherni oškodovanec ima torej za prijavo mesec časa, računajoč od dneva nastanka škode. Po preteku tega roka prijave ni mogoče -več upoštevati ali z drugimi besedami: Naš oškodovanec, ki so mu prašiči zorali krompir, je izgubil pravico, da bi zahteval zavarovanje dokazov za bodočo pravdo; v morebitni pravdi bo moral vse pomembne okolnosti dokazovati po redni poti, kar pa bo skoraj nemogoče. Ko prejme občina naznanilo, mora takoj imenovati posebno komisijo, ki jo sestavljajo zastopnik občinskega ljudskega odbora kot predsednik komisije, strokovnjak za ugotovitev in ocenitev škode na kulturah in lovski strokovnjak. Zakon ne zahteva, da bi moral biti predsednik komisije ljudski odbornik; zato občina lahko določi za ta posel katerega koli sposobnega državljana, prizadevati pa si je treba, da sta tudi ostala dva člana komisije sposobna strokovnjaka, ta v ocenjevanju, oni v lovstvu. Komisija je lahko tudi stalna. Pri stalni in pri posebej določeni komisiji pa je treba paziti, da oškodovanec ni bližnji sorodnik članov komisije. V komisiji pa tudi ne sme biti kot lovski strokovnjak član tiste lovske družine, ki je za konkretno škodo odgovorna; ta je namreč prizadet in je zato podan upravičen dvom v njegovo objektivnost. Komisija, ki jo je imenoval občinski ljudski odbor, določi v konkretnem primeru datum in kraj ogleda nastale škode, kar sporoči tudi oškodovancu in lovski družini, ki gospodari v lovišču, kjer je škoda nastala. V praksi mora torej komisija v vsakem primeru pismeno ob- vestiti o ogledu oškodovanca in lovsko družino ter ju povabiti k sodelovanju. Brez izkazanega obvestila je delo komisije brez vsake pravne vrednosti, tako pa je tudi delo, ki bi ga opravila komisija brez ogleda, kar se je že večkrat zgodilo. Če se oškodovanec ali- zastopnik lovske družine ogleda ne udeležita, opravi komisija svoje delo brez njune navzočnosti. Posebej še poudarjam, da komisija ni pristojna, da bi na terenu zbirala prijave; to je dolžnost občinskega ljudskega odbora, ki da komisiji le nalog za poslovanje. Kakšno nalogo ima zastopnik lovske družine pri ogledu na kraju samem? Zastopnik lovske družine ščiti koristi prizadete lovske družine. To dolžnost bo najbolje opravil, če bo predlagal, da se zapišejo vse pomembne okoliščine, ki so odločilne za višino odškodnine, poskušal pa bo vplivati tudi na pravično ugotovitev odškodnine. Vendar pa je mnogo važnejše, da so natančno ugotovljene in popisane vse tiste okolnosti, ki so važne za obseg škode, zlasti pa tiste, ki jih po preteku časa ni mogoče več ugotoviti. Zastopnik lovske družine ni član komisije, temveč le zastopnik sporne stranke. Na kraju nastale škode mora komisija pregledati in v zapisniku, ki ga podpišejo vsi navzoči, ugotoviti naslednje: Način in obseg poškodbe, znake, po katerih je mogoče sklepati, da je škodo povzročila divjad in katera divjad, in končno, kako je lastnik oziroma uživalec zemljišča poskrbel za zavarovanje pred škodo. Pri ugotavljanju načina in obsega škode mora komisija ugotoviti, ali je kultura obgrizena, popasena, drevje oglodano, posevki po-mandrani, koliko sadik je obgrizenih, koliko debel oglodanih, kakšen odstotek posevka je poškodovan ali uničen in slično. Po skrbni presoji in upoštevanju naravne pomladitve nekaterih kultur bo določila tudi višino škode, ugotovila pa bo n. pr. tudi, da je 10 jabolčnih dreves popolnoma uničenih, 8 delno poškodovanih, da je '/< posevka ajde uničena, 100 grmov fižola popolnoma uničenih itd., kar znese v dinarjih toliko in toliko. Ker je treba po določilu zakona upoštevati letino v tistem letu, bo v nekaterih primerih poškodovanja poljskih kultur ostala le pri ugotovitvi obsega škode in si pridržala ugotovitev denarne vrednosti za čas, ko bo uspeh letine že popolnoma znan, če pa bo svoje že rekla, bo upoštevala povprečni hektarski donos v kraju, da bo v morebitnem sporu drugi izvedenec po teh ugotovitvah lahko določil pravo odškodnino. Ko je obseg škode ugotovljen, mora komisija nujno ugotoviti tudi storilca, in sicer po sledovih, ki jih je pustil, po iztrebkih, po obliki poškodb in slično. Zato je treba skrbno preiskati vse znake, po katerih je možno sklepati, da je škoda nastala po divjadi in kateri divjadi. Dostikrat pripisujejo kmetje škodo srnjadi, napravili pa so jo koza ali ovca ali celo krave. Prav zaradi tega je v komisiji tudi lovski strokovnjak, ki mora poznati sledi in iztrebke divjadi, vedeti pa mora tudi, s čim se ta ali ona divjad hrani. Sledovi in iztrebki kmalu izginejo in tako ni čez nekaj dni nobenega objektivnega dokaza, da je škodo povzročila divjad; to je tudi razlog, da postavlja zakonodajalec tako kratek rok za naznanitev škode. Končno je treba tudi ugotoviti, če so bile kulture pred divjadjo zavarovane in kako so bile zavarovane. Ta ugotovitev je važna, ker je zavarovanje v zakonu predpisano. Ko je komisija vse to ugotovila in zapisala, izroči zapisnik občinskemu ljudskemu odboru, ki ga hrani, oškodovanca pa napoti k lovski družini, ki je za škodo odgovorna. Sedaj je ponovno ugodna prilika, da se lovska družina z oškodovancem poravna. Popis in cenitev sta opravljena, zastopnik lovske družine, ki je pri ogledu sodeloval, pa je lovski družini že tudi poročal. Lovska družina torej lahko ponudi pravično odškodnino tudi še sedaj, saj ima vse ugotovljeno. Če pa se oškodovanec in lovska družina ne sporazumeta, mora vložiti oškodovanec pri rednem sodišču tožbo, in sicer v 6 mesecih, odkar je škoda nastala. Občinski ljudski odbor ne odloča in tudi sicer ne sodeluje pri ureditvi odškodnine, njegova dolžnost je le, da izvede upravni postopek in izroči stranki prepis zapisnika, ki ga predloži sodišču. Na papirju je torej vsa zadeva dokaj preprosta, v življenju pa se rada zatakne. Lovske družine se pritožujejo proti previsoki, kmetje pa proti prenizki cenitvi, občinski ljudski odbori pa proti visokim cenilnim stroškom. Zato ni čudno, da si je celo šaljivi Pavliha privoščil lovsko škodo v neki občini na Dolenjskem. Lovske družine bi najraje imele nekakšne tabele, ki bi jim brez posebnega truda pokazale višino odškodnine za vsak konkretni primer. Takih tabel pa seveda ni in jih tudi ne bo. Celo kmetijske zadruge ne odkupujejo v vseh krajih kmečkih pridelkov po isti ceni in zato tudi odškodnina za enoto kmečkega pridelka ne more biti povsod enaka. Najpravičneje bi bilo, če bi lovska družina v naravi nadoknadila uničeni pridelek. To pa je seveda težko, večkrat pa sploh nemogoče. Zato je treba največkrat prepustiti ocenitev izvedencu. Tu pa moram opozoriti na napačno mnenje lovskih družin in kmetov pa tudi okrajnih lovskih zvez, da je cenilni zapisnik občinske komisije edini in neizpodbitni dokaz za višino odškodnine. To ni res. Škodo, ki jo je ugotovila komisija, je možno izpodbijati, in sicer pred tožbo in tudi med pravdo samo. Kmet lahko pri pravdi ugovarja proti prenizki, lovska družina pa proti previsoki ocenitvi. Lovska družina lahko navede okolnosti, ki utemeljujejo njeno ugovarjanje ter predlaga druge cenilce. Novi cenilci podajo na podlagi ugotovitev občinske komisije o višini odškodnine svoje mnenje, na katerega pa sodišče ni vezano. Zapisnik občinske komisije je torej samo zato, da se ohranijo dokazi, ki se sčasoma izgube in jih pozneje ni mogoče več ugotoviti. Druga huda napaka je v tem, da lovske družine po cenitvi plačilo škode iz dneva v dan odlagajo, za škodo po divjem prašiču ali medvedu pa se sploh ne zmenijo. Prav gotovo ne želi noben lovec, da bi se lovske družine po nepotrebnem pravdale in plačevale visoke sodne takse in honorarje odvetniku. Edino pravilno za obe prizadeti stranki pošteno je, da plača lovska družina odškodnino, ki jo smatra za pravično, takoj, glede presežka pa oškodovancu sporoči, da ga ne plača; če pa oškodovanec misli, da ima do njega pravico, naj toži. Opozarjam, da se naši državljani iz leta v leto bolj poslužujejo sodišča, da zaščitijo svoje pravice. Zato bodo marsikatere lovske družine pri današnji praksi pri lovski škodi že v bližnji bodočnosti zapravile s pravdnimi stroški ves dohodek lovišč; oškodovanci namreč v bodoče ne bodo čakali v nedogled na plačilo, ki je povrh vsega še prav neizvestno. Pri škodi po divjih prašičih in medvedu je postopek v praksi večkrat zgrešen in proti smotru zakona o lovu. Okrajne lovske zveze so se navadile, da zberejo na svojih sedežih vse cenilne zapisnike o tej škodi s celotnega področja, nato jih pregledajo, vskladijo kriterije glede na višino in odškodnino po svoje prikrojijo. Po dolgem času šele sledi nakazilo iz okrajnega lovskega sklada, navadno že po zastaranju, tako da oškodovanec nima več možnosti, da bi tožil. Ta napačna praksa bo kmete kmalu prisilila k pravočasnim pravdam, z njo pa delamo tudi to napako, da lovske družine, ki so po zakonu odgovorne tudi za škodo po divjih prašičih in medvedu, popolnoma izoliramo in pasiviziramo. Lovska družina se po tej praksi prav nič ne potrudi, da bi se proti pretiranim odškodninam borila, da bi sklepala poravnave in pri kmetu posredovala. Okrajni lovski sklad postaja potuha za kmete in lovce. Primeri, da zahtevajo tudi lovci sami pretirane zneske za povrnitev lovske škode, prav kakor nelovci, niso redki. Zakaj je tudi ne bi zahtevali, saj jo plača lovski sklad! Zanima me, kako bo okrajna lovska zveza ravnala takrat, ko bo lovska družina tožena in obsojena na plačilo pravdnih stroškov. Lovska družina, ki ni kriva tožbe, bo morala poslati na sodišče svojega zastopnika in bo v izgubljeni pravdi obsojena tudi na plačilo stroškov. Domnevam, da bodo šli tudi ti stroški na račun lovskega sklada, kar pa bo v škodo vsem, ki plačujejo v ta sklad, ali pa naj funkcionar, ki je kriv drage pravde, nosi tudi stroške! Kje je izhod iz slepe ulice? Okrajne lovske zveze naj mobilizirajo lovske družine svojega področja za borbo proti lovski škodi sploh in proti neustrezni višini odškodnine. Lovske družine naj obravnavajo tudi lovsko škodo po divjih prašičih in medvedu v svoji pristojnosti in sklepajo s kmetovalci pametne poravnave. Lovske družine naj odločajo o tem, koliko je treba posameznemu kmetu plačati v primerih, kjer ne pride do poravnave, odločajo pa naj tudi, kdaj'se bodo spustile v pravde. Okrajna lovska zveza naj bo inštruktor in pomočnik pri tem težkem poslu in naj na ta način uravnava kriterije. Lovska družina se mora prav tako živo zanimati za višino odškodnine za škodo po divjih prašičih in medvedu, kot se zanima za škodo, ki jo plača iz svojih lastnih sredstev. Pri vsem tem je treba poiskati oblike in načine, ki bodo lovske družine prepričali, da delajo v svojo lastno korist. Člani lovskih družin žive na terenu med ljudmi. Z dobro besedo lahko več dosežejo kot vsi zakoni in vse pravde. Tako lovci kot kmetje morajo spoznati, da plačujejo škodo lovci in da je to plačilo veliko breme. Prostovoljno plačana odškodnina brez vsakega formalnega postopka bo največkrat zadovoljila prizadetega kmeta, čeprav bodo tudi primeri, da bo treba s pravdo dokazati, da lovski sklad ni za to, da ga posamezniki izkoriščajo. Okrajnim lovskim zvezam bi zato svetoval, da določijo na terenu svoje zaupnike ali zastopnike, ki se bodo kot pooblaščeni zastopniki lovskih družin ali kot zaupniki okrajne lovske zveze udeleževali cenitev. S svojim nasvetom in osebnim vplivom na prizadete stranke na kraju samem bodo spore poravnavali in odškodnino v velikih primerih uredili. Tako ne bo več treba okrajni lovski zvezi poravnav naknadno odobravati, paziti pa je treba, da se ne bodo s tem stroški cenitev še povečali. Po zakonu plačajo lovsko škodo po divjem prašiču lovske družine iz svojih sredstev, po- vrnitev pa lahko zahtevajo iz okrajnega lovskega sklada. Iz praktičnih razlogov pa je danes postopek tak, da nakaže okrajna lovska zveza sama odškodnino iz lovskega sklada. To je tudi razlog, da se lovske družine za škodo po divjih prašičih in medvedu ne zanimajo. Morda bodo okrajne lovske zveze v bodočnosti prisiljene, da bodo ubrale zakonito pot in zahtevale plačilo odškodnine za škodo po divjih prašičih in medvedih iz sredstev lovske družine, plačani znesek pa bodo vrnile iz okrajnega lovskega sklada šele po izkazanem plačilu. Se o stroških cenitve. Zakon pravi, da mora občinska komisija zavarovati dokaze, splošno pravilo pa je, da trpi predhodne stroške tisti, kdor da predlog za zavarovanje dokazov. Mislim, da bi bilo pravilno, če bi plačali predhodne stroške cenitve oškodovanci, ti pa naj jih ob poravnavi ali na pravdi zahtevajo od zavezane lovske družine. Da bi morale lovske družine že naprej plačati stroške cenitve, ni nobene pravne osnove. Menda je neki OLO sprejel odlok, da trpi stroške cenitve lovska družina. Ta odlok je sicer pravilen, vendar jih lovske družine niso dolžne naprej zalagati. Če bi to obveljalo, bi prišli v kaj neprijetne okoliščine. Kmet, n. pr., zahteva cenitev, komisija pa kljub skrbnemu in vestnemu delu ne more ugotoviti škode, ki jo je povzročila divjad. V tem primeru bi lovska družina plačala občini stroške, čeprav nima nobene odškodninske odgovornosti, od občine pa ne more zahtevati povrnitve plačanih stroškov, ker je občina izdatke že imela! Kdo bi se smejal? Da pa bi občina nosila stroške, ko od lovišča ničesar ne dobi, bi pa tudi ne bilo pravično. Pravilno bo, da založi začasno stroške oškodovani kmet, ko se pa z lovsko družino pogaja ali ko toži, te stroške uveljavlja poleg odškodnine. S tem bi bilo vprašanje plačila stroškov rešeno vsestransko pravično. Mnoge občine tako že poslujejo in postopek teče brez razburjenja. TO IN ONO O SRNJADI (Nekaj o življenju, gojitvi in izbiri pri odstrelu) Bogdan Sežun Nenaravne oblike srnjakovega rogovja Spremembi dednega faktorja — mutaciji — pripisujemo svojevrstna rogovja, ki jih nosijo srnjaki v okolici Nienburga ob Vezeri. Kratka, debela stebla imajo več lopatastih odrastkov, tako da sličijo mavrahu. Zanimive trofeje so bile tako privlačne, da so vsakega srnjaka s takim rogovjem takoj odstrelili. Če bi te srnjake pustili živeti, bi lahko vzredili tip srnjadi s tuli-pastim rogovjem. Ta rogovja so edini primer, za katerega lahko trdimo, da je na spremembo oblike vplivala mutacija. Napake v zgraji in rasti O napaki v rasti rogovja govorimo tudi, če sta stebli zraščeni. Če pa je steblo okrnelo ali če je okrnela rožnica, nosi srnjak enoste-belno rogovje. To napako pripisujemo zgraji rogovja in naj bi bila dedna, vendar Kroning dednost tudi v tem primeru izpodbija. Tulipasto in enostebelno rogovje Hormonske motnje Na rast rogovja imajo največji vpliv hormonske motnje. Če telo spolnega hormona ne proizvaja, ostane srnjak brez rogovja — plešec. To se zgodi, če je srnjak rojen brez mod ali če modi nista normalno razviti, pa tudi, če ju nekaj tednov po rojstvu izgubi. Znanih pa je nekaj primerov, da je bil srnjak z navidezno normalnimi modi brez rogovja. V teh primerih ni izključeno, da bi bila napaka dedna. Če pa izgubi modi odrasli srnjak, mu začne rasti gobasto rogovje, in sicer zato, ker ni več spolnega hormona. O vplivu tega hormona na normalno rast rogovja sem že govoril. Gobasto rogovje je potemtakem rogovje, ki raste brez prenehanja, kar povzroči končno smrt nosilca, zanimivo pa je pri tem še to, da ne rastejo stebla, ampak grbice in rože; rogovje torej ni nenormalno glede na višino, ampak na obseg in obliko. Spremembe v množini ali učinkovitosti spolnega hormona vplivajo tudi na srne — samice, in sicer tako, da jim začne rasti rogovje. Temu pojavu pa je vzrok tudi dvospolnost. Srna z rogovjem čajno samo eno steblo. Ko začne rasti takemu srnjaku novo rogovje, staro steblo izpodrine, da odpade ali pa obvisi na glavi. Gobasto rogovje Spolni hormon pa vpliva na srnjakovo rogovje še v nekem primeru: Srnjak jeseni, kot sem že omenil, normalno ne proizvaja več spolnega hormona; zato takrat rogovje odvrže. Če pa je v tem času vpliv spolnega hormona še vedno močan, srnjak rogovje obdrži, vendar obi- Motnje zaradi menje presnove Rogovje je del telesa, ki se vsako leto obnovi. Zato se na njem kažejo vse motnje, ki so vplivale na srnjaka, ko mu je rogovje rastlo. Ker pa tvori srnjak rogovje v času, ki je za divjad najtežji, pozimi, torej takrat, ko se zaradi pomanjkanja hrane bori večkrat celo za obstanek, je razumljivo, zakaj se motnje v menji presnove v rogovju še posebno močno odražajo. Če manjka srnjaku v tem času z vitamini bogata hrana, ki jo sicer dobi v popju in brstju, pravimo, da je srnjak pognal slabo rogovje, t. j. nizko, s slabo razkrečenimi stebli in kratkimi odrastki. Posledica bolezenske menje presnove pa je svedrasto ali pa ovnovo rogovje. Svedrasto rogovje požene srnjak navadno nenadno. Tako rogovje je enoletno in ni dedno. Svedrasto rogovje zraste torej zaradi neugodnih razmer, v katerih je rastlo rogovje v tistem letu. V nekem z dobro srnjadjo bogatem lovišču v bližini Berlina je neko leto večina srnjakov pognala svedrasto rogovje. Ker je bil odobreni odstrel kmalu izpolnjen, so dobili za odstrel takih srnjakov še naknadno dovoljenje. Naslednje leto ni bilo v lovišču nobenega srnjaka s svedrastim Svedrasto in ovnovo rogovje rogovjem, pa tudi sicer so bili srnjaki zelo redki, ker so padli v preteklem letu kot »gojitveni odstrel«! Za ovnovo rogovje pa so vzroki drugi: morda pomanjkanje vitamina D, kar povzroči mehkokostje, rahitis, ovnovo rogovje pa nastane tudi zaradi notranjih zajedalcev, katerih izločki na telo neugodno vplivajo (Dr. Rieck). Svedrasto in ovnovo rogovje je pogostno po hudih zimah. Po takih zimah imajo srnjaki navadno slabo rogovje, toda vzroke za prvo in drugo obliko le bolj domnevamo, znanstveno še niso ugotovljeni! Poškodbe čelne kosti ali rožnice Bubenikovi poizkusi so pokazali, da kostno tkivo čelne kosti lahko ustvari osnovo za tvorbo rogovja tudi na takih mestih, kjer rogovje običajno ne raste. To se navadno zgodi zaradi zu- nanjih dražljajev ali zaradi poškodbe čelne kosti ali rožnice. V takih primerih zrastejo nekaka dodatna stebla ali rože. Poškodbe lahko nastanejo ob guljenju ali ob udarcih ob veje, pri boju s sovrstniki itd. Pri nekem takem rogovju so Rožnica oziroma čelna kost je poškodovana našli 2 cm pod rožnico levega stebla izstrelek, čez katerega je zrastel gobi podoben koščen izrastek; bil je iste barve kot rogovje. Po težjih poškodbah kostnega tkiva čelne kosti ali rožnice zraste na zaceljenih poškodbah večstebelno rogovje čudnih oblik. Za taka nenaravna rogovja je značilno, da zrastejo stebla na zaceljeni kostni poškodbi lobanje ali pa rožnice. Stebli sta nenaravno vsaksebi ali pa zraščeni. Večina nepravilnega rogovja pa nastane zaradi zloma rožnice, ko rogovje še ni okostenelo. Poškodba nastane lahko zaradi padca, če preganjani srnjak naleti na zapreko, najbolj pogosto pa se to zgodi med bojem s sovrstniki. Ker nastanejo te nenaravne oblike rogovja zaradi zunanjih vzrokov, seveda niso dedne. Poškodbe kosmatega stebla Rastoče steblo je občutljiv del telesa, ki je zato, ker raste na glavi, poškodbam še posebno izpostavljeno. Če opazujemo srnjaka, ko mu rogovje raste, vidimo, da je pri hoji skozi goščo zelo previden; da rogovje ne bi poškodoval, ga položi kolikor mogoče nazaj. Kljub taki previdnosti pa so poškodbe rogovja v rasti zelo pogostne, posledice pa različne. Če se poškoduje rogovje že v začetku rasti in se pri tem raztrga kosmata kožica, se navadno že v osnovi cepi v več odrastkov. Če pa nastane poškodba na steblu, ki je že pokostenelo, a je še kosmato, odlomljeni del stebla navadno odpade. Če pa kosmata kožica, ki je elastična, to prepreči, se Nalomljeno in ukrivljeno steblo krivo steblo zaraste, na zlomljenem mestu pa zrastejo odrastki, ki štrle običajno navzgor. Zaradi posebne poškodbe stebla v rasti zraste včasih na steblu okrogel izrastek velikosti oreha pa tudi jabolka. Ko so neki tak odrastek razžagali, so našli v njem velik trn. Zmrznjenje kosmatega rogovja V hudih zimah z zelo nizkimi temperaturami se tu in tam zgodi, da srnjakom rogovje, ko še raste, zmrzne. Tako nastanejo okmela stebla. Vendar pa rogovje ne zmrzne samo zaradi nizkih temperatur, sicer bi divjadi že prej zmrznili n. pr. uhlji, temveč predvsem zaradi Rogovje, ki je zmrznilo pomanjkanja hrane in splošne oslabitve telesa; zato pri taki živali kri ne cirkulira več, kot bi bilo treba, posebno ne v kosmatem rogovju. Takih primerov je bilo posebno veliko v hudi zimi 1929. leta, ko je padla v nekaterih krajih temperatura tudi na —40° C. Poškodba telesa Kako vplivajo težje poškodbe telesa divjadi, posebno nog, na rast in obliko rogovja, je še malo raziskano. Dombrowski trdi, da vplivajo težje telesne poškodbe, predvsem zdrobljene kosti nog, na rast in razvoj nasprotnega stebla rogovja. Poškodba leve sprednje ali zadnje noge naj bi vplivala na nenaravno rast in razvoj desnega stebla rogovja. Raesfeld tem trditvam oporeka. Takšne poškodbe pa na rast rogovja tako ali drugače vsekakor vplivajo. Neznani vzroki Poznamo pa tudi rogovja z nenaravno debelimi nizkimi stebli, ki imajo kratke, debele odrastke. Takim rogovjem bi rekli, da so čokata, vzrokov, zakaj tako zrastejo, pa ne poznamo. Čokato rogovje Nenaravnih oblik rogovja je torej veliko. Če jih pravilno razlagamo, bo pokazala bodočnost, saj je danes še veliko stvari med nebom in zemljo, o katerih še ničesar ne vemo. Zobovje srnjadi Popolno zobovje srnjadi, ki do ras te med 11. in 14. mesecem, sestavlja 32 zob. Na vsaki strani spodnje in zgornje čeljusti so po 3 ličniki in 3 kočniki. 6 sekalcev in 2 podočnjaka, ki pa sta spremenjena v sekalca, sta v spodnji čeljusti. V zgornji čeljusti sekalcev ni; namesto njih ima srnjad trdo, a elastično sluznico. Le v izjemnih primerih ima srnjad v zgornji čeljusti po 2 podočnjaka, ki ju smatrajo za nekak ostanek davnine. Ta zoba so imeli namreč predniki srnjadi, v zadnjem času pa jih je našel Nitsche še pri 0.8 % srnjadi. Drugi raziskovalci so ugo- tovili, da ima med 100 srnjaki ta zoba še en srnjak, Just pa jih je našel celo pri 5 odstotkih. Verjetno so ti zobje dedni. Ob rojstvu ima srnjad v spodnji čeljusti 6 —f- 2 sekalca in po 3 ličnike v vsaki polovici Spodnje in zgornje čeljusti. Ti zobje so mlečni, pod njimi pa rastejo stalni zobje. Ličnikom pravimo premolarji; če so stalni, jih označujemo s P I, P II, P III, mlečne pa s P 1, P 2, P 3. Popolno mlečno zobovje sestavlja 20 zob. Med 5. in 14. mesecem zrastejo srnjadi v vsaki polovici spodnje in zgornje čeljusti še po 3 zobje, kočniki ali molarji; te označujemo z M I, M II, M III. Molarji so stalni zobje (ne mlečni) in jih srnjad ne menja. Mlečni zobje so manjši in nežnejši kot stalni, premolarji pa imajo celo drugo obliko. Tretji mlečni premolar se od ostalih premo-larjev razlikuje po tem, da je v spodnji čeljusti trodelen, kot stalen zob pa le dvodelen. Podobno je s tem zobom tudi v zgornji čeljusti, razlika je le v tem, da je kot mlečni zob dvodelen, kot stalni pa enodelen. Tretji ličnik (premolar) menja srnjad v spodnji in zgornji čeljusti med 11. in 14. mesecem. Srnjad, ki ima v ABC A: trodelni tretji mlečni ličnik srnjadi, stare 1—2 meseca B: trodelni tretji mlečni ličnik srnjadi, stare 8—11 mesecev; zob je že obrabljen C: dvodelni tretji stalni ličnik zraste, ko je srnjad stara 12 ali 13 mesecev spodnji čeljusti še trodelen III. premolar, v zgornji pa dvodelen, torej še ni stara 14 mesecev. Do 14 mesecev lahko torej po naslednji tabeli starost srnjadi točno ugotovimo. V polovici spodnje čeljusti se pojavljajo torej zobje tako (mlečni zobje so označeni s arabskimi, stalni z rimskimi številkami): Meseci Sekalci Pod- očnjak Ličniki Kočniki Število zob 1., 2. 12 3 1 1 2 3 7 3., 4. 1 2 3 1 1 2 3 IV 8 5., 6. 1 2 3 1 1 2 3 IV V 9 7. 1 2 3 1 1 2 3 IV V 9 8., 9., 10., 11. I II 3 1 1 2 3 IV V 9 12., 13. I II III I I II III IV V VI 10 Prav tako rastejo zobje v zgornji čeljusti, razen sekalcev in podočnjakov, ki jih srnjad v zgornji čeljusti normalno nima. Vsak zob sestavljajo naslednji deli: krona, vrat in korenine. Krona je prevlečena s plastjo sklenine. Žvekalno ploskev delijo gube sklenine in brazde (fisure), ki leže vzporedno s čeljustjo. Sklenina je bel in najtrši del zoba. Pod njim je m z. c.: sklenina z. ž. r.: zobovina žvekalne ravnine, ž. r.: žvekalna ravnina, v.: vršiček, z. v.: zobovina vršička, b: brazda (fisura) z ostanki hrane zobovina, ki sestavlja tudi vrat in korenine. Zobovina je kosti slično tkivo; na žvekalnem robu in ploskvi jo vidimo vedno več, čim bolj se sklenina s starostjo obrabi; rastlinski sokovi, ki so v hrani, jo obarvajo rumeno do črnorjavo. Kako ugotavljamo starost srnjadi po zobovju Starost ustreljene srnjadi ugotavljamo po obrabi zobovja, ki je nastala v teku življenja, vendar pa le približno; načina, kako bi ugotovili točno starost, ni. Po obrabi zobovja torej ugotovimo, če smo srnjad pred strelom pravilno ocenili, in sicer najbolje po obrabi ličnikov in kočnikov. Srnjad obrabi ličnike in kočnike pri prežvekovanju, saj prežvekuje dnevno 2—3 ure. Zaradi mletja hrane med zobmi zgornje in spodnje čeljusti se zobna substanca obrablja, s tem pa se ne zmanjša samo višina krone, ampak se s starostjo spreminja tudi oblika žvekalne ploskve. Na novo zrastlem ličniku in kočniku se najprej obrabi sklenina na vršičkih žvekalne ravnine, pri molarjih (kočnikih) so brazde na žvekalni ravnini šoroko odprte, rjavo obarvana zobovina pa se vidi kot ozek trak. Z leti se brazda zoži, trak rjave zobovine pa se vedno bolj širi, tako da dobiva na žvekalni ploskvi in Sekalci srnjaka 2 let 4—5 let 6—7 let 9—12 let vršku obliko trikotnika, dokler končno brazda (fisura) ne izgine in je vsa žvekalna ploskev ena sama ravna, udolbena lisa rjave zobovine. In prav ta spreminjajoča se slika zoba nam služi za ugotavljanje starosti. Prerez prvega kočnika — MI (po dr. Kerschaglu) 2-letnega 3-letnega 4—5-letnega 5—6-letnega srnjaka Srnjad iste starosti pa ne obrabi zobovja vedno enako. Te razlike so tolikšne, da starost posamezne srnjadi ne moremo oceniti na leto točno, kar velja posebno za starejšo srnjad. Zato bomo pri oceni starosti najbolj stvarni, če se bomo od 3—8 let starosti omejevali na starostno skupino 2 let, pri starejši srnjadi pa bo še to premalo. Na trdoto zobovja vpliva pomanjkanje vitaminov, kar se kaže v svetli zobovini (dr. Rieck): zato moramo zobovje s svetlim dentinom oceniti za 1—2 leti mlajše, kot pa kaže obraba, zobovje s temnim, črnorjavim dentinom pa je za leto starejše. Ker je srnjad prežvekovalec, je vsa hrana, ki jo premelje, približno enako trda. Zato nima različna trdota paše na obrabo ličnikov in kočnikov nobenega vpliva, pač pa se zaradi trde paše obrabijo sekalci; zato jih pri ugotavljanju starosti ne moremo upoštevati (glej sliko!). Za ocenjevanje starosti stmjadi po zobovju je najbolj prikladna spodnja čeljust; zadostuje tudi njena polovica. Najprej pregledamo, če je tretji ličnik dvo-ali trodelen. Če je ta zob trodelen, lahko določimo točno starost po tabeli o rasti zob. Če pa je tretji ličnik dvodelen, primerjamo obrabo zob s priloženimi slikami, ki kažejo 8 srnjakov, ki sem jih uplenil v raznih loviščih Slovenije. Starost dveh srnjakov je točno znana, ker sta bila zaznamovana. Dokler je rjavo obarvana zo-bovina na vršičku kočnikov ozka, na žvekalni ploskvi pa v obliki manjšega trikotnika, je srnjak star 2—4 leta. Če je tudi zobovina na vršičku že trikotna, na žvekalni ploskvi pa je že večji trikotnik, je srnjak star 4—7 let. Pri srnjakih, ki so starejši od 7 let, se vidi zobovina že čez vso žvekalno ploskev; brazde, ki so jo delile, skoraj niso več vidne. M I je brez brazde navadno že s 5—6 letom. Zobovje srnjadi kaže torej v posameznih, starostnih razdobjih naslednjo sliko: 1. leto; P I, p II, P III In M III še rastejo 2. leto 5.-6. leto 9 —12. leto Od 11. marca do 10. aprila 1957 so za »Zlatoroga« prispevali: Lovska družina Višnja gora 2000, Ribiško društvo Celje 30 350, Lovska družina Pšata 30600 (za prodana potrdila), Lovska družina Lukovica 500 (dohodek brakade), Lovska družina Kojnik 5000 (odstreinine), Lovska družina Planina 5000 (odstrel-nine), Lovska družina Bukovca - Ilirska Bistrica 2400 (odstreinine), Lovska družina Koper 15 600 (odstreinine), Lovska družina Strunjan 12 600 (odstreinine), Lovska družina Zemon 3000 (odstreinine), Lovska družina Šmarjc-Koper 2500 (prodana potrdila), Lovska družina Banja Loka 1500, Lovska družina Struge 3150 (izkupiček brakade), Lovska družina Sodražica 500 (prodana potrdila), Lovska družina Velike Poljane 800 (za prodana potrdila), Lovska družina Velike Lašče 1200 (za prodana potrdila), Ribiška zveza Slovenije 31950 (prispevek ribiških društev), Lovska družina Gorjuše 2000 (prispevek) in 3900 (za prodana potrdila), Lovska družina Medvode 5800 (prispevek po 200 din), Lovska družina Cerklje ob Krki 5000 (za prodana po- trdila), Jože Jurečič 1000 (zbirka družbe lovcev Krško in Raka), Lovska družina Puščava 15 000 (za prodana potrdila), Lovska družina Slovenska Bistrica 25000 (za prodana potrdila), Lovska družina Lenart v Slov. goricah 15000 (za prodana potrdila), Lovska družina Šmartno na Pohorju 500 (za prodana potrdila), Lovska družina Dobrava 400 (prispevek po 200 din), Ivan Malnarič 200, Okrajna lovska zveza Ptuj 200 (prispevek po 200 din), Okrajna lovska zveza Trbovlje 200 (prispevek po 200 din), Hamerla Boris 500, N. N. 500 (pisateljski honorar), Lovska družina Peca 1000 (za prodana potrdila), Republiška lovska zveza Slovenije 39 230 (ostanek prebitka lovskega koledarčka za leto 1956), Lovska družina Jesenice 60 000 (ob 10-letnici Lovske družine, spravilo lesa), 81798 (5‘/a obresti na hranilno knjižico 1154), 17 članov Lovske družine Koprivna 27,5 m:i tehničnega lesa iglavcev. Tako je dosegel sklad za zgraditev »Zlatoroga« dne 11. IV. 1957. leta 26211018 dinarjev; vrednost podarjenega lesa ni vračunana. Zavest samo pri nekaterih Dr. Jože B e ni g a r Pri pregledu in analizi sejnih zapisnikov družinskih posvetov, okrajnih lovskih zvez in lovskih zborov sem ugotovil, da tovariši zelo pogosto diskutirajo o nepravilnostih v posameznih družinah in slabem odnosu do upravljanja lovišč kakor tudi do kolektivnosti■ Neredko sem naletel na izgovore, češ da so pogoji v družinah, kjer dobro gospodarijo, neprimerno boljši kot pa v družinah, kjer je gospodarjenje zelo slabo. Ko sem razmišljal, kje je resnica, se mi je nehote vrinila misel, da je potrebno pogledati, kakšen odnos imajo posamezniki kakor tudi lovski kolektivi do organizacijskih obveznosti izven področja lovske družine oziroma okrajne lovske zveze. Kot bi ga naročil, se mi je prav takrat javil tajnik in mi prinesel poročilo o prispevku naših lovcev in lovskih družin za »Zlatoroga«; končana je namreč prodaja kuponov po 500 dinarjev in treba bo žrebati. Zagledal sem se v podatke in nehote zapazil, da. so te številke precej podobne številkam in poročilom o delu in odnosih na ostalih sektorjih posameznih družin. Prepričan sem, da so vsi dobri in pošteni lovci mnenja, da je naš lastni lovski dom za tako veliko in močno organizacijo nujno potreben, saj smo tako rekli že pred nekaj leti na občnem zboru v Ljubljani. Prav gotovo niso potrebni o tem nadaljnji razgovori in vprašanja, niti ni potrebno danes organizaciji, katere člani dobe preko 20 milijonov letno več iz lovišč, kot vanje ‘investirajo, razglabljati, od kod dobiti sredstva za zgraditev tega doma. Poglejmo si najprej, kakšen odnos imajo naše lovske družine in posamezniki do zbiranja oziroma prispevanja sredstev za zgraditev »Zlatoroga«. Okrajna lovska zveza Povpreč. na druž. Povpreč. na člana Skupaj Les m:! Ljubljana 28 772,— 1224,— 1 726 339.— — Maribor 25 044.— 962,— 1 427 520.— 112,5 M. Sobota 18930.— 1192,— 757 185,— — Ptuj 15 692,— 765,— 392 360,— — Trbovlje 15 046.— 614.— 556 725.— — Kranj 18 037,— 578.— 487 000,— — Celje 12 563,— 529.— 628 161.— — Koper 12 248,— 500.— 404 170,— — Kočevje 12 178,— 483.— 194 850,— — Novo mesto 8 740,— 413.— 268 895,— — Gorica 6 526.— 303.— 297 164,— — Če primerjamo najboljše okrajne lovske zveze z najslabšimi in povprečja na posameznega lovca, se nam pokaže tako velika razlika, da se nam nehote postavi vprašanje, kje in kakšni so za to vzroki. Ali je morda socialni sestav ali socialni položaj tako različen? Ali bo »Zlatorog« temu delu naše republike toliko bolj koristil kot onemu, ki pa sta od Ljubljane enako oddaljena? Ali so dohodki iz lovišč tako zelo različni? Ali pa je zavest lovcev za naše skupne koristi tako zelo različna? Analizirajmo posamezna vprašanja in takoj nam bo jasno, da bodo vse diskusije in izgovori nepotrebni. Živimo vsi v isti državi, v isti republiki in v glavnem prejemamo za enako delo enako plačilo. Prosti poklici (obrtniki) imajo povsod enako trdna ekonomska tla, pa tudi kmetje imajo v pasivnejših krajih neprimerno manjše obveznosti kot v poljedelsko razvitih krajih — razlika je torej glede tega tako minimalna, da je ne moremo upoštevati. Zato bi bilo nepravilno, če bi iskali vzroke v konkretnem primeru v različnih socialnih razmerah. Koristi našega skupnega doma bodo prav gotovo prav take za Maribor in Mursko Soboto kakor za Gorico, saj so tovariši iz Murske Sobote še bolj oddaljeni od Ljubljane kot tovariši iz Gorice — in vendar znaša prispevek na člana v prvih dveh okrajnih zvezah okoli 1200 dinarjev, medtem ko je v Lovski zvezi Gorica samo 300 dinarjev, t. j. štirikrat manj. Ko smo na zadnjem plenumu določali prispevke za lovske sklade, smo sicer res ugotovili, da so dohodki iz lovišč v raznih okrajnih lovskih zvezah dokaj različni, ugotovili pa smo tudi, da so tudi izdatki temu primerni, včasih celo neprimerno različni- Zato lahko s številkami dokažemo, da ni vzrokov za manjšo pomoč in za tako majhne prispevke za »Zlatoroga« v konkretnih primerih. S čim naj opravičimo, da nekatere lovske družine (Cerkno — Gorica, Selo — Murska Sobota, Leskovec — Ptuj, Marezige — Koper, Suhor — Novo mesto itd.) še niso prispevale niti obveznih 200 dinarjev, kaj šele kaj več? Na drugi strani pa je Lovska družina Jesenice dala 110 900.— din, kar je 2310.— din na člana ali 21,4 din na ha; majhna Lovska družina Brdo pri Ljubljani je prispevala že 51 600.— din, t. j. 2866.—i din na člana ali 27,5 din na ha; Lovska družina Kupšinci je dala celo 75 200.— din, kar je 5000.— din na člana ali 55 din na ha njenega lovišča. Res je, da ima Lovska družina Kupšinci dobro lovišče, da dobro gospodari in da ima iz lovišča precej dohodkov, toda ti dohodki ji ne pritekajo sami, ampak so plod dela in pravilnega gospodarjenja lovcev, ki gledajo na probleme in potrebe lovstva s širšega vidika. Lahko bi naštel še mnogo lovskih družin, ki imajo majhne dohodke (Lovska družina Jesenice ima manjše dohodke kot izdatke), pa so vendar razumele potrebo gradnje lovskega doma, z druge strani pa še več družin, ki bi bile lahko finančno trdne ali pa take celo tudi so, pa jim je skrb le lastna korist. Tovariši, mislim, da nam je odgovor, kje so vzroki, lahek. Potrebno je, da ne molčimo več o onih lovcih in lovskih kolektivih, ki so jim skupne koristi postranska stvar. Mislim, da moramo spregovoriti o vseh tistih, ki niso prispevali za »Zlatoroga« prav nič, niti obveznih 200 dinarjev■ Ali res zaslužijo ti slabi lovci, da jih še imamo v naši organizaciji? Jaz mislim, da ne. Izkušnje nam kažejo, da ravno taki lovci na posvetih in zborih najbolj kričijo, kakšna krivica se jim godi, ker so previsoko obremenjeni za svoja pasivna lovišča. Ti lovci širijo danes vesti, da bodo kmalu lovili samo še »gospodje«. Toda mi jih poznamo, oni nimajo takega odnosa samo do »Zlatoroga«, ne, tudi do svojih družinskih blagajn in lovišč niso prav nič drugačni. Nered, egoizem, zavist, to so odlike teh kolektivov z nekaj izjemami, ki pogosto zaradi tako imenovane »demokratične večine« ne morejo stanja izboljšati. Po vsem tem torej lahko govorimo samo še o poslednjem vzroku, to je o zavesti. Da, tovariši lovci, ta pojem je še mnogim v naši orga- nizaciji tuj, toda ne zato, ker bi ga ne mogli doumeti, ampak zato, ker tega nočejo in ker jim mi omogočamo, da se mu lahko izogibajo. Ge kdaj, je danes čas, da na občnih zborih lovskih družin in okrajnih lovskih zvez jasno in glasno povemo vsem takim, da je napredek naše organizacije mogoč samo ob krepki moralni lovski zavesti, upoštevajoč načela kolektivnosti in načelo, da je lov za skupnost gospodarska dejavnost, za lovca pa samo šport. Ko bodo ta načela postala res lastnina slehernega med nami, potem ne bo takih razlik in bomo res ena družina, ki bo s tovarištvom in prizadevnostjo utrjevala in dvigala našo organizacijo. Prepričan sem, da se vsi strinjate z menoj, da ne moremo trpeti razlike v naših vrstah in da hočemo imeti vsi enake pravice pa tudi enake dolžnosti. Razlik naj bo torej konec! Zato mora letošnji občni zbor Republiške lovske zveze dokončno obsoditi take člane in določiti potrebne sankcije. Naše geslo v borbi za napredek naj bo: »Za vse enaka pravica pa tudi za vse enaka dolžnost!« Le člani z enakimi dolžnostmi in pravicami smo lahko skupaj, pa čeprav nas bo zato manj, saj število ni važno, važno je, kakšni smo. Tudi odnos do »Zlatoroga« naj nam pokaže, kakšen je odnos do lovske organizacije in prispevek naj bo vsaj delno merilo za našo lovsko zavest. Tudi vranski lovci imamo svoj dom Nad Merinco pri Vranskem, od koder je prelep razgled na vso Savinjsko dolino prav do Celja, je samevala in propadala domačija na Orehovcu. Bila je že prava razvalina, le na eni strani še delno pokrita. Strop se je komaj še držal nad stenami. Vse, kar se je dalo sneti ali odviti, je že zdavnaj dobilo noge. Vranski lovci smo že dalj časa želeli, da bi imeli lovsko kočo. Delali smo že tudi načrte, kako in kje bi jo postavili. Ostalo pa je le pri besedah, dokler ni nekdo predlagal, da bi obnovili razpadajočo hišo na Orehovcu. Od tedaj je šlo hitro, čeprav ne lahko, kajti šele takrat, ko smo začeli delati, se je pokazalo, da nas čaka res veliko delo. Najprej smo naredili pogodbo z Gozdno upravo, ki je hišo upravljala, nato pa sklenili, da bomo s skupnimi močmi načrt uresničili. In res! Skoraj vsi smo prijeli za delo, delali tri mesece vsako nedeljo in tudi med tednom, za zgled pa nam je bil gospodar družine tov. Jurij VVinkler in še nekateri člani. Posebno pa moram pohvaliti tudi nelovce, ki so k uspehu bistveno pripomogli, tako mizarja Valentina Koprivška, ki je izvršil vsa mizarska dela, in kovinsko podjetje Brode, ki je opravilo kleparska dela. Tako smo po 2000 urah dela — brez voženj — sredi septembra lanskega leta naš lovski dom odprli; služi naj vzgoji lovcev, gojitvi divjadi, pa tudi razvedrilu, kot sta ob otvoritvi naglasila zastopnika RLZS in OLZ Celje Franc Ferlež in Konrad Pevec. Naš lovski dom pa bo sprejel pod svojo streho tudi turista, predvsem tistega, ki se bo namenil na Menino ali na Slape. Franc Golavšek ŠE O NUTRIJI IN BOBRU Anton Simonič V 10. številki lanskega Lovca je izšel članek z naslovom »Bobri in fazani ob izvirku Rižane«. Pisec S. V. piše, da goje na farmi ob Rižani bobre »z okroglimi repi«. V zadnji številki istega letnika Lovca je popravek, ki pravilno ugotavlja, da je žival, imenovana »okroglorepi bober«, nutrija, z bobrom pa nima nič skupnega. Kljub temu, da je s to pripombo pomota že pojasnjena, mislim, da bi bilo dobro o tem napisati še nekaj besed. To se mi zdi potrebno zato, ker naši lovci nutrije še ne poznajo in zato, ker ni niti v članku niti v popravku točnih podatkov o sedanji razširjenosti bobra v Evropi. Pisec imenovanega članka namreč trdi, da žive bobri »s ploščatimi repi«, pri čemer misli evropskega bobra, samo še ob dveh ali treh ruskih rekah, pisec popravka pa pravi, da mu je znano, da je pred vojno živel bober v Nemčiji ob Elbi in da živi morda še tudi ob Dnjepru, povsod drugod v Evropi pa je izumrl. Najprej nekaj besed o razliki med nutrijo in bobrom. V članku »Bobri in fazani ob izvirku Rižane« opisuje pisec v isti sapi dve popolnoma različni živali. Gre namreč za pravega bobra, ali kot ga imenuje pisec »ploskorepega bobra«, in nutrijo, ki jo imenuje »okroglorepega bobra«. Vsa zmota izvira iz tega, ker pisec trdi, da imamo več vrst bobrov, in sicer take z okroglimi in take s ploskimi repi. Takoj moram poudariti, da bobrov z okroglimi repi ni. Imamo pa dve vrsti bobrov, in sicer evropskega bobra (Castor fiber L.) in kanadskega bobra (Castor cana-densis Kuhi.). Obe vrsti imata ploščate repe, ločita pa se le neznatno. Prirodoslovcem se je šele po natančnih merjenjih okostij (lobanj in zobovja) posrečilo dokazati, da kanadski bober ni podvrsta evropskega bobra, pač pa predstavlja samostojno vrsto. »Okroglorepi bober«, kakor pisec imenuje nutrijo (Myocastor coypus Mol.), pa nima z bobrom nič skupnega razen to, da je glodavec in živi ob vodi, kot pravilno ugotavlja pisec popravka. Kratek pogled na sistematsko razvrstitev glodavcev nam bo to popolnoma potrdil. Red: RHODENTIA — glodavci Podred: PENTALOPHODONTA A skupina: Palaeotrogomorpha I. Superfamilia: Hystricoidaea II. Superfamilia: Castoroidaea 1. familia Castoridae - bobri (evrop. in kanadski bober), 2. familia Spalacidae, 3. familia Rhizomyidae. B. skupina: Nototrogomorpha I. Superfamilia: Erenthisontoidae II. Superfamilia: Cavioidae (semkaj spada tudi familia morskih prašičkov III. Superfamilia: Dinomyoidae VI. Superfamilia: Octodontoidae 1. familia Capromyidae 2. familia Myocastoridae (semkaj spada tudi nutrija) Sistem sem povzel po najnovejši razvrstitvi sesalcev, objavljeni 1950. leta v knjigi: P. Grasse in Dekeyser; navajam pa le del sistema, ker bi bilo navajanje celotnega preobširno. Ob super-familijah (skupinah družin), ki so za razumevanje naše razprave potrebne, navajam slovenska imena živali, ki so bolj ali manj znane. Skupina družin, v katero spadajo bobri, in skupina družin, v katero spada nutrija, se deli spet na družine. Že to, kar sem navedel, pa zadostuje, da na prvi pogled vidimo, kako je vrsta Myocastor — nutrija — oddaljena (nesorodna) od vrste Castor — 'bober —, saj vidimo, da je nutrija v sistematski razvrstitvi mnogo bliže morskemu prašičku kot pa bobru. Toda kaj je dovedlo do zamenjave dveh tako različnih živali, kot sta nutrija in bober? Samo to, da je nutrija glodavec in da živi ob vodi, menda pisca ni zapeljalo v zmoto, saj bi potemtakem lahko dejal, da je tudi pižmovka neke vrste okroglorepi bober. Najverjetneje je pisca zapeljalo nemško ime za nutrijo. Nemci jo namreč imenujejo Biberratte (bobrova podgana) ali tudi Sumpfbiber (močvirni bober). Že sam sistem pa kaže, da nutrije ne moremo spravljati v nobeno zvezo z bobrom. Zakaj so se Nemci odločili za to ime, mi ni znano, posebno še zato, ker tudi Brehm, ki je izšel 1925. leta, ugovarja imenu močvirski bober. V tej izdaji je namreč napisano: »Imena bober ta žival nima po pravici, saj je po svojem vedenju in po načinu plavanja bolj podobna vodnemu voluharju (Arvicola terrestris L.) kot bobru.« Sicer pa uporabljajo v zadnjem času tudi Nemci raje ime nutrija, kakor so žival imenovali španski naseljenci v Ameriki, čeprav se je sprva uporabljalo predvsem za kožuhovino. Zato tudi v slovenščini ne uporabljajmo prevoda nemškega imena Sumpfbiber (močvirski bober), ampak rabimo ime nutrija, ki se je že splošno udomačilo in ga uporabljajo tudi drugi narodi (Francozi). Domovina nutrije je Južna Amerika. Tu živi južno od kozorogovega povratnika, in sicer od Atlantskega do Tihega oceana, t. j. od 24. do 43. stopinje južne širine. Zaradi dragocenega kožuha so jo prenesli v Evropo in jo pričeli umetno gojiti. Nutrija živi v svoji domovini na obrežjih rek in jezer. Predvsem ji ugajajo mirne vode z obilnim vodnim rastlinstvom. Živi paroma. Par si izkoplje v obrežju reke rov. V njem preživi noč in del dneva. Nutrija se hrani namreč podnevi, okoli poldneva se za nekaj časa umakne v rov, proti večeru pa se zopet razživi. Ko pa nastopi mrak, gre v rov, kjer prespi noč. Sicer so tudi pri bobrih opazili, da si včasih izkopljejo rove, vendar pa napravijo to le izjemoma, predvsem tedaj, če jih v kopi preveč vznemirjajo in nimajo primernejšega kraja, kamor bi se umaknili. Bober gradi torej praviloma kope iz lesa v vodi, ki jo zajezi z jezovi, nutrija pa vedno in samo rove. Bober zapusti svojo kopo šele v mraku, njegova glavna dejavnost je ponoči. Bober je torej nočna, nutrija pa dnevna žival. Pa tudi v plavanju nutrija močno zaostaja za bobrom, čeprav sicer ni slab plavalec. V ujetništvu se nutrija lahko navadi na mesno hrano (ribe), medtem ko je bober izključno vegetarijanec. Ker je nutrija odporna in se hitro množi, bi pri nas verjetno uspevala tudi v prosti naravi. O tem je objavil 1956. leta zanimiv članek poklicni lovec Gerhard Stossel v februarski številki revije »Wild und Hund«, in sicer pod naslovom »Nutria in freier Wildbahn« (Nutrija v prosti naravi). 1953. leta je opazil nutrijo na bregu reke Neckar, nekaj tednov pozneje pa na istem mestu še drugo žival. Verjetno sta bila samec in samica. Naslednje leto mu je sporočil neki ribič, da je prav tam opazil nutrijo s petimi mladiči. Žival z mladiči se je posrečilo lovčevemu prijatelju tudi fotografirati. Zal pa so zaradi regulacije reke nutrije izginile. V Rusiji nutrijo načrtno naseljujejo v subtropska močvirna področja srednje Azije in na Kavkazu. Čeprav bi se nutrija verjetno tudi v našem podnebju obdržala tudi v prostosti, bi naseljevanja ne priporočal. Mnoge slabe izkušnje s tujimi priseljenci nam svetujejo, da bodimo previdni. Pomislimo samo na pižmovko, ki so jo 1907. leta naselili na Češkem. Od tam se je začela naglo širiti po vsej srednji Evropi, kjer je postala zaradi škode, ki jo povzroča, prava nadloga, njen kožuh pa je manj vreden kot kožuh ameriške pižmovke. Pri naseljevanju živali, ki pri nas niso nikoli živele in ne spadajo v življenjske združbe v naši naravi, je treba zelo previdno ravnati. Drugače pa je seveda s tistimi živalmi, ki so pri nas nekoč živele, pa jih je človek morda že pred stoletji iztrebil. Te živali imajo pri nas domovinsko pravico in si je treba na vse načine prizadevati, da jih zopet naselimo, če le naj- demo primeren prostor, kjer bi se lahko razvijale. Taka žival, ki je bila pri nas nekoč zelo pogostna, a je sedaj ni več, ker jo je človek iztrebil, je tudi evropski bober. Žal pa lahko ugotovimo tudi to, da bobra ne bomo mogli nikoli več prištevati med našo divjad, kajti mirno lahko trdimo, da Slovenija nima več primernih krajev za ponovno naselitev bobra. Ni pa tako povsod v Evropi. Sam sem opazoval bobrove naselbine na Finskem (glej Lovca, št. 7, 1. 1956). Bober pa živi tudi v drugih evropskih državah. Zato ne bo napak, če navedem nekaj podatkov o razširjenosti bobra v Evropi, kot jih navaja Dr. Fritz Schmidt v članku »Vom Schicksal des europaischen Bibers« (O usodi evropskega bobra), ki je bil objavljen 1955. leta v aprilski številki revije »Wild und Hund«. Dr. Schmidt navaja, da sta se v Srednji Evropi ohranili samo dve skrbno zaščiteni nahajališči bobrov, in sicer prva v južni Franciji na dolnjem toku reke Rhone, druga pa v srednji Nemčiji na Labi med mestoma Dessau in Magdeburg. Stalež bobrov na ustju reke Rhone je bil že zelo majhen. 1939. leta je tam živelo le še okoli 30 bobrov. Časopis Fourrures magazine pa poroča, da se je v povojnem času število bobrov razveseljivo dvignilo: 1952. leta na 100 do 120 bobrov. Na Labi pa se bober po podatkih dr. Schmidta kljub prizadevanju in zaščiti ne more prav razmnožiti. 1913. leta je štela kolonija 188 bobrov, 1929. leta 263, 1939. leta pa jih je bilo 330. Kolonija je torej le počasi napredovala, in sicer zato, ker leži v zelo neugodnem okolju. Obdaja jo namreč pokrajina, ki sta jo industrija in kmetijstvo popolnoma osvojila. Koloniji pa ni prizanesla tudi druga svetovna vojna, tako da šteje danes le še kakih 60 bobrov. Že 1938. leta so prav zato, da bi naselili bobre v ugodnejšem okolju, prenesli nekaj družin iz kolonije na Labi v gojišče divjadi Werbel-linsee severno od Berlina. 1944. leta je bilo tam že 14 bobrov, ki pa so med vojno večinoma propadli. Nekaj živali, ki so preživele vojno vihro, je sedaj v revirju Eichvvald, kjer so zaščitene. Po vsem tem lahko vidimo, da bober v Srednji Evropi ne bo več dolgo živel. Popolnoma drugače pa je na severu in vzhodu Evrope in v Aziji, torej v Skandinaviji in v Sovjetski zvezi, kjer nudijo klima, tla in pokrajina kot tudi redka naseljenost bobru vse pogoje za življenje. Pripomnim naj, da je bil v teh deželah bober nekoč zelo razširjen, saj je samo iz Sibirije še sredi preteklega stoletja prihajalo na zahodnoevropski trg letno okoli 10 000 bobrovih kožuhov. Kmalu nato pa je bobrovo kožuhovino iz Sibirije izpodrinil kanadski bober. Od tedaj je veljal tudi bober v Aziji za izumrlo vrsto živali, ostal je le majhen stalež vzhodno od Urala v porečju reke Ob med 60. in 65. stopinjo severne širine. Že zelo zgodaj, nekako v dvajsetih letih, pa so predel reke Sosne in Konde (levi pritoki reke Ob) zaščitili kot bobrov rezervat. Točno število bobrov, ki živi tam sedaj, zaradi izredno nepreglednega in težkega terena ni znano, cenijo ga pa na okoli 800 glav. Gotovo pa je, da se število bobrov ob porečju Oba hitro dviga. V evropski Rusiji je bil nekoč bober zelo razširjen v Ukrajini. Posebni lovci, ki so jih imenovali »bobrovniki«, so se bavili izključno z lovom bobrov. Proti koncu 18. stoletja pa so bobre močno iztrebili, le redki so se ohranili v težko prehodnih močvirjih. Danes so najbolj znana nahajališča bobrov v evropski Rusiji na Berezini in v rezervatu pri Voronežu na gornjem toku reke Don. Po oktobrski revoluciji je ostalo v Voroneškem rezervatu okoli 20 bobrov, 1932. leta, ko se je dr. Schmidt tam osebno mudil, pa jih je bilo že 250. K tem bobrom je treba prišteti še nekaj kolonij v bližini, ki štejejo od 150 do 250 bobrov. Sedaj cenijo stalež bobrov na tem področju na okoli 2000. To je gotovo lepa številka. S tega področja naseljujejo bobre v nove predele, in sicer načrtno in v širokem obsegu. Tako so že 1934. leta prepeljali 14 bobrov v novi naravni park na polotoku Kola, kjer so bobri nekoč že živeli, a so bili iztrebljeni. Po poročilu časopisa »Priroda« so si bobri ustanovili do 1947. leta že 30 kolonij. Nadalje so deloma že pred vojno, deloma pa v povojnem času nasadili bobre tudi v naravnem zaščitnem področju Pečora na gornjem toku reke Jenisej pri Krasno j arsku, v centralnem gozdnem zaščitenem področju pri Smolensku, na srednji Volgi pri Gorkem, na Oki med mestoma Kaluga in Orel in v delti Volge pri Astrahanu. Po poročilih ruskih časopisov so naselili 300 bobrov na 14 novih krajih, z naselitvami pa še nadaljujejo. V Evropi živi danes bober tudi v Skandinaviji. Na Švedskem so ga iztrebili okoli 1870. leta, nekoliko kasneje ga je doletela ista usoda tudi na Finskem, kjer bobrov od 1884. leta niso več opazili. Bober pa je vse bolj in bolj izginjal tudi iz gozdov Norveške, dokler ga pred popolnim iztrebljenjem ni rešila delna zaščita že 1845. leta, tako da je 1896. leta živelo na Norveškem okrog 100 bobrov. Takrat so bobra popolnoma zaščitili v vsej državi za dobo 10 let. Od tedaj število bobrov na Norveškem stalno narašča. 1910. leta so jih našteli že 1000, 1937. leta pa so cenili njih stalež že na 14 000. Ob robu nahajališč je bober še sedaj popolnoma zaščiten, medtem ko jih v središču vsako leto pozno jeseni omejeno love. Tako so 1948. leta uplenili 600 bobrov. Danes živi torej največ bobrov na Norveškem; zato bi Norveško lahko imenovali klasično deželo bobrov. Bober na Norveškem ni več samo naravni spomenik, ampak je zaradi pravočasne zaščite postal tako številen, da predstavlja danes lovno vrsto živali. Iz Norveške pa so dobivale bobre tudi druge skandinavske države. Prva jih je začela naseljevati sosednja Švedska, in sicer 1922. leta, ko so prepeljali prvi par v Jamtland, kasneje pa so naseljevali bobre tudi drugod, tako v provincah Jamtland, Varmland, Dalarma, Narke in Lappland, kjer so naselili 80 bobrov. Na vseh področjih so se norveški bobri zadovoljivo udomačili in razmnožili. Stalež bobrov cenijo na Švedskem danes na nekaj tisoč. 1953. leta so naselili norveške bobre na Finskem, in sicer na Laponskem. Najprej so naselili 26 bobrov, nato pa še 4 pare. Tudi na Finskem se bobri dobro razvijajo; doslej so še zaščiteni. Na Betonskem so bobri izumrli okoli 1860. leta. 1934. leta pa so naselili v nižinah Lipse prvi par bobrov, 1930. leta pa še več živali na reki Stendi. Do druge svetovne vojne je štela Letonija 40 bobrov. Kaj je s temi bobri danes, ni znano. Tudi o bobrih na Poljskem ne vemo ničesar. Poljska je imela nekaj manjših kolonij bobrov na spodnjem toku reke Pilica, ob Narevu, predvsem pa ob Pripetu. Po poročilih je v teh kolonijah ob koncu tridesetih let živelo okoli 200 do 300 bobrov. Verjetno žive bobri na Poljskem tudi danes. Bober tudi v Evropi torej ni tako redek, kot misli večina naših lovcev. Ne hranijo ga le še po muzejih, tu pa tam postaja celo lovna divjad. Čeprav na Slovenskem ne bomo nikoli več videli bobra v prosti naravi, je lahko vsak lovec in ljubitelj narave vesel, da se je tudi bober rešil pred iztrebljenjem in da ima vsaj v nekaterih evropskih deželah možnosti za nadaljnji razvoj. Bobri žive tudi v Franciji Dr. Belizar Keršič V pripombi k članku »Bobri in fazani ob izvirku Rižane« (Lovec, 39. letnik, str. 363) piše B. S., da je živel pred vojno v Evropi bober samo še ob Elbi in Dnjepru, drugod pa je povsod izumrl. Kako je danes z obema kolonijama, ne ve. To pa ni povsem točno, ker imamo precej močno kolonijo bobrov tudi v Franciji, in sicer na skoraj vsem porečju Rhone. Rhona je velika francoska reka, saj teče od severa proti jugu skozi vso Francijo, izliva pa se v Sredozemsko morje zahodno od Marseill-a. Evropski bober je naj večji še živeči glo-davec; z repom doseže dolžino do metra in pol in težo do 40 kg. Bobri so živeli v Evropi od nekdaj, saj so jih ugotovili že v izkopaninah iz pliocena. Že v tej davni dobi je bil bober prav tak kot danes; ta predzgodovinska žival se namreč biološko že dolgo časa nič več ne razvija. Bober je v razvoju najbolj zaostali sesalec. Kot edini sesalec ima eno samo odprtino za izpraznjevanje (kloako), ki mu služi tako za izliv seča kot za izpraznjevanje črevesja. Spola pri bobru na zunaj sploh ni mogoče ugotoviti, ker ima spolne organe skrite v kloaki. Bober je živel nekdaj ob rekah vse Evrope. Že v srednjem veku pa ga je začel evropski človek, predvsem v zahodnih deželah, brezobzirno loviti, in sicer v glavnem zaradi mesa. Cerkev je namreč smatrala bobra za postno jed. Ker je bober vodna žival in ima luskinast rep, so mislili, da ne more biti nič drugega kot riba. Ker je bilo po tedanjih cerkvenih predpisih zelo veliko postnih dni, so seveda zelo povpraševali po bobrovem mesu kot postni jedi. To je bobru dvignilo ceno, netilo pa tudi pohlep po zaslužku. Posebno znani so bili menihi iz Avignona, ki so iz bobrovega mesa pripravljali povsod znano bobrovo omako. Bobra pa so lovili tudi zaradi dragocenega krzna in pa zaradi bobrovega olja (castoreum), ki ga izloča bober iz svojih žlez na zadnjici. Ta izcedek daje kraju, kjer živi bober, značilen duh, smatrali pa so ga tudi za najboljše zdravilo za vse bolezni. Zaradi tako intenzivnega lova so bobri že pred kakimi 50 leti iz zahodne Evrope skoraj popolnoma izginili. V Franciji so se ohranile le še posamezne živali ob reki Comarque. Da bi preprečili popolno iztrebljenje, so tedaj v Franciji izdali predpise o zaščiti bobrov in jih prepovedali loviti. Ti predpisi veljajo še danes. Po tem ukrepu se je začel življenjski prostor bobrov v Franciji zopet širiti, tako da živi danes bobrov rod spet v redko posejanih kolonijah po vsem porečju Rhone od Lyona proti jugu. V Franciji so živeli bobri že dolgo časa v podzemnih votlinah, ki so jih izkopali tako, da je vhod v votlino pod vodo. Od vhoda vodi rov poševno v rečni breg. Rov je nagnjen za 20 do 30 stopinj in pripelje najprej v posebno votlino, kjer se bober osuši. Od tod vodi rov v drugo votlino, kjer bober biva. Ta votlina je postlana s tankimi oblanci; vanjo bober ne stopi, dokler se v prvi votlini popolnoma ne osuši. V drugi votlini koti bobrova samica mladiče. Bobrov dom je zvezan z zunanjim svetom še z ozkim rovom, ki je namenjen za zračenje; in j egov izhod je dobro prikrit pod kupom vej. Ker francoski bobri niso delali svojih bivališč iz kolov in vej na sredi vode kot kanadski bobri, so nekateri mislili, da je treba razlikovati dve vrsti bobrov, in sicer kanadskega hišarja in evropskega podzemnika. Toda med tema dvema vrstoma bobrov ni nobene bistvene razlike. V podzemskih rovih žive namreč bobri samo v deželah, kjer se zaradi pogostnega vznemirjenja ne čutijo varne, sicer pa grade bobri svoja bivališča iz kolov in vej na vodi. Tako so tudi v Franciji na nekem rokavu Rhone v zadnjem času opazili prve jezove, s katerimi so bobri pregradili rokav in tako dvignili nivo vode. Tako so tudi francoski bobri izkoristili varnost, ki jim jo nudi zakonska zaščita in zopet začeli graditi zgradbe po tehniki svojih prednikov. Bobrov življenjski prostor so reke in rečni rokavi, katerih bregovi so obrasli z gozdom. Takih predelov je v ne pregosto naseljeni južni Franciji v porečju Rhone še precej; zato so tam še vedno ugodni pogoji za njegovo življenje. PROF. DR. JOŽE RANT, Ljubljana, Lipičeva 1 ali Titova 21/1, ponovno prosi vse lovske tovariše, da mu pošiljate zgornje in spodnje čeljusti uplenjene ali poginule srnjadi, jelenjadi, gamsov in divjih prašičev, posebno mladičev in enoletnih živali. Profesor potrebuje to gradivo za strokovno razpravo, ki jo pripravlja za Lovca. GARJE PRI FAZANIH Vet. Janez Bati s, Ko smo obiskovali fazanerije po Sloveniji, smo večkrat naleteli na fazane, ki so imeli po nogah nekakšne sivobele kraste (apnene obloge). Nekateri so celo težko hodili. Ko smo fazane pregledali, smo ugotovili, da imajo na nogah garje. Našli smo celo fazanko, ki je imela eno nogo tako obloženo z belimi apnenastimi oblogami, da je bilo videti, kot bi jo imela v mavčnem ovoju. Držala jo je od tal in se sploh ni mogla nanjo opreti. Garje na nogah perjadi To bolezen povzročajo posebne garje, ki se pojavljajo tudi pri kokoših in drugih pticah. Najbrž dobijo fazani v fazaneriji garje od kokoši. Vsak lovec je verjetno že videl domače kokoši z »apnenimi nogami«. Tako namreč tudi imenujemo to bolezen. Bolezen se pojavlja pri perjadi na nogah, in sicer pri kokoših, golobih, puranih, pegatkah, papigah, fazanih, jerebicah in pticah pevkah. Povzročitelj je majhna pršica, ki ne doseže niti pol mm velikosti, široka pa je okrog četrt mm. Samec je nekoliko manjši kot samica. Z latinskim imenom jo imenujemo Cnemidocoptes mutans. Pršica rije po koži na nogah in napravi dolge rove; vanje odlaga samica jajčeca. Iz jajčec se razvijejo mlade pršice, ki se preobrazijo in prično riti po koži. Koža, ki jo dražijo, pršice, se vname in prične izločati sokove. Napravijo se luske, ki se zlepijo z izločeno tekočino v belosive kraste; te obdajo vso nogo, posebno pa prste in piščali. S krastami odpadajo kosi kože. Perjad, ki je okužena z garjami po nogah, se prestopa z noge na nogo in kljuje kraste, Vet. znanstveni zavod včasih do krvi. Če je oblog po nogah mnogo, živali težko hodijo, ker so sklepi v obloge kar okovani. Lahko pa pride tudi do vnetja sklepov, posebno na prstih, tako da včasih ves prst odpade. Pri tako bolni perjadi opazimo pogosto tudi močno šepanje. Živali prično tudi hujšati in celo poginjajo. Bolezen na srečo lahko hitro ozdravimo, moramo pa jo seveda pričeti zdraviti, še preden se pojavijo hujše spremembe kot vnetje sklepov in močno hujšanje. Najprej je treba odstraniti kraste oziroma apnene obloge. Ne smemo jih pa luščiti z nog s silo, ker lahko ranimo kožo. Zato namažemo noge z glicerinom ali z mazavim kalijevim milom. Čez noč se bodo kraste omehčale, da jih bomo lahko odtrgali. Ko odstranimo v glavnem vse obloge, namažemo noge z nerazredčenim kreolinom. Če boleha več perjadi, ji lahko okopljemo noge v 5 do 10 % kreolinski raztopini. V taki raztopini držimo noge 5 minut. Garje na nogah perjadi preprečujemo tako, da prostore, v katerih so živali, redno čistimo in razkužujemo. Prav tako je treba redno razku-ževati kletke, posodo in vse ostalo. Če se bojimo, da bi se zdrave živali od bolnih okužile, lahko mažemo noge zdravim živalim s 3 %-nim kreolinom. Važno je tudi, da preprečimo stik divje perjadi z domačimi kokoši. Če uporabljamo za valjenje v fazanerijah kokoši, jih je treba pred valjenjem pregledati in bolne izločiti. Če pa nam bolezen vseeno pride v voljero, je treba večkrat pregledati noge vsej perjadi in količkaj sumljive živali začeti takoj zdraviti. Obloge, ki jih odluščimo z nog, moramo zakopati ali pa sežgati, nikakor pa jih ne smemo puščati na tleh, ker bi tako lahko okužili vse živali. Površino tal v prostorih, kjer so fazani, je treba vsaj 5 cm globoko odkopati in odstraniti. Povzročitelj garjav osti nog perjadi (cnemidocoptes mutans), levo samec, desno samica; 10-krat povečano Joža Herfort* V živozelenem grmu sta si zgradili taščici gnezdece, na katerem je samičica sedela, samček pa ji je prepeval o bodoči sreči. Potok onkraj grmovja je veselo žuborel, mlado bukovje pa se je kopalo v jutranji rosi. Vsa gora je bila ozelenela, vsa narava oživela, vsako drevo, vsak grm je dobil svojega stanovalca. V doleh so se jablane pobelile s cvetjem, po njem pa so šumela krila neutrudljivih čebel, hitečih od cveta do cveta. Prav tako kot jablane šumi sedaj tudi gozd v brnenju kril neštevilnih drobnih žužkov in hroščkov. Vrnimo se k našim taščicam! Samica je zapustila gnezdo in odletela s samčkom čez potok, iskat hrane za svoj lačni želodček. Kakor hitro pa sta taščici odleteli, se je spustila z goste bukve siva dolgorepa ptica, sedla na ta-ščičino gnezdo in znesla vanj jajce, za spoznanje večje od taščičinih, vrgla nato iz gnezda nekaj jajčec taščice in spet plaho odletela, kakor bi se zavedala, kaj je napravila drobnemu rdeče-prsnemu paru. Ko pa je sedla na bukev, je priletela k njej druga slična ptica, se ji pričela priklanjati in ji dvoriti, nato pa zvonko zapela: »Ku-ku, ku-ku«. Kukavica je dvorila samici, ki je pravkar podvrgla taščici svoje jajce. Taščici sta se vrnili in našli svoj domek umazan od razbitih jajčec, v gnezdu pa tuje jajce, ki ga nista spoznali. Vznemirili sta se, pričeli glasno zabavljati, kmalu sta se pa umirili in samica se je spravila na gnezdo in pričela — valiti. Čez trinajst dni je gnezdo oživelo. Troje majhnih drobnih kupčkov sivobelega puha je bilo, en kupček komaj za spoznanje večji od ostalih dveh. Drobna starša sta se malo odstranila — po hrano sta šla —, ko se je zopet pritihotapila h gnezdu kukavica; pogledat je prišla otročiča in vrgla še enega od ostalih malčkov iz gnezda in spet ko zlokobna vešča odletela v zelenje gozda, kjer je samček neugnano pel svoj »ku-ku, ku-ku«. Prve dni nista taščici ničesar zapazili. Toda že tretji dan je postala kukavica še enkrat večja in močnejša kakor drobna sirotica v lastnem gnezdu. Veliki, še slepi nestvor je široko odpiral svoje žolto žrelo, malček je pa stradal. Drugi dan ga je pa še slepa kukavica zrinila na rob gnezda in ga strmoglavila na tla, kjer je negodna sirotica poginila. Mlada kukavica je postala edini gospodar gnezda, taščici pa sta imeli od ranega jutra do mraka polno dela, da sta nasitili pastorka, ki se * Črtico »Rumenooki pastorek« ponatiskujemo iz knjige lovskih črtic Jožeta Herforta »Živa mavrica«, ki je izšla 1938. leta. mu je šesti dan odprlo rumeno oko, ki je kmalu dobilo živorumeno barvo. Z isto ljubeznijo negujeta kukavico kakor svoje mladiče, čeprav je ravno ona prinesla nesrečo njenemu zarodu. Mladi kukavici so pričele kmalu poganjati na hrbtu prve bodice za perje, deseti dan pa je je bilo že polno gnezdo- Kmalu je zapustila svoj tesni dom, a ker si ni znala še sama poiskati hrane, sta morali iti za njo taščici in hraniti svojega velikega pastorka. Lepega dne pa kukavica ni hotela poznati več svojih rednikov, odletela je sama življenju in pustolovščinam nasproti. Kruta ptica kukavica, zakaj ne gnezdi sama? Zakaj tudi ona ne vzgaja svoje dece? Njen notranji ustroj ji tega ne dopušča. Nekateri znanstveniki so mnenja, da je njen želodec tako velik; izpolnjuje namreč velik del trebušne dupline, da onemogoča razvitek jajcem skupaj, pač pa posamezno v presledku 5—8 dni. Kukavica pa znese vsega skupaj do 10 jajc in preden bi pričela kukavica valiti, torej ko bi bilo izleženo zadnje jajce, bi bilo prvo že gnilo oziroma pokvarjeno. Svoja jajca podtika kukavica raznim žužkojedim pevkam kot taščicam, penicam, stržkom, pastiričicam i. dr. Kukavičja jajca so primeroma zelo majhna, v barvi pa podobna jajcem ptic pevk. Ptice pa, katerim je kukavica podvrgla jajce in morda še njih lastna pobila, zapuste dostikrat gnezdo in gredo poizkušat srečo v varnejši kraj. Včasih je pa gnezdo, v katerega misli kukavica znesti jajce, premajhno. Takrat znese jajce poleg gnezda in ga potem s kljunom položi vanj. S svojim razplojanjem povzroča kukavica precejšnjo škodo, ker je vsako gnezdo, kamor podtakne ona jajce, uničeno. Škoda je tem večja, ker so kukavičji krušni starši vedno same koristne ptice. Vendar pa je korist, ki jo imamo od kukavice, neprimerno večja od škode, ker more namreč kukavica edina žreti kosmate gosenice naših najškodljivejših metuljev, ki zlasti škodujejo iglastemu drevju. Te gosenice so za druge ptiče neužitne, ker se zapiči njih dlaka v želodčno sluznico, zaradi česar ptice poginejo. To pa kukavica kar dobro prenese in njen želodec je včasi čisto kosmat. Sluznica želodca pa od neštevilnih majhnih ranic zateče in se od časa do časa odlušči. Kukavica ima silen tek in pospravi na dan naravnost neverjetne množine mrčesa. Njen ogromni tek je tudi eden vzrokov, zakaj kukavica ne gnezdi sama. Prav za valje- nja je največ gosenic po smrekah in borih, ki jih kukavice uničujejo. Kukavica bi pa, tudi če bi sama gnezdila, ne prenesla med valjenjem gladu, ker porabi preveč hrane. S tovarišem sva bila v gorah. Bukev je bujno zelenela, divji petelin pa je že ponehaval peti. Pod grmovjem so se skrivale dehteče bele šmarnice, po ozeleneli trati so brneli žužki, na jesenu pa je oznanjal strnad, da »ima ljub’ce tri«. Sedla sva na parobek, se zagledala v bele oblake, ki so pričeli prihajati izza južnih gora, pa poslušala pesem kukavic. Mnogokrat sem že čul pesem kukavic, ono jutro pa se mi je zdelo, da je vsa narava en sam kukavičji spev. Ena je bila glasnejša od druge, ena je prehitevala drugo, njihovi glasovi pa so se zlivali v eno samo krasno melodijo. Kukavičji pesmi so se pridružili še drozgi s svojim jasnim petjem. Vse jutro je bilo ena sama pesem kukavic, pesem maja. Polno kukavic je pelo, videla pa nisva nobene, zakrivala jih je gora, ki jo je odel Jurij. Od nekje je pribrenčal svetel hrošč in počasi jadral z zvenečimi krili v pomladnem zraku. Kar se je spustila z bukve nanj kukavica, ga pohrustala, toda že v naslednjem hipu je kot strela planil nanjo skobec. Neenaka borba — in ropar je umoril svojo žrtev. Strel tovariševe puške je jeknil, se stotero ponavljal v sivih čereh sosednjih pobočij, skobec s svojo žrtvijo pa je treščil na tla. Pobral sem kukavico. V očeh, v tistih lepih živorumenih očeh je umiral svit življenja. Na prsih, lepih, sivobelih, ji je zevala rana, iz katere je polzela kri in se zbirala v velik, lep živordeč rubin — rubin življenja. Poslednji drget je stresel nežno telesce, peruti so se stegnile, ona, ki je prevarila toliko drobnih ptičk, ko jim je dala svojega otročiča v rejo, je zaprla oči, rubin s prsi pa je nalahno spolzel v rosno travo. fe pel peUtin v Ccmhi ucUu Tone Svetina Po dolini so cvetele češnje. Bukev je ozelenela v sredino strmih pobočij Jelovice. Tudi v temnih gozdovih se je začelo prebujati življenje. Po jasah in samotnih planinah je mlada trava vabila srnjad na zgodnjo pašo. Bledovijo-ličasti in beli spomladanski žefran je takoj za skopnelim snegom stegal svoje glavice k soncu. Podrhtevali so cvetovi v južnem vetru, skrivnostno in toplo šumečem po lesovih. Le okoli visokega, senčnega Črnega vrha, ki je kraljeval izgubljenemu, kotlastemu svetu, poraslemu s stoletnim gozdom, se je upiral sneg prihajajoči pomladi. Tod okoli je bil petelinji raj. Petelini pojo kakor zvonovi, je pripovedoval oče, ki se je bil z gostom vrnil z gora. S seboj sta prinesla lepega starega petelina. Prav takrat je prišel k hotelirju Petranu visok gospod, tovarnar iz mesta. Videl je petelina in bil je navdušen. »Kako je lep, kako je sijajen!« Težkal ga je, ogledoval njegovo blesteče se svatovsko perje, ga občudoval in sklenil, da mora tudi on »dobiti takega ptiča«. Zakupnik Petran mu je dovolil odstrel in odpravili smo se v goro. Oče je z velikanskim nahrbtnikom, pod katerim se je kar izgubil, opiraje se na gorsko palico, koračil prvi. Gost ni namreč ničesar pozabil vzeti seboj, ne copat, ne pižame in tudi ne steklenic piva. Gospod je šel drugi, jaz pa sem ponižno, a vendar vesel, da me je oče vzel spet s seboj, hodil nekoliko zadaj. Strma, z velikimi kamni natrošena pot nas je pod planino Vršano močno ogrela. Mož je sopel kakor kovaški meh in debele kaplje potu so mu rosile s čela. Ponudil sem se, da bi mu nosil puško. Z veseljem mi je dal novo bokarico. Počasi smo se vzpenjali skozi mlado brstje. Občudoval sem očeta, ki je, ves majhen in plečat, toda proti gospodu, večjemu za dve glavi, vendarle droben, z gospodovim ogromnim nahrbtnikom brez posebnega truda počasi in vztrajno pobiral strmino. Gospod pa bi rad za vsakim ovinkom počival. Na planini Vršani, kjer smo ob lepem razgledu na Blejsko kotlino, svetlikajoče se jezero, sveže zorana polja in zasnežene vrhove Karavank počivali nekoliko dlje, je mož pogledal že tretji steklenici piva v dno. Tako smo namesto v dveh prišli v kočo v štirih urah in pol. Oče je brž zakuril, mož pa se je zleknil na posteljo kakor ubit in kmalu zadremal. Proti večeru, ko se je nad gorami rožnati odsvit neba poslavljal od zahajočega sohca, sva šla z očetom pogledat, če bo petelin priletel na gred. Prigazila sva na rastišče pod grebenom Črnega vrha in sedla k debeli smreki. Oče je prižgal vivček. Puhal je dolge svaljke belega dima in potrpežljivo, kakor vedno, čakal, molčal in kdo ve kaj premišljeval. Jaz bi se seveda rad pogovarjal, pa sem se moral nehote učiti molčanja. Razgledoval sem se po zaplatah snega, ki je gnil po kotlih, in razmišljal, če bi sam našel pot domov. Tedaj me je zdramilo pritajeno skakljanje. Dregnil sem očeta, ker sem mislil, da bo petelin prišel po tleh, kakor se večkrat zgodi. Toda zmotil sem se. Slab streljaj pod nama je pod robom kotla z jerebom v gobcu pritekla lisica. Oče bi ji seveda rad osolil večerjo s svincem, toda zaradi petelina sva jo morala pustiti mimo. Lisica se je izgubila v gozdu, nebo je začelo temneti in ptičji zbor je utihnil in se spravil k počitku. Nekje daleč se je oglasila sova. Zateglo in vznemirjajoče je oznanila, da se pripravlja na lov. Očeta je zaskrbelo, če se stari, močni, sicer pa stalni petelin ni preselil. Nestrpno je že nekajkrat pogledal na uro. Gozd je že objela spokojna tišina in mrak je spletal vrhove samotnih smrek. Tedaj so med drevjem zafrfotala krila velike ptice. V vijugi se je pripeljal zapozneli tajinstveni snubec nekoliko više nad nama na gred v šop smrek. Nekaj časa se je ogledoval, če je vse varno, potem pa se je pomirjen spreletel na drugo smreko. Očetu so se samozadovoljno smejale oči. S pipo mi je pokazal v smer, kjer je petelin obstal, kakor bi hotel reči: »Ta je privezan!« Še nekajkrat je petelin udaril s perutmi, potem pa se je umiril in zavladal je molk pred nočjo. Midva sva spoštljivo čakala, kdaj bo zapel. Šele ko je bledikavi ščip vzšel izza vzhodnih gora, se je oglasila rahla, tajinstvena pesem, polna ljubezni in pomladnega hrepenenja. Potem je petelin pel, kakor da je sam s svojo pomladjo na ogromni, prostrani, visoki planoti Jelovice, kakor da se le njemu na čast prižigajo zvezde, ki bodo svetile v noč, dokler jih soj jutranjega neba ne bo umil z zbledelega svoda. Takrat bo zapel znova, še bolj burno, zvodljivo in hrepeneče. Ves prevzet in vznemirjen sem z zavistjo v srcu pomislil, da bo gospod naslednje jutro tega lepega, velikega ptiča streljal. Nato sva tiho, da petelina ne bi vznemirila, odšla po grebenu v mračni gozd. Še pred drugo uro je oče vstal in za njim tudi jaz. Potem je s spoštljivo obzirnostjo stopil tudi do gospoda. Ta pa je, zavit v odejo, nekaj zagodel in se prevalil, da je pisana pižama pogledala izpod odeje. Nakremžil se je in nejevoljno odprl drobne oči: »Čemu pa me že budite, saj smo komaj legli!« Globoko je zasopel in spet zadovoljno zamižal. Čez čas se je oče spet ojunačil in ga krepkeje porukal. »Gospod, prepozni bomo!« Drobne oči so se tedaj spet odprle in se domiselno ozrle po očetu: »Pojdi ti, lovec, in prinesi mi petelina!« Oče ga je nejeverno pogledal in čakal, da se bo nazadnje le spravil iz postelje. Gospod pa je še enkrat dejal: »Resno, lovec, prinesi mi petelina! Danes nisem najbolje razpoložen!« Sedaj ga je oče razumel, možu pa je glava omahnila v blazino in še enkrat je zavzdihnil, se prevalil in nama pokazal hrbet. »Greva pa sama ponj!« je menil oče. In odšla sva po razmočeni planjavi preko planine proti gozdu. Na nebu so se skozi jasnice svetlikale zvezde, jug pa je izza bohinjskih gora potiskal temne, visoke, vodene oblake. V gozdu naju je objela tema. Prižgala sva lučko in utonila med gosto drevje. Skozi samotno pobočje in kotlasti, razriti svet sva se vzpenjala in molčala. Lučka je, ujeta v neprodimost teme, trepetaje metala svetlobo po deblih in naju varno vodila. Po kotanjah pod Črnih vrhom sva prečkala velike zaplate snega po ozki, slabo shojeni gazi. Oče je z nogo lovil slabo sled in se večkrat tudi do pasu pogreznil v prepereli sneg. Zato sva navezala krplje, nato pa še bolj nerodno motovilila preko gnilih snežišč. Opazoval sem očetovo in svojo senco, ki sta se majali v temi, in zazdelo se mi je, da sva dva izgubljena gorska duhova. Z neko tesnobo in grenkim razočaranjem sem spremljal očeta. Šla sva po petelina, mojega ljubljenca, starega znanca, ki sva ga že pred letom hodila poslušat. Takrat mi je bilo dvanajst let in zelo rad sem imel gozdove in noči, posebno pa peteline. »Premehkega srca je,« so dražili očeta, »ta ne bo lovec!« Oče pa se je sprl z vsakim, ki je dvomil v mojo lovsko prihodnost. Ze prav od ranih let me je jemal s seboj na vse love in me počasi »zastrupljal«. Rad bi prosil očeta, naj pusti petelina. Uprlo se mi je, da bi gospod presmrčal tako lepo jutro in se s petelinom vrnil v dolino. Toda bal sem se. Že sem videl očeta, kako se mi smeje in mi kot po navadi očita: »Če boš tak, ne boš dober lovec.« Tako mi, razen nerazumljivega neugodja in jeze, ni prišlo nič pametnega na misel. Zdelo pa se mi je, da nama očitajo noč, podrta drevesa ob poti in v samoto ujeto skalovje: Dva brezvestna tatova sta! Potuhnjeno se plazita skozi temo, da ukradeta gozdu njegov biser, da ubijeta sina tišine noči — za slabiča, ki ne pozna lepote in mu je tuja govorica gozdov in pesem jutranje zarje. Toda vedno bližje sva bila svojemu cilju. Onkraj velikega kotla sva snela krplje in se vzpenjala po že kopnem grebenu. Ugasnila sva luč. Od tod je najin korak upijala gosta preproga mahu, listja in iglic. Vse je bilo neskončno tiho in mirno, le včasih je pod okovanci zabrstela drobna vejica. Ko sva prišla že v bližino rastišča, sem se vedno teže premagoval, da nisem očeta poprosil, naj petelinu prizanese. Tedaj je noč začela bledeti in prav rahel svit se je razlil med drevje. Blizu mesta, kjer sva zvečer sedela, sva se ustavila in čakala. Neizmerno tišino je le od časa do časa razgibal vlažen veter v vrhovih. Nestrpno sva pričakovala, da bo petelin zapel. In prav tedaj, ko je prvi svit prelomil obroč teme, se je z udarci kril najavil petelin. Kmalu nato je za- pel. Sprva je poredkoma klepal, potem pa se je njegova pesem razvnela; zvenela je kot žuborenje srebrnega potoka sredi mračne teme. Oče je prislonil dlani k ušesom in napeto prisluhnil. Vsa zamaknjena sva poslušala. Petelinu se je odzvala taščica in gozd se je začel prebujati iz nočnega sna. Ko je oče ugotovil, kje je petelin, je snel puško in jo z urno kretnjo napolnil. Obupano sem ga pogledal. Nisem imel več moči, da bi mu rekel, kar sem mislil. In že sva se pognala za petelinom, najprej po dva koraka. Potem pa je petelin nenadoma utihnil. Začudeno sva gledala. Zakaj je prenehal s petjem in kje sedi? Tedaj je udaril s krili in se preletel. Bil je star, zvit in nemiren snubač. Taščici je pritegnil drozg in tudi drugi ptiči so se oglasili. Vse je hvalilo mlado jutro. Petelin je spet zapel. Razločno, krepko in pogumno, nežno in tajinstveno je zvenela njegova pesem med ptičje petje. V očetu se je prebudil pralovec. Požugal mi je. Razumel sem ga. V gozdu, na lovu, sva se vedno podredila gozdnim zakonom, sporazumevala sva se le z gibi in kretnjami. Nato se je tiho in spretno kakor maček pognal spet naprej in jaz sem mu slepo sledil in ga posnemal. Vselej, ko je petelin utihnil, je oče negibno obstal. Njegova puška je bila kot osamljena veja. Ko mi je zabrstelo pod nogo, se je obrnil in me ostro pogledal. To je pomenilo, da bom, ko se zdani, deležen dolge pridige. »Hodiš kakor medved, nisi za petelinji lov, drugič ne boš šel več z menoj!« Petelin je brezskrbno škripal, kot bi drvar brusil žago, midva pa sva mu bila vedno bliže. Moj korak je bil vedno težji in nerodnejši, v srcu pa vedno večja žalost. Mojemu pevcu so se iztekale minute kot kitice njegove ognjevite pesmi. Bila sva že blizu petelina. Zagledala sva ga pod vrhom visoke smreke. Šopiril se je, široko razpiral peruti in stegoval vrat in glavo. Pel je zanosno sončnemu vzhodu, ki se je prav rahlo barval v sivih oblakih. »Tu boš počakal!« mi je s kretnjo povedal oče, ki je moral zaradi skalnatega terena petelina obiti. »Ne zaupa mi!« me je zapeklo. Obstal sem kot ukopan. Osuplo sem gledal za lovcem, ki se je kot zlokobna senca izgubil med drevjem in se onstran spet pojavil na odprtem prostoru. Njegove skoke, samo po korak, sem spremljal s slabimi željami. Naj stopi na trhlo vejo, naj se mu prevali kamen, naj mu naboj ne užge, kar koli naj se zgodi, samo da bo petelin rešen! Bolelo me je srce za lepo ptico, ki jo bo bogati lenuh brez truda odnesel. Res sem imel rad peteline, saj sem jih od šestega leta leto za letom hodil poslušat. Vse zvezdne noči in rožnata jutra so se prebudila. Težko mi je bilo tudi prejšnjo pomlad, ko je sredi ognjevite, hrepeneče pesmi v biserno jutro jeknil očetov strel in je velika ptica umrla sredi zanosa, prestreljena skozi vroče srce. Nič več ni bilo veselja in občudovanja, ko je velika ptica ležala na zaplati snega, oškropljenem z drobnimi kapljicami krvi. S strelom je jutro umrlo. Toda oče se je za svoj strel odkupil petelinjemu rodu z lisicami, kunami in skobci, ki jih je spravil s sveta. S smrčanjem v topli koči pa se ne da odkupiti smrti kralja gozdov! Kaj naj naredim? Bliskovito so se vrstile misli in nekaj vedno bolj odločnega je netilo mojo jezo. Oče bo vsak čas streljal. Boječe se je oglašala taščica, svarilno je žvižgal drozg in pomilujoče so žvižgali kosi. Petelin pa se je ves lesketajoč sukal na veji, slep in gluh. Senca smrti je iz pripravljene puške že padla na kovinastomodri lesk njegovega bahatega ženitovanjskega perja. Nobena moja želja se ni izpolnila. Oče je bil že pri petelinu. Le še nekaj skokov in kri bo oškropila novo rast. Bil je star lovec, zvit in preizkušen petelinar. Bližal se je kakor kuna, zahrbtno, tiho in preračunano, s hladnim naklepom v srcu. Zazdelo se mi je, da ga sovražim, preziram in da sva si nenadoma postala popolnoma tuja človeka. V meni se je nekaj podiralo in neko porazno, mehkobno čustvo je napolnilo mojo praznoto, dokler ni val upora udušil neumno, sentimentalno malodušje. Ves gozd je zvenel v hripavem, ironičnem glasu: »Prinesi mi petelina!« Zlival se je s petelinjim petjem, smrčanjem in utišanimi skoki lovca, ki je že dvigal puško. »Neumnost! Ne bo ga nesel v dolino!« se je v trenutku razrastla in spremenila uporna misel v dejanje. Samogibno sem segel po veji in udaril po dračju. Rezek šum je zaključil usodnost trenutka. Petelin je stisnil krila in zafrfotal v veliki vijugi prav mimo mene v svobodni gozd. Kakor bi se mi hotel zahvaliti! Mene pa je obšel občutek neizmerne sreče in zadovoljstva. Oče je prazno in žalostno strmel za petelinom. Puška se mu je povesila in nekaj časa je stal brez besede. Ni mogel takoj doumeti, zakaj je petelin odletel. Ko pa je vse premislil, ga je popadlo besno ogorčenje. »Spodil si petelina! Ti nisi za lov! Danes si zadnjikrat z menoj!« Ko je vihral skozi redki gozd proti meni, sem ravnodušno sedel na štoru in ga čakal. Nisem se zmenil za njegove očitke in grožnje. Potem pa sem tudi jaz skoraj zavpil: »Ne bo smrčal in se bahal s petelinom!« »A tako?« je dejal oče in ves začuden razprl oči. Čudno me je pogledal in umolknil. Bila sva zgovorjena. Ob ptičjem petju sva odšla skozi zveneči gozd vsak zase in tiha proti koči. »Kje je petelin?« je bilo prvo vprašanje, ko sva gospoda z ropotanjem zbudila. »V gozdu,« sem brž odgovoril namesto očeta. »Kako to?« mu ni šlo v glavo. Nato mu je oče začel pojasnjevati, da se je petelin prestavil, da je slabo pel, da se v zraku čuti sprememba vremena. Končno se je mož pomiril. Popoldne pa se je nebo zares zagrnilo. Iz temnih oblakov se je oglasil grom. Redke, debele kaplje so oznanile viharno deževje. V drevju so zabučali vetrovi. Zatulil je vihar in ostrešje koče je zaječalo. Ko se je zabliskalo, se je ognjena kača potegnila iz drvečega oblaka, da nam je vzelo vid. Treščilo je v šop smrek za kočo in zagrmelo tako pošastno, kot bi se zemlja razklala. Stekla v oknih so zažvenketala. Zadišalo je po smodu. Neka smreka se je preklala na dvoje in žalostno štrlela v nebo. Gospod je prebledel in se stiskal v kot. »Nevarno je v gorah, pa nas vendar ne bo pokončalo!« Pustil sem ga očetu, da ga je miril, in gledal skozi okno; ulila se je ploha in votlo bobnenje je spremljalo neurje, ki je šlo preko Jelovice. Zjutraj smo spali, v gozdovih pa je še vedno rjovel pomladni piš. Popoldne, ko se je malo zvedrilo, smo odrinili v dolino. Ko sem zapiral leso na planini, mi je pogled ušel proti Črnemu vrhu. Teman oblak je drvel čezenj. Nekje v temnem lesov ju je vedril naš petelin. Ko se nebo pomiri, bo spet zapel svojo tajinstveno pesem noči mlademu jutru v pozdrav. Ker sta mi lovca ušla naprej, sem pohitel za njima. Lovska zadruga je lansko leto uspešno delovala 16. marca je bil redni letni občni zbor Lovske zadruge za Slovenijo. Preden so delegati prešli na dnevni red, so se spomnili umrlega predsednika Zvezne ljudske skupščine tov. Moše Pijada in počastili njegov spomin. V poročilu upravnega odbora smo slišali med drugim tudi naslednje: Triintrideset let poteka, odkar je bila Lovska zadruga ustanovljena, in 11 let, odkar je začela po osvoboditvi ponovno poslovati, njeno delavnost v 1956. letu pa označuje zlasti zelo razširjeno delovanje v zunanji trgovini. V preteklem letu je namreč Zadruga dosegla, da lovci neposredno sami izvažamo svojo lovsko produkcijo, uvažamo pa potrebni pribor. Tudi v 1956. letu je Lovska zadruga učinkovito intervenirala, da so se znižale cene lovskemu in ribiškemu priboru, z uvoženimi inozemskimi pred- meti pa je svojo zalogo znatno izpopolnila. V obletnem popisu blaga je zabeležila 409 raznih predmetov za lovce in 102 predmeta za ribiče. Zadruga je imela 31. dec. t. 1. 11 243 članov. Tako imamo lovci v svoji Lovski zadrugi že kar pomembno premoženje, izvozni in uvozni oddelek pa dobivata od leta do leta večji pomen. Ta trgovina omogoča Lovski zadrugi ne samo to, da krije režijske stroške, nudi ji tudi prebitke za povečanje obratnih sredstev, predvsem pa za nakup novih poslovnih prostorov v Zlatorogu. Zaloga, ki jo je imela Zadruga pred 10 leti, je bila vredna nekaj stotisoč dinarjev, konec decembra 1956. leta, ko je bila po sezoni že precej razprodana, pa še vedno 14 803 000.— dinarjev. Upravni odbor se je tudi v preteklem letu trudil, da je bila povezava s članstvom čimbolj življenjska. Zadružne zaloge so se pri več okrajnih Eden najboljših lanskih gamsov; 113.5 točke; Triglav, Maks Krmelj zvezah prav dobro obnesle, okrajne lovske zveze pa so še dokaj hitro nakazovale denar za oddano blago. Zadruga je n. pr. lovsko m uničijo za risanice prodajala pod lastno nabavno ceno, ker bi naš lovec ne mogel plačati za tak naboj več sto dinarjev. V poslovnem letu 1956 je Zadruga uvozila raznega blaga za 5 763 781 obračunskih dinarjev (v 1955. letu za 4 175 000 din), preko Beograda pa še za 1 482 771 din lovskega in za 2 752 831 din ribiškega pribora, skupaj torej za 9 999 383 din. Zadruga je v zadnji sezoni izvozila za 39 856 673 obračunskih dinarjev raznega blaga (v prejšnji sezoni za 25 694 631 obračunskih dinarjev). Izvozni posel je tvegan, ker se povpraševanje in cene na inozemskih tržiščih zelo spreminjajo, ker je velika konkurenca, ker se menjajo carinski in drugi predpisi in iker je tudi konkurenca pri nakupih doma večkrat prav divja. Zaradi tega in ker se ne ve, kolikšna bosta odstrel in odlov, je izvoz tako glede na količino kot na cene težko planirati. Mnogo skrbi in nevšečnosti je povzročala Zadrugi tudi zmrzovalnica. Kvaliteta divjačine se je v pretekli sezoni popravila. Zadruga je prejela manj razmesarjenih in krvavih zajcev oziroma slabo iztrebljene jelenjadi, srnjadi in divjih prašičev kot v preteklih letih, vendar pa je bilo še nekaj primerov, da je službeni veterinar poslano divjad zaradi pokvarjenega mesa zaplenil. Zdi se, da pošiljajo družine posebno ob toplih dnevih neohlajeno divjad. Ker organizacija zbiranja kožuhovine ni bila zadovoljiva, si je morala Zadruga letos pomagati na drug način. Sama zbira kožuhovino v okrajih Maribor, Ptuj, Celje, Trbovlje, Kočevje, Novo mesto in Ljubljana. Ker pa so nekatere okrajne lovske zveze predlagale, naj v njihovih okrajih prevzemajo kožuhovino Koteksove poslovalnice, je zadruga pooblastila Koteks, da prevzema zanjo v njenem imenu in z njenimi tiskovinami v nekaterih okrajih kožuhovino tudi od lovskih družin in lovcev. Tako bo zajela okoli 90 % kožuhovine. Karakteristično je, da dobimo najmanj kožuhovine iz obmejnih krajev. Kvaliteta kožuhovine je od leta do leta boljša; tako so dosegle lisice 74 %0\ dihurji 32 %, jazbeci 70 %, pižmovke 87 %, kune zlatice 79 %, kune belice 80 %, vidre 87 %, divji zajci 66 %, veverice 72 %, divje mačke 72 % kvalitete. Medtem ko se cene kožuhovine na inozemskih tržiščih zelo izpreminjajo, pa so bile cene živim divjim zajcem dokaj stalne. Čeprav je izvozila n. pr. tudi Češka mnogo zajcev, je bilo blaga še vedno premalo. Mortaliteta naših transportov je znašala samo 2.27 % . Težave pri odpošiljanju živih divjih zajcev pa so še vedno velike, in sicer zaradi izredno ostrih veterinarskih predpisov v inozemstvu. Odpošiljajo se lahko samo vagonske pošiljke. Zato morajo istočasno loviti po dve in več lovskih družin, ker ena sama družina ne nalovi dovolj zajcev. Zadruga je morala za dovoljenje za nadaljnjo izdelavo in razpečavanje zaščitnega sredstva Fe-nolin prositi Zvezno upravo za varstvo rastlin v Beogradu in predložiti vzorec. Zadruga upa, da bo prošnja rešena še pred letošnjo sezono. Preskrba lovskih družin s fosforno emulzijo za zastrupljevanje jajc je zagotovljena, ker je zadruga s svojimi deviznimi sredstvi kupila v inozemstvu potrebni beli fosfor. Lovska zadruga se lepo razvija, ne glede na dobiček, pač pa mora paziti, da pokrije režijo in si pridobi tako obratna sredstva kot tudi sredstva za nove poslovne prostore. Vsekakor je Zadruga lovski organizaciji in članom v krepko oporo. Končno je občni zbor sklenil, da se spremeni 26. člen zadružnih pravil, in sicer tako, da se po morebitni likvidaciji Lovske zadruge preostala imo-vina izroči Republiški lovski zvezi v Ljubljani, ki jo izroči enaki ali podobni zadrugi, če se ustanovi. Z velikim odobravanjem je poslal občni zbor pozdravni brzojavki predsedniku Ljudske skupščine Slovenije tov. Mihi Marinku in predsedniku Glavne lovske zveze FLRJ tov. Svetislavu Stefanoviču. IZ LOVSKE ORGANIZACIJE Izključeni člani Zaradi hudih kršitev pravil je Lovska družina Pečarovci izključila iz svojega članstva Aleksandra Broderja, Stefana Horvata in Jožeta Horvata, Lovska družina Ljutomer pa zaradi kaznivega dejanja Franca Horvata. NAŠI JUBILANTI V družbi lovskih tovarišev LD Vič je praznoval svojo 80-letnico tov. Maks Jelenc. Jubilant se je rodil v Šoštanju. Njegov oče, ki je bil ugleden veterinar, mu je že v zgodnji mladosti vcepil ljubezen do živali. Zato se še danes z veseljem spominja na vojaški rok, ki ga je odslužil pri konjenici na Dunaju. Služboval je najprej pri železnici, od 1903. leta pa je bdi upravni uradnik v Ljubljani. Tov. Jelenc pa je že dolga desetletja tudi lovec in kinolog. Nad 50 let je lovil po zeleni Štajerski, Dolenjski, največ pa na Ljubljanskem polju in Barju, ter gojil pse ptičarje. Republiška lovska zveza ga je že pred leti odlikovala z Znakom za lovske zasluge, Kinološko združenje Slovenije pa s srebrnim znakom za zasluge v kinologiji. Vsi dolenjski lovci poznajo Slavka Beleta, požrtvovalnega in neutrudljivega lovskega delavca, ki je pred kratkim dopolnil 50 let. Jubilant je član upravnega odbora Republiške lovske zveze Slovenije, podpredsednik Okrajne lovske zveze Novo mesto in starešina novomeške lovske družine. Nikoli mu nobena lovska pot ni predolga, pa naj bo to ob jesenskih brakadah ali v visokem snegu, ko je treba divjadi pomagati, ali pomladi, ko je treba obnavljati solnice, preže, napajališča, steze, ali v poznem poletju, ko se preko skritih jas, posek in logov razvija srnji prsk. Posebno pa so mu pri srcu skrivnostni »črnuharji«, zaradi katerih je preždel ob samotni njivi že marsikatero noč in tudi prenekatero uro »prestopical« v strupenem mrazu na stojiščih. Jubilantu želimo, da doseže v organizacijskem delu še veliko uspehov, v gozdu in na lovu pa prav toliko nepozabnih lovskih doživljajev. Dr. Franc Žekar, član Lovske družine Višnja gora, je 1. aprila praznoval svojo 70-letnico. Jubilant je lovec že 50 let in dobro pozna številna štajerska in gorenjska lovišča. Ko je pred devetimi leti prišel v Višnjo goro, se je takoj vključil v tamkajšnjo lovsko družino; vsa leta je njen tajnik, družinskim članom pa s svojimi bogatimi izkušnjami dober učitelj. 31. marca je praznoval v krogu lovskih tovarišev svojo 60-letnico tov. Robert Lampreht, tajnik Lovske družine Pogorevc. Jubilant je bil vrsto let član bivše OLZ Slovenj Gradec in starešina lovske družine, ki ima najlepši gamsji revir v koroškem kotu. Večkrat se je oglasil tudi v Lovcu in pisal o gamsih, ki jih pase že 30 let; pravijo, da pozna že vsak »rep« v lovišču. Kakor je do upokojitve njegova trdna roka oblikovala železo v Mežici, tako trdo, pravično, pošteno in nesebično oblikuje že dolgo vrsto let tudi mladi lovski naraščaj v gornji Mežiški dolini. Za svoje požrtvovalno delo v lovski organizaciji je bil med prvimi lovci na Koroškem odlikovan z Znakom za zasluge. 21. januarja je v ILovski družini Dobrunje praznoval svoj 50. rojstni dan tov. Jože Junc, dolgoleten in neutrudljiv odbornik lovske družine. Jubilantom iskrene čestitke! UMRLI SO Ko smo v preteklem marcu izvedeli, da je umrl Albin Šifrer, nas je nekaj stisnilo. Kaj tudi Albina, iskrenega, natančnega in vestnega človeka, ki nam je tolikokrat svetoval in pomagal, ni več? Desetletja smo hodili k njemu, ker nismo vedeli, kaj je z našo puško, z njenim daljnogledom, ko smo bili v dvomih, kje bi kupili to in ono, in Albin nam je vedno in v vsakem primeru odgovoril in povedal: tako in tako! To pa je tisto, kar poveže človeka s človekom, da sta si več kot dvoje imen. Svoje znanje ni nikoli skrival, nudil ga je tako tovarišu kot svojim poslušalcem kot predavatelj. In zato nam je bilo hudo. Pokojni Albin šifrer je bil strokovnjak. Iz majhnih razmer, ko se je učil pri starih ljubljanskih orožarjih, je zrastel, nato pa se izpopolnil, da si njegovi oceni puške in vsemu, kar je z njo v zvezi, popolnoma verjel. Njegov poklic pa ga je že zgodaj povezal tudi z lovstvom. Tako ni čudno, da je postal vnet lovec. Zato ga bo pogrešal tudi krog, s katerim je lovil in skrbel za našo divjad. Pokojnikovo priljubljenost je pokazala tudi njegova zadnja pot, na kateri so ga spremljali številni lovci in velik krog znancev. V imenu Republiške lovske zveze se je poslovil od njega predsednik dr. Jože Benigar, ob grobu pa mu je zadnjič spregovoril starešina Lovske družine Pšata tov. Ljuban Zadnik. Ob zvokih žalostinke »Poljana toži« in zadnjega pozdrava z lovskim rogom se je orosilo oko slehernega, ki je Albina bliže poznal. V preteklem septembru so se vranski lovci poslovili od dolgoletnega lovca Jožefa Križnika. Anton Leskovar, član Lovske družine Oplotnica, je umrl 5. marca. Bil je rudar, dober družinski član in lovec-gojitelj. Vzgojil je številne fa-zančke, jerebičke in srnice iz ponesrečenih gnezd in legel. Konec februarja so se člani Lovske družine Žiri poslovili od priljubljenega in nesebičnega lovskega tovariša Janeza Albrehta. Bil je častni in najstarejši član, saj se je rodil 1869. leta. Nad 70 let je kot lovec zahajal v gozd v lepem in grdem vremenu, vedno dobre volje, tak, kot so le stare lovske korenine. 1. marca so se člani LD Cajnarje poslovili od svojega lovskega tovariša Janeza Knapflja iz Ulake pri Novi vasi. Bil jim je veder lovski tovariš in dober družinski član. Lovska družina Bled' se je na Bohinjski Beli poslovila od svojega člana Jožeta Ropreta. Umrl je še zelo mlad in se mu tako ni izpolnila želja, da bi okrepil svoje zdravje v lepi naravi. Umrl je Božo Žvanut iz Lozic, tajnik LD »Vojkovo«. Vestnega lovca, ki mu je bilo komaj 30 let, so spremili na zadnjo pot vsi člani lovske družine 26. februarja. Umrlim tovarišem časten spomin! Kaj so napravili v preteklem letu bolgarski lovci Prejeli smo prvo letošnjo številko revije »Lov i ribolov«, ki jo izdaja Lovsko-ribiška zveza Bolgarije. Kot lanski izhaja tudi letošnji letnik v okusnem večbarvnem ovitku, številka pa je opremljena s številnimi risbami in fotografskimi posnetki. Iz uvodnega članka prve številke posnemamo med drugim, da so bili v preteklem letu lovski in gojitveni uspehi bolgarskih lovcev kar zavidni. Uplenili so 419 volkov, 37 500 lisic, veliko število kun in podlasic, 900 000 raznih ujed in mnogo podivjanih psov in mačk. Zgledno so skrbeli tudi za zimsko krmljenje parkljaste divjadi. Na 11700 krmišč so položili 260 ton odpadkov mlačve, 15 000 nri vejnikov in 28 ton sena. V prvi številki objavljajo še Nikola Červenkov članek Naši običaji, pravila in norme, Georgiev razpravo o kotorni, ing. Stefan Vankov pa piše o uničevanju roparic s strihninom. Več člankov se bavi z lovsko kinologijo in športnim ribištvom, z doživetji na Črnem morju in v Arktiki, Nikola Cankov analizira reko Isker, poskrbljeno pa je tudi za leposlovno izpopolnitev lista, ki ima rubriko za otroke, humoristično stran in ugankarski kotiček. A. S. P. Kaj delajo poljski lovski tovariši Prejeli smo decembrsko številko »Poljskega lovca« (Lowiec polski) lanskega letnika. List, ki izhaja na 16 straneh, tiskan pa je na rotacijo, izdaja Glavni odbor Lovske zveze Poljske v Varšavi v nakladi 36 000 izvodov. Izvod stane 2 zlota. Iz vsebine se vidi, da je Poljska razdeljena (brez rezervatov) na 19 lovskih področij. Poljska lovska organizacija obnavlja svetovno znana lovišča s smotrno gojitvijo in načrtnim uničevanjem škodljivcev; v ta namen je v enem letu izdala 82 milijonov zlotov. Poljska ravninska lovišča so zelo bogata z zajci; love tudi žive in jih izvažajo. List objavlja zanimiv članek Stanislava Gorskega o pižmovki, ki se je na Poljskem izredno razmnožila. Med važnimi lovskimi problemi Poljske je uničevanje volkov, ki jih love na razne načine, zlasti pa z obkoljevanjem s krpami. Volk se je med vojno in v povojnem času premočno razpasel. O lovu na volkove piše obširno ing. Zygmunt Swietorzecki. Nekaj člankov opisuje lovska doživetja, preskrbljeno pa je tudi za leposlovno berilo. Posebna rubrika je posvečena vestem iz inozemstva, obsežen članek se bavi z lovskimi razmerami na Finskem. Ob parjenju so ju prišle iskat jerebice V lanskem Lovcu sem poročal, kako sem vzgojil jerebičje gnezdo in kako sta se preostali jere-bički, oba petelinčka, udomačili (glej dopis Tudi jerebice se udomače, Lovec, 39. 1., št. 10, str. 314). Že takrat sem napisal, da sem radoveden, kako bo z njima ob parjenju. No, in kaj se je zgodilo? 15. februarja zvečer sta petelinčka kot navadno pospremila kure do njihovega kurnika, nato pa sta se začela oglašati. Na njun čirik čirik so se takoj odzvale jerebice na bližnji njivi. Kmalu nato so tri jerebice priletele s polja in sedle na cesto, kake tri metre od naših dveh petelinčkov. Zanimiv prizor, ki ga ne bom pozabil: Priletele jerebice in naša petelinčka so si stali nasproti z visoko dvignjenimi glavami in se gledali, kot bi se pogovarjali. Tedaj je prišla okrog hiše moja sestra in tujke, ki človeka niso vajene, so se dvignile in odletele — z njimi pa sta odletela tudi moja ljubljenca. Drugo jutro se je vrnil en sam petelinček. Toda očividno mu je bilo dolgčas; zato je ves dan tožil in zvečer zopet priklical sosede. Tokrat sta prileteli samo dve jerebički in naš znanec se jima je takoj pridružil. Toda drugo jutro se je spet vrnil. 17. februarja zvečer se je klicanje ponovilo in tedaj sem bil spet priča skupnemu in zadnjemu odletu. Tudi drugi petelinček se namreč ni več vrnil. Zadovoljen sem, da sem vzgojil dva prebivalca naših polj, kar res ni veliko, toda pomnožila bosta naš jerebičji rod. Morda pa sem osrečil tudi dve jerebički, ki smo jima ustrelili samčke. Mojima petelinčkoma pa želim mnogo sreče v družinskem življenju! Josip Štukl, Slov. Bistrica Kako je Cena lovil kune Moj lovski tovariš in prijatelj Cena mi je o kunah tole pripovedoval. Pred leti, kakih dvajset let bo že, se napotim nekega decembrskega dne zgodaj zjutraj proti Rečitnem. Ogledat sem šel neka drva, ki naj bi jih spravil v dolino. Ker pa je ponoči padlo kakega pol metra suhega snega, si mislim: »Ne bo napačno, če vržem puško čez ramo, kuna gre v takih nočeh kaj rada na pohod!« Vzamem še Murija, križanca, za katerega ne bi nihče dognal, iz katerih pasem je sestavljen. No, takrat navadni lovci nismo mnogo vedeli o kinologiji. Muri pa je otrokom na paši za zabavo pomagal lovita veverice in nekaj jih je tudi res ujel. Mislim si: »Če je navajen loviti veverice, bo tudi za kune prav prišel.« Greva! Ko prideva med Peči, 15 minut od doma, že opazim kun j o sled. »Tako nizko?« se začudim. Grem po sledi in pridem na Ravnice med visoke smreke, kjer se sled izgubi. Obkrožim smreke in na veliko veselje opazim, da ni sledu ven. Ogledujem, če bi bilo kje kako gnezdo. Visoko, skoraj v vrhu, ga opazim. Najprej trkam na deblo s škornjem, puško pa imam seveda pripravljeno na strel. Trkam, trkam — nič! Vzamem sekirico iz nahrbtnika in še z njo udarim po deblu — nič! Nato ustrelim v gnezdo — nič se ne premakne! Kaj pa, če sem kuno zadel in leži v gnezdu mrtva? Odložim nahrbtnik in že plezam na drevo. Sneg se mi usiplje za vrat, za rakava. Končno pridem do gnezda. Prazno! Zdrsnem na tla in iščem še po drugih smrekah. Ko spet ugledam drugo gnezdo, se ponovi vsa prejšnja zadeva. Zopet nič! Zato začnem obkroževati prostor v še širšem krogu. Kuna ni šla ven, nekje torej mora biti! Grem nazaj in natančno ogledujem, če morda le nisem prej kaj spregledal, kar bi me privedlo na pravo pot. Pri neki smrek’ igledam na tleh malo lišaja. »Aha, sem gori si šla!« Takoj nato opazim prav nizko, prav na spodnjih vejah, gnezdo, iki pa je bilo komaj 3 m od debla, po katerem sem najprej tolkel, da se je razlegalo po gozdu, nato pa še dvakrat streljal in povrh vsega v neposredni bližini lezel gor in zopet dol po deblu. Da bi kuna vse to v tem gnezdu vzdržala? Vprašam Murčka: »Morebiti je pa le v tem gnezdu?« Murček pa ni imel pravega noska in me je prav klavrno gledal. No, če sem tvegal že dva naboja, naj pa še tretjega! Počim. Kot blisk švigne iz gnezda kuna, pade na tla in zbeži. Muri skoči za njo. Nenadoma grozansko cviljenje! Namesto da bi Muri držal kuno, je kuna držala Murija za smrček tako srečno, da si Muri ni mogel nič pomagati. Z nekaj skoki sem bil pri njih in brez pomisleka zgrabil kuno za vrat. Ko sem vzel zlatici dragocen kožušček, sem videl, da so jo zadele tri šibre. Murčka sem potolažil s kosom svinjskih refoerc in mu dopovedoval, da kuna ni veverica in jo bo zato treba drugič bolje zagrabiti. Pomagal mi je pa le, da sem prišel do plena. Bila je huda zima, čez meter snega. Dva voznika se zgodaj zjutraj podava po les-v gore. Zdani se šele, ko sva imela že polovico poti za seboj. Prideva na melišče v Belco, ko se privali s strmine na vozno pot kakšnih deset metrov pred konja nekakšna gmota. Bila je kuna zlatica, ki je jahala zaijca. Kuna se ustraši, spusti zajca in se požene po strmini navzdol. Ko pridem do zajčka, je bil že v zadnjih izdihljajih. Zal mi je bilo, da nisem imel puške s seboj. Pa kaj, za voznika je cepin, oboje se s tem opravilom ne sklada. Tovariša naprosim, naj gre z obema konjema naprej, jaz pa bom pogledal, kam je šla vražja roparica. Podam se po strmini navzdol in gazim preko kolena suh sneg za kunjo sledjo. Nisem hodil pol ure, ko pri nekem drevju sledi zmanjka. Opazim pa od tod dalje sled sme, ki je, kot je vse kazalo, bežala. Malo naprej opazim že prve kaplje krvi, še naprej pa je bil sneg ves obrizgan s krvjo. Malo nad Kavčami je ležala srna že mrtva v snegu; bila je enoletna srnica. Imela je pregriz-njeno žilo odvodnico, kuna pa se je lotila že tudi droba. Kuna je zbežala, še preden sem dospel do žrtve. Glej ga, satana! Niti pol ure ni minulo, ko je ista kuna pokončala zajca in srno. Nalokala se je zajčje in srnine krvi. Kuna je krvoločna kot volk! Z največjo težavo se kopljem v visokem snegu nazaj v strmo pobočje in pridem ves upehan na vozno pot. Pohitim za tovarišem, da bi najprej opravila svoje delo. Nazaj grede delam načrt. Počakaj, mala foeštija, ujel te bom v past in tako končal tvoje krvave pohode! Še isti dan se vrnem v hrib s skobcem in ga nastavim ob mrtvi srnici. Vsako jutro, ko grem po opravkih v hrib, grem pogledat, če se je kuna ujela. Tri dni po vrsti hodim vsako jutro gledat, a brez uspeha. Srna je ležala nedotaknjena. Četrti dan pa me mine potrpljenje in stopim le bliže, da bi videl, kaj je. Polno kun j ih sledov, tja in nazaj! Glej ga, vraga! Skopala je luknjo pod skobcem in načela srno od spodnje strani. Ko jo dvignem, vidim, da je vsa izvotljena. Tiste kune nisem ujel. Danes vem, da sem bil nespreten začetnik. Srno bi bil moral obesiti in prav pod njo nastaviti past. Bil pa sem za eno izkušnjo bogatejši. Januarja 1952. leta sem vozil hlodovino iz V okla. Bila je sobota. Čez dan je padlo nekaj prstov suhega snega. Ko se pozno popoldne vračam, opazim na Križah v novem snegu kunjo sled. Grem ob njej in pridem pod bukve, kjer je bilo vse polno sledov. Kuna je kopala izpod snega bukov žir in se z njim mastila. Po snegu je ležalo polno ostankov lupin. »Kako to, da si postala vegetarijanec, ko pa vem, da nad vse ceniš toplo mesno, s krvjo zalito hrano?« si mislim. Vso pot in še ponoči mi ni šla kuna iz misli. Zato zgodaj vstanem. Bila je še tema, ko pridem na mesto in čakam dan. Nato začnem prostor ob-kroževati. Slabo je kazalo. Sneg se je začel usipati z drevja. Ker pa je bilo pod bukvami še bolj prehojeno kot prejšnji dan, iščem na vse strani, gledam v vrhove, da bi opazil gnezdo, in drevesa, če bi bilo kje kako duplo. Oči sem napenjal, da so se mi solzile, pa nič. Prav nič nisem mogel odkriti, kar bi mi pomagalo do uspeha. Ura gre že na deseto. Pomišljam, popoldne je pogon na lisice na Osojnici, ki se ga moram udeležiti. Prekiniti bo treba z iskanjem. V teh mislih se napotim malo čez greben, kjer sedem na štor, da bi se malo okrepil in poživil. Ko se pripravljam za odhod, se zagledam v osamljeno visoko smreko pred seboj — in tedaj opazim gnezdo. Ko se smreki približam, vidim, da drži iz nizkega smrečja, kunja sled prav k tej smreki. »Tako, tako, kaj če si tu gori, ljubica?« Trkam, vse mirno, nič se ne zgane. Pomerim v gnezdo, pok, in že trešči iz njega kuna. Ujame se na neki smrečici, beži od veje do veje, jaz pa, brez psa, za njo! Spotikam se, padam, a kaj to! Oči so uprte v vejevje, ki se pozibava. »Ušla mi bo,« me prešine, »škoda, da nimam psa.« Ko tako pritečem na vrh hriba, zagledam tatico, vso prihuljeno k neki smreki. Nepremično zre vame, samo glava kuka izza debla! Oddahnem se, skrbno pomerim, sprožim in že pada kuna s smreke, prav pred noge se mi skotali. Bila je kuna belica. Ko sem streljal v gnezdo, je dobila šibro za prvo nožico; zato ni mogla urno bežati in si rešiti življenje. Stopil sem na štor in trikrat veselo zavriskal, da je odmevalo v Sozno in Belco. Žal mi je bilo, da ni bilo nikogar z menoj, da bi skupno delila veselje. Ko sem se vračal domov, je sonce tako lepo sijalo kot še malokdaj. Lojze Štimnikar, Bled Naši izseljenci in lov Naši ljudje so začeli odhajati v tujino, predvsem v Ameriko, sredi prejšnjega stoletja. Največ se jih je izselilo v letih od 1880 do prve svetovne vojne. V tujini so se lotili vsakega posla, ki se jim je nudil, največ pa so se zaposlili v zlatih rudnikih. Ker so bili rudniki sredi divjih, težko dostopnih gora, so bili izseljenci glede prehrane v glavnem navezani le na živila, ki jih jim je nudila bližnja okolica. Od nekega našega izseljenca sem slišal, da so prvi zlatokopi v prostem času kvartali. »Hudičeve podobice« so jim bile poleg lova edina zabava in razvedrilo. Ker niso imeli denarja, so igrali kar za majhne koščke zlata, ki so ga sami nakopali. Kadar pa so se razvneli, so igrali tudi za živila. Kurje jajce jim je bilo več vredno kot košček zlata. Ob še višjih stavah so igrali za kože divjadi. Med izseljence so prihajali kožarji, ki so pokupili vse, kar so naši rojaki uplenili. Za kože so jim dajali razna živila, orožje, municijo in drugo, kar so potrebovali sredi odročnih pokrajin za svoje preživljanje in varnost. O življenju takratnih izseljencev priča dopis iz Crow-Winga v Minnesoti, ki je bil napisan 22. oktobra 1854. leta, in priobčen v Bleiweisovih Ljubljanskih Novicah. Dopisnik poroča o bogatem lovu v novih krajih, kjer je »rac, gosi, golobov, fazanov, jerebic in zajcev na kupe, kjer tudi srn in jelenov ne manjka in kjer tudi volkovi in medvedi niso bele vrane«. Naprej poroča o veliki nadlegi strupenih kač, ki jih je tam izredno mnogo. Med drugim piše takole: »Predvčerajšnjim sem šel spet na lov in sem marsikatero veliko pisanko, to je pisano kačo, popalil. Toda ta žival, katere se človek ustraši, ko jo vidi, se nahaja le v samotnih krajih, daleč od stanovanj, kamor ne pridejo prašiči. Vedi, da so tukaj prašiči največji kačji sovražniki, ki mnogo kač pokončajo in požro, a nikoli jih nobena ne piči. Kakor hitro kača začuti prašiča, mu skuša uiti, ali prašič je hitro za njo. Z eno nogo ji stopi na vrat, z drugo pa malo nižje in potem jo mahoma na dvoje pretrga in požre. Dostikrat ni prašičev domov, ker zaidejo za kačami in želodom. Sicer se vse leto klatijo pod milim nebom, tako da jih ni treba oskrbovati in pitati kakor pri nas. Pozimi jim pokladamo koruzo in krompir, spomladi, poleti in v jeseni pa si iščejo živež sami in so skozinskoz debeli. Zato se pa včasih kar cel prašič pribaše na mizo.« O takratnih tamkajšnjih razmerah, ki so važne tudi za divjad, piše isti dopisnik v zvezi z živino tudi naslednje: »Živina ima tukaj dosti paše po velikih in lepih senožetih, ki jih nihče ne kosi. Oj, koliko centov mrve tukaj ostane na travnikih in gre v nič. če bi človek imel denar, da bi si kupil dosti živine, bi dobro izhajal, ker živina je tukaj draga. Par volov velja 150 do 200 dolarjev (dolar je bil takrat vreden 2 goldinarja 8 krajcarjev avstrijske veljave). Krava stane 40 do 60 in konj 100 do 300 dolarjev.« Dopisnik se pohvali v Novicah, da ima »brleža«, ki ga je veljal 88 dolarjev, a v starem kraju bi ga lahko kupil za 60 goldinarjev. Naselbina v Minnesoti je bila ena najstarejših naselbin v tujini. V to naselbino so med prvimi prispeli tudi misijonar Franc Pirc iz Godiča pri Kamniku, ki je bil prvi učitelj med tamkajšnjimi Indijanci. Z njim je šlo v nove kraje še sedem drugih Gorenjcev, ki so bili vsi vneti lovci. V novem kraju so si postavili sredi nenaseljenih planjav skromne kolibe. O njih so takole poročali: »Imamo bajtice, ki jim hišica ne moremo reči. Vse dneve sekamo drva, da bi se ogreli, ker skozi razpoke piha ostra sapa, da je kaj. Že v oktobru začne zmrzovati, da je zemlja za palec de- belo zmrznjena. Čez dan pa se ogreje in staja, potem pa brž prilezejo iz lukenj na dan kače, se grejejo, potem pa švigajo in homotajo kakor doma črvi po dežju.« Ta dopis je bil priobčen v Novicah 1855. leta. Napišem naj še, da je ustanovil pred desetletji rojak iz litijske okolice, zdaj že tri leta pokojni Erazem Gorše iz Štange, slovenski narodni muzej, ki je bil nameščen v centralnem slovenskem narodnem domu v Clevelandu, kjer živi sedaj največ Slovencev v Ameriki. Gorše je že pred desetletji uvidel, da bi bilo treba ohraniti vse, kar je v zvezi z življenjem slovenskega človeka v novem svetu. Pri slovenskem društvu v Clevelandu, kjer je bil agilen organizacijski delavec, je ustanovil posebno muzejsko sekcijo, ki jo je sam vodil. Ker je našel tudi pri drugih rojakih v Clevelandu in ostalih krajih Amerike razumevanje, so mu pošiljali raznovrstne predmete, ki jih je uvrščal v muzejske zbirke. Med njegovimi zvestimi sodelavci je bil tudi Matija Pogorelec, eden sedanjih najstarejših Slovencev v ZDA. Pred kratkim mi je pisal, kako sta z Erazmom zbirala gradivo in ustanavljala muzej. Pred leti pa so muzej zaprli. Erazma Goršeta je namreč napadla bolezen in v tistem času za tako ustanovo ni bilo razumevanja. Lokal so mu odpovedali, bogate zbirke, ki so danes nenadomestljive, ker so po večini originali, pa strpali v zaboje. Zdaj jemljejo svoj konec v nekem skladišču. Morda bi se kdo našel, ki bi znal oceniti vrednost, ki jo je zbral podjetni štangarski rojak, in rešil, kar se še da rešiti. Erazem Gorše je zbral tudi precej lovskega gradiva in zapiskov, ki so v zvezi z naseljevanjem prvih naših ljudi, dokumentov o borbi z divjo naravo v takrat še neciviliziranih krajih odročne Amerike. Omenim naj še, da se prav v zadnjem času trudim, da bi dobil spet kake podatke o svojem bivšem učencu Marnovem Žanu, ki je bil pred nekaj leti na Indonezijskih otokih, in je poslal semkaj v Zasavje fotografije, ki kažejo, kako se klati po pragozdovih kot lovec modernega tipa. Fotografije ga kažejo z zamorci in zamorkami, tako pomanjkljivo oblečenimi, da pri nas ne bi mogli nikamor v družbo. Marnov Žane je že v ljudski šoli kazal veliko veselje do narave in lova, imel pa je tudi posebne spretnosti za oponašanje raznovrstnih ptic in drugih živali. Kadar smo napravili ob kakem soparnem popoldnevu, ko nas je v učilnici dušilo, poučni izlet v bližnji gozd, nam je mali Žane oponašal šoje, kose, slavce, veverice in vse mogočo drugo živad. Zadnje leto pa je njegova pošta utihnila. Kadar se bo spet oglasil, bo v njegovem pisanju spet mnogo novosti in zanimivosti, slike pa ga bodo spet prikazale, kako domuje sredi pragozdov v skromnih kočah iz bambusovih palic. Jože Zupančič Divjad na poštnih znamkah V mojih mladih letih so bile natisnjene na domala vseh poštnih znamkah najrazličnejših držav le podobe cesarjev in cesaric, kraljev in kraljic, za izpremembo pa včasih tudi državni simboli tega ali drugega naroda. Zdaj pa mi prihajajo v roke znamke z vse bolj živahnimi podobami. Zmeraj pa sem vesel pošte, če dobim na kuverti znamko s podobo divjadi ali podobami druge žive ali nežive prirode. Pred leti je izdala poštna uprava FLRJ znamke s podobami naše lovne divjadi. Morda se jih še spominjate? Na znamkah za 15 din je bil narisan rjavi medved, ko se potika po zaraščeni hosti. Vem, da si je to znamko rad ogledal in shranil vsak tujec in da ga je zamikala tudi država, ki premore tako zanimivo divjad. Čeprav nisem več filatelist, sem si 15-dinarsko znamko shranil za spomin. Kasneje so izšle jugoslovanske znamke, ki prikazujejo našo zanimivo cvetano (floro). Še zmeraj so v prometu jugoslovanske znamke s podobami naše morske favne (živalstva); na znamki za 10 din je morski konjiček (Hippoeampus antiquorum), na znamki za 20 din morski rak (Palinurus vulgaris), na znamkah za 25 din, 50 in 70 din pa razne zanimive ribe našega Jadrana. Vse navedene jugoslovanske znamke so risarsko in grafično prav lepo izdelane, da zadovolje vsakega prijatelja matere narave. Znamke z živalskimi motivi pa imajo seveda tudi druge države. Omenim naj le, da je izdala v zadnjem času poštna uprava Finske (z napisom na znamkah Suomi = Finland) več znamk z živalskimi motivi. To serijo prodajajo na Finskem v korist protituberkulozne lige. Na znamkah so prikazani vir ali velika uharica, pegam, labod grbavec itd. Na pismu, ki mi ga je poslal litijski rojak Jože Bric iz ZDA, pa je nalepljena tudi znamka za 3 cente, ki prikazuje motiv iz zaščitenega predela Amerike, kjer je vsa živa in raslinska narava najstrožje zaščitena. Jože Zupančič, Litija KINOLOŠKE VESTI Nova knjiga o reji in šolanju ptičarjev Kinološko združenje LR Hrvatske, Zagreb, Iliča 15, bo v kratkem izdalo prepotrebno knjigo Uzgoj i školovanje ptičara. Knjigo, ki bo imela čez 200 strani in 30 ilustracij, sta napisala znana rejca lovskih psov in kinološka sodnika Slavko Miškulin in Tibor Lovrenčič. Naplačilo je 350.—, po izidu pa bo knjiga stala 450.— din. Denar nakažite na bančni račun 40-KB-6-Z-2454. Po občnem zboru Kinološkega združenja Slovenije Zadnji občni zbor Kinološkega združenja Slovenije (30. marca t. 1.) je bil za lovsko kinologijo naše ožje domovine brez dvoma pomemben dogodek. Izčrpno in prvič tudi stvarno je obravnaval vprašanje, kako vskladiti našo kinološko organizacijo, ki se že desetletja ni izpremenila, s potrebami vedno bolj številnih lovcev, ki imajo, rede in šolajo čistopasemskega lovskega psa, s katerim edino lahko love. Dve stvari sta pri tem važni: ohraniti pa tudi okrepiti strokovni del lovske kinologije, za lovca pa ustvariti najbolj preprosto obliko, da bo prišel po eni strani do potrebnih dokumentov, po drugi pa do dobrega uporabnost-nega psa. To vprašanje, ki se obravnava že nekaj let, je bilo tudi glavna tema zadnjega občnega zbora, predlogi okrajnih lovskih zvez Ljubljana in Gorica pa so pokazali smer in način, kako naj se reši. Ker jih bo obravnavala posebna komisija, jih tu ne bom podrobneje navajal. Tako ima novi upravni odbor naše vrhovne republiške kinološke organizacije, ki mu predseduje dosedanji predsednik tov. Franjo Bulc, pred seboj hvaležno, a prav nič lahko nalogo: določiti naši lovski kinologiji sodobno in uspešno pot za nadaljnji razvoj. Občni zbor je sprejel tudi pravilnik o kinoloških odlikovanjih in odlikoval z zlatim oziroma srebrnim znakom za zasluge v kinologiji več zaslužnih kinologov. Z zlatim znakom so bili odlikovani: dr. Jože Benigar, Teodor Drenig, Dragotin Klobučar, Julij Koder, dr. Janko Lokar, dr. Jože Rant, Bogdan Sežun, Jože Škofič, dr. Ivan Tavčar, Maks Turk, Ljuban Zadnik, Adolf Ivanc, Venče Jakil, Saša Kovač, Jože Kristen, dr. Janko Lavrič, Ivan Zupan, Ivan Caf, Bruno Hugo Stare, Franjo Bulc, Ivan Klemenčič, ing. Stane Premelč, Ivan Rostan, Ciril Vaši in psarna Travnogorska. S srebrnim znakom; so bili odlikovani: Rudolf Bernik, Pavle Cvenkel, Jože Farič, Janez Gederer, Ivan Hafner, Štefan Hajduk, Jože Jager, Maks Jelenc, Bogomil Lisek, Jože Logonder, dr. France Lokar, Branko Maček, Alfonz Mazlu, dr. Branko Palčič, Vladimir Pleničar, Štefan Tausig, Stanko Arko, Rado Cenčič, Otmar Cvirn, Ivan Dogan, Avgust Hribar, Mirko Konrad, Tatjana Vončina, Franc Arko, Henči Bulc, Jože Ivančič, Zdravko Jager, Anton Klančar, Filip Klemenčič, Janez Lavrič, Lojze Lovšin, Ivan Mercina, Jože Pintar, dr. Stanko Pušenjak, Nikola Rajčevič, Franc Samsa, Jaka štrubelj, Alojzij Turk, France Vesel, Jože Vesel, dr. Brane Čebin, Zlata Albreht, Milan Bab-šek, Slavko Bele, ing. Rupert Brovet, Karel Brus, Franc Derenčin, Fortunat Juvan, Minko Lampe, Jožef Lavrič st., Franc Letnik, dr. Lado Lovrenčič, Franc Mandeljc, Julij Mazele, Jože Perko, Franc Ponikvar, Ivan Rojc, dr. Dušan Smodej in Slavko Zupevc. Vsem odlikovancem najlepše čestitke! C. Kr. PRAVILNIK o kinoloških odlikovanjih 1. člen Kinološko združenje LRS v Ljubljani ustanavlja tale kinološka odlikovanja: 1. Zlati znak za kinološke zasluge, 2. Srebrni znak za kinološke zasluge. 2. člen Znak ima obliko elipse z višino 3 cm in širino 2,5 cm. V zgornjem delu je lovorjev venec, ki ima na vsaki strani 4 liste, sredi venca je bel ščit z napisom »KUS«. Pod vencem se razprostira na obe strani trak, nato pa je na zelenem polju napis »Za zasluge«. Zlati znak za zasluge ima venec, trak in napise pozlačene, robovi znaka, belega ščita in zelenega polja so zlato obrobljeni. Srebrni znak za kinološke zasluge ima mesta, ki so pri zlatem znaku pozlačena ali zlato obrobljena, posrebrena. 3. člen Kinološka odlikovanja podeljuje upravni odbor Kinološkega združenja LRS na pismeno obrazložen predlog pasemskih organizacij ali posameznih članov upravnega odbora, in to: A. Zlati znak članom, ki delujejo v kinologiji najmanj 25 let, in sicer kot organizatorji, sodniki, vzreditelji ali vodniki. B. Srebrni znak članom, a) ki delujejo v kinologiji več let, in sicer kot organizatorji, sodniki, vzreditelji ali vodniki, b) psarnam ali kinološkim kolektivom, ki so posebno zaslužni za razvoj kinologije, c) osebam, ki imajo posebne zasluge v kinologiji. 4. člen Proti odklonitvi predloga za podelitev kinološkega odlikovanja imajo predlagatelji pa tudi odklonjeni pravico ugovora na občni zbor Kinološkega združenja LRS, ki sklepa dokončno. 5 6 5. člen Občni zbor Kinološkega združenja LRS lahko podeli posebno zaslužnim kinologom zlati znak, Četudi niso delovali 25 let. 6. člen Kinološko odlikovanje se izroči odlikovancu na slovesen način, in to na sejah, na občnem zboru ali drugi kinološki prireditvi. 7. člen Znak za zasluge se nosi ob levi gumbnici na suknjiču. Odlikovanci ga morajo nositi na kinoloških prireditvah, katerih se udeležijo. 8. člen Kinološko združenje LRS vodi razvid odlikovancev, ki jim izda o podelitvi pismeno potrdilo; potrdilo daje pravico, da odlikovanje lahko nosijo. 9. člen Ta pravilnik velja, ko ga sprejme občni zbor Kinološkega združenja. Prijavljene paritve Kratkodlaki istr. goniči: Bona JRGki 2102 — Grom JRGki 541; leglo bo 11. maja. Vzreditelj Alfonz Gregorčič, Gomila 3, Mirna. Troska Travnogorska JRGki 1587 — Bobi Ribniški JRGki 838; leglo je bilo 22. aprila. Vzreditelj -Polde Ušeničnik, Stara vas 42, Žiri. Bistra JRGki 1326 — Cule RMGki 2557; leglo je bilo 22. januarja. Vzreditelj Franc Peklaj, Ljubljana, Tržaška 87. Miška JRGki 684 — Čeki MKGki 407; leglo je bilo 20. aprila. Vzreditelj Leopold Kemperle, Rut 41, pošta Grahovo ob Bači. Loža MKGki 473 — Divko MKGki 317; leglo je bilo 13. marca. Vzreditelj Mirko Anzelc, Mali log 17, Loški potok. Betka JRGki 1093 — Zoran Travnogorski JRGki 773; leglo bo 8. maja. Vzreditelj Franc Kordiš, Retje 76, pošta Loški potok. Zvezda Travnogorska JRGki 762 — Alič JRGki 942; leglo bo 2. maja. Vzreditelj Psarna Travnogorska- LD Sodražica. Posavski goniči: Bujna JRGp 1557 — Azo JRGp 1471; leglo je bilo 16. aprila. Vzreditelj Lovska družina Rečica — Laško. Lisa JRGp 947 — Aso JRGp 1471; leglo je bilo 9. marca. Vzreditelj Lovska družina Podgorje, pošta Slovenj Gradec. Resasti istr. goniči: Brina Podgorska RMGri 771 — Brkič JRGri 763; leglo je bilo 21. aprila. Vzreditelj Janez Jereb, Račeva 14, pošta Žiri. Braki jazbečarji: Lida JRBj 280 — Biirschl a. d. Kuppergrund OHZB Dfo 3224; leglo bo 24. maja. Vzreditelj Ivan Pivec, Sele 11, pošta Pragersko. Beba MKBj 252 —■ Barin Savinjski JRBj 465; leglo bo 23. maja. Vzreditelj Jakob Hribar, Zgornji Tuhinj 50. Asta JRBj 413 — Lado MKBj 234; leglo bo 8. maja. Vzreditelj Alojz Kogelnik, Podklanc 5, pošta Dravograd. Astra Ljubeljska MKBj 341 — Astor MKBj 309; leglo ibo 4. maja. Vzreditelj Vinko Prevc, Selca 73 nad Škofjo Loko. Sika (Diana) Savinjska MKBj 355 — Biirschl a. d. Kuppergrund OHZB Db 3224; leglo bo 2. maja. Vzreditelj Lovska družina »Kajuh«. Aga Starodvorska MKBj 2665 — Bor Ljubljanski JRBj 461; leglo je bilo 30. aprila. Vzreditelj Maks Pintar, Trata 54, Kočevje. Aga JRBj 431 — Cero Brinogorski JRBj 574; leglo je bilo 25. aprila. Vzreditelj Ivan Udovič, Ljubljana, Streliška 5. Astra MKBj 131 — Cigro Rifniški MKBj 27; leglo bo 12. maja. Vzreditelj Lovska družina Šentjernej na Dolenjskem. Bila JRBj 512 — Biirschl a. d. Kuppergrund OHZB Db 3224; leglo bo 5. maja. Vzreditelj Anton Ambrož, Podpeč-Loče pri Poljčanah. Anda JRBj 315 — Agič Starodvorski MKBj 263; leglo bo 3. maja. Vzreditelj Karel Aberšek, Prevalje 152. Resasti foksterijerji: Cenka JRJT 1071 — Aksl Košaški JRJT 750; leglo je bilo 25. aprila. Vzreditelj Katja Kelec, Ljubljana, Posavska 15. Lovski terijerji: Drina MKLT 230 — Jago Wilde Jagd JRJT 1034; leglo je bilo 17. aprila. Vzreditelj Karel Perko, Ivanjci pri Radgoni. Alka Grosupeljska JRJT 743 — Car Podutiški JRJT 1054, leglo bo 26. maja. Vzreditelj Saša Kovač, Ljubljana, Knezova 16. Tigra Travnogorska MKLT 66 — Car Podutiški JRJT 1054, leglo bo 23. maja. Vzreditelj Leopold Marolt, Jelovec, pošta Sodražica. Biba Vrbovška JRJT 1066 — Cof Medvodski JRJT 1037; leglo je bilo 2. aprila. Vzreditelj Pavel Hostnik, Šmartno pri Litiji. Ada Medanska JRJT 737 — Dečko Diljski JRJT 614; leglo je bilo 13. aprila. Vzreditelj Viktor Dolničar, Ljubljana, Celovška 240 b. Anka Medanska JRJT 738 — Ajaks Antočački JRJT 790; leglo je bilo 11. marca. Vzreditelj Franc Zadnik, Kočevje, Rožna ul. 27. Resasti jazbečarji: Ciba Podslemenjska JRJT 1040 — Div Curnovški JRJT 465; leglo bo 23. maja. Vzreditelj Mile Pavlin, Ljubljana, Alešovčeva 48 a. Cera Predorska MKJri 11 — Biser Jezerški JRJri 560; leglo je bilo 8. aprila. Vzreditelj Ludvik Grafenauer, Fram 53 pri Mariboru. Biba Pohorska JRJT 812 — Brin Pohorski JRJT 852; leglo bo 2. maja. Vzreditelj Peter Drinovec, Korkrica 45, pošta Kranj. Kokcršpanjeli: Rina Jeloviška JRKŠ 141 — Biser JRŠK 127; leglo bo 20. maja. Vzreditelj Milan Pahor, Ljubljana, Čufarjeva 21. Nemški kratkodlaki ptičarji: Bara Karlovška MKPki 204 — Boj Jadranski JRPki 1035; leglo bo 27. maja. Vzreditelj Tone Nared, Dobec 19, pošta Begunje pri Cerknici. Bora Frtiška JRPki 269 B — Boc Šmarnogorski MKPki 1528; leglo je bilo 17. aprila. Vzreditelj Leopold Caharija, Koper. Aja JRPki 1071 — Boc Šmarnogorski MKPki 1528; leglo bo 15. maja. Vzreditelj Kvirin Jakomin, Pobegi 109, pošta Koper. Astra Glinška JRPki 343 B — Bodo JRPki 825 A; leglo je bilo 26. aprila. Vzreditelj Rudolf Bernik, Ljubljana, Hajdrihova 32. Bora Karlovška JRPki 817 — Bodo JRPki 825 A; leglo bo 6. maja. Vzreditelj Franc Sekne, Huje 43, pošta Kranj. Beba Kamniška JRPki 373 B — Azor Frtiški JRPki 372 A; leglo je bilo 30. marca. Vzreditelj Franc Trojner, Jakobski dol, Drankovec 1. Epagneul brctonci: Breda JRPEB 17 — Blisk JRPEB 11; leglo bo 16. maja. Vzreditelj Ivan Rožman, Mali Mengeš št. 102, pošta Mengeš. Bistra JRPEB 8 — Blisk JRPEB 11; leglo je bilo 7. aprila. Vzreditelj Peter Lipar, Huje 33/1, pošta Kranj. KUS ft v P ■ ' n im j y mJ TO IN ONO O SRNJADI (Nekaj o življenju, gojitvi in izbiri pri odstrelu) Bogdan Sežun Življenje in obnašanje Cut potrebe po varnosti je pri srnjadi zelo razvit. Za pravočasno zaznavo nevarnosti ji služijo čutila. S temi motri okolje in takoj odskoči, če zazna kaj sumljivega. Med čutili je gotovo najbolj razvit nos. Z njim »vidi« srnjad bolje in dalje kot z očmi. Duh ji prinaša veter, smer pa zazna njen mokri smrček, ki ji služi tako kot lovcu dvignjen oslinjen kazalec. Zaznavnost poveča vlažna vonjalna sluznica. Če je ta zaradi suhe vročine suha, je zaznavnost manjša. Zato se srnjad ob suhih, vročih dneh ne čuti varne in tiči čez dan v kritju ter izstopa le zgodaj zjutraj in pozno zvečer. Razdalja, na katero dobi srnjad v nos človeka, zavisi od različnih pogojev, kot n. pr. od moči vetra, vlage v zraku in podobnega. Na splošno me je srnjad, ki je ležala in sem se ji s psom neopazno približal na 300 m, kmalu dobila v nos, če pa sem se ji približal le na 400 m, sem jo lahko opazoval z vetrom v hrbtu celo uro, pa je bila popolnoma mirna. Nos opozori divjad na nevarnost, ki ji grozi iz smeri vetra, sicer pa jo varujeta le vid in sluh. Srnjad dobro vidi premikajoče se predmete. Mirno stoječe opazi na krajšo razdaljo, a jih ne spozna. Zanimivo je obnašanje srnjadi, če zagleda predmet, ki ji je sumljiv, pa ga ne spozna. Če se nezaupnost stopnjuje, se začne navidezno pasti. Glavo drži k tlom, kot bi se pasla, toda nenadoma jo dvigne in motri sumljivi predmet. To se večkrat ponovi. Če še vedno ne prepozna sumljivega predmeta, ga začne ogledovati tako, da dviga in spušča glavo, kot bi se sklanjala. Vidno razburjena si ga gre ogledat bliže, pri tem pa visoko dviga kolena in steguje vrat. Med potjo večkrat grebe tla, tako da se zdi, da dela vse to iz radovednosti. V resnici pa je to nezaupanje in skrb za lastno varnost. Posamezna srnjad se obnaša različno, glede na to seveda, kakšne izkušnje si je pridobila v življenju. Srnjad izvrstno sliši. Vznemirja jo le šum ali glas, ki ji je nepoznan. Tudi smer, od koder glas prihaja, oceni točno. Hud veter pa ji zaznavo neznanih glasov in šuma onemogoča, zato se tedaj ne čuti varne in ostane v gošči. Po hudem nalivu pa se v gozdu, kjer povzroča kapljanje z drevja šum, ne čuti varne, zato izstopa. Na detonacije pri gradnji cest ali v kamnolomih, žvižge lokomotiv, hupe avtomobilov in slično se divjad hitro privadi; izkušnja ji pove, da ji niso nevarne. Na splošno srnjad ne čaka, da bi se ji približali. Včasih pa, če je skrita v gosti gošči, drži kot zajec, da ji prideš prav blizu in šele takrat odskoči. Posebno se tako večkrat obnaša v nižinah — na polju, če leži v koruzi, žitu ali visoki travi. Opazoval sem srnjaka, ki se je pasel ob cesti na Barju. Ko je zaslišal, da prihaja po cesti vprega, je stopil za gost grm in jo pustil, da je šla le 10 m od njega. Ko je voz odpeljal mimo, se je mirno pasel naprej. Običajno se srnjad ubrani nevarnosti z begom ali pa se skrije v goščo, včasih pa tudi napade in prežene sovražnika. To narede posebno vodeče srne, če branijo mladiče pred lisico, jazbecem, psom ali sličnim. Znan pa mi je primer, ko je psa, ki je potegnil na tla obstreljenega srnjaka in je ta pri tem jokal, nenadoma napadel in pobodel drug srnjak, ki je pridrvel na jok iz gošče. Pes je imel nekajkrat prebodena čreva in zanj ni bilo rešitve. Sicer pa srnjad v nevarnosti večkrat izgubi glavo. Na pogonih se pogosto zgodi, da se v divjem begu zaleti v drevo in ubije. Brez glave je tudi ob nenadnih poplavah. Čeprav sicer dobro plava, takrat ičesto utone, ker izgubi orientacijo. Škodo trpi tudi ob gozdnih požarih. Čez dan srnjad precej leži. Preden pa leže, si skoplje s prednjima nogama »posteljo«, nato poklekne, leže na desno ali levo stegno in pod-vije prednji nogi. Dvigne se najprej na zadnji nogi, nato še na sprednji, se navadno pretegne in popraska z zadnjo nogo in spravi z jezikom v red dlako. Srnjad se ne luži. Giblje se v koraku, ki je umirjen ali hitrejši, podoben diru konja. Pri tem stopa z zadnjima nogama skoraj točno v stopinje prednjih. Korak je dolg 35—45 cm. Beži pa v skokih, galopu; noge se skoraj istočasno dotaknejp tal — zadnji pred sprednjima. Skoki so okoli 4 m dolgi. Odtisi parkljev zapuste na tleh sled. Posameznim odtisom rečemo stopinja. Razdalja med stopinjo prednje in zadnje noge ene strani je korak. Razdalji med stopinjami prednjih in zadnjih nog po širini pa lahko rečemo šir. Srne se od srnjakov po stopinji ne ločijo, pač pa lahko ločimo mlajšo, nedoraščeno srnjad od doraščene. Pri begu je srnjad hitra, a ne vzdrži mnogo. Že po nekaj sto metrih bega ji visi jezik iz gobčka in lovi sapo. Sicer pa je v strmem terenu spretna. Tudi do 2 m visoke in do 6 m široke prepreke je ne ovirajo. Tudi voda zanjo ni ovira. Večkrat so videli srnjad, ki je prostovoljno plavala celo čez Donavo ali Ren. Hrana Dnevno potrebuje srnjad okoli 4 kg zelene krme. V tej krmi pa je čez 3 kg vode in le 0,8 kg suhih snovi. Telo potrebuje dnevno povprečno 40 g beljakovin in 350 g ogljikovih hidratov in maščob. Poleg tega potrebuje srnjak za rast rogovja, srna pa za razvoj embria 3 g kalcija in fosforne kisline. Za rast in zdravje pa potrebuje srnjad še vrsto vitaminov, veliko več kot drugi prežvekovalci, kajti srnjad ne more proizvajati vitaminov C in B (Wieder-mann). Zato spada srnjad med živali, ki v manjših oborah in živalskih vrtovih izmed vseh evropskih živali naj slabše uspevajo. V hrani je srnjad izbirčna. Ne pase se kot drugi prežvekovalci, ampak trga posamezne bilke in liste. Tako dela na opazovalca vtis pravega izbirčneža. Hrani se predvsem z listi in poganjki dreves, grmovja in zelišč. Od sadežev ima rada želod in žir, pa tudi divje sadje in kostanj. Od žitaric je samo zrel oves, rada pa ima tudi stebla, liste in cvet mlade ajde. V nekaterih predelih ima srnjad rada raznovrstne gobe, predvsem poprovko, jurčke, golobice in gozdni kukmak. Korenin in gomoljev pa tudi lubja srjnad ne je, z izjemo krompirja in repe, kolikor gledata iz zemlje. Včasih pa krompir tudi izkoplje. Posebno rade delajo tako stare srne. Pozimi se hrani z listi robide, ki pa je slaba, brezvitaminska hrana, s popjem, nežnimi vejicami, v sili pa tudi z zimzelenom. Zaradi hranjenja z raznim listjem dobi telo preveč kalija, primanjkuje pa mu natrija. Zato čuti srnjad potrebo po soli. Solnice — liže — so zanjo življenjsko važne. Glede tega, če rabi srnjad vodo za pitje, so mnenja različna. Nekateri so mnenja, da vodo lahko pogreša, ker dobi telo dovolj tekočine v zeleni hrani. Kljub temu pa so srnjad že večkrat videli pri pitju vode. V suhem letu 1939 se je srnjad v vročih poletnih mesecih preselila iz več lovišč, ki so bila brez vode. V splošnem vsebuje hrana poleti toliko tekočine, kolikor je telo potrebuje. Drugače pa je v snegu in mrazu pozimi. Srnjad trpi tedaj lakoto, še bolj pa žejo. Skromna in redka hrana je suha, do pitne vode pa težko pride. Smrt od žeje je tedaj bolj pogostna kot od lakote. Razplod Dietrich a us dem Winkel (1805) in stari Dobel (1754) sta bila prepričana, da je srnjad ji prsk novembra in decembra in da je nenavadno obnašanje srnjadi v juliju in avgustu samo navidezni prsk. To so sklepali takrat zato, ker pri srnah, ustreljenih od septembra do novembra, niso našli v maternici zarodkov, čeprav sta v. Gemmingen (1785) in v. Mellin (1787) na podlagi opazovanj objavila, da je julija oplojena srna, ki ni prišla več skup s srnjakom, povrgla naslednje leto konec maja. Končno so Ziegler (1843), Bischoff (1852) in Keibel (1899) na podlagi anatomskih preiskav dokazali, da je srnjad ji prsk poleti. V novejšem času je to potrdil Stieve (1950), ki je poleg tega ugotovil presenetljivo dejstvo, da mnenje starejših lovcev in biologov o zimskem prsku srnjadi ni bilo brez podlage. V zvezi s tem so njegova zanimiva dognanja naslednja: Srnjak je samo v času od januarja do aprila neploden. Večina srn se goni v drugi polovici julija in prvi polovici avgusta. Nekatere srne, posebno mladice, ki v tem času še niso polno razvite ali niso bile oplojene, pa tudi nekatere starejše sme, ki so pozno povrgle ali pa zaradi drugih vzrokov v glavnem prsku niso bile oplojene, se gonijo konec novembra ali v začetku decembra ponovno. Te so lahko v tem času pokrite in oplojene. Opazovanja in poročila o drugem prsku je zbiral že Raesfeld. Iz njih sledi, da so zaskok opazovali že v vseh mesecih razen v marcu. Najbolj redko so videli goneče se srne od januarja do marca in septembra ter oktobra. Glavni srnji prsk je med 20. julijem in 15. avgustom. Pri srni dozore jajčeca v jajčnikih, krvni obtok v maternici se poveča in spolovilo nabrekne. Zaradi tega in zaradi povečanega delovanja kožnih žlez proizvaja srna duh, ki srnjaka, katerega moda so v tem času polna semen, spolno draži. Bližajoči se prsk se kaže pri srnjaku že konec junija. Takrat pogosto obdeluje z rogmi grmovje in drevesca, koplje zemljo in preganja mlajše srnjake. V juliju pa se srnjaki pridružijo srnam, najraje mladicam, ki se prično druga za drugo goniti. Praviloma se gonijo najprej srne mladice, t. j. lanskoletne srne, nazadnje pa vodeče srne, ki so konec maja in v začetku junija povrgle. Začetek, potek in konec prska zavise od različnih zunanjih vplivov. Če je bila zima ugodna in ne pozna, poletje pa vroče, se začne prsk prej. Začetek gonje srn-mater zavisi od tega, kdaj so povrgle — zgodaj — sredi maja — ali pozno — sredi junija. Tiste, ki so zgodaj povrgle, se tudi prej gonijo. Mnenje, da poteka prsk v soparnem, vročem vremenu živahno in hitro, v hladnem in deževnem pa se neopazno vleče, je pravilno. Srnjak najde gonečo se srno z nosom po sledi ali po duhu v zraku. Duhu v sledi sledi kot pes z nizkim nosom, navadno počasi, če pa je sled popolnoma sveža, jo izdeluje tudi v teku. Gonja in zaskok Ko srnjak najde gonečo se srno, jo začne goniti. To je divja gonja para, pri kateri srnjak glasno sopihajoč sledi bežeči srni; pri tej gonji slišimo včasih pivkanje srne. Srna pa ne beži iz strahu pred srnjakom, ta jo tudi ne preganja, temveč ji spolno razdražen sledi. To je nekaka ljubezenska predigra, ki jo par večkrat prekine in se nekaj časa mirno pase. To prvo obdobje prska traja nekaj ur, včasih pa tudi ves dan, kajti srna se še ne pusti zaskočiti. V drugepi obdobju, ko je srna že godna za zaskok, se umika srnjaku najraje okoli kakega grma ali drevesa v krogu. Na ta način nastanejo za srnji prsk značilni krogi pohojenih rastlin, ki jih pa najdemo tudi v travi ali žitu. V tem obdobju, ki traja približno 2 dni, srnjak srno večkrat zaskoči. Pri zaskoku srna stoji, neredko pa celo poklekne na prednji nogi, da srnjaku zaskok olajša. Zaskok traja samo kratek čas. S petimi do petnajstimi sunki je izvršen. Po zaskoku srnjak navadno leže, srna pa opravi potrebo. S kratkimi presledki se zaskok ponovi, dokler se srna ne neha goniti. Goni se največ 4 dni. Med tem časom je srnjak pri srni in se običajno ne zanima za druge srne. V loviščih pa, kjer je mnogo premalo srnjakov in preveč srn, goni in zaskoči srnjak izmenoma več srn. V takem lovišču so opazovali zaznamovanega srnjaka, ki je v enem popoldnevu gonil 3 različne srne, najprej izredno svetlordečo, nato slabotno mladico, zvečer močno, staro srno. Vodeča srna v dneh, ko se goni, mladiče navadno zapusti ali jih celo nažene z nogami, večkrat pa mladiči sami gonji ne morejo slediti in ostanejo tako prepuščeni sami sebi. Opazovali so srno z dvema mladičema. Izstopila je iz gozda na deteljo in zagledala srnjaka. Sla je proti njemu, oba mladička pa za njo. To ji pa verjetno ni bilo všeč, zato je vsakega udarila z nogo. Mladiča sta njeno dejanje pravilno razumela in obstala. Vtem je zagledal srno srnjak. Takoj ji je šel nasproti in jo začel goniti. Mladiča sta šla v deteljo in se pasla. V drugem primeru je bilo obnašanje srne podobno. Na travi se je pasla srna z dvema mladičema. Medtem je izstopil srnjak. Ko je srno zagledal, je šel k njej in poduhal zrcalo. Srna je napodila mladiča v gozd in se pustila v kratkem času večkrat zaskočiti. Ko je srnjak legel, je odšla v gozd in se čez deset minut vrnila z obema mladičema na travo, kjer so se vsi trije pasli okoli ležečega srnjaka. Boji srnjakov v prslui Prsk je večkrat povod za boje med srnjaki, ki so že pred prskom precej razboriti. Če se dva približno enako močna srnjaka srečata, si gresta v paradnem koraku, z nazaj položenimi uhlji nasproti. Ko je razdalja med njima samo še nekaj korakov, gresta vštric z visoko dvignjeno glavo, kot bi se hotela drug drugemu »pokazati«. Če se pri tem približata le na korak, bliskovito sklonita glavi in se spopadeta tako, da se sliši udar rogovja ob rogovje. Trenutno prenehanje bojevanja, paradni korak in bliskovit napad se večkrat ponove. Če ta način bojevanja ne pripelje do poraza enega nasprotnikov, se bojevnika ločita za nekaj korakov, nato pa se zopet zaletita drug v drugega. Držeč glavo skoraj pri tleh skušata zadeti nasprotnika z zadnjim parožkom pod vrat ali trebuh na ta način, da bliskovito suvata z glavo navzgor. Raesfeld je videl, kako je srnjak zadel nasprotnika pod trebuhom in ga vrgel kot vrečo čez sebe. Posledice takih dvobojev so večkrat vidne na rogovju kot zlomi rožnice, stebel ali odrastkov. Navadno pa se dvoboj hitro konča brez hujših posledic. Nasprotnika se pehata z rogovjem ob rogovju sem in tja, z upognjenima sprednjima in v tla udrtima zadnjima nogama, sopihajoč in moleč jezik iz gobčka, dokler eden ne omaga in ob ugodni priliki ne zbeži. Zmagovalec mu navadno ne sledi, ampak grebe z nogama in laja. Staležu so razboriti srnjaki, ki so si iz izkušnje svesti svoje moči, posebno še, če imajo nenaravno rogovje brez odrastkov, nevarni in jih je treba čimprej odstreliti. Skakanje srnjadi na klic v prsku Med prskom srnjaka z oponašanjem klica srnjadi lahko prikličemo. Najboljši čas za klic je med 1. in 15. avgustom, ker je do takrat že veliko srn oplojenih in vedno manj takih, ki se gonijo. Mayr - Melnhof je v 43 zaporednih letih ustrelil na klic 818 srnjakov in statistično ugotovil, da so najbolje skakali srnjaki 9. avgusta. Klical je od 1. do 16. avgusta. Po 19. avgustu je bilo prska konec. Kako mi je prišla srnjad na klic v lovišču Poljane nad Škofjo Loko kaže tale preglednica: v letih 1949—1956, Mesec Je skočilo srnjakov srn 1. avgusta 7 4 2. 5 1 3. 2 1 4. 18 2 5. 9 — ' 6. 13 2 7. 10 1 8. „ • 6 — 9. 25 1 10. 8 — 11. 16 1 12. avgusta 5 2 V osmih letih je skočilo torej 124 srnjakov in 15 srn, najboljši dnevi pa so bili 4., 6., 9. in 11. avgust. Do približno istih zaključkov je prišel Wagner, ki je beležil tudi srne, ki so mu prišle na klic. V juliju mu je skočilo več srn kot srnjakov. Ti so ostali pri gonečih se srnah. Ob koncu meseca pa se je slika izpremenila. Skakali so skoraj sami srnjaki, in to najbolje med 2. in 10. avgustom. Od 474 srnjakov je skočilo po dnevnem času takole: do 11. ure dopoldne 50, od 11. do 16. 343 in po 16. uri 81 srnjakov. Točnega odgovora na vprašanje, zakaj skoči ali pride srnjak na klic, še ne vemo. Mnenje, da srna, ki se goni, srnjaka kliče, verjetno ne drži, ker je pivkanje v splošnem — ne samo v prsku — glas, s katerim izraža srnjad potrebo po družbi, uporabljajo pa ga srna, srnjak in mladič. Vendar je verjetno, da v času prska ta glas srnjaka spolno draži in pride zato na klic. Nosečnost V 3—4 dneh, ko se srna goni in je zaskočena, se oplode jajčeca v jajčnikih. Od tu pridejo v maternično vrečo in se razvijejo v dveh tednih v 0.1 mm velik klični mehurček. Mlade kali leže prosto v maternični vreči in se hranijo z uterinskim mlekom. Ker niso v zvezi s sluznico maternične vreče, ne rastejo, ampak ostanejo v takem stanju 414 mesece. V tem času namreč srni manjka rastitveni hormon iz hipofize, ki sicer omogoča pri večini sesalcev takojšen razvoj kali (dr. Rieck). Ta čas, imenovan prednosečnostna doba, traja do srede decembra. Po preteku tega časa pa začne hipo-fiza tvoriti rastitveni hormon. Klični mehurček se ustali na sluznici maternične vreče in tu dobiva hrano, ki je potrebna embriu za rast in razvoj (dr. Rieck). V tem drugem obdobju nosečnosti, ki traja 5 mesecev, srna donosi. Začetek tega obdobja je krajevno različen. S preiskavami maternice uplenjenih srn je Htibner dognal, da traja razvoj embria v mrzlih predelih dalj časa kot v toplih. Prednosečnostna doba se konča prej, že od srede oktobra do začetka novembra, sicer pa od konca novembra do srede decembra. Majhen del poleti neoplojenih srn se goni v novembru ali decembru. Pri teh srnah pa odpade, če so bile pokrite, prednosečnostna doba, tako da povržejo v istem času kot poleti oplojene srne. Povprečno nosi srna 290 dni. Srne povržejo v maju in juniju. Po podatkih, ki jih je zbral dr. Rieck za 12 340 mladičkov, povrženih v letih 1938—1945, je razvidno, da se je rodila polovica do 1. junija. Največ pa jih je bilo povrženih 2. junija. Praktično je torej 1. junij srednji termin, v katerem srne povržejo. 96 % mladičev je bilo povrženih maja in junija, ostali aprila in julija. Imenovani je dalje dognal, da zavisi zgodnje ali pozno povrženje od povprečne temperature, torej od zemljepisne lege in nadmorske višine. Porod so večkrat opazovali v prosti naravi in pri udomačenih srnah. Neki opazovalec poroča o njem tole: Srna je, ozirajoč se, stopicala sem in tja. Nato je legla, pa zopet vstala in končno obsedela, tresoča se po vsem telesu. To se je nekajkrat ponovilo. Nenadoma pa je dvignila iztegnjeno zadnjo levo nogo in v kratkem času je bil mladič na svetu. Minuto zatem se je srna dvignila, se sklonila k mladičku in mu začela lizati gobček, oči, uhlje in zadnjico. Nato je legla, se začela zopet tresti in po 6 do 8 minutah je bil na svetu drugi mladič. Srna se je znova dvignila in začela lizati drugega mladiča ravno tako kot prvega. Nato je izmenoma lizala oba mladiča po vsem telesu približno 40 minut. Komaj 2 uri po porodu je mladiča z rahlimi sunki z glavo pripravila do tega, da sta opotekajoč se vstala in poskusila napraviti nekaj korakov. Srna je stopala pred njima in ju s pivkanjem vabila za seboj. Mladiča sta ji sledila in po 4—5 m opotekajoče hoje začela piv-kati. Po 20 m hoje ju je srna narahlo z glavo pritisnila k tlom na sončnem mestu. Nato se je odstranila, hlastno pojedla nekaj listov in se zopet vrnila k mladičema. To se je ponovilo 12—15-krat. Nato je legla poleg mladičev, tako da sta dosegla. vime in ju dojila. V tej legi je ostala pri njima 1 uro. Po preteku 2 ur se je dvignila in stala nekaj minut z vzbočenim hrbtom. Iz spolovila je izstopila posteljica in po nekaj minutah padla na tla. Srna jo je zgrizla in požrla. Posteljica vsebuje hormone, ki preprečijo krvavitev po porodu (dr. Rieck), istočasno pa zabriše divjad s tem, da posteljico požre, duh, ki bi lahko opozoril roparice na mesto rojstva in bližino mladičev. Zgodi se, da se mladič med porodom z nogami zatakne in ne more na svet. V takem primeru sta srna in mladič izgubljena. Če pa plod pogine v zaprti maternični vreči, preden se porod začne, ne gnije, ker bakterije ne morejo do njega. Materino telo ga postopoma absorbira; ostanki kosti in roževine pa tvorijo tako imenovani kameniti plod (Steinfrucht), ki ga srna pozneje »povrže«. Do tega časa je neplodna (dr. Rieck). Nekaj o mladičih Navadno povrže srna dva mladiča, večkrat enega, redko tri in izjemoma štiri. Prvi mladič tehta ob rojstvu okoli 1520 do 1550 g, drugi nekaj manj (1400—1450 g). Trojčki so tehtali v enem primeru 1380 g, 1360 g in 1270 g. Kratek čas pred porodom odžene srna lanskoletne mladiče, s katerimi je do tedaj živela. Večkrat se vidi, kako starejša srna preganja mladico ali mlajšega srnjaka, navadno svoja lanskoletna mladiča. Kathe Hecht je v veliki obori skozi več let opazovala razvoj in rast mladičev. Njeni izsledki so zanimivi: Dva dni stari mladiči hlastno jedo prst. Ko so stari 6 do 8 dni, začno jesti zeleno hrano. Po 2'A do 3 tednih že začno prežvekovati in blato (bobki) je tako kot pri odrasli srnjadi, le manjše seveda. Srna-mati prestane z lizanjem zadnjice mladičev. Ta masaža je v prvih dneh za mladiče življenjsko važna. Srna doji stoje. Mladiče prikliče s pivkanjem. Dnevno ima srna do % 1 mleka. Mleko je sestavljeno v primeri s kozjim in kravjim takole: v •/• C6 V £ Maščobe Beljakovine c .5 | 5 f Sladkor Ostalo Srnje mleko 88.0 1.4 2.7 1.1 4.5 i.i Kozje mleko 87.1 3.85 2.6 1.15 4.4 0.85 Kravje mleko 87.5 3.7 2.9 0.6 4.6 0.7 Tabelo sem navedel zato, ker večkrat vzrejajo mladiče s stekleničko. Srnino mleko ima razmeroma malo maščobe; zato mu je najboljše nadomestilo deloma posneto kozje mleko. Srna doji do novembra ali celo decembra. 7 dni star mladič tehta okoli 2 kg, 1 mesec star pa že približno 3.5 kg. Zanimivo je nadalje, da srna skoraj nikdar ne leži pri mladiču. Če jih ima več, jih pusti ležati ločeno. To je tudi vzrok, da tolikokrat najdejo »zapuščene« mladiče! V resnici je to le varnostni ukrep, ki ščiti mladiče pred roparicami, ki iščejo plen z nosom, mladiči pa so skoraj brez duha. Če bi ležala pri mladičih srna, ki ima precej močan duh, bi jih roparice laže našle. Ločitev mladičev ima namen, preprečiti izgubo dveh ali treh mladičev, če bi jih slučajno našla roparica. V prvih tednih življenja se mladiči v nevarnosti pritisnejo k tlom in drže kot zajec; kmalu pa prevlada instinkt bega instinkt skrivanja. Že v tretjem tednu starosti pred nevarnostjo beže. Mati se sporazume z mladiči s pivkanjem in raznimi drugimi znaki, grebe s prednjo nogo ali nenadno vrže glavo pokonci in posebno značilno motri okolico, pripravljena na beg. Ta način sporazumevanja med srnjadjo opazi vsakdo, ki zna divjad opazovati, posebno v času, ko živi srnjad v tropih, torej v glavnem pozimi. Energičen poziv daje srna s sunkom z glavo, pa tudi z udarcem z nogo. V obrambo mladičev napade srna vsakega sovražnika, kateremu je kos, na ta način, da se dvigne na zadnji nogi in skuša z ostrimi robovi parkljev napadalca zadeti. Avgusta sem opazoval srno z dvema mladičema. Pasli so se na detelji. Po kolovozu pod deteljo pa je prišla lisica, ki srnjadi zaradi globokega kolovoza ni videla, pač pa jo je, ko je prišla v veter, zadu-hala. Takoj je skočila iz kolovoza v deteljo in začela, pritisnjena k tlom, zalezovati malo stran pasočega se mladiča. Tedaj jo je srna že opazila. Bliskovito se je pognala proti njej. Lisica je takoj odskočila, srna pa jo je dohitela in nekajkrat udarila z nogami, tako da sem slišal značilni glas lisice v nevarnosti. Srna je v cikcaku bežečo lisico gonila dobrih 100 m, nato pa se je vrnila k mladičema in izginila z njima v gozd. Celo napadajočega planinskega orla je srna odbila. V trenutku je bila poleg mladiča, se vzpela kot gams, če je zadet v srce, navpično na zadnji nogi in udarjala po lete napadajočem orlu, ki je moral brez plena odleteti. Pri ponovnem napadu je bil ravno tako odbit, zato je napadanje opustil, srna pa je vidno razburjena zbežala z mladičema v rušje. V izjemnih primerih pridejo na pomoč mladičem tudi srnjaki. Na senožeti, obdani od gozda, se je paslo 15 srnjadi, med njimi nekaj mladičev in močan srnjak. Nenadoma je vrgel srnjak glavo kvišku in nepremično motril neko mesto v visoki travi. Potem se je s sklonjeno glavo pognal proti tistemu mestu in vrgel z rogovjem lisico. Ta se je namreč priplazila v bližino nekaj metrov. Nato se je vrnil, kot da se ni nič zgodilo, lisica pa je bežala, kar so ji noge dale. Srna je spolno zrela s 14 meseci. Kržljave srne so zrele kasneje in se gonijo šele novembra ali decembra. Izjemoma se dogodi, da se srnica goni novembra ali decembra v letu rojstva in da je tudi pokrita. 4. julija 1939 so v nekem lovišču Hunsriicka našli močno oslabelo srno, ki je kmalu poginila. Ko so jo odprli, so našli v maternici slabotnega, nedonošenega mladiča. Pri pregledu spodnje čeljusti so presenečeni ugotovili, da je tretji ličnik še trodelen, torej je bila srnica stara 1 leto. Pokrita je bila kot 7-mesečni mladič. O življenjski dobi srnjadi smo precej točno poučeni po srnjadi iz obor in po zaznamovani srnjadi v naravi. Najvišja starost, ki jo je srnjad doživela v oborah, je 18 let. Najstarejši zaznamovani srnjak pa je dosegel starost 17 let in 2 meseca. V splošnem pa nastopi smrt zaradi starosti verjetno veliko prej, ker ima srnjad že z 11., 12. in 13. leti tako močno obrabljeno zobovje, da je že zato bliža smrti. Zaradi starostne oslabelosti srnjad v naravi verjetno ne preživi 15. leta. O gojitvi in odstrelu gamsov v našem lovišču Robert Lampreht Leto dni je preteklo, odkar na« je urednik Lovca pozval, naj se lotimo pisanja o naši srnjadi, opozoril pa nas je tudi na gamse. Res je! V našem glasilu je o gamsu zelo malo strokovnih člankov; če piše tu in tam kdo o gamsih, opisuje navadno le dogodke in doživetja pri lovu na to plemenito divjad. Perečega vprašanja, ki ga nameravam obravnavati, pa se nisem lotil zato, da bi uredniku ustregel,* temveč zato, ker je že nujno, da prikažem napačno pojmovanje o gojitvi in odstrelu gamsov pri nas pa tudi pri naših sosedih. Ugotovitve zadnjih let so me prepričale, da bo treba pri odstrelu gamsov drugače ravnati, tako, da ne bomo imeli pred očmi samo dviganja staleža, temveč tudi kvaliteto. Naši lovci bodo morali pač ugrizniti v kislo jabolko in se neikaj let zadovoljiti tudi s trofejo, o kateri smo doslej splošno mislili, da dela lovcu sramoto. In prav to napačno naziranje je tudi krivo, da kvaliteta gamsov v našem in sosednjih loviščih pada; gamsov loviti namreč nismo znali in nihče nas tudi ni učil, kako je treba določiti odstrel, da ohranimo kvaliteto. Končno so nam priskočile na pomoč izkušnje, ki so nam pokazale, da grešimo največ v tem, ker se ženemo za povprečnimi trofejami, ki jih nosijo gamsi v svoji najlepši dobi. O tem sem se prepričal tudi kot član ocenjevalne komisije; kot tak sem imel dovolj priložnosti, da sem videl, da se odstrelijo večinoma gamsi obeh spolov v starosti od pet do osem let. Zato se pač nikar ne čudimo, če zaman iščemo starino! Nič več ni tistih lepih lovskih užitkov, ko si tu in tam opazoval na razgledni točki stoječega vladarja posameznih tropov, zamišljenega samega vase, ne se menečega za direndaj pod seboj. To so bili na poletnih pohodih krasni pogledi, ki se ne pozabijo tako kmalu. In kaj doživljamo danes ob prsku? Mrtvo vse naokrog! In tudi temu se ne čudimo! Kozlov najlepših let, najbolj bojevitih, ni več, mladina pa lahko po mili volji svatuje brez bojazni, da jo bo istoletnik sunil v rebra in pognal od kozarije v varno razdaljo. Ker smo si sami prikrajšali lovske užitke, je sedaj naša dolžnost, da v doglednem času popravimo, kar smo iz nevednosti zagrešili. * Tov. Robertu Lamprehtu se za prispevek najlepše zahvaljujem, ker je z njim ustregel »Lovcu«! Gamsarji! Knjiga, v katero bomo pisali zgodovino naših gamsov, se je vendarle spet odprla. Ob tej priložnosti pa še tole: Kaj pa naša jelenjad? Ali ne zasluži podobnih vrstic? Urednik Teoretično podprt po obširni nemški knjigi »Das Gamswild«, praktično po mnogih izkušnjah, opazovanjih in dognanjih, sem se prepričal, da naš dosedanji plan odstrela nikakor ni bil pravilen, to pa v glavnem zato, ker smo v odstrelnem planu razvrščali gamse enako kot srnjad v kategorije la, II a, Ib in II b. Prvo, kar lahko trdim, je to, da so pri gamsih abnor-malitete tako redke, da skoraj ne pridejo v poštev, kolikor bi jih upoštevali, pa so največkrat v razkrečenosti rogljev, kar pa smatram za lepotno napako. Zato smatram, da je treba v odstrelnem planu razvrščati gamse po letih in ne po kvaliteti kakor srnjake. Na primer: V lovišču z dobrimi pogoji nastavi lahko 2- do 3-letni srnjak kapitalno rogovje, nisem pa še slišal, da bi bil kdo uplenil ali videl kapitalnega gamsa istih let; imel je pač roglje, primerne svoji starosti. Medtem ko je srnjak z 8 leti že čez višek svoje moči, je gams teh let v najlepši življenjski dobi. Prepričan sem, da ta dva skromna primera popolnoma zadostujeta, da bomo določali za gamsa odstrelni plan po letnih kategorijah. V loviščih, ki imajo primeren stalež gamsov, to je stalež, ki ustreza življenjskim pogojem, lahko odstrelimo ves letni prirastek, odbijemo le 25 %o' na račun raznih nezgod, ki gamse lahko dolete. Da 'bomo prišli spet na zeleno vejo, bomo morali torej plan odstrela prilagoditi staležu, konkreten primer pa bi bil n. pr. tale: Pisec članka Robert Lampreht Pri staležu 100 gamsov, kolikor jih lovišče zmore, bi predlagali za odstrel 15 gamsov, in sicer: 2 mladiča moškega spola, 2 mladiča ženskega spola, 2 enoletna kozla, 2 enoletni kozi, 1 dveletnega kozla, 1 dveletno kozo, 1 triletnega kozla, 1 kozla do 10 let, a strogo gojitvenega, 1 kozo do 10 let, tudi strogo gojitveno, 1 kozla, starega nad 10 let, 1 kozo, staro nad 10 let. Ce bomo naredili tako, sem prepričan, da bomo lahko čez nekaj let ugotovili, da smo ravnali pravilno. Z odstrelom pa moramo začeti najkasneje v septembru, tako da je odstrel vseh nezrelih živali, vštevši gojitveni odstrel, do decembra brezpogojno izvršen. Mladiče naj bi odstrelili v oktobru, in sicer v prvi vrsti telesno zaostale, oziroma tiste, katerih matere spadajo prav tako v gojitveni odstrel. Odstrel 1-, 2- in 3-letnikov ne bo delal lovcu težav; to mi potrjujejo pripovedovanja lovcev. Ko sem vprašal tega ali onega lovca, ki se je vračal z lova na gamse, kaj je videl in doživel, mi je povedal tole: »Veš kaj, lahko bi bil streljal, pa nisem hotel.« »Toda zakaj nisi streljal?« sem vprašal. — »Bilo je čisto nekaj mladega in komaj tako rož j e je imel,« in s palcem in kazalcem mi je pokazal višino ro-žičkov. Drugi lovec je imdl kozo na 50 korakov. Komaj za tri prste razkrečene roglje je imela, toda puška je ostala na rami. Ko pa opazi lovec 5- do 6-letnega kozla, puška kar sama zdrsne z ramen, nato pa še malo po kolenih in še po trebuhu in joj kozlu, ako ima lovec ugoden veter! Edino dobro v našem lovišču je to, da pogostokrat samo šklevsne. Ker gamsa v naravi do štirih let starosti zelo lahko spoznamo in ocenimo, sem uverjen, da bo celotni odstrel vsaj 90 %-no ustrezal odstrelnemu planu. S spremembo dosedanjega načina odstrela gamsov bomo dosegli, da bomo imeli v razmeroma kratkem času spet ustrezajoče število zrelih kozlov z vrhunsko trofejo — ne pa tako kakor sedaj, ko moraš zrelega kozla pri belem dnevu iskati z lučjo! Zelo nerodno je za lovca spremljevalca, ko vodi gosta na odstrel gamsa, pa brez uspeha iščeta nekaj primernega, takega, kar bi bilo v ponos našemu lovišču, gostu pa ob lovskem blagru nepozaben spomin. Jeseni bo sedem let, ko je padel v našem lovišču gams s 121 točkami. Njegova trofeja je krasila dusseldorfsko razstavo in bila odlikovana z zlato medaljo. Od tistega časa do danes kaj podobnega ni prišlo več pred puško. Vsaj pet let prepozno smo spoznali, da je treba dobro obetajočemu gamsu dati dovolj časa, da se mu roglji razvijejo v vrhunsko trofejo; za to imajo v našem lovišču vse pogoje. Južna in severna pobočja s sončno pašo in stalno vodo ter napolnjene solnice, vsega tega pri nas gams ne pogreša. Varen je pred plazovi, potrebno bi mu bilo samo malo več miru, posebno v decembru. Z bolj sistematičnim lovom mu nudimo lahko tudi to ugodnost. Domnevam pa, da temu ali onemu članu ne bo šlo v račun, zakaj kar nenadoma takšna sprememba. To mu bo treba pač razložiti. Ko pa se bo na svoje oči prepričal, da tak način odstrela lovišču koristi, potem bo trofeja 1- ali 2-letnega kozla ali koze prav toliko vredna, kot je vredna sedaj trofeja 5- ali 6-letnega kozla. Na drugi strani pa bo vedel, da bo lahko prej ali slej obesil na zid nekaj izrednega, kar bo postavilo v senco vse dosedanje trofeje. Enako zgrešeno kot pri nas love gamse tudi naši sosedje. Naj navedem, kaj sem doživel pri ocenjevanju lovskih trofej v Slovenjem Gradcu. Ko sem vzel v roke trofejo 1-letnega gamsa, mi je, še preden sem utegnil kaj reči, rekel prisotni lovec: »Veste kaj, tovariš, člana, ki je uplenil tole trofejo, bomo primerno kaznovali!« Prav začudeno pa me je pogledal, ko sem s prstom pokazal na trofeje 5- do 6-letnih kozlov z lepo zasnovo in pripomnil: »Ti so zaslužili kazen, ne pa ta, ki je uplenil 1-letnika!« Navedem naj še tale primer: Pred leti je neki naš član streljal po lepem kozlu v tropu in ga zgrešil; vsaj tako je zatrjeval. Opisal mi je dogodek, povedal kraj in smer, kamor so jo po strelu gamsi ucvrli. Ker na nastrelu ni našel nobenih znakov, da bi bil gams zadet, je bil še bolj uverjen, da je napravil samo luknjo v zrak. Ko smo čez nekaj dni gamsa našli — bila je koza! —, sem mu rekel, da je napravil dobro delo; koza je imela namreč tanke in komaj 6 cm razkrečene roglje, torej pravi gojitveni odstrel. Priznati pa vendarle ni hotel! Toda če bi našli 5- do 7-letnega kozla, bi se za trofejo potegoval na žive in mrtve — kozje pa se je sramoval! Upam, da se je danes ne sramuje več, čeprav jo je šele po dveh letih priznal za svojo last. Ko bomo preorali ledino, se taki primeri ne bodo več ponavljali. Te skromne vrstice sem napisal zato, da razmišljajo o gamsih tudi naši sosedje, saj našim članom vse to lahko povem. Ob koncu pa bi rad pripomnil samo še tole: Rad bi še dočakal čas, ko bodo gojitvene trofeje gamsov pri tem ali onem članu naše družine obkrožale vrhunsko trofejo, slično tisti, ki jo krasi zlata medalja in je ponos zaslužnega člana naše družine Gregorja Krivca. V »Zlatorogovem« skladu je že 41 milijonov Od 11. aprila do 10. maja so za »Zlatoroga« prispevali: Glavni odbor Zveze borcev Slovenije 15 000 000 (investicijski prispevek), Lovska družina Podgorje 1000 (za prodana potrdila), Lovska družina Grahovo pri Rakeku 5000 (prispevek posameznih članov), Lovska družina Videm Krško 10 500 (za prodana potrdila), Uprava za gozdarstvo OLO Kočevje 15000, Lovska družina Rob 5000, Lovska družina Storžič 25 000 (za prodana potrdila), Lovska družina Kapele 1000 (za prodana potrdila), Lovska družina Brestanica 8000 (za prodana potrdila), Lovska družina Hrastnik 5000 (za prodana potrdila), Lovska družina Mala gora 1000 (za prodana potrdila), Anica Zabukovec 500 (pisateljski honorar), Lovska družina Mirna 2600, Lovska družina Kostanj 5000, Janko Petejan 2000 (za prodana potrdila), Lovska družina Ig 8935 (izkupiček za košuto), Janez Ge-derer 500, Lovska družina Zreče 1500 (za prodana potrdila), Lovska družina Bistrica 500 (za prodana potrdila), Lovska družina Čatež 4100 (za prodana potrdila), Lovska družina Slovenj Gradec 28 300 (za prodana potrdila) in 1746, Lovska družina Žiče 500 (za prodana potrdila), Martin Klemenčič 3500 (za prodana potrdila), Lovska družina Zeleni vrh 37 600 (prispevek) in 2400 (za prodana potrdila), Lovska družina Kozjak 2500 (za prodana potrdila), Lovska družina Prežihovo 4200 (za prodana potrdila), Lovska družina Dol pri Hrastniku 500 (ob smrti Franca Bučarja), Ribiška družina Nova Gorica 600 (prispevek po 200 din), Rudi Kosmač 1000 (pisateljski honorar), dr. Jože Benigar 1728 (pisateljski honorar), Lovska družina Jamnica 2000 (za prodana potrdila), Lovska družina Pogorevc 2000 (za prodana potrdila), Lovska družina Dobrava 1500 (za prodana potrdila). Tako je dosegel sklad za zgraditev »Zlatoroga« dne 10. V. 1957. leta — 41403 227 dinarjev. Volčji skot pri Krokarjevem studencu Lado Švigelj I. Lov na volkove v zimskem času ima na Kočevskem in Notranjskem že svojo tradicijo. Posebno v Loški dolini so obkrožanja in pogoni nekaj povsem umevnega. Člani lovskih družin in lovci gojitvenega lovišča presledujejo svoja lovišča v vsakem primernem snegu. Če zaprejo volkove v krog, se v nekaj urah naj bližji lovci zbero za pogon, ki si ga olajšajo s krpami za obkrožanje. Ko pa sneg skopni, se za lov na volkove v večini lovišč skoraj nihče več ne zmeni. Nekoč sem v »Lovcu« že opisal, kako zatiramo na Kočevskem volkove tudi v letnem času, in sicer prav tako uspešno in precej manj naporno kot pozimi. Ker pa smo lovci včasih malo preveč konservativni, novi prijemi niso prodrli čez kočevske meje. In tako se še vedno dogaja, da preko poletja tudi poklicni lovci skoraj nič ne vedo, kako je v njihovih revirjih s temi roparji. Jeseni se pa začudeno sprašujejo, od kod so se priklatile tolpe volkov. Navadno je odgovor takoj pri roki: Iz sosednje Hrvaške! Iz izkušenj pa je znano, da se je volčje krdelo, ki se je pojavilo na jesen, nekje v bližini tudi izleglo, v okolici pa se bo v glavnem zadrževalo še vso naslednjo zimo. Če pa nam uspe, da prirastek pokončamo, se zaradi priseljenih volkov število te svojati v naših loviščih bistveno ne poveča. Ne trdim, da ne bi kak klatež prišel v goste s Hrvaške — tudi Kolpa ni zanj nobena ovira —, vendar pa kažejo izkušnje preteklih treh let kakor tudi izkušnje med obema vojnama, da se volkovi niso več pojavili oziroma se njih število ni povečalo, če so bili iztrebljeni ali je vsaj uspelo odkriti in pokončati njih legla. Priliv torej ne vpliva v večji meri na število volkov, na njih število vpliva domači prirastek. Če nam je to znano, vemo tudi to, kam se mora usmeriti naše delo: Mlade volkove moramo iskati in pokončevati. Treba je samo vedeti, kako, imeti dobro voljo in možnosti. Prvi pogoj, da je to delo možno, je poklicni lovski čuvaj. Voljo ima sicer vsak poklicni lovec, ki je v tej službi zaradi veselja do lova, iskanje volčjih skotov in z njim zvezani napori pa so za marsikaterega lovca preizkusni kamen, ali mož ustreza ali ne. Za delo samo in postopek pa bo morda dal nekaj napotkov in vzpodbude naslednji članek, čeprav ni pisan kot navodilo. Povedati namreč nameravam, kako smo se preizkušali z volkovi v kočevskem gojitvenem lovišču v preteklem poletju in kako smo v borbi, »kdo bo koga«, doživljali uspehe in neuspehe. Da ne bomo torej jeseni in na zimo, ko se bodo pojavili tropi volkov, presenečeni, moramo sedaj vedeti, kaj je treba storiti. Zadnja leta, odkar se je pri nas število volkov zmanjšalo vsaj za tri četrtine staleža povojnih let, polegajo volčiče v našem lovišču v dveh predelih: v roških gozdovih in v samotah okrog Jelenovega žleba. Zato smo pozorni predvsem na ta dva predela. Vse lovce, ki niso bili nujno potrebni za nadzor lovišča, opazovanje divjadi, cenitve škode in podobno, smo lansko poletje razdelili na tri skupine: ena je šla v Jelenov žleb, drugi dve pa v Rog. Med Travno goro in Jelenovim žlebom se je ponoči že zgodaj spomladi nekajkrat slišalo volčje zavijanje, največkrat okrog Prevagile in pri Mosteh. Zato je skupina lovcev, ki je šla na ta konec, stalno nadzorovala puščobe med Repiščem in Dolgo ravnijo ter Prevagilo in Glažuto. Junij je bil deževen. Zato je bilo nočno zasliševanje zelo naporno. V samotnih gozdovih so strehe drvarskih bajt redke, če pa je morda le katera v bližini, se moraš že podnevi dobro razgledati, da jo v temnem gozdu, polnem robov in vrtač, ponoči najdeš. Volkovi se namreč navadno ne zaslišujejo ob poteh, ampak se je treba povzpeti na najvišji rob, da slišiš, če se v globokih dolinah, ki jih je kraški svet poln, kaj oglasi. Če začne deževati ali piha močna sapa, ki prinese navadno padavine, je najbolje, če stražarsko mesto zapustiš, ker tako ali tako ne boš ničesar slišal. Tudi če dež preneha, šumi v gozdu, ko se usipajo kaplje po listju, še nekaj ur. Tako vreme pa je dobro za presledovanje. Po zvoženih, blatnih gozdnih poteh lahko vsako jutro čitaš, kaj je ponoči po njih hodilo ali jih prečkalo. Med Jelenovim žlebom in Travno goro so lovci pogosto opazili volčje sledove, skoraj nikoli pa ne dvakrat na isti vlaki. Največ jih je bilo okoli znanega kotišča volkov v bližini Prevagile, kjer se je volčja zalega že večkrat speljala. Seveda pa je to precejšnja površina — do kolen si lahko zbrusiš noge, preden jo boš podrobno preiskal. Če bi bil teren raven, bi bila zadeva lahka — toda tam je na tisoče robov, dolin, vrtač, hribčkov in bregov, previsov, kotanj in jam. V vsaki pa je lahko volčji skot! Tako lovcem sledovi niso bogve kaj pomagali. Volkove moraš slišati, pa ne samo stare, tudi mladiče, takrat šele je čas za glavni udarec. Samo proti koncu junija sta dva stara volka muzicirala dve noči zapovrstjo pri Smrekovem žlebu: eden je zavijal kot odraščen, drugi je vpadal s prelivajočim se »au-au-au-au«, podobno kot se oglašajo mladiči. Po pregovoru: Sto se babi htilo, to se babi snilo, je ekipa živela nekaj časa v prepričanju, da je volčji skot že na pol odkrit. »Še nekaj dni, pa bo naš!« so mi zagotovili, ko sem se oglasil pri njih. Nato pa je spet začelo deževati in padalo je ves teden. Namesto dobrih novic so prinašali lovci zjutraj k tabornemu ognju mokro obleko in slabo voljo. Ko sem prišel nekega jutra spet k njim, me je dolgonogi Ive, vodja skupine, najprvo vprašal, če nič ne vidim, da gleda bolj črno kot po navadi. Gledam — in res: Punčico enega očesa je imel za dnevno svetlobo normalno veliko, približno kot proseno zrno, drugo pa debelo kot grah. Ker je punčica črna, je bilo eno oko bolj temno kot drugo. Začuden ga vprašam, kaj je to. »Kar čez noč mi je prišlo,« pojasni Ive. »Vidim skoraj normalno, zdi pa se mi, da imam v očesu smet, za očesom in v sencu pa me nekaj rahlo pritiska.« »Takoj k doktorju, da ne prideš ob vid, morda je stvar nevarna!« sem mu svetoval. »Veš, da zdaj ne grem nikamor, ko pa je položaj vsak dan bolj napet! Kako naj le pustim v svojem revirju tovariše same! In kako bi bilo grdo slišati, če bi med tem odkrili volčji skot brez mene. Nikamor ne grem, pa tudi če sem ob oko!« Do opoldne pa se je punčica že skrčila na pravo velikost in naslednje dni Ive ni imel več težav. Menda mu je povzročilo nevšečnost pre-hlajenje, saj je bil vsak dan moker, ali pa je nastala, ker je noč za nočjo strmel v temo. V temi se punčica razširi, zakaj pa se Ivetova ni več prilagodila različni jakosti svetlobe, bi morda lahko pojasnil zdravnik-okulist. Pozneje mi je povedal še neki lovec, ki je tudi prenekatero noč prečakal na preži, da se mu je zgodilo isto kot Ivetu, ozdravel pa je prav tako brez zdravniške pomoči. Preiko poletja je bilo znakov, ki kažejo na mlade volke, v okolici Jelenovega žleba vedno manj. Po vsej verjetnosti sta imela tu svoje področje dva samca; pogosto se namreč zgodi, da hodita dva volka moškega spola skupaj po več mesecev ali celo več let. Ko je prišla zima, ni bilo okrog Grčaric, Jelenovega žleba in Loškega potoka kaj več volkov, kar je znak, da ni bilo prirastka. III. Skupina, ki je kontrolirala osrednje roške gozdove, je že po štirinajstih dneh ugotovila, da na tem področju zelo verjetno ni volčjega skota. Vsa okolica Rajhenaua, Volčjega hriba, Podsten in vsi glavni roški grebeni so bili brez sledov, brez iztrebkov, pa tudi volčjega tuljenja ni bilo slišati. Le enkrat sem slišal z Zibna volčje zavijanje, toda na področju, kjer je bila skupina lovcev, ki je preiskovala pokrajino okrog Pugleda, Starega loga, Cinka, Kunča in Rdečega kamna. To je bilo takole: 21. junija zvečer sem šel čakat k požgani kočevarski vasici Cesta. Ker v blatu, ki ga je bilo na poteh na pretek, nisem našel svežih sledov, pa tudi ne prostora, primernega za čakanje, sem šel naprej na Pugled. Tu pa je bilo vse živo koscev in grabljic — torej spet nič za moje opravilo! Komaj pa sem odšel od njih, se zariše poleg mene po tleh senca velikega ptiča. Kragulj me je preletel čisto nizko; če bi bil pripravljen, bi ga snel, tako pa je sedel na drevo s suhim vrhom. »S flobertom ga bom!« S seboj sem imel namreč kombinirano puško: krogla — šibre — flobert. Naslonil sem in dobro pomeril. Ker nisem stisnil kopita, me je kar zasukalo: pomotoma sem sprožil kroglo. Kragulja je kar razneslo. Vesel sem bil lepega strela, čeprav je pri današnji ceni strel s kroglo za tak užitek nekoliko predrag. Po tem dogodku sem odšel naprej proti Zibnu, kamor sem prispel malo pred nočjo. Z Žibna se imenitno sliši vse, kar se dogaja proti Novemu bregu, Staremu bregu, Grintovcu in Kleču. Tu bom ostal! Blizu lovske koče sem našel na lipi star, že preperel oder, kakor pravijo v Starih žagah visoki preži; lep, star slovenski izraz za lovsko napravo! Že ko sem plezal na prežo, se mi je polomila polovica klinov, ko pa sem se pripravljal za čakanje, je vsa naprava sumljivo škripala. Nisem še dolgo sedel, ko se je nenadoma pod menoj vse pogreznilo. Komaj sem se ujel, da nisem zletel ekspresno na tla. Sreča, da sem puško obesil na neko grčo. Preža je bila večji del iz lipovine, ki je za to napravo gotovo najslabši les. Splezal sem na tla, narezal vej in si postlal pod drevesom. Ko sem se pripravil za noč, je bil že trd mrak. Tedaj zaslišim od Ceste, vendar daleč za njo: »A-a-au-u-u-u-u.« Tuljenje se je ponovilo štirikrat ali petkrat zapovrstjo. »Aha, Jože se je že oglasil ali pa Ciril,« sem pomislil. Čez uro se je klic ponovil in ob pol enajstih če enkrat, obakrat približno enako. Ker je ob enajstih začelo deževati, sem se zatekel na verando koče, kjer sem počakal jutra; ključev namreč nisem imel s seboj. Šele čez deset dni smo ugotovili, da je tisto noč tulil volk. Do nesporazuma je prišlo zato, ker sta bili dve skupini lovcev druga poleg druge. Ker se je volk oglasil na prostoru, kjer je bila druga skupina, sem mislil, da se je oglasil lovec; tako sem sklepal tudi zato, ker se je volk oglašal v presledkih nekako ene ure, kakor navadno izzivamo volkove. Tega volka ni slišal noben drug lovec. Naslednje dni sem šel po drugih poslih in na stvar pozabil; živel sem v trdni veri, da sem slišal lovca. Preža je bila večidel iz lipovine ... IV. Ciril, ki je bil pri tretji skupini na sektorju Stari log-Rdeči kamen, mi telefonira zadnjega junija dopoldne: »Včeraj smo našli prostor, ki so ga poležali in prehodili stari volkovi, našli smo tudi polno stečin po gozdu in sveže sledove čez cesto. Mladiči niso daleč. Včerajšnjo noč sta v tem predelu tulila stara dva. Cvetu se je zdelo, da je slišal tudi mlade, bil pa je predaleč, da bi to lahko z gotovostjo trdil. Nocoj se bomo postavili v neposredni bližini. Bodite pripravljeni, da nam pridete jutri pomagat. Morda pa bo že nocojšnjo noč kaj počilo.« Ko mi je lovec povedal, da so slišali volkove med Starim logom, Cesto in Klečem, sem se takoj spomnil, da sem pred dobrim tednom slišal prav tam tuljenje tudi sam. »Ciril, kje pa je bila vaša skupina 21. junija ponoči?« »V Cinku,« je bil odgovor čez nekaj časa, ko je Ciril pogledal v službeni dnevnik. Tako! Z Žibna sem poslušal torej volčjo muziko! Zapravili smo več kot teden dni in iskali volkove tam, kjer jih ni, ker sem bil površen in se nisem prepričal, kaj je bilo s tistim tuljenjem! Med tem pa so mladiči rasli! Čeprav so lovci zasedli vse večje vzpetine, ni prineslo naslednjih pet noči ničesar novega. Barometer upanja je spet počasi padal. Morda pa so mladiči še tako majhni, da se ne oglašajo, smo ugibali, kar pa je bilo glede na letni čas čudno. Morda pa jih je stara prenesla ali odpeljala kam daleč proč? Drug drugemu smo izpraševali vest, kdo je kaj preveč šaril po goščavi ali bil preglasen, da je volkove pregnal; temu se je ponoči po nesreči sprožila puška, oni je ustrelil divjo mačko! Nekako tiste dni so tudi nabiralci krhlike prešarili vse tiste goščave! Sveže sledove starih volkov pa so lovci le še opazili skoraj vsako noč, v blatu so se prav dobro videli. Tiste dni sem neki večer čakal na manjšem grebenu blizu Belega kamna. Hrib sicer ni visok, vendar pa bi z njega slišal volkove v vsaki globači ob cesti, ki pelje iz Kočevja v Stari log. Greben sem poznal še z zimskih pogonov na divje prašiče, ker so po njem stojišča. Popoldne je bilo malo dežja, kazalo pa je, da bo lepa, mirna noč. Po namočenih tleh sem lahko potiho lezel naprej. Na južnem pobočju sem prišel do širokih ležišč v travi in praproti. »Bo! Kaže, da sem prišel na pravo mesto!« Gledam še drugi povaljani prostor, pa še tretjega. Tam zraven se je žival celo iztrebila. Razočaran gledam v črni kup — bil je iz skoraj samih mravljincev! Stric kosmatin si je torej izbral ta prostor za svojo letno rezidenco! Odločil sem se, da na nekem takem ležišču prebijem noč. Nastlal sem si, legel in glavo naslonil na skalo, tako da sem na pol sedel, na pol ležal. Če hočeš namreč vedeti, v katetri smeri se je kaj oglasilo, moraš glavo imeti pokonci. Zvečer, še pred nočjo, so se kar po vrsti oglasili štirje srnjaki; neka žival se najbrž premika in vznemirja srnjaka za srnjakom, sem premišljeval. Sicer pa se vso noč ni zgodilo nič posebnega, le ob dveh je začelo deževati; zato sem si poiskal skromno zaklonišče pod bližnjim hrastom in tam počakal jutro. 7. junija mi Ciril zopet telefonira: »Zdaj sva pa z Ivanom z volkovi spet skupaj. Ko sva pregledovala vsa pota in vlake, sva naletela pri Krakarjevem studencu na sledove volčjega skota. Sodiva, da so volkovi tu že vsaj deset dni. Volkulja jih je menda prenesla pol ure daleč preko ceste, ker so jo vznemirjali nabiralci zdravilnih zelišč. Zato je bilo v eni noči preko ceste več sledov starega volka v obe smeri. Ivan je ostal kar na mestu, kjer sva našla sledove, jaz pa sem prišel, da to sporočim, in še po ostala dva člana naše skupine. Nocoj bomo prostor prav na blizu zasedli. Jutri pa, če bo vse prav, bomo pognali. Potrebujemo pomoč.« Naslednji dan sem šel pogledat h Krakarjevem u studencu. »Enega že imamo!« so se mi pohvalili, še preden smo se pozdravili. Lovci so mi tudi povedali, da so prejšnji popoldan preiskali goščave proti Belemu kamnu, da bi bolj točno dognali, kje so mladiči. Na tihem so upali, da bodo našli leglo. Pri tem so naleteli na skalnat brlog, pravo trdnjavo z uglajenim rovom. Od luknje so vodile gladke stene na vse strani, popolnoma svežih volčjih sledov pa le ni bilo. Kakšen teden, tako so sodili, žival brloga ni uporabljala. Kljub temu je neki lovec čakal pri brlogu, ostali pa v bližini. Noč ni prinesla nič novega, zjutraj pa so lovci teren še nadalje preiskovali. Goščava je bila taka, da je bilo treba večkrat lesti po vseh štirih in si utirati pot po prašičjih promenadah med skalami, trnjem in leščevjem. Vsa tista okolica je bila za Kočevarjev občinski pašnik, tako imenovana gmajna ali po kočevarsko šahen. Od kočevanskih časov pa je minilo že čez petnajst let in tako je iz zanemarjenih, slabih pašnikov nastalo neprehodno grmovje. Marsikje so se gozdarji že zagrizli v take goščave in jih počasi spreminjajo v gozd, pri Starem logu pa so še nedotaknjene. Komaj opazne stečine so vodile lovce navkreber. Dobrega pol kilometra daleč, na vrhu manjšega sedla, je bilo spet polno svežih sledov, trava pa zgažena. Napredovali so prav počasi, korak za korakom, z napeto puško v roki. Jože in Ivan sta hodila skupaj. Nenadoma pred njima nekaj zašumi in nato votlo zaropota. Bila sta pred rovom. Vse je kazalo, da so se mladi volkovi, ki so bili pred njim, zatekli v rov. To so potrdili tudi sledovi. Semkaj je torej volkulja preselila skot iz brloga, pri katerem so bili lovci čez noč. Tedaj pa »a-a-au-u-u-u!« V neposredni bližini! Ivan je takoj nameril cev, od koder je slišal tuljenje, Jože pa v rov. »Ali naj streljam mlade?« je nervozno spraševal Jože. »Seveda!« »Kaj pa, če mi patron zataji?« so mu prihajale črne misli. Vprašal pa je bolj samega sebe kot tovariša in buljil v luknjo, da so mu oči strčale kot raku. Toda za premišljevanje ni bilo veliko časa — že je pokazal mlad volk svoj smrček! Bil je še v rovu, ko je Jože že zakuril. Kar pahnilo ga je nazaj v luknjo. Iz zemlje pa se je — po Ivanovi izjavi — še pol ure kadilo kot iz oglar-ske kope. Jože je imel svoj kanon dobro nabasan s črnim smodnikom. Po strelu je bilo nekaj časa vse tiho, nato pa se privleče iz grmovja Ciril. Zatulil je bil on, ko je spoznal, da je v neposredni bližini skota. Pred leti je tako privabil mladiče pred cev. Volkca sta potegnila iz rova. Bil je samec, zelo lepo rejen, bil je kot balon. Odpeljal sem ga s seboj, ga stehtal in preiskal vsebino želodca. Tehtal je sedem kilogramov, žrl pa je že samo meso. V želodcu je imel koščke mesa, Volkec je bil zelo lepo rejen, bil je kot balon velike kot orehi. Tudi kosti so bile vmes in pa listje in smeti; požrl jih je obenem z mesom, ki ga je vlačil po tleh. Zobe je imel že precej močne, posebno podočnike, pa tudi kočnike, bil je torej že popolnoma sposoben za trganje mesa. Kaj pa zdaj? Luknjo smo zamašili s kamenjem, sam pa sem se hitro odpeljal po pasti. Ker sem se vrnil šele proti večeru, sem se opravičeval, češ da je nedelja, pa sem imel neke obiske. »Kaj, nedelja je danes?« me je začudeno vprašal Jože,, kosmat ko Čaruga. Seveda, pri takem poslu je petek enak svetku. Minila je noč in še naslednji dan, mladiči pa se niso izdali niti z najmanjšim znakom. Bili smo že skoraj prepričani, da je brlog prazen, saj se tudi stari niso niti približali niti oglasili. Kaj ni bilo pred leti nekaj takega tudi pri Podpreski? Lovci so mislili, da je v skalnati jami ves slcot, v njej pa je bil en sam volkec! Zatekel se je bil vanjo, ko so prišli lovci med mladež, ki se je igrala razkropljena po grmovju. Vsi ostali mladiči so se poskrili med skale in grmovje in ponoči jih je stara zbrala in odpeljala. Zjutraj je Ciril pripeljal svojega psa in ga spustil v brlog. Šel je vanj in ostal v njem nekaj minut. Ko se je vrnil, ni kazal nobenih znakov razburjenja; tudi po njem nismo mogli sklepati, da je jama polna. Vedeli smo toliko kot prej, sam gospodar pa je povedal, da je njegov pes še najbolj oster na polno skledo žgancev. Naslednjo noč smo čakali spet bolj na široko, ne samo v neposredni bližini brloga. Takoj zvečer sta zapela stara dva in med oglašanjem obkrožala brlog. Pol noči sta se pletla okrog njega in Jožetu, ki je čakal pri luknji, je prišla stara na strel. Posvetil je, pa je bila za grmom; odskočila je, ni je videl. Tretjo noč je deževalo; vso noč je kapalo z drevja. Na dva koraka ne bi slišali volka — tema pa kot v rogu! Vso noč smo vztrajali, saj je bilo do strehe predaleč. Preden bi se prerinili skozi goščavo in praprot do ceste, bi bili že popolnoma premočeni. Na čakališču pa je vsakdo imel pelerino ali kaj podobnega; tako smo prečepeli do jutra. V luknji smo imeli nastavljene pasti, toda ujelo se ni nič! Sedaj je prišel čas, ko smo morali na vsak način ugotoviti, ali je volčji skot v brlogu ali ne. Spomnili smo se na dogodek, ki se je zgodil pred leti v lovišču Lovske družine Sodražica. Čakali so več dni, nato pa so morali mladiče izkopati, ker niso hoteli ven! »Pa jih bomo izkopali!« smo sklenili. Dva po orodje, eden po municijo — in smo začeli! Vhod v brlog je bil v meter globoki lijakasti jami, držal pa je postrani pod skalo. Odmetali smo zemljo in začetek rova tako razširili, da se je ne preveč obilen človek po trebuhu lahko splazil vanj. Ker smo poklicni lovci po večini taki, ni bilo zadrege, kdo bo to storil. Ker pa je Ciril po vitkosti prvi, smo njega določili za jamomerca. Obsvetil je jamo in poročal: »Naprej ne morem, ker se rov zoži, tako da bi šel skozenj komaj otrok. Naprej pa je jama spet širša. Vidim kake štiri metre daleč. Pred menoj se cepi rov v dva rokava, ki tečeta okrog velike skale, za njo pa se spet združita. Za skalo je jama najširša. Vidim pa še tri manjše luknje. Dve se odcepita od glavnega rova kmalu pri vhodu, ena pa skoraj na koncu. Strop je kamenit, gladek, brez razpoke, kot da je ulit iz cementa.« Jamo smo zmerili še s prekljami, nato pa začeli kopati z vrha kakih pet metrov od vhoda. Če smo dobro merili, bomo prišli na konec rova, v glavni kotel! Kramp in rovnica pa sta kmalu odpovedala in začeti je bilo treba z miniranjem. Po prvi mini smo tekli gledat, če se je strop že udrl. In tako po vsaki naslednji. Preveliki optimisti! Šele po dvanajsti mini je strop počil in tedaj se je dim prisukal tudi iz rova. To je bilo proti večeru po dveh dneh in pol trdega dela. Po vsakem poku smo merili jamo, plezali vanjo in debatirali, ali kopljemo na pravem mestu ali ne. Tehnični vodja jih je kaj preslišal in nazadnje dobil nezaupnico. Seveda smo po vsakem poku tekli gledat tudi v pasti, če se ni morda kaj ujelo. Ne vem, katera žival bi še vzdržala, če tako grmi nad glavo, volkci pa se Pri brlogu ob Krokarjevem studencu sploh niso prikazali iz svojih skrivališč! Kot da vsa ta rabuka ni veljala njim! Vsako noč je pri brlogu čakal lovec, da bi streljal volkuljo, če bi se približala, ali vzel iz pasti mladiča, če bi se ujel. Po drugem dnevu miniranja je stražil Jože. Kmalu zvečer zasliši votel ropot, ki je prihajal iz jame. Hitro posveti, da bi se prepričal, če so mladiči vendarle v brlogu. Kar zgrozil se je, ko je videl luknjo odprto, poleg nje pa sprožene pasti! V temi bi mu kljub pazljivosti iz jame lahko vše ušlo! Lovec, ki je šel zvečer zadnji v rov, je pozabil pasti na novo nastaviti! Jože je založil jamo kar s kamenjem. To noč sta se stara dva nekajkrat oglasila, najprej pri Belem kamnu, četrt ure daleč, nato pa komaj dve sto metrov od brloga. Stali smo v polkrogu po debelejšem bukovem sestoju, ker v goščavi proti Staremu logu nismo mogli čakati. In prav od te strani se je v kritju volkulja najrajši približevala. Straškemu Janezu pa je vendar prinesla svoj kožuh, pa si ni upal sprožiti, ker ni bil popolnoma prepričan, da ima pred seboj volka. Posvetil je, videl pred seboj med vejami žival volčje velikosti, toda ne njene glave! Ko je volkulja odskočila, mu je zamahnila z repom v slovo. Odkar se mu je pripetilo, da je v podobnem primeru namesto volka ustrelil srnjaka, je postal sila previden. Ko smo se zjutraj okrog osme sešli, je Jože pripovedoval, kako je v jami ropotalo in da je vhod zaprl s kamenjem. Govoril pa je tudi, da je pri vhodu videl nekaj sivega. Ko smo ga vprašali, kako je mogel kaj videti, ko je luknja založena s skalami, se je v zadregi smehljal in dvoumno odgovarjal; bil je videti nekam zmešan. »Nekaj je bilo — morda so bili polhi!« Naslednjo noč se je okrog enajstih sprožila past, toda ujelo se ni nič. Lovec jo je zopet nastavil in proti jutru se je ujel mlad volk! Ko smo prišli k brlogu, je ležal volkec, priklenjen na verigo, za grmom kakor psiček in nas bistro ogledoval. Skušal se je čim bolj pritisniti k tlom in se napraviti majhnega in nevidnega. Bil je malo manjši od prvega in seveda precej lažji — saj se je že pet dni postil. Jože je prišel na zborno mesto med zadnjimi. Kar zažarel mu je obraz, ko je videl, da imamo plen. Ni utegnil priti bliže, kar med potjo se nam je razodeval. V svoji poštenosti se je hotel čimprej iznebiti skrivnosti, ki ga je težila: »Veste, skoraj bi ga bil pošteno polomil. Saj sem se že bal, da ga nisem. Včeraj vam nisem vsega po pravici povedal. Bilo je takole: Zjutraj, ko se je zdanilo, sem odmetal skale in odmašil luknjo. Sedel sem pred vhod in pazil. Dvakrat je za trenutek pokazal mlad volk smrček, pa spet smuknil nazaj, da nisem mogel streljati. Ko sem tako sedel nekaj ur, je pri-sijalo sonce, me ogrelo — in sam ne vem, kdaj me je zmanjkalo. Morda sem za pol ure zadremal. Saj veste, da že dve noči nisem zatisnil očesa in da se že ves teden nisem pošteno naspal. Do zdajle sem bil v strahu, da so mi med tem mladiči iz brloga ušli.« Široko se nam je nasmejal, da so se mu zasvetili zobje iz neobrite črne brade. Do rova smo se morali dokopati skozi živo skalo, debelo preko dva metra. Kar pošteno smo natepavali po svedru s težkim kladivom. Kot mojstra za ta posel sta se izkazala posebno Janez in Jože, oba doma iz kamenite Suhe krajine —• tam sta bila priložnostna apneni-čarja —, drugi pa smo se držali bolj ob strani in bi bili najrajši za polirja po geslu štal-carskega Janeza: lopata pa kramp, to ni za moj vamp! Opoldne tretjega dne smo prišli do rova. En lovec je s preklo v roki zlezel v rov pri vhodu, eden pa skozi prekop. V eni roki je imel luč, v drugi pa nastavljeno past stopalko. V rovu sta opazila med seboj mladiča. Skrival se jima je v kotanje in za robove, vendar pa sta ga po daljšem manevriranju le spravila v past. Po temeljitem ogledu nista v jami opazila nikjer več nič živega. V glavnem kotlu je bilo na treh mestih na debelo nastlano z listjem. Nanesel ga je jazbec za preteklo zimo. Bili pa so še trije stranski rovi, dovolj razsežni, da bi se vanje poskrili mladiči desetih legel, ne pa samo enega. Toda tu se ni dalo nič narediti. Luknje so peljale poševno navzdol — vse v živo skalo. Tu bi imela dovolj opravka brigada Ličanov. Tako ni kazalo drugega, kot da smo spet nastavili pasti in čakali. Še isti dan se je ujel četrti mladič, ponoči pa peti. Zanimivo pri vsem tem je še to, da so bili vsi volkci samci. To je redko, vendar pa se Po daljšem manevriranju sta ga vendarle spravila v past zgodi! To se zgodi tudi pri psih, volkovih bližnjih sorodnikih. Jože je ob tej priliki povedal, da je njegova istrijanka že dvakrat polegla po šest mladičev, same samce! Tudi pri številu volčjih mladičev moramo računati na iste možnosti kot pri psih. Lahko se zgodi, da ima volkulja samo enega mladiča, lahko pa celo dvanajst! Spomnimo se samo na volčji skot na Javorniku pri Postojni! Psice so imele že po trinajst in celo štirinajst mladičev, in mislim, da ima lahko toliko mladičev tudi volkulja. Če tak skot doraste, je s starima dvema na zimo že krdelo, ki je strah in poguba lovišča. Nekaj let poznam tri primere, ko se je držalo pozimi skupaj po dvanajst volkov. Ali je bila to ena volčja družina, ali sta se dve združili, ali se je enemu skotu pridružil še kak posamezen volk? V. Po sledovih, ki smo jih našli, po njihovi intenzivnosti in ohranjenosti in upoštevaje ves potek dogodkov sem prišel do naslednjih zaključkov: Volkulja je polegla v prvi polovici maja dober kilometer južno od Starega loga na manjšem hribu, ki ima na karti oznako Vrh. Če se bo kdo čudil, da so bili volkovi tako blizu naselja, mu povem, da je v zaraščenih pašnikih v bližini kočevskih vasic več miru kot v Rogu in v gozdovih sploh; tu ne sekajo, ne pasejo, ne steljarijo; nekateri predeli so neprehodni. Našli smo tudi mesto, kjer je volkulja skotila; to je bil prostor, ki si ga je svoj čas postlala divja svinja za svoje mladiče. Kmalu pa je stara preselila svoj naraščaj skoraj pol ure daleč preko ceste Kočevje-Stari log, in sicer v imeniten, suh, skalnat brlog, ki ga je gotovo že prej poznala; mislim, da je to storila zaradi stalnega deževja, ali pa so jo pregnali nabiralci krhlikovega lubja. Na preselitev legla so nas opozorili že omenjeni sledovi preko ceste. Mladiče je volkulja prenesla, ker bi jih sicer sledili. V brlogu je bil skot dober teden, nato pa se je preselil še naprej proti Belemu kamnu v luknjo, kjer smo se srečali. Po mojem mnenju so se preselili volkovi iz prvega v drugi brlog zaradi mrčesa. Mladiči, ki smo jih dobili iz luknje peti in šesti dan obleganja, so bili tako polni klopov, da jih je bilo kar grdo gledati. Kot grah debeli so jim strčali kupoma vsepovsod: pod trebuhom, med nogami, v uhljih in med prsti na nogah, torej po vseh manj odlakanih mestih. Vse živo je bilo na njih tudi podrepnih muh. Trije mladiči so bili približno enako veliki, četrti je bil šibkejši, peti pa veliko močnejši kot ostali. Eden srednjih je padel prvi, drugemu je past zlomila nogo v stegnu in tako so ostali še trije: najmanjši, eden srednjih in najmočnejši. Na preglednem prostoru blizu brloga smo napravili kletko iz dolgih kolov, ki smo jih zabili drugega poleg drugega, tla tlakovali s ka-menitimi ploščami, nato pa spustili vanjo volkce; ponoči naj bi z zavijanjem privabili pred puške tudi stare. Mladiči so bili zelo različnih značajev. Najmanjši je bil najkrotkejši. Hitro se nas je privadil in se na verigi ni kar naprej zaganjal kot ostala dva. Tudi žrl je; ko smo se umaknili in mirovali, je samo malo našilil ušesa, se nekajkrat nezaupljivo ozrl proti nam, nato pa se spravil nad meso. Nasprotno pa se posebno največji volčič ni popolnoma nič udomačil. Dokler je čutil, da ga opazujemo, se hrane sploh ni dotaknil, ko pa je mislil, da^je sam, je pokazal svojo volčjo naravo. Ostalima dvema sploh ni pustil žreti. Če se je kateri hrane le pritaknil, mu je bil takoj za vratom. Zato je v treh dneh najmanjši tako oslabel, da je samo še ležal; morali smo ga pokončati. Na preglednem prostoru blizu brloga smo napravili kletko iz dolgih kolov Največji... Volčičem smo pokrmili nekaj mačk, domačega zajca, kragulja in dve šoji. V glavnem je vse to požrl največji. Bil je neutrudljiv, kar naprej se je zaganjal, tekal in vtikal smrček med kole, da bi ušel. Njegov zadnji še preostali brat je vsak dan bolj slabel, ker mu večji ni pustil do hrane; vsega je ogrizel, posebno po zadnjih nogah. Prvo noč se mladiči niso oglasili; renčali so samo podnevi, ko so se spopadli za hrano. Drugo noč je stara večkrat zamuzicirala in vsakikrat so se ji mladiči odzvali: najstarejši prav po predpisih, drugi je le sem pa tja povzdignil glas, najmanjši pa je samo cvilil. Bili so v tisti starosti, ko se začnejo oglašati z bevskajočim zavijanjem, značilnim za mlade volke. Blizu pa volkulja ni prišla in naslednje noči se tudi mladiči niso več oglašali. Čakali smo še tri dni, nato pa smo jih pokončali. Dokler so bili še vsi pri moči, so se grizli in drug drugega vznemirjali; začelo se je z renčanjem, ki se je stopnjevalo v cviljenje, režanje in zavijanje. Ko pa smo moranj enega pokončati, drugi pa je že močno oslabel, je zadnji trdovratno molčal, tudi če je stara povzdigovala glas okoli Belega kamna. Tiste dni je bila priložnost, ko bi lahko uplenili tudi enega starih volkov. Čakal sem ob glavni cesti, ki pelje iz Kočevja v Stari log. S preže sem imel lep razgled na cesto, na vsako stran skoraj sto metrov; le na dveh krajih so mi ga zapirale veje drevesa, na katerem sem sedel. Bil je prvi krajec, nekoliko oblačno, vendar pa se je po beli cesti še kar dobro videlo. Komaj se je stemnilo, zatuli volk prav blizu v goščavi; zdelo se mi je, da sta celo dva, toda tega zaradi vetra nisem mogel točno ugotoviti. Četrt ure pozneje se mi zazdi, da je na cesti točka, ki je prej ni bilo — in v tistem trenutku se že premika nekaj črnega z veliko naglico naravnost proti meni. Volk! Po meni je šlo kot elektrika. Zgrabil sem puško, odprl varovalko in nameril pred seboj na cesto, kjer je bilo dovolj blizu za "strel s šibrami. V tem pa se je volk ustavil kakih petnajst metrov pred točko, kamor sem meril. Tam je stal kako minuto in poslušal. Ko bi bil vsaj takrat pomeril nanj — stoječega bi gotovo zadel! Ker pa mi je bil (napoti opornik preže, sem se v pretirani previdnosti bal, da bi za-šumela obleka, da bi s puško kam trknil ali da bi volk, ki je stal in oprezal, opazil premik. »Saj mi mora priti na muho! Veter je ugoden in če je do tu tekel po cesti, bo še naprej,« sem premišljeval. In res se je nenadoma zganil in izginil za vejami, ki so mi zastirale nekaj razgleda. Čakam, da se prikaže spet na beli cesti — a nič! Dvignem oči od daljnogleda in vidim, da teče že precej daleč naprej in da se bo že spet škril za grmovje. Zgodilo se je nekaj, na kar sploh nisem pomislil, da se lahko zgodi. Tam, 'kjer sem imel pred seboj trideset metrov proste ceste in kamor sem držal namerjeno puško, je volk tekel po zunanjem cestnem kanalu — gledano od mene. Tako se njegova postava ni videla na beli cesti, saj je bilo ozadje temno — in odšel je mimo mene, ne da bi ga bil sploh opazil ali ujel v daljnogled. Preden smo šli čakat, smo se pogovarjali, da je dobro, če volku rahlo zažvižgaš, da se ustavi. In tako mi je v trenutku, preden je volk izginil za grmovje, padlo to na um in že mi je kar samo od sebe ušlo: »Pst!« Kar zapraslcalo je po cesti, tako je volk skočil. Z vso brzino je planil naprej. Spet sem ga zagledal, ko se je pokazal že daleč naprej. Da je bila polomija popolna, sem streljal, čeprav ga v skokih in pri slabi svetlobi nisem mogel dobro ujeti v križ. Takoj po strelu je odskočil s ceste. Za tisti večer mi je bilo vsega dovolj! Šel sem takoj domov, toda spati nisem mogel. Starih dveh tudi pozneje nismo dobili v roke. Tudi čez zimo sta odnesla zdrav kožuh; snežne razmere so bile namreč za zasledovanje volkov preteklo zimo zelo neugodne. Sledili pa smo ju od Roga pa preko vse Kočevske, mimo Loškega potoka v Loško dolino in nazaj. Mladiče bosta imela najbrž spet nekje na pobočjih Roga. Pa bomo spet imeli posla! O DELU SEKTORJA ZA LOVSTVO GOZDARSKEGA INŠTITUTA V LJUBLJANI V 1956. LETU Dr. Stane V naslednjih vrsticah nameravam v kratkem orisati delo, ki ga je opravil Sektor za lovstvo Gozdarskega inštituta v Ljubljani v minulem letu, za uvod pa naj napišem nekaj misli o tem in takem delu. Brez znanstvenih raziskovanj in strokovnega dela, ki temelji na znanstvenih dognanjih, si ne moremo misliti napredka, zlasti ne hitrejšega, v nobeni gospodarski panogi pa tudi ne v lovstvu. Vsako delo, ki temelji na znanosti in strokovnosti, je ugibanje, p oi zkušanj e, dostikrat poseganje v prazno; tako delo le redko rodi sadove, prečesto pa je lahko celo škodljivo. Znanost, žal, tudi v naše slovensko lovstvo doslej še ni dovolj posegla, čeprav je v zadnjih desetletjih nekaj vidnih strokovnjakov posvetilo lovstvu velik del svojih moči. Vedno je namreč doslej pri tem delu manjkalo temeljnih prijemov, ki edini lahko zagotovijo uspešno znanstveno in strokovno delo, a ti so: — načrtnost dela, pri katerem je vedno treba natanko vedeti za končni cilj in ga imeti vedno pred očmi, — obseg dela, ki mora biti tolikšen, da lahko napravimo sklep; zato pa je treba delati na čim širši osnovi in velikim krogom ljudi, zlasti lovcev, — organizacija dela, ki naj bo kar se da čvrsta, in —• neprekinjenost takega dela. Le talko delo rodi znanstvena dognanja in postane "koristno za lovsko gospodarstvo. Republiška lovska zveza je lani z lovskim sektorjem sklenila pogodbo o finansiranju naslednjih štirih tem: a) raziskovati povojna nasajanja divjadi v Sloveniji, ib) pospešiti umetno gojitev fazanov, in sicer zato, da se gojitev fazanov poceni, poenostavi in pomnoži, c) preiskovati mrtvo divjad (in njene dele) patološko, parazitološko in toksikološko, pa tudi proučevati posamezna patološka, parazitološka in toksikološka vprašanja, ki se pri preiskavah pokažejo, posebno pozornost pa posvetiti primerom zastrupitve divjadi z agrokemičnimi sredstvi, č) dajati lovcem in lovskim organizacijam strokovne nasvete s področja lovstva. Za te teme je bilo potrošenih 357 000 dinarjev, ki so bili določeni v proračunu lovskega sklada. Ker je sleherni lovec prispeval v lovski sklad, iz katerega se je naše delo finansiralo, naj o njem spregovorim tudi v Lovcu. O povojnih nasajanjih divjadi v Sloveniji Odveč bi bilo govoriti o izrednem pomenu, ki ga ima proučevanje nasajanj divjadi; zato naj podčrtam le najmočnejše razloge za tako delo; ti so: Valentinčič 1. Glede na to, da nimamo lovišč še bemitiranih, nasajamo divjad bolj ali manj na srečo; ne vemo, ali ima v naših loviščih zares vse potrebne pogoje. Če so morda pogoji ugodni, pa je treba le še vedeti, da igrajo pri nasajanju važno vlogo tudi drugi momenti, kot na primer starost, poreklo, spolno razmerje in pa sploh število nasajene divjadi. Proučevanje nasaditve in primerjanje rezultatov, dobrih in slabih, nam bosta odkrila vzroke uspehov in neuspehov, obenem pa nakazala pot za bodoče delo. To delo ipa velja v naši ožji domovini letno milijone. 2. Ko ugotavljamo, kako se je nasajena divjad v novih okoliščinah »prijela«, odgovarjamo istočasno na vprašanje, ali divjadi ta ali oni teren ustreza; če tega ne vemo, lovišč ne moremo boni-tirati. 3. Kaij rado in hitro se pozabi, zlasti še v amaterskih organizacijah, kakršna je tudi lovska, na izvršena dela, zlasti še po preteku dalj časa, ko nova generacija zamenja staro, še raje pa se zgodi, da se napake ponove. Poročila o nasaditvah divjadi, ki jih zbiramo in objavljamo, bodo zanamcem ohranila podatke in jih tako obvarovala nadaljnjih napak, obenem pa tudi prikazala delo naše generacije. Kako pa smo povojna nasajanja divjadi proučevali? Obračali smo se na vse, ki so divjad nasajali, in na vse, ki so divjad za nasajanj e nudili, da bi tako ugotovili, katera divjad in kje je bila po vojni nasajena. Dobili smo vrsto odgovorov, a premalo, da bi bilo to delo opravljeno. Naš sodelavec je nekatere lovske družine tudi obiskal, obhodil njihova lovišča in proučeval življenjske pogoje za divjad. Končno smo obročkali, sami ali s pomočjo sodelavcev, večje število fazanov, nekaj jerebic in zaznamovali tudi nekaj srnjadi. Zaznamovana divjad nam bo, ko pride pred puško, odkrila marsikaj o svojem gibanju in starosti — če nas bodo seveda lovci o najdbi zaznamovane (markirane) divjadi obveščali. Zato bom o doslej markirani divjadi objavil vse razpoložljive podatke: Kdo je nasadil markirano divjad Kdaj Katero vrsto Številke, s katerimi je divjad markirana LD Črnomelj 1951 60 jerebic LD 1956 20 47491 — 47500 in Črnomelj fazanov 50 47341 — 47350 LD 1956 jerebic 47151 — 47154 in Jože Lacko 6 fazanov 47109 — 47475 Kdo je nasadil Katero Številke, Kdo je nasadil „ . Številke, markirano Kdaj t s katerimi je markirano Kdaj , s katerimi je divjad divjad markirana divjad divjad markirana LD Ptuj 1956 150 jerebic 74 fazanov 46451 — 47750 — 46330 — 46474 47779 46349 T.n Bistrica 1956 40 fazanov 47301 — 47340 LD Rog. Slatina 1956 9 fazanov 46047 — 46050 21956, 21958, 21993, 21996, 21997 LD Orehovica 1956 8 fazanov 46151 — 46158 LD Otočec 1956 12 fazanov 40181 — in 46179 40191 LD Podbočje 1956 8 fazanov 47101 — 47108 LD Mirna na Dol. 1956 8 fazanov 46192 — 46198 — 46158 46196 46199 LD Kostanjevica 1956 40 fazanov 47451 — 47490 LD Videm ob Savi 1956 40 fazanov 47111 — 47150 LD Brestanica 1956 60 fazanov 47191 — 47001 — 47200 47050 LD Senovo 1956 20 fazanov 47171 — 47190 LD Vel. Kamen 1956 20 fazanov 47051 — 47070 LD Dobova 1956 20 fazanov 47071 — 47090 LD Kapele 1956 20 fazanov 47091 — 47161 — 47100 47170 LD Bizeljsko 1956 , 40 fazanov 47201 — 47240 LD Brežice 1956 16 fazanov 47241 — 47155 — 47250 47163 LD Globoko 1956 8 fazanov 47406 — 47413 LD Pišeče 1956 12 fazanov 47414 — 47425 LD Jesenice na D. 1956 20 fazanov 47426 — 47445 LD Čatež 1956 16 fazanov 47446 — 47251 — 47450 47261 LD Cerklje 1956 16 fazanov 47262 — 47277 LD Krško 1956 16 faranov 47278 — 47291 358, 359, 370, 379 LD Artiče 1956 16 fazanov 47351 — 47366 LD Boč na Kozjaku 1956 8 fazanov 47293 — 47300 LD Cirkovci 1956 3 fazane 47401 — 47403 LD Boris Kidrič 1956 2 fazana 47404 — 47405 LD Dravinja 1956 20 fazanov 47731 — 47750 LD Rog. Slatina 1956 40 fazanov 47601 — 47640 LD Celje 1956 80 fazanov 47641 — 47650 47801 — 47850 47701 — 47720 LD Koper 1956 100 fazanov 47851 — 47900 46401 — 46450 LD Raša 1956 15 fazanov 47386 — 47400 LD Divača 1956 10 faranov 47386 — 47400 LD Ilirska Bistrica 1956 25 fazanov 46475 — 46500 LD Grosuplje 1956 17 fazanov 47800 70001 — 70016 Goj. lovišče »Rog« 1956 100 faranov obročkani z rdečimi polivinilastimi obročki LD Grosuplje 1956 6 zajcev zaznamovani z luknjico v uhlju Goj. lovišče »Triglav« 1956 1 srnja-ček L 9 Goj. lovišče »Rog« 1956 2 smjač. L53, L-56 Goj. lovišče »Pohorje« 1956 11 smjač. 3 srnice L-83, L-85, L-88, L-90, L-93, L-97, L-99, L-100, L-81, L-82, L-89 LD Žalec 1956 20 faranov 46475 — 46494 LD Kajuh 1956 20 fazanov 46495 — 46500 ir 46331 — 36345 LD Dobrova 1957 jan. 7 zajcev 1 — 7 LD Ig 1957 jan. 13 zajcev 8 — 20 To pa seveda niso vse nasaditve, ampak samo nasaditve markirane divjadi. Zdi pa se mi, da tudi vse markirane divjadi ni v tabeli, to pa zato, ker nam vse družine niso poslale o tem podatkov. Še enkrat apeliram na vse lovce, da nam sporoče vsako uplenitev zaznamovane divjadi, ker bo sicer to delo brez haska, pripominjam pa tudi, da je leto dni prekratek rok, da bi prišli do večjih dognanj. Zato o uspehih ali neuspehih zadnjih nasaditev lahko le bolj ali manj domnevamo. O umetni gojitvi fazanov Za primer, kaj smo dosegli na tem področju, naj navedem vurberško fazanerijo, ki jo je naš sektor tudi strokovno vodil Primerjalni pregled uspehov gojitve 1955. leta in 1956. leta je naslednji (na fazaneriji je delalo isto osebje s skoraij istim fazanjim fondom): Leto Število fazank Znesenih jajc Povprečno znesla fazank a jajc Izvaljenih kebčkov Vzrejenih kebčkov Skupni izdatki za fazanerijo dinarjev Stroški za 1 kebčka dinarjev 1955 140 3149 22 920 557 959 120 1722 1956 150 5800 40 2485 1300 1 180 568 783 V fa-nazariji smo delali po tehle metodah: — napravili smo fazanje družine v razmerju 1 : 6 in celo 1 :11 (ne pa v razmerju 1 :4, kot je bilo to 1955. leta); s tem ukrepom smo bolje izkoristili razpoložljivi prostor (za 20 % in celo za 100 %); —■ fazanke smo pričeli krmiti z vsestransko ustrezajočo tovarniško krmo (o tem sem pisal že v lanskem Lovcu št. 5); s tem smo dosegli, da se je število jajc na fazanko zelo dvignilo (od 22 na 40 jajc), jajca pa so bila odlična; — nadaljevali smo z inkubatorskim valjenjem jajc; uspehi tega valjenja sicer niso takšni kot pri valjenju s kokljami, vendar pa vurbeška fazanerija lani ob najboljši volji ni spravila skupaj več kot 9 dobrih kokelj — in če ne bi bilo inkubatorskega valjenja, bi bilo zelo veliko vprašanje, kako izvaliti znesena jajca; — za prehrano kebčkov smo prav tako preskrbeli tovarniško krmo in tako omogočili prehrano še tako velikega števila kebčkov; za odrasle kebčke smo uporabljali premakljive volj ere, da so prišli vedno do sveže trave in. druge hrane v travi. To so seveda le osnovni prijemi za našo nalogo: pospešiti umetno gojitev fazanov. iNismo pa ostali samo pri tem, ampak smo v okviru te naloge opravili tudi razna znanstvena raziskovanja. Pri tem smo se posluževali še dveh osnovnih znanstveno-delovnih metod: analize in poizkusa. Analiza nesnosti je med drugim pokazala, da: — nesejo enoletne fazanke angleškega porekla nekoliko slabše kot starejše, da pa nesejo triletne fazanke še vedno odlično (povpreček jajc pri 11 fazamkah je bil 50 jajc na fazanko), — fazanke tenebrosus, ki so manjše, -v nesnosti za fazankami mongolicus ne zaostajajo, ampak jih celo prekašajo (največji povpreček znesenih jajc so dale prav fazanke tenebrosus iz oddelka št. 29, in sicer 55 jajc na fazanko). Analiza oplojenosti jajc je pokazala, da So prva jajca slabše oplojena; pri 400 jajcih, znesenih do 20. aprila, je bilo 21 % jajc neoplojenih, medtem ko je bil po 20. aprilu pa vse do konca nesnosti odstotek neoplojenosti od 10 % do 14 % . Analiza valjivosti je med drugim pokazala tudi to-le: — od prvih 1050 jajc, ki so se valila v lastnem enoslojnem (horizontalnem, brez ventilatorja) inkubatorju, se je izvalilo 44,5 % oplojenih jajc, in sicer ob temle režimu: Valjenje se začne pri temperaturi 39.5° C (neposredno nad jajci), potem pa se vsak naslednji teden zniža za 0,3° C; da dosežemo vlago, napolnimo v inkubatorju vsa pločevinasta koritca, ventilacijske odprtine pa so v začetku za 2/a zamašene, potem pa za Va. Vsa neizvaljena jajca (okrog 600) smo secirali in ugotovili, da je 55 %\ vseh zarodkov doseglo starost 20 do 24 dni, nato pa so poginili. 10 % zarodkov je še živih prišlo na mizo za seciranje, ker se niti po 25 dneh valjenja niso mogli prebiti iz lupine. Pri teh neizvaljenih jajcih smo ugotovili na znotranji strani lupine močne krvavitve, kar je znak nepravilnega poteka valjenja, zlasti režima toplote in vlage. Zato smo fazaneriji svetovali, naj ravna drugače; — pri 1964 jajcih, ki so se valila ob spremenjenem režimu, t. j., da se je valjenje začelo pri 39° C in so temperaturo šele nato dvigali do 39,5° C, ventilacijske odprtine pa so bolj odprli, je bila valjivost zopet približno enaka, t. j. 45 %; secirana jajca (okrog 1000) so pokazala isto sliko — močne krvavitve po opnah; — od 800 jajc, ki so se valila v večslojnem inkubatorju (vertikalnem, z električnim ventilatorjem) pod -istimi pogoji kot kokošja jajca, se je v Kidričevem izvalilo 69 %, v Ločah pa 49 % oplojenih jajc; večji del neizvaljenih jajc, ki smo jih secirali, je zopet pokazal podobno sliko, kot smo jo omenili zgoraj — krvavitve po opnah; — od 160 jajc, ki so se valila v fazaneriji pod kokljami, se je izvalilo 84 % vseh oplojenih jajc; pri neizvaljenih NISMO NAŠLI ZAMIRANJA PLODU V ZADNJIH DNEH NITI KRVAVITEV PO OPNAH, ampak so zametki zamrli v prvi polovici valjenja. Te analize so pokazale, da je valjenje najboljše pod kokljami, pri inkubatorskem valjenju pa so uspehi v ventiliranih (večslojnih) inkubatorjih boljši kot v enoslojnih (»stil air«); v prvih je namreč porazdelitev vlage in temperature med valjenjem bolj enakomerna kot pri drugih in bolj podobna naravnim pogojem valjenja. Ko prikazujem valjivost, se mi zdi važno, da opozorim še na nekaj. Fazanerija je dala že lani lovskim družinam v valjenje 1103 fazanja jajca. Odstotek valjivosti pri lovskih družinah pa je bil različen — od 21 do 76 odstotkov! Boljše rezultate so dosegle tiste lovske družine, ki so valile manjše število jajc (17 do 120), slabše pa tiste, ki so valile večje število (170 do 310); poslednje so gotovo imele težave s dobrimi kokljami. Ker bodo letos lovske družine valile še več fazanjih jajc kot lani, ponovno naglašam, da je treba 'imeti za dober uspeh valjenja DOBRE IN PREIZKUŠENE KOKLJE, POLEG NJIH PA SE REZERVNE KOKLJE; kajti jajce sme, zlasti v prvih 2 tednih valjenja, ostati nepokrito le 7 (v prvem tednu) oziroma 15 (v drugem tednu) minut, sicer se ne izvali ali pa da slabega kebčka. Slabega uspeha, ki so ga imele nekatere lovske družine pri valjenju jajc lansko leto, so prav gotovo krive slabe koklje. Toda nadaljnjih znanstvenih analiz, ki simo jih napraviti ob našem lanskoletnem delu za pospešeno umetno gojitev fazanov, ne bom našteval, ker bi bilo to predolgo, o raznih poizkusih pa sem pisal že tudi v 5. št. Lovca 1956. leta. V pisarni Republiške lovske zveze je podrobno poročilo o tem našem delu, pazljiv bralec pa se iz njega lahko marsičesa nauči. Prepričan pa sem, da s tem strokovnim in znan-stveno-raziskovalnim delom, posebno pa z uvedbo umetne krme, nismo storili velike usluge samo slovenskemu, ampak tudi jugoslovanskemu lovstvu. O patološki, parazitološki in toksikološki diagnostiki divjadi (in njenih delov) V tej temi smo ugotavljali vzroke raznih bolezni in poginov divjadi ali zaradi kužnih ali zaje-dalskih ali zaradi organskih bolezni, pa tudi zaradi zastrupitve z agrokemičnimi sredstvi (umetna gnojila in podobno). Pri tem delu smo skušali prvič, odkriti vzroke bolezni in pogina divjadi, in drugič, pokazati pota za njih preprečitev ali vsaj ublažitev; brez prvega, t. j. spoznanja vzrokov bolezni in pogina, ne moremo namreč ničesar ukreniti. Zato smo se tega dela lotili tako-le: — organizirali smo mrežo terenskih sodelavcev ia vrst lovcev, ki naj bi zbirali in pošiljali v pregled bolno in poginulo divjad. Sodelavcem smo poslali pismena navodila, kako naj divjad pošiljajo in jim dali tudi potrebna embalažna sredstva; — člani lovskega sektorja so sami hodili v lovišča, predvsem na večje love, pregledovali uplenjeno divjad, jemali s seboj bolno ali poginulo divjad oziroma notranje organe uplenjene divjadi; — bolno in poginulo divjad ter dele divjadi so naši sodelavci v laboratorijih vsestransko pregledali in ugotavljali vzroke bolezni ali smrti; — na poizkusnih živalih so naši sodelavci preizkušali učinke nekaterih agrokemičnih sredstev in izdelali metode za primere, ko sumimo, da je divjad poginila zaradi zastrupljenja. Tako delo je Veterinarski znanstveni zavod sicer že opravljal, vendar pa se delo lovskega sektorja na tem področju od dosedanjega bistveno razlikuje. Za naše delo zbiramo material načrtno in postaja tako množično, uplenjeno divjad proučujemo na kraju samem in končno delamo v laboratorijih tudi poizkuse. Tako smo opravili lansko leto 232 preiskav (poleg 1035 preiskav neizvoljenih fazanjih jajc), kar je bistveno več kot v letih, ko naš sektor še ni delal. Seveda pa je tudi to število preiskane divjadi še premajhno, da bi lahko napravili kake splošne zaključke glede na razširjenost posameznih bolezni v Sloveniji. To je šele začetek. Morali bomo še veliko narediti, da bomo prišli do takih rezultatov. Vendar se mi zdi prav, če o nekaterih naših dognanjih obvestim tudi široko lovsko javnost (podrobno poročilo je v RLZ): — zdi se, da je psevdotuberkuloza (lažna ali »zajčja« tuberkuloza) v Sloveniji pri zajcih zelo razširjena, saj smo jo pri 41 poginulih zajcih ugotovili kar 12-krat; zajci so bili iz vseh delov Slovenije;' — pri kotornah, ki so prišle iz Makedonije, smo ugotovili nevarno nalezljivo bolezen histomo-niazo (black head); kotome so bile namenjene za naša lovišča; — pri zajcu iz nekega lovišča na Primorskem smo odkrili nalezljivo bolezen spirohetozo (zajčji sifilis); te bolezni drugod v Sloveniji nismo odkrili. Z gotovostjo sklepamo, da so jo v lovišče zanesli vojvodinski zajci; — pri kontrolnih pregledih fazanerij na Vur-bergu in na Pšati smo odkrili pri fazanih nalezljivo bolezen »apnenih nog«; — pni fazanjih kebčkih smo v fazanerijah v nekaj primerih odkrili singamozo (rdečega črva); dali smo navodila za zdravljenje; — pri 3 zajcih smo ugotovili metiljavost, ki se pojavlja tudi pri domačih živalih; zajci so bili iz nižinskih predelov; — pri skoraj vseh preiskanih srnah (skupaj 14) smo ugotovili glistavost; v nekaj primerih je bila gotovo vzrok smrti; v dveh primerih smo našteli skoraj 10 000 zajedavcev v siričniku; v nosu ene sme smo ugotovili 73 ličink nosnega obada; sma je zaradi tega poginila; — poizkus z AGROSAN-om, s katerim razku-žujejo žita, je pokazal, da ta pripravek divjadi ni nevaren, če se uporablja po predpisih, poizkusne živali — kokoši, golobe, fazane, morske prašičke —• smo krmili mesec dni s krmo, ki je bila posuta s količino agrosana, ki je predpisana za razkuževanje žita. Nobena teh živali ni poginila niti zbolela. Živali pa so začele poginjati, ko smo krmi primešali 8-kratno količino agrosana; — podoben poizkus z RUMESAN-om (Kreozan) je pokazal, da je divjadi škodljiv, tudi če se uporablja v predpisani koncentraciji; poizkusne živali so poginile, ko šo 22 dni jedle zelenjavo, poškropljeno z 2 %0\ kreozanom. V bodoče bomo preizkusili tudi druga agro-kemična sredstva. Končno še nekaj besed o posvetovalni službi. To nalogo smo opravljali tako, da so naši sodelavci dajali lovskim organizacijam odgovore na različna strokovna vprašanja, pa tudi tako, da so po potrebi prihajali v njihova lovišča in jim tam z besedo in dejanjem pomagali. Navedem naj še, da smo — na pismena vprašanja lovskih organizacij in v zvezd s pregledi poslanega patološkega materiala (poginula divjad) dali 67 pismenih pojasnil, obvestil oziroma navodil, — obiskovali in na kraju samem z nasveti koristili 5 lovskim družinam in 3 fazanerijam, nekaterim tudi večkrat, — v »Lovcu« v poljudni obliki objavljali poučne članke. Toliko o lanskoletnem delu Lovskega sektorja Gozdarskega inštituta v Ljubljani. Svoje delo bomo nadaljevali, da pa bo uspešno, prosimo lovske družine predvsem tole: — da nas vse družine, ki tega doslej še niso storile, obveste o vseh povojnih nasaditvah divjadi v njihovih loviščih; — da nas družine, ki so nasajale markirano divjad in niso v spredaj navedenem spisku, obveste, katero divjad so nasadile, koliko in kdaj in s katerimi številkami so jo markirale (zaznamovale); — da nas lovci in lovske družine obveste o vseh DOSEDANJIH NAJDBAH MARKIRANE DIVJADI; navedejo naj čas in kraj, kjer so tako divjad našli; — da lovci in lovske družine, ki so nasajale markirano divjad, pa tudi sosednje SKRBNO PREGLEDAJO VSAKO UPLENJENO ALI POGINULO DIVJAD (pri fazanih in jerebicah je obroček na nogi, pri dlakasti divjadi je znak na uhlju) in nas o najdbi obveste; — da nas v bodoče vse lovske družine, ki nameravajo nasaditi kako vrsto divjadi, o tem obveste, in sicer zato, da jim na željo postrežemo z nasvetom, pa tudi zato, da divjad markiramo, in končno zato, da se tudi njih nasadite v zabeleži in ohrani zgodovini; — da nam pošiljajo lovci v vseh letnih časih čim več poginule ali bolne divjadi oziroma njenih organov; pošiljajo naj nam tudi drobovje uplenjene divjadi; kdor bi to rad delal, pa nima prakse ali pripravne posode, naj nam to čimprej sporoči, da mu jo pošljemo in mu damo navodila; — da nas lovsike družine obveste o nameravanih večjih lovih; če nam bo le mogoče, bomo prišli na te love in analizirali uplenjeno divjad z biološkega in pataloškega gledišča; — da se lovci in lovske družine obračajo na naš naslov za vsako pojasnilo ali nasvet, obenem pa jih prosimo, da nas obveščajo o vseh pojavih, ki jih smatrajo za zanimive. Brez dvoma nismo v zmoti, če mislimo in pravimo, da nam bo le s takim sodelovanjem in delom — organiziranim, množičnim in nepretrganim — uspelo odkriti tajne življenja naše divjadi, drugo za drugo, potem pa ta naša dognanja uporabiti za nadaljnji razvoj lovstva! O BEGUNJSKIH LOVCIH Še črke ni bilo v »Lovcu« o dokaj delavni lovski družini »Begunjščica« na Gorenjskem. O njej pa bi človek lahko veliko napisal. Njeno lovišče, veliko okrog 5000 ha, sega od Save skoraj do vrha visoke in prelepe Begunjščice, od koder je krasen razgled na Gorenjsko in Koroško. Družina ima 45 članov, delavnih kot mravlja, ustanovljena pa je bila 1956. leta. Rekel sem »delavnih« kot mravlje! Da, res je! Od ustanovitve pa do lanskega leta so zgradili kar tri lovske koče, in sicer na Planinci, na Lužah in v Grofiji. Vse tri stoje na lepih razglednih krajih. Lahko bi rekel, da je vsaka majhen gorski dom. Že po zunanjosti so neka posebnost: z lepimi balkoni, zgrajene v planinskem stilu, na vsakem podstrešnem oknu je šopek cvetic. Človeka kar pritegnejo! Okrog njih ni nobenih smeti ali druge navlake, vse je lepo pospravljeno; tudi smeti imajo svoje mesto. Stopiš na balkon. Tu so klopi in mize. Za mizo sede lahko tudi tisti, ki nima ključa; za njo se lahko odpočije in okrepča tudi marsikateri planinec. Prav presenečen pa je vsakdo, ko stopi v notranjost lovske koče. Vse je lično izdelano; osem prav udobnih ležišč z vso posteljnino, štedilnik, v omari kuhinjski in jedilni pribor, prav tako ža osem ljudi, v omarici tudi majhna zaloga hrane, raznih čajev in drugih potrebščin. Naredili pa so tudi majhne »kleti«, kjer vedno najdeš nekaj steklenic raznega okrepčila. Da so te koče koristne, ni treba veliko besedi, saj so redko prazne. Utrujeni lovci najdejo v njih kraj za počitek, ob nedeljah in ob dopustih pa se jim pridružijo tudi družine; v kočah uživajo prijeten oddih. Turisti najdejo v kočah ob slabem vremenu ali ponoči zavetišče; če ne morejo v kočo, gredo na podstrešje, kjer je vedno nekaj sena. Begunjski lovci so vse to zgradili s prostovoljnim delom, inventar pa kupili z lastnimi sredstvi — to pa ni malo! Ni pa to edino, na kar so begunjski lovci ponosni. V lovišču imajo okrog 150 gamsov, okrog 200 srnjadi, divjega petelina, pa tudi zajce in jerebice; nasaditev fazanov pa zaradi podnebja ni uspela. Noben družinski član ni bil doslej kaznovan zaradi lovskega prekrška. Družina ima poklicnega lovca in pomožnega čuvaja, ki s pomočjo vseh članov zvesto čuvata družinski »hlev«. Lovska družina Begunjščica pa ni pozabila tudi na lovske goste. Zanje je rezervirala pet gamsov in pet srnjakov. Družina skrbi, da imajo v lovišču zdravo žival. Preteklo sezono so imeli tudi uspešen lov na divje prašiče. Na koncu naj povem, da bi lahko še kaj napisal in da nisem lovec, da ne boste mogli reči: »Vsak berač svojo malho hvali!« Franc Spetič, Begunje LOV POLJSKIH JEREBIC V MREŽE * Ing. R a d i v o j J ovetič, univerzitetni docent, Skoplje I. Uvod Lov žive divjadi in naseljevanje na področja, ki jih je delno ali povsem zapustila, je eden najuspešnejših ukrepov pri delu za razširjenje njenega življenjskega prostora. Obenem nudi možnost selekcije in osvežitve krvi, v nekaterih primerih pa zagotavlja tudi materialno osnovo za napredek lovstva sploh. Pri tem so nekatere republike dosegle vidne uspehe, tako da poznajo in cenijo našo divjad že tudi izven meja Jugoslavije. Enostransko mnenje in enaki ugovori, da pomenita lov in prodaja žive divjadi zmanjšanje lovnega fonda in omejevanje naših lovcev pri lovu kot športu, niso vedno upravičeni. Lovstvo je že davno prešlo meje ubijanja divjadi, katere ni nikomur mar; zato je treba akcijam, ki indirektno koristijo njegovemu napredku, nuditi vsestransko pomoč. V državah z naprednim lovstvom je že zavzela prvo mesto gojitev divjadi, ki pa zahteva poleg vsestranske skrbi lovcev tudi znatna finančna sredstva. Teh pa ne more vedno kriti članarina, določena po realnih možnostih našega povprečnega lovca. To pomeni, da se moramo pri delu za napredek naših, lovišč posluževati tudi tistih sredstev, ki sprva zahtevajo zavestno odpoved lovcev. Pri tem ne mislim, da je treba iti v drugo skrajnost in lovsko družino spremeniti v pridobitno podjetje, ki bi tudi za posameznega člana pomenilo vir čistega dohodka. Takšno mišljenje bi privedlo do zanikanja lovsko-športne naloge, zaradi katere družina obstaja, namena, da članstvu omogoči izživljanje prirojenega nagona do lova divjadi. Glede na to ta naloga ne sme biti zapostavljena, toda tudi lov In prodaja žive divjadi sta upravičena, dokler služita napredku lovstva, posebno pa napredku lovišča, v katerem smo divjad ujeli. Statistični podatki kažejo, da izvažamo med živo divjadjo predvsem zajce. Vsekakor bo izvoz zajcev, naše najštevilnejše divjadi, tudi v bodoče zavzemal prvo mesto; vendar to ne pomeni, da nimamo pogojev za izvoz tudi drugih vrst, ki jih na svetovnem tržišču zelo iščejo in drago plačujejo. Upoštevajoč možnosti Makedonije,, ki do sedaj pri izvozu žive divjadi ni sodelovala in ki nima pogojev za lov živih zajcev, smo poskusili jeseni 1953. 1. v lovišču agronomsko-gozdarske fakultete V Skoplju z lovom poljskih jerebic. Menim, da imajo tudi druge republike (Hrvaška, del Srbije) * Razpravo ing. Radivoja Jovetiča »Lov poljskih jerebic v mreže« objavljamo zato, ker bi prišel ta način lova živih jerebic v poštev tudi za Slovenijo; v milih zimah povsod, na Primorskem, kjer ni snega, pa sploh. Lov živih jerebic je potreben tudi zato, ker pri jerebicah s tem, da jih ne lovimo, ne dosežemo veliko. Treba jih bo pač naseliti, da bomo povsod dosegli primeren stalež. Uredništvo. realne možnosti za odlov jerebic; zato hočem v tem sestavku opisati naše izkušnje, da se ne po-nove napake, ki smo jih pri svojem pionirskem delu nehote zagrešili. Da bi mogli ves problem kompleksno pregledati in nekatera vprašanja kritično analizirati, smatram za potrebno, da pred opisom tehnike lova podam karakteristiko lovišča, v katerem smo lovili. II. Opis terena 1. Zemljišče in vrste kultur Površina lovišča znaša okrog 1000 ha, povprečna nadmorska višina pa 300 m. V obliki pravokotnika zavzema povsem raven obrežni svet na obeh straneh Vardarja. Bližina Skoplja (8 km) ter dobre prometne zveze omogočajo stalen obhod in nadzorstvo. Plodnost zemljišča (aluvialni karbonatni nanos) kakor tudi visok nivo talne vode, ki po kapilarnem sistemu vzdržuje trajno vlago, jamčita za uspešno gojenje raznih poljedelskih kultur. Poleg raznih vrst žitaric (na 500 ha) goje (na 50 ha) industrijske kulture (tobak, mak, konopljo, sončnice, bombaž itd.). Na razne povrtnine (paradižnik, papriko, zelje in drugo) odpade 100 ha. Pet med seboj oddeljenih parcel, obraslih z raznimi vrstami listavcev (vrba, topol, jesen, javor, murva), zavzema površino 70 ha, medtem ko je ostali del lovišča, t. j. 180 ha, vaški pašnik, ki za gojitev jerebic ne prihaja v poštev. 2. Podnebje Za lovišče, ki je del Skopske kotline, je značilno sredozemsko in vzhodnocelinsko podnebje. Ker na uspeh gojitve koristne divjadi, posebno pa poljske jerebice, najbolj vplivata osnovna faktorja podnebja, t. j. množina padavin in temperatura, ju bom na kratko opisal, poslužujoč se pri tem uradnih podatkov hidrometeorološke postaje v Skoplju. Relativno majhna množina padavin, ki znaša za 15-letno povprečje (1925—1940) 479 mm, ni enakomerno porazdeljena, ampak nastopajo deževna obdobja kasno pomladi, nato pa se prične dolgotrajna poletna suša. V času opazovanja življenja in razvoja jerebic <1950—1955) je bilo v maju povprečno 15 deževnih dni, kar je slabo vplivalo na rast mladičev, ki jih je v Makedoniji v tem mesecu največ. Letna temperaturna nihanja so zelo velika in se za isto petletno razdobje gibljejo med + 40° C (julij, avgust) in —20° C (december, januar). Sneg je na Skopskem polju pogosten pojav, tako da grozi jerebicam v letih, ko sneg dolgo leži, množičen pogin. Za podnebje lovišča je torej značilno veliko število deževnih pomladnih dni, pozen pomladni mraz, ki v nekaterih letih nastopi v začetku maja, dolgotrajna poletna suša in nizka zimska temperatura. 3. Škodljiva divjad v lovišču V Makedoniji lovska društva še niso dobila svojih lovišč; zato akcije za zatiranje škodljivcev niso sistematično čiščenje določenih predelov. To pomeni, da ni mogoče popolnoma očistiti tako izoliranega področja, kot je fakultetno lovišče, ker je dotok škodljivcev s sosednjih področij tako velik, da predstavlja osnovno oviro pri prizadevanju za dvig staleža divjadi. V obdobju 1950-55 je bilo uničenih v fakultetnem lovišču 3895 pernatih in dlakavih škodljivcev. Kljub temu se njihovo število ni zmanjšalo, ampak od leta do leta narašča. Porast je posebno velik pozimi, ko pride v Makedonijo prezimovat mnogo raznih roparic. 4. Mir V lovišču Od skupne površine lovišča (1000 ha) je 350 ha državnega kmetijskega sveta, medtem ko zavzema drobna vaška posest 470 ha in občinski pašnik 180 hektarov. Državni svet služi kot kmetijska posest agro-nomsko-gozdarske fakultete v Skoplju v poklicno-znanstvene namene, pri čemer nudi široke možnosti tudi za raziskovalno delo v lovstvu. Privatna posest obsega 5 vasi s 665 gospodarstvi oz. 4173 prebivalci (uradni podatki statističnega urada). Po popisu iz 1953. leta znaša število velike in male živine 5043 glav. Od jeseni do pomladi je velik del lovišča (razen ozimnih posevkov) prost za pašo, medtem ko se v času razmnoževanja (poleti) divjad mnogo manj vznemirja, ker odženejo živino na gorske in planinske pašnike. V tem času trpe gnezda, narejena v kulturah, ki rano dozore (ječmen, detelja itd.). III. Določanje nekaterih faktorjev, od katerih zavisi uspeh lova 1. Določanje staleža jerebic Medtem ko smo zbirali podatke o življenju in razvoju poljske jerebice, smo izvršili pomladansko in jesensko štetje (februarja in novembra vsakega leta). Te podatke kaže kot uspeh prirodnega razvoja jerebic (brez človekove pomoči pri hrani in brez letnega odstrela) tabela 1. Na tem mestu se ne bom spuščal v analizo rezultatov, dobljenih z registracijo staleža, ker nas zanima samo končna absolutna številka, dobljena pri štetju novembra 1953. leta. Na vprašanje, če ta številka, t. j. približno 0,73 jerebic na hektar konkretnega lovišča, pomeni tudi najvišji možni stalež glede na površino in boniteto lovišča, ne morem odgovoriti. V ta namen bi bilo potrebno sistematično opazovanje v daljšem razdobju in pod relativno konstantnimi prirodnimi pogoji, česar pa nismo mogli izvesti zaradi ostre zime 1953-54, ki je jerebice tako razredčila, da je bil v februarju 1954 ugotovljeni stalež nižji od začetnega v februarju 1951. 2. Konec razmnoževanja in združevanja jat Vsekakor zavisi uspeh lova najbolj od števila jerebic v lovišču, toda samo poznanje absolutne številke ni dovolj za dosego zanesljivega uspeha. Kakor bomo pozneje videli, razpetje 300 m dolge in 7 m visoke mreže ni lahko delo; zato so stroški lova tem manjši, čim manjkrat mrežo postavimo, in obratno. To pomeni, da si je treba prizadevati, da mrežo postavimo tam, kjer se zadržuje čim več mnogoštevilnih jerebičjih jat. Opazujoč življenje in razvoj jerebic v fakultetnem lovišču, smo spoznali, da vodi v začetku septembra veliko število parov komaj izležene mladiče. Ali je to posledica propada prvega legla ali pa nekateri pari dvakrat uspešno izpeljejo mladiče, nismo dognali. Zato sem zapisal to le kot pojav, ki zasluži pozornost. Glede na to je treba konec obdobja razmnoževanja, t. j. čas, ko vsi mladiči dorastejo, poznati in imeti za najugodnejši termin pričetka lova. Opazovanje je dalje pokazalo, da število jerebic v jati že od druge polovice oktobra raste, tako da v času snega (december, januar) doseže tudi preko 60 ptic. Nedvomno je ta porast rezultat združitve več jat v eno, ki pa se v neugodnih razmerah (pogostno vznemirjanje) zopet razbije na več skupin, od katerih si poišče vsaka zase mirno zavetje. Ako želimo uspeti, moramo upoštevati tudi to in ne pričeti z lovom prej, preden se ne prepričamo, da povprečno število jerebic v jati ni pod deset. 3. Poznanje mest, kjer se jerebice zadržujejo Znano je, da se pogoji, od katerih zavisi obstoj divjadi tudi v manjšem, najskrbneje izbranem lovišču, na vsak korak menjajo. V podrobno presojanje tega vprašanja se ne spuščam, naglasim naj pa, da v lovišču, ki ima pogoje za gojitev jerebic, težko izločimo nekatere dele kot povsem neproduktivne. Vsaka vrsta kultur, vsaka vrsta luba, močvirje, peščenine itd. imajo v svojem letnem času pozitiven vpliv na življenje in razvoj jerebice, ki se tedaj v njih redoma zadržuje. To pomeni, da jerebica med letom menja bivališče v enem in istem lovišču in je zato treba ta mesta pred lovom dobro poznati. 4. Vedenje podnevi Razen spremembe bivališča v raznih letnih časih menja jerebica (kot tudi1 ostala divjad) svoje bivališče tudi v enem samem dnevu (mesta, kjer išče hrano, mesta, kjer počiva, in mesta, kjer prenočuje). Vsa ta mesta navadno niso daleč vsaksebi, a čim bogatejši je vir hrane, tem več je jat na relativno majhnem prostoru. Tudi to dejstvo mo- ramo najpazljiveje preveriti, preden izberemo kraj za razpotje mreže. Pa vendar lahko kljub vsem tem pazljivo izbranim podatkom doživimo razočaranje. Jerebica menja dnevno bivališče tudi zaradi spremembe klimatskih faktorjev. Ob večji vročini jata miruje v hladu koruze in listja buč, če pa je vreme tiho, zmerno oblačno, ostane po ves dan na odprtih strniščih in njivah. Preplašene jate lete navadno v določeno smer, prizadevajoč si, da se spuste na tako zemljišče, s kakršnega so odletele. Izkušnje so pokazale, da je dobro poznanje smeri leta pregnanih jat pol uspeha. Kot bomo kasneje videli, je vsak poskus, da bi jerebicam s silo določili smer leta, neuspešen, kajti v takem primeru se jata razkropi levo in desno, a neredko se celo vrne in spusti za črto gonjačev. Gibanje staleža jerebic Tabela št. 1 Opazovano Opaženo Letni prirast Leto Mesec s S ►“3 Vseh jerebic Povprečno na jato Skupaj Na par 1951 II XI 6—10 22—25 12 27 186 362 15,5 13,4 176 1,9 1952 II XI 7—13 20—24 25 36 305 408 12,2 11,3 103 0,7 1953 II XI 5— 9 6— 10 25 62 340 732 13,6 11,8 392 2,3 IV. Lov jerebic 1. Priprava Lova v razne pasti, nastavljene na mesta, ki jih jerebice obiskujejo, nismo preizkusili. Omejili smo se na poizkus lova v mrežo s pogonom. V ta namen smo se obrnili na bivše podjetje »Belje« iz Beograda. Podjetje je pokazalo veliko zanimanje za to delo in je nabavilo mrežo in ostali pribor za lov. Mreža je dolga 300 m in visoka s tako imenovanim žepom, t. j. prizemeljskim priključkom, 8,30 m. To pomeni, da znaša višina tistega dela mreže, ki zadrži jato, 5,70 m nad žepom, kamor padejo jerebice, ko zdrknejo ob strmini mreže. — Mreža se razpne na 10 stebrov, visokih po 7 m in sestavljenih iz dveh delov zaradi lažjega prenosa. Za mrežo oz. vsakim stebrom zabijemo količke, dolge 0,80 do 1,00 m. Ti dajejo s posebno vrvjo stebrom-nosilcem mreže potrebno stabilnost, mreži pa potreben nagib, t. j. okrog 25—30°. Poskus z manjšim oz. večjim nagibom se je slabo izkazal. Jerebice so zdrsnile .mimo odprtin žepa na zemljo ali pa so iz žepa izletele še prej, preden smo se mreži približali. — Mreža je namotana na velik lesen vitel, podoben vitlu za navijanje bodeče žice. Poleg sekire in lesenega kladiva za zabijanje količkov so potrebni zaboji za prevoz jerebic. Njihovo velikost določimo sami, pazeč pri tem, da niso globlji od 20 cm, da se jerebice ne morejo preveč gibati in pri tem otolči. Zaboj pokrijemo z juto, ki jo pritrdimo z žebljički. Vse to pripeljemo v lovišče z vozom. 1. Razpenjanje mreže Po izkušnji, da se jerebice tem raje zbero, čim manj je na polju poljedelskih kultur, v katerih so čez dan, smo določili za začetek lova 20. november. Podatki registracije (tabela 1), izvršene od 6. do 10. nov., so nam koristili pri določitvi mesta za razpetje mreže oz. pri določitvi smeri postavljanja in pogona. Na ta način nam je uspelo, da smo le s štirimi postavitvami mreže dosegli relativno dober uspeh. 2. Rezultati lova Lovna ekipa je prispela na teren (mesto za razpetje mreže) 19. XI. ob 7. uri. Poleg dveh vodij lova je bilo najetih 14 delavcev za razpenjanje mreže in sodelovanje v pogonu. S postavljanjem mreže smo pričeli takoj ob prihodu, postavili pa smo jo ob 11. uri. Za prvo postavljanje smo torej porabili 4 ure. Mreže smo postavili v smeri severovzhod—jugozahod, gonili pa smo od jugovzhoda proti severozahodu. Pri pogonu, ki smo ga začeli 800 m od mreže, so sodelovali vsi delavci. Ob mreži nismo pustili posebne straže, kar se je izkazalo za napako. Na povsem ravnem svetu je bilo še okrog 10 parcel neobrane koruze in nekoliko parcel razne povrtnine, medtem ko so bila strnišča večinoma že preorana. Za mrežo je bil položaj isti, tako da smo mogli pričakovati, da se bodo jerebice, ki bi priletele visoko ali s strani, spustile v bližini in se ponovno vzdignile v drugem pogonu. Vzdignili smo dve jati s skupno 21 jerebicami. Obedve jati sta preleteli desno od mreže. Po koncu prvega pogona smo mrežo nagnili na nasprotno stran in drugič pognali v smeri navpično na mrežo, t. j. severozahod—jugovzhod. Tudi v tem pogonu smo vzdignili dve jati s skupno 26 jerebicami. Ena je preletela levo od mreže, medtem ko je druga, z 12 jerebicami, priletela v mrežo in zdrsnila v žep. Zaradi nezadostne izkušnje in slabe organizacije smo iz mreže potegnili le 6 jerebic, medtem ko je ostalih 6 ušlo. Na istem področju smo še enkrat pognali in vzdignili jato 13 jerebic. Preletela je zraven mreže. Ker smo se odločili, da naslednji dan nadaljujemo z lovom na istem mestu, smo pustili mrežo pod nadzorstvom dveh čuvajev razpeto. Ob 16.40 uri je jata 14 jerebic ob preletu na sosednji teren padla v mrežo. Čuvaju je uspelo uloviti samo 3, medtem ko so ostale iz mreže izletele. Naslednji dan smo z lovom pričeli ob 10. uri. Do 14. ure smo napravili dva pogona. Gonili smo kot prejšnji dan v nasprotnih smereh. Vzdignili smo tri jate s skupno 30 jerebicami. V mrežo je priletela samo ena jata 13 jerebic. Zdrsnila je v žep. Ulovili smo samo dve jerebici. Mreže nismo sneli, Postavljanje mreže tako da je ta dan ob 16. uri jata 9 jerebic sama priletela vanjo. Od teh jerebic je čuvaj ujel le 3. 21. XI. smo mrežo sneli in jo prenesli 2 km dalje v polje proti severu. Razpeli smo jo med 15 parcel neobrane koruze. Snemati smo jo začeli ob 6. uri, a ob 7. uri smo mrežo že prenesli in razpeli. — Pognali smo petkrat in vzdignili 13 jat s skupno 130 jerebicami. Nad mrežo je preletelo 6 jat, dve sta preleteli s strani, 5 pa jih je priletelo v mrežo. Vsega je priletelo v -mrežo 50 jerebic, ulovili pa smo jih samo 25. Ostale so pri jemanju iz mreže ušle. 22. XI. nismo lovili, a mreže nismo sneli. 23. XI. smo z lovom nadaljevali na istem kraju. Ob 8.30 uri, t. j. pred začetkom lova, je jata 18 jerebic ob preletu terena priletela v mrežo iz nasprotne strani, zdrknila na zemljo, a se takoj razletela levo in desno. S prvim pogonom s-mo začeli ob 9. uri. Vzdignili smo jato 20 jerebic, ki so mrežo preletele. Po koncu pogona je jata 18 jerebic, splašena od pastirja, sama priletela v mrežo. Ulovili smo jih 5, medtem ko so ostale vzletele pri jemanju iz mreže. Ob 10.30 uri smo mrežo sneli in prenesli na sosednji teren, oddaljen približno 1 km. Za postavitev mreže smo izbrali pretežno golo zemljišče, ker se je izkazalo, da jerebice, vzdignjene iz koruze, lete previsoko in mrežo često prelete. Razpenjanje mreže je trajalo od 10.30 do 12.30 ure. Pognali smo dvakrat. V prvem pogonu smo vzdignili 4 jate s povprečno 9 jerebicami, v drugem pa 2 jati s povprečno 5 jerebicami na jato. Tri jate so preletele s strani, tri s skupno 27 jerebicami pa so priletele v mrežo. Ujeli oz. iz mreže smo vzeli 7 jerebic. -Mrežo smo pustili na istem mestu in je vanjo ob preletu sama priletela ob 16.20 uri jata 15 jerebic, od katerih je čuvaj ujel samo 2. 24. XI. smo mrežo sneli in jo prenesli na levo stran Vardarja. Svet je povsem raven, obrežni del peščen, obrasel z nizko tamarisko, medtem ko so ostale razmere podobne tistim, ki sem jih prej opisal. Snemanje mreže, prenos čez Vardar in ponovno razpenjanje je trajalo od 7. do 14. ure, tako da smo ta -dan le enkrat pognali. Vzdignili smo 6 jat s skupno 78 jerebicami oz. 13 jerebicami -povprečno na jato. V mrežo sta prileteli dve jati s 26 jerebicami, a ulovili smo jih le 7. Isti večer je jata 16 jerebic sama priletela v mrežo. Od teh jerebic smo ujeli le 2. 25. XI. smo nadaljevali z lovom prav tam. Pred začetkom lova smo našli v -mreži 2 raztrgani jerebici, kar pomeni, da čuvaj ni zapazil prileta jat v mrežo, pa ju je neka roparica raztrgala, ker nista mogli iz mreže izleteti. Lovili smo od 8. do 14. ure. V tem času smo štirikrat pognali. Dvignili smo 5 jat oz. 30 jerebic ali povprečno 6 jerebic na jato. V mrežo je priletela 1 jata 7 jerebic, a ulovili smo le eno. Pregled števila pogonov, vzdignjenih in ujetih jerebic v času od 19. XI. do 25. XI. 1953. leta Tabela št. 2 Število Pogo- nov Vzdignjeno Od vseh vzdignjenih jerebic Od jerebic, priletelih v mrežo Datum lova Jat Vseh jerebic Povprečno na Odletelo iz mreže Priletelo v mrežo Ujetih Odletelo jato jat jerebic jat jerebic 19/XI 3 5 60 12 4 48 1 12 6 6 20/XI 2 3 30 10 2 19 1 11 2 9 21/XI 5 13 130 10 8 80 5 50 25 25 23/XI 3 7 66 9 4 39 3 27 7 20 24/XI 1 6 78 13 4 52 2 26 7 19 25/XI 4 5 30 6 4 23 1 7 1 6 Vsega 18 39 394 10 26 261 13 133 48 85 Ta dan smo mrežo sneli in končali z lovom v fakultetnem lovišču. Kot sem povedal, smo mrežo v 7 dneh lova razpeli štirikrat. Glede na dolžino mreže (300 m) in oddaljenost začetka pogona od mreže (800 m) smo pognali v vsem na 8 parcelah, katerih vsaka meri okrog 24 ha, skupaj okrog 200 ha. Vsekakor nismo na tej majhni površini dvignili 39 raznih jat, ampak del jat večkrat. Če dodamo temu številu še 10 jat, ki so priletele v mrežo nepognane, se je na 200 ha površine gibalo 49 jat s skupno 533 jerebicami. Po mojem bi mogli priti v opisanem lovišču v poštev še 2 razpelji mreže, kar pa bi dalo podoben rezultat. To pomeni, da pod pogoji konkretnega lovišča in števila jerebic, registriranih pred pričetkom lova (732), pride za lov v poštev samo 300 ha ali 30 % skupne površine lovišča. Ostali del (700 ha), na katerem se v novembru zadržujejo le posamezne jate, katerih gibanje je nemogoče kontrolirati, po mojem za ta način lova jerebic ne prihaja v poštev. — Tako kaže tudi ta podatek na nujnost natančnega poznanja vseh faktorjev, ki morejo vplivati na uspeh lova, posebno pa kaže na potrebo dobrega poznanja staleža in gibanja jerebic. Pregled števila jerebic, ki so same priletele v mrežo Tabela št. 3 Datum lova Priletelo v mrežo Od tega Jat Vseh jerebic Povprečno na jato Vzeto iz mreže Odletelo iz mreže 19/X1 1 14 14 3 11 201X1 1 19 19 3 16 211X1 2 25 12 — 25 221X1 1 14 14 — 14 231X1 3 51 17 9 42 241X1 1 16 16 2 14 251X1 1 7 7 2 mrtve 7 Vsega 10 139 14 17 122 Takoj moram poudariti, da z rezultatom, ki ga kaže tabela 3, nismo vnaprej računali. Četudi je število jerebic, vzdignjenih s pogonom, skoraj trikrat večje od 139 jerebic, ki so same priletele v mrežo, je potrebno, da tudi temu posvetimo pozornost. Ako primerjamo podatke tabel 2 in 3, vidimo, da ima lov jerebic brez pogona vrsto prednosti: 1. Sam podatek, da je priletelo v mrežo brez pogona več jerebic kot med pogonom, kaže, da da ob znatno nižjih stroških enak rezultat. 2. Število jerebic je v jatah, ki same priletijo v mreže, znatno večje, tako da moremo tudi pri manjšem številu ulovljenih jat pričakovati dober rezultat. 3. Na ta način se jerebice manj vznemirjajo, pri čemer ne plašimo druge divjadi (fazana, zajca), čemur se pri lovu s pogonom ne moremo izogniti. Procent na ta način ujetih jerebic (14%) nas v primeri s skupnim številom jerebic, priletelih v mrežo, ne sme dovesti do napačnih zaključkov. En sam čuvaj, ki smo ga ponoči pustili ob 300 m dolgi mreži, ni mogel dovolj hitro jemati jerebic iz mreže; to, da sta bili 25. XI. v mreži 2 jerebici raztrgani, kaže, da na tako razsežnem prostoru nismo opazili niti vsakega prileta jate v mrežo. Tabela 4 daje sumarni pregled rezultatov lova in skupen pregled letov jerebic na tistem delu lovišča, kjer smo lovili. Ker vsebuje vrsto odlik in napak obeh načinov, je treba rezultate soditi kombinirano kot povprečje obeh načinov lova. število vzdignjenih jerebic v primeri s skupnim številom ujetih Tabela št. 4 Opaženo jerebic Od jerebic, ki so pri-tele v mrežo Sku- paj Priletelo v mrežo •/. Odletelo iz mreže •z. Ujeto •z. Izletelo iz mreže •/. 533 272 51 261 49 64 24 208 76 V. Nekaj izkušenj pri dosedanjem delu Kakor so izkušnje pokazale, je treba v bodoče organizirati odlov jerebic na naslednji način. Število pomožnega osebja je treba znatno povečati, tako da imamo vedno na razpolago okrog 10 ljudi, ki naj v skrivališčih pred mrežo čakajo na prilet jerebic v mrežo. Jerebice namreč 40 do 50 sekund polonesveščene mirujejo in tedaj bi jih morali čuvaji iz mreže pobrati. Menim, da je bila Slednja delovne moči ena na j večjih napak našega dela, ker poleg mreže ni bilo dovolj oseb, tako da smo se z jemanjem jerebic iz mreže predolgo mudili in je- večina izletela iz mreže prej, preden so prišli gonjači. Na mestu, s katerega je dober razgled, je treba zgraditi opazovalnico, kjer bi registrirali vse vzdignjene jate ter smer njihovega leta in od koder bi se končno dal znak za zaustavitev oz. nadaljevanje pogona, ko bi kaka jata priletela v mrežo. Posebno pozornost je treba posvetiti temu, da pred mrežo ne raste poljedelska ali gozdna kultura, ki prisili jerebice, da se više vzdignejo in zato mrežo prelete. Mrežo je treba pustiti razpeto tudi ponoči, nagniti pa jo je treba na stran pričakovanega preleta. Po koncu lova pa do mraka kot tudi od zore do začetka lova je treba pri vsakem stebru-nosilcu mreže postaviti stražo, tako da z jemanjem jerebic iz mreže kar najhitreje opravimo. Potemtakem se lovi s pogonom samo od 10. do 15. ure, ostali čas pa izkoristimo za lov jat, ki lete prenočevat, na dnevni oddih ali iskat hrane. Vsaka lovska družina ne more loviti sama zase jerebic na ta način, ker je pribor predrag. Sicer pa to niti ni potrebno, ker se more ta lov organizirati čisto tako kot odlov zajcev. Lovske zveze ali lovske zadruge morejo sporazumno z družino organizirati ves posel. Na terenu, kjer mislijo loviti, je treba najmanj leto prej lov opustiti, teren pa sistematično opazovati do začetka lova. Treba pa je vedeti, da je odlov jerebic znatno bolj tvegan posel kot odlov zajcev, ker zahteva mnogo več strokovnega znanja in mnogo več priprav, ki jih je treba vestno in do kraja izvesti. Na koncu poudarjam, da je treba registrirane podatke in izsledke še preveriti in dopolniti, kar nameravamo izvesti, ko bo to dopuščal stalež jerebic, ki ga je zima 1953-54 tako prizadela. VI. Nekoliko posebnih izsledkov Opazovali smo tudi hitrost leta jerebic v jati. Posebej smo kontrolirali hitrost leta jat, ki smo jih prepodili, in posebej jat, ki so se same vzdignile. Čas trajanja leta smo kontrolirali s posebno uro in močnim daljnogledom, oddaljenost pa smo merili s 30 m dolgim jeklenim trakom. Kot se vidi iz podatkov tabel 5 in 6, je povprečna hitrost splašenih jat znašala 13,7 m/sek., jat pa, ki so še same vzdignile, 13,2 m/sek., tako da moremo reči, da praktično glede hitrosti ni bistvene razlike. Hitrost leta jerebic, vzdignjenih v pogonu Tabela št. S Opazovanje; število Dolžina leta; metrov Trajanje leta; sekund Povprečna hitrost m/sek. 1 530 37 14,3 2 200 16 12,5 3 500 37 13,5 4 420 30 14,0 Skupaj povprečno 1.650 120 13,7 Hitrost leta jerebic ob spremembi bivališča Tabela št. 6 Opazovanje; število Dolžina leta; metrov Trajanje leta; sekund Povprečna hitrost m/sek. i 400 30 13,3 2 450 32 14,0 3. 300 25 12,0 Skupaj povprečno 1.150 87 13,2 Ker smo se prepričali, da jata, vzdignjena v pogonu, navadno ne menja smeri in višine leta in prileti v mrežo, ako leti v njeni smeri oz. če ne leti više od 6,5 m, domnevam, da jerebice, ki lete povprečno 14 m/sek., mreže sploh ne opazijo in se ji rato tudi ne morejo umakniti. Isto je tudi z jatami, ki prelete teren brez pogona, ker je tudi v tem primeru hitrost skoraj ista. To domnevo potrjujejo tudi podatki tabele 3, ki kaže, da je 10 takih jat priletelo v mrežo, opazili pa nismo niti enega primera spremembe smeri pred mrežo oz. povečanja višine leta in preleta nad mrežo. Pri udarcu ob mrežo ima jerebica živo silo, ki je enaka zmnožku kvadrata hitrosti in teže jerebice, deljeno z dvakratno konstanto 9,808 (akceleracija sile teže), t. j. E — . Zato ostanejo jerebice, 2 d ko zdrknejo ob strmini mreže v žep, nekaj časa omamljene. Ta čas mora straža, skrita za mrežo, izkoristiti in kar najhitreje zadrgniti odprtino žepa na mestih, kjer so ujete jerebice, kajti kakor hitro se te zavedo, poskusijo vertikalno ob žepu vzleteti, kar jim velikokrat uspe. Ako zapnemo žep pravočasno, moramo dati znak, da se s pogonom preneha, vse dokler ne poberemo vseh jerebic pazljivo iz žepa in jih damo v košaro ali zaboj za prevoz do glavnega zbirališča. Jakost udarca jerebice ob mrežo (živa sila) za-visi tudi od jakosti vrvi, iz katere je mreža spletena. Vsekakor si je treba prizadevati, da je mreža čim manj vidna, kar dosežemo s primemo barvo in debelino niti. Imeli smo tri primere, ko je fazan-samec, splašen po goničih, priletel v mrežo, jo z lahkoto prebil in nadaljeval let. Od dveh fazank, ki sta prileteli v mrežo, je ena ostala v.žepu, medtem ko je druga mrežo prebila in let nadaljevala. Na vprašanje, če je treba mrežo pustiti na enem kraju več dni, lahko pozitivno odgovorim. Mreže, ki je razpeta na dobrem terenu, ni treba ponoči premestiti oz. sneti vsaj dva dni. Takoj naj poudarim, da štednja časa in s tem tudi stroškov tu ni odločilna. Ako pa se izkaže, da smo prostor za lov slabo izbrali, tedaj mrežo premestimo še isti dan. Če že v prvem pogonu opazimo Število vzdignjenih jat glede na spremembo postavitve mreže Tabela št. 7 Število Postavitev Datum lova pogonov Jat 19/XI 3 5 20/XI 2 3 21/XI 5 13 23/XI 1 1 III 23/XI 2 6 24/XI 1 6 25/XI 4 5 Od 19/XI Vsega do 251X1 '18 39 zadostno število jat, tedaj lahko z gotovostjo pričakujemo, da bo ob večernem ali jutranjem preletu kaka jata sama priletela v mrežo. Poleg tega smemo pričakovati, da se bo del prvi dan splašenih jerebic vrnil na isto mesto. Kakor se vidi iz gornjih podatkov, smo imeli mrežo dvakrat razpeto dva dni zapovrstjo, enkrat s prekinitvijo lova 22. XI. in enkrat samo en dan. 2e iz teh nekoliko podatkov vidimo, da je število vzdignjenih jat drugi dan znatno manjše, toda še vedno tolikšno, da dobro organiziran lov tudi naslednji dan ni brez ekonomskega pomena. Spolno razmerje bi moralo biti pri jerebicah, ujetih za razplod, 1 : 1. Tudi v tem pogledu smo se potrudili, stvar dognati. Pregledali smo 150 jerebic in ugotovili 86 samcev in 74 samic, kar je za monogamno jerebico približno normalno razmerje. Vsekakor pa je število pregledanih jerebic za zanesljiv zaključek premajhno, prav gotovo pa ne more služiti kot merilo za širše področje. Kljub temu pa menim, da tudi v drugih pokrajinah Jugoslavije ne bo velikih razlik, o čemer se bomo med lovno sezono lahko prepričali. Spolno razmerje je bilo 1,10 :1. Vse jerebice so bile zdravniško pregledane in razen enega primera (vnetje kljuna) ni bilo bolnih. Ob jemanju iz mreže in pri prevozu so se poškodovale 3 jerebice, ki smo jih morali usmrtiti. Analiza dohodkov in izdatkov Mnenja sem, da more dati opisani način zadovoljive rezultate z lovsko-vgojnega kot z ekonomskega stališča. Poskusil bom na kratko navesti podatke o stroških lova glede na vrednost ujetih jerebic. Za primer bom vzel opisano lovišče, ker ga štejem za teren, ki ima ugodne pogoje za uspešno izvedbo tega lova. Pri tem nimam stvarnega rezultata lova za maksimalno mogočega, temveč za stvarno mogočega. Tabeli 2 in 3 kažeta, da je v mrežo priletelo 272 jerebic. Ob boljši organizaciji postavljanja mreže in čuvajske službe bi to število gotovo doseglo 350. Če odštejemo jerebice, ki bi tudi ob najboljši organizaciji izletele iz mreže ali na kakršen koli način poginile, bi moral znašati realni rezultat lova 300 jerebic ali 150 parov, primernih za prodajo. Ker ne razpolagam s točnimi podatki o današnji ceni živih jerebic, bom vzel kot ceno 1500 din za jerebico, zlasti še, ker mislim, da je ta vsota, primerjajoč jo s cenami drugih" vrst, v resnici možna. Če vzamemo za takso, ki pripada družini, 500 din, ostane 1000 din za kritje stroškov lova, amortizacijo pribora in dobiček zveze ali zadruge, ki lovi. Potemtakem bi bilo razmerje dohokov in izdatkov takole: Dohodki: 300 jerebic po 1500 din . 450 000 Izdatki: 1. Odškodnina družini za 300 jerebic po 500 din.................. 150 000 2. 2 vodji lova 10 dni, vsak po 2000 din dnevno...................... 40 000 3. 30 delavcev 7 dni, t. j. 210 dnin po 400 din...................... 84 000 4. 7 vozniških dnin................ 14 000 5. Stroški odpreme, prevoza, zdravniškega pregleda i. dr. za jerebico 100 din ali za 300 jerebic 30 000 Skupaj stroškov . . . 318 000 Skupaj stroškov . . . 318 000 Foto Blagoj Drnkov Ujete jerebice Če odštejemo izdatke od dohodkov, ostane za organizatorja odlova dobiček 132 000 din ali 440 din na jerebico. Gornji račun kaže, da more dati lovišče, v katerem znaša jesenski stalež jerebic 0,70 na ha, znaten dohodek od prodaje živih jerebic. Kadar gre za dobro urejeno lovišče, lahko pričakujemo v normalnih razmerah prirastek 3 jerebic na par, kar pomeni, da odlov živih jerebic (350 na 1000 ha lovišča) ne ogroža osnovnega fonda, ampak jamči za neki dvig. Sklep Lov živih jerebic in prenos na področja s pogoji za njihovo življenje in razvoj imam za eno glavnih nalog naših lovskih organizacij. Med vrsto razlogov, ki govore v korist te akcije, naj poudarim, da prav tista področja — nekateri sadjarski kraji —, kjer mora biti zajec do neke mere zreduciran, gojitvi poljskih jerebic najbolj ustrezajo. Na koncu želim poudariti, da sem se v tem delu poslužil lastnih izkušenj in izsledkov iz naših lovišč; zato se nekateri podatki -razlikujejo od podatkov, ki jih navaja tuja literatura (češka, nemška). V tem poročilu se nočem spuščati v analizo in izsleditev razlogov neskladnosti, ker menim, da so naši izsledki še nepopolni in jih bo treba v nadaljnjem delu v širših razmerah popraviti in dopolniti. Zdi se mi, da je to pravilna pot, da pridemo čimprej do zanesljivih podatkov o biologiji koristne divjadi pri nas, pot, ki vodi obenem k napredku lovstva sploh. IZ TUJIH LOVSKIH LISTOV Vinatorul si pescarul sportiv, list za lov in športni ribolov Romunije, št. 2 in 3, 1. 1957. Revija izhaja na 24 straneh in ima številne risbe in posnetke. Romunija je bogata z razno divjadjo. Revija obravnava v daljših člankih zlasti gamsa. Romunski gamsi iz vzhodnih Karpatov so dobili na številnih razstavah najboljša odlikovanja. Raj za lovca na vodno divjad je donavska delta. Gosi in race lovijo s pomočjo lesenih vabnikov. Volčje vprašanje še zdaleč ni rešeno zlasti v planinskih krajih, kjer je najvažnejša divjad jelen. Veliko pozornost posveča revija tudi lovu na kljunača, ki se seli čez Romunijo na jug In nazaj. Revija po- sveča precej prostora kinologiji, pa tudi literarnim in humorističnim člankom. »Myslivost«, marec 1957. Čehoslovaški lovski list izdaja ministrstvo za kmetijstvo in gozdarstvo. Številka obravnava predvsem jerebico; njen stalež v zadnjih letih ni zadovoljiv. Zato propagirajo postavljanje remiz za zimsko krmljenje. Zajcev pa imajo v Čehoslovaški dovolj za domače potrebe in za izvoz. Posebno dobro je organiziran izvoz živih zajcev iz Moravske in Slovaške. V posebni rubriki obravnava revija strokovno literaturo in kinologijo. Lovci prodajajo zelo veliko rabljenega lovskega orožja. D Severni [eliti - diu[ad iti domala žival Po dr. H. Velthuysenu A. S. Pirc Pred več kot deset tisoč leti se je končala doba človeškega razvoja, ki je dobila naziv »razdobje severnega jelena«. Nobena žival ni bila za človeka v severnem pasu tako pomembna kot severni jelen. Brez njega bi marsikatero pleme izumrlo, saj nudi ta žival meso, maščobo in kožo, torej hrano, obleko, obutev, spalne vreče in šotore, iz kosti in rogovja pa izdelujejo severnjaki orodje in orožje, ki je po današnjih pojmih sicer preprosto, vendar učinkovito v spretnih rokah. Še danes občudujemo umetnine, izdelane iz rogovja tega cervida, ki so jih napravili primitivni Eskimi že tisočletja pred našim štetjem, takrat, ko so nastajale piramide ob Nilu. Severnjaki so imeli že v predzgodovinski dobi velike črede polkrotkih severnih jelenov, bili pa so tudi spretni lovci na njihove divje sorodnike. Danes se bavijo s severnimi jeleni Eskimi na severu Amerike, v Evraziji pa Ost-jaki, K o rn jaki, Sojoti, Tunguzi, Jenisejci, Laponci, Sami in številna raztresena plemena, ki se samostojno razvijajo že od kamene dobe. Povezavo med človekom in severnim jelenom so zasledovali tisočletja nazaj in verjetno je bil severni jelen prva koristna polkrotka žival, ki jo je človek izkoriščal v arktičnem življenjskem prostoru. Področje, na katerem je živel severni jelen, pa se je zelo izpremenilo. Ko so se mogočni ledeniki evropskih Alp raztezali tja v Srednjo Evropo, je segala meja življenjskega prostora severnega jelena čez Pireneje in do južnega Alpskega predgorja. Pred kakimi 8000 do 7000 leti, ko so se ledeniki stalili, pa se je severni jelen umaknil proti severu. Danes živi v brezmejnih področjih starega in novega sveta v arktičnem pogorju, v tundri, v najsevernejših gozdovih in celo na Uralu do meje, kjer prehaja Ural v stepo. Spričo tako velikanskega prostora so se pod različnimi pogoji razvile podvrste, ki se glede na telesno gradnjo in velikost močno razlikujejo. Tako živi v Skalnem pogorju Severne Amerike (Rocky Mountains) gigantska vrsta tega cervida, Rangifer Oshorn, ki doseže velikost losa. Na Špiobergih živi pritlikavec s kratkimi nogami, ki ni večji od močnega gamsa; vse to dokazuje, da ima severni jelen izredno sposobnost prilagajanja. Številne vrste severnega jelena delijo v glavnem v dva tipa, v tundrske in gozdne jelene. K prvi skupini spada skandinavski, k drugi pa jelen severne Amerike. Biološko se ne razlikujeta, sta le svetlejše ali temnejše barve oziroma bolj ali manj plašna. Iz križanja teh dveh vrst je nastal udomačeni severni jelen. Na splošno lahko rečemo, da je ostal severni jelen na isti stopnji, kot je bil takrat, ko so ga začeli udomačevati. Kastracija mnogih samcev ni pomembno vplivala na selekcijo, ker se divji in udomačeni jeleni stalno križajo, dogodi pa se celo, da odpeljejo divjaki trope domačih sorodnikov. Odpeljani jeleni podivjajo kmalu prav tako kakor črede, ki so pod slabim nadzorstvom. Severni jeleni so bili včasih zelo številni; lovci so jih lovili, kolikor so le hoteli. Tako je danes še pri Juraksamojedih na Tajmirskem polotoku. Tu jih primitivni lovec lovi prav tako kakor volk, orel, rosomah, polarna sova ali lisica; vsi slede potujočim čredam. Drugačen odnos do severnih jelenov pa imajo nomadi; tu govorimo lahko o sožitju. Severni jelen, ki se človeka ne boji več, človeka namreč potrebuje. Toda kljub temu, da išče in najde n. pr. zaščito pred komarji ob ognjišču, je vendar ostal na pol divja žival. Sam si išče hrano poleti in pozimi in hodi po stečinah, ki jih pozna že tisočletja; s človekom je tesneje povezan le nekoliko mesecev v letu. Pri severnem jelenu namreč ni ugasnil potovalni nagon, ki je osnovna poteza v obnašanju te svojevrstne živali. Potujejo pa le tun-drski in polarni jeleni, medtem ko se gozdni jeleni zadržujejo stalno na istem področju. Ta zagonetna potovanja primerja Brehm s selitvijo ptičev, štejemo pa jih med naj čudovitejše pri-rodne dogodke. Severni jeleni se selijo kakor ameriški bizoni, ločeni po spolu, vedno proti vetru. Selitev se začne spomladi. Takrat za-puste črede arktična področja in potujejo čez planjave, prerasle z grmičjem, v odprto tundro, kjer se samice otelijo, nato pa nadaljujejo pot proti morju. Jeseni se po isti poti vračajo. Potovanja severnih jelenov razlagajo pa več načinov. Eni menijo, da se umikajo komarjem, drugi, da iščejo pod polnočnim soncem za svoj naraščaj bolj razvite pašnike. Na dolgi poti gredo čez planine in reke in preplavajo tudi široke morske zalive. Menda ni prepreke, ki bi jih zadržala. Na Špiobergih, v Novi Fund-landiji in na Kamčatki, kjer za taka potovanja ni pogojev, prehodijo jeleni dnevno nad trideset kilometrov. Ni je živali, ki bi postavljala človeku toliko ugank kot severni jelen. Že sama pojava te divjadi vzbuja vtis davne preteklosti. Severni jelen ni posebno lep in se po postavi ne more meriti z jelenom, ki živi v gozdovih Evrope. Severni jelen ne nosi glave pokonci kakor naš jelen, drži jo vodoravno kot nekak podaljšek kratkega vratu. Gobec je kakor razklan, odla- kane nosnice pa Strle poševno druga proti drugi. Okrog nenavadno velikih oči je bel trak. Dlaka je siva in žival se med skalovjem in gramozom odlično skriva. Ob bokih deli bela črta svetlejši trebuh od sivega trupa. Kratke noge s sorazmerno velikimi parklji, ki omogočajo hojo po globokem snegu, so temne. Pri hoji slišiš značilno pokanje skočnih sklepov. Tudi severni jelen odvrže rogovje vsako leto, rogovje pa nosijo tudi košute. Jelenu zraste rogovje, ki je dolgo do 150 cm in ima 30 do 40 parožkov, medtem ko je rogovje košute skromnejše. Tipična za severnega jelena je resasta nadlanka, ki ga odlično varuje pred mrazom in mokroto. V začetku zime dobi severni jelen plast loja, debelo do 10 cm, ki ga varuje pred polarnim mrazom. Paša v tundri in na severnih planinah je namreč krepka in raznovrstna, posebno bogata z vitamini. Mnenje, da se severni jeleni hranijo le z mahovi in lišaji, je napačno. Severni jelen je sladkosned kakor srna. Ni mu vsaka trava dovolj dobra; tudi zato prehodi vsak dan velike razdalje. Računajo, da potrebuje vsak severni jelen 18 do 20 ha pašnika. V ujetništvu ali na kmetijah vzrejeni severni jeleni se ob normalni hlevski krmi sicer odlično razvijajo, toda pozimi jim je v svobodi na razpolago 16 vrst lišajev in mahovja. Severni jelen se s civilizacijo ni sprijaznil. Skozi severno Skandinavijo peljejo številne avtomobilske ceste in železnice, ki jih divji se- verni jeleni nikoli ne prekoračijo. Človeka začutijo že na 80 m, saj imajo odličen vid in sluh; kovinskih šumov ne prenesejo. Prav čudovito je, kako se znajo skriti. Tisoč severnih jelenov izgine v hipu med skalovjem. Tudi pri severnih jelenih čuva trop stara košuta, in sicer med pašo in počitkom, podobno kot koza vodnica naše gamse. Če stražarka leže, vstane takoj njena namestnica in prevzame stražarsko službo. Čreda se nikoli ne pase na pobočju, kjer bi jo mogel zalezovalec ob ugodnem vetru presenetiti, že od daleč pa spozna lovca od nedolžnega turista, ki se ga ne boji. Na plašnost te divjadi mora računati tudi lovec, ki lovi severne jelene. Zato je lov na severnega jelena v marsičem podoben lovu na gamsa, zaradi okolja pa seveda težji. Tudi pri lovu na severne jelene je daljnogled nujno potreben. Lovec mora preiskati vsak kvadratni centimeter prostora med skalovjem, pa bo še prezrl žival, ki nepremično stoji ali leži v sivem okolju. Pogoni so možni samo tam, kjer poznajo lovci stečine. Če čaka lovec severnega jelena, ki se stalno premika, na starodavnih stečinah, ki jih kažejo davno izkopane jame, bo imel uspeh, če je dovolj potrpežljiv. Stečine severnega jelena se namreč stoletja ne izpreminjajo. V zadnjih letih so naselili nekaj tropov severnih jelenov v švicarskih in nemških Alpah. Če bo poskus uspel, se bo seznam divjadi srednje Evrope obogatil za zanimivo vrsto, pri lovu pa bodo uživali predvsem gamsarji. Spomiiiinii ima mladostma //eId) Lenart Z. - Podjelovčan Spomine na poseibna lovska doživetja v svojih zrelih letih sem v »Lovcu« že bolj ali manj opisal. Ob petdesetletnici Slovenskega lovskega društva, ki poteka letos, pa mi uhajajo spomini na dobo okrog letnice 1907 in še dobro desetletje nazaj, ko sem preživljal svoja deška leta. Tudi takrat sem doživel nekaj lovskih dogodivščin, ki so vredne, da jih opišem. Ustanovitve Slovenskega lovskega društva se prav živo spominjam, saj sem prav takrat končal prvo šolo lovskega zelenca, in sicer ob očetu in stricu, ki sta bila znana lovca. Z njima sem zalagal solnice s soljo, zasliševal peteline, na skupnih lovih sem bil gonjač, večkrat pa sem celo postavljal lovce na stojišča. Nekaj lovskega pouka pa mi je nudil tudi moj 6 let starejši brat Janez, ki je bil takrat v lovstvu že malo bolj razgledan. Včasih sva jo mahnila na prostrano Jelovico, kjer sva pogledala za jerebom ali srnjakom. Vendar pa so bili taki dogodki bolj redki, kajti brat je bil povečini zdoma. Hodil je namreč po želji in ob pomoči duhovnega gospoda v latinske šole, da bi gospod postal tudi sam. No, morda bi se to tudi zgodilo, če bi bila cerkev Jelovica in oltar puška. Seveda sem si na teh lovskih pohodih včasih obesil na rame očetovo puško in usmodil po tej ali oni roparici. Mimogrede naj omenim, da lovstvo v tistih časih ni bilo na tako visoki stopnji kot danes. Za gojitev ali za načrten lov so se tedanji lovci kaj malo zanimali. Pa tudi z lovskimi puškami smo bili zelo na slabem. Največ je bilo šibrenic in z njimi so lovci povečini streljali vse, tudi divjad visokega lova. Priznati pa moram, da so se po ustanovitvi SLD razmere iz leta v leto boljšale, poseben napredek pa je bilo opaziti od tedaj, ko je začel izhajati »Lovec«, ki je s svojimi članki uveljavljal načelo pravičnega, in smotrnega lova. Sicer pa dovolj o tem. Kakor vse drugo gre tudi lovstvo svojo pot, sam pa naj preidem k stvarem, ki sem jih nakazal v naslovu članka. Na severovzhodni strani strmega in skalo-vitega pobočja visoke gozdne planote Jelovica stoji, stisnjen v ozki kotlini, starodavni trg Kropa. Tu so domovali kroparski kovači — cokljači, kakor jih je hudomušno imenoval v pesmi Oton Župančič, kraj pa še je od prvotnega fužinarstva in primitivnega žebljarstva razvil v pomembno strojno industrijo različnih železnih izdelkov, umetnega kovaštva in še kaj. V tako imenovani proštovi hiši, katere del je oče podedoval po svojem stricu, nekdanjem ljubljanskem stolnem proštu Josipu Zupanu, mi je tekla zibelka. Iz nje sem že v detinskih letih občudoval na steni nad očetovo posteljo visečo lovsko puško — prednjačo. Prav ta puška pa bi mi bila skoraj usodna. Ker jo je bilo treba polniti od spredaj, se je navadno izpraznila s strelom — in zato je visela na steni skoraj vedno nabasana. Sicer jo je oče obešal tako visoko, da jo je bilo težko doseči, poleg tega pa nam je vedno zabičeval, da se je ne smemo dotakniti. Kljub temu pa je le za las manjkalo, da nisem postal v svojem sedmem letu žrtev očetove puške. Bilo je takole: Ker je odhajal oče vsako jutro zgodaj na delo, mati pa nam je pred letom umrla, smo bili otroci skoraj vedno brez nadzorstva. Tako smo se zjutraj navadno igrali, se lovili ter skakali po posteljah in klopeh. Včasih so se nam pridružili tudi sosednji otroci. Tako je usodnega jutra 8-letni sosedov otrok, Kodrov Jarc, stopil na posteljo, snel s stene puško, jo napel ter pomeril name in sprožil. Stal sem na klopi ob nasprotni steni in prav tik glave so zabrenčale šibre in se v širini dlani zarile globoko v steno. Še danes se čudim, kako se je moglo v nekaj sekundah vse to zgoditi. Vsekakor je bil ves dogodek velika sreča v nesreči in ni bilo drugih posledic kakor malo strahu. Kakor politi cucki smo se otroci poskrili v svojih ležiščih. Pred sosednjimi stanovalci, ki so po strelu pritekli v hišo, sem se prvi ojunačil in povedal, kaj in kako je bilo. Nato smo z združenimi močmi odkrili pod streho skritega »strelca« Jarca. Ko je kmalu nato prišel oče, smo bili vsi, tudi jaz, nedolžna tarča, deležni krepkih batin, levji delež pa je seveda prejel »mojstrski strelec«. Ta dogodek pa je bil dobra šola za vse, posebno pa še za očeta, ki je od tedaj nabasano puško vedno zaklepal v omaro. Ko si je čez nekaj let nabavil modernejšo puško, jo je seveda vedno izpraznil. V naslednjem naj opišem nekaj, kar se bo zdelo marsikomu neverjetno, to namreč, kako so gamsi bežali čez mojo glavo. Že kot 10-leten deček sem pomagal očetu zalagati solnice za gamse, kar mi je bilo v veliko veselje in zabavo. Na takih pohodih sem oblezel vse skalovite predele Kroparske gore. Seveda sem pri tem radostno opazoval trope gamsov, ki so se pasli po grebenih ali v kotlinah med njimi. Na neki skalnati rob, ki štrli kot strmo odrezan pomol od grebena, pa sem še posebno rad zahajal, čeprav se je nanj prišlo zelo težko, saj je bilo treba plezati po vseh štirih. Dober meter pod robom je bila še majhna polica, velika kaka 2 m', nato pa se je začela previsna stena. S tega roba je bil prelep razgled daleč okrog. Tako sem neki dan spet priplezal na izpostavljeno razgledno točko in nenadoma komaj meter pred seboj zagledal tri gamse. Presenečeni gamsi in jaz smo takoj uvideli, da ne spadamo skupaj. Ker gamsi niso mogli zbežati drugje kot le po grebenu, kjer sem bil jaz, torej čezme, sem se resno bal, kaj se bo zgodilo. Zato sem se z rokama trdno oprijel skalnega roba in malo sklonjen hotel ritensko nazaj. Toda v tem hipu se je prvi gams že pognal preko mene, takoj za njim pa še ostala dva. Vse je šlo gladko, kakor dirka v cirkusu! Gamsi so skakali tako visoko, da mi niti klobuka ni odneslo. Ko je skočil zadnji, sem se hitro obrnil, snel klobuk in jim pomahal v pozdrav in slovo. Ta ali oni bo morda vprašal, izakaj smo prišli tako blizu skupaj. To se je zgodilo zaradi vetra in oblike grebena. Gamsi me niso začutili ali opazili, dokler nisem priplezal do njih. Pozneje sem bil še večkrat na tem grebenu, toda takega snidenja nisem več doživel. V zelo živem spominu mi je ostal tudi tale dogodek: Neko nedeljo je bil večji lov na gamse v Kroparski gori. Oče me je določil za gonjača. Prečkal naj bi najvišje grebene in stene od Zgorele skale preko Krive driče do Rjave prsti. Rečeno storjeno. Ko se je pogon pričel, sem kmalu naletel pod tako imenovanim Vilcem na tri gamse. Pognal sem jih v ogenj. Niže doli so drugo skupino gamsov pognali psi. Puške so pokale in bal sem se že, da moji ljubljenčki ne bi preveč trpeli. Ko pa sem prečkal stojišče prvega, nato pa še drugega lovca, sem ugotovil, da sta šestkrat streljala, a nič pobrala. Tako se je moja bojazen precej razblinila. Vendar pa takega uspeha, kot smo ga ugotovili po končanem lovu, nisem bil nič kaj vesel. Pri 15 strelih smo ostali brez dlake! Ko smo se zato precej poparjeni vračali z gore in prišli do tako imenovanega Dna, nam je pritekla naproti kopica otrok, ki so, ti bolj, drugi manj glasno pripovedovali: »V Kropi imajo pa živega gamsa! Ujeli so ga v Kotlu, privezali na vrv in peljali h Klinarju, kjer je sedaj zaprt v šupi.« Ta novica nam je bila kakor v posmeh. Kaj takega! Nam, oboroženi vojski lovcev, gonjačev in psov, se ni posrečilo položiti na dlako nobenega gamsa, tu ti pa nelovci sredi trga ujamejo živega gamsa! Urnih nog smo jo ubrali h Klinarju pogledat, kaj je s kozlom, ki se je zatekel med ljudi in se pustil celo ujeti. Pred šupo nas je čakala glavna oseba junaškega podviga, znani možakar z domačim imenom Prekola. Na dolgo in široko nam je razložil, kako so gamsa lovili in kako jih je metal, preden so ga obvladali. Ker se je izkušenim lovcem zdelo le malo čudno, da bi se zdrav gams zatekel med hiše in se pustil ujeti, so sklenili, da ga je treba natančno preiskati. Kot se spominjam, je trajala preiskava precej dolgo. Položili so ga na tla in ga začeli prav po zdravniško vizitirati. Prešteli so mu vse kosti in obrnili vsako dlako. No, končno so le odkrili za plečem luknjico ter ugotovili, da je od debelejše šibre. Tudi v tem so se zedinili, da jo je gams izkupil na pogonu. Kdo pa ga je streljal s šibrami, pa kljub temeljitemu pre iška vanju niso mogli ugotoviti. Ta primer pa je potrdil, da je nesmiselno streljati gamse s šibrami, kar se je na srečo že tedaj v glavnem opuščalo. Uveljavljalo se je že načelo, da je strel na gamsa lovsko pravičen le s kroglo iz risane cevi. Povem pa naj še tole zgodbo, ki se prav tako vrti okrog gamsov. Gotovo bo zanimala posebno tiste, ki poznajo visoko, navpično steno nad Krivo dričo. Mimogrede naj še omenim, da je pok. France Rojina, znani nekdanji sotrudnik »Lovca«, ki se je večkrat udeležil lova na gamse v Kroparski gori, o nekem takem lovu napisal članek z naslovom »Kriva driča je od hudiča«. Priti na Krivo dričo je res težavno, posebno težko pa, če je zemlja zmrznjena ali zasnežena. Sicer pa je tam znana stečina gamsov in zato ob pogonih zelo dobro stojišče. Lepega dne neke pozne jeseni je bil spet večji lov na gamse. Od blizu in daleč je prišlo mnogo lovcev. Moj oče je imel polno skrbi in dela, da bi bilo vse v redu. Mene, ki sem Kroparsko goro dobro poznal in vedel za vse gamsje stečine oziroma stojišča, je določil, da bom vodil lovce na stojišča. Tako sem prevzel štiri lovce; prvega sem peljal k Macesnu, drugega na Fajmoštrovo dričo, tretjega v Vilce, četrtega pa na Krivo dričo. Na zadnjem stojišču sem ostal tudi jaz. Lovec, ki je imel stojišče na Krivi driči, se je pisal tako, da je imel spredaj dr, začetni glas priimka pa se je začel s tremi črkami, kar pomeni, da mož ni bil slovenskega porekla; takih lovcev je tiste čase lovilo pri nas precej, posebno v loviščih z divjadjo visokega lova. Ko sva se na Krivi driči na primernem mestu usidrala in malo pokrepčala, se je pogon začel. Kmalu sva začula od Zidane skale in Vile gonjače. Vedno bolj sva bila pozorna. Po nekaj minutah sva že začula kamenje, ki se je valilo, nato pa so se razločili že tudi skoki. Še nekaj sekund in pod steno so se pojavili 3 gamsi. Dr. Sch. je dvakrat streljal. Na prvi pogled ni bilo videti, da je kak gams zadet, čudno pa je bilo to, da gamsi po strelu niso tekli po običajni stečini pod steno naprej, temveč so se obrnili in vskočili v stene ter bežali po ozkih policah. Nekaj časa sva videla še vse tri, proti vrhu, kjer prehaja stena v bolj položen svet, pa sva opazila le še dva. Zato sem sklepal, da je verjetno tretji gams zadet in da je v polici stene omagal. Svoje mnenje sem povedal strelcu, ki pa je dejal: »Kaj pa pomaga, saj iz te vražje stene gamsa, četudi je obležal, ni mogoče dobiti.« Ker jaz nisem bil tako črnogled, sem dejal: »Poskusil bom, morda ib o pa le šlo. Sicer po teh ozkih policah resda še nisem trgal hlač, toda če so šli gamsi, ibom šel tudi jaz,« sem ga potolažil. Nič ni zaleglo lovčevo ugovarjanje, da ne prevzame nobene odgovornosti, kajti jaz sem jo že mahnil in naskočil steno — za gamsi. Že takoj na začetku police sem opazil kri, znak, da je gams obstreljen. To sem javil lovcu, ki pa me je kljub temu rotil, naj se ne podajam v nevarnost. Toda mene je sled še bolj podžgala, tako da sem lezel naprej, čeprav je bila polica zelo ozka, prepad pa globok. Ko sem prišel do mesta, kjer se polica konča, oziroma preide v drugo, za dober meter višjo polico, sem zagledal gamsa. Najbrž ni imel več toliko moči, da bi višino preskočil. Gams je sicer ležal nepremično, vendar pa nisem hotel takoj do njega, saj bi bil vsak najmanjši sunek zame zelo nevaren. Imel sem prav. Ko sem vrgel nanj kamenček, je trznil; še je bilo nekaj življenja v njem. Sele ko gams na nadaljnje kamenčke ni več odgovarjal, sem se mu previdno približal. Bil je star kozel z močnimi roglji. Kakor sem bil vesel, je nastalo po drugi strani drugo zelo kočljivo vprašanje: Kako spraviti takega gamsa iz teh vražjih sten? Prenesti ga ni mogoče, saj bom lahko vesel, če se bom sam z nevarnega mesta srečno izmazal. Treba ga bo pač pahniti preko stene, sem se končno domislil. Zato sem ga prijel za zadnje noge, zvlekel nekaj korakov nazaj in ga na najbolj primernem mestu pahnil preko stene. To se mi je prav dobro posrečilo. Gams je srečno pristal ob vznožju stene, na vrhu Krive driče. No, sedaj pa glej, Lenart, da boš tudi ti srečno priromal na Dričo, ne tako kakor mrtvi gams, sem si mislil. Rečem vam, da je bil povratek težavnejši, in enkrat, na zelo ozkem delu police je le malo manjkalo, da nisem zletel za gamsom. Ko sem prišel do mesta, od koder se vidi vznožje stene, sem zagledal lovca, ki je bil že ob gamsu. Tudi on me je opazil in mi pomahal s klobukom. Še nekaj minut in bil sem pri njem. Ves srečen me je objel in mi hkrati čestital. Pri tem pa sem opazil, da je ves bled. Zato sem ga vprašal, kaj mu je. Odgovoril mi je, da tolikšnega strahu še svoj živ dan ni prestal kot danes. Meni se je to zdelo čudno, ko pa mi je vse pojasnil, sem seveda vedel, zakaj je tako bled. Mož je namreč slišal, kako je gams padel s stene, padca samega pa s stojišča ni mogel videti. Zato je bil prepričan, da sem s stene zdrsnil jaz. Tekel je pod steno, kjer pa je namesto mene našel le svojega kozla. Gams je imel sicer malo polomljene ude, toda roglji so ostali celi. Hitro sva poiskala primeren kol, obesila nanj gamsa in ga tako nesla kar po Krivi driči navzdol v dno gore — on, velik, spredaj, jaz, za polovico manjši, pa zadaj, kar je bilo na veliki strmini prav prikladno. V gostilni pri Jarmu v Kropi je bil zadnji pogon. Tudi jaz sem sedel med lovci in moral sem spiti nekaj kozarcev vina, za nameček pa mi je padlo v žep še nekaj srebrnih kronic. Od denarčka, da, od tega sem že imel korist, od vinčka pa prav nobene. Zelo slabo sem hodil domov, večkrat sem moral stopiti za živo mejo. Očetu to ni bilo nič kaj po volji in me je malo oštel, zraven pa hudomušno pristavil: »Viš, Lenart, zej sej pa naš donšnji lovski plen povečou na dva kozla!« Begunjski lovci pri koči na Planinci (Glej članek na 85. strani!) Pravilno ravnanje podaljša življenjsko dobo našega orožja Janez Gederer V družbi lovcev, posebno na lovu, rad vtaknem nos v prijateljevo puško in jo pogledam. Navada je sicer grda, a včasih koristna; koristna zato, ker večkrat prijatelja v šali opozorim, da dvomim, če bodo njegove šibre kdaj zagledale beli dan; skozi cevi namreč večkrat le bolj slabo vidim — tako so zamazane! Lastniki takih pušk imajo o puškah svoje mnenje; menijo, da je »kosmata« puška boljša, strel močnejši in divjad zato bolj gotovo položi na dlako. Seveda to ni res, res je pač nasprotno! Ob taki puški je često v nevarnosti lovčevo življenje, pa ne samo njegovo, v nevarnosti je tudi življenje lovskih tovarišev. Nečiste cevi namreč rjave, izgubljajo potrebno trdnost in prožnost in s tem seveda tudi odpornost. Tako oskrbovana puška ima silno kratko življenjsko dobo, komaj polovico tiste, ki bi jo lahko imela. Poznam pa tudi lovce, ki svojega orožja ne znajo ceniti. Ko pridejo po lovu domov, nimajo deset minut časa, da bi puško, če že ne dobro, vsaj delno očistili. Videl sem že veliko lepega, dobrega in dragocenega orožja, ki je bilo malo vredno, a ne zaradi številnih strelov, pač pa zato, ker so ga lastniki izredno slabo vzdrževali. Ali ni škoda, da ima tak lovec tako orožje? Tretji vzrok, in sicer najpogostejši, da imamo slalbo negovane puške, pa je ta, da smo imeli po osvoboditvi in še prav do nedavnega silno slaba sredstva za konserviranje naših pušk (olja in masti). Taka sredstva sem spoznal tudi sam. Slabo olje, ki mu je bilo primešano nekaj salmijaka, mi je povzročilo v ceveh močno oksidacijo; imena olja ne vem več. Če ne bi puške najmanj na 14 dni pregledal, ne bi pravočasno opazil povzročene škode, lo je bila prava sreča, ker sem včasih čistil puško z odličnim uvoženim »Balistolom«, ki varuje puško zelo dolgo časa. Po tem dogodku sem vztrajno iskal olja, ki bi ustrezala in orožje dobro konservirala. Žal pa z olji, pa naj je bilo to ali ono, dolgo nisem bil zadovoljen. Naletel sem celo na taka olja, da sem moral puško čistiti dvakrat tedensko, čeprav z njo nisem streljal. Toda mojih težav je sedaj konec. Odkar imamo za čiščenje in konserviranje pušk »Pu-škol«, olje, ki je povsem enako, če ne morda celo boljše kot »Balistol«, nimam več težav. Za moj okus je namreč naš »Puškol« boljši že zato, ker nima nikakega duha, medtem ko ima »Balistol« zelo oster duh, ki vsaj mene pri čiščenju sili na kašelj. Ne nameravam dajati kakih strokovnih mnenj, ker zato nisem poklican, niti ne nameravam delati reklame, rad pa bi povedal svoje izkušnje, ki jih imam s tem oljem. Danes že pokojni Albin Šifrer me je nekoč, ko sem mu tarnal, da so olja slaba, mislim, da je tega leto dni, opozoril na novo olje »Puškol«. Rekel mi je, da je prav dobro, da ga je sam preizkusil in da v vsem ustreza zahtevam za dobro vzdrževanje orožja, le to je pripomnil, da je nekoliko dražje kot ostala olja. In postavil je predme stekleničko z napisom »Puškol«. Mislil sem, da mi puškar ponuja uvoženo olje, na veselje pa sem ugotovil, da je domač proizvod. »Vzemi, boš zelo zadovoljen,« mi je še rekel. Plačal sem in odšel. Že po tednu dni sem bil prav vesel. Zakaj? Še isti dan, ko sem olje kupil, sem svoje orožje premazal, nato pa sem ga vsak dan pregledal in opazoval, kajti imel sem, kot sem že omenil, slabe izkušnje. Minulo je 10, 20 dni, mesec — vse v redu! »No,« sem vzkliknil z otročjim veseljem, »vendar smo prišli do dobrega olja!« Nisem pa se zadovoljil le s to ugotovitvijo, poizkusil sem še več. Ko sem bil na lovu, sem cevi zvečer, ko sem prišel domov, z oljem le premazal. Zanimalo me je, kakšna bo puška naslednji dan. Ko sem cevi naslednji večer zbrisal, sem ugotovil, da so take, kot bi jih prejšnji dan zbrisal in namazal. Vata, s katero sem cevi očistil, je bila sicer umazana, cevi same pa so bile popolnoma tiste, tudi brez navleke svinca, ki »ga pustijo šibre pri strelu. Ko sem vato dvakrat premenjal, je bila že popolnoma čista, cevi pa so se svetile, da le kaj! Po tem sklepam, da vsebuje »Puškol« tudi take kemijske sestavine, ki razkrajajo in nevtralizirajo ostanke zgorelega smodnika in ostanke svinca. Olje ima namreč to važno lastnost, da preprečuje kakršno koli oksidacijo; tako preprečuje, da bi cevi rjavele. Z oljem »Puškol« namazana cev ne rjavi, četudi pride v stik z vodo, ugotovil pa sem tudi to, da naredi »Puškol« ob mazanju na stenah cevi nekak »oljni film«, kar trajnost konservi-ranja še poveča. Povem naj še to, da opazujem prav sedaj »risanico, ki sem jo konserviral s »Puškolom« lanskega oktobra. Čeprav je do danes nisem več čistil, se odlično drži, olje puško še po 6 mesecih odlično varuje. Opozoriti pa moram še na naslednjo zelo važno lastnost »Puškola«: To olje se v mrazu ne strdi! To pa je zelo važno. Tudi o tem sem se prepričal lanskega novembra ob lovu na gamse, ko je bilo zelo mrzlo, isto pa sem opazil tudi pri lovu na race v mesecu januarju in februarju letos. Zato priporočam »Puškol« vsem našim lovcem, mr. ph. tov. Šepiču, ki ga je napravil, pa se za njegov trud in delo, ki je zahtevalo mnogo časa in študija, iskreno zahvaljujem. Pomladanska vzrejna in pomladanska tekma ptičarjev v Murski Soboti Julij Koder Prekmurska ravan, polna divjadi nizkega lova, je bila 13. in 14. aprila spet prizorišče večje kinološke prireditve. Okrajna lovska zveza Murska Sobota, ki se zaveda, kakšnega pomena za lov je ptičar, je priredila pomladansko vzrejno in pomladansko tekmo. Obe tekmi sta bili skrbno pripravljeni; prirediteljica je pripravila za vodnike tudi primerna darila, Društvo ljubiteljev ptičarjev pa lične diplome. Vreme je bilo 13. aprila za tekme kar ugodno, 14. aprila pa je pihal zelo močan veter, ki je pse pri delu oviral. Pes je, iskajoč proti vetru, sicer začutil duh divjadi, toda veter se je vsak trenutek izpremenil in tako pse medel. Kljub temu pa so psi pokazali kar dobre prirojene zasnove, zlasti kakovost nosu. Tekmi sta vodila tov. Štefan Hajduk in Geza Fujs, prvi vzrejno, drugi pa pomladansko. Sodila sta podpisani in tov. Brane Maček. Na vzrejni tekmi je tekmovalo 8 psov, pole-ženih v preteklem letu, na pomladanski tekmi pa 6 psov, ki so bili poleženi v prejšnjih letih. Preden preidem k tekmam samim, naj zapišem nekaj vrstic o tem in onem, kar sem na prireditvi opazil. Posebno razveseljivo je bilo, da so bili na obeh tekmah mladi vodniki, ki si prizadevajo, da bi pravilno izšolali svoje pse. Pri šolanju je treba biti seveda dosleden, to se pravi, da moramo vaje ponavljati, dokler se jih pes trdno ne zapomni. Zato ne smemo biti zadovoljni, če pes svojo nalogo kolikor toliko zadovoljivo opravi, ne, s stalnim vežbanjem moramo doseči, da jo opravi brezhibno. Nosu, n. pr., vodnik ne more spremeniti, mora pa psa izvežbati, da ga pravilno uporablja. Zato je treba psa naučiti zlasti sistematičnega iskanja. To dosežemo tako, da gremo z mladim psom po terenu ne samo naravnost, temveč tudi sem in tja. Tako se bo pes kmalu navadil iskati pred vodnikom na levo in desno. V stoji utrdimo psa, če gremo, ko stoji na divjad, do njega in nanj pomirjevalno vplivamo z besedami: »mimo, mirno«. Nato divjad sami spodimo in pazimo, da se pes ne premakne. Preden divjad spodimo, psa lahko tudi privežemo; tako bo gotovo ostal na svojem mestu. Če pa je pes v stoji nezanesljiv, ga pustimo iskati na dolgi vrvici (30—40m) — podaljšani vodnikovi roki; tako preprečimo, da bi skočil za divjadjo. V zvezi s tem naj posebno poudarim važnost vaje »doli«. Če jo pes brezhibno izvrši, ga imamo res vselej v rokah; zadržimo ga lahko tudi v primeru, če bi hotel skočiti za bežečo divjadjo. Kako pa naučimo psa to vajo? Najprej ga moramo navaditi, da na povelje sede. Tudi ta vaja je zelo važna. Pes mora takoj sesti, če vodnik obstane in ima psa oprčenega ali pa gre ob vodnikovi levi strani. Pri vaji »doli« psa privežemo, nato pa mu ukažemo, naj sede; potem mu izpodnesemo prednji nogi in pritisnemo mcdnju glavo. Če hoče pes vstati, ker mu ta lega ni prijetna, ga pritisnemo k tlom, pri tem pa stalno ponavljamo povelje »doli«. Če ga tako učimo vsak dan le četrt ure, se bo kmalu navadil in bo na povelje »doli« napravil to, kar od njega zahtevamo. Posameznih vaj pa psa ne smemo predolgo vaditi. Če je vajo »doli« napravil pravilno 8- do 10-krat, je to popolnoma dovolj; pes zasluži nagrado. Če smo dosegli, da pes na glasno povelje bliskovito leže, gremo korak naprej; ob glasnem povelju »doli« s piščalko zategnjeno zapiskamo. Po večkratni taki vaji bo pes kmalu legel tudi na sam pisk. To vajo razširimo s časom še tako, da bo pes legel na dvig roke ali takrat, ko dvignemo puško k licu. Če pes torej pred divjadjo stoji in ga hočem zadržati, da ne skoči za bežečo divjadjo, mu zapiskam »doli«. Če sem psa to dosledno dnevno učil, se mu je vaja v spominu tako zasidrala, da se bo pred divjadjo vzdržal, postal pa bo tudi bolj zanesljiv v natezanju, torej v zasledovanju perjadi, ki pred njim teče, duhu divjadi pa bo sledil bolj previdno. Ubogljivosti moramo psa naučiti takoj od po-četka. Pes mora na povelje »sem« ali »tukaj« k vodniku priteči, za kar ga pohvalimo in nagradimo z dobrim grižljajem; psu mora ubogljivost preiti v kri, to se pravi, da si mora to vajo zapomniti. Nikdar pa ne smemo psa kaznovati, če ga pokličemo k sebi, pa ne pride takoj. V takem primeru ga privežemo in ga vodimo nekaj časa oprčenega. Če psa, ko pride k nam, kaznujemo, ga bomo gotovo pokvarili; pes bo postal rokoplah, to se pravi, da prihodnjič ne bo prišel prav do vodnika, ker bo pričakoval kazen. Ne smemo pa pasjih lastnosti in znanja precenjevati, pač pa se mora vodnik poglobiti v pasjo dušo in si prizadevati, da psa razume. Prav tako je napačno, če mislimo, da pes po preteku časa še ve, da je nekaj zagrešil. Če se pes približuje vodniku počasi in prav boječe, je prav gotovo, da je bil ob sličnih primerih kaznovan. To, kar je pes napak napravil, je že zdavnaj pozabil. Psa smemo kaznovati le tedaj, če to lahko napravimo takoj po dejanju. Če poteče le nekoliko časa, lahko le nekaj minut, od napačnega dejanja do kaznovanja, ne spravi pes dejanja in kazni v vzročno zvezo! Kazen mora slediti takoj po dejanju, nikdar kasneje! Če pes teče za zajcem in mu zapiskamo »doli«, pes pa ne leže, ga ne bomo kaznovali zato, ker je tekel za zajcem, temveč zato, ker ni izvršil povelja »doli«. Za kazen bomo vajo »doli« ponavljali takoj, ko se pes vrne. Na vseh tekmah pogrešam, kar sem že večkrat zapisal, primerno opremo za psa. Peš mora imeti primeren ovratnik, vodnik pa vodilni jermen in tudi piščalko, da z njo po potrebi psa pokliče. Pes se na piščalko hitro navadi in ni treba klicati na vse grlo; to ne napravi dobrega vtisa. Vodnik mora tudi vedeti, da sodi sodnik le to, kar na tekmi vidi, torej to, kar je pes pokazal. Če poudarim še enkrat, da mora biti vodnik dosleden, mislim, da sem omenil vse pomanjkljivosti, ki sem jih opazil na zadnjih tekmah. Psi so pokazali na obeh tekmah dobre in prav dobre zasnove, le v predmetih šolanja je bil uspeh manj povoljen, kar pa se da vsekakor do jesenskih tekem popraviti in izpopolniti. Vodniki so pokazali dobro voljo in prizadevanje, bili so disciplinirani in sprejemljivi za vsako navodilo, kar daje dovolj poroštva za zaželeni uspeh. Uspeh tekem pa je bil tale: Na pomladanski vzrej ni tekmi so dosegli: I. oceno nemški kratkodlakar »Ador Ledavski MKPki 479«, lastnik Janez Drvarič, ki je psa tudi vodil. Pes je dosegel 102 točki. II/a oceno nemški kratkodlakar »Bis RMPki 2876«, lastnik Lovska družina Puconci, vodnik Štefan Sočič ml.: 99 točk. Il/b oceno nemški kratkodlakar »Car Kupšin-ski MKPki 396«, lastnik Lovska družina Bankovci, vodnik Leopold Ratnik; 98 točk. lile oceno nemški kratkodlakar »Adi Ledavski MKPki 478«, lastnik in vodnik Janko Žibrat; 92 točk. Ill/a oceno nemški kratkodlakar »Arab Le-davški MKPki 480«, lastnik in vodnik Pero Dražič; 95 točk. Ulito oceno nemški kratkodlakar »Cezar MKPki 372«, lastnik Franc Dunaj, vodnik Ivan Rantaša; 94 točk. III/c oceno nemški kratkodlakar »Arno Ledavski MKPki 481«, lastnik Lovska družina Puconci, vodnik Karl Kološa; 74 točk. Pohvalno priznanje je dosegel nemški kratkodlakar »Cigo MKPki 373«, lastnik Alojz Kocbek, vodnik Ivan Rantaša. Pes je dosegel le 64 točk, kar je premalo za darilo. Na pomladanski tekmi so dosegli: Ill/a oceno nemška kratkodlaka psica »Cera Polanska MKPki 348«, lastnik in vodnik Josip Erniša. Psica je dosegla 96 točk. Ill/ib oceno nemški kratkodlakar »Cvet Polanski MKPki 347«, lastnik in vodnik Geza Papp; 91 točk. III/c oceno nemška kratkodlaka psica »Rija Bretonska MKPki 216«, lastnik in vodnik Jakob Seršen; 92 točk. III/č oceno nemška kratkodlaka psica »Cica Polanska MKPki 349«, lastnik in vodnik Živko Glogov ec; 90 točk. Pohvalno priznanje sta dosegla nemški kratkodlakar »Bor MKPki 393«, lastnik in vodnik Karl Ficko, 77 točk, in nemška kratkodlaka psica »Rina Bratonska MKPki 217«, lastnik in vodnik Franc Zver, 84 točk. Smotra ptičarjev in šarivccv v Kopru 7. aprila je priredila OLZ Koper smotro psov vseh pasem, v načrtu pa je bila tudi pomladanska tekma ptičarjev, ki naj bi bila propagandnega značaja. Zaradi nesporazuma in deževnega vremena pa se je prireditev nekoliko zavlekla. Napaka je bila v tem, da je bila smotra v Kopru, tekma pa v okolici; o tekmi pa so bili sodniki obveščeni šele po končani smotri. Na smotri je bilo 8 psov; ocenjenih je bilo 6 psov, dva pa sta bila križanca. Psi so bili dobre kondicije, po zunanjosti sicer še ne povsem zadovoljivi, toda tudi ta stran napreduje. Vodnik dr. Jože Benigar je s svojim psom pokazal, kako je treba psa voditi in kako mora biti pes ubogljiv, če hočemo imeti na lovu uspeh in užitek. Zanimanje za dobrega lovskega psa v Kopru in okolici vztrajno raste, dviga pa se tudi zanimanje vodnikov za šolanje ptičarja in šarivca. TakO' ima okrajna lovska zveza hvaležno nalogo, da to> zanimanje podpre s primernimi predavanji, praktičnim prikazovanjem šolanih psov in tudi s tekmovanjem, to se pravi z organiziranjem različnih. tekem- Jože Škofič Foto B. Sežun IZ LOVSKE ORGANIZACIJE ODLIKOVANI LOVCI Upravni odbor Republiške lovske zveze Slovenije je za 1. maj 1957 odlikoval več zaslužnih lovcev. Z Redom za lovske zasluge II. stopnje so bili odlikovani: ing. Janko Urbas, dr. Janko Lavrič in Maks Pintar. Z Znakom za lovske zasluge so bili odlikovani: Otmar Verdnik, Gregor Jeznik, Štefan Metal n, Franc Pirnat, Franc Draškovič, Franc Krivec, Jožef Preje, Fortunat Juvan, Aleš Štefonko, Miha Pšeničnik - Kledcr, Alojz Kogelnik, Anton Pernat, Mirko Hribernik, Melhior Kajzer, dr. Franc Zekar, Jože Per, Jakob Lumbar, Avgust Hribar, Ivan Comino, Ciril Kafol, Otmar Sever, Franc Križnik, Franjo Cilenšek, Anton Korošec, Alojz Kovač, Lazo Zrnič, Zvone Vidic, Leopold Rozman, Anton Štepic, Anton Zupan, Bojan Karče, Ciril Vezjak, Stane Krištof, Slavko Pintar, Mirko Cajnko, Ivan Samec, Alfonz Koser, Štefan Avguštin, Franc Vodušek, Jurij Vinkler, Ivan Ferlež, Franc Vcrdev, Mirko Hočevar, Franjo Mravljak, Anton Udovč, Rihard Kraupner, Boris Lovrenčič, Rudolf Majerle, Jože Rade, Jože Kalan, Anton Božič, Gregor Strnad, Ivan Gale, Anton Starc, Stojan Cilenšek, Janez Bolha, Friderik Henigman, Jože Gril, Andrej Štrukelj, Leopold Vidmar, Karel Golčman in Franc Bezovšek. Vsem odlikovanim tovarišem iskreno čestitamo! Izid »Zlatorogovega« žrebanja 29. aprila popoldne je bila kmečka soba restavracije Slavija v Ljubljani, za to priložnost primerno okrašena, prizorišče zanimivega dogodka. V njej se je zbrala komisija, ki naj izžreba potrdila po 500 dinarjev in tako pripravi vrsti članov naše organizacije lep lovski užitek: lov na medveda, lov na 4 jelene, na 10 gamsov, 10 velikih in 5 malih petelinov ter na več desetin srnjakov in fazanov. Zato ni čudno, da je ibila v začetku celo komisija nekoliko nestrpna, seveda samo v začetku, saj jo je kmalu načrtno, vestno in natančno, skoraj 3-urno delo popolnoma prevzelo. Pred komisijo, ki so jo sestavljali kot predsednik Ivče Majcen, član upravnega odbora Republiške lovske zveze Slovenije, Franc Nosan, blagajnik istega odbora, Rado Čenčič, zastopnik OLZ Maribor, Janko Kastelic, zastopnik OLZ Novo mesto, Franc Pavlin, zastopnik LD Jesenice na Gorenjskem, Lojze Rus, starešina LD Brdo, Pavle Cvenkel, član LD Kovor, in dr. Slavko Čeplak, tajnik LD Šmarna gora, je pionirka Špelica Majcen izžrebala številke, ki jih bo »študiralo« tisoč in več lovcev. Naslednja potrdila bodo torej omogočila lov, ki bo brez dvoma v težkih naporih, ki so v zvezi z gradnjo »Zlatoroga«, za številne lovce dogodek, o katerem se bo še dolgo govorilo. Izžrebani so bili torej: medved: št. 8568 serije C; jeleni: serija A: št. 7252, serija B: št. 7252, serija C: št. 8469, 9880; gamsi: serija A: št. 97, 2101 3058, 6753, serija B: št. 1924, 3326, 9642, serija C: št. 2675, 5554, 6099; srnjaki: serija A: št. 3424, 3924, 6524, 7424, 7624, 8024, 9024, 9824, 93, 293, 3093, 3393 3793, 3893, 6593, 6793, 7293, 7493, 7593, 7793, 9293, 83, 183, 283, 683, 3083, 3883, 3983, 6583, 7283, 7383, 7483, 7583, 9283; serija B: št. 1024, 3324, 3524, 6724, 7124, 7224, 9524, 9624, 9724, 3393, 5293, 5993, 9593, 3383, 3483, 6383, 9583; serija C: št. 624, 724, 824, 924, 2924, 5424, 5524, 5624, 5824, 6024, 8424, 8524, 8624, 8724, 9824, 693, 793, 893, 4293, 5593, 5793, 5893, 6993, 683, 883, 2683, 4283, 5583, 5683, 6983; veliki petelini: serija A: št. 3308, 3661, 6809, serija B: št. 3308, 3536, 4567, 7324, 9709, serija C: št. 2962, 8584; ruševci: serija A: št. 3889, serija B: št. 7035, 9541, 9543, serija C: št. 8478; po 3 fazani: serija A: št. 08, 3088, 3788, 3888, 6588, 6788, 7388, 7488, 7588, 7788, serija B: št. 3388, 9588, serija C: št. 688, 788, 888, 5588, 5788, 5888, 6088, 6988, 8488, 8588, 8688, 8788. Tako je »Zlatorogovo« žrebanje končano. Pisarna Republiške lovske zveze bo vsem imetnikom izžrebanih potrdil izdala lovne dovolilnice za lovišča lovskih družin oziroma za lovišča uprave Gojitvenih lovišč LRS, ki so poklonile dobitke. Zato ji takoj pošljite izžrebana potrdila, da boste lovne dovolilnice čimprej prejeli. Lovna dovolilnica velja 1 leto (365 dni), in sicer od dneva, ko bo izdana. Dovolilnice so prenosne. Vsem lastnikom izžrebanih potrdil pa dober pogled! Čuvajski tečaji v Ljubljanski okrajni zvezi Prav raznoliko je delo okrajne lovske zveze, strokovno izobraževanje in vzgoja pa je prav gotovo ena njenih najpomembnejših dejavnosti, saj sta od strokovnega nivoja članstva odvisna delo in uspeh družine. Pisana beseda našega glasila je gotovo pomembno vzgojno sredstvo, vendar pa je še učinkovitejša živa beseda, ponazorjena s primernimi učili in s praktičnimi prikazi; to se globlje in trdneje usidra v človekovo zavest. Zato je OLZ Ljubljana v pretekli dobi strokovnemu izobraževanju posvečala mnogo pozornosti. Poleg predavanj po družinah, ki so bila priprava za lovski izpit, je priredila že 4 leta po vrsti lovsko čuvajske tečaje, ki jih niso obiskovali le lovci-kandidati za čuvajsko službo, temveč tudi drugi člani, ki si hočejo svoje znanje v lovskih veščinah izpopolniti. Tako je posečalo te tečaje doslej okrog 90 članov lovskih družin, med njimi tudi nekaj iz drugih okrajnih lovskih zvez. To število sicer ni veliko, vendar pa predstavlja kader lovcev, ki si je usvojil najpotrebnejše znanje naše delavnosti. Dobro pa bi bilo, da bi se tečajev udeleževali v večjem številu tudi člani lovskih družin Loške doline. Tečaji so v glavnem zajeli vso snov, ki je predpisana za lovske izpite, in sicer s posebnim ozirom na čuvajsko službo, tako živaloslovje, načine lova, ravnanje z mrtvo divjadjo in kožami, gojitev divjadi, psoslovje, lovsko orožje in balistiko, lovske šege in navade, pa tudi lovsko zakonodajo, načela gospodarjenja, poslovnike in podobno. Tečaji so pokazali tudi, kako naj bo urejeno družinsko življenje na osnovi enakosti pravic in dolžnosti, pa tudi kako naj se lovi skladno z načeli lovske pravičnosti in skladno z današnjim sistemom kolektivnega upravljanja lovišč. Zveza je prirejala tečaje običajno v mesecu februarju ali v začetku marca, to je v času, ko se delo na polju še ni začelo, morebitni čuvaj pa v lovišču ni več tako potreben kakor pozimi. Tečaji so trajali 6 dni, nato pa so tečajniki delali lovsko čuvajski izpit, in sicer pred komisijo okrajnega ljudskega odbora. Čas je bil sicer pičlo odmerjen, vendar pa je tečajnike za daljšo dobo težko odtegniti od poklicnega dela, ne more pa se tudi zahtevati, da bi ves svoj letni dopust uporabili za pose-čanje tečaja. Vsi tečaji so bili v prostorih industrijske šole direkcije Gradis na Tomačevski cesti, in sicer ob semestralnih počitnicah, ker so sicer tudi ti prostori zasedeni. Zato se je tudi naš zadnji čuvajski tečaj začel šele v aprilu, torej v času, ki ni več prav primeren za tečaje, kar se je poznalo na obisku. Okrajna lovska zveza Ljubljana bo še prirejala take tečaje, saj se je pokazalo, da so zelo koristni. B. K. Izključena lovska družina Upravni odbor Okrajne lovske zveze Kočevje je s svojo odločbo z dne 14. marca 1957 izključil Lovsko družino Osilnica iz članstva Okrajne lovske zveze Kočevje". Imenovana lovska družina je kršila zakonite predpise o lovu in svoja pravila ter pustošila lovišče in s tem v znatni meri škodovala koristim lovstva in ugledu lovske organizacije. Lovska družina Ljubno ob Savinji je krenila na novo pot Lovišče LD Ljubno ob Savinji, ki ga sestavljata-lovišči bivših lovskih družin Ljubno in Ter, se dolgo časi ni moglo popraviti. Deloma ga je uničil že okupator, za njim pa so gospodarili v njem divji in brezvestni lovci. Kljub prizadevanju nekaterih lovcev se je stalež le počasi dvigal, to pa zaradi tega, ker so bili v lovski družini tudi taki člani, ki jim ni bilo za športni lov, temveč so bili ( lovci iz koristoljubja. Ti člani so hodili na lov posamično, si prisvajali divjad, kršili lovske predpise in se družili celo z divjimi lovci. Taki in slični pojavi so se dogajali vse do lovskega leta 1954-55. Naslednje leto pa se je stanje vidno izboljšalo. Novi odbor je sklenil, da bo očistil družino brezvestnih članov in se začel odkrito boriti proti mrharjenju in divjim lovcem. Vse to je upošteval v novem družinskem poslovniku. Tako je bilo v lovskem letu 1955-56 izključenih 8 članov, ki so kršili lovske predpise s samovoljnim lovom, utajo divjadi, neupravičeno posestjo orožja in sodelovanjem z divjimi lovci. Več članov je bilo kaznovanih z disciplinskimi kaznimi, zaslužni lovci pa so dobili nagrade. Pri tem delu so lovski družini vsestransko pomagali tudi uslužbenci LM, ki so pri svoji službi odkrivali tudi neredno-sti in kršitve nediscipliniranih lovcev. Uspeh tesnega sodelovanja lovske družine in LM je bil zelo lep: odkritih je bilo 10 divjih lovcev, ki so imeli vojaško in lovsko orožje različnih modelov in kalibrov, ugotovljenih je bilo devet primerov neza- Foto Ivan Bizjak Udeleženci četrtega čuvajskega tečaja konite uplenitve divjadi in zaplenjena vrsta neprijavljenih pušk. Ko je lovska družina očistila svoje vrste in sprožila proti kršiteljem lovskih predpisov potrebne postopke, se je stanje v lovišču vidno izboljšalo. Danes je v lovski družini zavestna lovska disciplina, s pravilnim gospodarjenjem, varčevanjem in delavnostjo svojih članov pa se je tudi finančno opomogla; pod Krnezom je začela graditi celo lovsko kočo. Na občnem zboru, ki je bil 1. aprila, so poročila predsednika, tajnika in gospodarja ugotovila med drugim tudi to, da je bilo tesno sodelovanje z uslužbenci LM zelo uspešno. Odborniki in ostali člani so jim izrekli vse priznanje za uspešno delo v letih od 1954 do 1957. Menim, da bi bilo tako sodelovanje še marsikje koristno, in sicer tako za ureditev razmer v lovskih družinah kot za dvig sta-leža divjadi. Franc Košenina, uslužbenec LM in član LD Ljubno ob Savinji NAŠI JUBILANTI 5. maja je dopolnil 60 let tov. Ivan Tavčar, član upravnega odbora Okrajne lovske zveze Koper, ki je bil med prvimi odlikovan z Znakom za zasluge. Jubilant, znan po vsem Krasu in Primorskem kot lovski organizator, dolgoletni tajnik Okrajne lovske zveze Sežana, navdušen lovec in gojitelj, na katerega ramah je dolga leta slonela naša organizacija med Goriško in Koprščino, je še danes prav tak kot takrat, ko je lovil prve divje prašiče na Primorskem; o njih je pisal tudi v Lovcu. Tudi danes je, kot že dolga desetletja, vsak teden pri svojih lovskih družinah, kjer uči in vzgaja. Ko pa se vrne domov, ga kličejo že čebele, delavnica panjev in vinograd, v katerem raste odličen teran; vsemu je jubilant, vztrajen in delaven, kos. Tovarišu Tavčarju tople čestitke! Šestdesetletnico je praznoval tudi Tavčarjev zvesti sodelavec tov. Andrej Škrlj. Čestitkam, ki mu jih pošilja Lovska družina Kras - Dutovlje, se pridružujemo tudi mi. 3. maja je praznoval svojo 60-letnico tov. Stane Kokalj, prvi predsednik Okrajne lovske zveze Celje, ki ga Celjani dobro poznajo kot vztrajnega borca za delavske pravice, lovci pa še posebno kot lovca. Na obeh področjih je enako delaven, dosleden in s svojo objektivnostjo pri vseh priljubljen. Narodnoosvobodilna borba mu je sicer zarezala ostre poteze, vendar pa poln vedrine rad pripoveduje o svojih lovskih doživljajih, ki jih pa nikoli ne pozabi osoliti z zdravo lovsko latinščino. Čeprav uživa zasluženi pokoj, je ostal prav tako delaven, svojim ljubljencem po gozdovih pa posveča še več časa. Jubilant je znan po svoji lovski pravičnosti in poznavanju lovske zakonodaje in je lahko vzor vsem lovcem. Svojo 50-letnico je praznoval tov. Franc Petan, član Lovske družine Artiče. Rodil se je na Sromljah, kjer je postal lovec že v mladih letih. Med narodnoosvobodilno borbo je našlo pri njem pomoč sto in sto partizanov. Jubilant, ki je po značaju skromen, je zgleden član lovske družine. Jubilantom iskrene čestitke! UMRLI SO V prvih pomladanskih dneh je legel v Kranju k večnemu počitku dolgoletni delavec v lovski organizaciji tov. Martin Pokrižnik, odlikovanec z Znakom za lovske zasluge in častni član Lovske družine Sorško polje. Rodil se je 26. oktobra 1888. leta v kmečki hiši pod Arhom na Pohorju. Že kot 18-letnik si je poiskal službo v Trstu, po prvi svetovni vojni se je preselil v Maribor, 1930. leta pa v Kranj. Tako se je pokojni Martin seznanil z vsemi lovišči Slovenije: z gozdovi Pohorja, kamcnito pokrajino Krasa, ravnino 'Dravskega in Ptujskega polja in končno z lepimi gorenjskimi lovišči. Že 1932. leta ga je Lovsko društvo za Gorenjsko izvolilo za svojega tajnika, od osvoboditve do 1956. leta pa je bil tajnik Okrajne lovske zveze Kranj. Lovska družina Dol pri Hrastniku je v enem tednu izgubila kar dva člana. 24. februarja je umrl njen častni član Jakob Draksler. Doživel je 90 let, lovec pa je bil od 1911. leta. Bil je napreden kmet iz znane kmečke rodbine Crdečanov, izvrsten in navdušen pevec, vedrega značaja, s pravim lovskim humorjem; poživljal je naše zadnje pogone in lovske sestanke, kot lovec pa je bil tovariški in nadvse pravičen. Kako zelo je bil priljubljen, je pokazal tudi njegov pogreb. Člani LD Hrastnik in LD Dol pri Hrastniku so se poslovili od njega po starem lovskem običaju. 3. marca pa je umrl drugi član tov. Franc Bučar. Kot zaveden rudar je delil usodo mnogih slovenskih rudarjev, ki niso našli zaslužka v domovini, kaj šele najosnovnejših delavskih in človeških pravic. Borba za življenjski obstanek je vodila pokojnega Bučarja v Francijo, ko pa je domovini po brezprimerni osvobodilni borbi zasijala svoboda, se je 1945. leta vrnil domov. Takoj se je pridružil zopet zeleni bratovščini. Bil je vesten in pravičen lovec. Mnogo rudarjev ga je spremljalo na zadnji poti, med njimi tudi lovci; tudi njemu je v zadnji pozdrav zapel lovski rog. Lovska družina Podlehnik se je 16. aprila poslovila od svojega najstarejšega člana tov. Ignaca Sakelška. 42 let je neutrudljivo delal za razvoj haloških gozdov in njih divjadi, ki oživlja našo lepo domovino. / Lovska družina Pristava se je preteklega decembra poslovila od svojega člana Janka Juričana, ki mu je bilo šele 49 let. Bil je vedno vesel in pravičen lovec. Ob odprtem grobu so mu tovariši izkazali zadnje lovske časti, v imenu družine pa mu je spregovoril zadnje besede tov. Ernest Rečnik. Umrlim časten spomin! Člani Lovske družine Rankovci (Glej članek »Kako smo si prigospodarili dobro lovišče« na 3. strani letošnjega Lovca) Tudi pri lovu na divje prašiče bodimo lovsko pravični V prostranem gozdu na levi strani Save ne daleč od Ljubljane si je pred tremi leti izbrala svoj prostor divja svinja. Po njej so zahrepeneli mnogi nimrodi, saj je bila v lovišču edina prikazen svoje vrste. Imela pa je dolgo časa srečo, vedno se je izognila podvigom svojih zasledovalcev. Nekega zgodnjega spomladanskega jutra pa je prišel v lovišče lovski čuvaj, ki ga je spremljal prijatelj-nelovec; tudi ta bi rad videl divjo svinjo. No, in kot se večkrat zgodi: čuvaj je moral stopiti za neki grm, puško pa je prislonil k debeli bukvi. Tedaj zasliši prijatelj, ki je čakal pri puški, neki šum, in, ko pogleda za njim, zagleda na 20 korakov veliko divjo svinjo. Doibro je videl, da je že zelo breja, saj se ji je trebuh vlekel skoraj po tleh. Kar je videl, je takoj s kretnjami povedal lovskemu čuvaju, ki mu je samo glava gledala iz grmovja. Ta je pokazal na puško in mu prav tako s kretnjami povedal, naj strelja v glavo. Strast in priložnost sta bili res preveliki, da bi se celo nelovec premagal, da ne bi streljal na tako imenitno žival, čeprav je vedel, da bo samo ubijal, saj je divja svinja na koncu brejosti neužitna. Slepa strast je zmagala, strelec je dvignil puško, pomeril divjo svinjo v glavo in sprožil. Po strelu je svinja izginila, od nastrela pa se je po gozdu vlekla rdeča sled, znamenje, da strel ni zgrešil. Vendar pa svinja ni obležala. Posledice tega strela pa se kažejo šele sedaj. Lovci vidijo večkrat v tistem delu lovišča tri slabotne divje prašiče, ki tehtajo letos, po treh letih, komaj po 70 kg. Morda bo kdo rekel, da so to druge živali, ne pa potomci obstreljene svinje. Dober lovec, opazovalec teh živali, pa trdi, da jih opazuje že tri leta; prvo pomlad po opisanem strelu so tehtali komaj po dvajset kilogramov. Kako je prišlo do tega nenormalnega stanja? Obstreljena divja svinja je v kratkem času po strelu povrgla mladiče in jih še nekaj dni dojila, potem pa je poginila. Mladiči, ki so ostali prepuščeni sami sebi, se niso mogli normalno razviti. Zaostali so tako, da še sedaj ne gredo iz gozda na njive in ne delajo nobene škode. Posledice slabega strela ob nepravem času se kažejo torej v degeneriranosti mladičev. Žal je takih primerov več, ta ni osamljen. Lovska pravičnost in humanost zahtevata, da divjih svinj ne streljamo proti koncu brejosti in ko doje. Zato je treba s pogoni na divje prašiče nehati v mesecu februarju. Res je, da se črnuharji ne smejo preveč zarediti tam, kjer delajo poljskim kulturam škodo, toda popolnoma jih ne smemo uničiti v prav nobenem primeru. Ali ne zaigra pravemu lovcu srce, ko stopi ponoči na čakanju oprezno iz gozda ščetinar? Tudi na brakadi gledaš na vse strani, od kod se bo pokazala črna glava, ki vzbuja v domišljiji nelovcev strah, včasih pa požene v hlače srce tudi oboroženim lovcem. Zato lovimo divje prašiče samo ob pravem času, ne skušajmo jih pa na vsak način uničiti. Pravilno čuvajmo zaklade naših gozdov, ker le tako bomo lahko trdili, da smo dobri in pravični gospodarji zaupanih nam lovišč, ne pa strastni in slepi mrharii! Jože Brežan Zakaj je bil moj srnjak tak samotar Od vsepovsod beremo v Lovcu, kaj so doživeli lovski tovariši, le z naše Dolenjske se le redkokdaj kdo oglasi. Tako je pri nas veliko lepih doživetij, pa tudi razočaranj, ki ostanejo samo v spominu posameznikov. Kakor povsod se tudi pri nas narava z divjadjo večkrat poigra. Tako se je zgodilo tudi v našem lovišču, in sicer s srnjakom, na katerega sem bil že nekaj časa pozoren. Bil je zelo nemiren, nestalen, vedno je menjaval svoje pasišče. To se mi je zdelo zelo čudno. Ker pa je bil zelo previden, njegovega rogovja dolgo nisem mogel oceniti. Končno pa se mi je posrečilo tudi to; ob prsku sem opazil, da nosi čudno zveriženo rogovje, ki je bilo močno nazaj povešeno. Ko sem prišel 1956. leta na vrsto za odstrel srnjaka, sem se odločil, da bom poiskal svojega znanca. Ostal pa bi bil skoraj brez uspeha; srnjaka sem le sem pa tja videl, a vedno le po naključju. Tako sem bil vedno prepočasen, pa naj sem bil v lovišču sam ali s svojimi tovariši, ki sem jim srnjaka natančno opisal. Končno sva se srečala s srnjakom šele 1. novembra, in sicer spet prav slučajno. S tov. B. F. Sva se vračala domov, ko se je nenadoma pojavil pred menoj, tako da ga moj tovariš ni niti opazil. Srnjak je obležal po nekaj skokih. Njegovo rogovje je raslo tako močno nazaj, da so se mu parožki zarasli v kožo na vratu. Sele sedaj sem vedel, zakaj je nosil glavo vedno tako nizko. To je bilo verjetno tudi vzrok, da je živel tako samotarsko, saj se v borbo s srnjaki ni mogel spuščati. Prilagam fotografijo rogovja. Ce je kdo doživel kaj sličnega, naj poroča. Rudolf Gruden, LD Tabor-Grosuplje Srnjak se je postavil v bran psu Ko sva z našim lovskim čuvajem Rudolfom napolnjevala solnice — srnjad se nama je komaj umikala, kot bi vedela, da ji hočeva samo dobro —, začujeva pasji lajež; pes se je oglašal kak kilometer od naju. Ker je lajal vedno na istem mestu, sva mislila, da ima psa s seboj kak voznik in da laja pri vozu. Ker pa lajež ni prenehal, greva pogledat, kaj je. Ko prideva v neposredno bližino, opaziva, kako se srnjak, še s kosmatim rogovjem, brani pred psom. Srnjak je ob najinem prihodu odskočil, psa pa je prestregla krogla. Bil je klatež. Ne vem, zakaj se je srnjak postavil v bran, saj je bil na videz popolnoma zdrav. Ob tej priliki naj v zvezi z dopisom tov. Štimnikarja (Lovec, april 1957, str. 24), v katerem piše o kunah v Blejskem kotu, povem še to, da je kun tudi v našem lovišču vedno manj. Preteklo zimo smo sledili le 2, medtem ko jih je bilo pred leti 70 do 100. Morda pa kune le izumirajo? Jože Rade, Predgrad Zadet se pase naprej S tovarišem, ki ni lovec, sva šla iz Žirov na Breznico. Ker drži pot čez dober predel lovišča, sem vzel s seboj puško. Vračala sva se pozno popoldne; za Blegašem je divjala julijska nevihta. V detelji se pase srnjak. Daljnogled pokaže slabiča, primernega za odstrel. »Boš pomagal nositi?« — »Bom, brez skrbi!« Z lahkoto se srnjaku v ugodnem vetru približava na kakih 60 korakov. Streljam kleče s kroglo 6.5 X 58 R s celim jeklenim plaščem. Ob strelu se srnjak samo strese, podobno kot moker pes, dvigne glavo, se prestopi dva, tri korake, malo opreza in se pase naprej. »Zadel si ga!« šepeta spremljevalec. »Kaj se ti na to razumeš!« si mislim, ponovno napolnim puško in streljam drugič. Srnjak, prestreljen sedaj skozi žile tik srca, pade v ognju. Ko ga ogledujeva, opaziva poleg te še eno rano, in sicer skozi mišičje nekako dva prsta pod hrbtenico; na izstrelni strani je bila rana le za spoznanje večja. Da se zgrešen srnjak pase večkrat še naprej, je splošno znano. Nisem pa mogel verjeti, da bi se tudi zadet srnjak še pasel; zato sem poiskal prvi nastrel in res našel dlako in nekaj kapljic krvi. Več starejših lovcev mi je potem zatrjevalo, da se to pri srnjakih ne zgodi tako redko. Mik- Srna sredi tolmuna To se je zgodilo 21. maja 1954. leta. Bil je lep spomladanski dan. Pod Bašelsko sedlo sem šel zasliševat malega petelina. Ko stopam s puško na rami po samotni cesti, ki vodi pod Storžič, mi obstane pogled na vodi. Sredi tolmuna stoji srnica in ne skoči, čeprav sem že v neposredni bližini. Kaj ji je vendar? Tedaj opazim, da jo straži velik lisjak. Reva se je branila pred svojim zasledovalcem tako, da je stala sredi vode. Ko je srnica uvidela, da jo bom gotovo rešil, se je pognala iz vode in stekla na cesto proti meni. Toda lisjak je že bil za njo in jo zagrabil za nogo. Ker lisjaka nisem mogel streljati, saj je bil tik za srno, sem ustrelil v zrak. Šele po strelu je lisjak srno izpustil in skočil v nasprotni breg v gosto grmovje. To se je zgodilo tako hitro, da sem komaj še utegnil ustreliti za njim. Čeprav ga nisem zadel, sem mu pa le pokazal, da ni samo on gospodar v gozdu. Srna je s počasnim korakom odšla in se še enkrat ozrla kot v zahvalo, da sem ji rešil življenje. Anton Trček, Jezersko Srni na lovčevem pogrebu Nekaj prstov snega je bilo, ko smo v Žireh pokopavali svojega lovskega tovariša Janeza Albrehta. Ko smo se bližali grobu, izstopita iz gozda, ki je nekaj streljajev nad pokopališčem, dve srni, grebeta po snegu in se paseta. Godba ju ne moti. Zastava se pokloni nad krsto in, ko zagrmi salva, dvigneta srni glavi in mirno stojita. »Ne samo vsi lovci,« so rekli ljudje, »tudi srni sta se prišli poslovit od svojega starega prijatelja.« Mik- Jeleni so mi pokončali psa 11. marca sem na. sektorju Zigertovo napolnjeval solnice in pregledoval pasti, ki sem jih nastavil za kune. Na tem področju se je vso zimo zadrževala skupina jelenov. Vedno so bili pri krmišču, tako da sem jim komaj sproti donašal potrebno hrano. Tudi tega dne sem pregledal krmišča, o jelenih pa ni bilo sledu. Vreme je postalo že nekoliko toplejše in jeleni so si lahko poiskali hrano že sami. Nato sem krenil v Petrov graben, kjer se jeleni tudi kaj radi zadržujejo; kmalu sem jih opazil. S seboj sem imel braka jazbečarja Boja, ki je bil najbolj vesel, če je slišal, da bo šel lahko z menoj v planino; z njim sem bil planinske lepote vesel tudi sam. Tedaj pridem do jelenov, ki so ležali na robu gozda Petrovega grebena. Jeleni so se dvignili, pes pa za njimi. Za psa se nisem posebno zanimal, ker se je še vedno po nekaj minutah vrnil. Toda sedaj je bilo drugače. Ko dospem po 30 minutah do lov- Boj s srnjačkom ske koče in mine še ena ura, psa še vedno ni. Zato sem se vrnil v gozd, da ga poiščem. Ker je bil še sneg, sem lahko našel njegovo sled. Ko je tekel za jeleni, tako sem ugotovil, so se jeleni obrnili in ga napadli. Eden ga je zabodel skozi prsi. Pes je bežal še kakih 30 m, nato je mrtev obležal; jeleni so prišli prav do njega. Tako sem izgubil zvestega spremljevalca. Če se je še komu zgodilo kaj podobnega, naj se oglasi! n' hrasta. Kdor bo točkoval svoje lovišče, mora to upoštevati, upoštevati pa je treba tudi lovišča z jelenjadjo, ki je v hrani hud konkurent srnjadi, povzroča pa tudi nemir, ki ga srnjad težko prenaša. Upoštevati je treba seveda tudi vsakokratne krajevne razmere in prehodno divjad, ter letno in zimsko okolje. Razmerje staleža po spolu Veliko črnila se je že porabilo za razne razprave o ustreznem spolnem razmerju srnjadi, večina piscev pa je razpravljala le teoretično. Zahteva po spolnem razmerju 1 : 1, ni nova. Že Raesfeld jo je propagiral in takole utemeljeval. V lovišču, kjer je spolno razmerje 1 : 1, pride do srne samo zdrav srnjak, ki je na višku telesne moči, in še ta ne prepogosto. Na ta način se srnjak v prsku preveč ne izčrpa, kar naj mu koristi pri razvoju rogovja, ki je tesno povezan s telesno kondicijo. Medtem pa so Vogtovi poizkusi v obori Schneeberg pokazali, da potrebuje srnjak za razvoj in rast optimalnega rogovja vse potrebne sile in snovi neposredno potem, ko rogovje odvrže, torej navadno v začetku novembra. Ker pa se prsk konča sredi avgusta, ima srnjak v večini lovišč, ki nimajo izrazito gozdnega značaja, ampak tudi polje in travnike, dovolj časa in priložnosti, da nadomesti sile, ki jih je v prsku potrošil in se tako tudi, če je močno iztrošen, do novembra opomore. Zdi se mi, da prekomerni zaskoki srnjaku prav nič ne škodujejo, oziroma da škodujejo morda samo eno — in dvoletnim srnjakom, ki še niso do-raščeni. Pa tudi drugi, kot pred kratkim n. pr. Gussone, se zavzemajo za spolno razmerje 1 : 1, češ da se tako izognemo škodljivim vplivom so-krvnosti. Da je ta bojazen odveč, mnenje pa zmotno, sem že omenil. Utemeljitev, ki bi morda držala, je ta, da je razmerje 1 : 1 najbolj naravno, kar vidimo tudi iz tega, da se rodi skoraj prav toliko srnic kot smjačkov. Drugega mnenja glede spolnega razmerja pa je bil Ernst Johann Faber, eden najboljših poznavalcev srnjadi pred vojno. Takole piše v svoji knjigi »Zwei Biichsen und ihre Bocke«, str. 18: »Prehajam na spolno razmerje. Tu se mnenja dele. Ena proti ena, je danes deviza, ki jo zagovarjajo tudi znani, izkušeni lovci. Po drugi strani pa je znano, da veliko lovsko pravičnih lovcev, ki so se učili vse življenje in so v lastnih loviščih uplenili v pravem pomenu besede kapitalne srnjake, menijo, da je pri spolnem razmerju 1 : 1 konec močnih srnjakov. In dalje vem, da je to kapitalno rogovje iz lovišč, kjer je veliko srnjadi, spolno razmerje pa je 1 : 3. In to razmerje imam po svojih izkušnjah za najbolj naravno. Dvomim, da je mati narava postavila za pogoj spolno razmerje 1:1. Kamorkoli se v naravi ozreš, prevladuje pri vsej divjadi, ki ima čredni nagon, in tega ima tudi srnjad (pozimi), ženski spol. In to je tudi naravno, saj mu groze tudi mnogo večje nevarnosti; mnogo več prestane (nosečnost in materinstvo) kot »gospodje stvarstva«. Le mi ljudje ne smemo v naravo posegati in samovoljno spreminjati njenih zakonov. In to smo delali. Dobro se še spominjam dobe, ko so streljanje srn imeli za mrharstvo. Lovišče naj ima toliko srnjadi, kolikor je lahko prehrani, na enega srnjaka naj pridejo 3 srne. V takem primeru ostanejo srnjaki v lovišču in ne iščejo v prsku srn drugod.« ... itd. Tudi to stališče moramo upoštevati in sicer predvsem tedaj, če je stalež v lovišču še premajhen, pa tudi v predelih, ki imajo hude zime in so izgube srnjadi velike (visokogorska lovišča, deloma Kočevska in Notranjska). Spolno razmerje 1 : 3 pa moramo imeti za skrajno mejo, kajti vsako večje število srn — samic gre na škodo staleža srnjakov tudi v lovišču, ki ima še premajhen stalež srnjadi. Če pa je v lovišču dovolj velik stalež, potem je vsekakor pravilno, da vsako leto odstrelimo toliko srnjadi, kolikoršen je prirastek; upoštevaje seveda tudi izgube nastale zaradi bolezni, vremenskih nezgod in roparic. V teh primerih uravnamo z odstrelom srn, srn mladic in srnic spolno razmerje tako, da se čim bolj približamo razmerju 1 : 1 tudi zato, ker smo lovci in želimo upleniti čimveč zrelih trofej. Presežek srn je v takem lovišču odveč, potreben pa je dober stalež mladih, srednje starih in zrelih srnjakov, ki imajo za lovišče ali predel značilno optimalno rogovje. Ostane še vprašanje, v kateri starosti ima srnjak najboljše rogovje? Raesfeld je mnenja, da sta rast in razvoj rogovja posameznega srnjaka odvisna predvsem od hrane, ki jo nudi okolje pozimi. Dalje pa pravi: »Pri teh okoliščinah je nesmiselno, če kdo trdi, da ima srnjak najmočnejše rogovje v gotovem letu, posebno če je še mlad. Znano je, da je rogovje pri vseh vrstah jelenov z leti in sicer pod enakimi okoliščinami, do neke meje vedno močnejše — in zakaj naj bi bilo pri srnjaku drugače? Prepričan sem, da ima zrel srnjak močnejše rogovje, kot pa ga je imel, ko je bil star 2 ali 3 leta. Seveda pa ne smemo pričakovati, da bi imel vsak zrel srnjak močno rogovje, saj imamo veliko lovišč in predelov, kjer je rogovje zrelih srnjakov prav tako zanikrno brez grbic, tenkih stebel in kratkih odrastkov, torej prav tako, kot ga imajo mladi, 2 ali 3 letni srnjaki. S tem hočem le poudariti, da je v okolju z dobro srnjadjo, rogovje starejših, zrelih srnjakov močnejše, kot mladih. Če smatramo, da so srnjaki zreli s 6, 8 ali 10 leti, to ni važno, saj po izgledu tako ali tako ne moremo ugotoviti točne starosti.« Gagern pa piše v svoji knjigi »Biirschen und Bocke« naslednje: »Po obširnih raziskovanjih se pridružujem mnenju Dom-brovskega, da ima srnjak najmočnejše rogovje v 7. ali 8. letu . ..« Istega mnenja sta tudi švedska poznavalca srnjadi. — Švedska je znana kot dežela, ki ima najboljšo evropsko srnjad — Berk v. Linde in kraljevi lovski mojster baron Ramel. Kljub temu pa vemo, da je marsikaj, kar je desetletja veljalo kot neizpodbitna resnica, denes zastarelo. Znanstvena raziskovanja so marsikaj ovrgla. Srnjak nima najmočnejšega rogovja z 8. letom, ampak že nekaj let prej: »S 5., najkasneje pa s 6. letom je njegovo ro- govje na višku razvoja — izjeme le potrjujejo pravilo!« Nato pa rogovje nazaduje in sicer včasih počasi, včasih pa tako hitro, da ga že po letu dni ne spoznamo. Nekateri novejši poznavalci srnjadi pa so celo mnenja, da ima srnjak najboljše rogovje včasih že v 3. ali 4. letu. Dokazov za to trditev pa seveda nimamo, saj nam mrtvi, 3—4 letni kapitalni srnjak ne more povedati, kakšno rogovje bi imel v kasnejših letih. To mnenje je nastalo verjetno zato, ker pokaže 3 leten srnjak večkrat izreden prirastek v rogovju, to pa zato, ker je z dvema letoma dorastel in porabi tako v 3. letu vse odvečne sile za rast rogovja. Če je zima ugodna, je prirastek v rogovju presenetljiv, kar težko si mislimo, da bi imel lahko še boljše rogovje! Srnjak, ki je razvil močno rogovje že prezgodaj, torej kot 3 ali 4 leten, navadno pred 7. ali 8. letom ne nazaduje. Zato take srnjake čuvajmo, da preneso svojo zasnovo na potomce. Prvi pogoj za pravilno gojitev srnjadi je torej ne prevelik stalež, ki ustreza lovišču. Dokler takega staleža še nimamo, je lahko spolno razmerje 1:3. Če je stalež že primeren, vpliva vsako prekoračenje na kvaliteto; zato naj se spolno razmerje čim bolj približa 1 : 1— 2. Upoštevati pa je treba tudi izgubo v zimah, zaradi roparic itd. lo&ak M. Jerman V gozdu so odmevale sekire; s truščem se je nagnila hoja, vmes je še donel zategli klic podirača, ki je skočil v breg s svetlo potezačo v roki, da se je jeklo zablisnilo v pramenih sonca, ki je posvetilo v vrzel od koder je padal košati vrh. Na dolgo je odmeval klic med zastajajočimi udarci sekir, ker so drvarji iz navade pogledali od dela in že je hreščanje lomečih se vej završalo čez poseko. Podajoča hoja je osmukala košato bukev, ji odklala stranski vrh in ogulila lubje do ritine, ko je treščila po tleh in je za njo zavalovil po zraku dež suhih iglic in porjavelega listja, ki se je zlato blestelo v sončnih štrenah. Na poseki je vonjalo po smoli, sahncčem listju in razgrnjeni črnici, kjer so se med skalami prevaljale in zdrsovale nažagane goli dol proti drči. Oguljeni, spolzki hlodi so se svetili po pobočju med skladanicami čresla in kupi vej. Revirni lovec Primož Resnik je sedel onstran doline. Prežal je na srnjad in z daljnogledom na eno cev, pretikal globel med skalami in parobki. Prav v dnu je opazil dva možaka in čul šojo, ki se je zadrla nad njima. Cvrkotajoči ptiči v vejevju so utihnili, koma tar je preletel jaso in jereb je jezno zacicirikal. Moža sta šla vkreber in nevajeno stopicala po kamenju, da je Resnik takoj vedel, da ne moreta biti drvarja ali manipulanta, ki prevzemata les. Tudi turista nista mogla biti, ker ni bilo videti, da bi kaj nosila. Predaleč sta bila, da bi ju mogel prav presoditi in po nekaj korakih ju je tudi vzel gozd. Spustil je ob gorsko palico naslonjeni daljnogled. Oko se mu še ni privadilo pogleda, ko ga je zmotil kratek pisk. Na skali, dober seženj pod njim, je nekaj ganilo in se oljeno posvetilo; tedaj je ugledal pisani svitek iz katerega je molela jezljajoča gadja glava. Prelevljena, skoraj črna luskinasta koža se je svetila z belo, križasto progo na hrbtu. Resnik je počasi napel petelina na puški, da bi gada ne splašil. »Ne boš pikal, poštajna!« je siknil, ko je natančno pomeril v sredo svitka. Ni še dobro Domovina srnjadi v koroških gorah prislonil, ko ga je obšla drugačna misel in odmaknil je kopito z lica. »Čakaj. Dal ti bom, da te bo malo napenjalo ...« Skrbno je vstal, da bi ne zašumelo suho listje. Prislonil je puško ob bukev in v leski odrezal gibko šibo s porjavelim, luščečim se lubjem. Ročno jo je osmukal in na tanjšem koncu prirezal v špico. Vmes je pazljivo gledal na skalo, a gad je spet ploskoma ležal v svitku in se grel na soncu. Čer je bila široka in ploščata; gad je tičal v kotanji, kjer se je ob deževju natekala voda in je bilo zdaj najbolj vroče. Zlahka bi prišel od strani in mu s šibo strl hrbet, a imel je drugačno namero. Z enim očesom še vedno škileč na skalo, je odvil ustnik s pipe in s tobačno žlindro namazal ošiljeni konec šibe. Tiho je potem stopil bliže od koder ga v dolbini tičeči gad ni mogel videti in ga z debelejšim koncem šibe pritisnil k tlom. Gad je opletal okrog sebe in bil z repom po čevlju, ki je nato stopil nanj. Ves namuznjen mu je Resnik potisnil ošiljeni, z žlindro namazani konec šibe pred široko razcepljeni gobec, ki je divje sekal okrog. Malo je popazil, in ko je gad uklal po šibi, mu je s sunkom potisnil konico v žrelo in še naprej v telo. Zdaj gad ni mogel več ganiti. Tako nasajenega ga je dvignil s tal in zagozdil spodnji konec šibe v razpoko v skali. Strupenec je vrh šibe opletal z repom, da se je majala sem in tja, polagoma pa ga je začelo napenjati. »Ta ti je dal, kaj?« se je hahljal Resnik. »Hujši je od cesarskega in tiste bage, ki ž njo škropijo cvetje.« Gad je ves nabrekel migal samo še s koncem repa, ko se mu je pričela v resah luščiti koža kakor preveč kuhanemu krompirju in se scvrkovala v svitke. Napihnjena gmota se je naposled sesedla in od gada je ostalo samo razcefrano belo meso. Drvarji so bili pri južini. Sivorumeni koruzni duš se je paril in dišalo je po scvrti slanini. V tišini, ko je prenehalo delo, so se v vejah spet oglasili ptiči; vmes pa so škrabljale žlice. »Zlodej vedi, kaj sta iskala!« se je spomnil Jernač, ko je valil po ustih prevroči grižljaj in iz zaraščenega obraza pogledal na druge okrog kupa žgancev, ki je bil stresen na gladko stran smrekovega lubja kakor po mizi. Zajemali so bolj počasi, žganci se še niso ohladili in bilo jih je tudi dovolj. »Že nimata drugega dela,« je zmignil z rameni fant in z žlico pičil na ocvirek. Več že ni utegnil reči, ker se je bal, da bi ga ne stresel z žganca. »Nemara sta gledala za rožami; nekateri dobro služijo s tem,« je spregovoril Jernač. »Ne manjka norcev, kakršen je bil tisti, ki je lovil lubadarje,« se je zahehetal Palec, ki je kljub trdi nogi zaradi spodletele sekire, še vedno drvaril. Morali so se nasmehniti. Oni mož je res hodil okrog smrek, luščil lubje in z nosom ril po njem kakor bi menil najti zlato. »Sekire nista imela in koša tudi ni bilo videti... Heee!«, je zdajci hotel pogoditi Jernač in važno pogledal. »Kakšna arestanta sta, ki sta jo pobrisala in bi zdaj rada prišla čez mejo.« »Pojdi no!« Palec je zamahnil z žlico, ki jo je pravkar potegnil iz ust. »Kaj bi potem vrtala po tistem ščavju na Staremu stanu in lazila gor in dol.« Nikomur se ni zdelo več vredno meniti za ona tujca, ki sta morala biti zdaj že visoko v robu nad poseko. Mir je bil in v dolini se ni nič ganilo. Še ptič ni več čivknil, ko je Resnik iztrkal pipo in v opoldanski sparini stopil počez po pobočju proti poseki. Ni maral, da bi ga drvarji videli in je hodil med drevjem nad stezo. Vroče je bilo, da so smreke cedile smolo. Resniku se je kar dremalo in trla ga je tudi žeja, ker je med počitkom pojužinal gamsovo klobaso. Podrsal je po strmini v grapo s studencem in od njega prišel na kolovoz pod poseko. Na jasi pri Staremu stanu je menil pogledati, če na srnjih stečinah ni nastavljena kakšna zanka. Dobro je vedel, da bodo drvarji le kakšen teden vzdržali ob samih žgancih, potem pa se bo začelo. Palec je že znal tako uviti gabrič ali jesen in napeljati žico, da mu je gotovo kaj obviselo. »Potem pa glej, kje je srnjad, ko pride purgarska gospoda na brakado!« je spregovoril sam s seboj. Ilovica na kolovozu je bila razrita, ker so vozniki s konji vlačili hlode in opazil je sveže odtisnjene stopinje. Mimogrede so ga spomnile na moža, ki ju je bil videl z roba. »Najbrž sta šla k drvarjem,« je pomislil. Vendar je bil že tak slednik, da si je moral ogledati njune stopinje. »Domač človek ni mogel biti noben . ..« Na peti sta imela nabite podkvice, žeblji na podplatih pa so bili nabiti v dveh lokih od znotraj navzven. Gorjanski človek se s tako obutvijo ne bi znašel v strminah. »Taki so kot vojaški,« je nazadnje presodil in se zatopljen v misli s svojimi dolgimi, razvlečenimi koraki odpravil naprej. * Vsa prepotena, sta moža jemala poslednjo strmino pod vrhom hriba, ki meji bregove ob dolini. Molče sta sopihala vkreber s suknjičema v naročju; saj je tostran grelo sonce z vso močjo, čeprav je bila že jesen in so po strmalih rjavele bukve med temnim zelenjem smrek in hoj. Samo včasih je hladno zavelo od skalnatih vrhov, ki so se dvigovali izza roba in so bili oprhani s prvim snegom. V svoji zdelani obleki, ki je kazala, da sta rila nekje po grapah, vsa oškopljena z blatom in ilovico, nista prav sodila sem v gore. Starejši je imel že osivele, na krtačo ostrižene lase in košate kratke brke. Nosil je trd ovratnik s kravato, ki se je napenjala z elastiko, da mu je veli, od vročine in truda nabrekli vrat v njem, jemal dih. Moral je obstati. Sapa je kar suvala iz njega in široko razkoračen, oprt na urezano jesenovo palico, je izpod čela, da bi mu ne bilo treba dvigati glave, žalobno gledal navzgor, kjer se je oni pred njim, pravkar odmaknil za rob. Komaj petdeset korakov je še bilo, a ta prekleta pot se je vlekla kot kurja čreva in ga do kraja zdelala. Goli vrh Mlestnika se dviga nad dolino, ki jo pokriva drevje, da je le tu pa tam videti strugo Bistrice, ki priteka daleč izpod gora v ravnino. Nad gozdom pa je plan svet s senožetmi do vrha. Mlestnik je visok, da bi iz dna lahko pljunil nanj; jedva dobro uro vkreber, kajti šele za njim se razpro pravi vrhovi. Lep pogled je bil v soncu in čistem zraku, toda možaka sta bila preveč zdelana, da bi kaj videla, ko sta zagazila v trato na vrhu. Mladi, ki je bil še golobrad in mu je po licih poganjal šele svetel puh, je slekel preznojeno srajco ter jo razgrnil po tleh in s svojo svetlo, slabo zapečenemu hlebcu podobno, pegasto kožo topo obždel na soncu. »Le kaj naju gonijo todle...« je jezno sunil z roko nad globel. »Nikjer ni nobenega človeka, nobene hiše . ..« je godrnjal, ko je z očmi obšel dolino. »Tu ne more biti nič!« Stari si je z robcem obrisal notranjo stran celoloidnega ovratnika in se pokril s svojim črnim, nekako pogrebčevskim klobukom. Nekoliko oddihan se je spet navzel tope resnobe, ki so jo poudarjala štrleča ušesa in sršeči zajčji brki nad ozkimi ustnicami. »Mladi mož,« je svečano spregovoril, ko je stal tam s suknjičem in palico v roki. »Tako ne boste prišli daleč«, je karajoče zmajal z glavo. »Jaz ...« Z modrikastimi, vodenimi očmi je pogledal predse, ko je sedal seženj vstran na macesnov štor. »Jaz.. .« je ponavljal in vse je kazalo, da ga obhajajo spomini. »Nikoli nisem ugovarjal svojim predstojnikom in tako je treba, če hoče človek napredovati. Kam bi prišli.. .«, je hotel začeti s pridigo, a mladi je bil od napora, ko ga je bolela slednja kost, ves nasajen. »Po njivah bi iskala. Med koruzo in krompirjem, pa po vrtovih,« je revsknil. Zdaj se je stari skrivnostno nasmejal in potipal skrbno zapeti žep v suknjiču, ki ga je še vedno držal v naročju. »Taki ste mladi!« Kar naglo ... Ena, dva, tri; potem pa seveda ni nobenega uspeha, država pa trpi škodo in zlikovci se še smejejo povrhu.« »Lahko se nama smejejo!« je zagodel mladi. »Kot dva kozla bezljava tu po hribih.« »Fant!« je zdaj vzkliknil stari. »Tako se ne govori o uradnem poslu.« In ves nasršen, se je vzravnal na štoru. »Ukazano je, pa konec besedi. Gospod načelnik mi je sam pokazal na mapi, kje in na katerih parcelah je treba pogledati.« Mladi je malomarno nekaj zagodrnjal in če bi stari ne bil ves zapet v svojem užaljenem dostojanstvu, bi lahko razumel besede: »Ti pa načelnik, oba me lahko pišeta... Taka služba, vrag jo vzemi!« Poiskal je cigaretnico, kjer je samotno poplesavalo nekaj čikov in si nažgal najmanjšega. * Resnik je obšel goščavo ob Starem stanu. V vlažni zemlji pri mravljiščih, kjer je bil kal in so hodile srne pit, je našel sledi. Srnjad je od tod prehajala k stanu, nikjer pa ni našel nobene nastave. »Palec si je premislil, da bi znova šel na ričet«, je presodil, ko je ril med mladim smrečjem za sledjo po stečini. Srna je bila z mladicama. »Morala bi biti še srnjak in tista jalovka. Zdaj najbrž tičita doli v gošči, kamor ju je pregnalo podiranje.« S poseke so donele sekire in zamolklo je pela žaga, ko se je porezala v deblo; čul je še trušč padajoče hoje isti mah pa je nekaj zašu-melo nad njim in preden je utegnil zaklatiti okrog sebe, je že ležal na hrbtu na tleh in sproženi jesen mu je z zanko vlekel nogo kvišku, da se je jedva še dotikal tal s hrbtom in rameni. »Pes mrharski!« je zaklel. »Prekleto mi boš plačal...« je ves besen obetal; a zdaj ni bil čas za obljube, ker je moral gledati kako se bo rešil. Čim je potegnil z nogo, se je jesen nekoliko podal in ga potem spet povlekel navzgor. Tanka, trdno zadrgnjena žična vrvica ga je rezala za členkom. Kakor je cepetal in vlekel, vendar ni mogel iz nje. Ves potan je naposled moral odnehati. »Zaklical bi...« je kratko pomislil. »Na poseki bi slišali«. V razgreti obraz mu je šinila kri. »Za noben denar!« je stisnil izza zob. »Sto let bi šla vesela zgodba med drvarji, kako je Palec namesto srnjaka, ujel lovca. Ne!« Rešiti se je moral sam. Leže na hrbtu je zvijal z glavo in ogledoval okrog sebe. Jesen, na katerem je bil ujet, je rastel seženj od ste-čine, a vmes je bilo grmovje, da skoraj ni bilo moč preriniti skozenj. K sreči mu med padcem ni odletel nož iz žepa na hlačnici in z muko je jel rezati vejevje. Moral je počivati, tako ga je zdelovalo, ko je leže na boku in ga je zanka vlekla kvišku, odbijal žilava stebla in jih metal nazaj čez glavo. Vse ga je bolelo in težko je sopel, ko še je nazadnje le toliko preril, da je z roko dosegel jesen, a komaj se je še dotikal tal, ker se je mladika zdaj skoraj vzravnala in ga je zanka še bolj vlekla kvišku. Deblo je bilo spodaj za roko debelo. Da, ko bi imel sekiro! Vedel je, da samo z nožem ne bi nič opravil in tudi moči so mu že pohajale. Nič več ni smel čakati, ker noge že ni več čutil. Zgrabil je deblo z obema rokama in se začel poganjati po njem. Toliko, da je dosegel suho vejo. »Če bo držala ...« Znoj je lil z njega, ko se je potegnil. Jesen je bil zdaj vzravnan in zanka ga ni več vlekla kvišku, samo držala mu je nogo, da je imel oporo, ko je grabil po deblu kvišku, poprijemal z rokama in končno segel nadse, da je v napeti zanki stal pokonci. Jesen se je pod njegovo težo polagoma krivil in zanka je ohlapnila. Vise na rokah je preprijemal proti vrhu, ki se je počasi pogrezal do tal. S pasom je legel čezenj in snel nogo iz zanke, ki je z jesenom vred šinila nazaj, ko je omahnil z njega. Ves končan je obležal na tleh. Zareza nad gležnjem je bila odrgnjena do krvi in po vsej strani so mu šli mravljinci. Le počasi si je toliko opomogel, da je ves vrtoglav lahko vstal. »O to mi boš plačal!« je sopel, ko si je basal pipo in jel zabrisovati svoje sledi. Če je hotel Palca zalotiti, je bilo treba prikriti kako je bilo. Skrbno je potaknil odrezano vejevje nazaj v zemljo. Nato je z rokami poravnal tla in jih prekril z listjem. Tako ni bilo nobene sledi, le nastava je ostala nenapeta, kot bi se sprožila sama. * Možaka sta se nasedela vrh Mlestnika in se spodrsovaje in padaje vračala po strmih senožetih, kjer so sicer ljudje, ki so imeli tam opravka, natikali krampeže. Nista hotela več riti po grmovju, kjer je držala steza in tako je seveda moralo biti, da je stari podričnil po gladki, suhi travi in se po zadnji plati popeljal v dno, kjer je vstal skoraj brez hlač in so mu skozi luknjo svetile gate. Fant se je na tihem hahljal, ko je stari z roko segal nazaj in se vrtel kakor pes, ki lovi svoj rep. Na robu ob stezi pod senožetjo je Resnik, skrit za debelo bukvijo oprezoval z daljnogledom na poseko. Pri bajti se je dimil ogenj in le tu pa tam je še tresnila sekira. Drvarji so popuščali delo, ker jih je Palec klical k večerji. Dan je po malem že začel pojemati in od zasneženih gora je mrzlo zapihal krivec. Sonce je bilo komaj še dobro ped nad Mokrico. Resnik je napeto gledal, ko so drvarji posedli k jedi in je videl Palca, ki je togo stopaje vlekel svojo trdo nogo izza bajte proti jasi na Starem stanu. »Imam te!« se je zadovoljno oddahnil in spustil daljnogled. »Sedel boš, da boš črn; čeprav bi te sam najrajši za pete obesil nad mravljišče, da bi te mravlje do golega obžrle!« Resnik je vedel, da bo Palec znova nastavil sproženo zanko in zarana spet prišel pogledat, če se je kaj ujelo. Dobiti ga je moral s plenom, da bi bolj zaleglo in bi se ne mogel izgovarjati. »Najmanj tri mesece bo mir pred tabo!« mu je sam zase, govoril v hrbet. Odpravljaje se navzdol proti domu si je nažgal pipo, ko so ga zmotili glasovi s steze nad njim. Umaknil se je v kraj in počakal. Ona dva sta prihajala. Stari si je z dlanjo pokrival razdejane hlače, ko je Resnik stopil prednju. »Odkje pa vidva?« je strogo vprašal. Na Mlestniku so imeli ljudje komaj ob košnji kaj opravka. Ženske so jeseni sicer tod nabirala gobe, čudna dedca, ki ju je zdaj srečal, pa nista imela nobene reči, da bi lahko kaj spravljala vanjo. »Sta že prava!« Nehote jima je pogledal pod noge, ko sta obstala. Stari je povohal v zrak in se s pogledom zapičil v njegovo pipo. »Dober tobak kadite, mož!« je prijazno zinil in hitel vleči pipo iz žepa. »Samo ščepec bi mi ga dali...« je blago poprosil. »Mehur sem izgubil zgoraj«, je kazal z roko v breg in obenem, ko se je obrnil, pokazal tudi luknjo v hlačah. »Kaj počneta tod okrog, sem vprašal!« se je zdaj nasršil Resnik. »Tu je lovski revir in tablo, da je pot prepovedana, sta lahko videla, če nista slepa«. »Zašla sva, zašla. Malo sva šla okrog, ko je bil tako lep dan«, je govoril stari in vohal dim. Še vedno je držal pipo v roki in tlačil prst vanjo. »Samo za par dimov tobaka ...« je tako milo poprosil, da se je Resnik moral omečiti in mu je pomolil mehur. »Pota so pa taka, da bi se lahko pobil na njih«, je godrnjal fant. Samo to povejte, kje bova lahko cela prišla dol«, je silil v Resnika, stari pa je brskal po mehurju in vtaknil celo nos vanj, preden si je nabasal. »Kar tod pojdita«, je Resnik pokazal po stezi. »Precej pod bregom je kolovoz, ki pelje v vas. Odkje pa sta?« je še vprašal. »Prav lepo zahvaljeni...« je hitel stari in preslišal vprašanje. »Bova že našla!« je dejal potem in stopil za fantom, da se je Resnik skoraj na glas zasmejal, ko je videl, da mu visi krpa z zadnjice in se mu je belilo platno iz rjavih hlač kakor srnje zrcalo. Urno je stopal in kazal kovanje na čevljih. »Komisne čevlje imata«, se je zdaj spomnil Resnik, ko je zlagoma šel za njima. »Mož si še prižgal ni, pa se mu je toliko mudilo. Hudiča!« ga je nenadoma prešinilo. »Financarja sta; kajpak, ki vohljata krog, kdo kadi domačega ...« »Hehe«, se je zasmejal. »Dobro sem vaju nategnil! Vohajta, kolikor hočeta«, je stisnil figo za njima. »Saj sem ti dal cesarskega,« je po- trepljal po žepu, kjer je tičal mehur, ki ga je imel za take namene ali kadar je moral kam h gosposki, da ga ni vsak že zdaleč ovohal, kakšen tobak žge v svoji pipi. Za zavešenim oknom je svetila luč. Nočni pokoj je ležal nad dolino in tihoto je motilo samo šuštenje usahlega listja, ki ga je prenašal veter in oddaljeno, poječe šumljanje vode v strugi. Z vetrom je nastajal mraz in ponujala se je zmrzal. Luža na poti, ki je obstala po jutranjem dežju, je bila že pokrita s tanko kreho. Sicer je bil ščip, a odjuga je gnala črnikaste oblake, ki so s svojimi sencami jemali strnišča po njivah in s slano opadle senožiti nad gozdom, ter jih spet puščali na svetli mesečini. Pri hlevu je hripavo zalajal pes in trgal za verigo, ker so se začuli koraki na dvorišču in takoj- nato je ugasnila luč. Čez hišo je pravkar drsela senca, ko je nejasna postava stopila k vratom in s pestjo pobutala po njih. »Plašur, odpri!« je nato dejal mož, ker je v hiši pritajeno zaropotalo in je bilo čuti hlastno, nerazumljivo šepetanje. »Plašur!« Znova je zabobnelo po vratih. »Primož je«, je olajšano dejal ženski glas. »Odpri mu, da ne bom vstajala.« Vrata v veži so zacvilila v tečajih. Vžigalica je prasnila in skozi rdečo zaveso na oknu je posvetila luč. »Pozen si«, je dejal Plašur, ko je odpahnil duri. »Menil sem, da šari kakšen zelenec okrog hiše in mi je bilo narobe, ker nisem spustil psa z verige.« »Nisem mogel prej. Prav zaradi zelencev pa sem prišel, da boš vedel«, je povedal Resnik, ko je sedel in je Plašur segel v levo pri peči po zelenko, a je z roko obstal na pol pota in ga vprašujoče pogledal. »Da, včeraj sta dva stikala pod Mlestnikom«, je nadaljeval. »Danes pa sem ju videl tostran pod Grohatom in Ranjeno pečjo.« Plašur se je olajšano nasmehnil in mu pomolil steklenico. »Do sodnjega dne bosta lahko stikala! Rad bi poznal tistega financarja, ki bi našel, kje imam nasad.« Suhi Plašurjev obraz z naprej štrlečo brado in rdečkastimi lasmi, je bil ves skrivnosten. »Pod Ranjeno pečjo, praviš? Zgoraj v lazu sem pred leti res imel nekaj sadik, a ni naredil. Že ni mogla biti zemlja zanj, ali pa je bilo vreme zanič,« je še rekel. »Sami gotovo niso zvohali, da tod okoli raste tobak«, je počasi spregovoril Resnik. »Kdo jim je moral nesti na nos.« »Tisti, ki ga jemljejo od mene...« Plašur je zmajal z glavo. »Tudi žandarji vedo, da vsa vas žge mojega, pa še sami skrivaj pošiljajo ponj. Prav je, da si mi povedal. Čakaj...« je potem rekel, ko je Resnik zazehal in vstal. »Pravkar sem ga menil narezati; sila je že bila, pa nisem prej utegnil.« Postavil je luč s peči na mizo in Resnik je ugledal na mizi razgrnjene in v svitke povite, rumene in rujave listke tobaka. Plašur je prijel svitek in ga potisnil v rezilnik, napravljen iz stare kose, ki je bila s krajem pribita na konec deske. Postavil jo je na rob mize, na stolu pa je imel podstavljen jerbas. »Ti imaš rajši bolj drobnega«, je dejal, ko je potisnil rezilo navzdol in odrezal rob svitka. »Palec ...« Obstal je in pogledal Resnika; še enkrat povabi svitek po mizi, a beseda mu ni šla več z jezika. »Tako je!« Resnik se je počil z dlanmi po kolenih. »Naproti mi je prišel s srnjakom na plečih ...« »Baba je gnala vik, da sem jo slišal tja pod rob, kjer smo napravljali steljo . .. Otroke ima«, je počasi povlekel besedo. V nastalo tišino je zahrestal rezilnik in narezani tobak je padal v košaro. »Otroci se mi smilijo«, je čez dolgo spregovoril Resnik. »On pa nič, svinja šintarska«, je trdo pribil, da je Plašur kar obstal. »Dve srnji mladici je malo prej ugonobil. Koži sem našel napeti na hoji in kosti v grapi pod drvarsko bajto.« »Saj veš, kako je«, je miril Plašur. »Sam koruzni duš, zlomkovo je slaba! Lep je kaj?« je nato, da bi obrnil pogovor, pokazal na tobak v jerbasu. Resnik si je natlačil in prižgal. Pokimal je, ko je okusil dim. »Slajši je in kar gost dim ima,« ga je pohvalil. »Ali je drug?« Plašur je zvijal nov šop tobačnega listja. »Ne, tisti je, kot ga imam zmeraj. Samo fant mi je povedal, kako ga onegavijo doli v Hercegovini, kjer je bil pri vojakih.« »Doli ga lahko sade!« je očital Resnik, ki mu je pipa šla prav v slast. »Pri nas, pravijo, da ni zemlja za tobak«, se je oni zasmejal. »Glej . ..« Segel je v jerbas in dvignil šop dolgih rumenkastih vlaken. Videl boš letošnjega!« se je pomuzal. »Listi kakor plahte. Fant mi je prinesel seme, samo suh še ni«, je nato povedal. »Visoko smo, pa pozno dozori, ker ga tudi zaradi slane kasno sadim. »Kje zlodja ga le imaš?« je vprašal Resnik. »Veš, da oberem vse kote, pa še nikoli nisem narajmal na sadiko.« Plašur se je zasmejal. »Povedal bi ti, pa bo že boljše, če ne veš!« je kratko rekel. »Na, natlači si mehur!« je potisnil predenj napolnjeni jerbas. »Ne boš mi več pljuval po hiši, dedec oči-kani«, je zavpila Lanišnica, ko je ugledala rjavi ocedek na tleh pri peči. »Vse dopoldne sem drgnila to svinjarijo, ki si mi jo nanosil v hišo, zdaj pa naj pričnem znova. Kaj te še ne bo srečala pamet?« Lanišek je že bil pred vrati. Spotoma je še odgriznil zalogaj s klobase tobaka, ki mu je bilo videti, da ni cesarski in stopil na piano. »Tantiguj, kolikor se ti ljubi!« je zagodrnjal in vrgel merjasca na voz, ker je menil preorati krompirjevo njivo, da bi bila zemlja na spomlad bolj rahla. Financarja sta vsa zeleno oportana letala po vasi. Po kleteh in pod napušči so namreč vsi, ki so imeli kaj sadja, kuhali žganje. Podila sta se od hiše do hiše in zapisovala, kolikokrat je kdo napolnil kotel. Prav zares se je gnal- samo stari, tisti, ki je skušal Resnika, pa so mu potem v uradu povedali, da je mož imel pravi monopolski tobak. »Prav natančno sem ga vohal«, je takrat mrdal z nosom in vlekel sapo vase. »Tisti lovec je žgal domačega. Več kot dvajset let poznam ta. vonj. Nisem se mogel zmotiti!« »Dokažite mu; prinesite tobak in najdite priče!« se je zdaj zjezil načelnik. »Sicer pa .•.. Nisem vas poslal, da bi prijemali kadilce, ampak da najdete nasad!« je revsknil. »In kaj ste našli?« Ves zgrbljen je stisnil zobe in ga zoprno pogledal iznad očal. »Nič!« je siknil. »Zato mi dajte mir s to tobačno zadevo, dokler ne bomo lahko res koga pritisnili in nas ne bo treba biti sram.« Staremu so rdela ušesa, ko je stopil iz pisarne. Bil je že tak, da ni mogel dati miru, čeprav je skoraj vselej napak zastavil. Lanišnica je kuhala žganje pod napuščem pri svinjski kuhinji. Preden je Lanišek zdaj pognal konja, ga je zamikal duh po češpljah, ki ga je prenašal veter izza ogla. Vrgel je vajeti na ročico pri vozu, očedil čikovo slino in okorno stopil k hiši. Bil je tak, da ga tudi med ono vojno niso marali k vojakom, čeprav jim je že tako manjkalo ljudi, da je bil že vsak glušec in slepec dober. Na široko se je kobalil, da mu je konec modrega predpasnika lahko nihal med koleni naprej in nazaj. Ves život od pasu dol je bil podmeten, zato pa je bil videti kakor bukov panj okrogli hrbet, vrh katerega je čepela drobna ptičja glava, še daljši. Financarja sta obstala pri kotlu. Stari je švigal z očmi in gledal Lanišnici pod roke, čeprav ni imel za kaj, ko se je primajal Lanišek. Mirno je segel po korec in ga podstavil pod curek. Vpričo financarjev se stara ni hotela pognati vanj in tudi ni utegnila, ko je pogledala starega financarja, ki so mu oči hotele skočiti iz jam. (Dalje) Kranjska zakupna lovišča v sredini XVIII. stoletja Dr. Anton Svetina III. DRAŽBA LOVIŠČ DOLENJSKE 23. marca 1753. leta se je sestala dvorna komisija, da bi ocenila lovišča Dolenjske, in sicer prav tako po župnijah in vikariatih. Komisiji je zopet predsedoval Henrik grof Turjaški, člani pa so bili poleg predsednika deželnih stanov Maksimilijana Antona pl. Tauffrerja še novomeški prošt baron Erberg, Jožef Barbo grof Waxenstainski, okrožni glavar Adam baron Erberg in Franc pl. Mordax. Komisija je predlagano cenitev, ki jo bom pozneje prikazal pri sami dražbi lovišč, potrdila. 26. marca se je sestala ista komisija kot 26. februarja in izdražbala dolenjska lovišča, kakor sledi: LOVIŠČE Izklicna cena goldinarjev Izdražbana cena goldinarjev Župnija Šmarje Grof pl. Waggay in grof Turjaški kot imetnika zastavljenih gospostev Bekštajn in Čušperk . . . 600 600 Župnija Višnja gora Ostane začasno neizdražbano . . 73 Vikariat Prežganje Baron Kodeli razen visokega lova kneza Turjaškega .... 80 80 Vikariat Kresnice Neizdražbano 50 Župnija Šmartno pri Litiji Mihael Angelo pl. Zois .... 150 210 Vikariat Pillichberg Mihael Angelo Zois pl. Edelstain 50 50 Vikariat Unser Lieben Frauen im Thall Isti 40 40 Župnija Št. Rupert Vajkart Barbo grof Waxenstain-ski 250 250 Vikariat Št. Janž im Thall Isti 150 150 Župnija Spodnji Mokronog Baronica Marija Ana Formentini 20 20 Župnija Zgornji Mokronog Pl. Schweiger kot imetnik zastavljenega gospostva Stattenberg izven dražbe 250 250 Župnija Sv. Križ z vikariatom pri Gallenstainu Mihael Angelo pl. Zois .... 250 250 L O V I S C E Izklicna cena goldinarjev Izdražbana cena goldinarjev Župnija Svibno N., imetniku zastavljenega gospostva Svibno izven dražbe . . 60 60 Vikariat Radeče Baron Daniel Mordax izven dražbe 30 30 Župnija Loka, kolikor leži na Kranjskem Baron Franc Anton pl. Mordax 20 20 Vikariat Boštanj Isti izven dražbe 100 100 Župnija Raka Wolf Engelbreht pl. Wuseth in baron Jožef pl. Mordax izven dražbe zaradi zastavljenega gospostva Rokhenstain 250 250 Župnija Škocjan Baron Anton pl. Jurič . . . . 250 250 Župnija Šmarjeta Imetnik gospostva Klingenfels 100 2504 Župnija Bela cerkev Pl. Schweiger 120 221 Župnija Sv. Peter Sigmund pl. Prekerfeld .... 60 60 Župnija Krško in Leskovec Aleksander grof Turjaški kot imetnik zastavljenega gospostva Krško izven dražbe 250 250 Vikariat Cerklje Isti 250 250 Župnija Čatež Nikolaj grof Turjaški izven dražbe 200 200 Župnija Sv. Križ pri Kostanjevici Aleksander grof Turjaški . . . 100 100 Župnija Kostanjevica Baron Maksimilijan pl. Tauffrer 10 10 Župnija Št. Jernej Kolegij jezuitov v Ljubljani in samostan Mariabrun pri Kostanjevici zaradi samostanskih in zastavljenih imenj 600 600 Vikariat Mihovo (Unter den Parkh bey Mayhau) Imetnik zastavljenih gospostev Mihovo in Supreschorf izven dražbe 60 60 Župnija Šmihel Novomeški prošt baron pl. Erberg izven dražbe 50 50 LOVIŠČE a S I 5 g r, -sa s .1 rti t-.O rti nas •5S2 Vikariat Vavta vas Imetnik Soteske izven dražbe . 100 100 Vikariat Straža Mihael Angelo pl. Zois razen lovišča visokega lova kneza Auersperga ........................... 80 82 Župnija Trebnje Pl. Wallensperg izven dražbe razen lovišča visokega lova kneza Auersperga....................... 300 300 Župnija Mirna peč LOVIŠČE Župnija Poljane Neizdražbano................... Župnija Koprivnik Neizdražbano................... Župnija Mozelj Neizdražbano................... Župnija Osilnica Neizdražbano................... Župnija Kostel Baron Franc Androkho kot imetnik zastavljenega gospostva Ko- si S I pš 388, 200 100 80 150 S ž I I ni _ -5 ® -d §88 Mihael Angelo ipl. Zois razen lovišča visokega lova kneza Auersperga 100 110 stel izven dražbe . . . . Župnija Kočevska Reka Neizdražbano . . 50 50 Župnija Mirna Jobst Barbo grof Waxenstainski 50 50 Župnija Kočevje Neizdražbano . . 600 Župnija Št. Vid pri Stični Ni šlo na dražbo 600 — Župnija Stari log Neizdražbano . . 50 50 Župnija Škocjan pri Turjaku Ignac grof Auersperg izven dražbe ......................... 100 100 Vikariat Lašče Ferdinand grof Lichtenberg . . 100 100 Župnija Dobrepolje Karl grof Auersperg............. 250 250 Vikariat Hinje Ni šlo na dražbo................ 100 — Župnija Krka Karl grof Auersperg razen lovišča visokega lova............... 250 250 Župnija Žuženberk Neizdražbano.................... 400 — Župnija Dobrnič Neizdražbano.................... 250 — Vikariat Soteska Imetnik fidejkomisnega imenja Soteska . ....................... 10 10 Župnija Čermošnice Neizdražbano.................... 200 — Župnija Semič Imetnik fidejkomisnega imenja Smuka .......................... 150 150 Župnija Metlika Imetnik gospostva Metlika izven dražbe ......................... 200 200 Župnija Podzemelj Pl. Bonazi z izjemo lovišča visokega lova kneza Auersperga . . 100 100 Župnija Vinica Neizdražbano.................... 200 — Župnija Črnomelj Neizdražbano.................... 250 — Vikariat Vrh Neizdražbano...................... 40 — Župnija Ribnica Gvido grof Kobenzl kot imetnik zastavljenega gospostva Ribnica izven dražbe.................... 150 Skupaj 9785 150 8917 IV. NAKNADNO IZDRAŽBANA LOVIŠČA Za župnije in vikariate, ki so bili v območju kameralnega gospostva Postojna in pri prvi dražbi niso bili izdražbani, in sicer vikariat Planina, vikariat Postojna, vikariat Slavina, vikariat Knežak, župnija Košana, župnija Hrenovke z vikariatom Orehek, vikariat Studenec in župnija Vrem z vikariatom Gorčane, je izdala dunajska vlada 14. aprila 1753. leta resolucijo, po kateri so se smela ta lovišča dati v zakup ministerialni bankovni deputaciji v Ljubljani, ki je upravljala gospostvo Postojna, in sicer za ceno, ki naj se določi v dogovoru z omenjeno bankalno administracijo. Kranjska Reprezentanca in Komora je prepustila ta lovišča gospostvu Postojna za znesek 710 goldinarjev, torej za vsoto, kakor so bila ta lovišča 10. marca ocenjena. Za 15 neizdražbanih lovišč Dolenjske, in sicer za župnijo Višnja gora, vikariat Kresnice, župnijo Št. Vid pri Stični, vikariat Hinje, župnijo Žužemberk, župnijo Debernik, župnijo Čermošnice, vikariat Vrh, župnijo Poljane, župnijo Koprivnik, župnijo Mozelj, župnijo Osilnica, župnijo Kočevska Reka, župnijo Kočevje in vikariat Stari log in za 6 ostalih neizdražbanih lovišč Notranjske, in sicer za župnijo Brdo, župnijo Seočiči, župnijo Passeberg, župnijo Koz- ljak ali Waxenstain, župnijo Novaki ali Villa nuova in župnijo Šušnevica je izdala dunajska vlada 28. aprila 1753. leta resolucijo, po kateri se ta lovišča prepustijo po izklicni ceni v zakup Henriku knezu Turjaškemu; ta je v zameno za našteta lovišča vrnil vladi vsa deželno-knežnja lovišča visokega lova na Kranjskem, ki jih je imel do tedaj v zakupu. 16 župnij in vikariatov na Dolenjskem je prevzel knez Turjaški v zakup za 2995 goldinarjev, 6 župnij in vikariatov Notranjske pa za 200 goldinarjev. Kranjska Reprezentanca in Komora je izdala 13. junija 1753. leta okrožnico vsem članom kranjskih deželnih stanov, v kateri je odredila dražbo deželno-knežjih lovišč visokega lova na Kranjskem, ki jih je imel do tedaj v zakupu imenovani knez Turjaški. Dražba je bila 23. julija 1753. leta, in sicer štirih gorenjskih lovišč visokega lova, to je Krima, Utika, Bistrice in Štangarskega gozda; deželno-knežje lovišče visokega lova, ki je bilo na Dolenjskem in ga je prav tako knez Turjaški odstopil, je prišlo na dražbo pozneje. Knez Turjaški si je od omenjenih lovišč pridržal le tako imenovani knežji gozd pri Kranju, in sicer kot prosto lastnino, nadalje tisti del gozdov Utiškega visokega lova, ki so bili posekani, in sicer s kajžarji, ki so bili tam nameščeni in so imeli pravico sečnje in paše, toda brez Utiškega gozda in njegovega visokega lova. Na dražbi 23. julija, ki jo je vodila že večkrat imenovana komisija, so vsa štiri gorenjska lovišča ocenili na 5000.— goldinarjev. Kot edini ponudnik jih je dobil v zakup za izklicno ceno Marko Anton baron Polhograjski. V zapisniku so tudi delne meje teh lovišč visokega lova. Lovišči Krim in Utik sta bili oddani v zakup v istem obsegu, kakor jih je imela rodbina Turjaška, lovišče Stangarski gozd pa je imelo na zahodu za mejo »die Stan-gen von Laybach«, na vzhodu je mejilo na tako imenovano Galenberško visoko lovišče, na južni strani visoko lovišče Turjaških knežjih gospostev Višnja gora in Žužemberk, na severu pa na reko Savo. Lovišče Bistrica se je začelo pri Egenbergovem visokem lovišču in segalo do štajerske meje pri Vranskem; tako je imelo na severni strani za mejo Štajersko, na jugu pa reko Savo. V okrožnici deželnim stanovom je bilo poudarjeno, da ne sme v teh loviščih do dneva dražbe nihče streljati ali zasledovati divjadi, kršitelji pa bodo kaznovani z vso strogostjo po zadnjem generalu, ki je bil izdan zoper divje lovce. Po dražbi notranjskih lovišč dne 12. marca ni nihče dražil vrste lovišč; tako niso bile iz-dražbene naslednje župnije: Boljun, Lovran, Pičen, Gallignana, Pazin stari, Pazin, Berane, Borut, Novaki pri Pazinu, Tinjan, Gola Gorica, Kaščerga, Grdo Selo pri Butangi, Čerovlje, Krsikla, Zamask in Trviž. Za ta lovišča je prosil 24. avgusta 1753. leta z vlogo na Reprezentanco in Komoro sek-vester grofije Pazin Janez Hieronim baron Bri-gido. Grofija Pazin je bila last markija de Prie, bila pa je zadolžena in pod sekvestrom; zato je baron Brigido v prošnji poudaril, da bi z izkoriščanjem teh lovišč lahko kril nekaj dolgov, kar bi bilo v prid tudi državni blagajni. Reprezentanca in Komora v Ljubljani je prošnji ugodila in z odločbo z dne 27. avgusta 1753 dala ta lovišča prosilcu v zakup za izklicno ceno 710 goldinarjev. Isti dan je bilo dano v zakup tudi lovišče župnije Keržan, in sicer baronu Benvenutiju del Argento za izklicno ceno 40 goldinarjev. Skupni dohodek do tedaj izdražbanih lovišč visokega in nizkega lova na Kranjskem je torej znašal: Gorenjska gold. 14 947 Notranjska gold. 3 835 Dolenjska gold. 8 917 Okolica Ljubljane in Barje . . . gold. 1 260 8 lovišč kameralnega gospostva Postojna gold. 710 Za bivša turjaška lovišča visokega lova gold. 5 000 21 dolenjskih in notranjskih župnij in vikariatov Henrika kneza Turjaškega 3 195 gold. 19 župnij markiza de Prie . . . gold. 570 Župnija Keržan barona Argento gold. 40 Skupaj gold. 35 279 Vikariat Munje, ki je bil ocenjen na 20 goldinarjev, do tedaj ni bil izdražban. V gornji znesek 35 279 goldinarjev ni vštetih 3195 goldinarjev,, ki jih je plačal Henrik knez Turjaški. Ta znesek je bil verjetno namenjen za stroške dražb vseh lovišč, kakor bomo videli ob končnem obračunu. 24. junija 1754. leta je sporočila Kranjska Reprezentanca in Komora kranjskim deželnim stanovom, da bo dražba lovišča visokega lova Dolenjske, ki ga je odstopil knez Henrik Turjaški, dne 24. julija 1754. leta. Dražba je bila pred že znano komisijo v ljubljanski graščini (bivši vicedomski dvorec v Gosposki ulici). Lovišče, ki pa ni obsegalo visokega lova gospostev Višnja Gora, Žužemberk, Kočevje in Poljane ter ostalih lovišč visokega lova Dolenjske, za katera so mogla posamezna gospostva dokazati svoje pravice, je dobil kot edini ponudnik v zakup Mihael Angelo baron Zois za izklicno ceno 1500 goldinarjev. V licitacijskem zapisniku je nato zabeležena dražba še dveh lovišč, ki sta ostali 26. marca 1753. leta neizdražbani. To sta bili lovišči župnij Vinica in Črnomelj. Za obe je prosil dunajsko vlado Kajetan grof Wildenstainski kot administrator komende nemškega viteškega reda Metlika. Lovišči nista bili izdražbani zato, ker je bil v njunem obsegu tudi del lovišča visokega lova rodbine knezov Turjaških. Ponudnik grof Wildenstain je v svoji prošnji poudaril, da ne bo motil pravic imetnika visokega lova na področju teh dveh župnij. Dunajska vlada je njegovi prošnji ugodila in je tako prejel obe lovišči v zakup za izklicno ceno 450 goldinarjev. Končni izid dražb vseh kranjskih lovišč visokega in nizkega lova je zabeležen v zapisniku takole: Oddaja župnij Vinica in Črnomelj gold. 450 Zakupnina visokega lova Dolenjske, ki ga je dne 27. VII. 1754 izdražil Mihael Angelo Zois . . gold. 1 500 Zgoraj prikazan izkupiček dražbe vseh lovišč gold. 35 238 Skupaj gold. 37 188 Na Kranjskem oddana lovišča nizkega in visokega lova so dala izkupiček 39 229 goldinarjev. V prikazani izkupiček 37 188 goldinarjev ni vštet znesek 3195 goldinarjev, ki ga je plačal knez Henrik Turjaški za lovišča nizkega lova 21 župnij Dolenjske in Notranjske. Verjetno so iz tega zneska izplačali stroške vseh dražbenih komisij. Če prištejemo 37 188 goldinarjem še 3195 goldinarjev, je znašal celotni izkupiček za oddana lovišča na Kranjskem 40 383 goldinarjev; tako so znašali stroški vseh dražb 1154 goldinarjev. V. ZAKLJUČKI Če primerjamo dražbo lovišč Gorenjske, Notranjske in Dolenjske, vidimo, da so bila gorenjska lovišča ocenjena veliko više kakor lovišča Notranjske in Dolenjske. Tudi zanimanje pri dražbah je bilo za gorenjska lovišča veliko večje kot za lovišča ostalih dveh delov Kranjske in Istre; lovišča Notranjske in Dolenjske so bila povečini oddana le za izklicno ceno, medtem ko so bila nekatera lovišča Gorenjske izdraž-bana visoko preko izklicne cene; to so bila predvsem lovišča župnij Ig, Št. Vid nad Ljubljano, Škofja Loka, Bohinj, Komenda, Vodice in Dolsko. Le eno lovišče je bilo izdražbano za nižjo ceno, kakor je bila izklicna cena; to je bilo lovišče župnije Mengeš. Kakor smo videli, so vsa lovišča izdražili le plemiči in deželani; to nam dokazuje, da je bilo v tej dobi izvrševanje lovske pravice še privilegij najvišjih slojev deželnega prebivalstva. Šele pridobitve francoske revolucije in avstrijska zakonodaja po revoluciji 1848. leta so prinesle za izvrševanje lovske pravice bolj demokratična načela. Kljub utrudljivemu iskanju po krajevnih leksikonih nisem mogel za nekatere kraje Istre ugotoviti slovenskih imen; zato sem te župnije označil z imeni, kakor so navedena v licitacijskem zapisniku. Vsekakor pa je zanimivo, da je pripadal v tej dobi k Notranjski tudi velik del današnje Istre; takrat so bile južne meje Kranjske na vzhodu Moščenička Draga, na jugu Pazin in na zahodu Devin. Viri: Državni arhiv LRS, stanovski fascikel 112. »ZLATOROGOV« SKLAD Do 10. julija 1957 je bilo zbranih 41 856 627 dinarjev Od 11. junija do 10. julija so za »Zlatoroga« prispevali: I.ovska družina Mengeš 8500 (po sklepu občnega zbora 6000 in 2500 iz odlova 5 zajcev), Ribiška zveza Slovenije 228050 (prispevki društev in družin), Lovska družina Osilnica 1000 (za prodana potrdila), Lovska družina Mala gora 5000, Lovska družina Ribnica na Dolenjskem 1500 (za prodana potrdila), Okrajna lovska zveza Kočevje 2400 (nabrano od kandidatov pri lovskih izpitih), Jože Zupančič 200, Dragutin Ivanovič 200, Lovska dru- žina Tabor, Sežana 1600, Okrajna lovska zveza Ljubljana 600 (prispevki po 200 din), Lovska družina Šentjernej 400 (prispevki po 200 din), Lovska družina Trebnje 200 (prispevek po 200 din), Lovska družina Žužemberk 400 (prispevek po 200 din), Lovska družina Marezige 5265 (odstrelnine), Mgr. ph. Milivoj Levstek 1500 (pisateljski honorar), Lovska družina Tržič 5800 (za prodana potrdila), ing. Anton Šivic 2500 (od pisateljskega honorarja). Tako je dosegel sklad pa zgraditev »Zlatoroga« dne 10. VII. 1957. leta 41856627 dinarjev. ŠPIKOVA SLED Tone Svetina Minilo je nekaj ur, odkar se je Trentar Špik spopadel s snežnim viharjem. Gora ga je ujela v svojo belo past in mu grozila, da ga pogubi z vsemi sanjami in potešeno strastjo vred ter pokoplje v svoje osrčje. Toda Špik se je rodil in zrastel v gorah kakor uporno drevo. Bil je trdne, neupogljive narave, kakršna je potrebna vsemu v gorah: cvetlici, drevesu, kamnu in človeku. Špik ni klonil. Blodil je po skalovju in iskal poti, čeprav je prav jasno slutil nevarnost, ki je grozila na vsakem koraku. Veroval je v svojo moč. Gamsa je otvezil na vrv in ga vlekel za seboj. Preko skokov se je spuščal v grape; sestopal, večkrat zašel, plezal nazaj in se spet spuščal v brezna zavita v belo prestiralo. Rad bi našel gamsove poti in po njih ušel iz objema skalovja. Sledovi pa so bili zamedeni. Krog sveta pred njim se je zožil in ga uklenil v ubijajoče, enolično, belo divjanje. Ustavljali so ga previsni pomoli. Lepa Špica s svojimi razkošnimi terasami, stolpiči in prehodnimi grapami je postala odurna, sovražna. Špik je postal togoten. Nemirno je blodil po policah, ki so se zlamljale v prepade in mu pred nosom zapirale vrata v dolino. Vihra se je razbesnela in divjala* kot bi bobnelo stotero svetov. Volja, da mora privleči gamsa v dolino, pa je Špikove moči podesetorila. Hrstele so dereze v hreščeči led in varen korak močnih nog ga je vedno ustavljal na robu, kjer je slutil silno globino. Le včasih se je za hip nekoliko razpotegnilo, toliko, da se je vsaj malo razgledal. Potem pa je nova truma snegonoscev udarila v skalne pregrade. Mahoma se je zmračilo. Nobenih senc ni bilo več. Sama enolična sivina, v katero so se mešale vedno gostejše snežinke. Če je postal in izbiral pot, ga je zmrazilo kakor bi nagega oblil z ledeno mrzlo vodo. Če je puh vetra odgrnil bližnje skalovje, je povsod zagledal fantastične oblike orjaških sten, ki jih ni znal opredeliti. Rastle so in padale med nebom in zemljo, nikjer pa ni bilo pristanka za ujeti pogled. Špiku je ledenela roka. Snežni piš mu je rezal v oči in ga slepil. Solze so mu nenehno lile po licih. Zmrzovale so. Sedaj je Špik spoznal, da se bo kmalu boril za golo življenje. Mrtvaški hlad je obelil njega in kozla, da sta bila podobna drevesu in kamnu, ki jima je usojeno, da ju bo zalilo. Tedaj se je Špik zaskočil v ozko polico, iz katere ni našel izhoda. Dolgo je plesal sem in tja kakor miš, ujeta v mišnico. Zaskočil se je tako kakor trop neumnih ovac. Loteval se ga je obup. Zgrešil je glavno grapo, morda le za streljaj. Moral se je vrniti po strmem žlebu, po katerem je bilo še spuščanje težko. Prvikrat mu je prišlo na misel, da bi gamsa pustil, vzel roglje in se sam reševal. Toda to misel je odgnal. Trmasto si je grizel ustnico in se odločil, da gamsa ne pusti. Zvezal mu je noge in si ga natovoril na hrbet. Mišice so pokale, toda plezal je vztrajno, ped za pedjo, dokler mu na varni, široki polici ni odleglo. Tu se je lahko oddahnil. Spet ga je obšla samozavest in razsodnost se je vrnila. Polica ga je pripeljala v grapo, ki jo je dobro poznal. Osamljenost se je utopila v novem upanju. V motnjavi pod seboj, je pod stenami zagledal vrhove macesnov. Oddahnil se je. Kmalu je bil med drevjem. Z velikim užitkom se je naslonil na prvo drevo. Veter se je zaganjal v skrivenčene veje, da je v silnih, neugnanih sunkih vse podrhtevalo. Toda drhtelo je potrpežljivo in uporno, tako kakor mora vse, kar hoče obstati v kameniti gol javi in pričakati zeleno, sončno pomlad. Potem je gazil naprej. Toda pod stenami, kjer so z mecesnovjem in rušjem porastle glave v blagem loku kotlasto padale proti dolini, se je srečal z zameti. Spopadel se je z njimi in se čudil, od kod in kdaj je naneslo toliko snega. Včasih se je udiral do pasu in še globlje; mučil se je z gamsom, padal in se pobiral in spet krčil gaz skozi neznani svet, da bi prišel do mesta, kjer mora nekje pod robom voditi pot v dolino. Rekel si je: — Dobro je ubogati slutnjo, če pamet odpove. — In tako se je kopal skozi macesne, ki so se zapuščeni in zamedeni s snegom vdano in pokorno vrstili iz mečave. Njegova gaz se je izgubljala med kopastimi, z rušjem poraslimi glavami, ki so se vrstile z globačami. Včasih se je zapletel v ruševe grme, da se je komaj izkopal, mestoma pa mu je šlo po koritih globeli tako, kot bi gamsa imel na saneh. Zamudil se je, vendar pa je upal, da bo vsaj pred nočjo naletel na pot. Po njej se bo Špik, ki ima oči v nogah, pritipal v dolino ali vsaj do prve planine. Toda to se ni zgodilo. Špik je izgubil občutek za čas. Dolgo je gazil, macesni pa so se še vedno vrstili, vsi enaki, s skrivenčenimi, žalostnimi vejami. Opozarjali so ga, da je zašel. Že davno bi moral priti na stezo. Namesto nje pa so se začele vrstiti strmine. Veter je tulil in vedno močneje je snežilo. Vrv, s katero je spet vlekel gamsa, se mu je zarezala v roke. Noge so se mu šibile in najbolj se je bal, da ne blodi v krogu. Mračilo se je že in tako lahko blodi vse dotlej, dokler mu ne zmanjka moči. Noč, ki se je potuhnjeno plazila v gorovje, je pričakoval z zlo slutnjo. Zanka se je ožila. Z nočjo bo vsaka jama snežena past, v katero bi se ujel kakor volk. V njej bi ga zamedlo. Ko je to mislil, je dejal gamsu: — Končno pa je tudi vseeno, če ostaneva tu. Saj ni težko ostati tam, kjer sva najraje živela. Znočilo se je, Špik pa je še vedno blodil. Utrujenost mu je razjedala voljo. V konti, ki mu je spet zaprla pot, se ni več pognal v strmino. Potegnil je gamsa k macesnu, sedel, se ogrnil s kocem in počival. Hlastno je použil zadnjo hrano. Nekaj kruha in sira. Dobrodejna toplota se mu je razlila po udih in kri mu je živahneje zaplala po žilah in zašumela po sencih. Nato pa sta ga prevzeli neka blažena utrujenost in prijetna lenoba. Naslonil je glavo na deblo in se nekaj časa mučil z zavratnim spancem. Potem so se mu oči kar same zaprle. Nič več ni slišal viharja in zdelo se mu je, da leži doma na toplem v postelji, po izbi pa hodi žena, prav taka, brhka in mlada, kakršna je bila tisto leto, preden je umrla. Okoli njega se smuka z radovednimi, živimi očmi njegov triletni deček. Igrata se, zunaj po gorovju pa se pretaka topla sončna luč in snop čiste sreče pada v njih samotno domovanje. Ko mu je glava klonila, se je zbudil. V polsnu je spoznal zavratnost takih sanj. Hladilo ga je, okoli in okoli pa je v vetru neutrudno snežilo. Skočil je pokonci, se otresel snega, mahal z rokami, vzel nož in se nekajkrat vbodel v stegno. Šele bolečina ga je povsem vzdramila. Vedel je, da na tem mestu ne sme ostati. Zato je zgrabil za vrv in vlekel gamsa naprej, da si poišče boljše zavetje. Tam bo prebil noč. Kakor vihar pride, tako tudi mine, si je dejal, saj nisi, Špik, prvič v gorah v viharju. Da, tako je bilo tudi tiste dni, ko sta mu umirala žena in sin. V viharju se je prebil skozi zamete preko gora po zdravnika v drugo dolino. Vrnil pa se je sam, žalosten in pobit; tudi njega bi skoraj požrlo. Premagal je bil sicer strah do nemogočega, toda ostal je majhen in brez moči do bolezni, ki je tiste dni preglodala kot ogabna podgana življenjsko nit njegovih dveh. Končno se je Špik le pritipal do skal, kjer si je pod previsom našel vsaj skromno zavetje. Tu bo moral prebiti noč. Ogrnil se je s kocem čez glavo, odložil puško in sedel na gamsa. Sedaj, ko je obstal, ga je negotovost zgrabila z ledeno, koščeno roko. Iz bele teme je s sunki jokajočega vetra tipala smrt. Kmalu je drgetal po vsem telesu. Špik, to pot ne boš ušel. Ostal boš s svojim gamsom pod to skalo, dokler vaju ne odtaja pomlad. Dostikrat si jo že odnesel, tu pa boš dobil svoj mir. Z gamsom bosta ostala, pozabljena od sveta, v ledenem objemu. Vajine kosti bo pobral plaz in jih raztrosil v meli med okruške. Sedaj te postaja groza, Špik, ker ne zaupaš več svojim močem, in sreča, na katero si vedno vse stavil, te je zapustila. Zaspal boš. Slej ali prej. Toplo ti bo in nič več se ne boš zbudil. To je tvoj zadnji gams. Spomni se, kar si storil slabega, Trentar Špik! Ta vihar buči tvojemu koncu v čast. Konec prihaja. Počasi. Gotovo. Ali ga ne slišiš, kako zavija v vejah dreves? Ali se moreš z njim spopasti? Dovolj si robat! Dobro streljaš! In močno roko imaš! Zvit si in nastavljaš pasti. Vsa zverina v gori se te boji, sedaj si pa sam v pasti. Odgrizni si nogo. Živ ledeniš. Nimaš take krvi kot macesen. Iz mehkejšega lesa si. Pretipaj se v dolino, gorski vodnik, skala sredi skalovja! Tema je bila neskončna in iz nje se je razraščala groza. Pomagal ji je, ker se je bal — dokler se ni v njem nabralo dovolj uporne moči in se je slednje prestrašeno, omagujoče vlakno zganilo in hotelo obstati. Tako je bruhnila njegova volja kakor voda, ki jo zajeziš, pa predre brano in se razlije v svobodo. Skočil je pokonci in se kakor norec zakrohotal v brezčutno, zasneženo steno. — Špik bo ostal! Ne bo zatisnil oči in dočakal bo dan! Zato bo obstal, ker mora obstati. Mora! — je zavpil gromko, — mora! Mora! — Lastni glas, ki je zasekal v mrtvo planjavo rezko in neuklonjivo, mu je vlil novih moči. Začel je poskakovati in mahati okoli sebe, dokler si ni ogrel premrlih udov, potem pa se je spet zavlekel v zavetje. Dovolj je bilo vsega, zdaj je bil pripravljen za boj z zlohotno temo! Vedel je, da mora noč premagati! Svojega sovražnika je videl v globino praznih oči, črnih, zevajočih v preklani lobanji, ki se je pošastno režala in ji je veter piskal skozi redke zobe. Ker je Špik hotel, je obstal. Kadar ga je zmrazilo in se ga je loteval spanec, se je hodil na piano gret. Z zadoščenjem je opazoval, kako tema bledi in kako se počasi rišejo medla drevesa. Mlečno-siva svetloba je naznanila jutro. Spet je prišel Špikov čas: Zgrabil je vrv in se pognal v strmal pred seboj. Premagal jo je v enem samem zagonu, toda spet se je znašel v kotlini, ki se je vijugasto, nekaj časa pohlevno, potem pa hitro spustila navzdol. Vedel je, da mora priti drugam, kamorkoli, toda v boljše zavetje. Od poblaznele radosti je začel divjati navzdol v velikih skokih. Gams se je dričal za njim, mu opletal med nogami, da je padal in se pobiral. Divjal je kot splašen konj vse dotlej, dokler ni zmanjkalo drevja in ga je obdalo golo skalovje. In spet ga je obšla negotovost; zbal se je, da se prazna goljava spet ne izgubi v mlečnih prepadih. Tedaj so iz belega mraka nenadno zrastli ogromni, beli gotski stolpi, ki so se spremenili v smreke — prednje straže gozda. Špik se je ustavil in se jim začel kakor blazen smejati. Njegov hreščeči glas je mrl v me-čavi in donel kot veliki zvon, ki znova budi k življenju in boju. Znašel se je. Prišel je v gozd, ki se je v ozkem pasu vil nad prepadnimi stenami, kjer so se gore prevesile v dolino. Daleč je bil od ljudi, daleč od poti, toda gozd je pomenil zavetje, ki se ga je razveselil tako kot svoje koče. — Rešen si, Špik! Če potrebuješ zavetje, je boljše slabo kakor nobeno! — Gazil je skozi gozd do roba peči. Smreke so bile koši, poraščeni z gostimi vejami. Izbral si je najbolj košato in se zavlekel v njeno zavetje. S čevlji je odgrebel sneg tik ob deblu, ga poteptal, potem pa izvlekel iz nahrbtnika sekirico in se lotil grčavih vej. Se preden se je v gosti mečavi snega naznanil nov dan, je Špik nasekal velik kup metlastih vej; z drobnimi si je nastlal ležišče, z ostalimi pa si je zgradil kopi podoben šotor. Le majhen vhod si je pustil in se z gamsom vred zavlekel v zavetje. Izpraznil je nahrbtnik, sezul čevlje, navlekel nase, kar je imel, vtaknil in zavezal noge v nahrbtnik, se pregrnil s kocem preko glave in se naslonil na svojega kozla. Utrujen od nečloveškega boja z zameti, zavratno strmino in mrazom, je do kraja izčrpan zaspal. Sneg pa je padal in padal. Vetrovi so se unesli in zmagal je snežnik, ki je napolnil ves ogromni prostor z oblaki snegonosci; neutrudno so stresali svoja bremena v vdano gorovje. Špik ni vedel, koliko časa je spal. Ko se je prebudil, se je pretegnil. Vsi udje so ga boleli. Začutil je, da je lačen in žejen. Ustnice je imel razsušene, slina ga je dražila. V zavetju je bilo mračno. Šele ko je odgrnil vejo, je videl, da še vedno spokojno sneži in da ga je globoko zamedlo. Začel je razmišljati. Jesti mora! Le tako bo ostal, 'le tako ne bo zmrznil v snegovih, le tako ne bo postal hrana lisicam in krokarjem. Spomnil se je na gamsa. Izvlekel ga je iz zavetja pod bližnjo smreko, ga obesil za roglje na vejo in mu odrl stegno. Poiskal je sekirico in preko pasu zaoral v sneg. Pod smrekami si je nakresal suhih, odmrlih vej in jih nanosil k zavetju. Pred vhodom je steptal sneg in zakuril. Ogenj je zaplapolal. Sprva je gorel boječe, kakor bi se bal, da ne bi utonil v snegu, potem pa se je razrastel velik plamen; z visokim, po nosnim dimom je zaplapolal med vrhove smrek kakor zastava moči in nove volje. Špik si je narezal mesa in jeter, si pripravil tenko paličico in začel peči. Še na pol pečeno, še krvavo meso je hlastno žvečil z močnimi, belimi zobmi s slastjo gladnega volka. Snežinke so kar naprej tiho drobile v njegovo samoto, Špik pa je pekel in žvečil, dokler se mu meso ni uprlo. Ogenj ga je ogrel in boljše volje si je govoril: — K moči se spravi, Špik, če hočeš še kdaj uzreti svojo kočo, če hočeš, da boš na pomlad prekopal za bajto krpo peščene zemlje in si jo posadil s krompirjem. — Potlej ga je zažejalo. V lončku si je natopil snega, nalomil nekaj smrekovih vejic in si zavrel grenkega čaja. Nekajkrat je skuhal in pil — izsušeno telo se ni moglo napiti. Začutil je, kako se mu po telesu pretakajo novi sokovi. Ko se je ob ognju še posušil, se je spet zavlekel v svoj smrečni brlog in zaspal. Zunaj pa je snežilo. Tiho in neopazno je z nočjo snežna odeja rastla in rastla. Snežilo je v debelih, cunjastih kosmih. Sneg je počasi zgladil ostre robove in zasul kotanje. Zapadel je tudi ogenj in zamedel spečega lovca. V. Naslednjega dne se je Špik pozno prebudil iz blodnih sanj. Sanjalo se mu je, da sta se z divjim lovcem, tistim zoprnežem s ptičjim obrazom, spopadla in se rvala za njegovega gamsa na robu police. Špik je spodrsnil in padel, divji lovec pa ga je dušil in počasi potiskal v prepad. Toda Špik ga je vrgel raz sebe in skočil pokonci. Tedaj se je prebudil. Tlačil ga je moreč občutek. V njegovem zavetju je bilo čudno zatohlo. Bilo mu je, kakor da je v grobu. Šele ko se je sunkoma dvignil, butnil z glavo ob veje in otipal smrečje, se je pomiril. Ni vedel, ali je noč ali dan. Začel je tipati proti izhodu. Otipal je sneg. Povsem ga je zamedlo. Začel je grebsti z rokami; ko pa ga je začelo zebsti, si je pomagal s kopitom. Skopal je rov. Z nekaj zamahi je odgrnil poslednji sneg in tedaj je nenadoma zlata, slepeča svetloba razpršila temo. Zamižal je, od vetra vnete oči pa so se mu zalile s solzami. Kot krt izpod zemlje se je izvil izpod snežne odeje in se prebil izpod zamedenih smrek. Objel ga je čudovit, brezvetern dan s temnomodrim nadihom neba, brez oblačka, s soncem, ki je mirno pretakalo svojo zlato luč po lesketajočih se gorah. Svet, ki ga je obdajal, je bil nekaj posebnega. Bil je tako prvobiten, da sta se lepota in vzhičenje prelivala v grozo. Špik je bil na vrhu visokih, redko poraslih, strmo v dolino padajočih peči. Okoli njih so spokojno in veličastno rastli v nebo visoki, nenavadno visoki vrhovi gora okoli Trente. Špik jih je gledal vse zglajene, bleščeče se v snegu. Tedaj ga je zmotilo sumljivo, pritajeno, lačno vreščanje. Špik se je spomnil na svojega gamsa, ki je visel na bližnji smreki. Stisnil je sneženo kepo, zavpil in jo vrgel v smreko. Završalo je, kakor bi spet zajokal v ruš ju veter. Črn oblak čivkajočih ptic se je dvignil nad brezno in vrgel na lovca pošastno senco. — Ah, vi ste tu, — je Špik nagovoril ptice. — Prezgodaj ste prišli, mrhovinarji, ali pa prepozno. — Dobro je poznal te pogrebce. Če je le jeknil v gorovju strel, so že prileteli, naglo in nepričakovano kot slaba beseda. Rad jih je imel, kadar je opazoval njih smeli let, ko so jadrali od stene do stene, danes pa so mu bili zoprni in sovražni. Jata, prezebla in lačna, pa se zanj skoraj ni zmenila. Kavri so začeli spet strmoglavljati h gamsu pod smreko. Tudi dva krokarja sta bila vmes. Lovcu pred nosom so vreščali in se trgali za koščke mesa. Špik se je razjezil. — Glej potepuhe! Lakota ne pozna strahu in ne sramu. Toda moj samotar ni zaslužil, da bi se pasli na njem! — Vzel je puško in ustrelil mednje. Pretresljivo je jeknilo v bela ostenja in dolg odmev je oznanil goram, da se Špik ni podal. Ptiči so zavreščali, eden pa je z zlomljeno perutjo za-svedral v prepad. Ni še v globelih zamrl odmev, ko so gore že odgovorile. V pobočju onkraj doline se je utrgal plaz. Med stenami je mogočno zahrumelo in zabobnelo. Ozračje je vztrepetalo in mrmrajoč odmev se je vračal od gora. V ta trepet pa so švigala temna krila, trgala sta ga presunljivo krokanje in piskanje. Kot grožnja in opozorilo. Do vratu je zaoral Špik v sneg in zagazil h gamsu. Žalosten je bil pogled na ponosnega samotarja. Tam, kjer so bile oči, so sedaj bolščale prazne jamice, lobanjska kost se je belila, videla so se rebra, meso je bilo nakljuvano. Špik ga je snel in zavlekel v svoje zavetje. Kavri so zavreščali in ga spremljali vse dotlej, dokler ga ni vrgel skozi luknjo. Potem so posedli po vejah, kot bi sklenili, da ga bodo oblegali in ugonobili. Špika je zaskrbelo, kako se bo prebil v dolino. Snega je zapadlo čez dva metra. Špik je vedel, da ga lahko pregazi le s krpljami, a ne prej, dokler se ne uleže. Bil je obsojen, da čaka. Vedel je, da ga bodo gore še enkrat temeljito preizkusile. Zato se je takoj lotil dela. Iz ostankov gamsove kože in polovice odeje, ki jo je razrezal, je napletel na nerodne, precej velike, štirioglate okvirje še kar dobre krplje. Delal je, žvečil meso in se razgledoval po gorah, za katerimi je spet ugašalo sonce. Ptiči so ga še vedno oblegali. Špik se je čudil svojim krpi jam, ptičem pa je dejal: — Ne znate misliti, toda v svojih drobnih buticah vse slutite, lačni kljuni pa vam govore: Kar pleti, dedec! Ne boš nam ušel! Ne boš se prebil skozi plazove v dolino. Gore so ptičem pritrjevale. Plazovi so se trgali zdaj tu, zdaj tam. Stene so se prebujale iz sna. To je bil nerazumljiv, mrmrajoč pogovor, ki ni trpel človeka. Špik si je napekel mesa, preizkusil krplje, potem pa se je zavlekel v svoj brlog. Sklenil je, da bo čakal še dan ali dva, preden se bo spoprijel s plazovi in zameti. Sedaj je čas delal za Špika, le moči si je moral nabrati. Vso noč je dobro spal, le enkrat samkrat se je prebudil. Ptiči so spali po smrekah, nad gorami pa se je razpenjalo visoko nebo. Posuto je bilo z gostimi, utripajočimi zvezdami. In ko se je Špik prebudil, si je dejal: — Spet si močan! Še dan in prebil se boš v dolino, prebil zato, ker se moraš prebiti! — Ko se je naslednje jutro mrak odplazil z gora in je nadih jutra vžgal vzhodne gore, se je Špik odpravil. — Zjutraj si išči dan, komur je kaj zanj, — je dejal in se oprtal. Komaj pa je stopil v sneg, ga je lačna jata začela spet obkrožati. Sklenil je, da se bo zoprnih ptičev iznebil. Težko je prenašal, da gleda nešteto oči z vseh strani na vsak njegov gib in samo čaka, kdaj bo pogrešil in se zvrnil. Takoj ga bodo napadli, še živega, in ga obrali! — Priznati vas moram, ker ste že tu, čeprav vas preziram. Zoprna mi je vaša lakota! Toda kljub temu si bomo delili! — In vrgel jim je vse meso, ki mu je še preostalo, le glavo s ponosnimi roglji svojega samotarja je privezal na hrbtnik. Nato je oprtal puško, navezal krplje, vzel palico in pogumno zagazil v celec. Gazil je po okrajku sten skozi gozdič na goljavo, poraslo z redkimi macesni. Dovolj mu je bilo samote, dovolj boja z goro. Zaželel si je svoje koče, toplega, varnega zavetja in tudi krčme z glasnim omizjem. Toda dobil je svojega gamsa! To bo šla govorica po Trenti! Če bi gorela pri lovcih zavist, bi to zimo ne pokurili niti polena! Šlo pa je počasi, a vendar dobro. Všeč mu je bilo, da je ukanil kavre. Špik je bil zvit, ni bil zaman lovec. Na oglu pečevja se jim je smejal, ko se je ozrl in jih videl, kako se spuščajo k obranim kostem. Gaz pa je bila vedno globokejša in vzpenjanje vedno težavnejše. Moral je nazaj k macesnom in se takoj spustiti v grapo, ki je vodila v dolino. Sonce je pozlatilo stene, ko je Špik le premagal razrvano goljavo in se ves prepoten začel spuščati skozi kotanjast svet. Nekaj ur najtežje hoje je bilo že za njim. Že visoko nad njim se je lesketala Lepa Špica. Proti grapi pa je bilo zametov vedno več. Tudi ruš j e je bilo zamedeno. Ko je Špik gazil preko njega, se je udiral do vratu. Sneg mu je silil za vrat. Treba se je bilo vztrajno boriti za vsak meter in se izogibati pastem, da ne bi zdrknil vanje. Šel je preko velikih planjav, pa nikjer sledu ne o rastlini ne o živali. Sama bela ploskev. Utrudil se je, počival, potem pa spet gazil naprej, do pasu v snegu, z eno samo mislijo: — Kar hrabro, Špik, naprej! Pred nočjo boš doma! — Ko-se je sonce že visoko dvignilo in je sneg postal lepljiv in težak, se je Špik spustil v grapo. Po gorah so se prožili plazovi. Hrumeli so mogočno, uničevalno, neusmiljeno. Špiku je bilo tesno pri srcu, vendar pa se je brez pomisleka spustil v nevarno, plazovito področje med stene. Vedel je, da gre samo tu skozi njegova pot v dolino. In kjer ni izbire, je neumno odlašati. Ko se je spuščal vse globlje v grapo, je visoko nad njim zakrožil krokar. In za njim še eden. Nekajkrat sta zakrakala, žalostno in zateglo, potem pa sta se spustila niže. Takoj se jima je pridružila še jata kavk. — Hitro ste obrale gamsa, toda lovca ne boste! — Zasadil je palico v sneg, zaničljivo pljunil in se pogladil po brkih. Potem se je spet spuščal, počival in gazil. Za ptiče se ni menil. Gledal je samo naprej. Prebijal se je skozi žlebove, včasih padel, klel, ril in se valil po snegu. Samo naprej! Tedaj je prigazil, že močno utrujen, v plazovito pobočje, ki je preklalo zadnjo nevarno grapo med dvema gorama. Špik je okleval in se kar ni mogel odločiti, da bi prerezal vesino. Nevarnost je bila preočitna. Potem se je domislil: Umaknil se je in ustrelil v grozeči sneg. Utrgalo se je na obeh straneh in zabobnelo v belih, hrumečih valovih s tako strahotnim truščem in silo, da mu je vzelo ves pogum, na gladkih, skalnih plateh pa je nad oguljenimi rebri zazijala poč na pol utrganega snega. Špik je ustrelil s poslednjim nabojem še enkrat, toda sneg se ni več premaknil. Ležal je, zavratno mirno. Špik je čepel na robu in okleval. Šele ko je senca padla v grapo, se je odločil. — Moram po poti, ki sem si jo izbral, čeprav vidim, kakšna je! Naj pride, kar hoče, to je pač moja pot! — Skrajno previdno je ob robu rezal strmino, zasajal palico predse in lezel navzdol. Še nekaj metrov in nevarnosti ne bo več! Tedaj pa je nad njim votlo počilo in se utrgalo — in že je zajelo Špika bobneče, belo valovje. Sunek v hrbet ga je odtrgal od tal, ga dvignil in nosil. Otepal je z rokami in plaval v besnečem slapu, ki je pljusknil preko roba. Neslo ga je čez skalnat skok in zazdelo se mu je, da pada v smrt. Podričnilo ga je po rebru in zamolklo zabilo na okrajku, kjer ga je zalilo. Ptiči so zmagoslavno za vreščali v kristalasti puh, potem pa je mrtvaška tišina legla med bele gore. Špika, ki je ležal zalit do ramen na robu plazu, je zbudila topa, kljujoča bolečina na glavi. Zdelo se mu je, da mu grme na glavo okrušene skale. Udarec za udarcem! Odprl je oči in zamahnil s prosto roko. Krokarja, ki sta ga kljuvala, sta odskočila, in kavri so se oglasili. Pošastna groza ga je prevzela. Skušal se je premakniti, pa je bil kot vkovan v snežno gmoto. Okoli njega so domišljavo stopicali gorski grobarji. Prvič jih je videl povsem od blizu, oko v oko. Zazdeli so se mu neznansko grdi. Kovinski lesk perja, ostri, veliki, zakrivljeni kljuni in lačne, prazne, svetlikajoče se oči! Za njimi so v varni razdalji skakljale in čivkale kavke. Kot bi se pogovarjale o pojedini! Tedaj se je v lovčevem telesu zganila neznanska moč. Trzal je, da so pokale mišice. Ko si je osvobodil še drugo roko, je kot blazen začel grebsti v grude snega in jih odstranjevati. Kopal je in grebel in širil luknjo. Krokarji in kavri so ga pozorno motrili, kakor bi si mislili: — Zaman se trudiš, ne boš se izkopal! — Špik pa je grebel. Njemu, živemu Špiku, golazen ne bo izkljuvala oči! Ne bo umiral slep! Ledenel je v snegu, toda kopal je neutrudno in prišel že do krpelj. Ko jih je izvlekel in bil spet na trdnih tleh, se je zmagoslavno pretegnil. Ptiči so razočarano odleteli. Nebo je že temnelo, Špik pa je gazil naprej proti dolini. Padal je, se plazil, toda uklonil se ni. Požrešnim kavrom in krokarjem, ki so krožili vedno više, pa je dejal: — Obrišite se pod kljuni in poiščite si mrhovine! Mnogo vas je in obirati znate, toda ugonabljati ne! Zvezdnato nebo se je razpelo nad temne, ogromne, med sence stisnjene stene Trente, ko se je Špik privlekel v bližino svojega doma. Pod temno goro, katere vrh se je že lesketal v luninem svitu, leži njegova koča. Priti v kočo, le ta misel je še hranila njegovo močno, visoko, toda že do skrajnosti izčrpano telo. Potem je Špik prigazil k brvi ob Belem potoku. Na njej ni bilo sledu o človeku in njegovi poti. Noben Trentar ni šel v teh dneh na pot. Nato se je z zadnjimi močmi pognal v breg. Ko se je znašel pred zapadlimi vrati svoje koče, je zaškripal ključ in dobro, staro zavetje se mu je spet prijazno odprlo. * V Trenti se je raznesla vest, da je Špik menda ostal v gorah. Novo leto je bilo, Špika pa ni bilo v gostilno. Vedeli so, da je odšel na svojega gamsa. Pogrešili so ga in se o njem s skrbjo menili. Zbralo se je nekaj tistih, ki jim je bil Špik posebno pri srcu, in pregazili so pot do njegove koče. Sneg je bil že uležan in bili so sami močni možje, vajeni gora in snega, pa jih je pošteno usoplo. Ob brvi pod kočo so začudeni obstali. Od orjaškega, divjega Triglavskega gorovja sem, se je vlekla v globoki dolini opletajoča se sled in peljala preko brvi h koči. Bila je sled, kakor bi zastreljen medved oral sneg proti svojemu brlogu. Šli so po njej. Med macesni se je kopala v soncu koča. Šele ko so bili skoraj pred vrati, so opazili Špika. Obstali so. Špik je zamišljen sedel pred kočo. Glavo in roke je imel obvezane. Kadil je čedro in v žilavih rokah je držal belo lobanjo s prekrasnimi, smolnatimi roglji; svojega samotarja iz Lepega Špičja. Gledal je roglje in se smehljal. Star, kocinast, upaden in ogreben v obraz, toda trdih, trmastih, neuklonljivih potez. Le v njegovih jeklenosivih očeh je ležal neskončen mir. Špik jih je začutil in se ozrl proti njim. Videl je, da so jim strmeče oči obvisele na rogljih. Nasmehnil se je in dvignil roko v pozdrav. Sam sebi pa je dejal: — Dobro je živeti s prijatelji! — Iz življenja divjih rac A. S. Pirc Med raznimi vrstami divjih rac so pomembne razlike glede življenjskih navad, gnezditve in življenjskega prostora. Zato jih delijo v dve večji skupini, v race plavalke in race potapljavke. Plavalke se pri plavanju ne ugrezajo globoko v vodo in rep jim štrli pokonci. Hrano iščejo predvsem na dnu; vtikajo glavo in vrat v vodo in precejajo blatno vodo skozi kljun. Pri tem ostanejo v kljunu ličinke, črvi in rastlinska hrana. Race potapljavke pa plavajo globlje v vodi in repa ni videti. Pri iskanju hrane se često potapljajo ter se rade zadržujejo na odprti globoki vodi. Ko vzletavajo, se zalete, kar plavalkam ni potrebno, ker se lahko dvignejo navpično v zrak. Plavalke se zato drže manjših vodnih površin in se najrajše skrivajo v trsju in po gosto zaraščenih močvirjih. Potapljavke pa prebivajo ob morskih obalah in širokih vodnih površinah. Račji kljun je čudovito orodje. Ves rob je obdan 2. resastimi prečnimi letvicami tako, da se zgornji in spodnji del kljuna tesno prilegata. Prečne prekate pokriva kožica, prerasla z občutljivimi živci, ki takoj zaznajo zajeto živalico. Debeli jezik deluje kakor bat v črpalki. Ko raca kljun zapre, šine jezik naprej, iztisne vodo skozi resice in hranljive stvari ostanejo v kljunu. Za tako iskanje hrane niso potrebne oči niti svetloba. Zato race letajo v mraku ali v temi na plitva vodna mesta, kjer je zanje obilica hrane. Čez dan se zadržujejo med trsjem in le izjemno jih najdemo na odprti vodi. V krajih, kjer jih ne preganjajo, si iščejo hrano tudi podnevi. Lovci kmalu ugotovijo, da race izvrstno vidijo tudi v temi in da naglo reagirajo na vsako premikanje. Kaže, da ob raznih račjih vrst, samo mlakarica obiskuje v mraku strnišča, kjer išče zrnje. Vse druge vrste se hranijo iz vode ali močvirja. Zato je račja divjačina v raznih letnih časih tudi različnega okusa. Dokler mlakarica še najde zrnje, je njeno meso nežno in skoraj enako mesu domačih rac. Ko pa sneg pokrije njive, tedaj tudi mlakarice iščejo hrano v vodi ali močvirju in štirinajst dni pozneje se mesu spremeni okus. Race se ženijo ves čas valitve. Med poletjem in v začetku jeseni žive racaki in race vsak zase, pred zimo pa se združijo v večje jate, ki se skupaj preletavajo. Pri racah je navada, da snubi samica. Medtem, ko se jata mirno pase, skrivajoč se previdno med trsjem; prične ena izmed rac frfotati in nemirno letati. S tem pokaže, da išče ženina. Starejše race so najprej voljne za sklepanje zakona. Racaki takoj opazijo nemirno raco ter jo prično zasledovati. Med razburljivimi boji jo snubijo vse dotlej, dokler Sama ne izbere izvoljenca. Opazili so, da je zveza sklenjena v trenutku, ko se raca nasloni na prša zmagovalca. Od tega dne je par vso zimo skupaj in racak vsakega tekmeca ljubosumno odbija. Konec marca ali v začetku aprila znese raca jajca; mlade samice pozneje, stare prej. Če so prvo gnezdo ponesreči, ga nastavi še enkrat, toda le 5 do 7 jajc, medtem ko je v prvem gnezdu 8, 12 ali celo 16 jajc. Zaradi različnega pričetka valenja, najdemo istočasno že godne in komaj izležene račke. Račja jajca so podolgovata, s trdo in gladko lupino ter medlobele barve. Raca gnezdi na skritem kraju obrežja, v goščavi, trsju ali votlem drevesu pa tudi gnezdo roparic ji pride prav, čeprav je kje visoko na drevesu. Račja jajca so našli že v zapuščenem gnezdu kanje, kragulja, srake ali vrane; najrajše pa gnezdi divja raca v krošnjah starih vrb, ki so nagnjene nad potokom. Gnezdo je obloženo s puhom, ki si ga raca izpuli iz prs in trebuha. Kadar valeča raca zapusti gnezdo, kar se le redko zgodi, pokrije jajca s perjem, da jih sovražniki ne najdejo. Valen j e traja 24 do 28 dni. Med valenjem se dogajajo z racakom velike spremembe. Prej svoji izvoljenki slepo vdan, jo zdaj zanemarja, se potepa in dvori drugim racam in se tudi začasno ženi, če naleti na osamelo vdovo. Nova zveza pa traja le do dneva, ko tudi ta raca začne valiti. Svoboda racakov ne traja dolgo. Približno 14 dni po začetku valenja, se namreč golijo in izgubijo svoje pisano perje. Golitev jih tako zdela, da dva ali tri tedne ne morejo letati. Ves ta čas se skrivajo v gostem trsju. Ko pa jim perje spet znova zraste, so po barvi podobni racam. Zdaj se združijo v manjše ali večje jate, dokler po štirih mesecih znova ne oblečejo blesteče ženitvovanjske obleke. Race se golijo nekaj tednov kasneje, ko se je zarod že osamosvojil. Ko so se mladiči izvalili, ostanejo kvečjem en dan v gnezdu, nakar jih mati odpelje k bližnji vodi, kjer se takoj živahno in spretno bavijo z lovom. Prve dni prebijejo v gostem trsju ali med vodnim rastjem in šele zvečer si upajo na odprto vodo. Mati raca jih v nežni mladosti hrabro brani pred številnimi sovražniki in se često naredi hroma, da jih preslepi. Račiče, ki so se izvalile na visokih drevesih, skočijo na zemljo, ne da bi se poškodovale in korakajo naravnost k najbližji vodi, ki navadno ni zelo oddaljena. Takrat se tudi racak priključi svoji družini; več jat se združi in skupaj obiskujejo primerne plitvine. V pozni jeseni pa se napotijo race k ne- zamrznjenim vodam proti jugu. Na sever se potem vračajo marca ali aprila. Race zelo uničujejo pernate in dlakaste roparice. Lisica jih zalezuje z brega, jezerski orel jih lovi iz zraka; najbolj nevarni pa postaneta racam sokol selec in kragulj, če jih zalotita nad kopnim. Mlade račice tudi neredko postanejo plen požrešnih ščuk. Lovski strokovnjaki zagotavljajo, da je divjih rac vsako leto manj. Vzrok temu nazadovanju ni le odstrel, marveč prej izsuševanje močvirij, s čimer so divje race izgubile primerna gnezdišča. Nadaljnji vzrok nazadovanja je tudi v zastrupljanju voda po industrijskih odplakah in v motorizaciji, ki v gosto naseljenih deželah olajša lovcem prihod v sicer oddaljena lovišča. Odlov divjadi z omamljajočimi izstrelki Dr. France Avčin Na otoku Ossabawo v južni Georgiji, (ZDA) 10 km od obale, je bilo od nekdaj mnogo ■ male jelenjadi »vvhite — tail« (belorepa). Pa tudi mnogo goveda po posestvih. Poleg tega pa v džunglastih gozdovih veliko aligatorjev, divjih prašičev, rakunov, ibisov, ribjih orlov, čapelj in velikih gologlavih jastrebov; vse kot za časa Indijancev. Toda 1. 1954 je nastalo sedem suhih let. Lačna divjad je vdrla na polja, govedo in konji pa v gozdove, s trebuhom za kruhom. Škoda je postajala nevzdržna. Nekdo je bil odveč, preveč. Odločili so, da je to večja štirinoga rastlinojeda divjad. Toda sedanjim gospodarjem se je upiralo pobiti kakih 5000 kosov te parkljaste divjadi. Preživela je bila špansko duhovščino in angleško sol-datesko; tudi onih 150 let velikih plantaž indiga in bombaža za časa črnske sužnosti philadelphijskim Wanamakerjem. Zato so vedno podjetni Američani šli iskat drugih rešitev, zlasti ker ne bi bilo odjema za tolike količine divjačine, niti zastonj ne. Če pa bi uspelo divjad poloviti, bi z njo lahko naselili kakih šestdeset ravninskih in gorskih connties (oblasti), kjer je ni bilo več. Poizkusili so najprej z ogromnimi mrežami in gonjači na konjih in na tleh ter s psi. Ujeli so cela dva kosa. Poizkusili so s pastmi v obliki zelenih zabojev, polnih zapeljive hrane (koruza, jabolka, omela). Uspeh: vse mogoče, zaželenega pa le en kos. Tedaj se je nekdo spomnil, da južnoameriški Indijanci ob Amaconki love s pihalniki in malimi puščicami, namazanimi z alkaloidnim strupom cu-rare, ki živali omrtviči dihalno mišičevje. Treba je bilo najti drogo, ki bi žival le začasno paralizirala. Stvari se je lotil strokovnjak dr. Jenkins z Gozdarske šole na Georgi j ski univerzi s pomočjo kolege farmakologa Feurta. Pridružil se je še veterinar Hayes in ta možganski trust se je lotil naloge. Vedeli so še, da je v Afriki 1. 1955 nekdo ulovil žirafo s tem, da jo je nenevarno obstrelil z votlo kroglo, napolnjeno s strupom curare. Več pa ne. Na poizkusnih živalih, zlasti kozah, je šlo dobro s curare in podobnim; toda le, če so takoj po nastopu omrtvičenosti dobile protistrup in kisik, dokler si telo ni opomoglo in samo povzelo dihalne funkcije. V naravi pa seveda s tako tehniko ne bi šlo in droge vrste curare so opustili. Naslednje poizkuse so vršili s preparati na strihninski bazi. Strihnin povzroča bolj krčevito kot dihalno omrtvičenost. Rabil pa je hitro nagel protistrup, in sicer primeren barbiturat, podoben kot jih srečamo v uspavalih sredstvih. Po uspešnih poizkusih na strpinčenih kozah, so sklenili poizkusiti z divjadjo na Ossabawu. Za orožje so izbrali zračno puško velike moči, ki so ji cev preuredili tako, da je namesto znane kroglice lahko streljala malo puščico. Opremili so jo še z merilnim daljnogledom nizke povečave. Za puščice so porabili kose starih jeklenih kovinskih svedrov 7/16 cole. Na konico so jim privarili kot igla ostro glavo iz nerjavnega jekla. Na konec pa so pritrdili kos plastike, iz katerega je molelo krilce iz bombaževinastih vrvic, namočenih v svetlečo snov, da bi strelec v temi videl, kam je zadel. Strihninov sulfat je prišel takoj za stožčasto glavo. Štiri mesece so iskali le-pivo zanj, ki bi bilo na zraku obstojno, v telesu pa bi se raztopilo. Končno so ga našli: bil je — med! Od 17. kosov pa je strihninsko injekcijo na daljavo, preživelo le sedem. Deset jih je končalo, ker jih niso našli dovolj hitro, da bi protisredstvo še delovalo. Strihnin je bil le prehud. Naposled so se spomnili na enega najhujših strupov, na nikotin in omotičnost do smrti, ki jo povzroča v večjih dozah s paraliziranjem živčnih centrov, dočim jih v malih dozah podžiga. Vrto- glavosti slede motnje vida in sluha; zmedenost, oslabelost, nezavest. Krvni pritisk pade, dihanje je težavno, utrip šibak, hiter in nereden. Če pa organizem spraviš preko krize s tem, da nikotin v telesu uničiš, n. pr. z umetnim dihanjem, si organizem brž opomore. Zmedenost, oglušelost in oslepelost! Ravno prav, da žival ujameš kar z roko! Poizkusi na 100 kozah so dali pravšno dozo: 2 miligrama na kilogram telesne teže. Koze je zmedlo, opotekale so se; padle so ali stale v nekakšni božjastni zamaknjenosti. V kake pol ure pa so bile zopet na nogah, celo brez umetnega dihanja. V eni uri so se že pasle in podile s kozliči. To pot je šlo na Ossabawu zares. Kamion je vozil zaboje za ujeto divjad za lovci. Lovili so ponoči, z ostro sijočimi reflektorji na čelih. Lune ni smelo biti, kajti sicer žival za lučjo vseeno vidi človekovo silhueto. Puščice so imeli 300 in 150 miligramske, manjše zato, če prva doza večje živali ni podrla in pa za manjšo divjad. Z močnim reflektorjem, ki ga je napajal avto, so svetili po gozdu. Vse živo je bilo v njem. Končno so naleteli na košute in mlada teleta. Migotajoč s čelno lučjo okrog živali in po njej, so se ji tiho bližali. Če ji svetiš mirno v oči, se vznemiri; tako pa postane le radovedna. Pomeriti je treba na močne kolčne mišice gluteus medius, biceps fe-moris ali semitendinosus, sicer ni dobro. Strel je domala neslišen, žival čuti le vbodljaj, ki je. ne zmoti mnogo. Beli luči pa mora takoj slediti rdeča. Ta nočnih živali ne moti, kot da je ne vidijo. Žival se je mirno pasla. Po dveh minutah pa so ji uhlji in rep pričeli nervozno utripati, pričela je poskakovati navpik, kot da se igra. Iznenada je nekam skrivenčena obstala. Lovec je stopil k njej, a ni se ganila, tudi v beli luči ne. Prijel jo je za ostro rogovje in — padla je. Uspeh je bil tu. S stetoskopom je veterinar pazil na utrip srca tik za prednjimi nogami. Dal je živali 1 500 000 enot penicilina proti infekciji; še namazati ranico s sredstvom proti muham, očistiti z milo solno raztopino oči in po 30 minutah se je žival pričela popravljati. Brž v zaboj z njo in v eni uri je bila taka kot poprej. Seveda ni šlo vedno enako gladko. Predvsem mora puščica zadeti na pravo mesto; če ne, je reakcija ali prepozna ali pa žival preveč občuti in zbeži in jo je v temi težko najti. Razen s psom, o katerem pa v poročilu začuda ni besede, čeprav imajo Američani zelo uporabno pasjo pasmo be-agle. Ta je nekaka vsestranska žival, splošno uporabna kot trdijo. Že po izgledu je nekaj v sredi med ptičarjem in brakom jazbečarjem. Veljalo bi se pozanimati za to pasmo, saj je naš istrijanec preoster, naš brak jazbečar pa prepočasen. Prijemanje še ne dovolj omamljene močne živali, utegne biti nevarno; kopita so ostra, rogovje pa tudi.' Ena žival pade in si opomore prej, druga pozneje. Veči- noma pa jih pri okrevanju prisotnost človeka kaj malo moti; prav nasprotno kot če so ujete v past. Znano je, da tako marsikatera pogine* za kapjo zaradi prekomernega razburjenja, ali se v kletki sama ubije. Omamljena z nikotinom pa mirno okreva; je, pije in transport je prida ne moti. Zgodilo pa se je tudi, da je žival padla v izredno kratkem času in si kljub umetnemu dihanju ni več opomogla. Mogoče lovec ni bil dovolj strpen in je žival v prvi omotici še spoznala svojega največjega sovražnika. Po tej novi metodi že menijo loviti afriško veledivjad, obtečajne morske živali, velejelenjad severne Amerike (los, vapiti-jelen, severni jelen-karibu). Seveda si jo lastita že policija za lov na zločince in pa vojska za tiho odstranjevanje straž in dobavljanje ujetnikov ... Nam bi ta nova metoda utegnila koristiti v državnih gojitvenih loviščih za popravljanje spolnega razmerja divjadi; preseljevanja in naseljevanja. Ne pozabimo, da bi lahko bila Slovenija v lovstvu in lovskem turizmu, prva dežela Evrope. Seveda bi morala biti ta vrsta lova, podobno kot ribolov z električnim tokom, pod najstrožjim nadzorstvom, da bi se ga ne polastili nepoklicani, ki so v takih primerih radi prvi na mestu. Foto: M. Kemperle Planinski zajec Nekaj o skobcu Karel Furman Ptič, ki mu pravimo lovci skobec, ima v ljudski govorici več imen; imenujejo ga skolič, sokolič, svekolič, ptičar, mali kanjuh, kukavičar, škrjančar; morda ima še kako ime. Skobca ne nameravam opisovati na splošno, to je v lovski literaturi že podrobno obdelano. V spisu bom prikazal le škodljivost, predrznost in požrešnost ter še nekatere druge navade in lastnosti tega izrazitega roparja, in sicer po svojih dolgoletnih opazovanjih. Povprečen lovec strelja le redkokdaj tega škodljivca, navadno le tedaj, ko dobro skrit čaka, skobec pa slučajno prileti v njegovo bližino. Iz izkušnje pa tudi vem, da mnogi lovci tega roparja podcenjujejo, češ, saj takle droban ptič vendar ne more biti tako nevaren; no, pa tudi plen je brez vsake vrednosti, nabojev se je pa pri tem lovu kaj lahko znebiti. Posamič in na slepo srečo pa tega škodljivca ni mogoče učinkovito zatirati; to je najlaže, ko gnezdi, t. j. v maju, še bolje pa v juniju, kar bom prikazal v naslednjih vrsticah. 1945. leta smo v spomladanskem času lovci pa tudi nelovci opazili, da je v precej obsežnem krogu našega okoliša nenadoma zmanjkalo skoraj vseh vrst ptic pevk; kot da so izumrle ali se izselile, se nam je zdelo. Ptic pevk pa je bilo tam okrog vedno zelo veliko — in tudi danes jih je, saj imajo najboljše pogoje, tako za gnezdenje kot za preživljanje. Tisto spomlad sem opazil skobčev par, ki je skoraj vsako jutro in na predvečer srdito napadal škorce, ki so gnezdili v številnih škorčnicah po sadnem drevju okrog mojega doma. Opazil pa sem, da je imel pri škorcih kaj malo uspeha, kajti škorci so zelo oprezni; ko gnezdijo, imajo na vrhu krone najvišjega bližnjega drevesa stalno stražo. Ko sem opazoval ta lov, sem sklenil, da bom dognal, kje skobca gnezdita. To se mi je kaj hitro posrečilo. Skobčevo gnezdo sem našel v neposredni bližini svojega doma. Ker sam ne morem plezati, sem šel po sina, da je splezal do gnezda. Žal je bilo že prazno; vrgel ga je na tla. Po ostankih plena in tudi po drugih znakih sem sodil, da so se mladiči izpeljali prav tisto jutro ali pa kvečjemu prejšnji dan. Nato sem dobro preiskal tisti del gozda in našel v bližini še dvoje skobčevih gnezd, ki pa tisto leto nista bili zasedeni. Skobec uporablja tudi staro gnezdo in ne dela vsako leto novega. Ta predel gozda leži ob vznožju višje gore, svet je kotanjast, zatišen in senčnat; ima vzhodno lego, prečkajo ga drče, jarki -in potočki; bolj je poraščen z listavci kot iglavci. Naslednjo leto sem odkril ,na enem starih gnezd, ki sem ga opazil že prejšnje leto, 5 skobcev, starih komaj nekaj dni. Vedel sem, da moram postreliti najprej stara dva, kar sem storil še tisto jutro, nato pa smo pokončali tudi mladiče. Tako se mi je posrečilo, da smo prvič v tem predelu uničili kar 7 skobcev. Prihodnje leto sem blizu tega gnezda našel novo gnezdo. V njem so bila 4 jajca. Ko sem ustrelil stara dva, sem uničil tudi jajca, čeprav bi tega ne bilo treba, ker starih dveh ni bilo več. Tretje leto sem malo zakasnil in tako našel na starem gnezdu 5, že na pol godnih mladičev. Ker pa tedaj nisem imel časa, da bi počakal stara dva, sem pustil gnezdo nekaj dni pri miru. Med tem pa je gnezdo »staknil« neki bližnji, mlajši lovec. Ko sem neki dan na tistem mestu slišal strel, sem pohitel tja. Lovec je imel mlade skobce že pri sebi. Rekel sem mu, da so mladiči pravzaprav moji — če pa jih hoče obdržati, mora postreliti tudi oba stara, da bo vse uničeno. S tem pa se ni strinjal, ker mu je bilo gnezdo predaleč; zato mi je raje mladiče izročil, da sem laže prišel tudi do starih dveh. Tovarišu sem potem »podaril« oziroma poslal stara dva, a brez krempljev. V tem predelu so gnezdili skobci redno vsako leto, jaz pa sem jih dosledno uničeval; najprej stara dva, nato pa mladiče ali jajca, kakor je pač bilo, -gnezd pa nisem več razdiral. Kako je skobec močno navezan na svoj zarod in na kraj gnezdenja, naj pokaže naslednji primer. Neko leto sem ustrelil samico, ki je znesla že 3 jajca. Jajca sem pustil v gnezdu. Samec nikakor ni mogel zapustiti kraja; stalno ga je obletaval in z visokim ke-ke-ke-ke klical samico. Vsako jutro in včasih tudi pozno popoldne, sem ga hodil čakat in nekajkrat po njem tudi »pihnil«, toda izmikal se mi je tako spretno, da ga je šele peto jutro strel zbil na tla. Bil je neobičajno majhen, kar za polovico manjši od samice, in izredno temne barve; celo strokovnjak bi ga lahko zamenjal s kako drugo, posebno ptičjo vrsto. 1954. leta, ko zaradi revmatizma nisem bil za nobeno težje delo, sem skušal dognati, koliko porabijo te roparice za svoj nenasitni želodec. To leto sem našel že sredi junija 5 že skoraj godnih mladičev na nekem novem gnezdu. Gnezdo je bilo v taki goščavi, da nisem mogel uspešno streljati. Pomočnik je spravil skobce z drevesa, nato pa sva napravila kakih 50 korakov od gnezda v bolj redkem gozdu iz suhih vej kvadratni meter veliko ograjo brez strehe. V ograjo sva položila skobce, ki še niso mogli leteti, in iz daljave 50 korakov opazovala, kaj se bo zgodilo. Bila je nedelja, zelo soparno, vse je obetalo nevihto. Stara dva sta začela v kratkih presledkih takoj donašati hrano; pri tem sta sedala ob ograji na tla; mladež je kaj hitro vse pogoltala. Plen sta donašala v krempljih, nikoli v kljunu; to sem večkrat opazil že ob prejšnjih gnezdih. Ker sem hotel požrtijo preprečiti, sva se s pomočnikom spravila v bližino na 20 korakov, in sicer v zasilni zaklon. Stara sta naju opazila, a hrano vkljub temu donašala, le sedala nista več; plen sta v nizkem poletu spuščala v ograjo, včasih pa tudi mimo nje. Moj pomočnik je mladičem plen sproti jemal in ga spravljal pod listje blizu ograje. To je trajalo dobrih 6 ur. Mladiči so bili vedno bolj nemimi in vedno močneje so se oglašali; bili so pač lačni. Med tem se je nebo pooblačilo in kmalu je močan grom pretresel ozračje. Tedaj so mladiči za hip utihnili, nato pa sem začul neko premetavanje in kljuvanje. Stopil sem do ograje in videl, kako so se večji štirje lotili najmanjšega in ga s kljuni obdelovali po hrbtu in po straneh, torej ne po glavi. Tisti mladič je bil tako slabo razvit, kot ne bi bil iz istega gnezda. Gotovo bi ga ostali požrli, če ga ne bi vzela iz ograje; kmalu potem je sam poginil. Pod listjem pa se je nabralo 8 drobnih ptičev. Bili so do golega oskubljeni, brez glav, imeli so potrgane noge in polomljene peruti. Med hrano pa sta bili tudi dve polovici malo večjih ptičev. Vrste žal nisva mogla ugotoviti. Pobrala sva skobce in odvzeti plen ter se odpravila domov. Bila sva že pod streho, ko se je razdivjala huda nevihta. 4 žive mladiče sem dal pod veliko rešeto in jim vrgel tudi prineseni plen, misleč, da se ga pod rešetom ne bodo lotili. Ko sem se še kake pol ure mudil s prijateljem, sem šel pogledat k skobcem; ti so že ves plen pospravili. Prav tisto jutro nam je lisica napadla kokoši in dve tako poškodovala, da smo ju morali zaklati. Odnesti pa ju ni mogla, ker je bil takoj pri roki pes. Vzel sem drobovje obeh kokoši in z njim preizkusil skobce. Na dvorišču sem jih dal spet pod rešeto in jim vrgel ves kokošji drob. Vpričo več ljudi so ga skobci v nekaj trenutkih do zadnje trohice požrešno pogoltali. Stara dva skobca pa sta še živela. Zato sem odbral naj razvitejšega mladiča in hajdi z njim na gnezdo. Tamkaj ga je sin privezal za noge in ga skozi gnezdo pritrdil k veji, a tako, da se je lahko prosto gibal. Naslednji dan sem še v mraku ustrelil samico, ki je začela prva donašati. Pri samcu pa nisem imel sreče, čeprav sem porabil zanj že 4 naboje. Pustil sem ga in odšel domov, misleč, da je le ujel nekaj šiber, mladiča pa sem pustil v gnezdu. Ko sem se pozno popoldne vračal, sem že od daleč zaslišal samca; oglašal se je kot po navadi. Tedaj se mi je le posrečilo, da sem našel prostor, od koder sem kakor skozi majhno okence vsaj toliko videl gnezdo, da sem lahko streljal. Ko je prinesel prvič, še nisem bil pripravljen, drugič pa ga je strel zbil na tla. Del šiber prvega strela je ujel tudi mladič, ki je bil na gnezdu že mrtev. Okrog njega pa je bila »mesnica«, kot je rekel sin, ko je splezal do gnezda. Pospravil je vse v predpasnik in prinesel z drevesa: Bilo je 6 ptičjih trupelc, pripravljenih na isti način kot prejšnji dan, le največje je bilo bolj površno oskubljeno. Čeprav je bilo brez nog in glave, sem po majhnih perescih takoj spoznal mladega jereba. Bil je zadnja žrtev skobca-samca. Ta primer kaže, da lahko tudi en sam stari, samec ali samica, odgoji ves zarod. Sedaj pa vzemite v roko svinčnik in izračunajte, kako ogromna škoda nastane pri koristnih pticah že v enem letu, če en sam skobčev par nemoteno odgoji in izpelje svoj roparski zarod. Znano pa je, da skobec lahko brez škode tudi strada in da njegov plen ni vedno tako bogat. Zadnji 2 leti sem uničil stara skobca že v času, ko je tičala mladež še v jajcih; tako ni nastala še večja škoda; to bom delal tudi naprej, če teh roparic še ne bo zmanjkalo. V predelu, ki sem ga omenjal, je sedaj 7 skobčevih gnezd, toda vsako leto gnezdi tu samo en par; zaradi svoje požrešnosti skobec v bližini ne trpi tekmeca. Vsa gnezda so na smrekah in na borih na površini pičlega hektarja. Moje temeljito uničevanje skobcev na istem predelu gozda, in to skozi 10 let, pa kaže tudi to, kako neverjetno se skobec drži mesta, ki mu prija za gnezdenje. Mislim, da sem dovolj prikazal, kako škodljiv je skobec in da tega roparja ne smemo podcenjevati. Wršsm7W&k Srnjad v Snežniku Stalež srnjadi je v Snežniku sicer kar zadovoljiv, ne ustreza pa po kvaliteti, to je po teži kakor tudi rogovju, čeprav ima dobre pogoje za razvoj; dovolj travnikov, jas in podrasti, prav tako tudi dobro urejena krmišča in solnice. Srnjad torej ne trpi pomanjkanja in bi se lahko boljše razvijala. Stalež je bil sicer pred vojno nekoliko večji od današnjega, to pa zaradi tega, ker takratni gospodarji lovišča niso posvečali dovolj pažnje razvoju srnjadi. Grofje in njihovi prijatelji so večinoma lovili le jelenjad, srnjad pa le logarji ali gozdarji in še ti v malem obsegu. S tem mislim, da se je prava gojitev opustila že pred 25. ali 30. leti. Omenil bi še precej hudo nadlogo za srnjad in jelenjad, to je pomanjkanje vode, kakor je že poročal tov. Švigelj v lanskem Lovcu (št. 11). To velja posebno za snežiško lovišče, kjer je kraški svet in v najbolj potrebni dobi, to je v času jelenjega ruka, presahnejo po večini vsi izvirki in mlakuže, ki so se pred leti dalje držale. Spominjam se, ko sem bil še deček in sem moral biti po večini za pastirja, da je bil izvir Obrh bolj stalen. V vročih poletnih dneh je bila struga polna vode, dočim sedaj vsako leto že zelo zgodaj presahne. Tja je hodila srnjad in jelenjad pit, kar je bilo razvidno iz močno izhojenih stečin, pa tudi zadrževala se je v precejšnjem številu ob bregovih in na robu gozdov. Tudi srne in košute z mladiči trpijo občutno škodo, če jim primanjkuje vode. Opazil sem, da so srnjaki mnogo boljši tam, kjer so studenci s stalno vodo, torej v predelih Kujavič, Tri kaliči, Šavkovec, ki so vsi pod vrhom Snežnika. Z večletnim opazovanjem sem ugotovil, da srnjad trpi in tudi močno oslabi zaradi nosnega obada. Ko sem lani ob koncu junija hodil po lovišču in se pod večer vračal proti domu čez Pečetov laz, sem zagledal pod bivakom, da se v travi premika nekaj sivega. Takoj sem postal pozoren in prešine me misel, da je volk. Zapiskal sem, ker vem, da pride volk pogosto na srnjakov klic; ko pa tisto v travi dvigne glavo, vidim da je srnjak s še neočiščenim rogovjem. Takoj sem spoznal, da z njim ni vse v redu. Ker imamo nalog, da bolno divjad odstranimo iz lovišča, sem se odločil, da ga odstrelim in vidim, kakšno bolezen ima. Bil je zelo oslabljen, tehtal je le 12 kg. V notranjih organih ni bilo nobenega znaka bolezni, v dihalih pa sem našel 33 ličink. Star je bil 3 leta. Kakšne druge bolezni med srnjadjo nismo opazili, pa tudi poginulega se malo dobi. Pripomnil bi še, da se je po mojem mnenju, takoj po vojni odstrelilo preveč dobrih srnjakov. Anton Strle, Snežnik Gams in pes Bilo je lani nekaj dni po Martinovem. Toplo, prijetno sonce me je izvabilo v planine. Ko sedim na visoki skali pod Uršljo goro, opazim starega gamsa. Oziral se je na vse strani in kmalu izginil za rob grebena. Tedaj vidim od daleč prihajati očeta s psičkom. Zakličem, da bi ga opozoril kje sem. Pes, ki je črne dlake, priteče do mene ter obstane. V tem pride tudi oče. Ko sediva na skali, opazujeva kako se nama gams znova približuje. Pes pa je nepremično stal ter ga gledal. Med napetim pričakovanjem kaj se bo zgodilo, se je gams približal na tri metre razdalje. Dlaka na hrbtu se mu je naježila, glavo pa je nesel pri tleh. Psu je bilo tega dovolj in planil je s srditim laježem proti gamsu, ki jo je nato ubral v peči, kakih 50 metrov od naju, ki so bile za psa nedostopne. Znano je, kako težko je priti gamsu v bližino in kako previdna in čuječa je ta žival, zato je bil ta dogodek res nenavaden. Anton Navodnik, Uršlja gora, Ravne na Kor. Če imajo vrata samo eno kljuko 1 Gost mi je napovedal, da bo prišel k meni na lov na malega petelina. To je slišal tudi njegov prijatelj in hitro poprosil, če gre lahko z nama, kar sva mu rade volje dovolila in neko popoldne smo odšli proti Bašeljskemu sedlu. Utrujeni smo prišli v kočo in po večerji takoj legli k počitku. Vsi trije smo trdno zaspali do dveh zjutraj. Ko sem vstal in pogledal skozi vrata, je zunaj metlo. Zbudil sem oba gosta, vstal pa je samo oni, ki je imel petelina za odstrel. Njegov prijatelj pa je rekel, da v takem vremenu ne gre nikamor. Ko sva odhajala, nama je voščil dober pogled. Ker je bila v vratih samo ena kljuka, sva jo dala na notranjo stran, da bi lahko šel ven. Vreme je bilo zelo grdo in šla sva bolj z upanjem kot z zaupanjem. Ko sva prišla na rastišče, nisva petelina ne slišala in ne videla; mokra pa sva bila do kože. Okrog osmih sva se vrnila nazaj v kočo. Prijatelj, ki je ostal v koči, je od nekod prav milo dejal: »O, sta vendar prišla!« Ker sva mislila, da gleda skozi okno, sva mu rekla, naj odpre, ker je kljuka znotraj. V najino veliko presenečenje pa se je pokazal s podstrešja v kratkih spodnjih hlačah, srajci in na golo obutih čevljih. Na vprašanje, zakaj leži zgoraj, nama je povedal, da je šel ven, tisti čas pa je veter zaloputnil vrata in tako se je skoraj gol znašel v snežnem metežu. Ker ni mogel odpreti vrat, mu ni preostalo drugo, kot zlezti v podstrešje, kjer je bilo komaj za kurje gnezdo sena in nekaj starih skodel. Namesto v topli postelji, je polnih pet ur ležal pod streho, pokrit s skodlami! Jaz sem vrata lahko odprl, ker sem imel na palici stekel j. Vsega premraženega sva spravila v posteljo in hitel sem mu kuhati čaj. Rekel je, da je že hotel iti v uro niže ležečo drvarsko kočo; toda bal se je, da bi ga ne imeli za norega. Pred .odhodom iz koče je izjavil, da si bo vse življenje zapomnil, kdaj je bil prvič in zadnjič na lovu na petelina. Anton Trček, Jezersko Nenavadna smrt zajklje Ob spomladanski tekmi ptičarjev so lovci našli v okolici Murske Sobote, na pobočju nekega jarka, mrtvo, zajkljo. Bila je dobro hranjena in na zunaj ni bilo videti nobenih znakov nasilja niti ni bilo v bližini kakih sledov. Izročili so jo Veterinarskemu zavodu v M. Soboti v preiskavo, ki je pokazala, da je zajklja poginila na porodu, in sicer zaradi tega, ker se je mladič v prečni legi zagatil v porodnem organu, nakar se je ob napenjanju pretrgala maternica in je mladič padel v trebušno votlino. Kazalo je, da se je nesreča zgodila potem, ko je zajklja že povrgla kakšnega mladiča. Preiskava je tako pokazala, da ni bila vzrok smrti nalezljiva bolezen. Ob tej priliki naj še omenim, da Veterinarski zavod v M. Soboti, odnosno tam nameščeni veterinarji, radi ustrežejo lovcem in vestno ter hitro preiščejo vsako divjad, ki jim jo prinesejo. Mnogokrat se zatečejo k njim tudi lastniki lovskih psov, saj psi večkrat potrebujejo zdravniško pomoč. Tako so med drugim že večkrat uspešno intervenirali v težkih primerih zastrupljenja in zlomov ter drugih težavah naših štirinožnih prijateljev. Lovci in rejci so jim za ta trud zelo hvaležni. Naš Veterinarski zavod je v veliko korist vsemu okolišu in znane so njegove zasluge pri izdelavi seruma proti svinjski ohromelosti, ki je bila prav s tem zdravilom zatrta. jVj L Slaba stran visokorazantnih nabojev Visokorazantni naboji so tisti, ki dajo krogli začetno hitrost večjo od nekako 750 metrov na sekundo. Če je krogla povrhu lahka (pod 9 gramov) ali pa take konstrukcije, da naj se takoj po pre-drtju kože v telesu živali razkosa (nemška H — in D — plašč) ipd.), se ta izstrelek ob zadetju z najmanjšo vejico, listom, bilko itd., vsaj močno odkloni, često pa sploh razleti v drobce. To je na eni strani dobro, da namreč nevarna krogla pri strelih v gošči ne leti daleč; na drugi strani pa je slabo, ker smo često prisiljeni streljati skozi goščavo, n. pr. na divjo svinjo in pa, ker so drobci sami lahko nevarni. Ameriška literatura na te pojave izrecno opozarja, zlasti ob visoko in najvišje razantnih nabojih kalibra .22 (5,6 mm) in podobnih s hitrostmi preko 3000 ft/sec, t. j. okrog 1000 m/s. Slovita Swift Super Speed ima pri kroglici teže 48 grains = 3,1 gramov, silovito začetno hitrost 4110 Uplenitelj Golob Jakob, L D Jože Lacko. Lovišče Dornava, 4. VIII. 1956. Dolžina rog 28,5 in 27 cm, teža 417 g. Ocena la, 127,80 točk ft/sec = 1250 m/s; na 300 yardov = 270 m, še vedno 740 m/s. Energija pa zaradi lahke krogle vseeno ni prida: začetna je res 250 kpm, a na 300 yardov je ostane le še 87 kpm, torej bore malo. Lovske izkušnje s takimi naboji so včasih kaj neprijetne. En tak primer, ko je krogla 8 X 57 IS pri letu skozi travo preprosto izginila, sem opisal v Lovcu (glej letnik 1957, št. 5, str. 142), Drugi se mi je primeril lani novembra na Ljubljanskem barju pri gojitvenem odstrelu srn z visokorazant-nim nabojem 6,6 X 57 R (v. = 1010 m/s). Na širokem Barju prideš srnjadi redko bliže kot’ 200 korakov in streli na 300 in več korakov niso redkost. Edino zanesljiv strel na take daljave je naslonjeno leže, krogla pa gre tedaj blizu tal in jo tako marsikaj lahko prizadene. Če pa ne pogodi v živo, bo letela še daleč in nevarnost je lahko znatna. Le pri lovu s kmečkega voza so stvari lažje, tudi glede zanesljive razpoznave odstrela potrebnih kosov. Sicer je pa treba ne samo odličnega daljnogleda, temveč tudi veliko lovske izkušnje. Z lovskim tovarišem Bogdanom Sežunom, sva vršila to, vse prej kot prijetno, lovsko delo. Eno srno sva že imela. Na drugo sem streljal, na vsaj tam kar običajnih 200 korakov. Ustavila se je bila gledajoč v desno, stoje prav v smeri edinega, čeprav zelo redkega grmička sredi travnika. Ob strelu je zadetek nakazala, toda za čud a v zadnji konec, čeprav sem sprožil povsem mirno na pleče. Na nastrelu sva našla kakih 15 korakov za grmičkom šop dlake, kri in nekako belo koščico. Sloviti Sežunov Rino; ta dekan, če ne rektor med pasjimi profesorji, je bil dan čez čas na sled in jo izdeloval na jermenu približno 1 km. Čez vodo in led pa naju je pripeljal natančno na srno, ki sva jo prej uplenila in skrila v neki grm. Le s težavo je zatorej potem našel nadaljevanje, a zastreljena srna se je stalno umikala. Motila pa ga je tudi srnjad, ki je zaradi pozne ure že izstopala na pašo, tako da zastreljene srne nisva mogla najti. To srno je Bogdan položil čez kakih 14 dni. Imela je kaj čudno neostro, 11 cm dolgo, 6 cm široko in 2 cm globoko, zgolj mišično rano, — na notranji strani desnega stegna! Razlaga: kosec krogle, verjetno del plašča, je po razletu ob drobni vejici grma zavil zaradi svoje neregularne oblike kot kak bumerang v desno in tako nepričakovano ranil ubogo žival. Ona najdena koščica pa je morala biti stara, najbrž so jo prinesle vrane. Misel na ranjeno srno me je zasledovala prav v Ameriko in odleglo mi je, ko sem dobil vest, da ni izgubljena žalostno končala. Počasne, težke staroverske krogle — svinčenke ter težje krogle s polnim plaščem, kot so n. pr. vojaške, takih muhavosti ne poznajo. Imajo pa zato druge. Absolutnih idealov pač ni. dr. France Avčin Nedolžnost kanje Ker nekateri kanjo čestokrat zagovarjajo in prikazujejo le njeno koristno stran, sem se odločil, da opišem dogodek, ki sem mu bil priča v začetku letošnjega maja. Ob obhodu lovišča sem našel kanjino gnezdo z dvema mladičema. Gnezdo sem nato opazoval 10 dni, vsak drugi dan in sicer z namenom, da ugotovim, kaj vse donaša kanja mladičema in kakšen je kanjin jedilnik v tem letnem času. Tako sem ugotovil, da sta bila med tem časom prinešena 2 mlada divja zajčka iz prvega legla, 1 fazan, 2 piščanca in 2 kuščarja. Iz navedenega sklepam, da kanja ali mišar, kot jo ponekod še nazivajo, ni vredna tega imena. Leglo sem pokončal, še pred tem pa stara dva pri gnezdu odstrelil. Stane Lunder, LD Tržišče Zadnji roparski pohod Letos marca sem v zgodnjih jutranjih urah nadziral lovišče. Počasi sem ubiral lovsko stezo ob robu z borovjem poraslega griča, kjer sem se nadejal naleteti na kako divjad. Zdaleč ugledam malo gmoto; mislil sem, da je kamen. Ko pa se premakne, spoznam kotorno, ki se je urno potegnila v grmovje, kjer je bila še druga. Nisem ju hotel motiti; počasi sem nadaljeval svojo pot in opazoval okolico. Kar skoči čez stezo zajec. V misli, da ga preganja kakšna roparica, sem pripravil puško in res se čez nekaj časa potegne iz grmovja velik lisjak. Puška je bila že ob licu; strel odjekne, lisjak se prevali, a spet pobere in steče v borovje. Pogledam na nastrel, — nobene dlake ne krvi. Zaznamujem kraj ter grem v smer, kamor je lisjak izginil. Kakih sto metrov dalje, sem ga videl ležati na tleh. Ko me začuti, dvigne glavo in se ozira v nasprotno stran. Ni me videl, ko sem pomeril nanj. Dobro zadet se je po nekaj stresljajih umiril. Zadovoljen, da sem opravil dobro delo, sem pobral plen in nadaljeval svoj obhod. Ludvik Pupis, lovski čuvaj LD Raša Uspela gojitev fazanov Celjska lovska družina Grmada si na vse načine prizadeva, da bi dvignila stalež fazanov v svojem lovišču. V ta namen je na primernem mestu postavila lično voljero. Pri prvem nasadu jajc sta dve koklji žal odpovedali, ker nista hoteli stalno sedeti in se nam je zaradi tega izvalilo le 14 keb-čkov. Pred kratkim smo jajca vnovič nasadili in so koklje bolj vztrajne, zato upamo na boljši uspeh. Fazanja hrana, ki smo jo prejeli od Lovske zadruge, se je izvrstno obnesla in nismo imeli še nobenih izgub. Zdaj res ni več nobena težava vzgajati fazanji naraščaj in marsikatera lovska družina bi po našem vzgledu, četudi v tako malem obsegu, lahko pomagala naseliti lovišča s fazani. Kebčki na sliki so stari 4 tedne in se po barvi razlikujejo, ker so različnih vrst. Sliko je posnel naš član tov. Anton Udovč. LD Grmada, Celje Kaj vse prenese prašičja koža Ze dalj časa smo člani LD Čatež ob Savi opazovali, da se v našem lovišču zadržuje večje število divjih prašičev. Kmetom so napravili veliko škodo, saj je morala OLZ Trbovlje plačati kar 44 000 din odškodnin. Kljub neprestanemu zasledovanju pa jim niso mogli do živega, dokler januarja ni zapadel sneg. Tedaj smo organizirali skupne love na te škodljivce in trud pri zalezovanju in čakanju je bil obilo poplačan. Prvič; smo podrli 2 prašiča, drugič so padli trije, nato smo uplenili kar 6 prašičev. Od naštetih 11 prašičev je bil eden star veteran, strokovnjaki so ga ocenili, da je dočakal 9 let; 4 prašiči so bili srednji, 6 pa je bilo malih, po okrog 40 kg. Pošiljam vam sliko ustrojene kože velikana, ki sem ga uplenil. Razločno se vidi, kolikokrat so že lovci sprožili petelina nanj. Lovski tovariš, ki je kožo strojil, mi je pokazal, koliko šiber in krogel je pri strojenju našel v koži. Koža je bila na po-reberju petkrat debelejša od podplata in zato vse na tisto stran izstreljene šibre niso dosegle prašičevih mišic, temveč so ostale v koži. Na vratu je imel za pest veliko gnojno rano pod kožo, ki mu jo je zadejala idealka. Prav zaradi vseh teh ran in prask,- pa prašič ni imel tolikšne teže, kakor bi človek pričakoval. Pogled na sliko naj bi bil poučen za vse lovce v tem smislu, da naj nikar ne streljajo starih prašičev v to zaščitno ploščo, ki je ne predre niti krogla. Joče Tomše, LD Čatež ob Savi Uplenitelj Franc Janežič, LD Kamnik. Srednja dolžina rog 29,1 cm, teža 364 gr, razkrečenost 13,2 cm. Ocena la, 116,25 točk. (Uplenjen 1956). Jelen vasovalec Počasi sem stopal ob kolesu proti domu. Z vrta v Kokri, tik ob cesti, me je ogovorila gospodinja Ivanka: »Poslušajte, ti vaši rogovileži so mi požrli že vse, kar je bilo zelenega. Vsako noč hodi eden.« Z lovcem Primožičem sva se dogovorila, da ga greva zvečer čakat. Toda preža ob luni je bila zaman. Prebrisanec se je prikazal samo ob varnih, temnih nočeh. Čez nekaj dni pa mi gospodinja Ivanka pove, kako je prejšnji večer nekdo ropotal po okenskem steklu. Ker so v tem delu hiše ležale same ženske, jih je bilo strah in so tekle klicat gospodarja. Ta je takoj odkril, kdo je vasovalec. Pod oknom je namreč zagledal jelena. Nepridiprav se je hotel lotiti celo rož na oknih, ko mu je drugega zmanjkalo, toda okna so bila dvojna in ni mogel do njih. Naslednji dan se je Primožič odločil, da ga gre čakat in sicer v sobo zgoraj. Ko se je stemnilo, se je po stopnicah splazil na vrh, se pripravil na strel in prežal. Kmalu je pod oknom ugledal velikega jelena, kako požrešno melje šop sena, ki so mu ga pripravili, da bi se dalj časa pomudil. Prav počasi je prislonil puško k licu in sprožil. Jelen je nakazal, da je dobro zadet in zjutraj je res ležal par 100 m od nastrela. Gruča sosedov, ki jim je hodil v zelje, se je zbrala okrog njega in z veseljem proslavila njegov konec. Anton Trček, Jezersko IZ LOVSKE ORGANIZACIJE Lovska koča LD Radlje Vsa leta smo si lovci v Radljah želeli zgraditi lovsko kočo. To je bila skrita, toda velika želja vsakega izmed nas. Pred leti, ko je bilo naše lovišče združeno z loviščem sosedov iz Mute, smo to veliko željo nekoliko utešili s tem, da smo na Bricnikovem vrhu preuredili staro drvarsko bajto. Leta 1955, ko smo potegnili zopet stare lovske meje in je to kočo prevzela LD’ iz Mute, nam misel na lastno kočo spet ni dala miru. Pod nadzostvom starega Paulija, smo pričeli visoko ob državni meji razdirati staro gospodarsko poslopje. Žoharov Ivan je vpregel vole in prevažal. Marsikaj bi vedel o teh vožnjah povedati. Še Slavka je kljub njegovemu izrednemu ravnodušju grabila jeza, ko je moral neštetokrat vzdigovati gare iz blata. Bricnikov Pepič tiste nedelje ni kadil. Preveč je bilo prahu. Gašper ni mogel veliko pomagati; da bi pa tudi on prispeval svoj delež, je dal tovarišem dobrega koroškega mošta. Še danes govore fantje, da je takrat opravil najlepše dobro delo. Bračič je bil starešina, pa kljub temu ni držal rok križem. Vsem se je smilil blagajnik družine. Revež ima najmanj 130 kg; toda dobra volja in lovska zavest sta zmagala. Ing. Pahernik, ki ima že pet lovskih križev, tudi ni hotel zaostajati in je povedal fantom: »Veste tovariši, sprejel bom kmalu osmi življenjski križ, zato z rokami ne bom mogel pomagati, imam pa doma pripravljene deske za nov pod v stanovanju, tiste vam bom dal za lovsko kočo.« Kolar je moral prehoditi dolgo pot skozi vso občino, da je prišel na delovno mesto. Maks pa je žrtvoval nekaj' žebljev iz svoje zaloge za gradnjo lastne hišice. Ot Simon, ki je nenadomestljiv gospodar, se je ves srečen smehljal, ko je videl kako stvar lepo napreduje. Njegova skrb4 da bi bilo vse prav, je danes že bogato poplačana. Tudi vsi ostali naši lovski tovariši so pri gradnji lovske koče pokazali res mnogo dobre volje in lovske zavesti. Na delovnih mestih je bilo kakor v mravljišču. Slabo uro hoda z vrha Kapunarja, ki je najvišji na Kozjaku, zdaj stoji na Skarčevem vrhu ta naša preprosta, toda ljubka bajtica. Krasen je razgled po Dravski dolini, kjer se blestijo podnevi v soncu, ponoči pa v lučih central veliki dravski bazeni. Vzdolž ob dolini se razteza zeleno Pohorje, neminljiva priča velikim dogodkom iz NOB v tem koncu. Na zahodu pa žare ob zahajajočem soncu Savinjske in Kamniške Alpe ter prestol kralja Matjaža — mogočna Peca in del Karavank. Letošnji občni zbor smo imeli že v koči. Sklenilo smo še enkrat čvrsto prijeti za delo, da bo koča pripravljena za otvoritev v mesecu juliju. Upajmo, da bomo z lovskim znanjem vremeno-slovja, zadeli lep sončen dan in tako vsem gostom in lovskim tovarišem posredovali nepozabno doživetje. r , NAŠI JUBILANTI Dne 7. julija 1957, je praznoval 50-letnico rojstva in 25-letnico lovskega udejstvovanja, član LD Gorjanci tov. Jože Kastelic iz Žabje vasi pri Novem mestu. Tov. Kastelic je daleč okoli znan med lovci kot dober in pravičen lovec. Zelo rad pomaga pri vzgoji mladih lovcev in rad pripoveduje lovske doživljaje ter lovske šege. Člani LD Gorjanci želimo lovskemu tovarišu še mnogo let v naših vrstah. Lovska družina Bukovje je letos imela priliko čestitati svojemu najstarejšemu članu Otmarju Verdniku gozdarskemu tehniku v pokoju, k redkemu jubileju. Praznoval je 65-letnico rojstva in obenem tudi 50. obletnico lovskega udejstvovanja. Ko mu je bilo 15 let, je imel že vse lovske dokumente, ker je zanj jamčil njegov oče Verdnik Jože, ki smo ga 1. 1939 spremili k večnemu počitku. Naš jubilant je po osvoboditvi opravljal važne odborniške funkcije, letos pa je bil na občnem zboru izvoljen za namestnika starešine, blagajnika in prosvetarja. Vso dobo svojega lovskega udejstvovanja je bil vzoren zaščitnik divjadi; lovskemu naraščaju pa dober učitelj. Želimo, da bi še mnogo let ostal zdrav in enako nasmejan član naše družine. Dne 18. maja 1897 je zagledal v Rakičanu luč sveta vzorni član LD Rakičan, tov. Celec Ferdo. Izhaja iz siromašne kmečke družine. Z marljivim učenjem in vztrajnim delom je dosegel v življenju lepe uspehe. Leta 1925 je bil med ustanovitelji Kmečke posojilnice v Murski Soboti in je kmalu tudi postal njen ravnatelj. Posle je vršil nepretrgoma vse do njene likvidacije v letu 1949. Razen v drugih organizacijah, je aktivno deloval tudi v lovstvu, saj je bil od leta 1936 dalje član odbora takratnega Prekmurskega lovskega društva s sedežem v Murski Soboti. Zavednemu Slovencu je okupator onemogočil izvrševanje lova, ob svobodi pa je spet z mladeniškim zanosom prijel za delo. Velikemu ljubitelju narave in divjadi, želimo prekmurski lovci še vrsto let mirno oko in dober pogled! Letos 23. julija bo praznoval 60. obletnico rojstva tov. Fačini Osvald-Valdi, čan LD Stična. Marsikateremu dolenjskemu lovcu je znan kot star lisičar s svojim zvestim Brakom. Želimo mu še mnoga leta dober pogled! ZAHVALA Naš zaslužni Janez Zupan je ob svoji petinsedemdesetletnici ves veder in nasmejan, prejel toliko čestitk in voščil, da mu nikakor ni mogoče na vse odgovoriti. Se vedno tičeč sredi dela za lovstvo in kinologijo, se vsakomur, ki se ga je spomnil, najlepše zahvaljuje, osebno pa mu bo stisnil roko ob prvem svidenju. UMRLI SO * * Umrl je dne 17. januarja 1957 najstarejši lovec in član LD Bukovje Brežnik Ivan, v starosti 73 let. Bil je 50 let neumoren lovec. Skoraj vsi člani družine so ga spremljali na njegovi zadnji poti in ga z lovskimi častmi položili k večnemu počitku. * V 86. letu starosti se je preselil v večna lovišča, eden izmed najstarejših članov LD Gorjanci tov. Mramor Franc iz Žabje vasi pri Novem mestu. Pokojni se je udejstvoval v lovstvu nad 48 let. Poznan je bil med lovci kot dober in pošten lovec. Kljub visoki starosti se je vedno udeležil skupnih lovov, dokler ga ni bolezen privezala na bolniško postelj. KINOLOŠKE VESTI Tekma psov jamarjev na Ježici pri Ljubljani Klub ljubiteljev jazbečarjev in terijerjev v Ljubljani, je letos 16. junija priredil vzrejno tekmo psov jamarjev v umetnem rovu. Navzočih je bilo veliko število lovcev in lastnikov psov. Rov je bil vzorno pripravljen in obdan z vrvjo. Za red je kar najbolje skrbel vodja tekme Gabrijel Zupančič in Lenart Zupan je neumorno odganjal iznad rova nedisciplinirano radoznalo mladino. Dovedenih je bilo 34 psov, tekmovalo je pa le 26 psov. Pogrešali smo mnogo lovcev, ki so se udeležili smotre na ljubljanskem Gradu in ocene zunanjosti, pa niso upoštevali vabil, da morajo svoje pse preizkusiti tudi na uporabnostnih tekmah. Brez tega ni mogoče izreči kvalifikacije psa; še manj pa mu priznati naslov plemenjaka, za katerega je treba, da dobi v delu priznan vsaj drugi razred, po zunanjosti pa vsaj prav dobro. V smislu zakona se sme loviti le s priznanimi čistorodnimi psi, ki imajo vse lastnosti dobrega psa. Zato je preizkušnja obvezna in naj se lovci v prihodnje bolj pozorno udeleže smoter in tekem lovskih psov. Klub je storil vse, kar je bilo mogoče za nabavo živih roparic, lisic in jazbeca; ostal je pa brez podpore s strani lovskih družin in Okrajne lovske zveze. Še dan pred prireditvijo ni bilo na razpolago roparic. Neumornosti in velikemu trudu posameznih funkcionarjev kluba in vzgledni požrtvovalnosti tov. Antona Brezica, ki je poklonil lisico, se je zahvaliti, da ni morala biti prireditev zaradi tega odpovedana, čeprav je bila ta vzrejna tekma v eminentnem interesu lovstva. Jazbečarji Tekmovalo je šest jazbečarjev od katerih dva nista prestala izpita (Ček in Čvrsta). Uspehi: Čil; lastnik LD Šmarna gora 57 točk, drugi razred a, z zvezdico (kar pomeni da je dobro prestal preizkušnjo) in z oznako v rodovniku (rov), da se je odlikoval v rovu, Čedo; Fran Zajc, 54 točk, zvezda, rov, Ilb, Bor Briški; 51 točk, zvezda, rov, Ilc, Čičo; LD Kamnik, 48 točk, zvezda, rov, III razred. Lovski terijerji Don Medvodski; Tavčar Marijan, 69 točk, naj-bojši la, rov, zvezda, Stoja Travnogorska; Fran Leben, 67 točk, Ib, rov, zvezda, Čedo Podutiški; Viktor Dolničar, 65 točk Ic, zvezda, rov. Beka; Anton Brežic, 60 točk, Id, zvezda, rov. V drugem razredu: Dargo; Aleks Železnik, 54 točk, Ila, zvezda, rov, Bor; Ludvik Brence, 51 točk, Ilb, zvezda, rov, Boško; Janez Mojškerc, 51 točk, Ilc, zvezda, rov, Dečko; Jože Mrzel, 50 točk, Ild, zvezda, rov. V tretjem razredu: Čok Medanski; LD Komenda, 48 točk, lila, zvezda, rov. Sibra Travnogorska; Pavla Mrak, 45 točk, Illb. Lord Diljski; Gabrijel Zupančič, 43 točk, lile, zvezda rov. Sara Travnogorska; Albin Kucler, 40 točk, Illd, rov, zvezda. Zadostno, brez oznake rov (ker ni dovolj doseženih točk), Silva Travnogorska; LD Sodražica 37 točk, zvezda. Dago Radvanjski; Ivan Vute, 34 točk, zvezda. Dina; Jože Bizjak, 34 točk, zvezda. Uspeh je zadovoljiv. Priporočamo več vaj s psom in kličemo nasvidenje z željo po boljših uspehih! R „ „ PRIMER ŠOLANJA PSA PTIČARJA Letos spomladi so tekmovali v Murski Soboti psi ptičarji. Tudi jaz sem se udeležil s svojim sedemmesečnim psom ptičarjem tega tekmovanja. Sem še mlad vodnik in sem le kratek čas pripravljal svojega učenca. Kljub temu sva dosegla četrto mesto. Vesel sem bil, ker sem v tako kratkem času dosegel tak uspeh in tega, da bo moj štirinožni tovariš uspešno pomagal na lovu ne samo meni, ampak tudi drugim članom naše lovske družine. Hotel bi v kratkem opisati, kako mi je uspelo v tako kratkem času pripraviti svojega učenca. Ravnal sem se po knjigi »Dresura ptičara« od Čeoviča in Lokarja. Najprej sem s psom vadil vajo »stoj«, oziroma »doli!«. Ko sem končal z besednim učenjem, sem ga začel vaditi s piščalko, kar je trajalo nekoliko dni. Potem sva šla v lovišče. Poiskal sem jerebice in ko so odletele, sem psa privezal na dolgo vrvico in počasi šel proti mestu, kjer so se spustile. Ko sem opazil, da jih je zavohal, sem mu takoj velel »doli«! To vajo sva nekolikokrat ponovila. Ta začetek sem navedel zaradi tega, ker so me nekateri tovariši spraševali kako sem dosegel, da me pes uboga. Nimam namena, da bi delil dokončne nasvete, kako je ravnati pri šolanju psa, ker to delo ni odvisno le od vodnika, ampak tudi od psa; njegovih dobrih in slabih lastnosti ter navad. Ker so bili na tem tekmovanju tudi čez 15 mesecev stari psi; menim, da bi se s pravilno vzgojo in odnosom do psa, lahko več doseglo, če bi lastniki psov posvečali več skrbi šolanju. Nekateri psi so se le muzali okrog nog svojih vodnikov, drugi pa so se kar začeli igrati, namesto da bi iskali divjad. Napačno je misliti, da se pes lahko sam od sebe nauči iskanja; odnosno da se mlad pes brez pomoči vodnika, navadi tega od starejših psov na lovu. Saj Čeovič v svoji knjigi navaja, da je učenje s starejšim psom napačno in škodljivo. Tudi meni se je zgodilo, ko sem vadil psa hkrati z vodnikom, ki je imel psa iste starosti, da me moj pes ni ubogal, dokler ga nisem ločil od onega psa. Opazil pa sem na tem tekmovanju tudi napake. Tako nekateri vodniki niso imeli psov na vrvici, da so motili druge pse, ko so tekmovali. Posamezniki vodniki pa so pripeljali pse na tekmovanje privezane na telefonski žici; neki vodnik pa je privezal psa kar z gumo, ki jo je odrezal s pnevmatike motornega kolesa. Nasprotno pa so psi članov puconske lovske družine imeli vsi primerne ovratnike in povodce. Nekateri lastniki tudi ne posvečajo dovolj skrbi prehrani psov. Le dobro hranjeni in pravilno vzgajani psi lahko zadovoljijo lovca, pa tudi laže prenašajo napore pri šolanju in morejo razviti vse svoje sposobnosti. Nimam namena koga poučevati, ampak sem navedel le primer vzgoje lastnega psa, da bi ostali vodniki lahko uporabili te prijeme, s katerimi sem dosegel uspeh. Pero Dra2id Prijavljene paritve: Lovski terijerji: Blanka Vrbovška JRJT 640 — Dečko Diljski JRJT 614, leglo bo 17. VIII. 1957. Vzreditelj Ivan Turk, Ljubljana, Hradeckega 40 b. Braki jazbečarji: Diva JRBj 376 — Bas JRBj 470, leglo bo 2. VIII. 1957. Vzreditelj inž. Dušan Šušteršič, Postojna, Vojkova 7/II. Astra MKBj 329 — Cero Brinogorski JRBj 574, leglo je bilo 25. V. 1957. Vzreditelj Janez Turk, vas Laze, pošta Planina pri Rakeku. Boja JRBj 550 — Biirschl a. d. Kuppergrund JRBj 625, leglo je bilo 4. VII. 1957. Vzreditelj Ernest Tramšak, obratovodja »Impol«, Slov. Bistrica. Cica JRBj 541 — Uhu v. Hirschbrunn — Tref-fen JRBj 491, leglo je bilo 13. VII. 1957. Vzreditelj Alojz Fijavž, Stranice, Križevec 22. Kratkodlaki istrski goniči: Urna Tavnogorska JRGki 1157 — As JRGki 492, leglo je bilo 9. VI. 1957. Vzreditelj Rudolf Koritnik, Videm-Krško, Starovaška 46. KUS MALI OGLASI Psarna koker španijelov Gaberška, bo oddajala mladiče letos 17. avgusta. Lastnik Vrenjak Viktor, Ljubljana — Rožna dolina c. VII/22. Prodam nemške kratkodlake ptičarje priznanih prednikov. Poleženi so letos 4. junija. Anton Zajc, Ljubljana Poljanska c. 81. Prodam puško petelinko cal. 12, za brezdimni smodnik ali zamenjam za puško s kombiniranimi cevmi. Razliko doplačam. Oražem Mirko, Grčarice, p. Dolenja vas pri Ribnici. Predsedniku Federativne ljudske republike Jugoslavije tov. Josipu Brozu Titu Z občnega zbora Republiške lovske zveze Slovenije Vam dragi maršal, pošiljamo lovci Slovenije tovariške lovske pozdrave z vročo željo, da tudi letos obiščete naša lovišča. Delegati Republiške lovske zveze Slovenije (tj. Pil 0 J s; * m k /y$ {<- i , * gl . 8 REDNI LETNI OBČNI ZBOR REPUBLIŠKE LOVSKE ZVEZE SLOVENIJE Redni letni občni zbor RLZS je bil dne 28. julija 1957 v Ljubljani. Prisostvovali so mu delegati vseh OLZ, razen tega pa tudi gostje. Predsednik dr. Jože Benigar je uvodoma pozdravil zastopnika Glavne lovske zveze FLRJ tov. Ljubišo Ivkoviča, zastopnika Društva inženirjev in tehnikov ter Inštituta za gozdarstvo tov. ing. Bogdana Žagarja, direktorja Uprave gojitvenih lovišč LRS tov. Žana Hrovata, zastopnika tiska tov. Frančka Drenovca in zastopnika Lovske zadruge tov. Janeza Pcstotnika. Občni zbor so brzojavno pozdravili Lovački savez Srbije, Savez lovačkih društava Hrvatske in Lovački savez Makedonije. POROČILO UPRAVNEGA ODBORA Letošnji občni zbor pada v 50. obletnico ustanovitve lovske organizacije v Sloveniji. Preden je nekdanje Slovensko lovsko društvo začelo delovati, sta imela skoraj celotno lovstvo v Sloveniji v rokah nemško meščanstvo in veleposestniki. Orga-zacija je omogočila, da se je slovensko lovstvo moglo razviti in je tudi doseglo velike uspehe. Upravni odbor je zato sklenil, da se ta obletnica svečano proslavi, izda jubilejna številka Lovca ter priredi republiška lovska razstava, obenem pa tudi spomni na one lovske tovariše, ki že 50 let neumorno delujejo v lovski organizaciji. Občni zbori okrajnih zvez so pokazali, da večina teh nadzoruje in pomaga lovskim družinam pri gospodarjenju, gojitvi divjadi in utrjevanju Delegati so z burnim odobravanjem pozdravili predlagane brzojavke maršalu Titu, predsedniku Ljudske skupščine LR Slovenije Mihi Marinku in predsedniku Glavne lovske zveze FLRJ Svetislavu Stefanoviču. Po izvolitvi organov občnega zbora je predsednik RLZS tov. dr. Jože Benigar podal poročilo upravnega odbora. Že uvodoma je naglasil, da bo njegovo poročilo o uspehih lovske organizacije, zlasti pri upravljanju lovišč, nekoliko krajše zaradi nekaterih dogodkov, ki kažejo čuden odnos do Republiške zveze in ki zahtevajo temeljite razprave in razčiščenja. prave lovske in socialistične miselnosti. Analize so nadalje pokazale, da je lovstvo v svojem razvoju napredovalo, čeprav še ne povsod enako. S kritiko in primernimi sklepi se je prizadevalo odpraviti nepravilnosti in neuspehe. Nepravilen odnos do divjadi in mrharstvo se počasi likvidirata in vse kaže, da bo kmalu v večini družin zavladal red in da bodo lovci postali res pravi športniki in zaščitniki divjadi. Reorganizacija Okrajnih lovskih zvez Z ukinitvijo ali združitvijo nekaterih okrajev je nastalo tudi vprašanje glede reorganizacije Okrajnih lovskih zvez na teh področjih. Ker so bili tovariši na terenu mnenja, da bi morda združene okrajne zveze ne mogle več obvladati svojih nalog ter pravilno nadzirati lovskih družin in jim pomagati, je upravni odbor sklenil, da se o stvari temeljito razmisli in z odločitvijo počaka do konca lovskega leta. Zato naj se postavi komisija, ki bo z zastopniki Okrajnih lovskih zvez pretehtala vse predloge, ki so s tem v zvezi. Preteklo leto v organizaciji ni bilo bistvenih sprememb. Nekaj članstva je sicer odpadlo, pristopajo pa novi. Upravni odbor je zasedal enkrat ali dvakrat na mesec ter je na svojih sejah reševal načelna vprašanja in tekoče zadeve. Glavni odbor je imel sejo 17. februarja 1957. Osrednja točka dnevnega reda je bila sprejem proračuna RLZS in skladov, kakor je bilo to določeno na zadnjem občnem zboru. Razprava je potekala precej burno, ker sta se Okrajni 'lovski zvezi Koper, predvsem pa Gorica, protivili povišanju prispevka, ki ga je predlagal upravni odbor na osnovi analize dohodkov in izdatkov pri obeh okrajnih zvezah. Poslovanje republiške zveze in okrajnih zvez Poslovanje v pisarni RLZS se je popravilo, čeprav je pisarna močno obremenjena z dopisovanjem. Razpošiljanje Lovca je bilo redno in točno, tako da ni bilo nobenih pritožb. Seveda pa je delo zelo otežkočeho, ker so prostori, kot je bilo že neštetokrat povedano, zelo slabi in pretesni. Zveza je bila mnogokrat prisiljena zahtevati podatke od okrajnih zvez v zelo kratkih rokih, ker je tudi sama v enakih rokih morala odgovarjati na zahtevo raznih organov. Težave so po našem mnenju nastajale predvsem zaradi tega, ker okrajne zveze nimajo zadostne evidence in morajo sleherne podatke šele iskati na terenu pri družinah. Razplod in odlov divjadi Referata za nizko in visoko divjad sta se mnogo bavila s problemi, ki ju zadevajo; posebno glede nasaditve žive divjadi v lovišča, kjer je primanjkuje. Referat za visoko divjad je tudi dal vsega upoštevanja vreden predlog, da se vodeča in doječa svinja z mladiči zaščiti in da se divji prašič strelja sploh samo s kroglo. Mnogo se je delalo na akciji za razplod fazanov. Iz Vurberške fazanerije so dobile letos posamezne družine okoli 4500 fazanjih jajc, iz ostalih fazanerij pa še 1500. Nerazumljivo pa je bilo upiranje nekaterih družin, ki odlavljajo živo divjad za izvoz in bi morale preko Zveze odstopiti 30% te divjadi domačim družinam. Sekretariat za kmetijstvo in gozdarstvo je že na odločbah po priporočilu upravnega odbora Zveze predpisal to obveznost in so tako družine bile prisiljene plačati razlike v ceni. Gospodarjenje v loviščih Gospodarjenje v loviščih je zelo napredovalo. Vlaganje v lovišča, zlasti zajcev, fazanov in jerebic se zboljšuje; vendar še ni dobro in to ne zato, ker bi družine ne imele interesa in bile pripravljene vlagati, ampak zato, ker ni dovolj žive divjadi na razpolago. Odnosi so se torej bistveno spremenili, toda številke kažejo, da še ne ostaja ves dohodek iz lovišča v lovišču, ampak da družine dovoljujejo razne ugodnosti na račun lastnih blagajn. Ne bi se moglo trditi, da družine še ne bi napravile reda v svojih loviščih in pri Članstvu, so pa posamezni primeri nerednosti in malomarnosti, ki jih je treba brezpogojno odpraviti. Čuvajska služba Čuvajska služba še vedno ni primerno urejena. Po poročilih je na področju Zveze 56 poklicnih in 662 pomožnih čuvajev. Ker pa imamo 430 družin in bi vsaka morala imeti vsaj enega poklicnega čuvaja, jih manjka torej še vedno 380. Lovske družine so z upravljanjem lovišč prevzele od družbe odgovorno nalogo. Dolžne so dvigati zdrav in krepak stalež divjadi, ki bo ponos naših lovišč, okras narave, odraz kulturne stopnje naroda in pomembno narodno bogastvo. Lovci so tudi dolžni poskrbeti, da se bo dvignil stalež perjadi in pomagal našemu kmetijstvu v borbi proti koloradskemu hrošču in drugim škodljivcem. Lovske organizacije morajo skupno z gozdarji in drugimi odgovornimi činitelji stremeti za tem, da bo naša visoka divjad zdrava, z vrhunskimi trofejami, a da. ne bo delala preobčutne škode. Lovske družine opravljajo tedaj v imenu družbe pomembno nalogo, da pri tem ne govorimo o gospodarski plati lovstva. To nalogo bodo družine mogle opravljati le z dobro urejeno čuvajsko službo; s čuvajem, ki je predvsem gojitelj divjadi, čuvar gozdov in polj ter narave sploh in šele nazadnje nadzornik lovcev. Statistika kaže, da se število poklicnih lovskih čuvajev iz leta v leto ne dviga kakor bi bilo treba. Lovski organizaciji sicer ni možno očitati, da bi se ne trudila urediti svojega gospodarstva in v znatni meri ne vračala vrednosti plena v lovišča. Vendar kažejo statistični podatki presežek okoli 19 mil., ki ne gre nazaj v lovišča. Brez dvoma je to rezerva, ki bi se dala zelo koristno uporabiti za ureditev čuvajske službe, razen tega pa so še druge možnosti in mnoge lovske družine so v tem pogledu pokazale veliko iniciativnost in iznajdljivost ter tako pridobile sredstva za čuvajske plače. Pri vsej iznajdljivosti in tudi ob popolnem vračanju vrednosti plena v lovišča, pa lovska organizacija ni sposobna urediti take čuvajske službe kakor jo predpisuje zakon. Če vzamemo povprečne izdatke za čuvaje, ki bi jih morali še namestiti, se pokaže visoka pasivnost, ki gre v desetine milijonov. Današnji lovski upravičenec, ki ima dohodke samo iz svojega osebnega dela, ne more iz lastnega žepa kriti tega velikega primanjkljaja. Že sedanji izdatki, ki jih ima lovec pri izvrševanju lova kot športnik, so taki, da ne dopuščajo nikakršnih zvišanj. Ker lovci upravljajo lovišča v imenu družbe in za njeno korist, se postavlja vprašanje, mar ni tudi družba dolžna prispevati sredstva za tako upravljanje lovišč, ki bo dostojno socialistični domovini. Škoda po divjadi V zadnjem času se zopet pojavljajo glasovi o škodi, ki jo povzroča tudi koristna divjad in oglašajo se klici po znižanju staleža. Če bi mu sledili, hi bila razlika med dohodki in izdatki še večja. Lovska organizacija je vedno poudarjala, da je dolžna plačati škodo po divjadi. Opaža pa se, da se prikazovanje te škode pretirava, ;kar ni v korist niti skupnosti ne lovski organizaciji, najmanj pa odnosu do divjadi, ki ji preti nevarnost iztrebljanja, če bi sledili taki neodgovorni gonji in ne upoštevali tudi kulturno humanih načel. Nezdrav pojav, ko nekateri odborniki okrajnih zvez zahtevajo zvišanje odstrela, obenem pa priznavajo, da stalež še ni dosegel višine, ki jo lovišča premorejo, kar je primer pri OLZ Gorica, je treba razčistiti. Investicije Glede investicij, ki niso čisto gojitvenega značaja, mišljene so predvsem lovske koče, je treba gledati pozitivno, vendar se ne sme pozabiti, da to niso izključno gospodarske investicije in je precejšnje število lovskih koč zgrajenih pogosto le za razvijanje družabnosti, osebno razvedrilo in podobno. Nujnejše so investicije za gojitvene lovske objekte kot so krmišča, voljere, solnice, napajališča, lovske steze in drugo, predvsem pa za urejanje remiz s kulturami, ki bi zadrževale divjad, da ne bi iz gozdov silila na polje. S tem bi se lahko občutno zmanjšala lovska škoda, družine pa bi morale tudi nabavljati zaščitna sredstva, ki odvračajo divjad in jih s primernim poukom razdeljevati kmetom. Sredstva :bi se morala najti iz gojitvenih fondov okrajnih zvez in iz republiškega sklada. Vsi načini iskanja sredstev gotovo še niso izkoriščeni, čeprav je bilo prirejenih precej veselic. Tudi dohodki od inozemcev bi sc lahko precej zvišali. Kaže, da družine zanje nimajo pravega zanimanja, saj se je na poziv javilo v celem le 11 družin, torej komaj 3%. Potrebno bo tudi posvetiti več pozornosti in študija vzrokom poginjanja divjadi, saj so tozadevne številke tako velike, da predstavljajo ogromno izgubo dohodkov. Vzgoja kadrov in kulturno delo Pereče je vprašanje novih kadrov. Lovski izpiti so v letošnjem letu pokazali zelo slabe uspehe. Na lovskih posvetih se premalo govori o strokovnih vprašanjih in je jasno, da mlajši lovci samo iz knjig ne morejo zajeti dovolj znanja. Okrajne zveze bi morale poskrbeti za predavanja. Praksa je pokazala, da je z dneva v dan potrebna lovcem večja strokovnost. S takimi predavanji pa bi bilo treba pričeti tudi izven lovskih krogov, predvsem za kmeta in šolsko mladino, — skratka za slehernega kulturnega državljana. Taka povezava bi pripomogla k boljšemu razumevanju naših težav, obenem pa odpravila zastarele predsodke in dala naši organizaciji in naši športni dejavnosti večji ugled. Pro- Delegati na občnem zboru RLZS poslušajo govor predsednika tov. dr. Jožeta Benigarja svetna dejavnost in zanimanje za lovsko literaturo sta še vedno premajhna. To nam preprosto pokažejo številke prodanih lovskih knjig in revij, ki so zelo nizke, čeprav je število novih članov precejšnje. Gradnja »Zlatoroga« Ob prazniku lovske organizacije se tudi bliža uresničitvi gradnja Zlatoroga, ki je terjala od vseh članov znatne napore in žrtve. Kljub nerazumevanju posameznikov pa tudi nekaterih organizacijskih organov, so danes investicijski programi že v reviziji in je pričakovati, da se bodo letos v jeseni že pričela gradbena dela. Na občnem zboru OLZ Gorica je bilo precej govora o gradnji Zlatoroga. V dnevnem časopisju je bilo tudi nepravilno prikazano dejansko stanje, ker je bila objavljena trditev, da bodo lovci sami morali zbrati 150 milijonov. V resnici pa je lovska organizacija dolžna in tudi zmožna poskrbeti le za del celotne investicije, ker se bo Zlatorog gradil skupno s soinvestitorji; planinci, ribiči in nekaterimi drugimi organizacijami, ki si žele v Zlatorogu najti streho. Ker je bilo na ta način z napačnim prikazovanjem, podkurjeno nerazpoloženi e nekate- Tov. Ljubila Ivkovič, delegat Glavne lovske zveze rih nezavednih lovcev, ki je našlo izraza na občnem zboru OLZ Gorica ter nadaljnjih objavah v časopisju, je treba stvar smatrati za rušenje organizacijske enotnosti in uveljavljanje ozkih lokalnih interesov. Lovska organ, je do danes zbrala 12 000 000 din, celotna njena potreba pa znaša okrog 35 000 000 din. Vsako drugačno prikazovanje je tendenčno in neodgovorno. K temu problemu in nerazpoloženju, ki je nastalo v OLZ Gorica pa se pridružuje še njena pritožba, ker ji je bil zvišan prispevek za lovski sklad za lovsko leto 1957/58 za 280 000 din. Predlog za zvišanje, ki se mu druge OLZ niso upirale, je bil sestavljen na podlagi dokumentacije o dohodkih in izdatkih pri upravljanju lovišč OLZ Gorica, sorazmerno in po istih načelih kot za druge OLZ. Na občnem zboru OLZ Gorica je prišlo do izraza nerazpoloženi e odgovornih funkcionarjev te zveze, ker je tov. Janko Perat trdil, da je RLSZ sklenila to povišanje za razbremenitev prispevka drugih okrajnih zvez in da delegatom OLZ Gorica sploh ni bila dana beseda in možnost dokazovanja; da so podatki in izračuni, po katerih je bila obremenitev določena, nepravilni. Nadalje, da so bili zastopniki OLZ Gorica enostavno preglasovani. RAZPRAVA O nakazanih problemih, ki jih je vsebovalo poročilo upravnega odbora se je razvnela diskusija, ki so se je po svojih delegatih udeleževale vse okrajne lovske zveze. Delegati OLZ Gorica niso mogli prepričati občnega zbora s svojo pritožbo, da bi bila obremenitev za prispevek lovskemu skladu nepravilna, niti niso mogli opravičiti svojega dokazanega nerazpoložen j a proti gradnji Zlatoroga. Debata o tem ni mogla razčistiti vprašanja in je bila stvar s sklepom občnega zbora prepuščena upravnemu odboru v končno rešitev, za kar bo postavljena posebna komisija. Obravnavali so se nadalje predlogi OLZ Ljubljana, ki je med drugim predlagala decentralizacijo Republiškega lovskega sklada in je bilo sklenjeno, da bo ta predlog preučila posebna komisija. OLZ Novo mesto je predlagala, naj lovske družine pristopijo kot člani Kinološkega združenja. OLZ Kočevje pa se je s svojim predlogom zavzela, da bi tudi po reorganizaciji upravnih enot ostala kot je. OLZ Ptuj se je zavzemala, naj bi občni zbor sprejel sklep, da družine same prodajajo živo divjad za osvežitev krvi po odobritvi RLZS neposredno zainteresiranim družinam. Nadalje tudi, da bi OLZ ostale v sedanjem obsegu. Delegat OLZ Gorica je načel vprašanje škode po srnjadi v goriškem okraju. V debati se mu ni posrečilo dokazati, da bi bila ta škoda občutna na vsem področju OLZ Gorica. Posploševanje, ki je bilo očitno tudi v tozadevnem članku v dnevnem časopisju, se kaže kot stremljenje, da bi se dosegel večji odstrel. Občni zbor je bil mnenja, da bi se nesoglasja v tem pogledu lahko odpravila s sodelovanjem gozdarjev, kmetijcev in lovcev in da ne gre krajevno omejene škode, ki nastaja iz teh ali onih razlogov, prikazovati za enako po vseh predelih, kjer živi srnjad. Sodelujoči v razpravi so pokazali veliko stopnjo zrelosti in prizadevanje, da se vsakršna nesoglasja v lovski organizaciji rešujejo na strokoven, objektiven in tovariški način. Želja vseh je, da bi se tudi razmerje med gozdarji, kmeti in kmetijskimi strokovnjaki enako reševalo in bi bile na ta način onemogočene nepotrebne zaostritve. Predlog Komisije za visoko divjad, da naj se breja in vodeča svinja zaščiti, ter da naj se divji prašič vobče strelja le s kroglo iz gladke ali risane cevi, je naletel na polno razumevanje. To ureditev terja humanost sodobnega lovstva, obenem pa tudi gospodarski razlogi. Divjačina breje ali vodeče svinje je brez vrednosti, enako pa so s šibrami za-streljeni prašiči brez koristi in v mukah poginjali. To pa nikakor ne pomeni, da se bo to škodljivo divjad ščitilo. Potrebni so še večji napori, da se omeji škoda; lov na divje prašiče pa izvršuje predvsem pozimi, ko jih je v snegu lahko slediti. Škoda po drugi divjadi naj se omejuje z urejanjem odvra-čalnih nasadov raznih kultur v gozdovih, da ne bo silila na njive in v najširši meri uporablja zaščitna sredstva n. pr. Fenoldn. Po obravnavi pekaterih organizacijskih zadev je bila debata zaključena. SKLEPI Glavni odbor se pooblasti, da o višini članarine in prispevka za Republiški lovski sklad za lovsko leto 1958/59 sklepa na svoji seji. 2. Upravni odbor se pooblasti, da v primeru potrebe najame za gradnjo Zlatoroga posojilo do višine 20 000000 din. 3. Lovske družine, ki bodo razpuščene zaradi nepravilnega in malomarnega gospodarjenja v lovišču, nosijo po svojih članih stroške prisilne uprave in za nadzorstvo v lovišču, kakor tudi vse ostale stroške do ustanovitve nove družine. 4. Lovske družine, ki bodo odlovile živo divjad za izvoz, so dolžne prispevati 30 °/o te divjadi za domača lovišča v razmerju in po cenah, ki jih bo določil upravni odbor. Družine, ki še niso izpolnile tozadevnih svojih obvez za razplod doma, so dolžne, da te obveze poravnajo v tekočem lovskem letu. 5. Ker imajo lovstvo, gozdarstvo in kmetijstvo skupne interese, jih je treba vsklajevati, ker se samo na ta način lahko odpravijo nesoglasja. Priporoča se lovskim družinam kot tudi OLZ, da navežejo z gozdarji in kmetijci potrebne stike. Predsednik Republiške lovske zveze Slovenije tov. dr. Jože Benigar 6. Upravni odbor se pooblašča: a) da preuči možnost prenosa Fazanerije Vur-berg na OLZ Maribor; b) da imenuje komisijo iz zastopnikov vseh OLZ, ki naj pripravi predlog za decentralizacijo skladov na OLZ in ga predloži plenumu v razpravo; c) da imenuje komisijo, ki bo preučila in dala predlog glede teritorialne razdelitve in obsega okrajnih lovskih zvez; č) da upravni odbor zbere vse predloge za novelacijo Zakona o lovu. 7. Opusti se odstrel vodečih svinj in mladičev v času od 1. marca do 15. julija. Divje prašiče se sme streljati samo s kroglo iz gladke ali risane cevi. Prebitek Lovskega sklada se razdeli: Zaščitna sredstva za prepreč. škode po divjadi (regres za Fenolin) 250 000 din OLZ Murska Sobota za proslavo Pomurskega tedna......................... 200 000 din Vsem OLZ za tečaje za lovske čuvaje, v kolikor jih bodo priredile 440 000 din Za nabavo inozemske literature in ureditev knjižnice............. 150 000 din Za gradnjo Zlatoroga, ostanek . . 2 777 599 din 9. Glede pritožbe OLZ Gorica v zadevi povišanja prispevka v Republiški lovski sklad in v zvezi z zadnjim občnim zborom OLZ Gorica, naj upravni odbor imenuje komisijo, ki bo preiskala celotno zadevo in poročala glavnemu odboru, odnosno disciplinskemu sodišču. 10. Glede reorganizacije kinologije in da se kinološka organizacija finančno osamosvoji, sc vsi člani RLZS kolektivno včlanijo pri njej, vse OLZ pa odvajajo KUS-u članarino po ključu 150 din na člana. 11. Sprejme se novi cenik za inozemske lovske goste z dostavkom, da posamezne lovske družine v obmejnem pasu (10 km) nap ram Italiji, po lastnem preudarku lahko popuste italijanskim lovcem do 20 °/o od določenih cen. IZVOLJENI ORGANI REPUBLIŠKE LOVSKE ZVEZE SLOVENIJE Na predlog kandidacijske komisije je bil za predsednika Republiške lovske zveze Slovenije soglasno in z aplavzom izvoljen: tov. dr. Jože Benigar Glavni odbor Ančik Jože, Ban Vlado, Bele Slavko, Brežic Anton, Briški Lojze, Bulc Franjo, Cvirn Otmar, Černač Tone, Beznik Cene, Dolanc Stane, Dolgan Rado, dr. Dular Milan, Fabjan Niko, Ferlež Ivan, Flajs Andrej, Fux Miran, Hafner Tone, Hrovat Žan, Ivančič Franc, Janežič Ivan, Jurečič Jože, Kastelic Janko, Kelih Miloš, Kerševan Lado, Kovač Slavko, Kreft Vladimir, Krevs Ive, Lakner Lojze, Lovrenčič Boris, Nosan Franc, Pečarič Srečko, Perat Janko, Pintar Maks, Sila Evgen, Skerlovnik Ivan, Sok Franjo, ing. Šebenik Marijan, Špangcr Vekoslav, Švigelj Lado, Tavčar Ivan, dr. Valentinčič Stane, Vogrinec Janko, Zadnik Ljuban, ing. Žagar Bogdan, Žunič Janez. Nadzorni odbor Predsednik dr. Rant Jože; člani: dr. Kovačec Janko, Lokovšek Jan, Colarič Lojze, Tausig Štefan. Delegati za občni zbor GLZ Dr. Benigar Jože, dr. Dular Milan, Krevs Ive, Hrovat Žan, Zadnik Ljuban. Disciplinsko sodišče Klavs Stanko, dr. Tavčar Igor, Pestotnik Janez, dr. Kurbus Bogdan, Rus Lojze. Sestav upravnega odbora RLZS Po končanem občnem zboru se je sestal Glavni odbor k svoji prvi seji in je izvolil sledeči upravni odbor: Predsednik: dr. Jože Benigar, Podpredsednika: Ive Krevs, dr. Milan Dular, Tajnik: Ande j Flajs, Blagajnik: Franc Nosan, Odborniki: Jože Ančik, Slavko Bele, Franjo Bulc, Tone Hafner, Evgen Sila, Franjo Sok, Ljuban Zadnik. »ZLATOROGOV SKLAD« se je povečal v zadnjem mesecu za 2 786 999 dinarjev. S prepisom prebitka lvovskega sklada za lovsko leto 1956/57 v znesku 2 777 599 dinarjev (sklep Občnega zbora Republiške lovske zveze Slovenije dne 28. VII. 1957) in s prispevki Lovske družine Sorško polje 5000, Okrajne lovske zveze Ptuj 1200, (prispevek po 200 din) Lovske družine Griže 3200, je dosegel sklad za zgraditev »Zlatoroga« 12. VIII. 1957. leta vsoto 44 643 626 dinarjev. Popravek: V 8. št. Lovca (november 1955) objavljeni prispevek din 5500 po Okrajni lovski zvezi Novo mesto, je prispevek Lovske družine Veliki Gaber. TO IN ONO O SRNJADI Nekaj o življenju, gojitvi in izbiri pri odstrelu Bogdan Sežun Kako ugotavljamo stalež Običajno lovci številčni stalež v lovišču precenjujemo in ga prav malo poznamo glede na starostno porazdelitev posamezne srnjadi. Za pravilno izbiro pri odstrelu, in sicer tako srnjakov, predvsem pa srn, pa je nujno, da vemo koliko imamo srnjadi, kakšno je med njo spolno razmerje in kakšna je približna starost. Za ugotavljanje staleža je najprimernejša zgodnja pomlad, ko skopni sneg in požene prvo zelenje. Srnjad, ki je bila pozimi zbrana v predelih, ki so ji nudili več hrane, se polagoma porazdeli po okolju, kjer živi čez leto. Ker ji je pozimi bolj ali manj primanjkovalo primerne hrane, se sedaj skoraj ne more napasti. Zato je zgodaj spomladi skoraj ves dan na nogah; nanjo naletimo ob vsaki uri, posebno na osojnih predelih, zaščitenih pred vetrom. V mešanih loviščih hodi na ozimino, v gozdnatih pa na redke kulture, poseke in senožeti južnih pobočij. Ta čas moramo izkoristiti za ugotavljanje staleža. Štetje pozimi je namreč napačno; tedaj se srnjad zbere na ugodnih mestih, kamor pride večkrat tudi srnjad iz sosednih lovišč. Ugotavljanje staleža pozimi pa je večkrat tudi prezgodnje, ker takrat še ne moremo upoštevati izgub, ki jih večinoma terja zgodnja pomlad. Stalež ugotavljamo tako, da preštejemo najprej srnjad posameznega tropa, nato pa ugotavljamo število srnjakov, in sicer po čopiču ne pa po rogovju, saj je ugotavljanje srnjačkov po rogovju v tistem času večkrat nemogoče. Tako ugotovimo številčno moč tropa in. spolno razmerje. Z dobrim daljnogledom primerne svetlobne jakosti in povečave (7—10 X), lahko razpoznamo to tudi na večje daljave. Najbolje je, če ta opazovanja zabeležimo v karto lovišča. Tako bomo v kratkem času spoznali številčno stanje, prostor, kjer se posamezen trop giblje, spolno razmerje, ugotovili pa bomo tudi stalno in prehodno divjad. Po teh opazovanjih bomo lahko izračunali gostoto divjadi na 100 ha in predlagali odstrel. Z opazovanjem posameznega tropa bomo ugotovili tudi letni prirastek, ki ga navadno podcenjujemo. Ugotovitev letnega prirastka je namreč važna, saj se v loviščih, ki imajo zaželeni optimalni stalež, odstrel ravna po njem. V takih loviščih, lahko odstrelimo toliko srnjadi, kolikor znaša letni prirastek, upoštevaje seveda vse izgube, ki jih stalež utrpi. Najprimernejša doba za opazovanje srnjadi pa je kratka; večkrat le 2—3 tedne, odvisna pa je od trajanja zime. Polagoma se večji tropi srnjadi razdele v manjše, ki bi jim lahko rekli skoki. Lakota po sveži krmi pa še traja in imamo tako še vedno priložnost za natančna opazovanja. Manjše trope, skoke, tvori navadno mati srna z lanskim in predlanskim mladičem ali mladičema, ki se jim pridruži še ta ali oni srnjak in kaka srna, ki je ostala brez mladiča. Če opazujemo skok bolj natančno, bomo spoznali, da so tudi med srnami razlike; kmalu jih bomo razlikovali po barvi obličja ali pa po svetli lisi na grlu in si jih tako po zunanjem videzu zapomnili. Kako ugotavljamo starost žive srnjadi Ko bomo v tem času opazovali srnjad na paši ali ozimini, posekah in senožetih, bomo kmalu ugotovili, da vlada v tropu neki red, posebno med srnjaki. Če se dva hlastno pasoča se srnjaka, nehote preveč približata, se bo eden od njiju drugemu umaknil. Opazovalec bo kmalu spoznal »pašo« tropa; ta nima vedno najmočnejšega rogovja, pač pa je navadno najstarejši. Ta in podobne ugotovitve so nas napotile za ocenitev starosti oziroma starostne primerjave med dvema srnjakoma. V nadaljnjem razvoju življenja srnjadi pa imamo dobo, ko lahko precej točno ocenimo srnjad glede na starost; ta doba je spomladanska menja dlake. Prvi menjajo dlako lanščaki, in sicer srnjaki in srne; konec maja ali v začetku junija so že rdeči. Skoraj istočasno ali takoj za njimi se prebarvajo dvoletniki, dočim se triletna srnjad prebarva že nekoliko kasneje, nazadnje pa se prebarva starejša srnjad in srne, ki so to leto povrgle. Ta srnjad menja tudi jeseni dlako najkasneje. Srnjaki, ki so v normalnih letih v drugi polovici junija še sivi ali razmršeni, so gotovo stari ali pa bolni; oboje opravičuje odstrel. Starost srnjakov ugotavljamo tudi po času rasti rogovja in drgnjenja. Staremu srnjaku, ki je jeseni zgodaj odvrgel — začne rogovje zgodaj rasti; doraste mu že konec februarja ali še prej, odrgne pa ga konec marca ali v začetku aprila. Heinzerling, ki je dolgo vrsto let opazoval srnjad v preglednem lovišču in primerjal oceno žive z ustreljeno srnjadjo, daje za cenitev starosti žive srnjadi sledeča navodila: Srnjaki gulijo rogovje z malimi izjemami po — službenih letih. Stari srnjaki imajo včasih že konec marca, gotovo pa v začetku aprila odrgnjeno rogovje. Lanščaki imajo rogovje konec maja še kosmato. Čim več imajo med uhlji, tem kasneje gulijo; včasih šele julija. Pozno drgnjenje ni znak manjvrednosti ampak pri lanščakih na- sprotno! (Glede tega pri nas najbolj grešimo. Iz nevednosti pade vsak lanščak, ki ima junija ali celo julija še kosmato rogovje, če le pride pred puško. Merilo za odstrel ne sme biti samo kosmato rogovje, ampak splošen videz, t. j. konstitucija in kondicija ter barva dlake! Op. pisca). Srnjak s slabim rogovjem, ki je v začetku aprila že odrgnjeno je gotovo star in goden za odstrel. Seveda pa moramo pri oceni rogovja vedno upoštevati hude zime. Pri prebarvanju pa je ravno nasprotno. Zdrav lanščak je prvi rdeč (ne pa kržljavec!). Mladeniči potrebujejo za prebarvanje dalj časa, še več pa starejši gospodje. V primeru bolezni ali močne okužbe po zaje-dalcih, se vrstni red prebarvanja obrne. Sicer pa so termini drgnjenja in prebarvanja za ugotavljanje starosti žive srnjadi najbolj zanesljivi. Starost žive srnjadi pa ocenimo seveda lahko le približno, saj je točna ocenitev celo pri mrtvi srnjadi nemogoča. Izjema so le lanščaki, ki jih ugotovimo po 3. premolarju. V novejšem času je Vorberg, ki je primerjal različno obarvanost obličja poleti ustreljenih srnjakov, torej rdečih; prišel do zaključka, da srnjaki z leti značilno spreminjajo obarvanost obličja in da je možno tudi po njej oceniti starost živega srnjaka. Po njegovih izsledkih ima najbolj enakomerno temno glavo — mišljeno je čelo in nosni greben — enoleten srnjak. Kodrasta dlaka na čelu in med rožnicami enoletnika je sivočrna in prav tak je tudi nosni gredelj do smrčka; bela lisa na smrčku je včasih le nakazana. Dvoleten srnjak ima najbolj pisano obarvano glavo. Bel, trikoten odznak nad smrčkom se ostro loči od rdečih lic in okolice oči; sivočrna lisa kodraste dlake med rožnicami in očmi se dobro odraža od rdeče barve senc. Tri in štirileten srnjak kaže še vedno izrazito svetlejši odznak nad smrčkom na nosnem gredlju, ki pa ni več bel, temveč že sivkast in prehaja v temnejšo kodrasto dlako na temenu. Pri pet do sedemletnem srnjaku je nosni gredelj siv; siva barva prehaja med očmi v temnejšo kodrasto dlako. Lica in okolica oči dobivajo svetlejšo, sivo dlako. Čez sedem let star srnjak ima enolično medlo sivo glavo, ki je veliko svetlejše barve kot telo. Malo temnejše obarvana kodrasta dlaka na čelu ni ostro načrtana; okoli oči so značilna siva očala. Vorberg je po tej metodi preveril starost več sto srnjakov, pa ni doživel razočaranja. Enako so tudi drugi raziskovalci potrdili, da je ta metoda pravilna. Ker je pravilna ocena srnjadi prvi pogoj za pravilno izbiro pri odstrelu, bom navedel še nekatere značilnosti, katerih skupek nam omogoča oceniti starost živega srnjaka. Pripomniti pa moram, da ni pravila brez izjeme in to, da starost srnjaka kolikor toliko pravilno ocenimo le tedaj, če upoštevamo več značilnih znakov, ne pa samo enega. Rogovje, v katerega zapiči vsak začetnik oči, in hoče le po njem razbrati upravičenost odstrela, zapelje navadno v zmoto. Srnjaka moramo oceniti glede na starost najprej po znakih, ki so navedeni, šele nato si ogledamo rogovje. Pri rogovju moramo ugotoviti, če ustreza ostalim starostnim znakom. Če je pod povprečjem lovišča, šele lahko streljam. Samo tako lahko pravilno lovim. Izrazu gojitveni odstrel sem se namenoma ognil, ker je bil navadno jalov izgovor za nepravilen odstrel. Tu in tam pa je še danes, posebno pri srnah, ki padajo, češ da so jalove, čeprav vemo, da so jalove srne tako redke kot bele vrane. Za presojo višine rogovja nam dobro služijo dvignjeni uhlji; Isrnjak jih dvigne ko motri okolico. Uhlji so povprečno dolgi od 11—14 cm, kar je seveda odvisno od velikosti srnjaka. Potemtakem bi bil skupek starostnih znakov srnjaka naslednji: Enoleten Dvoleten Tri do petleten Star srnjak Postava Nedoraščen, droben; tenak dolg vrat Se visokonog; tenak vrat, ki pa ni več tako dolg Doraščen, čokat; kratek, močan vrat Telesno še močnejši; vrat še krajši in širši Izraz in barva obličja Otroški, enobarven, sivočrn. Močni enolet-niki imajo na nosnem gredlju že bel trak Mladeniški, ne več enobarven; beli odznak na nosnem gredlju je dobro viden Moški, beli odznak polagoma sivi; kodrasta dlaka na čelu že temna, med očmi svetlejša Strog, moški; pretežno enobarven, siv. okoli oči svetlejša siva očala Glava Zelo ozka » Ozka široka široka in kratka Prebarvanje Spomladi prvi rdeč Sledi enoletniku Kasneje, včasih v drugi polovici junija Prebarva se zadnji, čim kasneje, tem starejši je, barva ni živa, ampak medla Drgnjenje rogovja Med majem in julijem, navadno junija Prva polovica maja Druga polovica aprila Konec marca, začetek aprila Vedenje Nemiren, radoveden; rad v družbi matere in enako starih Še nepreviden, beži ob pojavu starejšega srnjaka; je že rad sam Previden, hitro odskoči; boji s sovrstniki navadno neresni. Grebe in drgne Samotar, ne trpi tekmeca,, izredno previden in nezaupljiv; naglo izgine. Navadno nosi glavo bolj vodoravno Pripomnim naj še, da je zelo star srnjak (desetleten in starejši) večkrat po postavi podoben dvoletnemu srnjaku; barve je medle, bolj rumenkaste, ima siivo glavo z očali, trup in vrat sta upadla; zato se vidi vrat tanjši in daljši. Pri oceni srnjakove starosti upoštevamo seveda tudi rogovje, vendar pa rogovje navadno ne pove toliko kot navedeni znaki in srnjakovo vedenje. Praviloma ima mlad, dobro zasnovan srnjak, bolj ali manj visoka stebla z dolgimi odrastki, a stebla so tanka. Če je rogovje močno, je pri mladem srnjaku med odrastki debelejše, proti rožam pa tanjše. Pri starem srnjaku je ravno nasprotno. Moč rogovja je v rožah in nad rožama, proti vrhu pa pojema; odrastki so kratki. Teže kot srnjaka pa je oceniti glede na starost srno. Lansko srnico imamo od prvega aprila dalje za srno mladico. Po postavi in vedenju je slična enoletnemu srnjaku. Telesno še ni doraščena, izredno je vitka, živahnega vedenja, radovedna; glava je ozka in dolga. Prebarva se spomladi in jeseni med prvimi, tako kot enoleten srnjak. Pred in po prsku hodi rada v družbi starejšega srnjaka. Srna je v telesu polna, prebarva se šele v juniju, potem ko povrže mladiče, dalj časa je razmršena. Glavo ima širšo kot mladica. Vede se umirjeno, previdna je in nezaupljiva. Ko vodi mladiče, je izredno pazljiva; velikokrat nepremično obstoji in motri okolico. Stara srna je upadlega telesa, prebarva se kasno in hodi dolgo zmršena. Poleti je svetlo medle barve, pa tudi v zimski dlaki je navadno svetlejša. Vrat ima dolg in tenak, glavo široko, uhlje dolge. Kaj naj dosežemo z gojitvijo srnjadi Smoter gojitve srnjadi je zdrav, lovišču številčno primeren, telesno in po trofejah močan stalež. Da vse to dosežemo, je najbolj važna pravilna izbira pri odstrelu. Prvi pogoj za pravilno izbiro je izvežbanost, da živo srnjad pra- Značilen enoleten gumbar, obličje enolično temno-sivo s temnim čelom brez belega odznaka na nosnem gredlju. Izraz otroški; tenak, dolg tirat vilno ocenimo, vedeti pa moramo seveda tudi kakšno je v lovišču ali v delu lovišča značilno dobro povprečje srnjakov glede na rogovje. Izvežbanost za oceno žive srnjadi si pridobimo najlaže, če jo opazujemo vse leto, predvsem pa jeseni, pozimi in spomladi, ko jo najlaže opazujemo. Oceno in razpoznavanje srnjakov naj nam olajša naslednji oris rogovja v obris srnjakove glave: Ocena srnjaka v lovišču. Rogovje je samo včrtkano, prava oblika se vriše pri opazovanju Izbira pri odstrelu srednje starih in starih srnjakov Za porazdelitev srnjakov po starosti zadostuje, če jih delimo v mlade (eno in dvoletne), srednje stare (tri do petletne) in stare srnjake. Če opazujemo in spoznavamo živo srnjad med letom ter upoštevamo značilne znake, ki omogočajo oceniti srnjake glede na starost, nam sčasoma ne bo težko ugotoviti, koliko je srnjak približno star. Po tej splošni oceni si pa natančneje ogledamo rogovje glede na obliko, debelino stebel, višino, grbičavost in dolžino odrastkov. Če poznamo povprečje lovišča oz. predela lovišča, odločitev pri odstrelu ne bo težka. Vse, kar je pod povprečjem lovišča, mora iz lovišča, in to po možnosti še pred prskom. Čuvati srnjake z vedno srednje zasnovanim rogovjem v upanju, da bodo drugo leto boljši, je nesmiselno; čeprav je slabo rogovje morda posledica neugodnih življenjskih pogojev ali bolezni v najnežnejši mladosti, torej pridobljena, ne pa prirojena ter zato nededna lastnost. Z odstrelom takih srnjakov nudimo dobrim srnjakom večje življenjsko okolje in več možnosti za razplod. Slabi srnjaki so za lovišče breme, ki gre na škodo številčnega staleža, če hočemo imeti malo pa dobro; torej stalež, kateremu nudi okolje dovolj hrane, predvsem pozimi. Značilna za slabo zasnovane ali sicer v rogovju slabe tri do petletne srnjake so tanka stebla, večkrat neenakomerno raščena in kriva, brez Desni srnjak je dveleten z značilnim belim odzna-kom na nosnem gredlju. Pri levem štiriletnem srnjaku beli odznak Se sivi, očala se Se opazijo grbic, s kratkimi odrastki. Taki so ti srnjaki leto za letom. Če jih ocenjujemo samo po rogovju, ne upoštevamo pa tudi videza telesa, jih imamo večkrat za mlade srnjake in jih zato pustimo pri življenju. Čistiti moramo od spodaj, torej pri slabi mladini in slabih srednjeletnikih, da nimajo časa in možnosti, da bi svoje lastnosti prenašali na potomce. Kot plemenjaki so namreč škodljivi; čim starejši so, tem neznos-nejši postajajo; mlade, dobre srnjake večkrat preženejo iz lovišča. Napadalnost in pretepaštvo nista namreč v nobeni zvezi z močnim rogovjem, ampak sta odvisni od temperamenta. Zato spomladi, ko se srnjaki pri iskanju življenjskega Precej svetlo glavo ima ta pet do sedemleten kapitalen srnjak. Temna je edino še lisa na čelu prostora uveljavljajo, vidimo, da je preganjalec po rogovju in telesno večkrat slabši kot preganjanec. Takim srnjakom naj velja prvi zalaz v začetku lovne dobe. Posebno nevarni so taki srnjaki, če so rojeni pretepači, rogovje pa imajo s komaj nakazanimi odrastki ali celo brez njih, kar ni taka redkost. Pred vojno sem nekega večera sedel na preži ob senožeti sredi gozda ter opazoval srno z mladičem; mladico, lanščaka in dobrega šeste-raka. Nenadoma sta srna ter mladica dvignili glavi in motrili nasprotni rob gozda. Ko sem z daljnogledom ugotavljal kaj bi bilo, sem opazil na robu gozda srnjaka, ki je nepremično stal; Lanščak in mladica sta že v drncu hitela s senožeti v gozd, med tem pa se je neznani srnjak že zapodil proti srnjaku, ki je bil sredi senožeti. Ta je takoj zbežal in tekel mimo preže. Preganjal ga je telesno in po rogovju zanikrn nasprotnik. S puško pri licu sem ga hitro ocenil in oblajal. Ko je obstal, sem ustrelil. Bil je tri do štirileten pretepač; telesno šibek, težak 16 kg z 18 cm dolgim levim steblom brez odrastkov. Na desnem steblu je imel komaj nakazan prednji odrastek, — nevarno orožje, ki se ga je iz izkušnje prav dobro zavedal. Taki srnjaki so iz objestnosti nevarni tudi srnam. Na splošno pa je za pravilno izbiro pri odstrelu srednje starih srnjakov prvi pogoj, da poznamo stalež in povprečje po rogovju. Dober srnjak je glede na strukturo in lego lovišča relativen pojem; kar je dobro n. pr. za Vrata in Krmo, je preslabo n. pr. za dolino Krke. Vsakoletno srnjakovo rogovje je v veliki meri odvisno od pogojev, v katerih je srnjak živel, ko je rogovje fastlo, to je od tega, kakšna je bila zima; kar sem že poudaril. Zato moramo to pri izbiri odstrela brezpogojno upoštevati. V istem lovišču moramo srnjake po mili, kratki zimi ocenjevati z drugimi očmi kot po dolgi in hudi. Vsakoletno načelo za odstrel nam pokažejo srnjaki sami, le njih rogovje moramo primerjati. Kar velja za izbiro pri odstrelu srednje starih srnjakov, velja tudi za odstrel starih srnjakov. Teoretično bi morali te srnjake že prej obstreljevati, toda teorija je eno, praksa pa drugo! Važno je, da poznamo značilno zunanjost starega srnjaka, ki o starosti več pove kot rogovje. Tudi tu velja pravilo, da je treba najprej pogledati obličje, torej barvo glave, liso na nosnem gredlju in izraz, nato postavo. Predvsem vrat, vedenje in šele nazadnje rogovje. Opozorim naj na znak, ki je skoraj vedno — ne vedno! — značilen za starega srnjaka, na tako imenovana očala, to je na svetlo liso okoli oči. Sam sem jo bolj ali manj izrazito opazil pri skoraj vseh ustreljenih starih srnjakih. Dr. Schvvarz jo v reviji Wild und Hund, 1956/57, takole opisuje: Veliko važnost polagam na naslednji znak, na tako imenovana očala. Ko se srnjak postara, mu raste okoli oči krog bolj ali manj svetle dlake, ki se vidi celo v mraku. Včasih se kaže že pri tri do štiriletnem srnjaku, vendar pa je v tej starosti le kot polkrog nad očmi. Če pa je krog svetlejše dlake okoli oči sklenjen, je to znak najmanj petletnega srnjaka. Do sedaj me ta znak še ni prevaril. Za nazadovanje rogovja starih srnjakov je značilno, da nazadujejo najhitreje odrastki, in sicer sprednji; stebli sta vsako leto krajši, večkrat prepasani, močni roži večkrat visita navzven, sta torej strehasti. Roži sta skoraj vedno močno narazen, ker so kosti lobanje debelejše. Najlaže pa spoznamo starega srnjaka ob jesenski menji dlake; srnjak, ki je tedaj, ko je že vsa srnjad siva, še rdeč, je gotovo star. Izbira pri odstrelu mladih srnjakov Veliko lažja kot pri odstrelu srednje starih srnjakov je izbira pri odstrelu mladih srnjakov. Za mlade srnjake imamo lanskoletne srnjačke od prvega aprila dalje, to je lanščake in dvoletne srnjake. Če je stalež v lovišču primeren in spolno razmerje ustreza, tako da lahko odstrelimo prirastek, potem lahko odstrelimo polovico lan-ščakov; vsako leto se namreč rodi približno toliko srnjačkov kot srnic. Upoštevati pa moramo seveda tiste srnjačke, ki smo jih morda kot slabe mladiče odstrelili že jeseni, pa tudi vse druge izgube. Pri tem redčenju pa ne smemo biti preveč boječi in neodločni; vse kar je slabega, mora iz lovišča. Samo tako namreč očuvamo lovišče pred večno srednjimi srnjaki, ki jih kasneje veliko teže spoznamo zaradi bojazni pred napačnim odstrelom, pa morda celo čuvamo na škodo staleža. Katere lanščake in dvoletne, naj torej odstrelimo? Vse bolne, kržljave, junija še ne prebarvane in razmršene. Take, ki imajo zaradi driske umazano zrcalo; vse, ki so telesno slabi in vse gumbarje, te namreč zato, ker imajo navadno tako ozko in tanko lobanjo ter kržljavi rožniči, da ni mogoče, da bi na takem temelju kaj dobrega zrastlo. Gumbi rastejo namreč gotovo zaradi bolezni ali pomanjkanja hrane ali kake organske motnje. Iz izkušnje pri vzreji živali vemo, da se to, kar je v najnežnejši mladosti v telesnem razvoju zamujenega, ne da več popraviti. Pa še iz nekega drugega vzroka moramo eno in dvoletnim gumbarjem in kržljavcem posvetiti posebno pozornost. Po raziskavanjih, ki sta jih izvršila Rock in Bettman, se da ugotoviti, da v prenaseljenem lovišču gumbarji med enoletniki hitro naraščajo. Da so torej značilni za lovišča z velikim staležem, ki posamezni Ta sedem do osemleten srnjak ima svetlo obličje; očala so velika, čelo je osivelo srnjadi ne morejo nuditi razvoju potrebnega, dovolj velikega življenjskega prostora. Iz statistike najboljših švedskih lovišč, katerih srnjad je najmočnejša na svetu, pa sem na razstavi v Diisseldorfu razbral, da gumbarjev ne poznajo. V teh loviščih posebno pazijo, da je stalež zdrav in da ne znaša več kot 4 do največ 8 srnjadi na 100 ha. Pripomniti pa je treba, da imajo ta lovišča najboljše življenjske pogoje za srnjad. S splošnim odstrelom gumbarjev pa odstranimo samo posledico. Če hočemo gumbarje iztrebiti, moramo v primeru preobljudenosti zmanjšati stalež, ako pa stalež ni prevelik, od- Svetlo siva barva obličja prevladuje pri tem devet do dvanajstletnem srnjaku. Temnejšega čela ni več, očala so izrazita streliti gumbarje in njih matere. Edino opravičilo, da temu ali onemu gumbarju, ki je telesno normalno razvit, prizanesemo, je huda zima. Po takih zimah mora biti namreč načelo pri izbiri za odstrel milejše. Pri pregledu rogovja lansko leto uplenjenih srnjakov na območju OLZ Ljubljana, sem videl samo 5 značilnih gumbarjev. Pa se nič ne čudim, zakaj jih ni padlo več. V lovišču je gumbarje namreč težavno spoznati. Ker na prvi pogled med uhlji ni kaj videti, jih zaradi dolgega, tankega vratu na hitro, včasih navadno celo brez daljnogleda ocenima za srno-mladico. Majhni gumbi se večkrat težko opazijo, ker so skriti v dlaki in le slučajni pogled na čopič, nas opozori, da pogledamo med uhlje bolj natančno. Pred vojno sem pomagal urejevati srnji • stalež v lovišču Cerklje na Gorenjskem, ki je merilo z arondacijami preko 7000 ha. Srnjadi ni bilo preveč, bila pa je slaba kljub ugodnim pogojem. Srednji srnjaki so bili bele vrane. Pri letnem odstrelu (1937—1939) izključno slabih srnjakov, je padlo čez 70 gumbarjev in eno in dvoletnih zanikrnih Šilarjev. Rešetalo pa se je tudi pri odstrelu srn in uspeh se je leta 1940 vsaj deloma že pokazal. Opazili smo sicer mlade, toda telesno in v rogovju močne, dobre srnjake. Veliko laže kot gumbarje pa spoznamo in ocenimo slabe Šilarje, ki so prav tako posledica nekih motenj v najnežnejši mladosti. Mislim namreč Šilarje z nekaj cm dolgimi, tankimi, večkrat neenakimi, nazaj zavitimi ali sploh zvitimi šili. Tudi te moramo brezpogojno odstreliti, četudi bi kot dvoletni srnjaki telesno deloma nadomestili zamujeno. Slabo razviti rožnici na tanki lobanji ne bosta namreč nikoli nosili močnega rogovja. Dokler pa je tako rogovje kosmato, moramo dobro pogledati, preden ukrivimo prst. Ugotoviti moramo namreč, ali je rast zaključena, kar vidimo po mrtvi kožici, ali pa rogovje še raste. V zadnjem primeru so tudi taki Šilarji dobri lanščaki, ki so že kot srnjački nosili gumbe ali celo šila. Ko so jih odvrgli v februarju ali marcu, jim novo rogovje še ni dorastlo, zato imajo večkrat še julija kosmato rogovje. Take srnjake moramo kot dobro zasnovane nujno očuvati, če ustreza dolžina stebel dobremu povprečju lovišča! Če so šila manj kot 5 cm dolga, lanščak pa je v juliju še razipršen, ga mirno lahko odstrelimo. Tudi tu pa moramo upoštevati zimo in pa nadmorsko višino lovišča; za visokogorska lovišča to ne velja. Če v lovišču med eno in dvoletniki ni gumbarjev ali kržljavcev, je najboljše merilo za odstrel primerjava. Vse, kar je pod povprečjem naj se odstreli. Vendar pa naj tudi v tem primeru opozorim, da je treba razlikovati enoletnega srnjaka od dvoletnega, kar pa omogoči spet skupek značilnih znakov; redko le en sam znak, čeprav lanščaka že po obliki glave, otroškem izrazu in značilnem, nemirnem, obenem pa radovednem vedenju ter nedorastlem telesu ni težko spoznati. Skoraj nepogrešljiv znak pa je tudi enakomerno temna barva obličja brez belega odznaka na nosnem gredlju. Dr. Schvvarz, ki je v velikem, s srnjadjo bogatem lovišču, več let opazoval in preverjal teorijo o belem od-znaku na nosnem gredlju, je prišel do zaključkov, da je 90% zanesljiva; beli odznak je ugotovil le tu in tam samo pri izredno močnih, kmalu povrženih lanščakih. Dvoleten srnjak je telesno že skoraj do-raščen, ne drži se rad družbe in rad pohajkuje po lovišču. Rad se navidezno pretepa, za nasprotnika pa ima grmovje ali drevesce, ki ga z rogovjem navdušeno obdeluje. Značilen znak za dvoletnika je bel pas nad smrčkom, torej na nosnem gredlju, vse obličje pa postaja pisano; temno sivo na čelu, svetlejše pod očmi in belo nad smrčkom. Izbira pri odstrelu srn in mladičev Srna ne sme pasti samo zato, ker ni imela pri sebi mladiča; morda ga je zgubila po nesreči ali pa so ga uničile roparice ali pa ni bila oplojena; morda bo prav zaradi tega, ker je eno leto počivala, imela drugo leto posebno močnega mladiča! Pri izbiri odstrela srnjakov upoštevamo predvsem pridobljene hibe, ki so navadno posledica neugodnih življenjskih pogojev. Taki pogoji pa vplivajo prav tako tudi na srne, le da hibe teže opazimo, ker srna nima rogovja. Čeprav hibe ne spremene genotypa, pa gotovo neugodno vplivajo na mladiče. V razvoju zaostala, kržljava, z zajedalci okužena srna, ne more imeti močnih mladičev. Zato je pravilna izbira pri odstrelu srn še važnejša kot pri srnjakih, če hočemo izboljšati kvaliteto staleža. Pri odstrelu srn veliko grešimo, ker zaradi neznanja na izbiro premalo pazimo. Številne družine gledajo le na to, da odstrele določeno število srn. Kdor ustreli srnjaka, mora odstreliti tuji eno ali dve srni, kar je odvisno od razmerja med odobrenim odstrelom srnjakov in RAZVIDNICA OPAZOVANJA SRNJAKOV Ocena: I b Predel lovišča: Blata Opazovan: 22. V. 1957 Opombe: 6—7 leten. Postava starejšega srnjaka; svetlordeč, rogovje pod povprečjem. Siva glava, močan vrat. Barva: svetla Jagodice: slabe Rože: streščaste Rogovje Razkrcčenost: slaba Višina: 4 prste nad uhlje Posebnosti: levo steblo za 1 prst daljše. srn. Ce pade močna zdrava srna, je izgovor takoj pri roki, da je bila jalovka. Čas bi že bil, da bi prenehali streljati take navidezne jalovke. Srnjad živi kratko življenje. Živali nimajo klimakterija, dobe, ko poneha plodnost, ampak so plodne do smrti. Seveda pa od prestare srne (nad 10 let) ne moremo pričakovati močnih mladičev, saj taka srna z obrabljenim zobovjem prehrani komaj sebe in torej nima polnovrednih potomcev. Take srne spoznamo najlaže ob jesenski men ji dlake. Če so še rdeče, ko je že vse sivo, so zrele za kroglo, in sicer zaradi starosti ali bolezni. Res je, da po eni strani teže ocenimo vzrejno vrednost srne kot srnjaka, po drugi strani pa lahko nepogrešljivo ocenimo vzrejno vrednost srne po videzu in konstituciji njenih mladičev. Če so ti slabotni, so zreli za odstrel z materjo vred. V takem primeru pa je pravilo in pa dolžnost poštenega lovca, da najprej odstreli mladiča, nato pa šele mater. Kdor se tega ne drži, je mrhar ne pa lovec! Odstrel slabotnih mladičev je sicer v škodo blagajne, toda take mladiče prav lahko pobere tudi zima in zato jih zanjo ni treba hraniti. Če je stalež srnjadi v lovišču dovolj velik ali celo prevelik, bo najmanj greha, če ga uredimo z odstrelom mladičev, na ta način, da od dvojčkov odstrelimo slabšega mladiča, in sicer brez ozira na spol in čimprej, da ima ostali močnejši mladič še koristi od materinega mleka. Težji kot odstrel srn je odstrel srn mladic; te namreč od srn, ki ne vodijo mladičev, v zimski dlaki težko ločimo. Na splošno se mi pa zdi, da prepogost poseg s strelom po mladicah ni priporočljiv, ker je nevarnost, da si ustvarimo stalež samih starih srn. Mladice odstrelimo le tedaj, ko so vidno slabe kondicije in zaostale, ali pa napravijo sicer nezdrav vtis. Od srne mladice ločimo srne, kot uči Raesfeld, po belem odznaku na grlu; pri mladici v zimski dlaki je manjši kot pri stari srni. Kako presojamo zunanjost psa? Vet. Stanko Arko SPLOŠNE PRIPOMBE Za objektivno, to se pravi splošno veljavno in točno presojanje zunanjosti psa, je neogibno potrebno vedeti, kako je zgrajeno njegovo okostje. Okostje je ogrodje telesa, na katerega so pričvrščene mišice in kite. Prav od okostja je v prvi vrsti odvisna celotna oblika psa in posameznih delov njegovega telesa. Kdor" nima osnovnih pojmov o telesni zgradbi, presoja zunanjost psa več ali manj subjektivno, to se pravi le po svojem vtisu, ki je pa lahko zelo različen in nekritičen. Zato se ob subjektivnem presojanju, brez znanja anatomije, ne more poznati niti pravilnih oblik niti vzrokov raznih nepravilnosti in hib, ki jih opažamo na psih. Takšnemu ocenjevalcu lahko kakšen pes zelo ugaja, toda če ga vprašamo, zakaj je po njegovem mnenju pes lep, ali odkod izvira ta ali ona napaka, vam tega ne bo mogel povedati. Res je sicer, da si človek z dolgoletno prakso izvežba oko za presojanje zunanjosti; zlasti oni, ki ima dar za opazovanje, vendar tako izkustveno znanje ni nikoli povsem objektivno. Skladno, to se pravi v pravilnem medsebojnem razmerju posameznih delov telesa, zgrajen pes, ki je obenem primerno rejen, je na pogled lepa gibčna in prikupna žival. Od pravilne zgradbe telesa je odvisna tudi njegova stoja, njegov hod, kakor tudi uporabljivost psa za posamezne namene. Razen poznavanja okostja in mišičja, je za pravilno presojanje zunanjosti potrebno še mnogo vaje v opazovanju. Najbolj se človek izvežba, če prisostvuje smotram psov in zasleduje ocenjevanje sodnikov na razstavah. Tu lahko na živih primerih in ob primerjanju raznih psov, zapazimo in razlikujemo razne vrline in slabe strani, to se pravi, razne napake, ki bi jih sicer ne videli. To bi, na kratko rečeno, veljalo za splošno presojo zunanjih oblik vsakega psa. Za oceno psov posameznih pasem pa je, seveda, potrebno poznati tudi značilnosti ali standard teh pasem. Ti standardi so za vsako pasmo mednarodno določeni in se jih moramo držati. Lahko je namreč kak pes v splošnem pravilno zgrajen, vendar ne ustreza pasemskim znakom n. pr. glede oblike glave, glede barve ali kakovosti dlake, barve oči, dolžine repa itd. Želeti je, da bi vsak ljubitelj psov temeljito poznal značilnosti vsaj tiste pasme, ki jo sam redi ali se zanjo zanima. Telesne hibe so lahko prirojene ali pridobljene. Prirojene hibe so večinoma podedovane. Ta dednost je skrita v dednih zasnovah spolnih celic, v tako imenovanih genih. Pri oceni psa, teh zasnov seveda ne vidimo. Včasih so domnevali, da dedne zasnove vsebuje kri, zato so tudi govorili o čistokrvnosti živali. Prav tako so mislili, da v glavnem le moški plemenjak prenaša svoje lastnosti na potomce. Tudi to je moderna znanost popolnoma ovrgla. Danes vemo, da se ne podedujejo lastnosti staršev in prednikov kot take, marveč le zasnove teh lastnosti v spolnih celicah, in sicer od očeta in matere, a v splošnem v enakem razmerju. Res pa je, da nekateri plemenjaki, bodisi moškega ali ženskega spola, prenašajo svoje lastnosti na potomce zelo dosledno ali konstantno kakor tudi dominant- L—'l&rmica —Četnica vretenca •*-Nosna kost Križnica Repna vretenca nun-i ■«> n n n H* je . lefttf <7un društva Pmfstuhiik. ■ ŠSeW ‘1 .*■ $ Ohranjeni izkaznici, ki sta ju naslovnika vrnila klubu, odnosno društvu prej pa mora začeti izdajati lastno slovensko lovsko glasilo. d) Gojiti je treba le lepe lovske pse in za pleme uporabljati tiste, ki so pokazali dobro naravno zasnovo, združiti je torej treba lepoto in dobroto. e) »Klub hoče zbirati podatke o vseh lovih na Kranjskem, koliko so veliki, koliko je zakupnine, koliko se odstreli vsako leto, v čigavih rokah so, kdaj poteče zakupna doba itd. Te podatke hoče zbrati v posebno knjigo — lovski kataster. Drugi del lovskega katastra pa bo tvorila lovska statistika, ki bo kataster izpopolnjevala, bo omogočila s številkami dokazati pomen lova v našem narodnem gospodarstvu.« f) »Klub bo dajal nasvete in mnenja svojim članom v lovskih pravnih vprašanjih, posredoval bo pri nakupovanju divjadi v svrho osveženja krvi ter bo šel članom pri vseh korakih, ki so v zvezi z lovom, na roko.« g) Posebej pa je poudaril: »Mi hočemo varovati slovenski značaj naše dežele tudi na lovskem polju 13. Ivanec Anton, trgovec, St. Jakobski trg, 14. Kavčič Edmund, 15. Klobučar Dragotin, 16. Korbar Anton, trgovec, 17. Kostanjevec Josip, učitelj, 18. Kraker Ivan jun., 19. Lavrenčič Maks, 20. dr. Lukan Fr., 21. Malenšek Josip, 22. Martinc Anton, 23. Mayer Karol, 24. dr. Lovrenčič Ivan, 25. Pavlin Alojzij, 26. Pehani Rudolf, 27. Poklukar Josiip, 28. dr. Ponebšek Janko, 29. Putrich Anton, 30. dr. Ravnikar Vladimir, 31. dr. Robida Ivan, 32. Rogi Leo, 33. Rudež Stanko, 34. Ružička Jan, 35. Schrey Jean, 36. dr. Tavčar Ivan, <7/*. crHtV f črv. 'LOdra, nvi/e ftrve*+S cmftu) l*Xyx> fe-eč* £ 'jt&v . Itf' /f /C Ct6e fo-cAct (M* } ' «< tu* jjh' ** tufti /KČvOfMi lt>, nc Teza krogle Hitrost Uro no razda g le v / ji 1 mA Živo sila UZ { razdalji Dv,, krivulja na pol poti do Uporab Opombe; Oznaka E poleg številke pomeni evropsko patrono Balistični podatki zanje so iz originalnih za 100 m 200 m in 300 m preračunani ustje 100 yd* 200 ydi 300yds ustje 100 yd» 200 ydi 300 ydi 100 yd 200yd 300yds (<)laj grains cevi 91 m 163 m cevi 91 m 163 m 274 m 91 m 163 m 274 m tekst! 22 Long rifle H.R * voda konica 1363 1040 149 86 3.3 Rim fine patrono — nctllna masa pod robom stročnice * Robert* 1 5.6 Super Speed 37 2.4 krogla pobaUrana 4/5 314 - - 21 12 - - 6.4 - - I 22 Horne! H P • hollow p o« ni 2690 2030 1510 1150 740 420 235 135 0.6 4.3 13 5.6 Super Speed \5 2.9 votla konica 620 620 458 350 102 56 35 19 2.0 11.0 33 n Super Speed- izredna hitrost 5 219 Z,pp.r 56 3.5 H P - votla jno 2440 1940 1550 1200 740 465 300 0.6 2.9 0.3 n zip - fvig krogle 5.6 Super Speed konica 950 740 590 470 166 102 64 42 1.5 7.4 21.1 22 Sovage D - plošč - dvojni 2920 2240 1675 1600 940 651 470 0.6 3.0 8.1 Sovage - divji Ameriška 4E -RVV5 72 4.65 n patrona ima le v,- 650 ^ 5.6 5.6-. 52 P plašč z votlo konico 681 736 617 524 ffl4 130 90 65 1.6 v 20.6 W. - 169 kpm 220 Swlft P5P - pointed soft 3490 2930 2440 1300 915 635 0.3 1.4 3.8 5wift a uren Največjo 5 5.6 Super Speed 46 3.1 koniča^ta^ mehko 1250 1060 828 742 249 160 127 66 0.8 j.« 9.6 M Al dosežena začetno hitrost v, sploh • 6 30 30 -30 150 9.6 5 T E*p- Silver tip pokrita konico ekspanzijska 81,0 2020 1700 1430 1930 1360 960 660 0,9 4.2 " DIB Klasična ameriško pa - 7.62 ‘J/inchester Eepress 73 0 614 517 435 286 186 133 94 2.4 /0,8 28 trona, modernizirana .273 7 , 57 H -Mantel. Teilspifze« zadrgnjen plošč . mehka konico 2540 2360 2217 2110 2190 1690 1660 0.8 3.1 7.4 Izvedbo R UZeotharby 7 E 7 - rws 7 . 37R 174 11.2 770 725 676 641 J39 302 261 230 2.0 7.9 18.8 DIB ima v. - 1040 m/s , \f/Q - 493 kpm, krogla 9 g ! 254 6.5 . 57 Teilmontel S-spilz- 3330 2720 2350 2130 2250 1760 1360 1067 0.4 2.1 5.3 Posebno za gamsa 6E - BWS 93 6.0 konično m a 6.5 6,5.57R konica mehko 1010 692 773 700 3/2 246 190 150 1.1 13.4 243 Winch«ster SP - mehko 3500 3060 2720 2410 2760 1690 1 on 1030 0.4 1.6 4.7 Novo uveden kaliber, 9 6.2 00 5.2 konica 1070 950 830 730 385 233 /63 142 1.0 4.Č 12.0 IDA patrona boljša kot znano . 237 Roberts 10E 22 5.6 vam Hofe Super Ezpress 77 5 Prekrilo votla konica 3643 1172 3520 1073 3270 996 3015 918 350 2120 293 252 1554 215 0.5 1.3 1.6 4,/ 3.6 9.1 1.1 A Cev 75 cm dolga. Izredna razanca ob znatni živi sili .300 30 - 06 Springfield SP ■ mehka 3420 2880 2400 1970 2650 2020 1410 945 0.4 2.1 5.6 Najlažjo in najhitrejša 11 7.62 Super Speed 110 7.2 konica 104,0 675 730 600 394 2B0 /95 132 1.0 43 14.2 D,E A krogla za to svetovno -znano patrono. 270 MZinchesler H P ■ votla 3140 2650 2580 2320 2640 2340 1920 1550 0.5. 2.1 5.3 6.9 Super Speed IJU 7.5 konico »50 865 767 700 393 323 266 214 1.3 v 13,5 in a 13 300 7.62 Sovage Hi - Speed 150 9.6 Ptd S P. T N - konic na ekspanzijsko (top notch) 2670 6/0 2390 725 2130 650 1890 574 2370 337 1900 263 1510 206 1190 165 0.7 1.6 3.0 7.6 7.6 19,3 m a Hi - Speed - high speed visoka hitrost 14 257 6.5 Weafherby Magnum 67 5.6 PT -EX- pomlad expondmg, kom -ča sta, ekspanzijska 3950 /Z00 3440 1050 2090 910 2610 792 3015 4/8 2285 316 1765 245 1315 162 0.3 0.8 1.5 JL8 3.6 ! 9.2 I A Edina patrona, ki sc mo re meriti z evropsko 6.5 m 66 Izredna razanca 15 E 254 6.5 6,5 » 66 - RWS 93 6.0 Teilmantel 5 - spltz= koničasto, mehko konica 3950 1200 3416 1092 3220 921 2675 816 440 2420 335 1680 260 1470 203 0.3 0.9 1.4 3.7 3.7 9.4 inA.ro Po začetni hitrosti noj -bluja patrom’ . 220 Swift 300 7.62 306 Mnchesfer S T Exp - pokrito 2660 2370 2300 2050 2730 2200 1760 1400 0.6 2.6 6.5 Nova, lovska verzija NATO 16 Super Speed 150 9.8 konica ek sponzijska 670 781 700 624 380 304 243 194 1.5 6.6 16.3 in a patrona Zalo krotko stročnica. sicer kot 30-06 Sprf. 300 30-06 Springfield 2970 2670 2400 2130 2930 2370 1920 1510 0.6 2.4 6.1 Od vseh krogel umverzol 17 7.62 Super Speed 150 9.8 900 611 730 650 407 327 266 209 1.5 61 15.6 E A ne patrone 30 - 06 Sprf. največ v rabi ie 300 7.62 — - 160 11.6 - « — 2700 820 2470 750 2250 683 2040 640 2910 403 2440 337* 2020 260 1660 229 0.7 1.8 2.9 74 7.0 17.6 IB.BT Zelo v rabi 300 2410 2160 1960 1790 2630 2320 1910 1560 0.6 3.7 9,2 Zlasti za votlo konico H P 19 220 14.3 17 762 735 663 605 545 393 321 264 216 2.0 94 23.4 ker težka krogla 101 311 7.9 6 , 57 15 fMouser) 167 12.1 H-plošč, Kupfer -honlspltze = zadrgnjen plašč m pr«kri fa votla komčo 2700 820 2440 743 2255 666 2070 632 2960 4/5 2470 341 290 1760 246 0.9 2.2 2,9 74 6.7 RO D? Izdelek Dti/M ima pri 12,7 q krogli ve-628n% ,V^-445kpm 71 r 275 7 , 64 173 11.2 2790 2397 2425 2272 2950 2590 2260 1975 0.6 2.6 6,3 E Najuniver zalnejša evr op- 7 7 , 65 R 847 792 752 692 4/0 356 J/2 273 1.6 4« 13.7 sko patrona 270 U/e o 1 h e r b y PT-EX - koničasta 3245 2905 2600 2335 3500 2610 2255 1615 0.5 2.0 5.0 Za sorazmerno lahko 22 6.6 Magnum 150 9.8 ekspanzijska 990 862 790 710 485 390 3/2 250 1.3 ti 12.8 EA.ro kroglo 9.6g izredno učinkovito m razantna 354 H - plašč, prekrita 2710 2503 2330 2185 4160 3590 3110 2730 0,1 20 6.7 Do nastopa A ■ 66 S naj - 23E 9.0 9.3 - 62 - RWS 258 16.7 votlo konico 822 763 711 667 575 497 430 376 1.7 70 17.0 TA močnejša evropska patrona srednjega kalibra Ml 3300 2942 2675 2435 4450 3590 2970 2455 0.5 2.0 5.1 Le 300 U/eatherby Mag - 24 C 7.9 8 ■ 68 S - RW5 107 12.1 1000 897 815 743 6/7 496 4/0 340 1.2 ti 13.0 YA nejia m razantnejšo 300 Wcolharby PT-EA-BT-.k.. 3400 3150 2935 2725 4615 3960 3445 2970 0.4 1.7 4.2 Naj večji balistični dosežek 25 7.62 Magnum 160 116 aanzijska . čolna ste oblike (boat toil) 1053 960 890 830 638 547 475 410 1.0 «iJ 12.8 7 A No 300 yds močnejša kot 30 - 06 Sprt no ustju 375 Holland tk Hol S P - mehka 2740 2460 2210 1990 4500 3620 2920 237Q 0.7 2.9 7.1 375 WM ima 17.5 g , ve - 660 26 9.6 land Magnum 270 17.5 konico 830 746 671 601 622 500 444 327 1.8 74 17.6 7 A m/s V. = 660 kpm . 376 W.M pa boja še močnejšo ! 458 Winche sler 5100 Big game stopper -zoustovljolko veledivjadi 27 Magnum «.7 705 Podatki še neobjavljeni Pojasnila. Energij« \X/ na^ 100 yde. 200 yds . 300 yds 10 ia^vrop>ke ta za vardtUa vrednosti reduciraš višine v razmerju Itvac osi daljnogleda nad osjo cevi patront adrala razdali], oziroma /goto»Ijen« grafično iz energij na 100 m. 200m. ivulje na pol poti slede iz nemških podatkov za me ' razmerju (jrord/meter)1 - 0,82 u r)«"7« > prišteje i 2.5 cm . tj pribl Ustrezne hitrosti v pri masi krogli skozi merilni daljnogled dovolj točni približno Vj višine kalibrih, od 6 mm (.234) naprej pa do najtežjih (.358 Winchester Super - X, 9,1 mm in .375 Holland & Holland Magnum Super Speed, 9,5 mm) za afriško tenkokožo veledivjad. Od teh »debelih Bert« velja omeniti še .378 Winchester Super - X (9,6 mm) in najnovejšo .458 Winchester Magnum (11,7 mm), že pravo protitankovsko orožje. Njen odsun je nekako tak, kot če mulo primeš na napačnem koncu. Za zmikače tedaj ta kaliber ni. Rabijo ga za afriško veledivjad. Zaustavljalna sila takih krogel je tolika, da n. pr. leva pri napadu dobesedno zaustavi sredi skoka v zraku, tako da pade na tla, kjer je bil v hipu zadetka. Tu ne gre le za hipno usmrtitev, temveč za dejansko mehansko zaustavitev v letu ali teku s pomočjo velikanske žive sile onih krogel, ki že presega 1000 kpm (Schiller), torej toliko, kot če bi ena tona padla z enega metra višine in vsa pritisnila na ploskev enako prerezu krogle! Tega niti nosorog ne prenese. Pri šibrenicah prevladuje kaliber 12. Reming-ton izdeluje patrone iz rahlo valovitega kartona, da gredo laže v cev in po strelu iz nje. Zgoraj niso zarobljene (roli crimp), temveč so zaprte plosko, kar naj bi izravnalo gostoto šiber, njih kritje. Le za najdebelejše šibre za jelenjad (!) (buck-shot) in za kroglo iz gladke cevi so patrone zarobljene. Polnjenje s posebno progresivnim smodnikom in z večjo množino šiber daje 20 % več ubijalne moči pri patronah Magnum (70 mm dolge stročnice, 2'7i"), pritisk je pri tem normalen. Cepi iz plastika, v prerezu oblike širokega H, zatesnijo smodnikove pline od šiber podobno kot batni obročki pri eksplozijskih motorjih. Šibre se tako ne zvarijo, ne sploščijo in izpremešajo takoj za ustjem. Kritje šiber na cilju je lepo enakomerno. Isto dosega Winchester z dvema tenkima ploščicama oblike visoke črke C, ki objemata smodnik nad kapico in pod šibrami, zatesnjujoč stročnico proti netilki in šibre ob cev od smodnikovih plinov. Slike z bliskovno fotografijo kažejo za ustjem cevi lep enakomeren skupek šiber, za njimi pa ostro ločen, Sireč se plinski balon. Brez take za-tesnitve pa je vse izpremešano, šibre in plini. Naši debeli, mastni klobučevinasti čepi, ki jemljejo prostor smodniku in šibram, s tema dvema konstrukcijama odpadejo. Strel je enakomernejši, izraba energije smodnikovih plinov je popolnejša in tudi neučinkovitih, a za okolice često nevarnih vstran letečih izmaličenih stranskih šiber ni več. Winchestrova posebnost je na šest oglov navznoter zapognjen konec papirne stročnice (super-seal crimp) namesto naših zarobljenih kartončkov s številko. Kartonček sredi šiber namreč povzroča neenakomernost v kritju, kot da je skozi šibre nekdo pihnil (blown pattern). Seveda so vse patrone zatesnjene proti vlagi in mokroti (vvetproof), nekatere sploh povsem vodotesne (waterproof) in opremljene z nekorodirajoči- mi, tudi v največji vlagi in vročini stabilnimi netilkami. Še močnejše so tricolske, t. j. 76 mm dolge patrone Super Speed, namenjene za streljanje leteče perutnine na največje možne razdalje oz. višine, do 70 yardov (64 m) baje. To da je »najbolj znanstveno od vsega športnega streljanja s šibrami«. Dvomim pa, da bi imeli lovci, čeprav ameriški, prave predstave o prehitu, potrebnem za tak strel. Za divjo raco, letečo s 100 kilometri na uro bočno, znaša prehit najmanj 6 m! Tem težavam odpomore za Vs manj razpotegnjena celokupnost šiber iz teh nabojev (Short Shot String). Zaostajajočim šibram cilj ali sploh uide ali ga pa neučinkovito ranijo, če je bilo prebita preveč in je glavni del šiber že švignil pred ciljem. V oddaljenosti 35 m je večina šiber zgoščena na dolžini le 1,5 m in sorazmerno ostane tako na vsej učinkoviti dolžini svoje poti. Učinkovita gostota se na oddaljenosti 55 m s tem zviša kar za 80 %. Verjetnost učinkovitega zadetka — za race je potrebnih vsaj 5 šiber premera 3,3 mm (približno naše osmice, ameriške št. 4) — se s tem sila poveča. Bedno ranjenih živali zaradi neučinkovitih šiber v redkem repnem delu snopa iz običajnih patron je tedaj mnogo manj in to je glavno opravičilo za te super-močne naboje. Če zadenemo, zadenemo dobro. Seveda, če streljamo na pretirane daljave tudi to boljše kritje ne pomaga, ker so šibre v zraku že izgubile svojo probojnost, žival je zadeta, a ranjena ni dovolj, da bi takoj padla. Učinkovitost teh novih nabojev je tedaj v tem, da je gostota šiber na meji njihove še dovoljene probojnosti znatno večja; oziroma, možno je uporabiti debelejše šibre, ki dajo isto kritje kot normalno tanjše, a na večje učinkovite razdalje kot le-te. Doseže se to z novo tehniko čepov in z lepo progresivnim ter maloprostorninskim smodnikom, ki za isto moč strela rabi manj prostora kot navadni. Tudi je odsun teh patron proti pričakovanju blažji, bolj v obliki potiska kot ostrega sunka, pri čemer trpi manj ne le zaklop temveč tudi strelčeva rama. Naj bi tehnične zamisli, prikazane v našem pregledu ameriškega lovskega orožja vzbujale iniciativo in domiselnost posameznikom in kolektivom v naši prebujajoči se lovski industriji. Brez tega napredka ni in ga ne bo. LITERATURA — Katalogi firm Winchester, Remington, Savage Itd. — »The Shooter’s Bible, Worl’s greatest Gun Book. Katalog firme Stoeger Arms Co. New York, 507 Fifth Ave. at 42 d Street. — J. T. Amber: Gun Digest, 1956, Chicago 6 (mnogo navedb razne literature). — Larry Keller: Guns. The Bobbs-Merrill Co. Inc., Indianopolis-New York. — Gil Faust: Gun Book, Llon Libra>ry Edltions, New York Clty. AMERIŠKA STANDARDNA OZNAKA ŠIBER St. 12 11 10 9 8 7'/. 6 5 4 2 BB Buck 4 B 3 BI BO oo Premer Inches .05 .06 .07 .08 .09 .095 .11 12 .13 .15 .18 .24 .25 .30 .32 .33 mm 1,3 1,5 1,8 2,0 2.3 2,4 2,8 3,1 3,3 3,6 4,6 6.1 6,3 7,6 8,1 8,4 Medved v Kamniških planinah V davnini ni manjkalo medvedov, razširjeni so bili povsod, posebno pa po planinah, kjer so se tedaj pasle številne trope ovac. Še danes spominjajo nanje nekatera krajevna imena kakor Medved jak in podobno. Pastirji so morali biti vedno na straži, da so jih odganjali od staj, ker ni bilo redko, da je medved pobil in odnesel celo kravo. S padcem fevdalizma, v katerem je bil lov privilegij plemstva, pa so kmetje naglo opravili tudi z medvedi in o njih potem dolga desetletja v gorah ni bilo več sledu. Po svoje so vplivale na izginotje medvedov tudi spremenjene gospodarske razmere, ker se je močno opuščala reja drobnice in medvedi niso več imeli ugodnih pogojev za obstanek. Saj je dandanes jasno, da so medvedi tudi v svoji pravi domovini na Kočevskem, bolj in bolj vegetarijanci in le še redko postane kak medved ropar. Od časa do časa, v razmaku mnogih let se je kak medved vendarle zatekel izven Kočevske in tako se je 1. 1937 pojavil tudi v Kamniških planinah. Raztrgal je več ovac, zdaj na tem, zdaj na onem koncu in razburjenje med kmeti je rastlo, ker je bila škoda vedno večja. Izginilo je namreč na desetine ovac, toda kmalu se je pokazalo, da so bili na medvedov račun na delu tudi tatovi. Medved tedaj ni bil zaščiten in seveda so se mu lovci, ker je mesaril tudi med srnjadjo, obesili na pete. Sledili so ga in prirejali pogone, dolge ure in dni so prestali na čakališčih, toda zaman. Videl ga ni nihče. Samo nekomu, ki ni bil lovec, se je pripetilo, da bi ga skoraj srečal. V Črnem vrhu nad Kamniško Bistrico je samoten svet. Tudi lovci so tja le redko zašli in komaj vidna steza se vleče po strmalih na planino, kjer je tudi stara petelinarska lovska koča. Dotičnik je šel po tej stezi in je pri Mravljiščih, kjer je, kakor že pove ime, dosti res velikih mravljišč, zaslišal neko šumenje. Ker je bil še pod robom, ni mogel videti, kaj bi bilo. Ko pa je stopil na plan, je videl, da so vsa mravljišča razkopana in prav vroče mu je postalo, ko je ugledal na tleh velike sveže iztrebke in orjaške stopinje. Spomnil se je namreč, da je slišal pripovedovati o medvedu. Tedaj je nekje v bližini poknila suha veja in nekaj je zalomastilo, toda več ni slišal ne videl, ker jo je na vrat na nos pobral nazaj navzdol in prevračaje se, pretekel na dobro uro cenjeno pot v Bistrico, v nekaj minutah. Lovci so šli takoj na mesto, toda medved je bil tedaj že daleč in so ga šele mnogo pozneje uplenili na Menini planini. Od tedaj kakor kaže, ni bilo več nobenega medveda v Kamniške planine, vsaj škode, ki bi jo bil napravil, ni bilo opaziti. Verjetno pa je tudi tisti medved, ki so ga pred leti uplenili v Medjem dolu na avstrijski strani Karavank, prešel tod čez, kjer je imel naj- bllžjo pot Ivan Kovač Tronogi lisjak Ko smo pred leti lovili v okolici Zabukovja, so braki prignali k nekemu lovcu lisjaka, ki je imel okrnjeno desno zadnjo nogo, ki mu je manjkala v kolenu. Bila pa je tako lepo zaraščena, da ni bilo mogoče poznati, če jo je imel tako že od rojstva, ali jo je pustil v kakšni pasti. Bil je sicer zelo lep, velik in dobro rejen. LeopoI(J pavl-n Zakaj nazaduje stalež zajcev Povsod po zahodni Evropi se pritožujejo, da stalež poljskih zajcev stalno in občutno pada. Večinoma se strinjajo, da so vzrok temu spremembe v pokrajini zaradi tehničnega napredka in melioracijskih posegov, manjkajoča zavetja, kemična gnojila in škropiva, intenzivno kmetijsko izkoriščanje s stroji, klateški psi, podivjane mačke, spremenjeno podnebje in nazadnje prevelik odstrel. Naštete okolnosti morda res povzročajo nazadovanje zajčjega staleža; obstojajo pa gotovo še drugi, doslej neznani in ne dovolj raziskani vzroki. V loviščih, ki so se še pred nekaj desetletji ponašala z ogromnim staležem zajcev, so morali odrediti trajen lovopust, da bi se stalež zboljšal. Po dveh letih popolnega varstva je bilo stanje že zadovoljivo. Vendar primanjkuje zajcev tudi v najboljših, smotrno upravljanih loviščih. Na Poljskem so prepovedali krožne love in šarenje (grmarenje), kar dokazuje, da imajo podobne skrbi. V nekaterih državah evropskega zapada so lovopust za zajce podaljšali na ves januar, odstrel pa dovolili od 15. oktobra do 31. decembra. Mnogi zakupniki lovišč so sporazumno ukinili pogone vseh vrst. Če pa zaradi terena že morajo biti brakade, streljajo samo lisice, ne pa zajcev. Klateškim psom in mačkam so napovedali neizprosen boj, saj so največji sovražniki zajčjega zaroda. Smotrno gospodarjenje predvideva v vsakem lovišču rezervat, kjer je vsak lov prepovedan. Ta rezervat se lahko vsako leto ali dve menja, je pa ugodnega pomena za razplod divjadi, ki rada poišče tako mimo zavetišče. Myxomatoza se še vedno širi in je iz žarišča v Franciji zajela že del zapadne Nemčije. Ta nevarna zajčja kuga mori predvsem kunce, domače in divje, vendar pa uničuje tudi poljske zajce. Francija je danes primorana uvažati zajce in jih bo morala najbrž še dolga leta, preden bo dosegla primeren stalež. A S P Zanimiva najdba Letos 30. julija so v mlinu na Tratah ujeli netopirja, ki je nosil obroček z napisom 20784 Radolfzell. O tem sem takoj obvestil Ornitološki zavod. Zanimalo me je namreč, od kod je priletel obročkani netopir in s kakšnim namenom so sploh začeli obročkati tudi netopirje. Glavni namen obročkanja ptic je ugotavljanje selitvenih poti — smeri, ki jih ptice pri svoji selitvi uberejo; poleg tega pa se z obročkanjem dobe še drugi podatki, važni za znanstveno proučevanje. Nisem pa vedel, da tudi netopirje obročkajo z istim namenom. Netopir je moral prileteti iz Zapadne Nemčije; Ornitološki zavod je takoj pisal Ornitološki opazovalnici v Radolfzellu, vendar še ni dobil odgovora. Vpraševal sem ljudi, če so videli več obročkanih netopirjev. Ugotovil sem, da so pozneje videli še enega pod sosedovim zastrešjem; v mlinu na Tratah pa so še pred tem ujeli obročkanega netopirja, toda tega obročka nisem mogel dobiti. Po tem lahko sodim, da se tudi netopirji selijo iz kraja v kraj, toda težko je reči, ali se ob določenem času vračajo. Morda nam bo opazovalnica iz Radolfzella vedela kaj več povedati o tem. Rad bi opozoril lovce, da bi bili pozorni na take zanimivosti. Če uplenijo obročkano ptico, naj to takoj javijo na naslov: Ornitološki zavod, Sto-žice p. Ježica. Tako bodo zavodu mnogo pomagali pri njegovem znanstvenem delu. Ludvik Činč, Lokavec Kdaj se kune brcznijo in koliko časa nosijo? V starejših prirodoslovnih učbenikih piše, da se vse dlakaste roparice breznijo od januarja do sredine marca in da nosijo 6 do 8 tednov. Mladiči se skotijo torej v aprilu ali maju. Novejša raziskovanja pa so nedvomno dokazala, da se gornji podatki ujemajo le pri dihurju, vse ostale roparice kunjega rodu pa se breznijo v povsem drugih letnih časih in tudi nosijo dalj časa. Danes vemo, da se jazbec brezni julija in avgusta, pa tudi pozneje in da jazbečeva samica skoti mladiče med januarjem in marcem. Potem- takem nosi šest mesecev. Njena dolga brejost je posledica dejstva, da miruje zaplodek čez zimo, podobno kakor pri srni. Tudi kune zlatice in kune belice se breznijo julija, avgusta in ne januarja ali februarja, kakor so nekdaj mislili. Ker se mlade kune skotijo aprila ali maja, traja brejost 8l/2 do 9 mesecev, odnosno 260 do 280 dni. Pri kunah tako nastopi mirovanje zaplodka v zimskih mesecih in se razvoj embria nadaljuje šele januarja. Svatbene igre v januarju ali februarju so si prej napačno razlagali; gre namreč le za navidezno breznenje. Podobne pojave poznamo pri vseh sesalcih s podaljšano brejostjo. Pomen navideznega breznenja še ni zadostno razjasnjen; gotovo pa je, da pride samo pri glavnem, poletnem breznenju v juliju ali avgustu do oploditve. Ni pa povsem izključena možnost, da pride do oploditve tudi pri naknadnem breznenju, če samica nd prej zanosila. V nasprotju s kunami se brezni velika podlasica ali hermelin februarja in marca. Mladiči se skotijo aprila ali maja, manjše število hermelinov pa se brezni julija in avgusta. Toda tudi mladiči iz takega stika pridejo na svet aprila ali maja, torej ob istem času kakor pozimi zaplojeni. To okolnost tolmačijo strokovnjaki s tem, da je hermelinom v severnih krajih potrebna podaljšana brejost. Mladiči se morajo skotiti v času, ki je najbolj primeren glede prehrane. V zmernem podnebju ta potreba odpade in zato v srednji Evropi tudi postopoma odmira. Mala podlasica se brezni v vseh letnih časih in normalno nosi pet tednov. Mirovanja oploditve pri njej ni, pač pa se brejost včasih zavleče tudi do dveh mesecev. Verjetno zaradi tega, ker so možnosti za prehrano teh malih roparic kunjega rodu vse letne čase enako ugodne. Mala podlasica pač najde poleti in pozimi v mišjih rovih dovolj hrane. Enako razlagajo breznenje vidre, ki traja vse leto brez ozira na letni čas in vreme. Kljub temu nosijo posamezne vidre namesto normalnih 59 do 69 dni, osem do deset mesecev. To je ugotovljeno pri vidrah v ujetništvu, ki so se breznile junija ali pozneje. Dejstvo je, da skoti vidra mladiče ob vsakem letnem času, razen decembra, januarja in februarja. Normalno skoti vidra mladiče, po 59 do 69 dneh brejosti le, če se je uspešno breznila med decembrom in aprilom. A s p^rc Srna z zvoncem Kraj, kjer sem služboval, je zelo bogat različne divjadi. Kakor bi plaha srnjad vedela, kje sta ji zagotovljena mir in varnost, se je v večjem številu zbirala baš v teh predelih, kjer budni graničarji pazijo na državni meji. Naše graničarje je srnjad zelo veselila, kajti mnogi še niso imeli priložnosti od blizu videti te ponosne divjadi, ki je v nekaterih predelih naše širše domovine prava redkost. Živo se spominjam svojih obhodov po meji, prihodov v stražarnico in kako sem v prostem času našel uniformirane mladince pri šahu ali odbojki in kako smo se potem razgovarjali o lovu. Življenje na meji je zanimivo in človek tu doživi marsikaj. Gozdno tihoto je oživljala samo srnjad in druga divjad, ki brezskrbno prehaja okrog. Mlad graničar je nekoč ob zori videl na gozdnem poroblcu 25 kosov srnjadi skupaj; mirno se je pasla in opajal se je nad to lepoto. Bila je mirna jesenska noč in mesečina se je razlivala nad pokrajino, bilo je svetlo kot podnevi. S tovariši sem se nahajal v gozdu in užival lepoto tihotne noči. Kar naenkrat to idilično tišino pretrga nek čuden zvok, nenavaden za noč na meji; pozvanjalo je kakor bi se pasla čreda ovac. Ugibali smo kaj pravzaprav vse to pomeni, saj ni mogoče, da bi v tem času ovce ali koze zvonkljale, še manj pa kakšen človek. Zjutraj sem s tovariši preiskal ves gozd. Na svoje veliko presenečenje sem opazil, kako je iz neke goščave odbrzela vitka mlada srna, ki je imela okoli vratu obešen zvonec. Takoj mi je bilo jasno, da je bila ta srna udomačena, pa je z zvoncem pobegnila. Vest o tem se je kmalu razširila med prebivalstvom, mnogo se je govorilo o srni z zvoncem, ki se je manj kakor druge bala človeka, vendar je takoj zbežala, če se ji je kdo hotel približati. Srna z zvoncem je ostala v gozdu še dolgo časa, samo nekako osamljena, kajti z zvoncem je strašila ostalo divjad. Če bi jo mogli rešiti zvonca, bi prav gotovo ostala še naprej v prirodi in nam vzredila pomladek, tako pa je kmalu postala plen divjega ^ovca' Ilija Torbica, Murska Sobota Divja mačka napadla domače kure Janez Dragar iz Cerovca pri Trebelnem je bil ravno pri južini, ko je zaslišal na dvorišču vreščanje kokoši. Hitel je pogledat, misleč da je lisica ali kragulj. Ugledal pa je čudno žival, kako vleče kuro pod skedenj. Ravno še o pravem času jo je z golo roko zagrabil za vrat in zaklical hčerki naj mu prinese vile in z njimi je izvlekel tatico izpod podnic, kamor je nameravala pobegniti s kokošjo. Poklical je lovca Jožeta in ta mu je povedal, da je ta žival star, vendar zelo mršav divji maček. Ker verjetno ni mogel več loviti, ga je sila pognala do hiš, kjer je laže prišel do plena. V naši okolici so bili zadnja leta uplenjeni že štirje divji mački, zadnji je padel na Stravberku. Leopold Pavlin Lov v sosedni Koroški Stalež divjadi je na Koroškem povsem zadovoljiv. Pred tridesetimi leti so morali odstrel zavirati, danes pa je nujno, da se poveča. Tudi kakovost jelenjadi je zadovoljiva. Nekaterim zakupnikom lovišč ni do donosa od divjačine in zato predvideni odstrel zaostaja, hkrati pa narašča škoda, ki jo povzroča parkljasta divjad, zlasti jelenjad, ki se zadnja leta pojavlja tudi v loviščih, kjer je doslej ni bilo, zakupniki pa podpirajo njeno naselitev. V preteklem lovskem letu je bilo predvideno, da se odstreli 3336 kosov jelenjadi, odstreljeno pa je le 2791 kosov. Za tekoče lovsko leto se je lovska organizacija obvezala odstreliti 3500 kosov jelenjadi, kar pomeni znatno povečanje odstrela. Na Koroškem je bil določen odstrel 10 398 srnjadi, odstreljeno pa je le 8144 kosov, s čimer se je odstrel precej približal določenemu številu. Gamsov je bilo za odstrel določenih 2308, odstreljeno pa je le 1386 kosov. Kakovost gamsov je dobra, ponekod celo izvrstna. Garje so skoraj povsod prenehale. Fazanov in jerebic je vsako leto več. Stalež svizcev, ki so bili naseljeni šele 1. 1906, je zadovoljiv, ni pa razveseljivo stanje gozdnih kur. V preteklem lovskem letu je odstreljeno: 6390 zajcev, 3146 lisic, 379 jazbecev, 149 kun zlatic, 50 kun belic, 226 dihurjev, 1393 svizcev, 16 podlasic (hermelinov), 7740 vran in srak, 1309 psov in 2455 mačk. Divjad v lovišču LD Trebelno, pred vojno in danes Lovišče LD Trebelno meri 3568 ha. Razprostira se po lepih gričkih in dolinicah; menjavajo se njive, travniki, gozdovi in zopet vinogradi, med njimi se vijejo bistri studenci in potoki. Priroda je kot nalašč za vso našo divjad, ki ima tod vse leto dovolj hrane in zavetja. Začel sem loviti 1. 1934 in bi na kratko opisal takratno in sedanje stanje lovišča. V začetku je bilo največ zajcev, lisic malo, srnjad je bila prava redkost, bil je tudi kak jazbec in seveda veverice. Drugih vrst divjadi ni bilo, od perjadi pa je bilo zelo mnogo poljskih jerebic in precej gozdnih jerebov ter prepelic in golobov. Zadnja leta pred vojno in med vojno so pa poljske jerebice popolnoma izginile, vzrok temu je nam nerazumljiv. Saj jih s prav malimi izjemami skorajda nismo streljali. Izginili so skoraj docela tudi gozdni jerebi. Takoj po osvoboditvi smo s pomočjo tovariša Franja Bulca in Mirne ustanovili lovsko družino. Ko smo prevzeli lovišče, je bilo skoraj prazno, le lisic je bilo precej. Sedaj je pa slika približno naslednja: stalež zajcev je zadovoljiv, srnjadi skoraj preveč, zadnje čase so se pojavili tudi divji prašiči, vložili smo tudi fazane, ki so se dobro obnesli in poljske jerebice. Precej je zopet gozdnih jerebov, tako da ga slišiš skoraj za vsakim obronkom. Lisic je pa vedno manj in nam ni žal zanje. Divji golobi so se le pokazali; ne moremo razumeti zakaj jih ni, dočim je bilo grlic mnogo. Nekajkrat sem slišal v poletju tudi prepelico. Divji lov in zankarstvo, ki sta bila pred vojno močno razpasena, sta sedaj skoraj popolnoma zatrta, saj so naši lovci vedno budno na straži. Pomaga pa nam tudi LM, da vsakega kršilca zakona kmalu doleti zaslužena kazen. -_______, , _ Leopold Pavlin IZ LOVSKE ORGANIZACIJE »ZLATOROGOV SKLAD« Od 12. oktobra do 12. novembra so za »Zlatoroga« prispevali lovci in Lovske družine: Lovska družina Dole-Idrija 5200, Lovska družina Jamnica 34 363 (izkupiček za podarjeni les), Lovska družina Trnovski gozd 5000, Lovska družina Črnomelj 200 (prispevek po 200 din), Lovska družina Toplice 600 (prispevek po 200 din), Lovska družina Žužemberk 200 (prispevek po 200 din), Gabrijel Trevel 1000, Lovska družina Logatec 8880, dr. Jože Beni-gar 2400 (pisateljski honorar), Lojze Kocmur 300 (pisateljski honorar), Lovska družina Dobrovnik 7100 din. Za sklad »Zlatoroga« so zbrali lovci in lovske organizacije do 12. XI. 1957: 22 388 223 dinarjev (Sredstev ostalih soinvestitorjev odslej ne bomo več objavljali). LOVSKA KOČA LD IGA VAS Več let smo se pomenkovali, da bi si postavili lovsko kočo, pa nismo mogli priti do pravega zaključka. Malo so nekateri člani zavirali in finančno smo bili bolj šibki. Lani pa smo se znova odločili, da pričnemo graditi. Ker imamo v družini člane, ki so po poklicu zidarji, tesarji in vozniki, smo mednje razdelili strokovna dela. Zidarji so zabetonirali temelje, tesarji so pa podrli in obdelali les, da so ga vozniki zvozili na gradbišče. Najtežje je bilo spraviti gradbeni material. Teren je hribovit in pota so slaba, da je vprega zmogla le 200 kg tovora na par. Vsak član je moral po Sklepu družinskega posveta napraviti po 4 delovne dni. Zadrega je bila le z denarjem, ki smo ga potrebovali za gradbeni material in mizarska dela. Za pomoč smo prosili OLZ Ljubljana, ki nam je z razumevanjem naklonila 80 000 din ter Okrajno upravo za gozdarstvo, ki nam je pomagala s 100 000 din, saj bo koča služila tudi gozdarjem, ki bodo na svojih službenih potih našli v njej zavetje. Kočo smo o tvorili letos 14. julija in jo izročili namenu. Vsem, ki so nam kakor koli pomagali, se najlepše zahvaljujemo. Jakob Levec SE ENA STREHA VEČ Sončen in topel jesenski dan je pozdravil lovce pod Velikim vrhom v Zavodnji, kjer stoji lovska koča LD Šoštanj—Ravne, katere otvoritev so slavili. Ker je lovišče zelo raztegnjeno, je bila tiha želja članov, da bi si nekje v sredini postavili lovsko kočo. Namen so zavirala skromna sredstva, lovišče namreč ni posebno bogato. Na letošnjem občnem zboru pa se je tovariš predsednik zavzel za graditev in člani so mu sledili. Od maja do oktobra so prihajali skoraj vse nedelje in tudi druge dneve, pa tudi marsikateri dopust je ostal v delu za kočo. S 1300 prostovoljnimi delovnimi urami 'je bila koča dograjena. V njej je poleg spalnice dnevni prostor ali kuhinja, spredaj lepa veranda, pod kočo pa primerna klet. Napredno zavest lovcev so pri njihovih naporih podprla nekatera podjetja z delnimi prispevki za kočo v materialu. Za vse se jim toplo zahvaljujemo. Manjka le še oprema, za katero člani upajo, da jo bodo imeli že naslednje leto. R * LOVSKO ČASOPISJE Lovački list, glasnik Saveza lovačkih društava NR BiH. Že dvanajsto leto izhaja v Sarajevu ta lovski časopis, ki ima pomembne zasluge za širjenje prave lovske miselnosti in vzgojo lovcev v Bosni in Hercegovini. Obe pokrajini sta resnični lovski rezervat, kjer se je še ohranila vsa nekdaj povsod razširjena divjad, žal pa seveda tudi volkovi. Lovački list priobčuje zanimive prispevke, a kakor kaže mu manjka primemo razširjena dopisniška mreža, ker se večinoma omejuje na načelne in strokovne članke, ki seveda kažejo hvalevredno težnjo, da se poglobi znanje tamošnjih lovcev. Septem-brska-oktobrska številka letošnjega letnika vsebuje članke o pobijanju krivolovstva, odstrelu fazanov, pomenu soli za divjad, pokončevanju volkov in o divji mački poleg drugega drobnejšega gradiva. Lovački list je tiskan deloma v cirilici in latinici. Naroča se pri Savezu lovačkih društava NR BiH v Sarajevu. Die Pirsch, Illustrierte Jagdzeitschrift. Dobro urejevani nemški časopis, ki izhaja v Munchenu, ni glasilo kakšne lovske organizacije, temveč ga izdaja zasebno založništvo. Vsebina je slejkoprej pestra in deloma zanimiva tudi za nas, ki izvajamo lovstvo na drugačni podlagi. Zahodna Nemčija je seveda ohranila zakupni sistem in samolastna lovišča, toda zaradi napredujoče industrializacije se nižinska lovna področja krčijo in stalež divjadi zmanjšuje. V gorskih predelih, ki jih ima Bavarska dovolj, pa vzorno goje jelenjad, srnjad in gamse — toda ta lovišča so v zakupu ali lasti posameznikov in povprečen lovec pride do strela le za visoko ods.trelniino, a s kapitalnimi kosi in trofejami se morejo ponašati zgolj bogataši. Iz tega časopisa, ki izhaja vsako drugo soboto, razberemo vzorno skrb za divjad, kinologijo in lovsko strelstvo. V drugi septembrski številki so objavljeni članki o nevarnosti stekline in psu kot učitelju svojega lastnika, ki sta pomemben doprinos k lovski in kinološki vedi, poleg tega pa še razno zanimivo drobno gradivo. Vinatorul si pescarul sportiv. Romunski lovski in ribiški časopis, ki izhaja v Bukarešti, je za nas, ko le redko kdo toliko obvlada romunščifio, da bi ga lahko s pridom bral, zaprta knjiga. Romunija je bogata lovska dežela in zdaj ko je lovstvo organizirano na socialistični podlagi, je lov dostopen tudi povprečnemu državljanu. V letošnji 7. št. Lovca je bil objavljen članek o lovstvu v Zahodni Romuniji, tako da imamo približen pregled tamošnjega razvoja lovstva po osvoboditvi. Iz časopisa samega pa posnemamo veliko prizadevanje za pravilno gojitev in izrabo bogastva divjadi. Vsebina je sicer posvečena lovstvu in športnemu ribištvu, tu pa se omejujemo zgolj na lovstvo. Številni strokovni članki s primernimi ilustracijami kažejo, da se v Romuniji dela v lovstvu na znanstveni podlagi. Odlikuje pa jih potrebna poljubnost, da so izsledki dostopni širokemu krogu lovcev. V letošnji 10. številki so reproducirane nekatere fotografije (z navedbami vira) o lovstvu in ribištvu v Jugoslaviji ob priliki 13. obletnice osvoboditve Beograda, ki jih je uredništvo povzelo po časopisih Lovac, Sportski ribolov, Lovački vjesnik, Vojvodjanski lovac in Ribič. Tisk in papir sta še kar primerna; zabavni del pa kaže, da imajo Romuni mnogo smisla za lovski in ribiški humor. Lov i ribolov. Revialna oblika bolgarskega lovskega in ribiškega časopisa z reprodukcijami barvne fotografije na ovitku, napravlja prikupen vtis in zapisati je treba, da je tudi vsebina primerna. Revialna ureditev sicer otežkoča objavo daljših člankov, je pa v njej tem več drobnega, zanimivega gradiva. Množično lovstvo, kakor je doseglo razmah po vojni, je v Bolgariji še mlado, zato je razumljivo, da so potrebne redne objave osnovnih stvari, kakor jih imamo pri nas zbrane v delu Naš lov in posebna pozornost je posvečena popularizaciji lovstva in ribištva, saj obsega v letošnji 10. številki bogato ilustrirano poročilo o strelskih in ribiških tekmah kar več strani. Primeren prostor je dan tudi pripovedništvu. Myslivost. Češka lovska revija, ki je v osnovi le malo mlajša od našega Lovca, saj izhaja že 35 let, je za razmere v Čehoslovaški republiki na zunaj nekoliko skromna. Češka lovišča so svetovno znana zaradi svojega bogastva divjadi in lovstvo na Češkem lahko mirno primerjamo z visoko razvitim nemškim. Na Češkem in Slovaškem živi še vsa divjad, posebno pa so znani zajci, ki dosegajo težo 5 kg in smo jih tudi pri nas pred vojno uvažali za razplod. Obilo je fazanov in jerebic, damjakov, srnjadi in jelenjadi, ki ji posveča Myslivost posebno pozornost. V letošnji 10. številki bi nas zanimal članek z risbami o spremnih gajbah za perjad in o rogovju srnjakov, ki ga še kosmatega in v rasti poškoduje mraz. Oprtniku v Lovcu so podobne Lovske zanimivosti, kjer objavljajo dopisniki svoja opazovanja, dogodke in izkušnje. Izvoz žive divjadi je važna postavka v Čehoslovaški republiki, zato je na zadnji strani ovitka natisnjen celostranski posnetek z odlova jerebic. KINOLOŠKE VESTI POLJSKA TEKMA PSOV PTIČARJEV V KRANJU Tekmo je organizirala Okrajna lovska zveza Kranj in je bila 8. oktobra v lovišču LD Šenčur. Vodil jo je Rajko Marenčič, sodila sta Ljuban Zadnik in sodniški pripravnik Pavel Cvenkel. Prijavljenih je bilo 6 psov. I. oceno je dobila nemška kratkodlaka ptičarka Bora Karlovška, ki jo je vodil Franc Sekne. Dosegla je 176 točk. Psica je bila lepo, mimo vodena in je pokazala solidno znanje. Vodnik je marsikomu lahko vzor. V Ha je prišel nem. kdl. ptičar Bil Karlovški, ki ga je vodil izkušeni vodnik tov. Jože Logonder, ter je dosegel 142 točk. Pes je bil voden z rutino, potrebno bo pa še utrditi delo na vlečki. Zaradi telesne hibe (enomodec) je pes tekmoval izven konkurence. Ilb oceno s 139 točkami je dosegel nem. kdl. ptičar Darko Smarjetski z vodnikom Jožetom Kirbišem. Dober pes in obetajoč vodnik. Potrebno bo še delo v dresurnih disciplinah kakor sta n. pr. mirnost ob strelu in donašanje po vlečki. S 116 točkami je dosegel III. oceno Don Šmar-jetski, nem. kdl. ptičar, ki ga je vodil Martin Ogrin. Don je pes z odlično zasnovo, samo vodnik tega še ne zna izkoristiti in ga nima v rokah. K tekmi sta se še prijavila Desa Šmarjetska, nem. kdl. in Bari Cimburški nem. ostrodl., ki pa sta med tekmo odstopila. OLZ Kranj je dodelila tekmovalcem vzpodbudne nagrade. Organizacija je bila dobra; verjetno je prebit led in se bodo tekme ponavljale vsako leto, kajti z razširitvijo fazana od Medvod do Tržiča, spada v ta ravninska lovišča tudi ptičar. Na tekmi smo pogrešali gledalce, kajti z opazovanjem se človek mnogo nauči. Tekem bi se morali udeleževati najmanj po trije člani družin, kjer je teren primeren za pse ptičarje. r . , „ , Ljuban Zadnik JESENSKI TEKMI PTIČARJEV NA PODROČJU OLZ MURSKA SOBOTA OLZ Murska Sobota je 12. in 13. oktobra priredila dve tekmi ptičarjev v okolici Slatine Radenci. Na jesenski vzrejni tekmi, ki je bila prirejena za ptičarje, poležene v letu 1956, je tekmovalo sedem psov in psic. Širše poljske tekme, določene za ptičarje, poležene pred 1. januarjem 1956, pa se je udeležilo pet psov in psic. Jesensko vzrejno tekmo je vodil Štefan Hajduk, sodil pa je Brane Maček, širšo poljsko tekmo sta vodila kinološki referent OLZ Jože Farič in kap. Cvetko Damjanovič, sodil je podpisani. Vreme je bilo kar ugodno za tekme. Pihal je rahel veter, pogosto menjajoč svojo smer. Jutranja megla se je kmalu razkadila. Na tekmah so nastopili po večini mlajši vod-niki-začetniki s svojimi psi; nekateri vodniki so morali prevoziti na tekmo na kolesih po 20 kilometrov in je ta dolga pot po cesti seveda kolikor toliko neugodno vplivala na pse. Kar pa se tiče prirojenih lovskih zasnov privedenih psov in psic, je treba reči, da so brez izjeme vredni doslednega šolanja. Vodnikom toplo priporočam, da se bolj intenzivno bavijo s svojimi psi, torej tudi izven lova in da se seznanijo s predpisi tekme. Pazljiveje naj preberejo knjigo Naš lov II. del in članke kinološke vsebine v Lovcu. Marsikaj bodo našli tam o šolanju in vodstvu uporabnostnega psa, kar jim bo koristilo. Niti na jesenski vzrejni, niti na širši poljski tekmi ni dosegel noben pes dovolj točk in izpolnil ostalih pogojev za prejem darila. Uspehi na jesenski vzrejni tekmi ptičarjev so bili naslednji: 1. nemški kratkodl. Daj Biljenski MKPki 421, lastnik in vodnik Vekoslav Spanger. Daj je lep, živahen pes, ki žal ni v vseh disciplinah dosledno šolan. Pomanjkljiva je njegova ubogljivost. Dosegel je kljub temu 110 točk, kar bi zadostovalo za III. darilo, če bi izpolnil tudi ostale pogoje. 2. nemški kratkodl. Cesar MKPki 372, lastnik in vodnik Franc Dunaj. Pes ima sicer vse potrebne lovske zasnove, rabi pa dosledno šolanje. Dosegel je 97 točk. 3. nemška kratkodl. Rina MKPki 357, lastnik in vodnik Jože Rihtaršič. Ta psica ima kar prav dobre lovske zasnove, le utrditi jo je še treba. Dosegla je 143 točk. Za drugo darilo ji manjkata le 2 točki. Ta psica obeta postati pri nadaljnjem pravilnem šolanju prav dobra. Foto B. Sežun Obojestransko zadovoljstvo 4. nemški kratkodl. Car Kupčinski MKPki 397, lastnik LD Rankovci, vodnik tov. Leopold Ratnik. Tudi ta pes ima dobre lovske zasnove. Dosegel je 137 točk, kar bi bilo dovolj za III. darilo, če bi izpolnil še ostale predpisane pogoje. Foto F. Kersnik Prijatelja 5. nemški kratkodl. Aras Ledavski MKPki 480, lastnik in vodnik Pero Dražič. Aras ima dobre lovske zasnove. Utrditi pa ga je treba v vseh disciplinah. Dosegel je največ točk in sicer 145. Ce bi izpolnil še ostale pogoje, bi dosegel II. darilo. 6. nemški kratkodl. Arno Ledavski MKPki 481, lastnik LD Puconci, vodnik Karl Kolešar. Arno ima tudi dobre lovske zasnove. Obeta postati dober uporabnostmi pes, če se bo vodnik še nadalje trudil z njim. Dosegel je 134 točk, kar bi zadostovalo za III. darilo, če bi bili izpolnjeni tudi ostali pogoji. 7. nemški kratkodl. Bis MKPki 2876 KUH, lastnik LD Puconci, vodnik Stefan Sočič. Tudi Bis ima dobre lovske zasnove. Dosegel je 112 točk, dovolj za III. darilo, če ne bi odpovedal pri dona-šanju iz globoke vode. Uspehi na širši poljski tekmi ptičarjev 1. nemški kratkodl. Las Apaški MKPki 261, lastnik in vodnik Peter Krjukov. Las je bil premalo voden in premalo dosledno vežban. Dosegel je 82 točk. 2. nemški kratkodl. Lord Apaški MKPki 262, lastnik in vodnik Franc Novak. Tudi Lord ima potrebne lovske zasnove, manjka mu le dosledno šolanje. Dosegel je 74 točk. 3. nemška kratkodl. Bistra MKPki 284, lastnik in vodnik Anton Onič. Bistra je zelo živahna psica z dobrimi lovskimi zasnovami, toda zelo občutljiva. Dosegla je 74 točk. 4. nemški kratkodl. Boris Kupčinski JRPki 1189, lastnik in vodnik Franc Kumin. Psu manjka le utrditev, nakar bo prav gotovo dober uporab-nostni pes, dosegel je 95 točk. 5. nemški kratkodl. Bodo JRPki 1219, lastnik LD Krog, vodnik Jože Serec. Po preizkušnji v osmih disciplinah * je pes pri donašanju raztrgal zajca, nakar je bil po določilih pravilnika izključen od nadaljnjega tekmovanja. .... . JESENSKA VZUEJNA IN ŠIRŠA POLJSKA TEKMA PTIČARJEV V LOVIŠČU LJUBLJANSKO POLJE OLZ Ljubljana je priredila v dneh 12. in 13. okt, v lovišču Ljubljansko polje jesensko vzrejno tekmo ptičarjev, na kateri smejo tekmovati v letu pred tekmo poleženi psi in širšo poljsko tekmo za starejše pse. Tekmo je izvedlo Društvo ljubiteljev ptičarjev. Oba dneva je bilo lepo, sončno vreme; za delo psov je bilo sobotno popoldne izredno ugodno, ker je pihljal rahel vzhodnik, nedelja brez vetra pa manj. Na jesensko vzrejno tekmo sta bila privedena 2 psa, oba nemška kratkodlaka ptičarja, na širšo poljsko tekmo pa 3 nemški kratkodlaki, od katerih je vodnik Brine Dolomitske med tekmo odstopil, ker z zdravjem psice nekaj ni bilo v redu. Od ostalih 4. tekmovalcev so 3 dosegli predpisano število točk za I. oziroma III. darilo, eden pa je zaradi kratkega nosu, ki je bil morda posledica trenutnega nerazpoložen j a ali prehlajenja, najbolj verjetno pa prestane bolezni, ni dosegel zadostno število točk in tekme ni z uspehom prestal. Skromno število tekmovalcev ni razveseljivo, ker kaže, da se še vedno premalo zavedamo, da je lov brez šolanega psa, ki je vešč tudi dela po strelu, to je iskanja zastreljene divjadi, ki je sam ne morem najti ter rešiti trpljenja, mrharstvo. Razumljivo je, da si vsak lovec ne more vzdrževati psa, stremeti pa moramo za tem, da bo vsaj vsaka družina imela par dobrih, lovišču ustrezajočih, za delo po strelu veščih psov. To zahteva lovska pravičnost in morala napram divjadi, pa naj bo zastreljena jerebica ali pa jelen. Po drugi strani pa je divjad splošno ljudsko premoženje in nam ne sme gniti in smraditi lovišč zato, ker nimamo šolanih psov. Lov zahteva od lovca znanje in izvežbanost v različnih veščinah. Ena od teh je tudi raba in vodstvo lovskega psa. Sleherni lovec bi moral o tem imeti osnovne — pa pravilne pojme. Najlaže pa si te pridobi na preizkušnjah in tekmah psov kot gledalec. Teh pa je na tekmah le malo, oziroma so vedno eni in isti. Vsak lovski pes, posebno pa ptičar, mora biti za lov šolan. Preden ga začnem uvajati v praktično delo v lovišču, mora do popolnosti obvladati ubog-ljivostne vaje. Teh pa psa ne naučim v enem me- Udeleženci tekme na Ljubljanskem polju seču, ampak rabim za to 3—4 mesece. Za vežbanje ptičarja v iskanju, stoji, natezanju, mirnosti pred divjadjo, donašanju prosto zgubljenega in po sledi, obnašanju na zalazu in odložitev ter vodno delo pa rabim 4—6 mesecev. Poleg tega pa moram psa v prvem polju polagoma uvajati v praktičen lov in loviti zaradi psa in ne plena. Pri šolanju psa se ne smem zadovoljiti s polovičarskim znanjem, vsaka površnost in nedoslednost ima za posledico neubogljivost in uhajanje iz rok vodnika. Ker je v dobro šolanem ptičarju vloženega veliko dela, pridnosti, požrtvovalnost in doslednosti in je za to potrebna doba 8—10 mesecev, tak pes seveda ni poceni. O vrednosti pa pojmi niso jasni. Pred vojno je stala dobra brezpetelinka 4—5000 din, dober na tekmah preizkušen ptičar pa 10—14 000 din. Če pa si nabavim šolanega psa, moram znati psa voditi, sicer bom imel v najkrajšem času neposlušno mrho, s katero je lov vse prej kot zabava in razvedrilo. Ves trud, ki sem ga vložil v šolanje, pa tudi denar, če sem si šolanega psa kupil ali dal šolati, pa mi ta v dobi 10 let, kolikor časa mi je navadno zvest spremljevalec in pomočnik na lovu, bogato poplača. In to ne samo z užitkom, ki mi ga nudi na lovu s svojim delom, ki je večkrat občudovanja vredno, temveč predvsem z gledišča lovske pravičnosti, dolžnosti lovca do zastreljene divjadi in čeprav na koncu, z materialnega gledišča. Moj pes je v 10 letih našel toliko zastreljene visoke in nizke divjadi, da vrednost te presega 100 000 din. Tekmujoči psi, ki so bili v dobri kondiciji, so dosegli sledeče uspehe: Jesenska vzrejna tekma III. darilo 136 točk Bara; lastnik dr. Rado Pavlič, vodnik Pavel Cvenkel. Dobro zasnovana psička je bila malo površno šolana, sicer bi lahko dosegla predpisano število točk za II. darilo. Brin, lastnik in vodnik Franc Kodba ima kratek nos. Verjetno je hiba pridobljena. Vodnik bo s precej temperamentnim psom lahko lovil samo, če ga bo imel toliko v roki, da ga bo lahko držal na kratko. Predpogoj za to pa je znanje uboglji-vostnih vaj. Mladi lovec in vodnik naj ne izgubi dobre volje in naj psa še naprej šola. Širša poljska tekma I.a darilo 212 točk je dosegel Čap, lastnik F. Rebernik, vodnik Lenart Zupan. Prav dobro šolan, mehak pes, je nekoliko trdo držan, zato pri iskanju ni pokazal dovolj sproščenosti. Vzorna je mirnost pred divjadjo in skoraj sumljiva na strel. »Mladi« vodnik najboljših let zasluži vse priznanje. Izven konkurence je dosegel Bil Karlovški, lastnik Jože Grajzer, vodnik Jože Logonder dovolj točk za I. b darilo (197). Pes s prav dobrim nosom in lepimi manirami pri natezanju le stoji in išče včasih preveč širokopotezno, pa premalo natančno, je miren pred divjadjo in na strel ter prav dobro in korektno donaša. Vsi vodniki so dobili lepa praktična darila, katera sta poklonila OLZ Ljubljana in Društvo ljubiteljev ptičarjev. Za brezhiben potek tekem se zahvaljujem dr. Bogdanu Kurbusu in Vladimirju Pleničarju, ki sta tekmi vodila, prav tako pa za sodelovanje sodniškemu pripravniku litji Dragujeviču, vet. inšpektorju z Jesenic. Bogdan Sežun NAŠI JUBILANTI Tov. Martinu Kulniku bi nihče ne prisodil, da je praznoval sedemdesetletnico. Saj je tako čvrst, da mu hoja po višinskih loviščih ne dela nobene preglavice. Za svoj življenjski jubilej se je povzpel celo na Ratitovec in tam uplenil gamsa. LD Medvode mu iskreno čestita in želi še mnogo lovskih uspehov. * V Stopercah praznuje letos tov. Vinko Jerič, član LD Stoperce in njen dolgoletni starešina svoj 65. rojstni dan in 40-letnico lovskega udejstvovanja. Bil je prvi pobudnik ustanovitve lovske družine. Na občnem zboru mu je bilo podeljeno priznanje za njegovo nesebično delo s podelitvijo naslova častni starešina. Se na mnoga leta mu kličemo vsi člani zelene bratovščine iz Stoperc! * Starešina ene največjih družin v OLZ Novo mesto, tov. Martin Štrumbelj, je letos okt. praznoval šestdesetletnico rojstva. Član lovske organizacije je že od 1. 1922; pod njegovim vodstvom družina zelo lepo deluje in se odlikuje po organizaciji in disciplini. Jubilantu želimo še mnogo ploden osnih let med zeleno bratovščino. * Letos je praznoval 60-letnico rojstva in 40-letnico lovskega udejstvovanja tov. Valentin Pavline, član LD Laško, ki je daleč naokoli znan kot izvrsten kunar. Jubilantu želimo še mnogo zdravih in zadovoljnih let. Tov. Franc Jutriša, član LD Laško je letošnjo jesen zdrav dopolnil petdeset let, čeprav je skupaj s svojo družino med okupacijo mnogo pretrpel. Vzgled en lovec in gojitelj, ki je bil za svoje delo odlikovan z Znakom za lovske zasluge, naj sprejme ob tej priliki prisrčne čestitke svojih lovskih tovarišev. * Pretekli mesec je obhajal 70. rojstni dan tov. Ciril Mohor, ki je bil nad 20 let predsednik Gorenjskega lovskega društva in prvi predsednik OLZ Kranj. LD Besnica želi svojemu dolgoletnemu starešini in še sedaj aktivnemu članu še na mnoga leta! * Tiho in skromno je praznoval letošnjo pomlad osemdesetletnico rojstva tov. Joško Knific iz Zg. Besnice pri Kranju, vnet ljubitelj narave in gojitelj divjadi. Lovski tovariši mu želimo še vrsto let v našem krogu. UMRLI SO Dne 5. novembra je v 80. letu starosti po krajši in mučni bolezni umrl tov. Gale Ivan, član lovske družine Dobrepolje. Skoro polnih 65 let je bil lovec, ljubitelj in gojitelj divjadi, ter vzoren, iskren in nad vse pošten lovski tovariš. Naravo je ljubil kot malokdo in je tudi svoja zadnja leta, ko so njegove življenjske moči že začele pojemati, prebil skoro v celoti v senci dolenjskih gozdov. RLZS ga je odlikovala za zasluge v lovstvu, a vsi, ki smo ga poznali, ga bomo ohranili v najlepšem spominu. * Umrl je član in najstarejši lovec LD Domžale tov. Anton Grimini. Lovec je bil od 1902. Dalj časa je bil poklicni lovski čuvaj pri raznih bivših zakupnikih, dober lovec in odličen učitelj mladim lovcem ter velik prijatelj prirode in divjadi. Pokopali smo ga ob veliki udeležbi lovcev, ki so mu izkazali zadnji pozdrav s častno salvo. * Težko nas je prizadela vest, da nas je na službenem potovanju po Nemčiji nenadoma zapustil naš starešina in lovski tovariš ing. Rudolf Lučovnik. Čeprav je bil kot direktor Rudnika svinca in topilnice Mežica vedno zaposlen in zavzet z delom za napredek podjetja, je vedno našel čas za našo družino in obravnavanje njenih problemov. Pod njegovim vodstvom smo dosegli lepe uspehe pri gojitvi divjadi in disciplini lovcev. Izgubo dragega starešine bomo še dolgo občutili, pogrešali pa ga bomo tudi kot dobrega lovskega tovariša z mnogo smisla za lovski humor. POPRAVEK V 8. št. Lovca sta bili pod sliko na str. 350 med imenoma Jurij Verovšek in Avgust Ludvik pomotoma izpuščeni imeni Josip Turk in Vilko Turk, kar naj bralci popravijo. Nadalje je tiskarski škrat na str. 266 v tretjem odstavku popačil besedilo, ki naj se (v prvi vrsti tega odstavka) glasi: Strelstvo je del ameriške tradicije in ta-mošnja... OBVESTILO Uredništvo obvešča dopisnike, da zaradi prevelikih stroškov, razen v izjemnih primerih, ne bo več objavljalo slik jubilantov in umrlih, kar naj upoštevajo, ker odslej poslanih slik ne bo več vračalo. MALI OGLASI Prodam par štirimesečnih čistokrvnih kratkodlakih istrijancev. Predniki so odlični. Jager Anton, Kompole 32, p. Štore. Prodam polrisanico kal. 16 X 10 mm. Istenič Ivanka, Slivice 22, Rakek. Prodamo več lovskih terijerjev, brak jazbečarjev in špringer Špani jelov v starosti od 6 mesecev do 4 leta. Cene so zelo ugodne. LD Slovenska Bistrica. Udeleženci proslave petdesetletnice obstoja slovenske lovske organizacije Proslava 50-letnice obstoja slovenske lovske organizacije V veliki magistralni dvorani v Ljubljani je 16. novembra zapel lovski rog in naznanil pričetek svečane seje upravnega odbora Republiške lovske zveze Slovenije, ki jo je otvoril predsednik dr. Jože Benigar. Seji so prisostvovali delegati okrajnih lovskih zvez, člani upravnega in glavnega odbora, zastopniki oblastev ter raznih organizacij, lovski veterani in za lovstvo zaslužni javni delavci. Predsednik dr. Jože Benigar je uvodoma pozdravil navzoče zastopnike oblastev in organizacij, goste in lovske veterane in prečital brzojavko predsednika Glavne lovske zveze Svetislava Stefanoviča in Zveze lovskih društev Vojvodine, ki so ju zborovalci sprejeli z odobravanjem. Predsednik Ribiške zveze Slovenije Dušan Bravničar je čestital slovenskim lovcem ob jubileju ter poudaril povezanost obeh organizacij. V imenu Planinske zveze Slovenije je pozdravil lovce dr. Fedor Košir, za Kinološko združenje Slovenije Franjo Bulc, za Upravo gojitvenih lovišč Miran Svetina in v imenu Sekretariata za notranje zadeve generalmajor Jan Lokovšek. Zatem je predsednik dr. Jože Benigar predlagal, da se odpošljejo pozdravne brzojavke maršalu Titu, predsedniku Marinku in predsedniku GLZ Svetislavu Stefanoviču. Navdušeno so zborovalci odobrili brzojavko svojemu lovskemu tovarišu maršalu Titu: Ob petdesetletnici obstoja slovenske lovske organizacije Vam, spoštovani tovariš predsednik, pošiljamo tovariške lovske pozdrave z zalivalo za Vašo pomoč pri reševanju problemov lovstva Jugoslavije. Ob tej priložnosti Vam želimo zdravja in po odgovornih državnih poslih prijetno lovsko razvedrilo v naših loviščih. Slovenski lovci Petdeset let obstoja in dela Vaše organizacije je resnično impozanten jubilej in so nanj vsi lovci Jugoslavije ponosni. V zvezi s tem želim podčrtati veliki vpliv, ki ga je imela Vaša organizacija v razvoju lovstva v naši državi. Lovska organizacija v Sloveniji uspešno obvladuje težltoče in pravilno rešuje lovske probleme. Takšna vzorna aktivnost se poleg drugega izkazuje v izredno dobrih rezultatih, ki so bili doseženi v organizacijski utrditvi in krepitvi lovskih organizacij, izobraževanju lovcev, dvigu lovske kulture, zavesti in strokovnosti lovskih kadrov, na ogromnih uspehih v dvigu lovišč ter razmnoževanju in varstvu divjadi. Iz pozdravne brzojavke predsednika Glavne lovske zveze Svetislava Stefanoviča V nadaljnjem poteku seje je predsednik dr. Jože Benigar s prisrčnimi nagovori podelil navzočim lovcem odlikovanja, nato pa podal, ko je v kratkem očrtal prvo zgodovino razvoja slovenske lovske organizacije, sledeče poročilo: Kakor večina društev, tako je tudi lovska organizacija med prvo svetovno vojno prenehala z delom in tako rekoč obstojala le na papirju. Kmalu po vojni pa je znova opazna aktivnost, predvsem pa razgibanost lovcev na podeželju, ki želijo zbirati svoje članstvo pod okriljem lovskih podružnic, kajti centralna organizacija ni mogla reševati terenskih problemov in je bila predaleč od svojih članov. Tako se prično ustanavljati podružnice v Mariboru, Ptuju, Ribnici, Radovljici in pozneje v Kranju. Murska Sobota pa nezaupajoč Ljubljani, ustanovi svoje lovsko društvo, v katerem strne lovce iz Murske Sobote, Lendave in Ljutomera. Leta 1924 pa se razpusti lastno društvo in tudi tukaj ustanovi podružnica Slovenskega lovskega društva ter 1. 1926 prenese sedež iz Murske Sobote v Ljutomer. Organizacija se je trudila za utrditev načel pravičnega lova in čuvanja divjadi, vendar zaradi obstoječega zakupniškega sistema ni mogla posegati tudi v urejanje materialnih in gojitvenih problemov. Sam zakupniški sistem in samovolja zakupnikov, ki so bili po večini industrialci in veleposestniki, je onemogočal plansko gojitev in pravilno izkoriščanje lovišč. Število divjadi zaradi običajnih petletnih zakupnih dob raste in pada, kajti sleherni zakupnik iz strahu, da po končani zakupni dobi ne bo več dobil lovišča, ga neusmiljeno izkorišča ob koncu zakupne dobe tako, da je pod novim ali prejšnjim zakupnikom v naslednjih letih prazno. Tak sistem jasno ni mogel urediti niti planske gojitve, niti planskega izkoriščanja in je bilo mnogo lovišč skoraj praznih. Bilo pa je tudi nekaj ljubi- ' teljev prirode, pravih gojiteljev, ki so dali velika sredstva za ureditev lovišč in gojitev, in katerih lovišča so bila dokaj polna, vendar je bilo teh le malo. Že samo dejstvo, da je zakupnik lovišča postal lahko le oni, ki je bil premožen, nam popolnoma pojasni močno nagnjenje h krivolovstvu, ker nekateri po srcu pravi lovci niso smeli loviti in so zato izvajali divji lov kljub velikim kaznim; po drugi strani pa so tudi gospodarske okoliščine-dostikrat gnale siromašno prebivalstvo k lovski tatvini. Nekateri lovci, ki niso bili sposobni sami zakupiti lovišč, so se združevali in na dražbah nastopali pod imenom enega, nato pa so skupno lovili v zakupljenem lovišču. To so pravzaprav prvi zametki ali prva oblika naših lovskih družin. Druga svetovna vojna je delo zopet zavrla odnosno popolnoma ugasnila plamen lovski organizaciji vse do leta 1945. Vendar je naša ljudska oblast že za časa NOB v letu 1943, posebej pa še v letu 1944 mislila na naša lovišča, na našo divjad in so bile takrat izdane že prve zakonske odredbe za zaščito divjadi. Po drugi svetovni vojni je z zmago revolucije dobil lov v naši družbeni ureditvi novo obeležje. Divjad je kakor vse ostalo, postala narodno imetje in je torej družba edina upravičena za izkoriščanje in seveda tudi zadolžena za čuvanje tega prirod-nega narodnega bogastva. Zato je popolnoma jasno, da je moralo obveljati načelo družbenega upravljanja, ki je zaradi potrebnega strokovnega znanja bilo zaupano pač lovcem, združenim v lovski organizaciji. Lovina ni več last poedinca, ampak kolektiva, ki je dolžan družbi polagati račune in mora dohodke vračati v lovišča. Prehod jz prejšnjega sistema v novi ni bil lahek. Vendar lahko trdimo, da smo danes v tem pogledu dosegli s pomočjo prevzgajanja, zlasti pa novega lovskega zakona že skoraj popoln uspeh. Našim lovcem je vse bolj jasno, da je lov panoga narodnega gospodarstva, lovljenje pa šport. Lovstvo ni več stvar privilegirancev; lovec je čuvar divjadi, ki je naša skupna lastnina, ki bi jo sicer morala družba zaščititi pred neusmiljenim uničenjem s pomočjo posebne službe, kar bi jo stalo ogromnih sredstev. Mi lovci pa brezplačno vršimo velik del teh nalog, ker najdemo pri tem lovski užitek in ne iščemo za to drugega plačila. Zaradi industrializacije in napredka agrotehnike je vedno manj pogojev za našo divjad in je zato potrebno, da baš mi lovci skrbimo za njeno zaščito, da ne bi bila prepuščena izumiranju. Seveda pa se moramo zavedati, da gojitev odnosno porast divjadi ne sme škodovati drugim gospodarskim dejavnostim in se tudi ne sme popolnoma Delegati in gostje v magistratni dvorani umakniti interesom teh dejavnosti. Zato je potrebno najtesnejše sodelovanje zlasti med gozdarstvom, kmetijstvom in lovstvom, kajti tudi te dejavnosti ne bi smele pozabljati na gospodarski, predvsem pa kulturni in zgodovinski pomen lovstva. Narodni dohodek od lovstva znaša nad 300 milijonov din na leto in nad 100 000 dolarjev samo v naši republiki. Vsako leto se bolj razvija lovni turizem, ki prav gotovo ni majhnega pomena. Vse te naloge so zahtevale novo organizacijsko obliko in nov način lovljenja. Zato se je oblikovala kot osnovna celica lovska družina, ki sprejme od okrajnega ljudskega odbora lovišče v upravljanje. Vse družine na področju enega okraja so združene v okrajno lovsko zvezo, te pa so članice republiške lovske zveze, ki je član Glavne lovske zveze Jugoslavije. Glavno težišče v naši organizaciji je bilo na urejevanju društvene discipline, na zboljšanju strokovnosti naših lovcev s pomočjo tiska, tečajev, lovskih izpitov, razstav in podobno, na načrtni nasaditvi in gojitvi divjadi, medsebojni pomoči med pasivnimi in bogatejšimi lovišči ter razvijanju lovske kinologije. V ta namen so se osnovali lovski fondi pri okrajnih zvezah in republiški zvezi, ki zlasti pomagajo pri plačevanju škode, povzročene po divjih prašičih in medvedih. Ker so lovišča po vojni popolnoma opustošena, je nujno, da prične organizacija razmišljati o zakonitih predpisih, ki bi kar najbolj zaščitili divjad in uredili materialne pogoje gojitve. Tako že leta 1946 izide začasni lovski zakon z nekaterimi drugimi zakonskimi predpisi. Da bi bil uspeh čim večji, se vršijo posvetovanja s terenom, ustanavljajo posebne komisije odnosno referati za gojitev in dela na čim večji decentralizaciji, tako da postaja lovska družina v organizaciji vse bolj važen činitclj. Disciplina se utrjuje, kadri se vzgajajo in rastejo, vedno bolj prihaja do izraza gospodarjenje, ki se zlasti učvrščujc s pomočjo lovske zadruge, ki je gospodarsko-trgovski organ lovske organizacije. Gradijo se voljere, urejajo lovišča, krmišča, napajališča, gradijo se lovske koče, lovske steze itd. Lovci postajajo ponosni na svojo organizacijo in svoje uspehe. Decentralizacija sprosti sile in dobrih predlogov in mnenj ne manjka. Vsemu temu sledi 1. 1953 novi lovski zakon, ki je najnaprednejši od vseh v drugih državah. Organizacija dela na razvijanju vseh dejavnosti, ki so v njenem delokrogu. Članstvo raste, zato pa se vse bolj zaostrujejo kriteriji v samih lovskih družinah tako za sprejem novega članstva kakor tudi za oceno starega. Vse to dviga in utrjuje lovsko organizacijo. Ni treba, da smo preskromni; lahko trdimo, da je naša organizacija s pomočjo razumevanja ljudske oblasti obogatila naša lovišča, vzgojila lepo število lovcev in dala naši skupnosti neposredno ali posredno precejšen materialni doprinos. Pregled uspeha gojitve divjadi S t a 1 e ž 1949 1957 Odstrel 1949 - 1957 gamsi 2 030 3 865 1 820 srnjad 24 000 51 300 20 523 jelenjad 739 1 835 626 divji prašiči 766 1221 3 003 zajci 29 832 64 581 221156 fazani 6 938 35 797 21 834 jerebice 8 779 24 457 11 808 lisice 9 832 7 539 35 359 Predsednik Dr. Jože Benigar podaja poročilo Lovskih koč imamo danes 216, mrhovišč 354, krmišč 2035, voljer 18, visokih prež 809, solnic 1951, napajališč 690. Za zboljšanje lovišč smo v primerjavi z 1. 1952, ko je bilo investiranih 1062 000, v letu 1957 izdali 12 554 000. Za lovske čuvaje smo v letu 1952 plačali 2 304 0C0, letos 8 901000, za škodo po divjadi smo plačali v letu 1952 202 000 din. Letos pa že do sedaj 3 434 000 din. To so seveda brez gojitvenih lovišč. To so le bežni podatki, s katerimi želimo prikazati majhen del dejavnosti naše lovske organizacije. Razvijanje družabnosti, spoštovanje tovarištva, vzgoja lika lovca, dobrega državljana. Dr. Milan Dular sprejema Red za lovske zasluge I. stopnje to so osnovne naloge poleg strokovnih obveznosti naše organizacije. K vsemu temu je jasno ogromno pripomogel lovski zakon, ki ga je potrdila Ljudska skupščina, in v katerem je realizirano geslo: Lov lovcem. Naša organizacija združuje skoraj 10 000 lovcev v 422 družinah in 11 okrajnih lovskih zvezah. Delo in razvoj naše organizacije upamo, da je najboljše zagotovilo ustanoviteljem, da gremo krepko po poti njihovih želja: Pravično izvrševanje lova, gojitev divjadi in utrjevanje tovarištva. Našim delovnim ljudem pa bo to prav gotovo zagotovilo, da je izročilo ta del narodnega premoženja pravim ljudem v upravljanje in varstvo. Velike naloge še čakajo našo lovsko organizacijo, predvsem zgraditev lovskega doma, ki je bil želja lovcev že v prvih letih obstoja organizacije. Čeprav je ta naloga zelo težavna, upamo, da jo bomo kmalu izvršili. Z željo, da nadalje skrbimo za našo divjad, da nadalje utrjujemo načela tovarištva, ljubezni do prirode, da čuvamo našo živo prirodo, se zahvaljujem vsem dosedanjim sodelavcem in predstavnikom ljudstva za pomoč, ter ob vstopu v šesto desetletje obstoja naše organizacije želim vsem lovcem mnogo uspeha pri strokovnem izpopolnjevanju, pri utrjevanju organizacijske discipline, utrjevanju tovarištva in — dober lovski pogled! • Lovski rog je naznanil zaključek in zborovalci so stoje počastili spomin umrlih lovskih tovarišev, nakar so se skupno podali h grobnici narodnih herojev, kjer je bil položen venec z napisom Narodnim herojem — Slovenski lovci in je bila z enominutnim molkom izkazana čast padlim borcem za svobodo. Sledil je ogled muzeja NOB, nato pa so se udeleženci proslave podali v hotel Bellevue, kjer so v prijetni lovski družabnosti ostali na skupnem kosilu. Osrednja proslava petdesetletnice obstoja slovenske lovske organizacije je bila v vrsti ostalih krajevnih proslav lep zaključek jubilejnega leta. Slovenski lovci smo z njo počastili ustanovitelje svoje organizacije in jim dali vse priznanje za njihovo delo, enako pa tudi vsem zaslužnim sedanjim delavcem, ki skrbe, da naša organizacija vztraja in napreduje na začrtani poti v korist skupnosti. ODLIKOVANJA Ob proslavi petdesetletnice obstoja slovenske lovske organizacije je RLZS odlikovala zaslužne lovce in so prejeli: Red za lovske zasluge I. stopnje Dr. Milan Dular. Red za lovske zasluge II. stopnje Anton Martinc, Slavko Bele, Lado Kerševan, Ive Krevs, Lojze Lakner, Franc Nosan, Evgen Sila, Franjo Sok, Ivan Tavčar, Janko Vogrinec, dr. Janko Kovačec, Lojze Colarič, dr. Igor Tavčar, Oskar Ko-sler, Ivan Stepančič, dr. Franjo Šalamun, ing. Rupert Brovet, Viktor Herfort, Franc Mravljak, Janko Skale, Mirko Grad, Cene Kranjc, Rajko Marenčič, Jože Weibel, Mirko Kumer, Franc Cvenkel, Jakob Medved. Znak za lovske zasluge Tone Hafner, dr. Stane Valentinčič, Štefan Tausig, Franc Garbajs, Lojze Kastelic, Milan Kompare, Franjo Korbar, ing. Rudolf Malahovsky, Bronislav Oražem, Jože Palme, Rajko Razpotnik, Ivan Roj-šek, Božo Suhadolnik, Ivan Svete, Anton Tešar, dr. Franc Trampuž, Bogdan Zilič, Jože Hafner, Davorin Bizjak, Tone Gradišek, Anton Klančar, Martin Kos, Jože Kristen, Jože Lavrič, Karel Lenardič, Adolf Malavašič, Franc Zupančič, Janez Zupančič, Jurij Kozjek, Peter Dobrila, Jože Meze, Boris Lenček, Franc Jerina, Franc Vrbinc, Franc Toni, Jože Strehovec, Stanislav Koščak, Alojz Glavan, Ivan Špolar, Ivan Krhlikar, Ivan Kos, Martin Kulnik, Leopold Jesih, Janez Vilar, Milan Jenčič, Leopold Bricelj, dr. Ferdinand Majaron. Janez Arko, dr. Leo Mogelnicki, Nande Hlebš, Jakob Hribar, Jože Hribar, Janče Jeras, Karel Dolničar, Pavel Logonder, Matija Debelak, Anica Zabukovec, Franc Gruden, Stane Umnik, Božo Ši-rnunac, Stane Turk, Franc Sekne, Jože Kirbiš, Jože Nadižar, Ivan Avsenek, Franc Močnik, Matija Udovč, Ciril Odlasek, Jože Tavčar, Franc Pesjak ml., Franc Pesjak st., Boris Praprotnik, Albin Praprotnik, Boris Šega, Janez Golja, Vili Mlakar, Alfonz Gilly, Josip Tichy, Oto Brezovšek, Rudolf Kores, Alojz Šiker, Franc Blažič, Ivan Brinovec, Janez Pristovnik, Ivan Mulec, Anton Šantl, Franc Gašper, Simon Ot, Anton Kolar, Stanko Valant, Rudi Roter, Jožef Šnajder, Matija Skuhala, Franc Roj, Anton Vogrinčič, Ivan Veber, Franc Puh, Bogomir Lampreht, Franjo Kapun, Jože Rutnik, Franc Pregl, Hinko Sernc, Jože Strehar, Feliks Podlesnik, Adolf Dimnik, Janko Friček, Matko Goršek, Franc Sušnik, Martin Brunček, Franc Flis, Avgust Šuligoj, Franc Kokalj st., Karel Pušnik, Lojze Zupan, Franc Sršen, Franc Šušter, Alojz Jelašič, Franc Žnideršič, Anton Leskovšek, Miroslav Guček, Franc Omerzu, Konrad Sajdl, Jože Zupančič, Jože Plazar, Mirko Vrtačnik, Janez Levec, Anton Gec, Ivan Novak, Matija Peteh, Peter Črnič, Alojz Kek, Jože Božič, Vinko Avsec, Franc Zagorc, Henrik Bulc, Ludvik Janežič, Jože Fabjan, Leopold Knapfelj, Jože Saje, Franc Luzar, Ignac Žnidaršič, Rudolf Smola, Maks Zupančič, Karel Lenčič, Jože Jevnikar, Vinko Pavlin, Janez Grintal, Avgust Slavine, Martin Štrumbelj, Jože Dular, Jože Medic, Franc Kump, Franc Saje, Janez Smolič, Jože Medved, Maks Bratovž, Srečko Novak, Jože Marinič, Mirko Golja, Franc Svenšek, Ivan Budigam, Ivan Hanželič, Stane Kokalj. TO IN ONO O SRNJADI Bogdan Sežun Načini lova Praviloma streljamo srnjad na zalazu, čakanju in na klic. Zalaz Zalaz je način lova, pri katerem poišče lovec divjad in jo na primerno strelno razdaljo zaleze. Kjer koli pa divjad zalezujemo, smo vedno v boju z njenimi čuti. Gibajoči se predmet je laže opazi j iv, kot mirujoč. Zato je zalezujoči lovec na slabšem, divjad, ki leži, stoji ali se mirno pase, pa na boljšem. Če hočemo ukaniti vid divjadi, moramo nositi obleko take barve, ki se od okolice čim manj loči. Obleka naj bo torej siva, rjava ali zelena. Priporočljivi sta različni barvi jopiča in hlač, ker se tako oblečen lovec teže opazi. Klobuk naj ima širše krajce, posebno naj ima takega lovec, ki nosi očala. Pa tudi sicer tak klobuk koristi pri zalazu ob vzhajajočem ali zahajajočem soncu. Tudi barva srajce in nogavic naj bo čim manj opazna. Divjad ima od narave težko opazno varovalno barvo, lovec se pa mora primerno obleči. Zalezovati se pravi stati! S temi besedami karakterizira zalaz Gagern v svoji knjigi Bir-schen und Bocke. S tem je mislil poudariti, da je treba na zalazu hoditi počasi in se večkrat ustaviti. Ustavimo pa se vedno tam, koder imamo razgled, sami pa smo v kritju ali vsaj v senci in od tu motrimo okolico. Vse kretnje morajo biti umirjene, tudi če dvigamo daljnogled k očem, ga počasi in previdno. Gozd ima tisoč oči, ki vse opazijo. Ne samo srnjad, tudi ptice opazujejo in svare, ne samo svojce, ampak tudi ostalo divjad. Če smo se izdali, je skrivanje brez smisla; bolje je, da gremo mirno svojo pot in poskusimo srečo drugje. Težje prevarljiv kot vid je voh srnjadi. Ta ima namreč izvrsten nos in zavoha človeka ob zanjo ugodnem vetru na več sto korakov. Ker je zrak le redko povsem miren odnosno ozračje brez vetra, moramo na zalazu smeri vetra posvetiti glavno pozornost. Lovci govorimo o dobrem vetru, če nam veje v obraz in slabem, če nam piha v hrbet. Vetru, ki piha s strani, pravimo polveter, takemu, ki pa menja smer, pa pravimo, da se vrti ali meša. Na odprtem svetu je to bolj redko, pogosto pa v gozdovih in posebno v gorah. Ob bregovih, ki jih obseva in ogreva sonce se razgreti zrak dviga. Veter piha zjutraj in čez dan navzgor. Če pa leži breg v senci ali če sonce zahaja, pa piha veter navzdol. Na grebenih in hrbtih piha veter navadno v smeri kot gredo oblaki. Pred zalazom se prepričamo kako piha veter. Kadilcu pokaže to dim cigarete ali pipe, nekadilcu pa oslinjen in dvignjen prst. Za zalaz je najugodnejši veter, če nam pihlja v obraz pa tudi ob polvetru še gre. Če pa je veter premočan, pa je bolje, da ostanemo doma, ker tiči divjad v takem vremenu v gošči in nerada izstopa. Sicer pa se tak hud veter ob vsaki zapreki (vzpetina, gozd in slično) odbija in s tem stalno menja smer. Bolj kot vid in nič manj kot voh pa ima srnjad tudi Občutljiv sluh. Tudi s tem moramo na zalazu računati. Suhim vejam in vejicam, koreninam, listju in kamenju se je treba izogniti. Če zalezujemo v goratem terenu in rabimo tretjo nogo, to je okovano palico, ne smemo z njo zvoniti kakor pravimo, če z okovanim delom zadene ob kamenje; zato na zalazu palico obrnemo. Če je že treba čez suho listje, stopimo nanj najprej s peto in nato polagoma s podplatom. Gumbi iz jelenovega roga na obleki so lepi, za zalaz so pa bolj praktični usnjeni, ker ne zvene, če zadene vanje daljnogled ali puška. Ker je pazljivo zalezovanje naporno, nepazljivo pa odveč, zato zalezujemo tam, koder pričakujemo, da bomo ugledali divjad. Predele z manj upanja na uspeh pa prehodimo mirno a sproščeno, da se prehitro ne utrudimo. Za uspešen zalaz je treba točno poznati lovišče, pa tudi navade divjadi glede na letni čas in vreme. To znanje pa se ne pridobi čez noč, ampak je zato treba več let, posebno v gorah. Najprikladnejši čas za opazovanje srnjadi, njenega okolja in navad, je marec in april, v gorah pa maj. Srnjad med letom menja okolje, ker se tudi okolje čez leto spreminja, v tej menjavi pa je neka pravilnost in jo je treba poznati, kar je pogoj za uspešen zalaz v raznih mesecih lovne dobe. Zgodnje jutranje ure v poletnih mesecih za zalaz niso najugodnejše, če ima divjad v lovišču mir. Od YA. do^6. ure srnjak rad leži, ker se je pasel dolgo v noč. Šele potem pa do 7. ali 8. ure je spet rad na nogah odnosno se pase; ljudstvo lepo pravi, da je srnjak na travi. Okrog poldneva se srnjad spet rada pase. Če pa je močno vroče, ne izstopa, ampak se pase med šibjem, pa tudi po visokem senčnatem gozdu s podrastjo. Proti večeru, ko zahaja sonce, pa srnjad zopet izstopa. Ugoden čas za zalaz je po nevihtah in po dežju, če posije sonce. Divjad si suši premočeno dlako, pa tudi sicer rada izstopa, ker jo v gozdu moti kapljanje z drevja. Zalaz je uspešen le ob času, ko je srnjad na nogah. Lovec pa mora divjad prej ugledati, kot ona njega. Večerni zalaz v vročem poletju naj praviloma služi le za opazovanje. Divjad navadno pozno izstopa. Ko jo ugledamo, jo je treba oceniti in morda zalesti na ugodno strelno razdaljo. Zaradi tega pa je večkrat za siguren strel, tudi skozi daljnogled, premalo svetlobe. Če pa je divjad slabo zadeta in je najdena šele zjutraj, se večkrat usmradi. Zgodaj jeseni izstopa srnjad v bližini polj rada na ajdo, posebno proti večeru ko na polju ni več ljudi. Ko v pozni jeseni vršimo potrebni odstrel srn in mladičev, je najprikladnejši čas za zalaz okoli poldneva. Srnjad dobimo v tem času na posekah in fratah, v bližini polj pa na ozimini, travi pa tudi v repi. Foto dr. F. Bauer Tako prihaja ves oprezen Na zalazu je za lovca važno izvežbano oko, da divjad hitro ugleda, pa ne samo tisto, ki se giblje, ampak tudi če stoji ali leži. Oko mora biti vajeno iskati in spoznati, sicer lovec navadno vidi šele migajoče zrcalo odbegle srnjadi. Daljnogled rabimo samo, če smo v dvomu ali je Foto dr. F. Bauer Nekaj mu ni prav ugledani sumljivi predmet divjad ali ne in ko divjad ocenjujemo. Z daljnogledom se ne smemo razvajati, sicer postanemo njegovi sužnji, poleg tega pa si pokvarimo oči. Pogled mora stalno motriti okolico, obenem pa je treba paziti na zapreke na poti, da se jim lahko izognemo. Puško nosimo na zalazu nabito, pa zaprto na rami, ne v rokah. Roke morajo biti proste, da lahko z daljnogledom divjad najprej ocenimo, če je primerna za odstrel. Šele nato vzamemo puško v roke! Risanico z daljnogledom je treba vsako leto pred lovom preizkusiti kako strelja. Z netočno pristreljeno puško streljati na divjad je nelovsko. Na zalaz spada poleg puške in daljnogleda tudi pes. Ta pa mora biti šolan, da hodi neoprčen poleg lovca ali za njim, da je miren, če ugleda divjad, da se pusti na mig odložiti in da je šolan za delo po krvnem sledu. Dokler velja zalaz posamezni srnjadi, moramo imeti kos, ki ga zalezujemo, nepretrgoma v očeh. Kakor hitro ta dvigne glavo, moramo obstati in nadaljevati zalaz šele, ko se zopet umiri in pase. Divjadi se približujemo z izrabljanjem kritja previdno pa sproščeno, tako da pridemo na strelno razdaljo neupehani, kar je važno za siguren strel. Če zalezujemo divjad na odprtem terenu brez kritja, je treba večkrat na kolena; za kritje pa služi približno 1 m dolga košata veja, ki jo držimo pred seboj. Premikati se smemo samo, če se divjad pase, če dvigne glavo, naslonimo roko z ošiljeno vejo na tla in obstanemo kleče ali leže popolnoma mirni, dokler se ne začne divjad znova mirno pasti. Vznemirjenost izraža srnjad na več načinov, s tem da nepremično motri sumljiv predmet, da se navidezno pase, pri tem pa vsak hip vrže glavo kvišku, posebno pa pokaže nezaupanje in bojazen za lastno varnost z zrcalom, ko ga našopiri in s tem daje znak ko je v skoku ali tropu, tudi ostali srnjadi, da nekaj ni v redu. Zrcalo vznemirjene srnjadi v zimski dlaki je še enkrat večje, kot mirne in nerazburjene. Včasih se divjad tudi pomiri, kar zopet vidimo po zmanjšanem premeru zrcala. Na zalazu lovca večkrat izda tudi senca, zato zalaz proti soncu redko uspe. Včasih se zalezovana divjad pred lovcem uleže. Če jo je bilo mogoče že pred tem oceniti, ali če zalezujemo srnjaka, ki ga lahko ocenimo čeprav leži, strel ni lovski. Cilj je premajhen in nevarnost, da bomo srnjadi odbili samo podvito nogo, je prevelika. Zato se pripravimo na strel, nato pa skušamo divjad dvigniti, tako da po-kašljamo, prelomimo kako vejico ali zažvižgamo. Ko se divjad dvigne pa navadno ni veliko časa za premišljevanje, ampak je treba hitro sprožiti. Težavnejši je zalaz na srnjad, ko je v tropu. Tedaj je treba prevariti več parov oči, ušes in nosov. Če zalezujemo trop srnjadi, ga moramo najprej prešteti, da ne bomo nenadoma iznena-deni, to je opaženi od kosa, ki je stal skrit in .ga nismo opazili. Če smo divjad zalezli na primerno razdaljo, .jo ocenili in se odločili za strel, streljamo šele, če divjad ugodno stoji. Pri tem bi opozoril na sledeče: Lovec mora poznati svojo puško, balistične lastnosti krogle in učinek na zadeto divjad. Puško preizkušamo na strelišču in ne na divjadi! Divjad pa streljamo, kadar primerno stoji in kaže pleče. Napačen je način nekaterih lovcev, ki gredo s puško v cilj po prednji nogi divjadi. Le nekoliko prehiter dotik na sprožilec zadostuje, pa je odbita ena ali obe prednji nogi. Divjad streljaj ped za lopatnico in le če stoji široko, tak strel prebije srce in pljuča in je vedno smrten, divjačina nepoškodovana, iztrebljenje pa lahko in čisto. Kako streljamo, prostoročno, prislonjeno ali naslonjeno, zavisi od vaje in okoliščin. Če puško prislonimo ali naslonimo, je treba podložiti roko ali mehak predmet, sicer bo šel strel pri prislonu levo ali desno, pri naslonu pa visoko ali nizko. Po strelu moramo ostati mirni, da nas streljana, pa morda slabo zadeta ali zgrešena divjad ne opazi. Takoj po strelu puško znova napolnimo. Večkrat da zgrešena ali slabo zadeta divjad ponovno priložnost za boljši strel. Divjadi, ki smo jo zalezli, pa se ne zdi primerna za odstrel, ne vznemirjamo. Oddaljimo se "neopazno, sicer z begom in lajanjem vznemirja ostalo divjad in krati uspeh zalaza. Čakanje Pri tem načinu lova ima lovec ker miruje prednost in je na boljšem, gibajoča se divjad pa na slabšem. Kot na zalazu je tudi pri čakanju treba paziti na veter in pa na izbiro mesta, ki je za čakanje ugodno. Vplivu vetra na uspeh lova se pri tem načinu lova izognemo, če imamo v lovišču na primernih mestih visoke preže. Kakšne naj bodo take preže, je bilo v Lovcu že večkrat ■opisano. Glavno je, da je z njih dober razgled za -opazovanje divjadi in možnost za streljanje. Visoke preže si postavimo na takih mestih, od koder se lahko pregleda večja površina, na katero divjad izstopa na pašo. To je ob mladih kulturah, gozdnih jasah in travnikih ali senožetih in obronkih gozdov, na robu njiv, pa tudi ob posekah in znanih stečinah. Dostop do visoke preže naj ne vodi po sestoju, koder se zadržuje divjad preden izstopa, zato da je ne preženemo med potjo na prežo. Neposredno do preže pa naj vodi očiščena lovska steza, ki omogoči neslišen dostop pa tudi odhod. Nekatera lovišča pri nas so taka, da se z zalazom ne opravi mnogo, ker je težaven ali ■celo nemogoč. V takih loviščih so preže nujne, ne samo za izbor pri odstrelu, ampak predvsem za opazovanje in spoznavanje staleža. Foto dr. F. Bauer Dobro krit opazuje Če velja čakanje staremu srnjaku, ki pozno zvečer izstopa in se zgodaj zjutraj vrača, je primerno mesto za čakanje stečina, po kateri gre divjad na pašo in po kateri se vrača v kritje. Mesto koder čakamo, naj bo od stečine oddaljeno 50—80 korakov, to pa zato, da je čas Foto dr. F. Bauer Samo na videz se pase... za ocent divjadi in pripravo na strel. Za odstrel takih starih, prebrisanih gospodov je le ta način lova, poleg klica, večkrat uspešen. Staro lovsko pravilo pravi, da se več divjadi prisedi kot do-teče, seveda pa je za to potrebno potrpljenje, vztrajnost in pa čas. Uspeh na čakanju ima tisti, ki pusti, da gre večnost mimo njega, kot pravi Gagern, ko opisuje kako sta njegova lovska čuvaja Jelinek in Holcer uplenila najstarejše in najmočnejše, sicer pa skrivnostne, redko vidne srnjake v Gorjancih. Pri čakanju moramo biti mirni; vse kretnje, če se nekoliko obrnemo ali nesemo daljnogled k očem, morajo biti umirjene. Seveda je treba biti ves čas pozoren, prihod divjadi večkrat naznanijo ptice, rad se razburja kos, siničke, taščice in pogorelček, včasih pa prihod tudi sami slišimo. Za čakanje seveda ne more biti povsod visoke preže, zato lahko čakamo tudi na tleh. Priporočljivo pa je, da čakamo sede, ker se tako lahko dalj časa vzdrži. Paziti pa je treba na veter, kritje in razgled, obenem pa na možnost za neoviran strel. Na tla sedemo le, če najdemo primerno vzvišeno mesto, sicer pa je najboljši lovski stolček. Nelovsko je čakanje na srnjad ob solnicah ali celo krmiščih, ravno tako pa tudi ob polni luni. Čakanje nam nudi skoraj edinstveno priliko za opazovanje nemotene divjadi, posebno zjutraj in proti večeru, ko je na nogah; zato lovcu, ljubitelju narave ni dolgočasno, čeprav ne pride do strela. Klic Pri lovu na klic skušamo v času prska s pomočjo lista ali umetnega klicala priklicati srnjaka in ga upleniti. Kot je omenjeno v odstavku o glasovih srnjadi, ne pivka samo srna, ampak tudi srnjak. Oponašanje glasov, ki jih slišimo pred prskom, to sta p i u, še bolj izraženo se mi pa zdi i i p in p i a e, imenujemo lov na klic. Uspeh lova zavisi predvsem od spolnega razmerja srnjadi v lovišču. Tam, koder so srnjaki tako redki, da imajo vedno na voljo gonečo se srno, s klicem ne bomo veliko opravili, kvečjemu proti koncu prska ali če bomo oponašali z visokim p i u ali f i p mladiča, ker na ta glas pride rada mati srna in za njo srnjak. Dalje je uspeh zavisen od pravilnega lovljenja, vremena, klicanja in obnašanja pri klicanju. Srnjak pride na klic zaradi spolnega poželenja ali spolne razdraženosti, morda tudi ljubosumnosti, ker misli, da kliče drug srnjak, včasih pa tudi kar iz radovednosti. Mesto, od koder prihaja glas, zna srnjak točno preceniti, približuje pa se mu različno, kar morda zavisi od trenotnega razpoloženja, spolne potrebe, starosti in temperamenta. Mlad, od močnejših srnjakov stalno odbit srnjak, ki nima prilike zadostiti spolnemu nagonu, pridivja na vsak srnjemu klicu podoben glas, enako pa pride tudi star srnjak zaradi spolne razdraženosti ali ljubosumnosti, včasih prileze srnjak leno, ovohava tla, postaja, gleda in posluša ali pa, posebno star srnjak, obide mesto od koder sliši klic, tako da pride v veter. Če pa srnjak trenutno ni pri volji, vse klicanje nič ne pomaga, ker se ne zgane. Za oponašanje srnjega klica se poslužujemo navadno umetnih klical, ki jih je veliko dobrih z izjemo takih, ki imajo preveč kovinski glas. Med najboljšimi so tista iz višnjevega lesa z vijakom za moduliranje. Nekateri starejši lovci znajo oponašati klic tudi na list, kar ni enostavno, poleg tega pa sta pri klicanju zavzeti vedno obe roki, list pa v najbolj kritičnem trenutku rad poči. Skoraj najvažnejša je izbira mesta, od koder kličemo. Klicati pa je treba vedno sede, tako da imamo za hrbtom kako drevo ali skalo za kritje. Važno je nadalje, da kličemo z mesta, od koder je dober razgled in prostor za strel. Če kličemo v bližini kultur, zaraščenih posek ali frat, si poiščemo mesto, ki je od teh dovolj oddaljeno, — vsaj 60 korakov, zato, da je čas na klic prihajajočega srnjaka oceniti. Nič ni neprijetnejše kot nenaden pojav srnjaka na 10 korakov ali še bliže, odstrel pa navadno napačen. Na mesto koder mislimo klicati, je treba priti tiho in oprezno, tako kot na zalazu, seveda moramo paziti na veter, sicer pa je klic ob vetrovnih dneh redko uspešen. Klic se slabo sliši zaradi šumenja drevja, divjad pa je sila oprezna in nezaupljiva. Najboljši so mirni vroči dnevi, pa tudi čas po nevihti ali dežju. Kličemo lahko ves dan. Kateri dnevni čas je za klic najboljši je težko reči, mnenja so različna. Srnjaka sem priklical že ob vsakem dnevnem času. Tako smatra Faber za najboljši čas zjutraj do 8. ure, nato od 11. do 1. in popoldne od 5. ure do noči. Wagnerju pa je od uplenjenih 474 srnjakov skočilo do 11. ure dopoldne 50, med 11. in 16. uro 343 in po 16. uri 81 srnjakov. Klicati ne smemo prezgodaj. Do 1. avgusta naj ima srnjad mir, ker je za klic do 14., v planinah, pa tudi do 16. ali 18. avgusta dovolj časa. Pa tudi uspešnejši je klic po 1. avgustu. Večina srn je že oplojenih, srnjaki pa še nimajo dovolj in rajši pridejo na klic kot v juliju. Napačno je muzicirati na slepo srečo po lovišču. Za klic si izberemo taka mesta, za katera vemo, da je v bližini srnjad ali pa nam to pokažejo značilni znaki kot so odrgnjena drevesca, razkopana zemlja in ležišča. Zjutraj in zvečer kličemo v bližini posek in frat pa tudi njiv in pašnikov, na katerih divjad sicer rada izstopa. Ko pridemo previdno na mesto, odstranimo vse ovire, ki bi bile lahko v napoto; to je listje pod nogami, suhe veje na tleh pa tudi one, ki bi lahko ovirale pri streljanju. Nato mirujemo 5 do 10 minut, puško položimo nabito a zavarovano čez kolena in potem začnemo s klicanjem. Kličemo v presledkih 5—10 minut tako, da se 3: ali 4-krat oglasimo s f i p. Prvič kličemo bolj tiho, ker predvidevamo, da je morda srnjak v bližini. Priporočljivo je klicati na vse strani, glavo pa obračamo počasi in previdno, ne sunkoma, ker moramo vedno računati s prihodom srnjaka, ki bo hitre gibe opazil in odskočil. Drugič kličemo glasneje in ravno tako po preteku 5—10 minut tretjič. Potem 10—15 minut mirujemo, nakar poizkusimo lahko še s p i a e. Temu pravijo nekateri lovci napačno Angstgeschrei, ta pa zveni popolnoma drugače, nekako a a i ali 6 6 6 h-i, slišimo ga od srnjadi, če jo potegne obstreljeni pes na tla, včasih če je- zadeta v kost, skratka, to je vek srnjadi v smrtnem strahu ali bolečinah in nima s prskom nobene zveze. S p i a e ali p i a pa se večkrat oglašajo med prskom mladice, pa tudi srne, če jih goni srnjak. Nemci pravijo temu Sprengfie-pruf. Seveda lahko kličemo tudi drugače, ker pelje več poti v Rim, samo preveč muzicirati in prekratek čas čakati, je napačno. Če zagledamo srnjaka, da prihaja, je priporočljivo s klicanjem prenehati, da se mu ne izdamo. Treba ga je namreč še oceniti, ker gre navadno težko brez daljnogleda in če je zrel za odstrel, tudi zadeti. Za vse to je treba nekaj časa, zato je važno, da nas srnjak predčasno ne opazi. Srnjaka ustreliti ni težko, težje je ustreliti srnjaka, ki je goden za odstrel. Včasih se srnjak, ki pride na klic, ustavi za kakim kritjem tako, da ga le deloma vidimo. V takem primeru je priporočljivo zatipati v pest ali pa v drugo smer. Večkrat se mi je že posrečilo, da sem srnjaka, ki je odskočil, ustavil s p ia in ustrelil. Ravno tako naredim, če vidim, da me skuša srnjak obiti, da bi prišel v veter. Navadno je pri lovu na klic tako, da je srnjaka lahko poklicati, teže pa ga je oceniti in upleniti, ker je za to malo časa in slab razgled. Prav zaradi tega je priporočljivo uporabljati za klic visoke preže. Nevarnost, da dobi srnjak lovca v nos je manjša, skoraj vedno pa imamo tudi čas ga oceniti in upleniti. Na klic lovimo lahko tudi tako, da en lovec kliče, drugi pa se postavi 50—60 korakov v veter prvega. Na ta način je lov večkrat uspešen, posebno na kakega starega, prebrisanega srnjaka, ki se rad pritihotapi v bližino, nato pa mesto od koder prihaja klic obide, tako da dobi lovca v nos, nakar prav rad tiho kot je prišel tudi zgine. Za mladega neizkušenega lovca je priporočljivo, da mu starejši lovec kliče in oceni, on pa strelja. Lov na klic je lovsko pravičen, če se ne izrablja zato, da bi se čim več pobilo. Nekatera lovišča so taka, da je možno rdečega srnjaka upleniti le na klic. Vsako pretiravanje in stalno muziciranje po lovišču pa je nelovsko in škodljivo. Če ima v družini več članov odstrel srnjaka na klic, naj se vsakemu določi gotov predel, čas za lov pa omeji na nekaj dni, zato da ima divjad v prsku tudi svoj mir. Srnjad lahko streljamo tudi na pogonih. Ker pa je izbira in ocena na pogonih skoraj nemogoča, možnost zastrelitve pa precejšnja, zato za današnje pojmovanje ta način odstrela srnjadi ni posebno lovsko pravičen. DISCIPLINSKI POSTOPEK Franjo Sok Doslej smo pri obravnavanju disciplinskega postopka ugotovili, da po veljavnih predpisih in pravilih izrekajo disciplinske kazni posebni organi — disciplinska razsodišča in to izključno na predlog določenih organov. Postavlja se vprašanje, ali so starešina lovske družine in ostali upravičenci vedno dolžni predlagati disciplinski postopek, ali lahko store to po uvidevnosti. Pri obtoževanju disciplinskih prestopkov v lovstvu ni obveze, da se storilec za vsak prestopek preganja. Dostikrat bo šlo za manj pomembna dejanja in opustitve, morda zgolj za take kršitve, ki se nanašajo le na golo organizacijo. Upravičeni predlagatelji smejo izbirati, da postopek predlagajo ali morda z opozorilom na družinskem posvetu storilca spametujejo. Priporočam pa, da mora biti doslednost in enaka mera za vse člane lovske družine, Upravni odbor lovske družine bo hitro zaigral svojo avtoriteto, če ne bo dosleden. Smatram, da je prijeti vsakega storilca, ki je kršil načela lovskega gospodarstva, gojitve in lovske pravičnosti. Izbira naj velja le pri kršitvi organizacijskih predpisov in sklepov lovske družine. Doslednost je na mestu, saj so disciplinske kazni po teži različne in lahko razsodišče izbere kršitvi primerno. Rešiti je še vprašanje, kakšen naj bo postopek pri uvedbi disciplinskega postopka pri onih. družinah, kjer upravni odbor vrši funkcijo razsodišča. V takih primerih naj bo tudi pismeni predlog, kot smo ga že priporočili in tudi v dvojniku. En izvod gre v arhiv, drugi pa v poseben disciplinski spis, ki ga naj upravni odbor osnuje. Neizogibno bo, da še vodi poseben disciplinski spis. Tudi družine, kjer obstoji disciplinsko razsodišče, naj otvo-rijo poseben spis. To zahtevo postavljam zato, da bo možno vse zbrano gradivo v primeru pritožbe poslati višjemu disciplinskemu sodišču zaradi odločanja. Disciplinsko razsodišče ima v rokah predlog na uvedbo disciplinskega postopka. Kaj je dolžnost članov razsodišča in katera splošna načela so dolžni spoštovati? Osnovno načelo vsake moderne kazen-sko-procesne zakonodaje je, da nudi organ, ki vodi postopek, najširšo možnost obrambe. Obramba je osnovna pravica vsakega človeka. Slehernemu osumljencu, naj bo to kdor koli, je predočiti jasno in določno vse ono, kar se mu očita. Našega disciplinskega osumljenca Iskro Danijela ne bo mogoče veljavno kaznovati, če ne bo poprej obveščen, česa je obdolžen in pozvan, naj poda svoj zagovor. Pravica do obrambe je nujna zato, da posameznik ne postane žrtev samovolje in predmet izigravanja nekaterih svojih nasprotnikov. V čem obstoja pravzaprav pravica obrambe? Ko je osumljencu priobčeno, česa je osumljen, mu je dati možnost, da pojasni vsako posamezno točko obdolžitve. Dati mu je priliko, da pove v svoj zagovor vse, kar misli, da mu lahko koristi, končno da predlaga v svoj zagovor tudi dokaze, na katere se sklicuje. Organ, ki obtožuje, je že svoje obdolžitve povedal v svojem predlogu na uvedbo disciplinskega postopka, predlagal je tudi dokaze za obdolžitve. Obdolženec je upravičen v svojo obrambo iznesti prav vse in se sklicevati na dokaze, s katerimi hoče ovreči očitana dejanja. Tožnik na eni in obdolženec na drugi strani, morata imeti v bistvu enake pravice. Pri enakopravnosti položaja bo lahko disciplinsko razsodišče ugotovilo stvarno resnico. Napori razsodišča morajo iti za tem, da se ugotovi dogodek tako, kot se je v resnici dogodil, pri tem pa tudi ali je storilec — disciplinski osumljenec — vedoma in hote storil dejanje, ali je bil le malomaren in končno ali ne gre morda za naključje. Vsakdo bo priznal, da je neodpustljiv greh, če lovec na stojišču odstreli fazanko, ki se pri belem dnevu pase na pokošenem travniku. Gotovo pa je manjši greh, če na pogonu vzleti fazanka in jo lovec v naglici, ne da bi se prepričal, ustreli. Ne moremo govoriti o nobeni nepravilnosti, če lovec pomeri po fazanu in tudi sproži. V istem trenutku pa je zletela tudi kura in po naključju padla. V zadnjem primeru gre za naključje. Takih in sličnih primerov iz lovske prakse bi se dalo našteti še mnogo. Povrnimo se k predsedniku disciplinskega razsodišča, ki s skrbjo čita predlog starešine na uvedbo disciplinskega postopka. Kaj mora ukreniti? Ima dve možnosti. Lahko v sporazumu z ostalima članoma razpiše takoj disciplinsko razpravo. Na to razpravo mora povabiti disciplinskega obdolženca, v našem primeru Iskro Danijela in vse priče, ki so navedene v predlogu (Škrbec Simon, Kopitar Jože in Potokar Franc). V takem primeru bo razprava dolga in težka. Utegne priti tudi do burnih zapletljajev. Na razpravi bo moralo razsodišče poslušati in zapisati zagovor Iskre, nato zaslišati priče ter zapisati njihove izpovedi. Priče bo moralo razsodišče zaslišati v prisotnosti obdolženca Iskre. Ce se čuti predsednik disciplinskega razsodišča za dovolj krepkega in energičnega, naj postopa tako, ker bo na ta način na podlagi svojega neposrednega vtisa najzanesljiveje ugotovil objektivno resnico. Za naša disciplinska razsodišča, ki v teh zadevah nimajo posebnih izkušenj in so doslej disciplinski postopek opravila, kakor so pač vedela, priporočam drugi lažji način. Člani disciplinskega senata se naj zedinijo, kdaj in kje se sestanejo. Povabijo naj disciplinskega obdolženca k zaslišanju. Najzanesljiveje bo našega grešnika Iskro vabiti pismeno. Vabilo mu naj dostavi lovski čuvaj ali mu je istega dostaviti po pošti priporočeno. Disciplinsko razsodišče mora imeti dokaz, da je bil vabljen kot disciplinski obtoženec s pozivom, da poda svoj zagovor. Da se izognemo možnih ugovorov, naj se povabilo glasi smiselno takole: Zoper Vas je predlagan disciplinski postopek zaradi več dejanj. Vabimo Vas, da se zglasite dne 8. XII. 1957 ob 17. uri v pisarni lovske družine. Ob tej priliki Vam bomo priobčili, česa ste obdolženi in boste lahko podali svoj zagovor. V primeru, da se navedenega dne ne zglasite, bo disciplinski ipostopek tekel brez vaSega sodelovanja. Disciplinkso razsodišče Lovske družine Novo mesto. Predsednik: M. N. Kopija tega vabila naj ostane v disciplinskem spisu in bo tvorila redno številko 2 spisa. Člani disciplinskega razsodišča se bodo dne 8. XII. 1957 zbrali ob določeni uri. Poskrbeli bodo tudi za zapisnikarja. Zapisnikar je lahko vsak član lovske družine, lahko pa tudi drug državljan ali državljanka. Ko bo disciplinski obdolženec Iskra prišel, mu bo predsednik razsodišča prebral predlog starešine lovske družine na uvedbo disciplinskega postopka. Nato bo pozval obdolženca naj pove, kaj ima navesti v svoj zagovor. Pri tem je sedaj spretnost predsednika razsodišča, da ga obdolženec ne vodi za nos in ga ne spelje vstran od dejanja. Predsednik senata naj usmeri obdol- ženčev zagovor tako, da bo obdolženec po možnosti odgovarjal v istem vrstnem redu, kot so obdolži tve. Ko bo obdolženec končal svoje pripovedovanje, ga bo predsednik še vprašal o stvareh, ki spadajo zraven in jih obdolženec ni pojasnil. Po končanem zagovoru, lahko tudi po končanem zagovoru glede posameznega dejanja, bo zagovor kratko zapisati v zapisnik. Ne zahtevam, da bodi ta zapisnik obširen sodni protokol. Zadostovalo bo, da se zapiše bistvena vsebina zagovora. V nadaljevanju navajam vzorec takega zapisnika. Zagovor je seveda samo namišljen: Disciplinsko sodišče Lovske družine Novo mesto, dne 8. XII. 1957. ZAPISNIK o zaslišanju disciplinskega obdolženca Iskre Danijela Disciplinski obdolženec se po predočitvi dejanj, katerih je obdolžen, zagovarja: Ad 1. Ni res, da bi bil jaz obsojen pred Okrožnim sodiščem v Novem mestu zaradi v lomne tatvine. Obsojen Je bil moj stric, ki se piše enako kot jaz. Predlagam, da se pregleda kazenski spis pri Okrožnem sodišču v Novem mestu. Ad 2. Priznam, da sem na Gorjancih ustrelil srnjaka. To sem storil pomotoma. Čakal sem lisico. Bilo je že nekoliko mračno. Videl sem rjavo liso, ki se Je premikala izza grma. v iprepričanju, da je lisjak, sem ustrelil. Ko sem prišel na nastrel, sem videl, da sem ustrelil srnjaka. Odnesel sem ga domov in smo ga pojedli. Lovski družini tega nisem prijavil, ker sem se bal posledic. Da je res tako, naj pove član družine Pečnik Jože. Ad 3. Priznam tudi, da sem bil po brakadt na Trški gori vinjen. Nisem streljal sam, ampak tudi drugi. Sploh nisem ogrožal so lovcev in je obdolžitev izmišljena. V ostalem prosim, da se naj pri kaznovanju upoštevajo moje družinske razmere. Podpisi Kot sem že poudaril, zapisnik naj bo kratek in v njem zajeta bistvena vsebina zagovora. Ko je zapisnik napisan, ga naj podpiše obdolženec, nato pa člani disciplinskega razsodišča in zapisnikar. Dogodilo se bo, da bo disciplinski obdolženec odklonil podpis zapisnika. V takem primeru se naj zapiše na samem zapisniku. »Disciplinski obdolženec odkloni podpis zapisnika«. S tem je disciplinsko razsodišče z Iskro opravilo in docela zadostilo načelu, da je dati prizadetemu možnost obrambe. Možni so primeri, ko bo osumljenec na povabilo prišel pred disciplinsko razsodišče, ne bo pa hotel govoriti in o obdolžitvah ne bo povedal ničesar. Disciplinskega razsodišča to ne sme motiti. Če naš Iskra Danijel noče govoriti in se braniti,, ga k temu ne moremo siliti. Obramba je pravica, ne pa dolžnost in je osumljenčeva prosta volja, če se te pravice posluži. V takem primeru bo predsednik disciplinskega zbora v zapisniku o zaslišanju disciplinskega obdolženca dal zapisati: »Po predočitvi dejanj, katerih je obdolžen, se obdolženec ne izjavi« ali pa »po obvestilu česa je obdolžen, odkloni zagovor brez navedbe razloga«. Dogodilo se bo, da disciplinski obdolženec ne bo spoštoval vabila in se ne bo zglasil k zaslišanju. Poslal bo svoj zagovor pismeno. Discipinsko razsodišče v zapisniku o zaslišanju ugotovi: »Obdolženi Iskra Danijel ni prišel k zaslišanju, dasi je vabilo sprejel. Poslal je le pismeni zagovor, ki se priklopi spisu.« Zadnja najčešča možnost je, da se disciplinski obtoženec ne bo odzval vabilu, niti ne bo poslal pismeno svojega zagovora. Disciplinsko razsodišče naj ne bo v zadregi. Storilec je imel možnost, da se brani. Te pravice se noče poslužiti in prevzema nase vso odgovornost za nadaljnje posledice. V zapisniku je samo ugotoviti: »Obdolženec se ni zglasil, dasi mu je bilo vabilo dostavljeno«. Življenje prinaša najrazličnejše primere, ki jih ni mogoče predvidevati. Prav gotovo bo nastopil primer, ko bosta grešila dva ali več članov skupaj. V takem primeru mora razsodišče vabiti vse storilce. Pri samem zaslišanju bo treba postopati taktično. Zaslišati bo treba vsakogar zase brez navzočnosti ostalih. Vsak naj se zagovarja zase in naj ne ve, kaj je sostorilec povedal. S pravilnim in smotrnim postopkom se bodo pokazala prijemljiva nasprotja in nesoglasja, iz katerih bo moč sklepati na resnično dejanje. Slehern lovec zna logično misliti in sklepati, ker ga narava pri izvrševanju lova stalno uči, zato ne bo težavno pri disciplinskem postopku z logičnim sklepanjem priti do resnice in zato ni potrebna pravniška izobrazba. Izkušnja me uči, da bo redki disciplinski obdolženec priznal očitana dejanja. Tudi naš Iskra pravzaprav ne priznava. Ljudje so pač taki junaki, da radi greše, a so izraziti strahopetci, ko je treba dejanje priznati in ga obžalovati. Junak noža v fantovskem pretepu je kaj klavrna pojava pred sodiščem. Namesto, da bi priznal dejanje, zvrača krivdo na druge. Silno težko je za nekatere javno priznati svojo nepravilnost in na to naj bodo disciplinska razsodišča pripravljena. Priznanja ni pričakovati. Pri zaslišanju tudi ni iti le za tem, da od obdolženca iztisnemo priznanje na kakršen koli način. Olajšano je delo, če je disciplinski prestopek priznan, vendar s tem še ni rečeno, da je priznanje tudi pristno; to je, da je objektivno res, kar je priznano. Poznamo v življenju, zlasti v sodni praksi obilo primerov, ko so ljudje priznavali težke zločine, dasi jih niso storili. S tem hočem reči, da samo priznanje ne sme zadovoljiti razsodnikov in so še vedno dolžni z razpoložljivimi dokazi dejanja dokazovati. Povrnimo se k zagovoru našega Iskre. Če pazljivo prečitamo zagovor, ugotovimo, da obdolženec dejansko ne priznava nobenega očitanega dejanja. Prvo dejanje docela zanika, drugo dejanje — uplenitev srnjaka — hoče prikazati kot golo naključje, prisvojitev pa je po zagovoru posledica bojazni. Tretje dejanje tudi zanika v celoti. Če bi sledili zagovoru, bi moralo disciplinsko razsodišče izreči oprostitev. Po zagovoru se obdolženec ne čuti krivega. Zagovoru ni nikoli slepo slediti. Rekli smo že, da so ljudje s priznavanjem zelo skopi, zato bo izvesti razpoložljive dokaze. V predlogu na uvedbo disciplinskega postopka so navedena dokazila, ki naj dokažejo krivdo storilca. To so tako imenovani obremenilni dokazi. V zagovoru pa predlaga Iskra v svojo razbremenitev tudi dokaze. Če bo hotelo disciplinsko razsodišče zadevo razčistiti, bo moralo izvesti obojne dokaze. Kako se naj to stori v praksi? Disciplinsko razsodišče bo povabilo kratkim potom vse priče na določen dan. To je lahko isti dan, ko zaslišuje osumljence. Zaslišalo bo vsakega posebej in njegovo izpoved zapisalo. Na prvi pogled izgleda to opravilo težko. Prepričan sem, da ga bo lahko opravil vsak član disciplinskega razsodišča, če se le malo potrudi. Ne zahtevam obširnega zapisnika z visokimi strokovnimi izrazi. Zapiši preprosto, pazi pa, da po smislu zapišeš točno to, kar je priča povedala. Izpovedi prič so temeljni kamni, na katere bo razsodišče gradilo svojo bodočo zgradbo. Če so temelji napačni, stavba ne bo trdna. Poskusimo sestaviti zapisnik o zaslišanju prič: 1. Škrbec Simon, član LD Novo mesto, stanujoč v ... izpove: Spominjam se, da sem bil prve dni aprila letos na obhodu lovišča. Ko je bilo sonce še visoko, sem slišal na Gorjancih, nedaleč od sebe strel. Hitro sem stopil proti kraju, kjer je počilo. Ze od daleč sem spoznal po značilnem klobuku člana naše družine Iskro Danijela. Ko sem prišel do njega, sem videl, da je imel na smreki obešenega krepkega srnjaka. Potipal sem srnjaka, bil je še topel. Iskra je imel pri sebi puško šlbrenico. Vprašal sem ga. zakaj je ustrelil srnjaka. Na moje vprašanje mi ni dal odgovora. Pustil sem ga samega in odšel zadevo prijavit starešini družine. Podpis priče 2. Kopitar Jože, kmet, stanujoč v.......... izpove: Poznam lovca Iskro Danijela. Večkrat sva se srečala v mojem gozdu na Gorjancih, v zgodnji spomladi letos sem ga nekoč našel skritega nad poseko v mojem gozdu. Vprašal sem ga, kaj lovi. Rekel mi je, da hodi na poseko lep srnjak, katerega bi rad dobil. Drugega o stvari ne vem. Podpis priče 3. Pečnik Jože, član LD Novo mesto, stanujoč v . . . izpove: Ko se je že govorilo med člani naše družine, da je Iskra ustrelil v lovopustu srnjaka, se je nekega večera zglasil imenovani na mojem domu. Pripovedoval mi je, kako jo čakal lisico v mraku, videl je priti nekaj rjavega in je ustrelil. Na nastrelu je ugotovil, da je padel srnjak. Povedal mi je tudi, da je srnjaka odnesel domov in so ga porabili za hrano. Kako se je dogodek odigraval nisem videi in ne morem ničesar povedati. Podpis priče 4. Potokar Franc, tajnik lovske družine, stanujoč v.......izpove: Bil sem vodja lova na Trški gori. Po končanem lovu je bil zadnji pogon pri posestniku Zamerniku. Lovci smo bili dobre volje, posamezniki so bili tudi nekoliko vinjeni. Iskra Danijel, ki je že na lovu kazal, da ni docela trezen, se je v kleti močno opijanil. Kakih 20 korakov od kmetije sta dva lovca za šalo streljala proti gozdu v nastavljeno steklenico, streli so Iskro tako razvneli, da je izpod vhodnih vrat v klet začel streljati, streljal je, kamor je slučajno vrgel puško in se ni niti malo oziral na lovce, ki so stali pred kletjo. Položaj je bil tako resen, da je priskočil gospodar Zamernik in še eden naših članov ter sta Iskri vzela ipuško in municijo. Podpis priče Vse predlagane priče so zaslišane. Razsodišče je upoštevalo predlog obeh strank. Predpostavimo še, da izjava Zamernika Jožeta in njegove žene dogodek pred njuno kletjo oriše skladno z izpovedjo tajnika lovske družine. Preostane še informacija na Okrožnem sodišču v Novem mestu. En član disciplinskega sodišča ali morda kakšen lovec iz lovske družine, ki bo imel slučajno opravka v Novem mestu, bo stopil na Okrožno sodišče v kazensko pisarno. Vprašal bo, če je bil tam obsojen Iskra Danijel, rojen 24. III. 1931, ki je po poklicu krojač in stanuje na Trški gori št. 100. Vzemimo, da bo tamkaj zvedel, da je bil obsojen Iskra Danijel, rojen 10. V. 1920, po poklicu rudar, stanujoč v Metliki št. 24. Prosil bo, da mu to na listek uradnik ali uradnica napiše. S tem bi bili vsi dokazi izčrpani in zadeva zrela za odločbo. Vzel sem šolski primer, ko dokazi potrjujejo dejanje, odnosno eno dejanje izključujejo. Malokdaj bo praksa prinesla tak primer. Dogodilo se bo, da bo del prič govoril zoper osumljenca, drugi pa v njegov prid. V takem primeru bo potrebno dokaze še dopolniti. Zaslišati bo še eventualne nadaljnje priče, ne glede na to, ali so predlagane ali ne. Zaslišati bo tiste priče, od katerih je pričakovati, da bodo vedele kaj bistvenega. Na tem mestu poudarjam, da je nujno od priče izvleči in zapisati, ali ve iz lastnega opazovanja, to je ali je videl na lastne oči dogodek, ali je morda slišal o dogodku le pripovedovati, kot n. pr. Pečnik Jože. To je važno, ker dostikrat priče opisujejo dogodke nazorno in prepričljivo, ne da bi jih videle. To pripovedujejo le na podlagi informacij, ki so jih dobile od sosedov ali od obtženca samega. Take priče so le malo zanesljive in bo na, njihovo izpoved disciplinsko sodišče težko gradilo. S tem smo prišli do odločilnega trenutka, ko morajo člani disciplinskega razsodišča odločiti, ali je obdolženec kriv in kakšno kazen je zaslužil. Lov na Cerkniškem jezeru okoli leta 1700 Dr. Anton Svetina Neprevidno sva hodila s tem možem po toku, kjer je bila sredi dveh odprtih mest le mala skorja ledu. Ko smo hodili po ledu, se je pod našimi nogami tako majal, da smo le v največji življenjski nevarnosti prišli srečno čez. Proti večeru sva prišla v vas Jezero. Zjutraj sem ustrelil še nekaj rac raznih vrst. VI. KAKO SE NA JAVORNIKU LOVIJO POLHI Valvasor opisuje lov na polhe pod Tom. I. Lib. III. Cap. XXXI. takole: »Kjer se jih lovi, da jih preganja hudič, ki večkrat piska in kakor kak pastir z bičem poka, da se ob takih prilikah polhi poskrijejo pod suknje kmetov in v njihove škornje, ki jih hitro sezujejo, in jih tako ulovijo in usmrtijo.« Valvasor tudi pravi, da je bil sam navzoč, ko so polšji lovci ulovili polhe z lokom, ki je bil nategnjen na desko. Da so stari polhi zaznamovani na enem ušesu z nekim znamenjem, s katerim jih je zaznamoval hudič, pod čigar oblastjo se nahajajo, in da ta hudič, čim se poskrijejo pod suknje in v škornje kmetov, nima kot njihov pastir nikake moči več nad njimi. Nadalje, »da se sliši ob sobotah zvečer in ob svetih časih piskanje in pokanje tega hudiča in če se mu človek v takem času ne izogne, bi poljšjega lovca podrl na tla, ne napravi mu pa nikako škode.« To pripoveduje Valvasor. Jaz sam nisem bil nikoli navzoč na polšjem lovu. Ker mi je pa dobro znano, kdo je ta hudič in s kakimi pripravami se polhi lovijo, bom to opisal. Priprava, s katero se polhi lovijo, obstoji iz izdolbenega, štirikotnega, podolgovatega kosa lesa, ki je osem do deset col dolg in tri in pol cole širok. Na koncu tega lesa je potegnjen lesen lok, ki je na obeh straneh pritrjen z vrvico. V izdolbini je napravljena zareza, v kateri se nahaja potiskač, ki je nekaj daljši kot izdolbina in ki se da z lahkoto sem in tja porivati. V ta potiskač se na vrhu pritrdi vrvica loka, ki more potiskač spustiti navzdol. Če hočejo to napravo za lovljenje polhov, ki jo kmetje imenujejo semuster, nastaviti za polšji lov, potegnejo potiskač navzgor. Na njem visi vrvica, ki ima v zarezi vozel in ki visi do konca potiskača. Ta vrvica gre pod potiskačem do izdol-bine, v kateri je trdno pritrjen majhen okra jek, ki je ob koncu koničast in ima na pripravnem mestu zarezo. Na ta okrajek se natakne sveže ali posušeno sadje kot vaba na ta način, da najmanjši premik tega za vabo pritrjenega sadeža povzroči, da se potiskač sprosti in s pomočjo napetega loka pritisne na polha in se ga tako ujame. Te naprave izdelujejo kmetje iz Cerknice in iz sosednih vasi. Imel sem tako napravo sam v rokah in si jo natančno ogledal. Kakšni pa so ti polhi, ki so v drugih deželah neznani, kako prezimijo in se hrani j Ov hočem v naslednjem natančneje opisati. Velikost polhov je nekaj večja od velikosti veveric. Barva starih polhov je rjavo-siva, trebuh je od vrata dol siv, imajo ostre zobe, okrogla ušesa, črne oči, kratke noge kakor podgana in kosmat rep. Mladiči so bolj svetlosive barve. Te živalice prezimijo v svojih luknjah pod zemljo na raznih zemljiščih, ki j ih imenujejo povšine. Teh povšin je nešteto na Javorniku, ki je poln razpok in votlin. Spomladi pridejo na svetlo in gnezdijo v votlih drevesih. Zadržujejo se celo leto v gozdovih in ko imajo bukve sadove, s katerimi se te živalce hranijo, se odebelijo in lorv se začne. Polšji lovci se podajo proti večeru v gozdove s semustri in z baklami, pripravijo tam svoje semustre in jih obesijo na drevesa. Čim več ima tak lovec teh lovskih priprav in čim več povšin je vzel v najem, toliko več polhov ulovi. Za te povšine se plačuje gospostvu po tem, ali so te luknje dobre ali slabše, in sicer za dobre po 2 goldinarja 15 krajcarjev, za srednjo 2 gold. in za slabo po 1 gold. 42 kr. Ko pridejo polhi do naprave, ki visi na drevesu, in občutijo nastavljeni sad, ker imajo zelo tanek čut, pomolijo poželjivo glavo pod vzdignjeni potiskač za sadom, ker ga hočejo doseči. Pri tem se potiskač spusti in polha stisne s silo za vratom ter polh obvisi v semustru. K povšinam pa napravijo zaboj iz desk ali pa jim napravi kak sodar posodo približno v velikosti žitne mere, v katero dajo mrežo, ki ima zgoraj in spodaj dno. V sredini gornjega dna izvrtajo okroglo luknjo, skozi katero potisnejo cev, ki ima okoli 3 cole v premeru. V to cev je zabita koničasta žabica, ki je znotraj obrnjena, tako da polh z lahkoto pride v ta zaboj ali v postavljeno posodo, ne more pa priti ven, ker mu to brani koničasta žica in se tako ujame v zaboj ali posodo. Ti zaboji oziroma posode pa morajo biti izravnane z zemljo, da polhi, ki lezejo v svoje luknje, ne najdejo druge luknje kakor tisto pri posodi, kjer je izpeljana cev. Na ta način postanejo plen polšjega lovca, ki je vzel povšino v najem. Ta s tolikimi bukvami obraščeni gozd je v tej deželi med drugimi najbolj znamenit in hrani tisoče takih živalic. Ta gozd daje njihovim lastnikom kakor tudi polšjim lovcem velike koristi, ker si napravijo s prodajo kožic veliko dobička s tem, da prodajo kožice krznarjem, ki jih predelajo in sešijejo v štirikotne tablice in potem v velikih množinah prodajo. Te kožice služijo v mnogih krajih kanonikom kot podloga za njihove korarskc plašče kakor tudi ženam za lahko krzneno podlogo. Pošiljajo jih tudi v tuje dežele. Tukajšnji deželanl jih poleg škorpijonovega olja in drugega drobnega blaga pošiljajo na Holandsko, od koder jih prodajajo celo v Indijo (tu je verjetno mišljena Amerika) Ker so ti polhi zelo debeli, scvrejo kmetje njihovo mast, meso pa jedo z zeljem in repo, kar jim zelo dobro tekne. Da se povrnemo k lovu na polhe. Gredo lovci s svojimi baklami od drevesa do drevesa ter snamejo v napravah ujete polhe, nakar svoje naprave na novo namestijo in se s tem lovom ukvarjajo vso noč, Večkrat se zgodi, da polšji lovci slišijo neko pokanje, tleskanje in piskanje, kar jih spravi v zablodo, da je to domnevni polšji pastir, ker ne mislijo na kaj drugega kot na to, kar so slišali od starih polšjih lovcev, da če se sliši v gozdu pokanje in žvižganje, da je to zagotovo hudič, ki preganja polhe, nakar slečejo lovci svoje suknje in škornje in jih vržejo na tla. Polhi pa, ki se hočejo pred tem pokanjem in žvižganjem skriti, bežijo v velikih množicah ter se iz strahu skrijejo v suknje in škornje in se na ta način v lastno škodo ujamejo, tisti polhi p3, ki hočejo v svoje luknje, pa padejo skozi odprte cevi v zaboje in posode. Ti polhi morajo imeti nek naraven strah in ne more biti temu vzrok hudič kot njihov pastir ali gonjač, ker hudič ne dela nikomur usluge razen v svojo korist, tem manj pa, da bi hotel biti pastir tem živalim. Tudi ne najdem nikakega vzroka za to, ker hudič ne je niti polhov niti kake druge hrane, ki jo jedo kmetje, in tudi nima nikake moči nad njimi, ker bi drugače moral pojesti tudi lovce z gozdom vred. Iz tega se vidi, kako se dajo tudi imenitni ljudje zapeljati v zmoto, da ne verujejo samo v nemogoče stvari, temveč jih v svojih spisih podajajo drugim ljudem. (Steinberg je tu namignil na Valvasorja in njegovega sodelavca Erazma Francise!.) Navesti hočem vzroke, zakaj polhi bežijo, ko slišijo pokanje in žvižganje, zlezejo, kamor le najhitreje morejo in se tam skrijejo. Ta sovražnik polhov namreč ni hudič, ki tu kot njihov pastir ali čuvaj poka in žvižga, temveč je to tak hudič, ki sem ga imel že večkrat v roki. Znano je namreč, da imajo bitja z umom in brez njega naraven strah pred smrtjo. Tak strah imajo tudi bežeči polhi, ki bežijo pred svojim sovražnikom in si skušajo na ta način rešiti življenje. Tu hočem tega sovražnika polhov in tleskajočega pastirja malo bolj natanko opisati, kakor je to storil Valvasor. 8. januarja leta 1705 sem namreč ujel veliko nočno sovo, ki je priletela ponoči na raco, postavljeno za vabo nad volčjo jamo. Raca je bila trdno privezana na močno pritrjen kol, ki je imel na vrhu en čevelj dolgo okroglo desko. Ta deska je bila dve coli debela in v njo so bile krog in krog izvrtane luknje, v katere so bile vtaknjene pol cole debele palice. Nad jamo samo je bilo navrženo smrdljivo meso ter ob palici od jame navzgor do race nastlana slama, da volkovi, lisice in divje zveri, ki so prišle tja, zakrite jame nišo mogle videti, in so morale prihiteti do nataknjene race, nakar so v desko vdelane slabotne palice popustile in je zver, ki je morala plezati do race, padla ob umikajočih se palicah v jamo, ki je bila znotraj obdana krog in krog z debelimi podboji iz desk in je bila 16 čevljev globoka ter 8 do 9 čevljev široka. Ko je torej nočna sova raco, ki je kar naprej vreščala, slišala in jo zagledala, je planila nanjo in jo hotela odnesti kot plen. Ker pa je bila raca na desko trdno privezana in vrv ni hotela popustiti, je sova pri obdelovanju race končno padla v volčjo jamo, nakar so jo iz nje vzeli in mi jo prinesli na dom. Sova je bila z razprostrtimi krili, ki sem jih izmeril, 7 čevljev dolga. Zaradi kola sredi jame s svojimi velikimi perutmi ni imela prostora, da bi se. vzdignila in je morala ostati v jami, dokler jo niso vzeli ven. Ta ostudni veliki roparski ptič, ki se je že dolgo zadrževal na gori Javornik, je imel zelo veliko glavo, močne noge in ostre velike kremplje. Dražil sem tega nočnega gonjača z veliko palico in ga z njo dregal. S svojim kljunom je šavsnil proti moji palici in pri tem pokal s precej močnim glasom, ki je bil podoben glasu biča. Z iglo sem mu izbodel njegove velike oči, pri čemer je začel zaradi občutljivih bolečin glasno žvižgati. Iz tega se da nedvomno sklepati, da je ta veliki roparski ptič od kmetov domnevani hudič ali polšji pastir. Zaradi svetlobe gorečih bakel, ki je njegovim očem kakor zbadajoča igla zoprna, iz jeze poka, tleska in žvižga, ker ljubi samo temo, v kateri vidi bolj jasno kot pri dnevni svetlobi. Polhi pa, ko zaslišijo pokajoči in piskajoči glas svojega zakletega sovražnika, beže iz naravnega strahu, da si rešijo pred njim svoje življenje, kajti debeli polh je najboljša pečenka za tega roparskega ptiča. Bežijo tja, kjer se morejo najlaže skriti, in zato ni nobeno čudo, če se skrijejo pod suknje in v škornje kmetov, postavljene pred polšje luknje, in se jih na ta način veliko ujame. Tako je torej kmet, ki je dobil dobro povšino, za svojo zakupnino poplačan pri dobrem lovu z velikim presežkom. Zakaj pa smatrajo kmetje pastirja polhov, ki je nočna sova, za hudiča, obstajata dva razloga. Prvič: Ko sliši polšji lovec pokanje in žvižganje, se to godi v gozdu in pri temni noči in ker gredo na lov kolikor je mogoče tiho, menijo, ko zaslišijo pokanje in žvižganje nočne sove, kar povzroča glasen odmev v gozdu in v zraku in pri tem ničesar ne morejo videti, da je to nekaj nadnaravnega in da mora to biti sam hudič. Drugič: Če pride nekdo z gorečo baklo proti sovi v isto črto, se lahko zgodi, da zasveti sovi naravnost v oči. Če se to zgodi, začne sova pokati in žvižgati. Ko se kmet ozre in zagleda velike oči sove, v katerih se ujame svetloba bakle kakor v kakem vboklem zrcalu in ko to kmet vidi, je uverjen, da mora to biti hudič, ki je, kakor je to slišal od starih polšjih lovcev, polšji pastir. Na ta način se pri tem srečanju podkrepi njegovo domnevno mnenje in njegovo praznoverje, ker tega ni samo od mnogih slišal, temveč se je tudi sam nahajal v okolišu, kjer je slišal pokanje in žvižganje in videl dvoje žarečih oči in drugega nič, zaradi česar je prepričano mislil, da mora to biti hudič. Kmetje so tudi mnenja, da je hudič, ki je imel polhe na paši, tisti, ki jih zaznamuje, v čemer je tudi Valvasor istih misli. To pa je ravno tako brez podlage kakor ono, kar sem navajal o polšjem pastirju, temveč je povsem naravno, da polhi, ki imajo svoja gnezda v votlih drevesih, grizejo s svojimi ostrimi zobmi eden drugega pri ušesih. Če pa polhi, kakor Valvasor nadalje pripoveduje, ližejo soliter ali slani sok in se s tem hranijo, smatram za povsem mogoče, ker tiči v soli močan Arcanum. Splošno je namreč znano, da medved, ki zmore kot velika divja žival naenkrat mnogo požreti, v svojem prezimovališču ne hrani nikake zaloge hrane, temveč liže le svoje tace in na njih sesa ter s tem povzroča nek sluz, ki ga požira, drugega pa vso zimo v svojem brlogu ne je in pride na pomlad tak ven, kakor je notri prišel. Narava daje vsakemu bitju posebno možnost prehranjevanja in tudi polhov pri tem ni pozabila. Na koncu tega poglavja hočem navesti še nekaj nenavadnega, kar mi je pripovedoval nek član kranjskih deželnih stanov. Imel je nekoč podložnika, ki je bil oglar in ki je postavil svojo kočo v gozdu. Ta oglar je bil obenem izkušen polšji lovec. Pripovedoval mu je, kako je vlovil stotine polhov s postavljenimi semustri. Ko pa je zaslišal pokanje in žvižganje, ni ujel nobenega več ter je svoje semustre spravil z drevesa ter se podal v svojo kočo. Bil je okužen od napačnega mnenja kmetov, da je hudič kot polšji pastir s svojim pokanjem in žvižganjem pregnal polhe in da zaradi tega ne more nobenega več ujeti ter je menil, da je ves njegov trud zaman in se je raje podal domov. Ta človek pa ni vedel, kdo je tisti hudič in zakaj polhi dotično noč niso hoteli več zlesti na drevesa, ker so se zaradi pokanja in žvižganja njihovega zgoraj opisanega sovražnika, nočne sove kot domnevnega hudiča, poskrili v votla drevesa, kamnite razpoke in udrtine ter v svoje polšje luknje, zaradi česar tisto noč niso prišli več na svetlo. Oglar je bil uverjen, da se tudi v naslednjih nočeh ne bodo več prikazali in je vsako nadaljnjo mu j o opustil. Pravi vzrok, zakaj so imeli polhi strah, pa je ta, da se tako perutninske kakor tudi štirinoge živali pred divjimi zvermi čuvajo in se jih kolikor mogoče varujejo, kakor hitro jih zagledajo. Isti član deželnih stanov mi je tudi pripovedoval, da je šel nekoč na lov in prišel v široko, popolnoma temno dolino, ki je bila na dnu popolnoma z grmovjem obraščena. Tam so njegovi lovski psi spodili veliko nočno sovo s šest mladiči. Ta sova se je komaj mogla vzdigniti iz tega temnega kraja, je pa, ko so psi njo in njenih šest mladičev zasledovali, pri vzletu strašno pokala in žvižgala. Omenjeni član deželnih ustanov jo je s strelom na eni peruti ranil, da ni mogla več leteti in je padla na tla. Lovec, ki je prišel s psi do nje, jo je hotel ukrotiti, pa jo nihče ni mogel zagrabiti, ker se je vlegla na hrbet in s svojimi kremplji sekala okoli sebe. Lovec je nato slekel svojo suknjo ter jo vrgel na sovo in jo tako. nesel domov. Ce bi bil med nošnjo domov prišel le en pes v njeno bližino, bi s svojimi kremi ji šavsnila po njem in vse raztrgala, kar bi dosegla. Ta nočna sova je torej polšji pastir ali domnevni hudič, ki je oglarju pregnal polhe pri njegovem polšjem lovu, da te živalice iz strahu pred nočno sovo, kakor je to povsem naravno, dotično noč niso več prišle po hrano in se niso več upale iz svojih skrivališč. Dotični oglar pa bi naj bil raje šel domov spat kakor da bi bil vso noč zaman čakal na ulovitev polhov. Polhe se lovi tudi po drugih krajih Kranjske, kjer se nahajajo bukovi gozdovi. Nekoč sem šel s svojim ptičarjem na lov na prepelice in ko je pes obstal pred eno, se ta ni hotela vzdigniti. V bližini sem opazil skobca, ki jo je hotel upleniti. Ustrelil sem najprej tega in ko je nato prepelica vzletela, sem tudi njo uplenil. Ob tej priliki se spominjam lova na drozge, ki se jih lahko s pomočjo fingiranega sokola v velikih množicah ujame. Izbrati je treba prosto stoječi grič, na katerega vrh se vsadi različna drevesa brez listja, kakor se uporabljajo pri ptičjih utah, v nekem določenem redu tako, da je med njimi enaka razdalja. V sredino teh dreves se vsadi še eno višje drevo. Med ta drevesa se postavi brogo-vite (Krannabeerstrauche) in sicer v takem redu dvojno po vrstah eno za drugo, da se lahko potegne med' nasproti si stoječimi brogovitami mreže za-tikače. Ko je vse to narejeno, se namesti na zunanji strani te postavljene ptičnice v primerni razdalji malo tanko drevesce, ki je nekaj višje kot naznačeno srednje drevo v tej ptičnici. To drevesce se postavi na palico in sicer tako, da se drevesce lahko spušča in dviguje in zopet pritrdi kakor pri Škarjah ali pri žeblju, ki lahko zagrabi kolence. Na to drevesce se pritrdi z grmičjem pokrita lovna naprava, ki se po potrebi napne. Od te lovne naprave gre ena vrvica do vrha v sredini ptičnice postavljenega drevesca, na katerem je nataknjen iz lesa narejen skobec, ki visi na cevi, skozi katero gre ta vrvica. Ce je torej to z napeto lovsko napravo-, s katero se skobca primerno urejuje, preskrbljeno drevesce postavljeno pokonci in spodaj s stoličnimi škarjami zapahnjeno, se vrvica razpne od enega drevesa do drugega ter se namesti pod drevesa v ptičnici ptiče-vabnike. Ptičji lovec je postavil pod drevescem z lovsko napravo uto, v kateri sedi in dobro pazi, če so se drozgi vsedli na drevesa. Ce se je to zgodilo, potegne jeziček pri lovski napravi, da se sproži, nakar odleti skobec, ki sedi na srednjem drevesu, kot blisk, kar se zgodi zaradi moči lovske naprave. Cim hitrejši je let nagatenega skobca, tem hitreje so ptiči v postavljenih brogovitah. Ce se je to zgodilo in če ima lovec na ptiče v rokah živega drozga in mu izpuli perje, začne ta drozg kričati, nakar začnejo v .grmovjih se nahajajoči drozgi iz strahu letati sem ter tja, da bi se pred skobcem še bolj poskrili, in se končno zapletejo v nastavljene mreže in tako ulovijo. Čeravno ne pridejo vsi v mreže in eden ali drugi ostane izven njih, se ga z lahkoto ulovi z roko, ker se dajo raje prijeti kakor da bi vzleteli, ker imajo še vedno pred očmi skobca na vrhu drevesa. Kakor se ti drozgi bojijo skobca, ravno tak strah imajo polhi pred nočno sovo. VII. O LOVSKEM VESELJU NA JEZERU PO ODTOKU VODE Ko začne jezero v času, ko se race golijo, upadati, odteče voda po večini v iztoke jezera in iz teh zopet v jame. Dokler je voda še v tokovih, se lahko ljubitelj lova na tem jezeru razveseljuje s streljanjem rac na ta način: Imeti mora s seboj zadosti strelcev ter dobre kodre in prepeličarje. Potem se vsede v čoln, ki mora počasi voziti. Ostali gredo med tem ob bregovih in ob trstju na obeh straneh toka za čolnom. Tako imajo vsi možnost streljati na toku samem in v zraku. Največ rac pa ulovijo psi, posebno mlade in tiste, ki se še golijo. Kakor hitro imajo namreč psi njihovo sled, jih z lahkoto dohitijo ter jih prinesejo lovcem še žive. Ustreli se jih tudi mnogo pri jami Levišča, ker je ta jama čisto s trstjem poraščena. Tam napravijo lovci čakalne ute in sicer na ta način: Štiri kose lesa zabijejo tako globoko v zemljo, da so z zemljo poravnani. Na ta les pritrdijo desko. Poleg zabijejo še štiri kole in jih ravno tako pokrijejo z desko. Na to desko se lovci usedejo, na prvo pa postavijo svoje noge. Na vrhu se vse pokrije s trstjem, mahom in grmovjem. Kolikor je strelcev, toliko takih ut se postavi. Vsak ima dve puški, ki sta založeni z zadostnim smodnikom in zrnjem, in tako čakajo na vpad rac. Ker so vse ostale jame razen jame Levišča, ki še ni odtekla, brez vode, napodijo lovci ob tokovih jezera race, da odletijo proti tej jami in pridejo lovcem na strel. Race ostanejo na mestih, kjer so bile ustreljene, do poldneva ali do večera, nakar pridejo ljudje iz Otoka s čolni po lovce, pomagajo pobrati ustreljene race in jih vzamejo s seboj v vas Otok, kjer lovci prenočijo, ustreljene race tam shranijo in tako dolgo nadaljujejo s tem lovom, dokler tudi jama Levišča ne odteče;. Ko je jezero skoro povsem upadlo, so prebivalci vasi Otok na otoku Vornek takorekoč zaprti, kar zaradi pomanjkanja vode in zaradi visokega trstja kakor tudi zaradi močvirja ne morejo uporabljati čolnov, peš pa jim je predaleč in zaradi ostrega trstja če ne nemogoče, pa zelo težko hoditi. To je eden glavnih vzrokov, zakaj se prebivalci tega otoka ne morejo vedno udeleževati ribjega lova. Dokler jame Kotel in Levišča začneta odtekati, kjer race tudi v velikih jatah vpadajo. Za njih prihod se vsak oboroži z lahko, en palec debelo palico ter hodijo tako blizu skupaj, da se morejo eden drugega dotikati. Na ta način gredo eni po vodi, drugi po močvirju ter iščejo tam nahajajoče se race. Ker te race, ki niso še zadosti operjene, ne morejo daleč leteti, jih deloma pobijejo s palicami, deloma jih ulove žive z rokami. Na ta način napolnijo ljudje svoje vreče z racami in kar ne morejo nesti domov, prodajo. Jaz sam sem od teh ljudi kupil še žive z rokami ujete race. Ko je jezero popolnoma usahnilo in postalo suho, dobijo race, ki se še golijo, še druge sovražnike, ker jih preganjajo razne napadalne ptice, kakor sokoli in orli, lisice, divje mačke ter dihurji. Ker so te uboge živali takorekoč v stalnem strahu, zapustijo popolnoma usahlo jezero ter se zatečejo v grmovje bližnje gore Javornik, kjer se poskrijejo po grmovju in dračju, kakor najbolje morejo. Da je res, da si te ustrahovane živali poskušajo na ta način rešiti življenje, morem dokazati s tem, da ljudje, ki hodijo v gozd drvarit, najdejo race tam v velikih množinah. Nekoč mi je eden mojih hlapcev iz pristave prinesel sam eno lisko iz hriba Javornik domov in mi zagotovil, da jo je tam našel in videl mnogo te perutnine, ni pa mogel ujeti več kot eno samo. Ko je leta 1722 jezero koncem meseca julija odteklo in se spremenilo v kopno zemljo, so ulovili race v takih množinah, da je bila zelo debela raca prodana za tri krajcarje. Nikoli se ne čuti kakega pomanjkanja te perutnine, čeravno je preganjana na tako različne načine in od tolikih sovražnikov. Lega jezera kakor tudi ostale okolnosti so zelo prikladne, da se ta perutnina ohrani in pomnožuje. TRETJI ODSTAVEK. O LOVSKEM VESELJU PO ODTEKU JEZERA Dno jezera in visoka trava, ki zraste na njem sta zelo prikladna za prirejanje lova na prepelice, ki ga je gojil knez Eggenberški z zato vzgojenimi skobci. Poleg tega je tu mnogo zajcev ter druge rdeče in črne divjadi. Ko se trava in drugo nastelje pokosi, je videti dno jezera kot krasna ravnina. Zato se more na njem prirejati odlične love na zajce, posebno, ker prihajajo na jezero zajci iz grmovja ob jezeru in iz hriba Javornik. Ravno tako prihajajo od tam na jezero tudi medvedi, jeleni, sme, divje svinje in druga divjad. Posebno veliko jih pride, kadar je velika suša ali velik mraz, ker prihajajo takrat na jezero zaradi vode ali zaradi hrane. 2e omenjeni stari ribič Andrej Krištofič mi je pripovedoval, da je nekoč šel zvečer po odteku jezera do njemu dobro poznane luže v upanju, da bo ujel nekaj manjših rib. Ko je prišel skozi trstje, ki se zaradi močvirja v tem kraju ne da posekati, do luže, je zagledal pred seboj velikega medveda, ki je s svojimi tacami ribaril. Tako se ga je prestrašil, da je poskočil kvišku in začel kričati, nakar je medved zbežal, ne da bi mu kaj napravil. Sledovi teh živali se v tej okolici večkrat zasledijo, zaradi česar lastniki visokega lova take love z lahkoto prirejajo. Polje, ki leži na strani jezera nasproti Javorniku, privlači tudi mnogo sokolov. Za časa življenja pokojnega kneza Antona Eggenberškega je eden njegovih lovcev ujel mnogo sokolov, ki so bili poslani kot dar na cesarski dvor. Ta lov na sokole je ta lovec izpeljal na sledeči način: Napravil je v zemljo uto in čez njo razprostrl nastavno mrežo, v katere sredino je privezal goloba, ki ga je lahko z vrvico spodbodel, da je vzletel. Ko je v zraku plavajoči napadalni ptič zagledal goloba, je letel vedno niže, in ko je golob vzletel, ga je sokol s svojimi kremplji in s kljunom šavsnil ter z golobom vred padel na tla. Lovec je med padanjem potegnil vrvico kolikor mogoče hitro proti sebi. Napadalni ptič je začel na tleh svoj plen obdelovati in se s svojimi kremlji trdno oprijel goloba, nakar je lovec vrvico počasi vlekel proti sebi, dokler ni spravil napadalnega ptiča pod mrežo, jo zaprl ter se na ta način polastil sokola. Iz tega se da povzeti, da je na tem jezeru lov s postavljenimi napadalnimi ptiči na čaplje, race, liske, golobe, jerebice, prepelice in zajce ter drugo perutninsko in veliko divjad s puško nad vse razveseljiv in pripraven. ZAKLJUČKI Časi se spreminjajo in mi se spreminjamo v njih. Ta izrek velja tudi za naravo. Napredek gospodarstva, prometa in načina življenja sploh je spremenil od časov, ki smo ji opisali, do danes tudi lovske razmere na Cerkniškem jezeru. Divje zveri, kakor medvedi in volkovi, so v tem okolišu skoro popolnoma izginili. Pa tudi perutninske divjadi ni več na jezeru toliko kot pred 300 leti, ko so-kmetje kar s koli pobijali naraščaj divjih rac, kljub temu pa jih je bilo na jezeru še v neverjetnih množinah, kakor to opisuje Steinberg. O polhih je bilo v lovski literaturi že mnogo pisano. Kljub temu pa podajam podatke o tem lovu, kakor jih opisuje Steinberg, v celoti, ker izvemo iz njih mnogo novega, dosedaj neobjavljenega gradiva in ker iz tega opisa izvemo, kako lahkoverni so bili ljudje še v Valvasorjevih časih, ko sta sam Valvasor in njegov sodelavec nasedla pripovedkam o hudiču kot polšjem pastirju in vodniku. V tem odstavku je z lovskega stališča zanimiv opis ulovitve sove, ker iz njega izvemo, kako so postavljali v tistih časih volčje jame. Ravno tako je z lovskega stališča zanimiv v tem odstavku opis ptičnice za lov s skobci na ptiče. Iz zadnjega odstavka pa izvemo, kako so v starih časih lovili žive sokole. Foto J. Koder Polšji strah (Velika uharica) iitnske UcestUce Jelo Gašperšič O starem lovcu in njegovi smrti na grebenu Orlice so mi pripovedovale gore. V pozni, prezreli jeseni, iki je že prestara in preveč trudna, da bi bila otožna, po prvem cunjastem naletu snega, ki v plazovih zgrmi z gorskih streh čez prepade in ga ostane za ime le v senčnih globelih in na osojnih meliščih. V takih dneh, ko so tudi gore videti zelo stare, menda najraje pripovedujejo svoje povesti. Eno sem slišal potem, ko smo se naplezali po str-malih za kozli, ki so v začetku svoje svatbe divjali in se podili po pečeh ko črni škratje. Do nas treh, ki smo sedeli in počivali na previsu nad senčno globel j o, je zavel semkaj čez megleno morje dih gora. Zdelo se je, da se megleno morje pod nami dviga, pomika k nogam in da jih bo kmalu doseglo. Mislim, da sem tedaj zapustil tisti toplo obsijani previs in sem zabredel v prihajajočo plimo in bredel do najstarejšega med gorami. To je moral biti Triglav. 2e od majhnega se mi zdi, da je oče vseh gora tod in še daleč okoli, vseh vrhov, ki se ozirajo za soncem, kipeč iz brezšumnega meglenega morja. — Dajte, govorite prastare višave, ne skrivajte pred menoj. Predsinočnjim, ko smo se vzpenjali sem gor — mrak se je razpredal med hojami, ki so tajile vrhove pred nami — sem videl kresnice, pomislite, kresnice v novembru! Svetlozeleno so tlele med resjem poleg zaplate snega. Drobne, svetle luči na pragu smrti. * Obraz starega lovca, ki ga ni poznal nihče razen gora, je bil zelo skalnat. Njegove oči so bile drobne, zvite so tičale med blazinicami pod košatimi obrvmi, kamor so se stekale vse gubice in brazde z vseh prepadov in peči njegove nenavadno velike glave. Sijale pa so zelo in jadrale zelo daleč čez megleno morje in pristajale na vseh vrhovih, ki so zimskobeli, bleščeči in tihi strmeli v nebo in mrzlo sonce. Stari Murat se je v svoji lovski sli veselil in se nasmihal vsemu, kar je ležalo pred njim. Smejal se je, ko je stal v snegu vrh plazu. Gamsa, ki ga je okobaljenega čez pleča, oberoč držal za prekrižane noge, je spustil na tla in z zmagoslavjem gledal svoje stopinje, posejane po snegu navzgor. — He-he-he, kar dobra lisica sem še, presneta lisica, je godel in se pohvalil, kako dobro je šel ob plazu navzgor, da ga ni sprožil. Zagledal se je v kozla. Močan je bil — ne najlepši, kar jih je snel z gorskih sten, a vendar lep kozel. Dvanajst let je naštel na smolastih, krepko vsajenih in razkrečenih rogljih. Črno-rjava zimska odev, po hrbtu in vihru posejana z dolgimi resami, ki so na konicah svetlorumeno cvetele, se je bleščala in mehko vdajala pod njegovimi žmulavimi prsti. — Lep kozliček svoje matere, lep' sin svojega očeta, lep kozel! Tako ga je česal in gladil po kožuhu in ga prijazno potrepljal tudi po vdano stegnjeni glavi, počivajoči na snegu. Dolgo je gledal v mrtve oči, prelivajoče se v barvo zelenega ledu in spet zeleno globino gorskega jezerca, kakor se je z njimi igralo nebo nad njimi in ozrl se je navzgor, če morda niso košček zeleno nadahnjene modrine brez vsakega oblačka. — Poznam te, lepi šrat z gora!, mu je še rekel in nato začel puliti dolge rese s svetloru-menimi cvetkami za čop. Ni premišljeval, da jih ruje samo zato, ker jih ruje pri vsakem kozlu in da s čopom ne bo vedel kaj početi. Ozrl se je proti oddaljenemu robu, kjer je pod golimi macesni in še niže v srenasto na-čipkanem smrekovju taborila četa in nato spet h kozlu, ki je ležal na tleh. — Ne mislite, pobje, da nisem, si je zatrjeval. Kar dobra irhovina sem še! Si mislite; ha, drži se kotla. Ampak pobje; jaz vem, že takrat sem vam povedal, da vem kaj je revolucija. Stari Murat se je spomnil trenutka, ki mu je segel globoko v ostarelo pamet, ko so ga zgrabili partizani, ker je lazil po gorah. — Vohuniš, starina, so mu rekli. Vohuniš za nami, a? — Ni res; za živaljo sem šel, za živaljo, ne morem brez nje! se je branil na vse kriplje, ko so ga vzeli v precep. — Če boš vohunil, te bo Matilda, poznaš Matildo? — Ne vohunim in ne poznam nobene Matilde! Pa se je našel mladenič, ki ga je dobro poznal. Razkoračil se je pred njim z rokami v žepih in mu očital: — Prav. Praviš, da ne vohuniš. Kaj sta pa imela s tistim žandarjem? — Ti, rukač mlečnozobni, bodi pa kar tiho! je Murat razdraženo klepal temu, ki je repkal pred njim. — Nič nisva imela, da veš! Govorila sva . . . — No, kar povej; o čem sta govorila? — Če že hočeš vedeti, ti rogač... ga je priškrnil. Govorila sva, da pri njih zajke kotijo dvanajstkrat na leto! — Bomo še videli, so rekli partizani zmajujoč z rameni. Končno so ga spustili in mu zabičali naj prinese puško. Stari Murat si je pa mislil: Kamor gre puška, grem tudi sam! Ko jo je pri- nesel, ni hotel nazaj. Obdržali so ga, najraje zato, ker je vedel za vse steze, prehode, plazove in nevarne poti. In vodil jih je, ves trop, če je bil dan ali če je bila noč, megla, vihar ali kar koli nevšečnega, vse doli do rebrnine. Kakor stara koza pred gamsjim tropom je hodil. Res, kakor gamsova koza, ki vedno prva tiplje čez plaz. Še njene parklje bi moral imeti in v njen cotasti kožuh bi moral biti oblečen, si je želel in mrzli, rezni zrak mu je sikal v nosnicah. In še ni domislil svetle misli na svoje pobe. Smejejo se mu, ko kramlja z 'njimi ob ognju. Posebno, kadar začne govoriti po latinsko, vselej se hahljajo in pomežikujejo, ko kaj pove. — Ej, pob je! Kje ste bili še vi, ko sem jaz vedel, da mora priti revolucija. — Seveda, Murat, mu radi pritrdijo, ti si to že vse vedel. — Vedel, vedel — bil sem v Judenburgu; streljali smo jih in streljali so nas, to vam povem! — Tebe menda niso, Murat, ko pa si še živ in taka nabrušena sablja, se šalijo pobje. — Mene ravno niso. Streljali so druge, ne smem se spomniti, kako sem jih videl. Nad njimi jablana, kakor bi nalašč cvetela takrat, oni obrnjeni proti strelcem. Ni, da bi govoril, pobje. Jaz vem, kaj se pravi revolucija, eno imam že za seboj, vi pa ... le glejte! Stari Murat je navadno dolgo gledal v ogenj, ko je do konca povedal, kar je doživel v Judenburgu, gladil sablji pod nosom in prav tako dolgo ni zinil nobene. Tudi fantje so se nehali smejati in so strmeli v žar in vanj. Mnogokrat so se posmihali tudi njegovim brkom, dolgim, da bi si jih mogel zatakniti za ušesa. Nekomu se je zdel podoben turškemu sultanu in dali so mu tako ime. Sčasoma se je navadil, da si je, kadar je starčevsko kramljal s seboj in s svetom okoli sebe, sam rekel: — Murat si, kajpak da si. Sablja si, brkata sablja! Tudi ta čas, ko se je sklanjal nad kozla in ruval cvetje iz njegovega kožuha, se je večkrat pogladil po obeh sabljah, ki sta se mu, oteženi z drobnimi ledenimi svečkami, povešali navzdol in še gamsa po tisti črni progi, ki se vleče čez oči. Vstal je ter iskal z očmi, kje bi mu odlomil zadnji grižljaj. Počasnih, nihajočih korakov se je napotil tja, kjer je slutil, da je sneg zametel rušev grmiček. Pokleknil je in dolgo jkopal zmrzlino pod suhim pršičem, da je izbrskal ru-ševo vejico, jo odrezal, snel klobuk in jo položil nanj, ki je bil ves z nošen in spran, kakor je bil tudi sam. Urezal je še eno, nekoliko večjo. — Ena bo zame, da jo bom pomočil v tvojo kri in zataknil za klobuk, druga bo zate, kozle. Jedel boš, kakor sem rekel, zdaj boš jedel nazadnje... Dvignil se je iz snežne sipe, še bolj bel, kakor je bil prej in držal ruševi vejici na klobuku. Bilo mu je prav, da je zdaj sam v snežni gorski belini. Valovila je v zametih in se preli- vala v kotanje, kakor jih zmore znesti in zna zgladiti nežno in belo, samo vihar v gorah. Spomnil se je dekleta, ki jo je imel noro rad, a ga je odbila. Davno je tega, komaj še pomni. Dolgo je čakal in zbiral pogum. Bila je nedelja, v gostilni pod žago. Zvrnil ga je dva bokala in požiral z očmi lepo točajko. Govorili so, da ima v sebi vročo južno kri. Prijel jo je za laket in zadaj čez pas, da ga je spreletelo, ko je pod svojimi okornimi prsti začutil mehkobo in žehtečo toploto njenega kunje vitkega telesa. Ponujal ji je šopek gorskega cvetja in ji grulil nerodne besede: — Daj, golobica, pastirica! Daj, da utrgam rdeči nagelj na tvojem oknu! Izvijala se mu je in iz njenih zelenih oči je gledal sam vrag. — Kaj ti je padlo na pamet! je zapihala in jezno razprla oči. — Daj, bodi moja, golobica... Prižel jo je še tesneje. — Teleban! V kot sedi in pij ali pa si igraj na glavnik! je vrisnila, šuštela s krilom in se trgala. Sprostila si je desnico in ga počila, da mu je klobuk s korajžnimi krivci odletel daleč v kot. Vsa gostilna je planila v krohot, on je pa osramočen obstal. Klobuka ni pobiral; naslednji dan so ga otročaji vsega povaljanega in z zlomljenimi krivci prenašali po vasi. Potepeno je odšel, stiskaje svojo sramoto, svojo veliko glavo za dve drugi, med ramena. Dolina je tedne in mesece govorila o tem, on pa se je skril s svojo žalostjo in čez mero veliko glavo, šel je k živalim in jim potožil. Odšel je, gore in živali so ga vzele za svojega. V dolino se je redko prikazoval in če bi jo imel srečati, dekle južne krvi, se je je ognil. V prvi svetovni so mu pisali, da jo je zaklal nek vojak, ker ni hotela plesati z njim. Pokopali so jo in pozabili nanjo. Njemu pa je ostala pred očmi; vzvalovana, vzburjena pod odevjo kakor njegova bela pustinja v gorah, nedognana in nedokončana z nobeno mislijo. Ko je gredoč h kozlu čutil, kako je ta trenutek samo njegov, se je nasmehnil Triglavu, ki se je zimsko bleščal v svojih vrhovih in svojem naročju. Ozrl se je še po meglenem morju s podvihnjenimi valovi, a tedaj je začutil, da ga je zapeljalo, kakor da bi bil mir na vsem svetu kot v tem višavju, ki je kakor ustvarjeno zanj. Spomnil se je, da v globinah meglenega morja plavajo zelo temne in krvoločne ribe. Napenjal je oči, da bi jih videl kako krožijo zobate in strašne. Zdaj je zagledal, česar prej, zatopljen v svoje opravilo in misli, ni videl. Streljaj daleč, pod seboj, na belem vzbo-čenem hrbtu planine! Slišal ni mnogo, videl pa je zelo dobro, kako se je nad kočo dvignil gost Foto M. Justin Po dolgih meglenih dneh se je unesel metež in sonce je posijalo na pobeljeno pokrajino gobast oblak in nato ognjene zublje skozi okna in za temi še bele može, ki so vreli iz tal na planini in okoli koče. Bakla je zagorela prav do gobastega oblaka, kakor bi ga hoteli zublji doseči in v njej je zgorel njegov trenutek. Vejici sta mu padli na sneg, samogibno ju je zvrnil s klobuka. Potlačil si ga je na teme in potegnil na čelo. — To je zdaj druga reč, to je povsem druga reč, si je dopovedoval in snel puško. Zjutraj, dve uri prej — bilo je še v mraku — je bil na planini pri koči. Četa je včasih prenočevala v njej, ker ji podnevi ni zaupala. Odkar pa je nametlo snega, ni bilo nikogar več blizu. Le veter in vihar sta gospodarila z njo in razbijala z loputnicami in vrati. Videl se je, ko je šel od koče sem gor, tudi ni spregledal, da so njegove stopinje na deviški belini kakor lisičje. Zavedel se je, da je zdaj s to izdajalsko stečino povezan z onimi pri goreči koči. Sledijo ga lahko, in če zdaj preiskujejo njegove stopinje pri njej, se bodo kmalu utrgali navzdol. Bilo je, kakor je mislil. Utrgali so se trije beli možje. Z močnim odrivom so se spuščali naglo navzdol po strmali in za njimi so ostale zarezane smučine. Ustavljali so se v sedlu in spolzeli za rob, ki se je vzpenjal sem gor, kjer je stal in jih gledal. Debelo je pljunil v sneg in si oprtal kozla na rame. Zagazil je v celec, da se je prašilo za njim. Začutil jih je za seboj, čeprav je vedel, da morajo beli možje, ki so se spustili po njegovem sledu navzdol, opraviti prav tako in še precej daljšo in bolj strmo pot navzgor, če hočejo za njim. Ustavili so se v sedlu naježeni in pripravljeni. Tako gotovo kakor zdaj ugibajo kako bi, je gotovo, da bodo šli za njim, ker so beli psi, vztrajni goniči. Ko bi vsaj zvonili kakor skopča brakov. Pa so nemi, celo preveč in nekako strašno nemi zanj, ki je star in slabega sluha. Zdelo se mu je, da korači že zelo dolgo in zakrivali so ga valoviti zameti snega. Oziral se kakor srna za preganjalci in še vedno jih ni videl, da bi prišli navzgor in še vedno se je čutil močnega. Če bi šel dalje, če bi jo udaril na desno, za največjo kopo še bolj desno in nato pri macesnih po spustu, tipal bi rahlo kot lisica — bi prišel naravnost v taborišče, samo nekoliko niže v smrečju so fantje. Najbrž celo kurijo s suhim olupljenim lesom, da se ne bi izdajali z dimom. To bi bilo najboljše od vsega slabega; posebno od tega, da jih mora imeti na vratu. — Premisli, Murat, kako bi se obrnil, da bi bilo prav, si je rekel gredoč, a kmalu spoznal, da medtem ko divja med belimi grički, ne more preudarno in pametno razmišljati. Ustavil se je, vrgel gamsa na sneg in se splazil na rob. Toliko, da je pokukal čezenj. Prišli so že vkreber; videl jih je, kako zajemajo sapo in popravljajo stremena pri smučeh. Premeril je razdaljo med njimi in seboj. Znatno se je skrčila, verižica sivkastih stopinj se je zategnila za kratek streljaj. Pred njimi se je odprl valovit svet. Začeli so se odganjati, videl jih je, kako se nagibljejo naprej, kakor da mislijo slediti z visokim nosom in si popravljajo avtomate na prsih. Dobro je poznal ta njihov gib in zalet. Skočil je nazaj h kozlu in ni čutil, da bi bil slab v nogah in v duhu. Le kozla se je moral znebiti. Zavihtel ga je in ga treščil v zamet kolikor je mogel daleč. — Zdaj pa naprej in kar naprej, dokler te še ne vidijo! Naprej, na desno, se mu je zazdelo najbolj pametno. Naprej pred belimi braki, ki jih ne slišiš in ne vidiš, ampak le čutiš njihovo grdo sapo za seboj. Kam naprej, kako naprej? Naprej k svojim. To je vendar jasno, da gre vsak k svojim, kadar je v stiski. Le kar naprej do strmali, nato oprezno po spustu in kmalu bo smrečje in četa. In kaj bo potem? Če bi mlel še dalje na desno, bi s svojo s te čin o privezal goniče nanje. Borili bi se, a do noči bi ne mogli zdržati. Gonili bi jih po snegu, ne bi jih spustili iz klešč, kajti beli sleduhi se ne vračajo z nočjo. Navlekli bi nove in stiskali in žagali. Marsikateri bi se zvrnil v sneg z razširjenimi rokami in začudenimi očmi. Tudi beli goniči bi ostajali tako čudno skrotovičeni, razmetani po snegu kakor bi kdo padel. Že je začutil, kako se povodec zateguje, kako ga cent strahu, ki ga je pritiskal v hrbet, da je mlel in sopihal, vleče nazaj. — O, da bi bila kje velika kopna plan z ruš j em, da bi sled, ki se vleče za njim zginila. Da bi se odvezal od njih, da bi se jih otresel. — Otročja misel! — Ali pa, da bi si strgal zvezdo s klobuka, zakopal puško in jih počakal ter lagal, da je šel za živaljo, ker ne more brez nje. — Druga, neznansko trapljiva misel! V zaletu se je zdrznil in zadržal korak. Lovil je sapo kakor da bi mu kdo tiščal lonec vode, da mora čim bolj hlastno požirati. Stresla ga je, krepko zamajala neka usodna misel, ki je zdrvela iz pameti v noge in jih zavrla. Šele ta trenutek je zagledal, da ga spremlja lastna motna senca in tako sam je bil, da se je razveselil te sence, ki je kazala na levo, strogo in neomajno na levo, kamor jo je usmerjalo zimsko sonce, ki se ga je rahlo dotaknilo in toplo pobožalo. Pogledal je še više v smer, kamor je kazala senca, še bolj na levo, k stenama Orlice. Nikoli je še ni videl tako, nikoli še ni bila tako vzvišena nad njim, kakor zdaj v tej odločitvi. V ostrem kotu se je obrnil naravnost k Orlici in pohodil svojo senco. Gazil je po njej, kakor jo je obračalo sonce in senca je imela dve sablji v glavi. Plazila se je pred njim proti stenam s puško v rokah. In prav ta senca, ki je prva vstopila v Zastenje, je mislila zanj: — Orel ima peruti, leta visoko. A ko mu poidejo moči, mora sesti in če ga zadenejo, se brani s kremlji. Jelen ima hitre noge, da beži kot veter. A ko ga, ranjenega naskoči tolpa goničev, otepava s kronano glavo. Merjasec se zaletava s čekani, medved tare z objemi. In ti, Murat? Vse življenje si se odmikal ljudem, življenju med njimi in nosil svojo veliko žalost, svojo čez mero veliko glavo med živalmi, kamor si zbežal. Nikoli se z njim nisi resno spoprijel, nikoli nisi nič resnega tvegal, razen v Judenburgu, a to je že daleč. Zdaj te je poiskalo, kjer koli se stisneš, te poišče. Orel mora sesti, ko mu poidejo moči in se braniti s kremplji, če ga ranijo, da ne more vzleteti. Eno samo življenje imaš z enim samim začetkom in koncem. Začetek ni bil v tvojih rokah; zgodi se, da o koncu odločaš s svojo pametjo. Znajdeš se na razkrižju, nikjer ni nikogar, ki bi ga vprašal. Odločiti se moraš sam, zakaj nekam moraš, če so sleduhi za teboj. Nihče ti živ ne bo očital, če se nisi obrnil v Zastenje, le mrtvi — a teh bo veliko — razmetani po snegu ti bodo očitali s svojim okamenelim začudenjem v razprtih očeh. In, če naj ne bodo taki, kakršni bi bili, se boš odločil v Zastenje. Kopal se boš v goro Orlico, ki se vsako jutro prva in vsak večer zadnja poljublja s. soncem. Plezal, dobrikal se ji boš in ni rečeno da se ti ne bo opesnilo in boš zgrmel v skalje in se trikrat ubil. Tudi za to se moraš odločiti, za poledenelo in sneženo skalje in račun, ki ga imaš v glavi, da se boš rešil, je prav toliko strašen kakor je moder. Murat je stiskal škrbaste čeljusti, se sikaj e oddihoval in še ponavljal: — Nisem, pob j e, ne mislite, da sem ... Ne bom vam jih nakopal na vrat, zdaj v snegu in od zgoraj že ne, in preveč jih je...! Orlica je bila nad njim, ko se je s puško na ramenih oprijel korenine zlomljenega macesna in se potegnil na prvo stopinjo. Ošinil je kved-rovce in jih otrkal ob skali, pogledal je po pečevju, mnogo sežnjev visokem; samo modro-zeleno nebo je videl in ledene sveče na zadnjem previsu Zastenja. — Kaj bi se spraševal. Norec sem, Orlica. Najbrž sem norec, si je dejal, ko je razkrečeno lezel po vseh štirih po žlebu. — Norec sem, ali naj bom, pofoje; to je čisto moja stvar. Tako kakor mislim, moja druga revolucija! Vzpenjal se je še delj in zmrazilo ga je v žmulave roke, ko se je oprijemal ledenih skal in jih potapljal v sneg, da so postale višnjev-kasto modre. (Dalje) CORVUS CORAX L. Ivo Pečnik Gornji naslov pomeni, da bomo govorili o krokarju ali vranu, kakor ga ponekod imenujejo, in ki je zadnji čas vzbudil dokaj pozornosti. V Mozirskih planinah se je pojavil kar v jatah in tam so ti črni pogrebci napadli pravkar povrženo jagnje in ga požrli. Vse to je res in še marsikaj drugega, a življenje krokarjev tako malo poznamo. Priro-dopisne knjige opravijo z njim v nekaj vrsticah, kar z navedbo domačega in latinskega imena, ter da je redek in da ga najdemo samo še v gorah. Večina lovcev krokarja prav gotovo še nikoli ni videla* saj se le nerad kaže izven svojega sedanjega domovanja, kjer je še obstal. V dolinah pa so ga že zdavnaj iztisnile njegove najbližje sorodnice sive in črne vrane, s katerimi se nikoli ni rad družil, in kjer je gnezdil kak krokarji par, vrane gotovo ni bilo blizu. Jate vran so pač nekaj vsakdanjega, toda pazljiv človek bo kdaj le opazil, posebno jeseni ali pozimi, velikega črnega ptiča, ki se okorno, prav po vranje spreleti nad poljem in otožno zakraka. To je krokar, z lesketajočim se črnim perjem, ves črn od kljuna do krempljev, ki paberkuje za svojo borno hrano, kadar ga stiska prežene z gora, ker v dolinah le še redko gnezdi. Krokar potrebuje širno lovno področje, 'kajti predvsem se hrani z mrhovino in če se kje nenadoma pojavi v večjem številu, ga je gotovo privabil trohneči plen. Nekdaj so bili ti črni ptiči stalni spremljevalci vojska in znano je, da so se tisočere jate krokarjev zgrinjale nad ostanki Napoleonove armade, ko se je umikala čez Berezino. Odtlej, v skoraj stopetdesetih letih se je na svetu marsikaj spremenilo. Vsaka mrhovina se dandanes skrbno zakoplje in krokarji nimajo več kaj pospravljati. Posedajoči na vislicah so zgolj le še prispodoba, ostanek iz pozabljenih pravljic. Krokarji so postali redki in je njihovo življenje zatorej še bolj zagonetno. Le malo vemo kako se dandanes preživlja ta pogrebec, ko zanj ni več pogrnjene mize. Otožnega jesenskega večera sem ga videl, kako je nekako omahovaje letel nad neko preseko v Udnem borštu nad Kranjem. Morda je bil tisto leto celo gnezdil v onem borovju. Tiho je zginil za vrhovi drevja, ves zagoneten kot vsekdar, če sem ga videl kje v gorah, kjer ga je po planem lahko opaziti že na velike razdalje, ko se spreleti nad kakšno dolino mod stenami. Vedno se spreletava bolj ob pobočjih, le redko se dvigne nad grebene in če kje vpade, je tam gotovo kak poginul gams ali pa ponesrečena ovca. Ta redki ptič je znatno večji od svojih sorodnic vran in ga zato ni mogoče zamenjati, najmanj pa s planinsko kavko, ki je sicer tudi črna, je pa ob njem kar neznatna in sicer tudi mnogo boljša jadralka. Krokar je od kljuna do konca repa do 60 cm dolg, čez peruti pa meri tudi do 130 cm. Rep ima skoraj koničast, kajti srednja peresa v njem so nekako 26 cm dolga, ostala pa vedno krajša, da je razlika med srednjimi in zunanjimi tudi do 5 cm. Močni, nekoliko ukrivljeni kljun je tudi do 8 cm dolg. Gornja in spodnja polovica kljuna se ujemata tesno kakor škarje, da z lahkoto reže tudi najtrše meso, o njegovi moči pa dovolj pripoveduje debelina ob korenu, ki znaša kar 3 cm. Sploh je vsa postava krokarja nekako tršata. Lu-skaste noge so enako povsem črne kakor celoten ptič s pernatim podbradkom in resami med nosnicami, le oko je temnorjavo. Več o zunanjosti krokarja ni treba pripovedovati. Samica je le nekoliko manjša od samca, sicer pa povsem enaka, da je posameznega ptiča težavno razločevati po spolu. Sicer povsem črno lesketajoče se perje, se ob vratu spreminja na jeklenomodro, ob repu pa na zelenkasto. Tak kakor sem ga opisal je bil krokar, ki sem ga z daljnogledom opazoval, ko je trgal poginulo ovco in najbrž odnašal kose mesa v gnezdo, kajti vračal se je skoraj v enakih časovnih presledkih. Vračal, toda kako! Pojavil se je nenadoma izza kakšnega roba, zaokrožil nad plenom in zginil; priletel znova, se spustil na štrlečo skalo v bližini in oprezoval na vse strani, se spet dvignil v zrak in šele nato nekako od strani vpadel na plen. Po presledkih ko ga ni bilo, sem sodil, da mora imeti gnezdo precej daleč. Četudi krokar ne leta posebno dobro, v kake četrt ure premeri le precejšnjo razdaljo. Tedaj krokarja sicer nisem videl prvič, a sem le malo vedel o njegovih navadah in me je zanimalo, kje neki ima gnezdo. Kolikor sem ga mogel zasledovati z daljnogledom; bil sem v višini okrog 1700 m in skrit v gostem ruševju, ovca pa je ležala na melu pod precejšnjo steno v oddaljenosti kakih 120 m, — se je krokar od plena spustil vedno niže, a že po kratkem poletu mi ga je skril nek grebenast rob. Zato sem se prestavil nanj in pazljivo motril globel z gozdovjem pod sabo, toda krokar je v tretje priletel s povsem druge strani in sem ga opazil pri ovci šele potem, ko sem začul neznanski vrišč planinskih kavk, ki so med njegovo odsotnostjo padle na ovco, pa jih je razgnal. Jata se je razburjeno čivkaje razpršila in jadrala okrog, nekatere kavke so vpadale docela blizu in spet sfrfotavale v zrak, dokler krokar s kosom mesa v kljunu ni odletel in so sc potem v gostem roju in medsebojnem tepežu znova spustile na mrhovino. Zdaj sem videl, da krokar do domnevnega gnezda ni letel naravnost, temveč se je spustil tesno ob skalnem robu, s katerega sem ga opazoval, potem pa sem ga naenkrat opazil, da je čisto nizko preletel planoto z ruš jem in zginil za drugim robom, čez čas pa sem ga opazil, ko je spet više preletel grapo in se mi dokončno zgubil izpred oči. Nisem utegnil čakati, da bi se znova vrnil, zato gnezda takrat nisem našel in tudi krokarja tisto leto nisem več videl nobenega, ker sem se le malo mudil v gorah. Sele čez nekaj let sem lahko opazoval par, ki se je v lepih krogih sukal nad neko konto in so ga deloma zakrivale preganjajoče se megle, tako visoko sta bila ptiča. Čul sem tudi njuno oglašanje, ki pa je bilo drugačno od običajnega krakanja. Najbrž je bilo to spreletavanje svatovska igra, dasi je bilo meseca aprila in v višini okrog 1300 m, ko je povsod še ležal debel sneg; le nekatera prisojna pobočja so bila povsem kopna. Na gnezdo sem pa naletel povsem slučajno. V tistih časih so bili na vsem širnem področju med Logarsko dolino, Jezerskim in Bistrico pa Kokro, najbrž le trije pari krokarjev. Izvzemam pa vsa obsežna predgorja, kjer sem se le malo mudil in krokarjev nisem nikoli videl, čeprav jih tudi tam gotovo ni manjkalo. Gnezdo je bilo v visoki skalni steni pod nekim previsom, da sem ga sprva imel za orlje, prav tako je bilo zmetano iz suhih vej, vendar se mi je zdelo za orla premajhno. Kolikor sem z neke nasprotne višine mogel ugotoviti, je bilo znotraj obloženo s suho travo in perjem, in ker je bil čas tak, da je samica najbrž že valila; povsem v gnezdo namreč nisem videl, sem se previdno umaknil. Vedel sem, da ostane krokarji par vse življenje skupaj in tudi redno gnezdi na enem kraju, če ga kaj ne prežene. Le vsako spomlad si gnezdo nekoliko popravi. Krokarji pa ne gnezdijo samo v skalovju, temveč tudi na visokem, nedostopnem drevju in za svoje uporabljajo tudi zapuščeno gnezdo kakšne ujede. Čez kak teden pa sem z druge strani, dobro skrit in z daljnogledom velike povečave, videl samico na gnezdu, samec pa ji je prinašal hrano. Vračal se je spet v vsakovrstnih ovinkih in v različnih časovnih presledkih, in v štirih urah, ki sem jih prebil pri opazovanju, sem ga videl trikrat, kaj pa je prinašal samici, nisem mogel spoznati. Samica znese 4—5 zelenkastih rjavo in sivo pegastih jajc, ki jih vali 19—21 dni. Zal nisem utegnil opazovati, kdaj so se izvalili mladiči. Bili so že godni in so se raztepli na vse vetrove, preden sem spet prišel do gnezda. Zato tudi iz svoje skušnje ne morem povedati, s čim sta jih stara dva hranila. Predvsem je hrana mladičev razna mrhovina, kače, žuželke in črvi. Črve in žuželke prinašata stara dva v prožni golši pod grlom, miši in razne drobne živali v kljunu, večje živali pa v krempljih. S tem je jasno povedano, da krokar ni zgolj mrhovinar, kakor se navadno misli, ampak posebno ob času, ko ima mladiče, pleni tudi žive živali, v gorah torej predvsem mlade planinske zajce, kebčke kotorn, belke in ruševca, pa tudi drugih ptic. Raznega mrčesa, ki ga tako spotoma pobere mu seveda ne očitamo, tudi ne če izprazni kakšno gnezdo planinskih kavk. Večjih živali pa se ne loteva, ker jih pač ne zmore. Mladiči se tudi potem, ko so že godni, še dolgo drže staršev, se puste pitati in se vsak večer vračajo v gnezdo. Toda kam se naposled zgubijo? Osnovna hrana krokarjev je vsekakor mrhovina, ki je pa dandanes ni več v izobilju. Po samotah in brez nadzorstva pasoče se ovce, se tudi ne ponesrečijo tako pogosto, še manj pa kakšen gams. Le spomladi ko okopne plazovi in se pokažejo na vrhu snega gamsi, ki so jih pobrali, je miza za krokarje bolj bogato pogrnjena. Vse kaže, da -stara dva končno tudi pred lastnimi mladiči branita svoj lovni okoliš in jih preženeta. Krokar sicer ni stalna ptica, temveč je v bistvu klatež. Ze samo iskanje hrane ga sili, da se neprestano spreletava in je danes na tem, jutri pa na drugem koncu svojega življenjskega prostora, zato se mladiči najbrž na ta način nekako postopoma oddaljujejo od rodnega gnezdišča in si spomladi ob gnezdenju ustvarijo, vsaj za tisti čas, svoje lastno lovno področje. Ker krokar pravzaprav nima sovražnikov, kajti od ujed bi ga zmogel komaj planinski orel, je čudno, da se njegov stalež prav do zadnjega časa nikakor ni zvišal, saj je dokazano, da si tudi krokar, če se mu ponesreči prvo leglo, nastavi takoj drugega in da celo samec sam vali, če samica pogine. V približno treh desetletjih, odkar je krokar zaščiten, je bilo pri nas odstreljenih le nekaj komadov za zbirke in podobno, tako da lov gotovo ni oviral njegovega razploda. Pravi vzroki, da je postal krokar tako redek, kakor tudi zakaj se je zadnji čas pojavil v tako velikem številu, bodo najbrž ostali neznani. Krokar je neznansko previden, še dosti bolj kot je siva vrana. Tudi zaradi tega ga je bilo le redko videti. Njegovo sedanje domovanje so prostrane gorske samote, kjer ga nič ne moti in postane na vsak pojav človeka takoj pozoren ter se skrije. Sploh je. njegova previdnost kar prislovična. Ko sem ga takrat opazoval pri poginuli ovci, je vsakokrat ko je vsekal s kljunom, spet dvignil glavo in oprezoval, se obrnil okrog in spet naglo šavsnil. Dvomim, če bi ga sploh lahko opazoval, če bi ne bil, dasi dobro skrit, v odvetrju. Voh bi moral imeti prav neverjetno razvit, če pomislimo, kako urno najde vsako mrhovino. Resno pa se ugiba, če nimajo vsi mrhovinarji, kakor sta med drugimi tudi plešec in južnoameriški kondor, še nekega posebnega čuta, s katerim zaznavajo plen. Kilometre daleč in še v nasprotnem vetru pač ne seže noben vonj, a tudi krokar je takoj na mestu, če je kje kaj primernega zanj. Sicer pa ima ta ptič prav vranje navade. Mladiči se med seboj ravsajo in tepejo, takoj nato pa preidejo v glasno in veselo ščebetanje. Glasovni register krokarja je zelo obsežen. Udomačen se navadi tudi posameznih besed kakor papiga ali sraka, ki ji je podoben tudi v tem, da pobere vse, kar vidi svetlega. V gorah ima sicer malo priložnosti za takšno znašanje, a bi se tudi v gnezdu, ki sem ga odkril, gotovo našel kakšen košček stekla in podobno. Prepričati se nisem mogel, ker je bilo gnezdo nedostopno in naslednje leto tudi ni bilo več zasedeno. Krokarja samca sem sicer pozneje še opazil v bližini, toda gnezdo je moralo biti kje drugod, kajti par je bil gotovo prepoden, ker so spomladi v bližini podirali drevje. To je vse, kar vem o krokarjih. Nikoli jih nisem videl več kot dva skupaj, toda zadnjič mi je pripovedoval zanesljiv lovec, da je opazoval jato šestih, ki so krožili nad planoto v višini 1200 metrov. Najbrž je bilo to pravkar izpeljano gnezdo s starima. Če se krokarji dandanes družijo v jate, so se dosedaj redki pari gotovo pomnožili, ker so nastopile ugodnejše življenjske okoliščine. Kake in v kakšni meri, pa se bo pokazalo šele čez čas, ko bodo zbrani izsledki uvedenih opazovanj. . KRMIMO TUDI KORISTNE PTICE PEVKE France C v e n k e 1 »Kdor ni prijatelj prirode, ne more biti lovec. Lovec mora s temeljitim strokovnim znanjem tudi pomagati naravi, da se obdrži pravilno ravnotežje med koristno floro in favno,« je med drugim poudaril v svojem uvodnem članku v jubilejni številki Lovca predsednik tov. dr. Jože Benigar. S tem je opozoril na naloge in dolžnosti lovcev, ki segajo tudi izven okvira strogo lovskega udejstvovanja. Ena izmed teh halog in dolžnosti je skrb za naše koristne ptice pevke. Zakon o lovu jih s svojim 10. členom sicer ščiti, toda samo pasivna zaščita je premalo. Tudi s strani lovcev bi bila potrebna širša, aktivnejša pomoč. Zlasti sedaj v zimskem času. Skrb za ptice ni namreč samo stvar srčne kulture, ampak tudi zadeva narodnega gospodarstva. Tega pa se žal dandanes, v času tehnike, premalo zavedamo. Velik lovec in prirodopisec, pokojni dr. Stanko Bevk je trdil, da en sam par sinic z mladiči pokonča na leto okrog 150 kg različnih škodljivcev. Ena sama stolica namreč na dan pospravi za svojo lastno težo in pol raznih žuželk, njihovih jajčec ali ličink, tako n. pr. okrog 15 000 jajčec in 150 gosenic borovega prelca. Na občnem zboru neke OLZ je več delegatov zahtevalo, da je treba kose na njihovem področju izločiti iz zaščite, ker delajo škodo na češnjah in grozdju. Predsednik RLZS tov. dr. Jože Benigar pa jim je nekako takole odgovoril: »So ljudje, ki opazujejo ptice samo takrat, ko človeku povzročajo škodo, sicer pa se za njihovo prehrano kaj malo menijo. S češnjami in grozdjem bi se kosi lahko hranili na leto približno tri mesece. S čim pa se hranijo ostalih devet mesecev? Kosi so izraziti žužkojedi; grozdje in češnje so jim le dodatek. Potemtakem na leto pojedo najmanj štirikrat toliko mrčesa kakor pa češenj in grozdja. S tem vsekakor dobro plačajo škodo, ki jo sicer napravijo sadjarju in vinogradniku.« Univ. prof. ing. Jože Šlander je napisal: »Dejavnost koristnih ptic pevk je pri uničevanju škodljivih žuželk tolikšna, da jih moramo smatrati za zelo važne činitelje preprečevanja kalamitdt škodljivih žuželk kakor tudi za likvidacijo slednjih.« Pri nas velja pravilo, da so razen domačega in poljskega vrabca, velikega srakoperja, krekovta, šoje, srake, kavke in vrane — vse ptice pevke za- ščitene. Najkoristnejše pa so sinice. Nekatere vrste sinic pa so postale že izredno redke. Razen tega, da jim manjka primernih dupel za gnezdišča, jih zlasti mnogo pogine pozimi zaradi lakote. Zato jim je treba pomagati s pravilnim in zadostnim krmljenjem. Hrana mora biti mešana iz raznih semen. Najboljša so semena, ki vsebujejo maščobe kot konoplja, sončnice in bučnice. Nikakor pa ne smemo pticam polagati drobtinic ali kruha, ker se hitro pokvari in je pticam nevaren, ker povzroča drisko. V skledi ali loncu raztopimo goveji ali ovčji loj. Vanj vsujemo nato zrnje, ki smo ga izbrali za sinice, in vso gmoto mešamo, da je zrnje v loju enakomerno razdeljeno. Razmerje med zrnjem in lojem naj bo približno 1 :1. Tako pripravljeno pogačo obesimo potem v mrežasti vreči iz motvoza na vejo nekoliko metrov nad zemljo. Lahko pa takšen kolač tudi razkosamo ter posamezne kose položimo v krmilnico ali kje drugje. Tako konser-virana hrana se nikakor ne more pokvariti. Posnemanja vreden je tudi način krmljenja sinic, ki se ga že dolgo poslužujejo na Bavarskem pa tudi nekaterim našim lovcem ni neznan. Ko lisico, mačko, psa, kuno ali dihurja izkožimo, obesimo golo truplo za zadnji dve nogi na primernem kraju v gozdu na žico med dve drevesi ali v grmovje nekaj metrov nad zemljo. Še bolje je, če telo razkosamo in ga obesimo v dveh ali več kosih. Taka krmišča pa naj imajo seveda primerno kritje pred ujedami! Trupel navedenih zveri torej ne bomo zavrgli. Če lovska družina nima mrhovišča, pokrmimo mačke torej sinicam. Naj se najedo mačjega mesa, ki se je morda redilo tudi s ptičjimi trupelci! Isto je z lisico. Njeno meso je na mrhovišču slaba vaba. Nekateri lovci trupla lisic razsekajo in skuhajo, da lisičje kosti potem obirajo domače kokoši. Prav, ni napačno. Toda če bi sinicam postregli vsaj s tistimi trupli, ki jih lovci zavržejo, bi bilo že mnogo. Uporabna so seveda tudi trupla zveri, ki so padle na ampule; odstraniti jim je treba le pljuča in glavo. Zadnja dva načina polaganja hrane sta uporabna zlasti na mestih, kamor pozimi zaradi visokega snega dostop ni mogoč. Poleg tega pa naj bo čez zimo na vsakem vrtu in ob vsaki lovski koči primerno založena — ptičja krmilnica! Poročila o krokarjih Že nad trideset let opazujem krokarje, ki se pri nas v Beli krajini drže v višjih gozdnatih legah, v Miklerjih in Ovčjaku, kjer sta se od 1. 1922 zadrževala dva para. Letos pa sem opazil tri pare, torej se je ta ptič pri nas v tridesetih letih pomnožil za en par. Na jesen pridejo krokarji v nižino, prav v Črnomelj. Tudi letos oktobra sta bila tu dva para kakih 14 dni, potem pa sta zginila. Vsak par se je držal vedno zase in nikoli nisem videl več krokarjev skupaj. Čeprav jih nihče ne preganja, se pri nas v Beli krajini torej niso pomnožili več kot za en par. Kaj bi bilo temu vzrok, ne morem reči. Morda se mladiči, ko odrastejo, izselijo drugam' Drago Brus V začetku septembra je prišel k meni v lekarno tov. Baškovič iz Mrzlave vasi, LD Čatež in me prosil naj mu dam 'kaj, s čimer bi zavaroval koruzo pred krokarji, ki vsak dan prihajajo nadnjo v jati 12—15 skupaj. Nisem mu takoj verjel, ko pa mi je krokarje točno opisal, sem se prepričal, da ima prav. Prihajali so zgodaj zjutraj in jih ni bilo mogoče pregnati prej, dokler ni dva odstrelil. Isto mi je pripovedoval tudi tov. Lorber, prav tako iz Mrzlave vasi. Krokarji so v jati prileteli v koruzo, odtrgali storže in jih v kljunu odnesli. Pripominjam, da krokarji pri nas niso redki. Pogosto jih vidim in slišim, kadar sem v lovišču. Prihajajo od drugod, gnezdijo pa na Gorjancih, Mr. ph. Oton Oršanič Pripomba. Naj se oglasijo še drugi lovci, ki tu pa tam gotovo opazijo krokarje. Posebno naj sporeče, koliko so jih videli skupaj in s čim so se hranili. Nenavadna gamsja tura Gamsi se radi drže krajev, kjer so navajeni in le redko, če jih kaj zmoti ali ob pogonih, se prestavijo drugam. Tako tudi ob prsku, ko se zbirajo trope, zapuste svoja stalna okolja in tedaj se tropam pridružijo tudi stari kozli, ki sicer žive sami zase. Po prsku pa je vse spet po starem, Vsaka tropa prebija zimo v svojem okolišu, pomakne se pač niže v gozdove in če je stiska, celo prav nad dolino. Tudi goščarji, kakor imenujemo samotarje, se spet drže v svojih laštah in zelenicah. Pred leti, bilo je že močno po prsku, tako okrog božiča, je nastopila nenadna odjuga. Že sredi novembra, prav ob višku prska je bilo padlo veliko snega in gamsje trope so svatovale skoraj tik nad dolino. Sneg je nato pomrznil, ker ga je premočil izdaten dež, tako da je bilo po gorah vse ledeno. Vsa gamsja živad je zato ostala v gozdovih in se ponekod zaradi poledice niti ni mogla prestaviti in je skoz sneg popasla rušo do prsti. V omenjeni nenadni odjugi, ko so se začeli udirati tudi plazovi pa so se gamsje trope znova razkropile. Pozimi, posebno po prsku, se le redek gams pokaže nad drevesno mejo, 'ker pač v zametenem svetu ne najde nobene hrane, zato je bilo res nenavadno, ko smo po oni odjugi naleteli vrh Grintovca, torej v višini 2559 m, na sled starega gamsa, ki je tod čez prešel z bistriške na jezersko stran. Pomrznjena sled je točno kazala vso njegovo pot. Novembrski metež ga je bil najbrž zalotil, ko se je v prsku pridružil kakšni tropi in se je z njo vred umaknil v gozdov j e, v sledeči poledici pa ni mogel več nazaj v svoje stalno prebivališče na jezerski strani. V odjugi pa se je takoj podal na pot; toda ne tam, kjer je bil morda prišel in so zdaj grozili plazovi, temveč točno po robovih, kjer ni bilo nevarnosti. Videli smo vso njegovo sled z Malih vratc, kamor je prišel iz rušja in potem vseskoz po grebenu Dolge stene na Streho Grintovca in na vrh, ter z njega proti Malem Grintovcu, spet točno po robovih in v lašte v severni steni Grintovca, po katerih je najbrž tudi srečno dospel na Ravni nad Češko kočo in naprej, kjer je bil pač doma. Noben človek bi ne mogel izbrati boljše in pred plazovi varnejše poti, kot jo je ta, po sledovih sodeč, stari in krepki gams. M f Srečanje s hudourniki V šoli smo se učili tudi o lastovicah. Učitelj nam je povedal, da sta v naših krajih naseljeni v glavnem dve vrsti. Prve najštevilnejše zidne ali mestne lastovice; črnobele, z belimi prsmi in druge nekoliko večje kmečke lastovice z rdečerjavimi prsmi, belim trebuhom, črnim repom in perutmi. Povedal pa nam je tudi, da ob morskih obalah v skalnih duplinah in previsih gnezdijo hudourniki ali morske lastovice. Dolga leta pa so pretekla, preden sem videl žive morske lastovice. Letos sem šel na zdravljenje v Dubrovnik. Ob ugodnem vremenu sem s terase zdravilišča opazoval okolico; galebe, ki so v jatah ali posamezni jadrali ob obali. Razveseljevale so me tudi ljubke znanke lastovice, ki so kriče preletavale stavbo zdravilišča. Težko sem jih pogrešal, kadar so se oddaljile in nestrpno sem vedno pričakoval njihovega povratka v misli ali morda spet preganjajo s svojim srditim cvrčanjem in obletavanjem roparja malih ptic sokola. Da, nekoč je znenada priplul izza hriba, spremljan od razjarjenih lastovic in se sunkovito zagnal v grmovje med zbor kričavih, tam zelo številnih vrabcev. Ko je ropar zginil s svojim plenom, je kmalu bilo tudi konec preplaha. Moje ljubljenke so znova preletavale nad menoj. Zelo pa sem bil presenečen, ko sem med njimi opazil neke povsem črne ptice, le z malo močnejšimi perutnicami kot lastovice. Ugibal sem, če morda le niso hudourniki. Vesel sem bil tega odkritja, zlasti ko sem sam z opazovanjem spoznal razliko. Seveda sem si dejal, to so tisti hudourhiki, ki včasih zaidejo ob viharnem vremenu k nam na Gorenjsko. Menda tudi zato ime hudournik, ker pred viharjem živah-neje in siloviteje preletavajo tudi daljna področja. Želeč še kaj več zvedeti o tem jadralcu, sem ga še pozorneje opazoval in spraševal o njem domačine. Ti ga imenujejo kar ciauka. Menda zato, ker temu svojemu imenu podobno kriče, neprestano opozarjajo nase. Velika naselbina jih gnezdi v luknjah v obzidju starega dela Dubrovnika, sicer pa pod previsi v skalnih stenah, zlasti na malih otokih. Z višin z lahkoto zajadrajo; zaradi svojih kratkih nog namreč ne morejo vzleteti s tal in so tako obsojeni na pogin, če morajo pristati na ravnem. , Rad bi še kaj več zvedel o tej ptici, zato naj se oglasi kdo, ki pozna njeno življenje. C. P., Kamnik * Hudournik ali morska lastovica kakor ga imenujemo, živi po vsej Evropi od Španije, Italije in Grčije do Norveške, a so naleteli nanj tudi više na severu. Nikakor pa ni izrazita ptica morskih obal. Ce jo pri nas najdemo po večini le ob morju, je vzrok to, da drugod nima primernih gnezdišč. Hudourniki gnezdijo predvsem v skalovju, če pa ne najdejo ugodnih mest, se naselijo tudi v cerkvenih stolpih in drugem podobnem zidovju. Hranijo se slično kakor lastovice, namreč v letu, ker pa so večji in imajo bolj razcepljen kljun, so jim v plen tudi večje žuželke. Hudourniki se pojavijo konec aprila, proti koncu avgusta pa se že selijo v Južno Afriko, kjer prezimijo. Samica znese 2—3 jajca in vali 16—17 dni. Samec hrani samico med valjenjem, le če nastopi slabo vreme, da sam ne more naloviti dovolj hrane za oba, tudi samica zapušča gnezdo in se s tem va-lilna doba lahko znatno podaljša. Mladiče krmita oba starša in zapuste gnezdo šele potem, ko povsem dorastejo. Nekaj časa jih starša še krmita v letu, dokler se ne osamosvoje, včasih šele tik pred odletom na dolgo pot čez morje. Hudourniki so pri nas bolj redki gostje. V gorskih predelih jim sicer ne manjka primernih gnezdišč, toda tam zanje ni zadostne in primerne hrane in se zato drže le bolj na odprtem svetu, posebno pa ob prostranih vodnih površinah, torej predvsem ob morju. ^ Pogon z orglami Graščinski logar iz Oplotnice je pred prvo svetovno vojno že 25 let nadzoroval grofovska lovišča, pred puško mu je prišla že vsa divjad, le s kuno se še nista srečala. Kako mu je torej bilo, ko je neko soboto v novem snegu naletel na kunjo sled, si lahko mislimo. Zaklel se je, da jo mora dobiti. Skrbno je hodil za sledjo, ki ga je vodila prek vaške ceste do pokopališča in čez zid ter po zasneženih grobovih prav do cerkvenega stolpa, a tu je bilo zasledovanja konec. Sled se je pred zvonikom končala in povsod okrog je bila le nedotaknjena snežna odeja .. . Edina možnost je bila, da je kuni po strelo-vodni žici in skoz ozko spodnjo lino uspelo priti v zvonik. Logar je zato poklical mežnarja, lci je bil obenem organist, da je z veliko previdnostjo odklenil cerkvena vrata, se poškropil z žegnano vodo, nato pa sta stala v cerkvi in nista vedela kako bi začela, dokler se mežnarju ni posvetilo, da kuna najbrž tiči v orglah. Hitel je po fantiča, da bi mu gonil meh in logar se je postavil sredi cerkve s puško v roki. Kmalu so se z vso močjo oglasile piščali; mežnar je namreč z obema rokama pritiskal na tipke in ustvarjal takšne glasbene motive, da je bil uspeh res presenetljiv. Na leseni, mrežasti ograji kora je naenkrat nekaj zaživelo, divje begalo sem in tja in iskalo kritja. V hipu pa je sledil drzen skok in gibčno telo se je znašlo na lesenem kipu sv. Barbare, ki je bil v naravni velikosti postavljen v dolbino v steni. Logar je v tem razburljivem trenutku pozabil, da se nahaja v cerkvi in je naglo pomeril in pod kipom svetnice se je v poslednjih tresljajih umirjala zadeta kuna. Toda glava sv. Barbare je bila od šiber precej znakažena in je mežnarju ter logarju grozila z večnim prekletstvom. Razburjena sta zabičala prisotnemu dečku naj molči in popravila škodo kolikor se je pač dalo, toda stvar se je le razvedela. Hujše nesreče ni bilo, kakor da so se lovci od Poljčan do Konjic še dolgo zbadali na ta račun, logarju pa še na misel ni bilo več, da bi preganjal kune po cerkvah. Jože Pukl Jelenjad v spodnjem Posavju V spodnjem Posavju se jelenjad pojavlja v loviščih LD Jesenice na Dolenjskem, LD Čatež in LD Cerklje. Celotna površina teh lovišč znaša 9870 ha. Približno 2500 ha obsega ravninski predel med Savo in Krko ter na desni strani Krke in Save do hrvatske meje. Ostalo področje, na katerem se zadržuje jelenjad, zavzema severozahodni del Gorjancev z njegovimi skrajnimi podaljški. Področje, kjer se zadržuje jelenjad, pokrivajo v glavnem mešani listnati gozdovi s približno površino 3500 ha, okoli 2800 ha pa je kmetijskih površin. Strnjenost gozdov raste od Save in Krke proti jugu, kjer se na hrvatski strani nadaljujejo obsežne gozdne površine s podrastjo grmovnega in zeliščnega sloja. Vmes so večje in manjše koše-nice, gozdne jase in podobno. V omenjenih področjih se nahaja 10—12 komadov jelenjadi. Po opazovanjih lovcev in gozdarjev tvorijo ta stalež 4 jeleni, 5 košut in 3 teleta. Letno je opaziti prirastek po 1 komad in to v zadnjih 5—6 letih. Prvi komadi jelenjadi, ki danes živi na tem področju, so verjetno prišli semkaj z južnih pobočij Gorjancev v sosedni Hrvatski okrog 1. 1948—1950. Vsa jelenjad je dobre konstitucije. Kukanja doslej še ni bilo slišati in zaradi tega prevladuje mnenje, da se jelenjad ob ruku začasno prestavi više v Gorjance. Kot omenjeno se jelenjad zadržuje na opisanem področju le zadnjih 7—9 let. Prej je — po dosegljivih podatkih — ni bilo, z izjemo 1. 1938, ko je bil opažen 1 jelen v revirju Farjevec. Ta jelenjad dela škodo predvsem v mladih do petnajstletnih gozdnih sestojih. Jeleni drgnejo rogovje predvsem ob duglaziji, zelenem boru, macesnu, smreki in kostanju do 10 cm debeline in do 2 m visoko. Škoda je večja v prečiščenih gozdovih, kot pa v gosto zarastlih z raznim grmovjem in gozdnim plevelom. Škode zaradi obgrizovanja lubja še ni bilo opaziti. Na naravnem gozdnem mladju jelenjad ne dela občutne škode, pač pa zelo rada obgrizuje borove sadike v nasadih. Na poljih jelenjad objeda peso, ajdo, zelje, repo, buče. Celotna škoda po jelenjadi pa trenutno še ni tako občutna, da bi bilo treba kakšnih posebnih ukrepov. Vsekakor navedena lovišča jelenjadi ugajajo in jo kaže gojiti do primernega staleža. Ing. Vlado Jenko, Brežice Brakade so lahko vez med družinami Večkrat pogrešamo sodelovanja sosednih družin in tudi lovci se med seboj večinoma ne poznamo. Zato je naša družina sklenila v sezoni brakad povabiti na naš najboljši, vsa leta zelo uspešni lov čim več gostov iz sosednih družin. Na letošnjem lovu v obeh Gmajnah, polzelski in šem-petrski, se nas je zbralo 15 gostov, 21 članov in okoli 15 brakirjev; le škoda, da niso prišli vsi povabljenci. Prvi pogon v lepem poljskem, ravnem predelu ter porastlem pasu ob Savinji, je dal kar 30 zajcev in 1 fazana. Po pogonu je med odmorom sledilo kramljanje o uspehu, primernem poteku brakade; o loviščih, tihih mislih in o dobrem ali slabem stanju v lastni družini pa tudi nasvetov ni manjkalo. Drugi pogon je bil po bolj poljskem svetu ob Savinji, plen pa je bil 33 zajcev in 5 fazanov. Skupaj je bilo torej v petih urah uplenjenih 63 zajcev in 6 fazanov — za majhno lovišče v Savinjski dolini več kot lepo, za vsakega lovca pa je bila brakada polna užitka pa tudi poučna. Navzoči lovci so ugotovili, da je lovišče primerno bogato, kar je dokaz, da družina pravilno gospodari. Najbolj važno pa je, da so končno uvedena gostovanja med družinami, ker bodo gostje tako lahko ugotavljali stanje sosednih lovišč ter si posredovali izkušnje. Lovišča so različna in zakaj si družine med seboj ne bi nudile uživanja posebnosti lova, kajti vse to lahko kakor koli koristi, predvsem pa vzgoji lovcev. Ce bo vsaka družina povabila na svoj večji lov po 2—3 člane vsake sosedne družine, takih lovov pa bi bilo po 5—6 na leto, potem bi v takem gostovanju prišel na vrsto vsak član, eden tu, drugi tam. Si lahko predstavljamo boljšo šolo za pravične lovce in dobre gospodarje, ki bi obenem postali res pravi lovski tovariši ne glede na družinsko pripadnost? Karel Koren, LD Polzela Pet lisic na enem pogonu Letos 27. oktobra smo lovili v Krašenjskem grabnu pri Krašnji, uspeh ni izostal, čeprav na zajce nismo streljali, 2e v prvem pogonu in v pičli uri je padlo 5 lisic, šesta pa je zastreljena ušla. Toda tudi ena izmed uplenjenih je čez kake pol ure, ko jo je lovec vrgel z ramen, da se oddahne, nenadoma spet oživela, in če bi ne imela zvezanih zadnjih nog, bi jo lahko znova gonili. Lovec, ki jo je tako slabo položil na dlako, se je praskal za ušesi, kajti lisica bi ga med nošnjo lahko popadla za bedro. Ob tem plenu lahko upamo, da bomo imeli prihodnje leto v lovišču znatno večji stalež zajcev. Pr. Kersnik Divji petelin sredi Ljubljane Letos 5. novembra sem v mraku hotel zapreti kokoši v kokošnjaku na vrtu v Levstikovi ulici. Ko sem šel mimo balkona, pod katerim so spravljeni oleandri, sem med zelenjem zaslišal neko frfotanje. Misleč, da se je morda tja zatekla kakšna kokoš, sem potipal v kot pod balkonom in pri tem zaslišal neko čudno sikanje. Opazil sem tudi obrise večjega ptiča. Šel sem po baterijo, ker zaradi mraka nisem mogel ugotoviti, kaj je pod balkonom. Ko sem potem posvetil, sem v svoje največje začudenje ugotovil, da sedi na nekem polenu krasen divji petelin in zvedavo gleda proti meni. Poklical sem še ženo, sinčka ter hčerko in vsi smo ugibali, kako bi ga ujeli, da bi se ne poškodoval. Obenem smo imeli seveda primerno spoštovanje pred njegovim močnim kljunom in krepkimi kremplji. Končno smo mu vrgli čez glavo vrečo, da nas ni mogel okljuvati in ga kljub močnemu otepanju srečno prenesli v drvarnico. Drugo jutro sem vprašal v živalskem vrtu, če jim ni morda pobegnil kakšen divji petelin. Pojasnili so mi, da divjega petelina sploh nimajo in so takoj poslali uslužbenca ponj. Uganka pa seveda ostane, zakaj je odrastel divji petelin priletel skoraj v središče Ljubljane. Skoraj nerazumljivo je, da je ta oprezni prebivalec naših gozdov preletel tolikšno razdaljo čez polja okoli Ljubljane. Možno je, da ga je preganjala kakšna ujeda in je na begu izgubil orientacijo ter se utrujen in preplašen naposled skril pod balkon v bližino domačih kokoši' Dr. M. H., Ljubljana Srnjad se varuje načinu lova primerno Kakor lovci prirejamo različne načine lova na srnjad, tako se tudi srnjad na različne načine varuje. Prav gotovo se nagonsko zaveda, kakšen človek ter kdaj in na kakšne razdalje ji je nevaren. Ko se prične lov na srnjake, ki so doslej redno zjutraj in zvečer izstopali na senožeti, kaj kmalu ugotovimo, da so se umaknili v gozd, kjer zeleni mlada podrast. Večina srn pa še vedno precej redno zahaja na senožeti. Toda ne samo podrast, temveč tudi občutek nevarnosti je potegnil srnjake v okrilje gozda. In čim starejši ter bolj izkušen je kak srnjak, tem bolj gotovo ga ne boš dobil. Ko mine lovopust tudi za srne, je treba z odstrelom pohiteti. Nekaj časa je namreč še prav dobra izbira za gojitveni odstrel, potem pa tudi srne slečejo rdeče poletne obleke in se umaknejo v gozd, da se varujejo in laže preživijo hude jesenske in zimske dni. Lovci iz raznih krajev enako tožijo, da je čez leto v loviščih toliko srnjadi in toliko škode po njej, jeseni ko pa je najboljša za odstrel, se pa kar zgubi, da je res težavno opraviti planirani odstrel. Srnjad se namreč, če zasluti nevarnost, večkrat še pred pričetkom lova umakne, udarja nazaj ali si poišče izhod iz obkoljenega okoliša, ali pa ne gre in ne gre iz goščave. Lani novembra smo pripravili pritisk. Na stojišču sem bil dobro skrit in gonjači so se mi približevali. Naenkrat zaslišim v bregu pod seboj skoke in na kakih 40 korakov mi doskoči srnjak. Po rogovju in postavi takoj spoznam zdravega starejšega srnjaka, ki je svoj vrhunec moral doseči že pred leti. Kot nalašč za gojitveni odstrel! Toda ker sem srnjaka že odstrelil, sem mogel računati le še na srno. Kako minuto je srnjak stal kot ulit in poslušal. Potem je s smrčkom začel preizkušati okolico. Tedaj sta se kakih 200 korakov od njega oglasila gonjača. Kričala sta in tolkla po deblih. Srnjak je obračal glavo na vse strani, strigel z ušesi in premišljal. Nekaj korakov pred njim je sredi goličave rastlo na približno 30 m2 površine robidovje. Napravil je nekaj korakov in sicer nekako tako, kot ljudje pravimo — po prstih. Ustavil se je sredi robidove oaze ob izruvanem štoru in napeto poslušal. Gonjača sta se kričaje približevala. Srnjak je sklonil glavo, ovohal tla in glavo od tal nekoliko dvignil — imel sem vtis, da se odloča. In odločil se je. Dvignil je glavo in se prav potuhnjeno vlegel sredi robidovja. Gledal je v smer, kjer sta kričala gonjača. Tedaj sem se spomnil lovskega tovariša Mita, da bi morda tega srnjaka lahko uplenil in je bil na sosednem stojišču. Ker me je predvsem zanimalo, kako bo srnjak ravnal, sem tovariša glasno poklical. Srnjak je bliskovito vrgel pogled proti meni, sicer pa negibno obležal. Delal sem se, kot da ga ne vidim; z očmi se nisva srečala. Ker me je zanimalo nadaljnje srnjakovo ukrepanje na dogajanje okrog njega, sem začel glasno klicati in govoriti, da pod menoj leži srnjak. Tudi gonjača, ki sta bila istočasno seveda tudi lovca s puškama, sem začel opozarjati na skritega srnjaka. Govorili smo vsevprek. Srnjak pa je pogledoval k meni in spet h gonjačema. Takoj, ko je opazil gonjača, je položil vrat in glavo po tleh, hrbet pa tako zleknjeno pritisnil k tlom, da sem ga še jaz z vzpetine komaj videl. Gonjača sta se že približala na kakih 20 korakov in tudi Mito je pritekel. Srnjak pa je tako prikrit ležal sredi med nami. Dopovedoval sem, da je zraven izruvanega štora. Nastala je pravcata konferenca, kdo ga bo streljal. Ker se srnjak še vedno ni dvignil in so vsi trije začeli dvomiti, če je res tam, gonjačema ni kazalo drugega kot s pritiskom nadaljevati. Srnjak, ki je menda še računal, da bo pogon šel mimo, je moral misliti na beg, ker sta gonjača že stopala po robidovju, oddaljena morda le še dobrih 10 korakov in tudi Mito se je približeval. Kot izstreljen je tedaj preskočil najožji prostor do goščave. Lovci so dvignili puške, toda bežečega srnjaka dobiti na muho, ni šala. Dogodek sem opisal predvsem v opozorilo tistim gonjačem, ki mislijo, da so svojo nalogo že zadovoljivo opravili, če hodijo po potih in stezah, kričijo na vse pretege in tolčejo po deblih. Verjemite, da se na lovih z lovci vred tudi divjad sčasoma kaj nauči. _ „ . , France Cvenkel Sambov lov na smreki Vročega poletnega dne sem se odpravil s svojim foksterijerjem Sambom v gozd. Ob košati smreki, ki je imela veje skoraj do tal, je Sambo zavohal veverico, ki je veselo skakljala z veje na vejo. Ko naju je opazila, se je usedla In si zavihala brke. Sambo me je vprašujoče pogledal, kaj naj stori. Na povelje se je v diru pognal proti smreki in nato v zaletu še stekel po deblu navzgor in z zobmi obvisel na prvi veji. Potem se je s pcprijemanjem prvih in z odrivi zadnjih nog vzpenjal z veje na vejo. Na ta način je dospel pod vrh, od koder ga je veverica mirno opazovala. Ko je bil že prav blizu, se je veverica odgnala s smreke, zaplavala po zraku in se ujela v vejah smrekovega mladovja ter izginila v gošči. Ob spoznanju, da veverice ni več na smreki, je Sambo žalostno zacvilil, kajti iz nevarnega položaja ni mogel ne naprej ne nazaj. Seveda sem mu priskočil na pomoč. Splezal sem ponj in ga vzel pod pazduho. Nepopisno je bil vesel, ko je bil spet na tleh. Niti hotel ni več pogledati na smreko, kjer je bila skakljala veverica. p y Napačnega volka je uplenil Nek član LD Kočevje je dober lovec, po poklicu pa je šofer in tako je lepega dne v septembru vozil svoj avto po cesti čez polje blizu gozda. Povedati moram, da ima vedno in povsod s seboj svoj pihalnik, spravljen za sedežem avta. In tako pripravljen je med vožnjo nenadoma ugledal na polju ob koruzi sedečega volka. Zavore so zacvilile, avto se je sunkoma ustavil in že se je tudi razlegel strel in volk je obležal v ognju. Ves vesel je naš lovec vzkliknil: Pa imam petindvajset tisočakov! Toda njegovega veselja je bilo hitro konec, ker se je izza avta oglasil kmet, ki je rekel: Ne petindvajset, ampak deset mi jih boš plačal, ker si me spravil ob dobrega psa čuvaja... Kako sta se pobotala ni znano, ker to drži srečni uplenitelj napačnega volka v največji tajnosti; le če ga kdo o tem kaj vpraša, napravi zelo kisel obraz in tudi puško odslej pušča doma. J. K. Samopašen fazanji kebček Naročil sem fazanja jajca, da bi vzredil kebčke doma, a jajca sem dobil šele konec maja. Napravil sem gnezdo in nasadil kokljo, ki pa nikakor ni hotela valiti. Čeprav sem 30 pokril in obložil, je dva dni le stala na jajcih. Z drugo kokljo je bilo nekoliko boljše; na gnezdu je sicer lepo sedela, ko pa sem jo krmil, ni hotela več nazaj. To je trajalo skoraj šest dni, dokler ni končno obsedela tretja koklja. Toda prepričan sem bil, da se zaradi teh neprestanih menjav ne bo nič izvalilo. Nemalo pa sem bil presenečen, ko se je iz 17 podloženih jajc zvalilo 15 kebčkov, le da so bili 3 slabo razviti in so kmalu poginili. Ostalih 12 kebčkov je koklja dobro oskrbovala, ko pa so bili stari 5 tednov, jo je eden od njih pri premikanju fazanjaka popihal. Ostal je zunaj čez noč in sem bil prepričan, da je postal žrtev kakšne roparice ali ujede. A glej, čez dva dni se je znova pojavil v bližini fazanjaka. Tedaj sem izpustil še ostale kebčke, ker sem bil prepričan, da se jim bo pridružil, kar se je res zgodilo, toda na večer, ko so se vrnili v fazanjak, se je zopet ločil od njih. Večkrat se je potem še pridružil kiti, ki se je prosto gibala po obsežnem vrtu v bližini gozda, v mraku pa jo je vedno pobrisal. Radoveden sem, če se je še komu pripetilo kaj podobnega. Rudolf Gruden, LD Tabor Lisica je morala odnehati Dolgoletni član naše družine tov. Janez Deželak je doživel pred dnevi nekaj res nenavadnega, kar se mu še ni pripetilo, čeprav je star že 75 let. Pod lopo je delal kolo za voz, ko nenadoma zakričijo piščanci pod skalo nad hlevom. Hitro je pogledal, če ni prišel nadnje skobec ali kaka druga ujeda in glej ga šmenta, ob vznožju skale se je plazila lisica! Hotel jo je nagnati, tedaj pa je že planila stara tigrasta mačka, ki se je s svojimi mladiči grela na soncu pri skali, lisica pa v beg čez njive. Mačka jo je čez kakih 150 m dohitela in jo z lepim in naglim skokom zajahala kakor kak dragonar svojega žrebca. Tov. Deželak je sicer tekel za njima, toda šlo je vse prehitro, da bi ju dohitel. Tam, kjer je mačka zajahala lisico, je našel šop lisičje dlake, a bil je v skrbeh kaj bo z mačko. Vendar se je čez nekaj časa zdrava vrnila in se mu tako dobrikala kot še nikoli. Vesel jo je pogladil po njenem tigrastem kožuščku in jo za njeno hrabrost nagradil s skodelico mleka. Ob vsem tem dogodku pa je bil tako iznenaden, da je povsem pozabil na puško, ki jo je imel blizu sebe v omari in bi lisico, čim jo je ugledal, zlahka položil. Mačka je bila hitrejša, ker se je najbrž bala za mladiče. Pazil je potem še kakih 14 dni in je imel puško in mačko vedno pri sebi, toda lisice ni bilo več v 8°s*c' Ivan Pavline, LD Laško Dva jazbeca z enim strelom Po obhodu lovišča sem se vračal proti domu. Ze v bližini hiše pa sem obstal, ker je tam izstopal srnjak, ki sem ga hotel opazovati. Čakal sem dolgo, a ga ni bilo. Zdelo se mi je čudno, da ga ni, pa sem šel okrog hriba. Tam v skalovju so jazbine, kjer sem tudi že uplenil jazbeca. Po poti navzdol se je tedaj nenadoma potegnila sivkasta lisa. Seveda jazbec! V cev sem potisnil naboj s šibrami št. 2 in pomeril. Po strelu sem naglo skočil k plenu. Na moje veliko presenečenje pa sta na tleh ležala dva jazbeca, stari in mladi. Prvi je dobil strel v pljuča, drugi pa v vrat. Čudno je bilo samo to, da sem uplenil dva, ko sem pa videl samo enega. F. Ocepek, lov. čuvaj, Vransko IZ LOVSKE ORGANIZACIJE SODRAŽICA JE POČASTILA SPOMIN DR IVANA LOVRENČIČA OLZ Kočevje je v sklopu proslav ob petdesetletnici obstoja slovenske lovske organizacije, priredila 3. nov. v Sodražici posebno lovsko proslavo, združeno z odkritjem spominske plošče organizatorju slovenskega lovstva dr. Ivanu Lovrenčiču. Proslavi so prisostvovali poleg funkcionarjev OLZ Kočevje, tudi številni lovci iz bližnje in daljne okolice, domačini iz Sodražice ter poleg vdove pokojnika tov. Zore Lovrenčičeve in drugih povabljenih gostov, tudi predsednik dr. Jože Benigar nekaterimi člani upravnega odbora RLZS ter zastopnik Lovačkega saveza Hrvatske tov. Franjo Strunjak. Proslava se je začela z vzorno brakado, ki se je je udeležilo doslej največje število lovcev, namreč 198 in je potekla v vzornem redu in disciplini. Ob pričetku megleno jutro se je 'kmalu zvedrilo in posijalo je sonce. Istrski goniči, ljubljenci dr. I. Lovrenčiča, so se veselo oglašali in tudi lovina za en sam pogon ni bila slaba. Pričakovana medvedka z mladičema se v pogonu ni pojavila, le srnjad je mirno prehajala mimo stojišč. Samo letošnji srnja-ček je zbegan zašel v apneno jamo in malce pobeljen spet odpetal v gozd. Po končani brakadi je bil zbor lovcev, na katerem so bila podeljena odlikovanja. Red za zasluge II. stopnje sta prejela tov. Venče Jakil in Ivan Klun. Znak za zasluge pa tov.: Pavel Frice, Bogomir Fegic, Stane Nosan, Milan Kurelac, dr. Lado Lovrenčič, Alojzij Arko, Karel Henigman, Franc Pajnič, Lojze Lušin, France Vesel, Jože Vesel, Franc Kordiš, Ivan Mohar. Po zboru so se podali lovci na trg, kjer je bila pred hišo, v kateri je živel dr. I. Lovrenčič, kratka spominska svečanost, združena z odkritjem spominske plošče. Po uvodnih besedah tov. Janeza Lavriča je tov. dr. Jože Benigar, predsednik RLZS, opisal lovske razmere pred ustanovitvijo slovenske lovske organizacije in očrtal lik dr. Ivana Lovrenčiča in poudaril njegove zasluge za slovensko lovstvo. Po govoru je odkril spominsko ploščo z bronastim reliefom pokojnika in sledečim besedilom: DR. IVANU LOVRENČIČU ustanovitelju slovenskih in jugoslovanskih lovskih in kinoloških organizacij, ob petdesetletnici ustanovitve Slovenskega lovskega kluba Slovenski lovci Sledila je še kratka komemoracija na pokopališču, kjer je ob grobu dr. Lovrenčiča spregovoril njegov prijatelj in dolgoletni sodelavec tov. dr. Janko Lavrič, lovci pa so počastili njegov spomin z zelenimi vejicami, salvo in lovskim rogom. Na skupnem kosilu v gostišču Maj olika sta pozdravila goste predsednik občine Sodražica in zastopnik Lovačkega saveza Hrvatske tov. Franjo Strunjak. Vsa številna lovska druščina je potem ostala v prijetni zabavi do odhoda vlakov. Rojstna Sodražica in OLZ Kočevje z družinami svojega okoliša, sta vredno počastila spomin zaslužnega pokojnika ob petdesetletnici obstoja slovenske lovske organizacije in zasluži celotna prireditev vse priznanje. Del lovcev v zboru Pri komemoraciji na pokopališču »ZLATOROGOV SKLAD« Od 12. novembra do 12. decembra so za »Zlatoroga« prispevali lovci in lovske družine: Lovska družina Bukovje 200 (prispevek po 200 din), Lovska družina Dobrava 200 (prispevek po 200 din), Lovska družina Polskava 1000 (prispevek po 200 din), Mr. phr. Bruno Tobias 1000, Lovska družina Črna na Koroškem 2300, Lovska družina Brezovica 200 (prispevek po 200 din), Lovska družina Nanos Vipava 3100 prispevek in 1900 (za prodana potrdila), Lovska družina Gorjanci 200 (prispevek po 200 din), Lovska družina Otočec 400 (prispevek po 200 din). Lovska družina Padež 600 (prispevek po 200 din). Lovska družina Podbočje 400 (prispevek po 200 din), Lovska družina Semič 400 (prispevek po 200 din). Lovska družina Suhor 200 (prispevek po 200 din). Lovska družina Šentjernej 200 (prispevek po 200 din), Lovska družina Štrckljevec 200 (prispevek po 200 din). Lovska družina Velika Loka 200 (prispevek po 200 din), uslužbenci RLZS 1354, Lovska družina Tribuša 2500 din, Leopold Jesih 1000 din (ob priliki odlikovanja za 50 letnico SLO). Za sklad »Zlatoroga« so zbrali lovci in lovske organizacije do 12. XII. 1957 22 405 777 dinarjev KOTIČEK ZA VPRAŠANJA IN ODGOVORE Ker lovci večkrat vprašujejo RLZS in uredništvo Lovca za nasvet v raznih lovskih zadevah, a so dana pojasnila pogosto tudi splošnega pomena, se je pokazala potreba, .da uvedemo posebno rubriko, v kateri bomo objavljali odgovore na organizacijska in strokovna vprašanja. S tem bo mogoče odpraviti marsikatero zadrego in nepotrebno dopisovanje ter bodo tudi ostali lovci iz odgovorov lahko povzeli marsikaj koristnega in poučnega. Lovska organizacija ima sicer pravila in poslovnike, toda v praksi se marsikdaj pojavijo zelo zamotana vprašanja, ki jih bomo v vsakem primeru podrobno obravnavali in nakazali pravilno rešitev. Niso pa samo organizacijske zadeve, ki jih je večkrat treba razčistiti. Vsak lovec se v svoji lovski praksi dostikrat znajde v zagati, bodisi da gre za lovsko pravičnost, poznanje navad divjadi, izvrševanje lova ali lovsko strelstvo od docela strokovnih pa do čisto praktičnih problemov (n. pr. uporaba prave municije itd.) in še marsičem v vsej raznoličnosti lova. Lovsko slovstvo ne more nuditi izčrpnega odgovora v vsakem posameznem primeru. Mnenja lovskih tovarišev tudi niso vedno skladna, niti v nekaterih načelnih zadevah ne morejo biti merodajna, zato bodo odgovori na postavljena vprašanja nudili pravilne napotke, ki jih bodo potem s pridom uporabljali tudi drugi lovci. Naše lovstvo ima sicer bogato tradicijo, a naše lovsko slovstvo je še vedno preskromno za naraščajoče vzgojne, gojitelj-ske in organizacijske potrebe. Z odgovori pa bomo polagoma ustvarjali pravilne osnove za vsa omenjena področja, kar bo posebno v prid mladim lovcem, ki se pripravljajo na izpite. Zagotovljeno nam je sodelovanje strokovnjakov s področij lovske organizacije, lovstva v najširšem smislu, živaloslovja, lovskega strelstva in drugih področij. Vprašanja naj se naslove na uredništvo, ki bo odgovore po možnosti objavilo že v naslednji številki Lovca, v kolikor bodo splošno važni, sicer pa bo v vsakem primeru odgovorilo pismeno. HVALNA IN KORISTNA POBUDA Naše glasilo je že izza svojega rojstva marsikdaj v zadregi za gradivo. Uredništvo si pač-prizadeva, da bi bil Lovec čim bolj zanimiv, raznolik in poučen, če. pa ga lovci v tem stremljenju ne podpirajo in ne pišejo o vseh za lovstvo važnih dogodkih in doživljajih, je ves ta trud zaman, kajti urednik sam more le zbirati in urejati došlo gradivo. Zato je nad vse hvalna pobuda OLZ Celje, ki je pred kratkim izdala okrožnico lovskim družinam svojega področja, ki ji nimamo kaj dostaviti in jo po glavnih mislih objavljamo v uva-ževanje in posnemanje: Od nas lovcev je odvisna kvantiteta in kvaliteta priobčenih člankov in razprav v našem glasilu. Če je vsebina posameznih številk Lovca slaba, je godrnanja med lovci na kupe. Ali pa smo se kdaj vprašali, koliko smo sami prispevali k bolj raznoliki in bogatejši vsebini glasila, ki nam je tako pri srcu? Odgovora na to vprašanje ni treba navajati! Koliko veselih in zanimivih dogodkov na bra-kadah ali pri lovu na jereba, petelina, gamsa, srnjaka ter pri nočnem lovu znajo pripovedovati lovci. Če jih znajo obnavljati v razgovoru, zakaj jih ne bi tudi napisali? Nič zato če bo članek nekoliko okoren ali skregan s slovnico, urednik mu bo že dal obliko, da bo primeren za objavo. Da bi tudi lovci našega okraja s svojimi prispevki vsebinsko dvignili naše tolikanj priljubljeno glasilo, pozivamo vse družine, da na svojem prvem sestanku določijo tovariša, ki bo skrbel za lovsko prosveto v družini. Glavne naloge, ki jih bo moral tak društveni prosvetar izvrševati so: 1. Skrbeti za redno zbiranje dopisov za Lovca. 2. Sestavljati lovsko kroniko, v kateri naj bo razviden zgodovinski oris in opis družinskega lovišča. 3. Zbirati gradivo za lovski muzej, kakor sledi: a) opisati vse krajevne lovske .običaje n. pr. lovski krst, prvi, srednji in zadnji pogon. Zapisati izreke in pregovore v zvezi z lovstvom in podobno, b) opisati, narisati in nabaviti vse vrste lovnih pasti, starega lovskega orožja in vseh ostalih lovskih pripomočkov, c) makete lovskih koč, visokih prež, krmišč itd., d) opisati vse krajevne načine borbe zoper škodljivce in jih po možnosti ponazoriti. Če se bodo lovske družine in po njih posamezni lovci primerno odzvali, bo naše glasilo z lahkoto in vredno izpolnjevalo svojo nalogo. Obenem pa bomo tudi oteli propada marsikateri za lovski muzej primeren predmet. Lovstvo ima v naši skupnosti pomembne kulturne naloge, ki jih nikakor ne smemo zanemariti. OBJAVA S pravomočno sodbo Disciplinskega sodišča pri Republiški lovski zvezi Slovenije je izključen iz Lovske družine Krka in iz vseh družin Okrajne lovske zveze Ljubljana tov. David Koželj, član Lovske družine Krka. Okrajna lovska zveza Ljubljana OBČNI ZBOR DLP Društvo ljubiteljev ptičarjev obvešča člane, da bo redni občni zbor društva 25. januarja 1958r ob 19. uri v kmečki sobi restavracije Slavija v Ljubljani. Za člane društva je udeležba obvezna. Prijatelji društva, lovci in kinologi so vljudno vabljeni. ZAVARUJMO KRMIŠČA POLJSKIH KUR Okrog' krmišč za fazane in jerebice se rade zadržujejo roparice, med njimi zlasti kragulj, seveda pa tudi siva vrana. Kako odvrnemo te škodljivce? Ponekod obešajo na drogove živo pisane cunje, vendar to dolgo ne pomaga, razen tega pa plaši tudi fazane in jerebice, ki jim je krmišče namenjeno. Zares učinkovito sredstvo je bleščeče se steklo; odlično strašilo pa sicer neuporaben vložek termovke. Tak vložek zaradi stabilnosti napolnimo z žaganjem in ga nataknemo na kak drog v bližini krmišča. Po izkušnjah starih lovcev je to najboljše strašilo za roparice, kure pa se ga ne bojijo. Včasih so natikali v ta namen raznobarvne steklene krogle ali svetle steklenice zlasti v gojitvenih revirjih in v fazanerijah. Če ni pri roki kakšnega počenega vložka za termovko, vzemimo primerno steklenico za vlaganje in jo znotraj obložimo s staniolom, ki ga nalepimo na primemo prirezan karton. Steklenico pa potem nabašemo z žaganjem. Zavarovanje krmišč na ta način je učinkovito in poceni. ASP IZ UREDNIŠTVA Vse objave in oglasi, ki naj bi izšli v določeni številki Lovca, mora imeti uredništvo v rokah najkasneje do 20. v predpredhodnem mesecu pred izidom, sicer jih ni mogoče pravočasno uvrstiti. Dopisniki naj tudi enako pošiljajo svoje prispevke, pisane po možnosti s strojem, ali vsaj čitljivo s črnilom, vsekakor pa z zadostnim razmakom med vrstami in samo po eni strani papirja. Če kakšen prispevek ni takoj objavljen, to še ne pomeni, da je odklonjen. Polagoma pride vse na vrsto, sicer pa uredništvo prizadetega obvesti. Lovce in druge prijatelje prirode, ki imajo primerne fotografije žive divjadi prosimo, da jih pošljejo za objavo. Slike naj bodo kopirane na svetlečem se papirju in v formatu najmaj 9 X 12. Vsaka objavljena slika bo primerno honorirana. OBJAVA Knjižnica RLZS pogreša nekatera, tudi starejša temeljna lovska, balistična, prirodopisna in lovsko beletristična dela v raznih jezikih. Kdor bi imel kaj primernega naprodaj, naj sporoči naslove teh del pisarni RLZS, Ljubljana, Trdinova ul. 8. LOVSKO SLOVSTVO IN ČASOPISJE St. Hubertus je najstarejši avstrijski lovski časopis, kar poudarja v svojem podnaslovu. Izhaja že 43. leto na Dunaju v zasebnem založništvu, a je obenem uradno glasilo lovskih oblastev in organizacij. Ta mesečnik, ki ima stalno prilogo Der Jagdhund, prinaša v letošnji 8., 9. in 10. številki članek Pomen rogovja v življenju in pri gojitvi rogarjev, ki ga je napisal A. B. Bubenik z Znanstvenega inštituta za gozdarstvo in lovstvo pri Čehoslovaški akademiji poljedelskih znanosti v Zbraslavi. To važno razpravo, ki že v dosedanjem delu prinaša nekatere pomembne ugotovitve, bi kazalo o priliki posneti za naše lovce. Vzporedno je zanimivo, da prinaša avstrijski lovski časopis prispevek čehoslovaškega avtorja, kajti Avstrijci so zelo ponosni na svojo lovsko znanost in so vsaj še v nedavni preteklosti kdaj pa kdaj nekoliko omalovaževalno gledali na lovstvo pri svojih sosedih. Razprava kaže, da so se ti nepravilni odnosi spremenili. Zanimivo je nadalje poročilo o volku, ki so ga uplenili v gornji Avstriji. Lovsko osebje ga je občutilo že dve leti, toda njegove sledove je smatralo za pasje. Pojav volka v tamoš-njih loviščih je res nenavaden. Sicer pa izpolnjuje obe omenjeni številki še razno drobno gradivo, leposlovni prispevki ter izvrstne, fotografije. Omeniti bi bilo še, da se tudi v Avstriji pojavlja pri fazanih beličnost. Slika v št. 9 kaže samca s skoraj povsem belim perjem. Život naši zverc. Alois Mikula, znani čehoslovaški avtor poljudnih prirodopisnih del in je to že njegovo deseto, na 228 straneh obravnava (v III. izdaji!) življenje živali. Delo je kljub svoji poljudnosti, ki jo podpirajo izraziti fotografski posnetki, važen doprinos k lovski vedi na Čeho-slovaškem. Opisanih je nad 150 vrst živali in ptic v kratkih zgoščenih sestavkih. Lovca seveda predvsem zanimajo prikazi veledivjadi, posebno jelenov in damjakov pa srnjadi in divjih prašičev. Čehoslovaška ima v Tatrah svoj nacionalni varstveni park, kjer je zagotovljen vsem živalskim vrstam nemoten razvoj. Novo nam je, da omenja avtor risa kot avtohtono, v slovaških gorskih gozdovih še živečo zver, kajti doslej se je smatralo, da je ris v srednji Evropi že povsod izumrl. — Podobno, enako z izvrstnimi slikami opremljeno delo, pogrešamo tudi pri nas; naša lovska in prirodopisna književnost je vse preveč skromna. Lovviec polski, organ poljske lovske zveze, izhaja v Varšavi v velikem revialnem formatu in dvobarvnem tisku. Poljska je pretežno ravninska dežela in dasi ji pripada tudi del Tater, je njeno lovstvo v glavnem navezano le na nižinski lov. Nekdanje obilje divjadi, posebno zajcev fazanov in jerebic — iz istih vzrokov kot drugod — pa polagoma gineva in poljski lovci si z vsemi sredstvi prizadevajo, da bi obdržali stalež na primerni višini. V slednji številki, tega njihovega osrednjega glasila je kaj o gojitvi. V 9.-10. št. je n. pr. objavljen članek o kletkah za zajce in bi morda izkušnje, ki jih imajo poljski lovci z gojitvijo zajcev (kakor gojimo pri nas že fazane), morda kazalo prevzeti, saj neprestano ugibamo kako bi ponekod zvišali stalež. Nadalje je zanimiv prispevek o klicanju jerebov; gradivo pa izpopolnjuje še članek o bizonih — v preteklosti, ko so še živeli v milijonskih čredah v severni Ameriki. Nadalje je objavljen članek o lovskih običajih in drugo drobno gradivo. Vsako številko tudi krasijo lepe fotografije, po objavljenem razpisu pa se lahko sodi, da na področju lovske in živalske fotografije tudi na Poljskem ni obilja, kajti marsikdaj prinaša ta revija posnetke iz drugih lovskih časopisov. V 11.-12. št. je objavljen članek o sledovih divjadi in nekoliko opoprana reportaža o lovski škodi, prispevek o raci liski, razprava o brucelozi pri zajcih, kunčji nadlogi v Avstraliji in prevod iz ameriške revije Life o prigodi z medvedi. Drugo v tem sešitku so razne objave in drobne vesti in objavljene so note za lovske signale. Vojvodjanski lovac. Izšla je 9.-10. številka vojvodinskih lovcev, ki izhaja deloma v cirilici in v latinici. V tem sešitku letošnjega letnika so objavljeni članki: Beseda, dve, o letošnji sezoni — Dva predloga za napredek lovstva — Jelen, najplemenitejša divjad visokega lova — Odstrel fazanov — Odnos med jerebicami v kiti — Najmanjše zveri — O udomačenju divjadi — Golob grivar — Razne ornitološke vesti — Kako polnimo naboje — Pogled na članek o polavtomatski puški — Strelsko tekmovanje za prvenstvo FLRJ. — Vsebina je torej zelo raznolika in primerna za lovske razmere v Vojvodinj. Nas posebno zanima poročilo o strelski tekmi za prvenstvo države, na kateri je sodelovalo tudi moštvo Slovenije, ki je v streljanju na glinaste golobe doseglo 4. mesto. Članek omenja, da je s tem svojim uspehom ugodno iznena-dilo. Lovski strelski šport v Sloveniji, razen v Pomurju res ni razvit in strelci streljajo z navadnimi dvocevkami kal. 16, namesto s specialnimi puškami kal. 12, kar je v članku posebej omenjeno. Nastop je bil torej uspešen; če bodo slovenski strelci imeli na razpolago primerne puške in dovolj redne vadbe, bodo resni kandidati za najvišja mesta, — zaključuje poročilo. Ostala vsebina je razno drobno gradivo in oglasi. Naslovno stran krasi fotografski posnetek uplenjenega jelena dvanajsteraka. KINOLOŠKE VESTI PRIJAVLJENE PARITVE Resasti jazbečarji: Čopa JRJT 149 — Boj JRJT 1203, leglo bo 12. I. 1958. Vzreditelj Ivan Jezovšek, Bodrišna vas, pošta Grobelno. Lovski terijerji: Bujna Petrovska MKLT 212 — Agič Vrbovški JRJT 438, leglo bo 4. I. 1958. Vzreditelj Drago Brus, Črnomelj. Foto Fr. Kersnik Zvesto, pričakovanje NAŠI JUBILANTI * * Član LD Grmada pri Celju tov. Janez Dečman noče biti star, toda kljub temu si je naložil že šesti križ. Ob svojem nad 40-letnem -lovskem udejstvovanju, je marsikateremu celjskemu lovcu od odprtem grobu zatrobil zadnji lovski pozdrav. K jubileju mu iskreno čestitamo in želimo še mnogo let dober pogled, zadnje lovske pozdrave pa naj trobi le bolj poredko. * V šestdeseto leto je stopil predsednik LD Šentjur pri Celju tov. Janez Jože. Miren in skromen, res pošten in pravičen gojitelj divjadi, je lovec že polnih trideset let. V tem obdobju se je uveljavil tudi kot odličen kinolog; med lovskimi tovariši pa si je pridobil spoštovanje in ugled. K življenjskemu jubileju mu prisrčno čestitamo! UMRLI SO Globoko je pretresla lovce Gojitvenega lovišča Triglav in občane vasi Dovje in Mojstrana vest, da je umrl tov. Feliks Zima, lovec Goj. lovišča Triglav. Izgubili smo vestnega in dobrega lovskega tovariša. Lovci gojitvenega lovišča Triglav smo ga spremili na njegovi zadnji poti in ga z lovskimi častmi položili k večnemu počitku. * Kruta usoda je iztrgala iz naših vrst tragično preminulega tov. Franca Isteniča, člana LD Rakek. Lovci smo ga spremili na njegovi zadnji poti, mu zasuli grob z zelenimi vejicami in salva je odjeknila v poslednji pozdrav. * Star komaj 28 let je v novembru umrl tov. Rajko Kokalj, član LD Polhov gradeč. Vedri in vedno veseli tovariš nam bo še dolgo ostal v lepem spominu. Naj mu bo lahka domača zemlja! * Po mučni bolezni je sredi novembra umrl član LD Cerknica tov. Franc Svet, star komaj 42 let na posledicah bolezni, ki jo je prinesel iz nemške internacije. Pokopali smo ga ob veliki udeležbi lovcev in s salvo v zadnji pozdrav. MALI OGLASI Prodam 8 mesecev staro nemško kratkodlako ptičarko. Janez Oblak, Maribor, Ul. talcev 32. LOVSKI KOLEDAR ZA L. 1958 Sporočamo, da je Lovski koledar za letošnje leto izšel v približno isti opremi kakor preteklo leto, vendar v znatno povečanem obsegu. Posebno opozarjamo vse lovce, lovske družine in vse, ki imajo opravka z lovskimi zadevami, da vsebuje vse za lovstvo važne predpise, navodila in podatke: Zakon o lovu — Odločba o odškodnini za škodo na divjadi — Pravilnik o lovskih čuvajih — Pravilnik za opravljanje lovskega izpita — Odredba o odrejanju pogonov na volkove in divje prašiče — Zakon o orožju — Pravilnik za izvajanje Zakona o orožju — Pravila Republiške lovske zveze — Pravila Okrajne lovske zveze — Pravila Lovske družine — Nagrade za pokončevanje volkov — Pravilnik o podeljevanju lovskih odlikovanj — Pravilnik o razvidu lovskih psov — Lovski kroj — Pravilnik za odstrel divjadi po inozemcih — Nekaj važnejših sklepov občnih zborov Republiške lovske zveze — Pravila Kinološkega združenja LRS v Ljubljani — Program Kinološkega združenja LR Slovenije v Ljubljani. Razen tega pa so v koledarju še vremenske napovedi, prostor za lovske zapiske in drugo. Cena za izvod je din 250.—. Naroča se pri Republiški lovski zvezi Slovenije v Ljubljani, Trdinova ul. 8. Lovske družine naj koledar naročajo skupno za svoje člane. Občni zbor Glavne lovske zveze Jugoslavije Ive Krevs V Subotici, sredi prostrane Bačke so se lani 14. decembra zbrali delegati republiških lovskih zvez, ki so na rednem letnem občnem zboru pregledali svoje dosedanje delo in dali lovstvu Jugoslaviji s sprejetjem štiriletnega perspektivnega načrta smer za daljšo razvojno dobo. Iz poročila upravnega odbora je razvidno, da se je delo Glavne lovske zveze odvijalo predvsem na izvedbi sklepov, ki jih je sprejela predzadnja skupščina v Skoplju. Ena važnih nalog upravnega odbora je bilo ostvar-jenje Splošnega zakona o lovu, ki je že toliko obdelan, da je pričakovati, da bo v letošnjem letu predložen Zvezni ljudski skupščini. Iz ostalega poročila je razvidno, da si je upravni odbor prizadeval rešiti čim več nalog, ki pa nekatere zaradi objektivnih razlogov in razmeroma kratkega časa niso bile rešene ali pa le delno. Upravni odbor je med ostalim tudi sprejel sklep, da se uvede lovsko ekonomsko leto za vso državo s 1. aprilom, ter posredoval pri Državnem sekretariatu za notranje zadeve, da bi bili orožni listi veljavni prav tako do prvega aprila. V poročilu je bilo prikazano stanje lovstva po republikah. Za Srbijo je značilno, da so bile v zadnjem času izvršene velike spremembe in to ne samo v organizaciji, temveč tudi v pogledu lovskega gospodarstva in propagande. V zvezi z uvedbo komunalnega sistema se je izvršila reorganizacija lovskih društev, da so se iz prejšnjega okrajnega regatnega sistema osnovala manjša občinska lovišča. V obsegu okraja obstojajo okrajne lovske zveze, ki so veliko pripomogle, da je poraslo zanimanje za delo v lovskih društvih in za gojitev divjadi. Lovska organizacija Srbije šteje danes 703 lovskih društev, skupno 51 755 članov in 42 okrajnih lovskih zvez. Težave imajo še zaradi pomanjkanja strokovnega kadra. V nekatera lovišča je bilo vloženo že lepo število fazanov, vendar še vse premalo za pogoje, ki jih imajo tamkajšnja lovišča. Tudi stalež zajcev ni povsod zadovoljiv, kar gre na račun prevelikega odlova in izvoza živih zajcev. Lovska zveza Hrvatske, ki šteje 21 869 članov, je v zadnjem času vložila vso skrb v decentralizacijo lovske organizacije. Na občnem zboru republiške lovske zveze so sprejeli pravila, ki so prilagojena sedanjemu stanju in potrebam lovstva na Hrvatskem. Veliko pozornosti so posvetili delu in utrditvi okrajnih lovskih zvez, od katerih so nekatere pokazale že kar lep napredek. Zveza je izdala več lovske literature, kar bo gotovo pozitivno vplivalo na strokovni dvig članstva. V nekaterih loviščih okraja Pula se je že izvršilo boni tiranje lovišč. Povsod pa do tega še ni prišlo, češ da nimajo finančnih sredstev, kar pa za precejšen del bogatih lovišč ne sme biti ovira. Dobro jim je uspela akcija za pokončevanje roparic, saj je bilo pokončanih preko 276 tisoč raznih škodljivcev. Za dvig strokovnega znanja in za popularizacijo lovstva se Zveza poleg lovskega glasila poslužuje tudi dnevnega časopisja. V Bosni in Hercegovini je po izidu novega lovskega zakona lovska organizacija na dobri razvojni poti. Na področju Bosne in Hercegovine obstoja 152 lovskih društev in 15 okrajnih lovskih zvez, skupno pa imajo 8800 članov. Izvedena je decentralizacija lovišč, ki obsegajo od 2—10 tisoč ha lovne površine. Sprejeli so pravila za okrajne lovske zveze in lovska društva, ki usmerjajo delo lovske organizacije. Tako kot drugod, imajo tudi v Bosni še velike težave zaradi pomanjkanja strokovnega kadra, ki zaradi neznanja ni v stanju odstranjevati negativne pojave posameznih lovcev, ki se ne morejo sprijazniti s predpisi naprednega lovstva. Glavne dohodke imajo lovska društva od prodane kožuhovine, ki je poznana po svoji dobri kvaliteti, ta izkupiček pa uporabljajo za gojitev in lovske gospodarske namene. Brez dvoma je v Bosni in Hercegovini napravljen velik korak, kljub temu, da obstojajo še objektivne težave, ki so povezane z raznimi okoliščinami in ki rabijo za premostitev določen čas. V Makedoniji povezuje republiška lovska organizacija 93 lovskih društev in 7 okrajnih lovskih zvez. Celotna lovska organizacija šteje 7500 članov. V minulem letu je bilo delo organizacije v glavnem usmerjeno na utrjevanje novo nastalih okrajnih zvez in lovskih društev. Organizacija ima velike težave v odpravljanju zaostalosti in likvidaciji republiškega regalnega sistema lova. Za Makedonijo je bilo značilno to, da je lahko vsak lovec do nedavnega lovil tam, kjer si je želel, t. j. na celotnem teritoriju Makedonije. Pri uničevanju roparic so lovska društva dosegla kar zadovoljive uspehe. V nekaterih loviščih so že pričeli s krmljenjem jerebic in kotorn, ki so značilne za makedonska lovišča, kar vse je dokaz, da se disciplina utrjuje. Lovska zveza je tudi izdala predpise, kolikokrat sme posamezen lovec v lovišče, koliko in kaj sme odstreliti, ker vse to je bilo do sedaj neomejeno. Lovska organizacija Makedonije nima lovske tradicije, med člani pa je še veliko primitivizma, vse to ji pa dela velike težave, ki pa jih bo z utrditvijo discipline v doglednem času lahko premostila. V Črni gori je reorganizacija lovstva izvedena. Danes obstoja 33 lovskih diuštev, ki so povezana na 5 okrajnih lovskih zvez. Vseh organiziranih lovcev pa imajo 3560. Republiška zveza posveča vso skrb nasajanju pernate divjadi, predvsem fazanov in jerebic, saj imajo nekatera lovišča zanje kar dobre pogoje. Zaradi nizkega staleža poljskih jerebic je bil v minulem letu prepovedan odstrel. Tudi v Črni gori so omejili lovne dneve in odstrel divjadi. To je gotovo lep napredek, če pomislimo, da so še do nedavnega črnogorski lovci imeli neomejen odstrel. Kljub predpisom, ki že obstojajo, pa ima lovska organizacija še velike težave, zlasti pri odpravljanju zastarelih pogledov na lovstvo. Skromna finančna sredstva, s katerimi razpolaga republiška zveza in pomanjkanje strokovnega kadra, je glavna ovira za hitrejši razvoj lovstva v Črni gori. Če pomislimo, da je še pred nekaj leti v teh republikah obstojal regalni sistem in da se je lovstvo razvijalo breznačrtno, so pa kljub vsem pomanjkljivostim, s katerimi se bore lovske organizacije, doseženi v zadnjem času lepi uspehi. Če se bodo republiške in okrajne zveze zavedale, da sta disciplina in lovska zavest osnovni pogoj za hitrejši razvoj lovstva, potem lahko pričakujemo še večji in hitrejši napredek. V diskusiji je delegat Vojvodine nakazal problem, ki se zadnje čase pojavlja vse pogosteje, t. j. pogin zajcev, fazanov in jerebic, ki poginjajo zaradi nepravilnega ravnanja s strupom, ki ga uporabljajo kmetje proti mišim in drugemu mrčesu. Ta problem je postal že splošen po vseh republikah. Treba bo podvzeti resne ukrepe, kako in na kakšen način bi se dalo to preprečiti. Potrebno bo večje sodelovanje s kmetijstvom, izvesti bo široko agitacijo in prikazati koristi pernate divjadi za kmetijstvo. Delegat Srbije je govoril o izginjanju ptic pevk. Zračne in malokalibrske puške, katerih je med mladino vedno več, so postale resno vprašanje. Tudi tukaj bo potrebno nekaj ukreniti, če hočemo ohraniti ptice pevke. Kdo sme razpolagati z denarjem, ki ga dobijo lovska društva, zlasti v Vojvodini, za izkupiček pri izvozu zajcev, ki pa se ga ne uporabi za lovske namene, je sprožilo precej ostro debato. Delegat Bosne in Hercegovine je predlagal, naj gredo sredstva, ki se ne morejo uporabiti za napredek lovstva v Zvezni lovski sklad in za gradnjo lovskega doma v Beogradu. Seveda se s tem vojvodinski delegat ni strinjal. Stavljen je bil tudi predlog, naj se po vseh republikah izvede evidenca trofej, zlasti tistih, ki so primerne za razstavo. Govora je bilo tudi o predlogu, da bi se prispevek, ki ga odvajajo republiške zveze glavni zvezi v znesku 50 din na člana, poviša na 70 din. Ta predlog pa za sedaj še ni bil osvojen. Skupščini je bil predložen v razpravo tudi predlog perspektivnega načrta za razvoj lovstva v Jugoslaviji. Glavni odbor je pri analizi stanja lovstva prišel do zaključka, da sedanje delo ni v celoti zajelo, niti reševalo lovskih problemov, zlasti ne onih, ki se nanašajo na urejanje lovišč in gojitev divjadi. Vse dosedanje delo se je v glavnem odvijalo na posameznih področjih, kar pa se je pokazalo kljub doseženim uspehom za pomanjkljivo. Ker se je delo v lovstvu do danes razvijalo breznačrtno in nesistematično, so posledice te, da se je iz večine lovišč samo jemalo, vanje pa se ni vračalo ničesar, ali pa zelo malo. Zaradi takega stanja je v precejšnjem številu lovišč pričel stalež divjadi upadati, tako da je danes daleč pod normalo. Razlike v razvoju lovskih organizacij v republikah, zlasti pa med republikami so kaj različne. Na drugi strani pa se v kmetijstvu vedno bolj uporabljajo razni agrotehnični ukrepi in kemična sredstva, kar vse narekuje, da je nujna večja koordinacija s kmetijci, da bomo očuvali divjad. Ti in še ostali razlogi narekujejo, da je nujno pristopiti k načrtnemu delu in enotnemu sistemu v lovskem gospodarstvu Jugoslavije. Štiriletni načrt lovskega gospodarstva Jugoslavije obsega v glavnem: kataster in boni tiranje lovišč, rajonizacijo in določitev vrst divjadi, plansko nasajevanje in razmnoževanje divjadi, zaščito divjadi, planirani odstrel in odlov divjadi, evidenco in statistiko, zagotovitev potrebnih finančnih sredstev za nemoteno gospodarjenje, sodelovanje z raznimi organizacijami in ustanovami, strokovni dvig članstva, lovski tisk in propagando. Skupščina je v načelu sprejela predloženi načrt s pripombo, da naj ga vsaka republiška zveza prouči in z ozirom na specifične pogoje, ki jih imajo republike, ta načrt konkretizirajo in prilagodijo svojim pogojem. Glavni cilj načrta je dvigniti stalež koristne divjadi, do tiste višine, ki jih nudijo naravni pogoji, da bo imela od tega družba čim več koristi, lovci pa lovskega užitka. Da se ostvari zakonsko načelo, da je divjad splošno ljudsko premoženje, divjačina pa last lovskega kolektiva in ne posameznika. Da se morajo sredstva uporabljati samo za lovsko koristne namene. Za naše razmere načrt ne prinaša nič novega, ker so v naši lovski organizaciji te stvari že urejene ali pa so že v obdelavi. Važen pa je načrt za ostale republike, ki bodo morale vložiti še veliko naporov, da se bosta lovska organizacija in gospodarstvo dvignila na tisto raven, ki bo ustrezala socialistični družbeni ureditvi. Skupščina je obravnavala tudi delo Inštituta za znanstvena raziskovanja lovstva Jugoslavije. Inštitut si je zadal obširen program, ki ga pa zaradi pomanjkanja strokovnega kadra ni mogel v celoti obdelati. Priporočljivo bi bilo, da si inštitut v bodoče zada le tak program, ki ga bo lahko tudi izvedel. TO IN ONO O SRNJADI Bogdan Sežun Po strelu Nastrel in strelni znaki Pred strelom mora bifti lovec vešč srnjad pravilno oceniti. Vedeti mora kaj strelja (dobrega srnjaka ali kržljavca, staro srno, mladico ali srnico) pa tudi zakaj strelja (zaradi trofeje, gojitve, pravilnega spolnega razmerja itd). Živimo v časih, ko je vedno manj prostora za divjad. Roparice, ki so nekdaj skrbele za izbor in ravnovesje v staležu, sta človek in čas skoraj uničila, zato pa je dandanes naloga lovcev, da vrše izbor in pazijo na ravnovesje in tako ohranijo zanamcem divjad, ki jo imajo. Lov ni več odstrel brez izbire, zaradi plena; lov je postal izbira divjadi, ki je iz teh ali onih vzrokov zrela za odstrel. Upleniti ni težko, težje je pravilno uple- Strel v prednjo nogo in strel v lobanjo, včasih tudi oplazni strel rogovja niti in za to je potrebno znati oceniti divjad pred strelom. Lov brez ocene na visoko divjad je navadno streljaštvo. Po strelu pa mora lovec tudi znati divjad, ki ni obležala v ognju, iskati in najti. Poleg volje in vztrajnosti je za tako nalogo treba še marsikaj vedeti. Nastrel Mestu, na katerem je stala divjad v trenutku ko je bila streljana ali zadeta, pravimo nastrel. Na njem najdemo navadno odtise parkljev, odstreljeno dlako in večkrat tudi kri, kar vse imenujemo nastrelne znake in tu začenja tudi sled zastreljene divjadi, če ni obležala v ognju. Ker nastrelni znaki marsikaj povedo, kar je važno za nadaljnje iskanje, zato moramo nastrel najti, kar ni vedno lahko. Da si to olajšamo, si že pred strelom zapomnimo kak značilen predmet (drevo, grm, štor, skalo, krtino ali slično) v bližini divjadi. Po strelu pa si označimo točno smer strela s črto, ki jo potegnemo s peto po zemlji ali pa položimo v smer strela puško. Posebno je to koristno, če je stala streljana divjad na terenu brez značilnih točk, n. pr. na velikih travnikih, senožetih, posekah ali sličnem. Prve znake, katerim mora lovec neposredno po strelu posvetiti vso pozornost imenujemo: Nakazanje strela To so gibi, ki jih napravi divjad v trenutku, ko je zadeta ali kratko zatem. Teh znakov pa veliko lovcev ne vidi, ker ne znajo gledati kakor pravimo, skozi ogenj, ker po strelu podzavestno in nehote zamiže. Tak strelec skoraj vedno prezre znak, ki ga navadno da z razantno kroglo zadeta divjad, da namreč za trenutek povesi uhlje nazaj, obenem pa z značilnim gibom nakaže, kam je zadeta. Divjad, ki pade v ognju, je zadeta v lobanjo, hrbtenico ali medenico. Če je poškodba težka, se divjad v kolikor takoj ne pogine, ne more več dvigniti. Ker pa je možno, da je divjad samo oplaznjena, naj lovec takoj znova napolni puško in gre pripravljen na strel k divjadi. Oplaznjena divjad sicer na strel pade, je nekaj časa omamljena, toda kmalu začne brcati z nogami, se opotekajoče dvigne, nato pa kot zdrava zbeži. To se zgodi, če je divjad zadeta v rogovje, ali če je oplaznjen hrbtenični trnek, kar se zgodi, če je prestrel tik nad hrbtenico. Takemu strelu bi lahko rekli votel strel (Krellschuss). Če hočemo tako zadeto divjad upleniti, ne smemo odlašati z drugim strelom. V nogo zadeta divjad klecne na stran, koder je zgubila oporo; pade pa redko, nakar sprva nerodno, nato pa dokaj hitro odbeži. Nogo, ki je zadeta visoko, divjad vleče za seboj, Strel skozi prednji nogi — skozi hrbtenico pod lopatico, včasih v vrat in nizek strel v pleča z nizko zadeto nogo pa med begom opleta. Divjad, ki ima prestreljene kosti zadnjih nog, sede in se s prednjima nogama vleče naprej; če pa ima prestreljeni prednji nogi, se pa odganja z zadnjima nogama in pada na vrat. Pri takih nesrečnih strelih je dolžnost lovca, da divjad nemudoma z drugim strelom reši muk in dokonča. Raba noža je za divjad, ki še sedi; za- streljena visoka divjad sedi, dokler drži glavo pokonci — nehumana in zato nelovska. Pravilen je le strel s kroglo v vrat ali v pleča. Strel skozi pljuča in srce naznači srnjad z visokim odskokom in ibegom, med katerim drži glavo vodoravno. Po nekaj desetinah korakov postaja tek opotekajoč, divjad se zaletava ob zapreke (grmovje, drevje) in pade mrtva. Čim niže v pleča je zadeta, tem viže se vzpne pri odskoku. Slično pa nakaže tudi, če je pod prsnico samo oplaznjena, ali včasih če udari krogla le pod njo v zemljo. V glavo (čeljust) ali vrat slabo zadeta srnjad beži, med begom pa otresa z glavo ali pa jo drži postrani. Strel skozi jetra nakaže srnjad slično kot skozi pljuča, razen tega pa udari z zadnjima nogama nazaj. V jetra zadeta divjad beži navadno v polkrogu, tako da obleži večkrat v bližini nastrela. Videz je, kot da bi izgubila čut za orientacijo. Če so zadete ledvice, divjad večkrat sede, ker je pretresena tudi hrbtenica, nato pa se dvigne in beži počasi z vzbo-čenim hrbtom. V mehko (vamp ali črevesje) zadeta divjad nakaže strel različno. Če je zadet v vamp, se divjad zdrzne, v odskoku pritegne prednji nogi in ukrivi hrbet. Pri strelu skozi črevesje pa navadno udari z zadnjo nogo ali obema, beži pa le kratko z vzbočenim hrbtom, se večkrat oziraje se ustavi in če ima mir, kmalu tudi uleže. Strele skozi meso (stegno), pri katerih ni poškodovana kost — divjad skoraj ne nakaže. Pri begu pa varuje ranjeno nogo. Opisano nakazan j e strela je najbolj vidno, če streljamo na široko stoječo divjad. Pri strelih na pol od spredaj ali zadaj stoječo divjad, nakazan j e ni tako značilno ali pa manj opazno. Staro lovsko pravilo pravi, da beži dobro zadeta divjad vedno v smeri, v kateri je stala, ko jo je strel zadel — vedno pa ni tako! V pleča zadeta srnjad se večkrat obme na zadnjih nogah in beži, od koder je prišla. Tudi lajanje streljane divjadi ni znak, da je zgrešena. Večkrat odskoči dobro zadet srnjak — lajajoč — nenadoma pa pade mrtev. Pri bolečih strelih, ki zdrobe kosti, pa srnjad večkrat joka. Zgrešen strel nakaže divjad nekako tako kot bi se krogli izognila. Če je podstreljena, skoči kvišku, nadstreljena pa se stisne. Včasih pa srnjad tudi dober zadetek skoraj nič ne nakaže in je videz kot bi bila zgrešena. Zato pa je dolžnost lovca, da vedno poišče in pregleda nastrel, če divjad v dogledu ni padla. Če streljamo na kos .srnjadi v tropu, se ta, če je zadet na begu, kmalu loči od ostalih. Ranjen mladič pa beži za materjo, dokler more oziroma ne pade. Vsi ti znaki pa polagoma izgubljajo na pomenu. Modeme, visokorazantne krogle z močnim, včasih za srnjad kar premočnim hidrodinamičnim učinkom, je ne puste daleč. Če je količkaj dobro zadeta, pade lovcu pred očmi. Ker pa pušk za take krogle še nimamo vsi, izjeme pa so tudi pri teh kroglah možne, zato mora te znake, ki jih vidi z mesta, od koder je streljal, vsak vešč lovec poznati. Pregled in označenje nastrela Po strelu naj lovec na mestu, od koder je streljal, mirno obstoji, tako da ga streljana divjad, ki ga pred strelom, kar je najbolje, ni videla, tudi sedaj ne ugleda. V primeru, če je divjad padla v ognju, naj ravna tako kot je zgoraj opisano, sicer pa naj gre šele čez nekaj časa z nabasano puško previdno in tiho na nastrel. To pa zato, da ne bi ranjene divjadi, ki je legla morda že v bližini, prepodil. Mesto, od koder je streljal, naj označi oziroma pusti tam nahrbtnik ali slično, če pa je imel s seboj psa, naj ga tam odloži. Če bo pravilno ravnal, bo nastrel lahko našel. Nastrel pregleda in preišče za nastrelnimi znaki. Ti pa so: Odtisi parkljev Zadeta divjad v trenutku ko udari krogla v telo razkreči parklje, da se laže obdrži na nogah, nato pa se požene v beg. Zaradi tega najdemo navadno na nastrelu poškodovana tla in odtise razkrečenih parkljev. Tudi zgrešena divjad zapusti odtise parkljev, ki pa niso v tem primeru nikdar tako izraziti in razkrečeni. Prestreljena dlaka Malo upoštevan in iskan, pa morda najbolj zanesljiv znak, da je divjad zadeta, je na nastrelu prestreljena dlaka. Ta je na nastrelu vedno in gotovo, kri pa včasih šele nekaj metrov proč ob ali na sledi bega. Pa vendar skoraj vsak lovec išče le kri, ker jo je laže najti kot poleti dlako. Najlaže pa se ta najde s pomočjo belega platnenega robca, katerega razgrnjenega načrtno polagamo in narahlo pritiskamo čez nastrel. Prestreljena in odstreljena dlaka se robca prime. Iz nje barve in dolžine pa se da večkrat ugotoviti, kam je divjad zadeta; gotovo pa, če je zadeta v živo ali samo oplaznjena. Seveda moramo pri preiskavi nastrela na kolena. Vsakemu lovcu svetujem, da si ogleda dolžino in barvo dlake mrtve srnjadi na posameznih delih telesa. Na ta način se bo sčasoma navadil približno oceniti mesto zadetka po na nastrelu najdeni dlaki. Pripominjam pa, da je precena zadetka pri srnjadi po prestreljeni dlaki veliko težja, kot pri jelenjadi; iskanje zastreljene srnjadi pa veliko lažje kot jelenjadi, ker je srnjad mehkejša in je krogla zanjo kmalu dovolj močna. Letna dlaka srnjadi na glavi, vratu in nogah je kratka, do 1,5 cm dolga; malo ukrivljena, na koncih rumenkasto rdeča, ob koži pa temna. Dlaka na plečih, hrbtu in stegnih je nekako 3 cm dolga, ob korenini temnosiva, na vrhu rdečkasta. Na prsih spredaj je dlaka svetla, me-dlorumena, ravno taka po trebuhu in notranji strani stegna, okoli 2 cm dolga. Dlaka zrcala je tudi poleti do 6 cm dolga, svetlorjaste rdeče barve in nikdar ravna. Zimska dlaka je daljša, debelejša, ostra in krhka, nikjer ravna, malo upognjena ali lahno valovita. Po glavi in nogah Udarec krogle na dlako divjadi je do 2 cm dolga, lahno upognjena. Na plečih in hrbtu je do 4 cm dolga, na hrbtu temnejše, sicer svetlejše škrilnato sive barve. Na prsih spredaj je dlaka 3,5 do 4 cm dolga, izredno svetla s skoraj belim robom. Na bokih je dlaka nekaj daljša, 4—5 cm dolga in svetlejša kot na hrbtu in po plečih. Na grlu sta dve beli lisi. Najdaljša je dlaka na zrcalu, ki je 6—7 cm dolga, debela in krhka, navadno snežno bela. Na spolovilu srne pa je svetlorjasto rdečkasta. Če precenjujemo, kam je divjad zadeta po prestreljeni in odstreljeni dlaki, se opiramo predvsem na najdaljšo dlako, ki jo najdemo na nastrelu. Dokaz zadetka pa je na nastrelu najdena dlaka različne dolžine, toda iste barve, zato ker krogla pri udaru v telo nekaj dlake zmečka, nekaj prestreli, nekaj pa odstreli. Če je divjad samo oplaznjena, najdemo na nastrelu šop dlake s korenino, več- Visok strel v pleča, včasih tudi skozi ledvice in strel skozi jetra ali črevesje krat tudi nekaj kože ali celo koščke mesa. Ti znaki so najbolj značilni za spoznanje oplaz-nega strela. Množina dlake na nastrelu zavisi od tega, kako je streljana divjad stala, največ dlake dajo streli, ki udarijo pravokotno. Seveda daje krogla kalibra 9,3 več dlake kot 6,5. Hud veter pa večkrat iskanje dlake zelo otežkoči ali celo onemogoči, ker jo odnese preden pade na tla. Kri Točno na nastrelu divjadi, streljane z ra-zantnimi kroglami z jeklenim ali bakrenim plaščem, najdemo kri le redko. Tu in tam vrže sicer krogla, ko prebije telo, kri takoj na nastre- lu na izstrelno stran, navadno pa začne divjad krvaveti šele po nekaj skokih in to pri dobrih strelih dalj od nastrela, kot pri slabih. Če je divjad na strel padla in se šele nato dvignila ter odbežala, najdemo kri takoj na nastrelu. Če je krogla prebila divjad, krvavi na obeh straneh. Lahko pa koža strelni kanal zapre in divjad začne krvaveti šele čez čas. Pri strelih v mehko se izstrelna rana večkrat zamaši s črevesjem ali hrano in blatom, zato na nastrelu ni krvi, čez čas pa jo najdemo na obeh straneh sledi. Po barvi krvi s precejšnjo gotovostjo lahko precenimo, kam je divjad zadeta. Kri iz pljuč je svetlordeča in penasta, iz srca temnordeča, večkrat z mehurčki; iz jeter je rjavkasto rdeča, pomešana z delci jeter, kri v mehko zadete divjadi pa je na nastrelu ali sledi svetla, vodena ali temnordeča (iz vranice), če pa je pomešana z ostanki hrane — zelenkasto umazana. Pri strelih skozi meso je kri svetla, vendar brez pen in mehurčkov. Visoki streli skozi prsno ali trebušno votlino dajo navadno malo krvi, ker izstopa šele, ko se prestreljena votlina napolni s krvjo, preden pa Visok strel v mehko, ranjene so ledvice in strel v mehko, vamp — včasih tudi jetra se to zgodi, pa divjad navadno pade ali pa leže. Nizki streli pa dajo kri večkrat že na nastrelu ali kmalu na sledi odbegle divjadi. Zadetek precenimo včasih tudi po tem, kje na sledi kri leži. Če krvavi divjad spredaj, na glavi ali vratu, leži kri v sledi pred stopinjama prednjih nog, takrat pa, ko krvavi divjad zadaj, leži kri v ali poleg sledi za stopinjami. Kri, ki teče po nogah, leži v stopinji. Včasih najdemo na nastrelu ali sledi različno kri. Posebno se to zgodi, če smo streljali divjad poševno pol od spredaj ali zadaj. Na eni strani je kri n. pr. svetlordeča, penasta, iz pljuč na drugi strani pa rjavkasto rdeča — iz jeter. Ker pade kri na različno podlago (zelena trava, suho listje, krtine itd.) jo je včasih težko preceniti. V tem primeru zopet dobro služi bel robec, s katerim kri obrišemo in po barvi precenimo od kod izvira. Čim starejša je sled, torej čim dalj kri leži, tem težje jo je preceniti, ker čez čas spremeni barvo. Kri iz pljuč ni več penasta, ampak je podobna krvi iz mesa, kri iz srca pa postane slična oni iz jeter. V snegu je kri težko preceniti, ker tvori s snegom pomešane kepice. V rosi in mokrem vre- menu kri zvodeni. V takem primeru nam včasih pomaga okus. Kri iz jeter ima okus po njih, kri v mehko zadete divjadi pa diši oziroma smrdi tako kot iztrebek, kadar je prestreljeno črevesje. Poleg tega najdemo na nastrelu včasih tudi dele kosti, kože ali mesa. Kosti lahko izvirajo iz čeljusti, teh se navadno drži tudi koža in zobje; od prestreljenih nog, te so okrogle (mozgove). Ali pa so ravni koščki reber ali lopatice. Najdeni del kože izvira lahko od nenevarnega oplaznega strela, lahko pa tudi z glave (čeljusti, smrček) in iz prestreljenih nog. Zadetek precenimo, če ni drugih značilnih znakov, tudi po dlaki, ki se drži kože. Deli mesa na nastrelu so vedno sumljivi, prepričati pa se moramo iz drugih znakov, če niso poškodovane kosti ali notranji organi. Učinek strela na telo divjadi Ta je zavisen od premera krogle (kalibra! oblike, teže, udarca, sile in hitrosti. Lovska praksa zahteva od dobrega naboja, poleg dobrih balističnih lastnosti, da da dovolj dlake na nastrelu, na sledi dovolj krvi, na divjad pa učinek, da pade ta čimprej mrtva, brez prevelike poškodbe divjačine. V sodobnih nabojih kalibrov 6,5—8 imamo za srnjad krogle, ki tem zahtevam skoraj do popolnosti ustrezajo. Vse drugo pa za-visi od lovca — strelca, ki mora puško in balistične lastnosti krogle poznati ter vedeti, da se na divjad strelja, kadar primemo stoji; najbolje kadar kaže pleča, da je strel v glavo ali ostro od zadaj nelovski. Naposled pa je treba tudi — znati streljati s kroglo in imeti puško točno nastreljeno. Srnjad, ki je zadeta v črne dele glave, hrbtenico in medenico (glej sliko!), pade na nastrelu mrtva ali hroma. Pri strelu v glavo (lobanjo) in vrat (vratna vretenca) pogine divjad na mestu. Pri visokem Oplazni strel spodaj, včasih oplazni strel jeter ali vranice in strel v mehko — črevesje strelu skozi pleča, kadar je poškodovana hrbtenica pa čez kratek čas. Če je zadeta hrbtenica bolj zadaj, se divjad vleče s prednjima nogama še nekaj korakov in če ima mir, kmalu obleži in pogine. Streli skozi čeljusti sami po sebi niso smrtni, divjad pa je zapisana smrti od lakote, če poškodba ni samo lahek oplazni strel. Iskanje tako zastreljene divjadi je težavno, če ni pri roki oster in vztrajen pes, da divjad ujame in potegne na tla. Če je lovec po znakih na nastrelu in obnašanju (otresanje z glavo med begom) spoznal tak nesrečen strel, je treba iskati divjad s psom, dokler je sled še gorka, ker navadno divjad kmalu preneha krvaveti. Učinki strelov Ce so zadeti črno označeni deli, divjad obleži v ognju. H = srce, ZZ = prepona, M = vranica. Učinki strela na ostale dele telesa, ki so različno očrtkanl, so opisani v besedilu O votlih strelih govorimo, če je oplaznjen hrbtenični trnek ali vretence v vratu, tako da hrbtenica ni poškodovana. Divjad navadno pade na mestu, obleži kratek čas, nato začne otepati z nogami, se opotekaje dvigne in zbeži. Rana se navadno pozdravi, če jo v poletnem času ne okužijo muhe. Na nastrelu najdemo kri, na sledi pa jo je vedno manj. Divjad je možno upleniti z drugim strelom dokler beži ali takoj, ko se dvigne. Na enak način nakaže divjad tudi strel v rogovje. Visoki streli skozi kosti nog poškodujejo navadno tudi druge organe, spredaj pljuča, zadaj pa črevesje. Če sta prestreljeni obe nogi, divjad ne more daleč. S prestreljenimi kostmi zadnje noge, divjad sicer beži, vendar počasi, večkrat da možnost za drugi strel. S psom je umestno iskati, dokler je sled še gorka, S prestreljeno prednjo nogo pa beži divjad hitro, najraje v hrib, pa navadno, če ima mir, ne daleč. Srnjad, ki ima prestreljeno zadnjo nogo, se pred psom hitro ustavi. Ono s prestreljeno sprednjo nogo pa bomo dobili le z ostrim in vztrajnim psom. Če takega ni hitro na razpolago, je bolje, da pustimo divjad nekaj ur v miru. Med tem pa z nekaj strelci obstopimo predel, v katerem je ranjena divjad. Sled zdelujemo s psom na jermenu ter jo pritisnemo pred strelce ali pa morda ugledamo sami in streljamo. Na isti način postopamo tudi lahko pri opisanem strelu skozi čeljusti. Pri tem pa moramo postaviti enega ali dva strelca na stečino, po kateri je šla ranjena divjad v kritje, ker namreč zasledovana rada udari nazaj. Včasih se take poškodbe tudi pozdravijo, divjad pa hira in so posledice vidne tudi na rogovju. S prestreljenimi pleči so prestreljena pljuča; pljuča in srce ali pri nizkih strelih samo srce. Divjad redko pade na mestu, daleč pa ne gre. Strel skozi jetra vrže divjad večkrat na mestu, včasih pa beži še kakih 100 korakov in pade. Če so jetra samo oplaznjena, gre divjad Označenje nastrela Kar je strelec spregledal, ko je divjad nakazala zadetek, ali če ta ni bil značilen, lahko razbere iz znakov na nastrelu. Iz teh lahko precej točno vidimo, kam je diviad zadeta, pa tudi če je zgrešena, obenem pa iz teh znakov razberemo, kako in kdaj moramo začeti z iskanjem zastre-ljene divjadi. Ker je nastrel izhodišče vsakega iskanja, ga moramo vedno poiskati, preiskati in po pregledu označiti z dvema vejicama. Eno zasadimo ob nastrelu v zemljo, z drugo pa označimo smer bega zastreljene divjadi. Od tu naprej pa včasih vse znanje malo koristi, iz zadrege nas reši le dela po krvnem sledu na jermenu — vešč, oster in vztrajen pes. Načelno zdelujemo krvno sled zastreljene divjadi s psom na krvnem jermenu (7—9 m dolgem). Povsem napačno je psa spustiti na nastrelu, ker nikdar ne vemo, če ne bo s krvne (St. Hubertus) Srnjad se pripravlja na življenje v cvetoči pomladi včasih še daleč, nerada leže in je najbolje, da jo nekaj ur pustimo v miru. Sled za psa ni težka, ker ima kri duh po jetrih. V mehko zadeta divjad navadno, če ima mir, ne gre daleč od nastrela, ker beži počasi in se večkrat ustavi, tako da večkrat da priliko za boljši strel. S psom jo iščemo čez 2—3 ure. Po tem času je navadno že mrtva ali pa ne more več bežati. S strelom skozi ledvice pade divjad večkrat na nastrelu, včasih se z muko pobere pa zopet leže. Strel je boleč; divjad ne more daleč, pogine pa šele čez čas. Na mestu je čimprejšnji odrešilni strel. Streli skozi meso so tisti, ki ne poškodujejo kosti niti notranjih organov. Navadno divjad ozdravi, nevarne pa so ji poleti muhe. Oplazni streli ranijo samo kožo ali meso. Značilno zanje je veliko dlake na nastrelu, večkrat v šopih z odstreljeno kožo ali koščkom mesa, navadno so za divjad brez posledic. sledi prešel na drugo in pognal kako zdravo divjad ali pa sledenje zastreljene divjadi prehitro opustil ter se upehan ter nesposoben za zdelovanje krvne sledi vrnil. Psa je pustiti šele potem, če lovec z njim naleti na zastreljene divjad, ali pa če ta beži, toda le potem, če je pes znan, da je oster in vztrajen ter bo divjad gonil toliko časa, da jo bo ujel in potegnil na tla. Če pes teh lastnosti nima oziroma tega ni vajen, morda zaradi mladosti in neizkušenosti, ga obdržimo na jermenu. Zastreljeno divjad, ki se je pred lovcem s psom dvignila, pustimo še nekaj ur v miru, da se razboli ali pa pogine. Pri strelih, po katerih gre divjad lahko še daleč (nizko zadeta prednja ali zadnja noga, posebno pa čeljust), pa je najbolje pustiti divjad v miru in s strelci obstopiti predel kjer leži, kakor je bilo že omenjeno. Največ zastreljene divjadi se izgubi, zaradi brezglavega iskanja in ker psa prehitro spuščamo z jermena. DISCIPLINSKI POSTOPEK Franjo Sok Disciplinsko razsodišče je dokazovanje končalo. Sedaj morajo člani senata v navzočnosti zapisnikarja sklepati o tem, ali je zagrešil obdolženi očitana dejanja. To je najbolj odgovorna naloga. Vsak član disciplinskega razsodišča se mora zavedati, da odloča o sočloveku, o krivdi ali nekrivdi svojega lovskega tovariša. V tem odločilnem trenutku naj ne bo prijateljstva, še manj pa sovraštva. Odloča naj razum brez vsakega drugega vpliva; zlasti naj se zaveda član senata, da se ob takih prilikah dosti govori in je mnogo sumničenja. Disciplinsko razsodišče naj odločno odkloni vsako diktiranje kogar koli. Razsodišče mora odločiti po vesti, opirajoč se na dokaze. Pri odločanju morajo biti navzoči vsi trije člani razsodišča in zapisnikar. Člani razsodišča so enakopravni in nima predsednik nobene močnejše pravice kot ostala dva člana. Zapisnikar ne -odloča, on samo zapiše odločitev. Odloča se z večino glasov in vsak član ima le en glas. Razpravljanje v zvezi z odločitvijo in pripombe, ki padajo, morajo ostati tajnost. Prav nič častno in pošteno ne ravna oni, ki si umije roke s tem, da pove, da ni glasoval za kazen. Sicer pa naj vsakdo pomisli ali bi mu bilo prav, če bi o njem kdo povedal, kako je odločal in kaj je predlagal. V našem primeru bo odločiti, ali je Iskra storil vsa dejanja, ki so navedena v predlogu na uvedbo disciplinskega postopka. Predsednik razsodišča bo postavil prvo vprašanje: Ali je Iskra Danijel res pravomočno obsojen pred Okrožnim sodiščem v Novem mestu? Ker ugotovitve pri navedenem sodišču kažejo, da je bil obsojen drug Iskra Danijel, bodo člani razsodišča morali pri pravilnem odločanju reči, da ni bil obsojen in tako še ni zgubil moralnih kvalitet za lovca. Drugo vprašanje: Je Iskra namenoma ustrelil srnjaka na Gorjancih, ali je to storil pomotoma? Ker je priča Škrbec Simon povedal, da je bilo še svetlo (sonce visoko), ker ni dal Iskra na njegovo vprašanje odgovora in ker je že spomladi hodil čakat tega srnjaka, kot je povedal priča Kopitar Jože, bo pravilen odgovor: Iskra Danijel je namenoma ustrelil srnjaka in si ga prilastil. Zadnje vprašanje: Je bil Iskra Danijel na Trški gori tako vinjen, da je s streljanjem ogrožal solovce? Priča Potokar Franc nazorno oriše, kako je Iskra ravnal in tudi izjava zakoncev Zamernik potrjuje isto, zato bo pravilen odgovor: Je bil vinjen in je ogrožal druge. S tem je odločanje o krivdi končano. Izid glasovanja bo tedaj, da je obdolženec storil dvoje dejanj navedenih v predlogu, dočim obsojen za tatvino ni bil in za to dejanje ni -kriv. Ko si je razsodišče na jasnem, kaj je obdolženec storil, mu mora odmeriti še kazen. Pri tem razsodišče nima prostih rok in ne more izreči poljubne kazni. Vezano je na določilo čl. 32 enotnih pravil lovskih družin. Izreči sme eno od naslednjih kazni: 1. Opomin, 2. ukor, 3. odvzem funkcije (če jo ima), 4. prepoved izvrševanja lova za določeno dobo, toda največ za eno leto, 5. izključitev iz članstva lovske družine. Vse druge kazni, ki jih večkrat ugotovimo v disciplinskih odločbah, nimajo opore v zakonu niti v pravilih. Take kazni so neučinkovite in nimajo nobenega pravnega učinka. Najpogosteje srečamo izreke: Obtoženec se kaznuje z denarno kaznijo 2000 din. Taka kazen ni predvidena in je ni moč izrekati. V primeru, da obsojeni take nezakonite kazni ne plača, ga ni mogoče niti tožiti, niti prisilno izterjati. Srečujemo tudi kazni prepovedi izvrševanja lova za dobo dveh ali treh let. Taka kazen ni v skladu s predpisi in traja le eno leto, čeprav je izrečena za daljšo dobo. Prepoved izvrševanja lova je iz praktičnih razlogov omejena na eno leto. Nobena lovska družina nima interesa, da bi vodila v evidenci člana, ki ne sme loviti več let, po drugi strani pa ni nobenega tako petičnega lovca, ki bo več let plačeval obveznosti lovski družini, ne da bi smel loviti. Nesmisel je tudi kazen izključitve iz lovske družine za določeno dobo, n. pr. za dve ali pet let. Po logičnem mišljenju bi smel kaznovani po preteku te dobe zahtevati od lovske družine, da ga sprejme v članstvo, ker je doba izključitve potekla. Lovska družina bo prišla v zadrego ob taki zahtevi. Izreči je tedaj le izključitev iz lovske družine, ne pa tudi čas trajanja izključitve. Postavlja se vprašanje, ali sme disciplinsko razsodišče izreči istočasno dve disciplinski kazni?' Ali praktično, sme disciplinskega obdolženca kaznovati za ista dejanja s kaznijo opomina in ukora, ali ukora in odvzema funkcije itd. To vprašanje v zakonu niti v pravilih lovskih družin ni rešeno. Moje osebno mnenje je, da to ni mogoče. V čl. 32' enotnih pravil so navedene kazni samostojne in so po mojem mnenju take, da jih ni mogoče izrekati v kakršni koli kombinaciji. Na prvi videz bi bilo možno kombinirati kazen odvzema funkcije z vsako drugo navedeno kaznijo, vendar menim, da tudi toni pravilno. Kazen odvzema funkcije bo prišla v poštev v primerih, ko funkcionarji lovskih družin ne bodo vestno izvrševali svoje odborniške dolžnosti. Če funkcionar lovske družine v lovsko gojitvenem pogledu greši, ga mora disciplinsko razsodišče kaznovati kot vsakega drugega člana lovske družine. Ako je s storjenim dejanjem zgubil zaupanje članov in ni umestno, da vrši še naprej odbomišk-o funkcijo, mu bo na družinskem posvetu ta funkcija odvzeta. Možno je, da je tak lovec vršil odborniško dolžnost dobro in ne bi bilo razloga, da mu jo disciplinsko razsodišče odvzame. Zagovarjati se da tudi obratno stališče in lovske družine po svojem disciplinskem razsodišču ne bodo storile hudega greha, če bodo izrekle odvzem funkcije v kombinaciji z drugo primerno kaznijo. V našem primeru je o krivdi že odločeno, zato je pristopiti k izreku kazni. Vzemimo, da so člani disciplinskega razsodišča zelo mehkega srca in se jim disciplinski obdolženec ne zdi nepoboljšljiv, zato so kaznovali Iskro Danijela s prepovedjo lova za dobo enega leta. Namenoma vzamem primer premile kazni, da bo možna pritožba. Ker je o krivdi in kazni odločeno, je nujno odločitev disciplinskega razsodišča zapisati. Kako se to zgodi?' Da bo zadeva čim manj zamotana, svetujem, da disciplinsko razsodišče v nadaljevanju zadnjega zapisnika (zapisnik o zaslišanju disciplinskega obdolženca ali o zaslišanju prič) na kratko zapiše takole: Po tajnem posvetovanju razglasi disciplinsko razsodišče naslednjo odločbo: Iskra Danijel je storil sledeče disciplinske prestopke: 1. dne 2. IV. 1957 je ustrelil -na Gorjancih s paško z gladko cevjo srnjaka in si ga prilastil, 2. po končani brakadi dne 20. X. 1957 na Trški gori se je v kleti posestnika Zamernika Jožeta močno opil. V vinjenem stanju je streljal z lovsko puško in ogrožal varnost ljudi, zlasti lovcev, ki so bili takrat prisotni. Za naštete disciplinske prestopke se kaznuje s prepovedjo izvrševanja lova za dobo enega leta. Lovski družini Novo mesto mora plačati odškodnino 10 000 din. V kolikor v roku dveh mesecev po pravnomočnosti te odločbe ne bi plačal, ima lovska družina pravico tožiti za odškodnino. Iskra Danijel se oprosti disciplinskega prestopka, da je bil zaradi vlomne tatvine obsojen pri Okrožnem sodišču v Novem mestu na 5 mesecev strogega zapora. Disciplinska odločba je s tem zapisana. Zapisnik naj podpišejo vsi trije člani razsodišča in zapisnikar. Če je disciplinski obdolženec Iskra v bližini, je priporočljivo, da se mu ta odločba prečita. Če je bojazen, da bo prišlo do prerekanja, se lahko čitanje opusti. Zatem je čimprej izdelati pismeno odločbo z razlogi. To je potrebno zato, da prepise te odločbe dobe oni, ki so upravičeni nanjo. Z izdelavo odločbe se mudi zaradi pritožbe. Danes disciplinska razsodišča v pretežni večini ne izdajajo odločb in s kratkim dopisom obveste prizadetega, da je bil kaznovan. To je v osnovi napačno. Vsakdo mora vedeti, za katera dejanja je bil kaznovan in za razloge, na katere opira razsodišče svojo odločitev. To je ena osnovnih pravic vsakega državljana v disciplinskem postopku in v vsakem kazenskem postopku. Vprašam lovce, kako bi pogledali, če bi dobili nenadoma od sodišča ali od sodnika za prekrške dopis, da so kaznovani z zaporom dveh mesecev. Vsakdo bi vzrojil in vprašal zakaj? Kdo bo sestavil pismeno odločbo? Ne postavljam, da jo mora sestaviti predsednik disciplinskega sodišča, to lahko opravi vsak član razsodišča, dopuščam celo možnost, da jo sestavi zapisnikar. Največkrat bo v praksi tako, da bo zapisnikar najbolj pismen in bo to delo najbolje opravil. Morda kdo vidi v tem težavo, ki pa je dejansko ni. Naši lovci so po večini razgledani državljani, ki čitajo in zasledujejo naše družbeno življenje. V veliki večini so v delovnem razmerju in proizvodnem procesu. So člani upravnih odborov in delavskih svetov. Kot taki so sposobni sestaviti tako odločbo. Kdor ne čita in se ne izobražuje, ne spada v zeleno bratovščino. Da bo delo olajšano, navajam vzorec take odločbe: Disciplinsko razsodišče Lovske družine Novo mesto je v disciplinski zadevi zoper Iskro Danijela, roj. dne 17. III. 1931, krojača, stanujočega na Trški gori št. 100, na svoji seji dne 15. XII. 1857 odločilo: Iskra Danijel je storil sledeče disciplinske prestopke: (sledi točen prepis odločbe kot je zapisana zgoraj). razlogi: Disciplinski obdolženec Iskra Danijel je v lovopustu dne 2. IV. 1857 z lovsko puško šibrenico ustrelil na Gorjancih srnjaka in si ga prilastil. Po brakadi na Trški gori se je napil in s streljanjem ogrožal solovce. Zagovarja se, da je srnjaka ustrelil pomotoma. Streljal ni sam na Trški gori in ni ogrožal nikogar. Ta zagovor ne drži. Priča Škrbec Simon pove, da je slišal pok puške, ko je bilo sonce še visoko. Ko je našel Iskro z uplenjenim srnjakom, mu ni vedel odgovoriti, zakaj je ustrelil kos srnjadi. Priča Kopitar pove, da mu je Iskra pred tem dogodkom pravil, da zalezuje srnjaka, katerega hoče upleniti. Iz pričevanj je možen zaključek, da Je streljal na srnjaka hote In da ne gre za nesrečen primer. Tudi zagovor glede dogodka na Trški gori ni resničen. Iz izpovedi Potokarja Franca in iz izjave zakoncev Zamernik, ki so prepričljivo opisali, kako je obtoženec z orožjem neprevidno ravnal, sledi, da so bili lov.ci resno ogroženi. Položaj je bil celo tako resen, da so morali vzeti Iskri puško. S tem je zagrešil dva disciplinska prestopka. Disciplinsko razsodišče smatra, da je s tem grobo kršil zakonite predpise. Ker je bil doslej discipliniran lovec, meni razsodišče, da bo izrečena kazen nanj vzgojno vplivala in v bodoče ne bo več grešil. Obdolžencu se ni dalo dokazati, da je bil pred Okrožnim sodiščem v Novem mestu obsojen zaradi tatvine. Z ozirom na to, ga je bilo za to dejanje oprostiti. Višina odškodnine Je določena v zakonitih predpisih. Zoper to odločbo je dopustna pritožba na disciplinsko razsodišče pri Okrajni lovski zvezi Novo mesto, pritožbo je vložiti v roku 15 dni po prejemu te odločbe pri Lovski družini Novo mesto. Disciplinsko razsodišče Lovske družine Novo mesto, dne 15. XII. 1857. Zapisnikar: Predsednik: (M. N.) L r. (N. M.) 1, r. Dostavi odločbo: 1. Iskra Danijelu 2. Upravnemu odboru LD, obema s povratnico 3. Po pravnomočnosti OLZ zaradi vpisa kazni ' 4. V spis Disciplinska odločba je spisana in dostavljena prizadetim. S tem je delo disciplinskega razsodišča v tej zadevi končano. Čakati mora še na pritožbo. Odločba namreč še ni pravnomočna in se zoper njo lahko pritoži oni, ki je predlagal postopek in sam kaznovanec. Rok za pritožbo je določen in ga ni mogoče podaljšati. Po naših predpisih znaša pritožbeni rok 15 dni od prejema odpravka odločbe. Dan prejema odločbe ne šteje v ta rok. Možno je, da zadnji dan roka pade na nedeljo ali priznani praznik. V takih primerih naj bo zadnji dan prvi naslednji delovni dan. Pritožbo je možno oddati lovski družini osebno, ali jo poslati po pošti. Naši državljani so že navajeni in pošiljajo pritožbe priporočeno. Dan oddaje na pošto se šteje za dan dospetja. Nimamo posebnih določil glede dostavljanja disciplinskih odločb v lovstvu. Mnenja sem, da je treba vedno gledati v korist pritožitelja. Ne bomo tedaj zavrgli pritožbe, če bo pravočasno, t. j. zadnji dan oddana na pošto nepriporočeno, niti ne bomo zavrgli pritožbe, ki bo prišla v pritožbenem roku k drugostopnemu disciplinskemu sodišču, dasi je pravilno, da se pritožba vloži pri, prvostopnem disciplinskem razsodišču, v našem primeru pri disciplinskem sodišču lovske družine Novo mesto. Zakaj je postavljen pritožbeni rok? To je nujno, če hočemo disciplinski postopek in vsak drug kazenski postopek v doglednem času končati. Ce tega roka ne bi, bilo, bi lahko kaznovani ali predlagatelj disciplinskega postopka vložil pritožbo šele po preteku več let. V takih primerih, ne bi nikoli mogli reči, da je odločba pravnomočna, t. j. da ni zoper njo nobene redne pritožbe in da so nastopile pravne posledice. Naši disciplinski predpisi predvidevajo samo dve pritožbeni stopnji. Zoper odločbo disciplinskega razsodišča lovske družine Novo mesto je možna redna pritožba samo na disciplinsko razsodišče OLZ v Novem mestu. Pritožba na višje razsodišče, na disciplinsko sodišče pri RLZ ni možna. Ko govorim o pravnih posledicah kazni, mislim na to, da šele po pravnomočnosti stopi kazen v veljavo. Od pravnomočnosti naprej teče v našem primeru rok za prepoved izvrševanja lova, enako velja izključitev iz lovske družine šele od dneva pravnomočnosti. To je pomembno, kajti disciplinsko razsodišče mora računati s tem, da odločba ne bo takoj pravnomočna in se utegne dogoditi, da prepoved izvrševanja lova pade v oni čas, ko lova ni. Sicer je glede na lovno dobo posamezne vrste divjadi možno skozi vse leto loviti, vendar je možen primer, da za posameznega člana dejansko ni lova, n. pr. pri izrazito nižinskih loviščih, kjer so doma le zajec, fazan in jerebica. Nadalje je pravnomočnost pomembna tudi pri kaznih izključitve iz lovske družine. Do dneva pravnomočnosti disciplinske odločbe odgovarja kaznovani za vse obveze do lovske družine. Dolžan je plačati članarino in eventualne druge prispevke. Razumljivo je, da se lahko upravičenec svoji pravici do pritožbe odpove in si rok svojih obvez do lovske družine skrajša. Ne priporočam lovskim družinam, da od disciplinskih obsojencev zahtevajo izjavo o odpovedi pritožbe. Prepustiti je, da se sami odločijo in v pritožbenem roku stvar temeljito premislijo. Nastane vprašanje kje, na čigavem teritoriju velja posamezna kazen? Vprašanje je čudno, vendar v praksi nastane večkrat taka situacija, da je tudi na to vprašanje treba odgovoriti. Predpostavljam primer, ko je lovec član dveh lovskih družin. Ena teh dveh družin izreče disciplinsko kazen prepovedi lova za eno leto, ali izključitev iz lovske družine. Ali je temu kaznovanemu lovcu prepovedano loviti tudi v drugi družini, kjer ni bil kaznovan, odnosno ali je tudi iz druge družine izključen? Odgovoriti je z ne. Kazen prepovedi lova velja samo za lovišče lovske družine, ki je kazen izrekla, tudi izključitev velja samo za družino, katera je kaznovala. Umestno pa je, da se lovski družini med sabo obvestita, ker tudi drugi družini ne more biti vseeno, če njen član počenja razne nepravilnosti drugod. Morda enemu ali drugemu ne gre v glavo, zakaj je rečeno pri izreku o odškodnini, da naj lovska družina toži. Odločba disciplinskega razsodišča ni taka listina, na podlagi katere bi mogli predlagati sodno ali upravno eksekucijo. To je po mojem mnenju tudi prav. Šli bi predaleč, če bi odločbam društvenih organov, na primer disciplinskih sodišč raznih športnih in strokovnih društev dali izvršilno moč. Neštetokrat je rešiti odškodnine in zavezanec ne bi imel učinkovite obrambe. Lovske družine so tudi društva, zato odločbe njihovih organov ne morejo biti veljavni izvršilni naslovi, Morda bi se pri lovcih dalo zagovarjati obratno stališče v primerih odškodnine za uničeno divjad. Višina odškodnine je namreč oblastveno določena. Tudi za take primere zastopam stališče, da ne bi bilo prav, če bi disciplinskim odločbam dali izvršilno moč. Neštetotkrat je rešiti odškodnino po splošnih predpisih o odškodninski odgovornosti. Z ozirom na tako stanje je tedaj edino pravilno, da v disciplinski odločbi rečemo, da je storilec prekrška dolžan plačati odškodnino, istočasno pa tudi povemo, da bo treba tožiti, če ne bo v danem roku plačana. Od zavezanca tedaj zavisi, ali plača prostovoljno, ali pa se da tožiti in si s tem nakoplje še stroške. Mimogrede povedano, lovska družina se lahko z zavezancem tudi poravna in mu na odškodnini popusti, ali dovoli obročno odplačevanje. Sploh je lovska družina samostojna glede uveljavljanja odškodninskega zahtevka. S tem ne trdim, da naj lovske družine odškodnino odpuščajo, temveč hočem reči, da naj previdno ocenijo, kje je umestno znižati. Plačilo škode je najbolj učinkovita kazen, ki storilca običajno spametuje. Katere podatke naj ima disciplinska odločba, ne bom posebej našteval. Iz vzorca je lahko razbrati, kaj spada v tako odločbo in pri količkaj dobri volji bo lahko sestaviti pismeni odpravek. Tudi glede razlogov je težko dati navodilo, ker bo vsak primer različen. Opozarjam le na pravni pouk o pravici pritožbe, ki mora priti v vsako odločbo. Kdo se sme pritožiti zoper odločbo o disciplinski kazni? V členu 32 enotnih pravil lovskih družin je rečeno: Pritožbo lahko vloži tudi predlagatelj disciplinskega postopka. Iz tega sledi, da se sme pritožiti v prvi vrsti oni, ki je bil kaznovan, povrh pa še predlagatelj disciplinskega postopka. Pravico do pritožbe imata tedaj obe stranki. V našem primeru se sme pritožiti Iskra Danijel in pa starešina lovske družine Novo mesto. Iskra Danijel se bo lahko pritožil češ, da ni kriv vseh prekrškov, da se mu je pri srnjaku zgodila nesreča itd., lahko bo pa pritožbo naperil samo proti kazni in bo trdil, da je kazen prestroga. Obratno bo starešina lovske družine Novo mesto v svoji pritožbi uveljavljal, da je družinsko razsodišče zoper Iskro Danijela izreklo dosti preblago kazen. Menda je samo po sebi razumljivo, da sta možni istočasno pritožbi z obeh strani. Doslej nisem zasledil, da bi starešina ali kdo drug kot predlagatelj disciplinskega postopka, vložil pritožbo zoper disciplinsko kazen. V disciplinskih odločbah najdemo možne in nemožne kazni. Najdemo kazni, ki ustrezajo težim dejanja in mnogo takih, ki so preblage. Stanje v naših lovskih družinah je ponekod celo tako, da lovci trde, saj se ne splača predlagati disciplinskega postopka, ker kazen ne bo vzgojna. Prav v teh lovskih družinah je dolžnost poštenih lovcev, da tirajo grešnika pred disciplinsko razsodišče in se pritožujejo tako dolgo, da bodo uspeli. Če disciplinsko razsodišče izreče neustrezno kazen, je dolžnost upravičenega predlagatelja postopka, da se pritoži na disciplinsko sodišče OLZ. Na ta način bo učinkovitost kaznovanja večja, ugled disciplinskih razsodišč bo rastel, pogledi na nepravilnost bodo postali enotnejši. Pri tem pa podčrtavam, odveč je vsa jeza na člane družinskih disciplinskih razsodišč, češ da gledajo probleme preblago. Vsakdo ima svoje poglede, eden gleda ostreje, drugi blažje na pojave in pritožbeno disciplinsko sodišče je tisto, ki to nepravilno gledanje korigira in vskladi kaznovalno politiko. Dogaja se celo, da disciplinsko razsodišče storilca oprosti, čeprav je storil disciplinski prestopek. V takih primerih je še posebno potrebna pritožba. Poslužujmo se za dvig lovske discipline tistih sredstev, ki so nam zajamčena v zakonu in v pravilih. Disciplinsko razsodišče v Novem mestu je dostavilo odločbo o kaznovanju Iskri Danijelu in lovski družini. Dan dostavitve je izkazan s podpisi prejemnikov. Pred potekom 15 dni so prispele pritožbe od kaznovanega Iskre in od starešine družine. Predsednik disciplinskega sodišča mora čim-prej poslati celoten spis (predlog na uvedbo disciplinskega postopka, zapisnik o zaslišanju disciplinskega obdolženca, zapisnik o zaslišanju prič in eventualne izjave ter ugotovitve, zapisnik o razglasitvi disciplinske odločbe in pismeni odpravek disciplinske odločbe v dveh izvodih) disciplinskemu sodišču pri OLZ v Novem mestu. O tem kako posluje pritožbeno disciplinsko sodišče, pa prihodnjič. PLANINSKI OREL M. Petrač Iz mladosti se spominjam slike, ki je med drugimi podobnimi, živo pisanimi barvotiski iz lovskega življenja visela na steni. Na planini se pasejo krave, v ozadju je koča s plosko in s skalami založeno streho, nad katero Strle v nebo snežni vrhovi. V zraku pa je viden velik ptič, ki v krempljih odnaša otroka. Zenska jadikuje, bradat planšar z vilami v rokah pa drvi nad roparja. Tirolski ljudski umetnik si je pač prizadeval, da bi poudaril vso grozo tega dogodka in otrok, ki ga je bil orel zgrabil za srajčko, bolestno krili z ročicama, ropar pa poželjivo odpira kljun. V ljudskem izročilu je ostalo iz davnine, da orel ugrablja otroke in ob vsaki priložnosti so ga tako upodabljali, ali vsaj z jagenjčkom v krempljih. One živo pisane slike so zbledele s časom, ki jih je bil omogočil in danes vemo, da so bili ropi otrok v splošnem le bajke. Planinski orel pa je ostal v povestnici vladar višav. Živel je v gorah in malo se je vedelo o njem; jadral je pač v višavah in gnezdil v nedostopnih stenah. Planinski orel je naša največja ujeda, kakšen pa je, ga je težavno opisati. Skoraj bi bilo reči, da niti dva nista povsem enaka. Orel se že po postavi razlikuje od orlice, ki je večja. Mladič je tudi drugače operjen kot starejši orli in včasih so menili, da gre za različne vrste. Vendar je dandanes jasno, da je planinski orel — aquila chry-saetos L., ki domuje v naših gorah, enoten rod. Sicer pa so tudi druge ujede različno operjene in gotovo je, da na razne barvne odtenke vplivajo podnebje, hrana in življenjsko okolje. Glavni znak za razpoznavo planinskega orla od ostalih orljih vrst je, da ima kljun razcepljen do navpičnice pred očesom. Perje je v splošnem nekako rjavo črnikasto s svetlejšim prosevom, le kraki so rumenkasto operjeni do prstov z močnimi kremplji. Prsti so tudi pokriti z bolj ali manj rumenimi roževinastimi ploščicami. Peruti ne dosegajo konca zaokroženega repa. Ostro oko-ničena peresa na tilniku in vrhnji strani vratu so rjasto rumena, pleča niso pegasta, temveč bolj ali manj rjava, spodnji del repa pa je bel s širokim črnim obrobkom. Beli del repa pa postane pri starejših orlih pepelnato progast. Oko s črno zenico je bodisi zlate ali rjave barve. Odrasel orel meri čez razkrilje do 220 cm, dolg pa je 85—90 cm. Zaokroženi rep je do 33 cm dolg in tudi vsa repna peresa so na koncih zaokrožena. Kljun je roževinaste barve z zakrivljeno črno konico, dolg je do 5,3 cm, po krivini do 7,5 cm, na korenu pa do 3 cm debel. Te mere so seveda pri vsakem orlu nekoliko drugačne, kakor je tudi različna operjenost. Mladi godni orli so v glavnem svetlorjavi in belo pegasti; čim starejši pa je orel, tem temnejši postaja, bele pege polagoma izginjajo in sive. Odtenki rjave barve so pri starejšem orlu lahko izrazito rdečkasti in prehajajo v zamolklo, skoraj črnikasto rja-vino. Ob golitvi, ko pa se meša staro in novo perje, pa se zdijo vsi orli kar pisani. V naših gorah, Julijskih in Savinjskih Alpah ter Karavankah, so bili kljub ogromni razsežnosti tega področja, od nekdaj opazovani največ trije ali štirje pari orlov. Gnezdili so v glavnem v stenah nad izvirom Savice, v Vratih in Krmi pod Triglavom in v stenah nad Veliko Pišenco. V Kamniških (Savinjskih) Alpah pa v dolini Bistrice nad Koncem ter v Beli. V Karavankah menda niso nikoli gnezlili, pač pa v stenah Koroške Babe na avstrijski strani Savinjskih Alp nad Belsko Kočno. V minulih stoletjih so se začasno gotovo ustalili še marsikje drugod, toda kolikor še sega izročilo v preteklost, niso znana druga gnezdišča. Dandanes niso^več redki ljudje, ki so že kdaj videli planinskega orla, vsaj visoko v zraku kot drobno piko, ko je jadral nad vrhovi gora, kajti povzpne se tudi v višino nad 6000 m. Na vsem prostranstvu, ki ga iz te višave zajema njegovo zorno polje, razloči celo na skali ležečega gada in kakor kamen vpade na plen. Lovci v gorskih loviščih pa vedo za zelo bližnja srečanja z njim in tudi vedo, da odnaša gamsje kozliče, srnje mladiče in speha celo starega gamsa, bijoč ga s perutmi, s stene, da se ubije in ga potem razkosa. Sicer pa so orlu menda najljubši planinski zajci, pleni pa vse živali od miši pa do drobnega ptička; pobira razno golazen, zmore pa tudi zlahka krokarja, ruševca in divjega petelina in seveda še vse, kar je druge perjadi v gorah. V sedanjosti ko po planinah ni več toliko drobnice, le še bolj redko odnese kakšnega jagenjčka, nekdaj pa je bilo drugače. Gamsov in srnjadi je bilo v gorah le malo. Ta divjad se je pomnožila šele s smotrno gojitvijo in odločnim zatiranjem divjega lova. Odtlej pa je planinski orel tudi postal največji škodljivec. Res je prirodni spomenik in bo najbrž kmalu izumrl, zato je bila svoječasno uvedena popolna zaščita upravičena, ker kakor je bilo rečeno, so bili y Sloveniji največ le štirje pari. Toda če je verjeti trditvi, da so orli nekoč pred vojno v enem samem letu le v Karavankah uropali najmanj 30 gamsjih kozličev, je bila to za lovce porazna bilanca. Popolnoma zaščiteni orli so se množili, ali pa so le pogosteje priletavali v predele, kjer je bilo zanje dovolj plena. Streljati se jih ni smelo, le včasih se je kakšen ujel v past, nastavljeno za lisico ali kuno. Dandanes pa, ko je tudi za orle določena lovna doba, pa je mogoče urejati njih stalež in torej škoda odslej ne bo več tako občutna. Orlji par, ki je gnezdil, vzemimo v Triglavskem pogorju, je raztezal svoje plenilne polete po vseh Julijskih Alpah in Karavankah. Oni, ki je gnezdil v Savinjskih Alpah pa po teh in vseh predgorjih, tja do Obirja, Pece in Pohorja in štirje pari, kolikor jih je menda največ bilo, so si tako ali tako po tem prostranstvu delili svoja lovna področja. Niže nad dolinami v bližnji preteklosti orlov niso pogosto opazili. Potisnjeni so povsem v gore in bodo tam tudi ostali. Omeniti pa je treba, da so se orli pojavili zadnja leta celo v Iški, ni pa znano, če so v stenah Krvavih peči tudi gnezdili. Brez dvoma jih je privabila tamošnja kolonija gamsov. Sedanjo razprostranjenost, stalež in gnezdišča bo treba še ugotoviti. Tu se omejujemo le na čas pred vojno in neposredno po njej in na področje Savinjskih-Kamniških Alp ter na opis orljega življenja in navad. Planinski orel gnezdi najraje v nedostopnih stenah pod kakšnimi previsi, da je gnezdo zavarovano pred dežjem in vetrom. Spomladi, kakor je pač vreme; že marca, najpozneje pa v začetku aprila, lahko opazimo orlji par, ki jadraje kroži v višavah med meglami in oblaki, nenadoma pa se spusti niže in znova zakroži v višino in ta igra se ob lepih jasnih dneh neštetokrat ponavlja. Take letalne umetnije pa izvaja tudi orel sam, ko orlica že vali in sicer nad gnezdom, ki ga je na ta način lahko odkriti. Gnezdo se nahaja kakor je bilo že povedano, v kakšni nedostopni steni; orlja gnezda pa so bila najdena celo na nizki košati smreki in vrh skalne štrline, toda to so zgolj izjeme. Gnezdo je znešeno iz raznih okleščkov in suhega vejevja ter zelo Planinski orel na plenu, viden je le del lisičje glave razsežno. Obloženo je s suhimi bilkami, mahom, perjem in dlako, toda tako plitvo, da leže jajca v komaj zaznavni vdolbini. Orlica znese največ dvoje jajc, ki so večja kot kurja, le bolj okrogla-sta, bele barve ter rjavo pegasta in oškropljena. Vali jih pet tednov in v začetku maja se že oglašata na gnezdu puhasta mladiča. Orlji par, ki kakor kaže, ostane vse življenje skupaj, če se orlice ne polasti močnejši tekmec, gnezdi dolgo na istem gnezdišču, dokler ga kaj ne prežene. Vsako pomlad si gnezdo popravi in nanese novega vejevja in nekatera gnezda postanejo tako tudi do 2 m visoke in najmanj enako široke skladanice suhljadi in vejevja. Marsikatera orlja gnezda so stara po več stoletij, v bližini pa so še druga mlajša in orlji par izmenoma na njih vzreja mladiče. Ni pa rečeno, da bi orli dosledno vsako leto gnezdili v istem okolišu. Prepodeni ali le moteni, sicer pa tudi iz docela neznanih razlogov, se često preselijo drugam. Toda v tem primeru bi skoraj mogli trditi, da je eden od para, orel ali orlica poginil, na novo združena orla pa si izbereta drugo gnezdišče. Poglejmo v Savinjske Alpe, pravzaprav v predgorje, v Kamniške planine, kjer že od nekdaj gnezdijo orli. Če kako leto niso, ali pa gnezdo ni bilo odkrito, jih vendar ni manjkalo. Vedno so lovci videli kakšnega vsaj krožiti v višavah in Peter Uršič, lovec in gorski vodnik, ki je dolga leta živel v Kamniški Bistrici, mi je pripovedoval svoja opazovanja in izkušnje z orli; pa tudi to, kar je zvedel od Valentina Slatnarja-Bosa, ki je bil lovec v lovišču Kamniške korporacije in pri raznih najemnikih nad šestdeset let. Orli so v Kamniških planinah največkrat gnezdili v Beli. Pred prvo svetovno vojno je bilo gnezdo nekoč v Oženaški steni (v grapi nad slapom Orglice proti Korošici). V gnezdu je bil tedaj že skoraj goden mladič. Bos se je po vrvi spustil z vrha, zaradi previsa pa ni mogel prav do gnezda in je z železno kljuko na palici drezal pod previs, kjer je bil mladič, da bi ga spravil ven. Toda mladič se mu je spretno izmikal in odskakoval, naposled pa ga je le izbezal, da je zaplaval z gnezda navzdol v Kamendol in pristal na tleh. Lovec, ki je bil z Bosom, je videl kam je sedel in sta ga pozneje ujela. V tistih časih orli še niso bili zaščiteni in so lovci skoraj vsako leto kakšnega uplenili. Na gnezdu je bil po navadi en sam mladič, radkeje dva. Ta ugotovitev se sklada z opazovanji v drugih Alpah. Orlica izvali sicer oba, toda slabotnejši mladič bržkone podleže močnejšemu, ki ga pri-krajšuje pri hrani, da pogine ali pa ga celo speha z gnezda. Sicer so gotovo še drugi vzroki, da obstane en sam mladič, ki pa še niso raziskani. Uršič ve za primer, ko je bilo orlje gnezdo v Kalškem tumu (nad Koncem v Bistrici) in sta bila v njem dva mladiča. Lovci, ki so prežali na stara dva, so opazovali, kako je en mladič padel po drugem, ker se stara dva nista upala blizu in je bil sestradan, ga ubil in tudi požrl. Ker na noben način ni bilo mogoče priti do gnezda, so lovci potem tega preostalega mladiča odstrelili. Tudi pod Orlovim turnom pod Mokrico, kjer je bilo mnogokrat orlje gnezdo, v kakih 150 m visoki nedostopni steni in pod previsom, so našli v dnu pod steno razpadajočega mladiča. Tam pa je bilo gnezdo tako na tesnem, da stara dva nista mogla razkosavati plena pri njem in sta zato imela posebno mesnico pri Macesnu pod Kompotelo na neki skali, kjer sta trgala, kar sta uplenila in potem nosila kose v gnezdo. S čim orla v kaki dobi krmita mladiča, je mogoče ugotoviti po ostankih, ki. leže pod gnezdom ali v njem samem. Povsod se najdejo kosti nekoliko večjih živali, manjša živad pa izgine kar cela v nenasitnih kljunih in drobnejše kosti orlji želodec z lahkoto prebavi. Malo pred drugo svetovno vojno je bilo orlje gnezdo pod Kodrovim grlom pod Kalcami. Pod njim je bilo. raztreseno perje krokarja, ki ga je orel uplenil in prinesel mladiču. Ker se je dalo priti do gnezda, ki je bilo tedaj že prazno, so našli v njem poleg raznih drugih ostankov tudi noge planinskega zajca v beli zimski dlaki. Le malo ljudi je kdaj videlo orla kako lovi svoj plen. Ni rečeno, da plane vedno iz višave. Včasih tudi nepremično in potuhnjeno ždi na kakšnem robu ali macesnu. Posebno če je oblačno vreme, da ne more motriti svojega lovišča iz višav, je v svojem počenjanju podoben paberkujoči vrani, ko se spreletava nizko nad tlemi in pretika gorska zakotja, kje bi bilo kaj zanj. Na plen sicer pade zviška, toda če mu iz tega ali onega razloga spodleti, ga potem, kakor vzemimo gamsjega kozliča ali planinskega zajca, frfotaje s perutmi goni. po tleh, dokler ga ne zgrabi. Enako tudi ruševca ali divjega petelina in njune kokoši, ker se perjad iz strahu pred njim ne dvigne, temveč išče zavetja v rušju in drugem grmičevju. Le izjemoma popade kakšno večjo ptico in to v glavnem krokarja ali planinsko kavko v letu. Gonja po tleh pa orla tako utrudi, da včasih niti ne more takoj vzleteti in se tudi sicer le s težavo dvigne s plenom v krempljih. Kadar pa napade odraslega gamsa, kar je bolj redko, mora biti že zelo sestradan. Omenjeni Bos je pred mnogimi leti videl tak napad, ko je zalezoval gamsa. Kozel je bil v steni nad njim še izven strelne razdalje, ko je nenadoma završalo po zraku in izza nekega roba se je pripeljal orel, dobesedno s perutmi pometel kozla s stene, da je padel kake 4 m globoko na neko polico in se spustil nadenj, a gams je na hrbtu ležeč, na vso moč opletal z nogami, da mu ni mogel blizu. Če bi gams padel le nekoliko globlje, da bi se kaj poškodoval, bi bilo gotovo po njem. Kozliči v tropi pa se skrivajo kozam pod trebuhe, če je orel v zraku in bilo je že po zadnji vojni, ko je Uršič videl pri Debelem kamnu v Zmavčarjih tri orle, ki so vršali nad melom, kjer je bila gamsja tropa in se vpikovali navzdol, docela nad koze, pod katerimi so se skrivali kozliči in se spet dvigali kvišku. To je bil tudi redek primer, da so bili kar trije orli skupaj. Najbrž je bil s starima tudi goden mladič, ki ga sicer dolgo pitata na gnezdu in polagoma uvajata v boj za obstanek. Po poletnem in jesenskem obilju pa nastopi za orle stiska. Spomladi in pozimi se po gorah vlačijo megle in vse je globoko pod snegom. V jasnem se sicer na beli površini odraža slednja malenkost, toda vsa živad tedaj tiči v varnem zavetju gozdov. Planinski zajec, hermelin in snežna jerebica si nadenejo belo varovalno barvo in plena Planinski orel v letu od spodaj; zgornja slika kaže mladostno, spodnja pa starostno operjenost ni. Orli so kakor vse ujede vajeni stradati, zato pa si potem do vrha naphajo želodce, ko jim je dano kaj upleniti, če pa ni živega plena pa je dobra tudi mrhovina. Nič več se ne dvgiajo v jasne višave, samotno preletavajo gorske doline in poždevajo na robovih, da bi kaj spazili. Naš Uršič je šel nekoč nad ruševca v Maces-novec pod Kamniškim sedlom. Pričelo se je že daniti, toda ruševec se ni pokazal na običajnem rastišču in se tudi ni oglasil. Uršiču se je zdelo čudno, da ga ni in je pregledoval okolico z daljnogledom. Kar pa je opazil na oddaljenem macesnu neko gmoto, podobno ptiču, a je bila za ruševca prevelika. Mislil je sprva, da je divji petelin, toda ko se je ta reč premaknila, jo je spoznal za ujedo; vendar pa na orla še mislil ni. Pomeril je s kroglo in ko se je domnevana ujeda dvignila, je spoznal orla. Zadeta noga mu je mahala od trupa in še dolgo potem so ga videvali s hromo nogo, ko se je vozil po zraku. Ta orel je brez dvoma prežal na ruševca, ni pa redko, ko se ujame na mrhovino v pasti. Bos je pred mnogimi desetletji nastavljal pasti prav za orle na Spegarici (prevala med Kamniškim Dedcem in Zeleniškimi špicami) in jih je tudi več ujel. V past, nastavljeno kuni pa se je ujela orlica med prvo svetovno vojno, ko je bil Uršič še deček, pod Bobnarjevim plazom pri Žagani peči. Bos jo je živo, zavito v pelerino prinesel domov. Zlomljeno nogo, za katero jo je zgrabila past, so ji potem dali med deščice, da se je zacelila. Imeli so jo kar v hlevu in jo krmili z gamsjim mesom. Na spomlad po tisti zimi jo je Uršič nekoč za zdravo nogo otvezel na vrv in spustil. Zakrožila je v zrak kolikor ji je dala vrv okrog 25 m visoko in Uršič si je na vso moč moral prizadevati, da jo je z vrvjo spet spravil na tla, tako moč je imela. Ta orlica je bila posebno lep primerek in so jo dali pozneje nagatiti. Tudi po najtrši zimi in stiski pa vselej nastopi pomlad in tudi orli v naših gorah znova poskrbe za ohranitev svojega rodu. Le malo še poznamo orlje življenje; komaj malo več kot v davnini, ko je še veljal za roparja malih otrok. Stoteri raziskovalci in opazovalci so prilagali svoj delež, da smo vsaj nekaj zvedeli o njem. Vendar pa je planinski orel, ta vladar višav, še vedno ves skrivnosten. Ponosen tudi za mrežo v ujetništvu, nepremično zroč predse in v njegovih očeh odseva nebo, po katerem je nekdaj jadral. Tak je tudi v prostosti in po ponižanju, da mora v stiski zamenjati lov s paberkovanjem, se znova dviga v višave. Priroda mu je dala, da mora ropati, a slej ko prej bo ta naša največja ujeda ostala prispodoba moči in junaštva. Kadar koli gledamo gore, ki se izrisujejo po jasnem nebu, si lahko v nedosegljivih višavah nad njimi predstavljamo orla, ki zre na svet pod seboj. Kakor vsa divjad je tudi on zapisan postopnemu izumiranju, ker tako terja napredek človeštva z vsemi svojimi zli napram vsemu, kar je še ostalo prirodnega. Ohranimo planinskega orla, dokler je še mogoče. Škoda, ki jo resnično povzročg, nikakor ni tako velika in nepopravljiva, da bi se smeli odreči temu velikemu okrasu našega gorskega sveta. Krogla ali šibre? K. S. Na več občnih zborih okrajnih zvez so lovci lani načeli vprašanje, če je lovsko pravično streljati divje prašiče s šibrami in ob vsakem času in občni zbor RLZS je po sklepih raznih okrajnih zvez določil, da se prepove streljanje divjih prašičev s šibrami in odstrel vodečih svinj v času od 1. marca do 15. julija. Verjetno ni divjadi, po kateri bi se bilo streljalo s toliko različnimi izstrelki, v vseh položajih in na vsako razdaljo, kot ravno na divje prašiče. Strel š šibrami na to divjad pa je gotovo največje mrharstvo, ki ga lahko lovec zagreši. Nedvomno je, da se posreči na razdaljo do 30 korakov tudi s šibrami št. 6 podreti kakšnega pujsa, pod šibrami P 8 bodo večkrat obležali tudi srednji prašiči, ob prav dobrem strelu pa tudi kakšen težji komad. Vse to pa so le izjeme; vse drugo se le zastreli in kljub iskanju največkrat ne najde, da brez koristi pogine. Zakaj je strel s šibrami na divje prašiče lovsko nepravičen? Zato, ker so naša najmočnejša lovna divjad, izredno odporna in žilava. Strel, ki naj jo podre, mora imeti zadostno prebojno moč in živo silo ter biti oddan na pravo mesto, da pusti tudi krvno sled. Pri strelu s šibrami na razdaljo 30—40 korakov ne moremo več govoriti o točnosti ali možnosti, da bomo prašiča zadeli, kamor ga želimo. Obenem pa tudi, če mislimo, da smo zgrešili, ni nikoli gotovo, če le ni kakšna šibra tako zadela, da obleži prašič šele po več kilometrih. V takih primerih tudi v snegu ni nobene krvne sledi. Izgovor, da je strel zgrešil, je jalov, to je možno le na kratko razdaljo in s puškami, ki nosijo zelo skupaj. Na 30—40 korakov pa je z običajno puško že skoraj nemogoče zgrešiti in če zadene le ena šibra, povzroči nepotrebno mučenje in hiranje obstreljene divjadi. Probojnost šiber pri strelu na prašiče pa naj prikaže sledeči primer. Na okoli 150 kg težko svinjo sem streljal na razdaljo 10 korakov s šibrami P 8 in s kroglo iz gladke cevi. Oba strela sem oddal v pleče. Medtem, ko je krogla (Brenneke) prebila svinjo in je bil izstrel precejšen, smo šibre našli sploščene pod kožo, tako skupaj, da bi jih lahko pokril z dlanjo. Streljal sem bil z brezdimnim nabojem. Vsi lovci pa niso dobri strelci z risanico in žal tudi vsak lovec ne razpolaga z drugo risano cevjo. Vsi ti naj uporabljajo krogle za gladko cev (Brenneke ali Ideal). Seveda pa mora vsakdo svojo puško prej preizkusiti in pristreliti. Razdalja za te krogle je do 60 korakov in vsak izkušen lovec ve, da so le redka stojišča, kjer je možnost streljati po prašičih na večjo razdaljo. Učinek je prav dober in prebije takšna krogla tudi najtežjega merjasca. Običajno obtiči na drugi strani pod kožo in na ta način ni izstrela. Sicer pa se zgodi, da ni izstrela tudi pri zadetkih z risanico, prav posebno še pozimi pri težkih komadih. Krogla iz gladke cevi pa ima ravno pri pogonih na prašiče to dobro plat, ker lahko streljamo tudi, če je cilj delno zakrit z vejicami ali šibjem, ker ni nevarnosti, da bi se krogla odklonila ali razletela. Lovec, ki se pritožuje nad učinkom krogel iz gladkih cevi, verjetno puške ni preizkusil in pri-strelil, ali pa je slabo pomeril. Skoraj vsaka puška jih meče drugače, običajno previsoko. Najboljše so puške z močno zadrgnjenimi cevmi. Seveda pa iz njih ne smemo streljati starih polnih krogel. Opazil sem, da večina pušk bolje strelja z Brenneke -izstrelki, ki so tudi težji in laže prebijejo razne ovire. Vsekakor so krogle za strel iz gladke cevi odličen nadomestek za nelovski in mrharski strel s šibrami. Obnesejo se prav posebno pri hitrih strelih na kratke razdalje. Večkrat pa je vzrok slabim uspehom pri strelu s temi kroglami, površno polnjenje. Slabo zarobljeni naboji dajo mehke strele. Močno na brezdimni smodnik pritisnjene krogle povzročijo najmanj krepko klofuto, če ne še kaj hujšega. Najboljše je polnjenje brezdimnih nabojev prepustiti veščemu puškarju ali pa kupovati tovarniške naboje. Krogle iz gladke cevi -lete seveda počasneje, vendar v goščavi bolj gotovo kot moderne, visoko-razantne. Kljub temu lahko na kratke razdalje mirno pomerimo tja, kamor želimo zadeti. Če pomerimo preveč spredaj, se lahko zgodi, da bo prašič, ki se z naježenimi ščetinami umika pred gonjači, le oplazen visoko po vratu. Na večjo razdaljo je treba seveda pomeriti nekoliko spredaj in je v takšnih slučajih risanica boljša, ker tega ni treba delati. Ni pa lahko z risanico streljati na bežeče cilje, ker manjka predvsem vaje in zanjo dovolj cenene municije. Pri lovu na prašiče je najvažnejša železna disciplina, popolna tišina in stalna pripravljenost. Če je veter slab, ne pomaga nič. Divji prašič odlično sliši in voha, tudi ne vidi tako slabo, da ne bi opazil premikajočih se cevi in nemirnih nog. Najboljši nalet imajo zato mirni in pazljivi strelci. Če pride na stojišče tropa šibkih pujsov z vodečo svinjo, jo je nečastno odstreliti. Neizkušeni mladiči tavajo -sami po lovišču in v hudih zimah poginejo. Na koncu trope je v času bukanja običajno še kakšen merjasec, vendar le redkokdaj močan. Starine imajo navado, da se izmuznejo po največjih goščavah. Razbita tropa se razprši na vse strani in se tako dogodi, da pridejo tudi lovci na slabih stojiščih ali v vetru do strela. Prašič zelo redko vidno naznači, da je zadet. Nekateri lovci trde, da je zanesljiv znak povešenje repa, ki ga sicer drži prašič pri begu več ali manj vodoravno. Verjetno pa v naglici nihče ne bo imel časa gledati prašiču na rep. Vsaj meni se to ni nikoli posrečilo. Tudi pri dobrih strelih beže težki komadi v svoji smeri dalje, dokler se ne zrušijo. Pujsi pri strelih v kosti ali v mehko večkrat cvilijo. Pri strelu v nogo klecne običajno prašič na stran, kjer je zadet. Strela skozi čeljust, ki vsako drugo divjad vrže v ognju in se šele potem zave, prašiči sploh ne nakažejo. Ta živad je neverjetno žilava in tudi po strelih, za katere domnevamo, da so zgrešeni, je potrebno pogledati nekaj sto metrov po sledi. Posebno v jesenih z obilico želoda, žira in kostanja, imajo divji prašiči zelo veliko tolšče, ki takoj zapre rano. Večkrat prodre kri le počasi skozi gosto in mehko podlanko. Kot že omenjeno, moramo pri težkih komadih računati, da ni izstrela, tudi če streljamo z risanico. iPrašiče, ki obleže v ognju, ostro opazujmo in ne oklevajmo z drugim strelom, ki ga oddamo za uho. Neštetokrat se je že zgodilo, da se je dozdevno mrtvi komad pobral in za vedno poslovil. Najbolj negotov strel na prašiča je od spredaj. Dolga glava popolnoma zakrije prša, strel ki bi bil smrten, bi moral zadeti med oči. To pa je premajhen cilj. Zato je bolje počakati, da prašič prej ali slej pokaže pleča in takrat dobro pomerimo. Stalež divjih prašičev je pri nas občutno manjši kot pred leti. V mnogih prej bogatih loviščih se zadržuje le še po par komadov, ki ne delajo nobene škode več. Toda tudi v loviščih, kjer jih je še dovolj, ni nobenega opravičila, da bi se mrha-rilo in zastreljevalo. Prav gotovo nam niso bili v čast primeri, da so s šibrami zastreljene svinje v smrtnem boju povrgle mladiče in vsa nešteta poginjanja in propadanja brez koristi. Nikoli ne bom pozabil, kako je nek nazovi lovec z lahkim strelom podrl brejo svinjo, ki se je le počasi umikala pred gonjači in so jo ostali uvidevni lovci pustili mimo. Pri iztrebljanju je prišlo na dan 8 donošenih mladičev. Po vsem tem je ta možak imel še toliko poguma, da si je za klobuk zataknil zeleno vejico! Kar pride odslej pred cev, naj se položi na dlako s kroglo iz gladke ali risane cevi ali pa naj zdravo uide. Pri redkih zastreljenih komadih pa bomo imeli vsaj možnost, da jih poiščemo in rešimo muk. Še se bo dogajalo, da bodo posamezniki vztrajali pri svoji slabi navadi. Tem bo potrebno temeljito pregledati njihov odnos tudi do ostale divjadi, ker je verjetno, da je ravno tako brezdušen in mrharski. Poznal sem streljača, lovec mu ne morem reči, ki je trdil, da s šibrami meri divjim prašičem vedno le v oči in jih skuša oslepiti. Kaj kmalu pa se je pokazalo, da je tako slepil tudi ostalo divjad. Divji prašiči so naša edina lovna pradivjad in so vredni lovsko pravičnega izvajanja lova in gotovega zadetka. Ohranimo stare lovske običaje D i n k o Vsak stan ima še dandanes nekatere posebnosti, ki niso v neposredni zvezi s samim delom, temveč so ostanek starega obredja, ki je v davnini spremljalo življenje. Rokodelci v cehih so po določenih pravilih sprejemali vajence, jih proglašali za pomočnike in te za mojstre in v nekaterih strokah so še vedno žive nekatere navade, s katerimi obrtniki proslavljajo te dogodke. Tudi med lovci so se ohranili običaji, ki pa so le mal ostanek starega lovskega ceremoniela iz fevdalne dobe, ki ji je bil lov razkošje. Z bleskom rokokoja se je ta lovski ceremoniel razvil do viška. Po francoski revoluciji pa je polagoma ugašal in s spremenjenim načinom lova v sredini preteklega stoletja tudi skoraj zamrl. Odpadlo je vse, kar je bilo v teh običajih izrazito dvorjanskega. Osvobojeni tlačan in pripadnik srednjega stanu, ki jima je bil šele s padcem fevdalizma omogočen lov, sta povzela le tiste običaje, ki so bili v osnovi v navadi že pri prakulturnih ljudstvih, in ki jih lovci spoštujemo še danes. Slovenci nimamo izrazito svojih lovskih običajev. Prepletajo se s splošno evropskimi, nikakor pa ne zgolj nemškimi, dasi so Nemci zaradi stoletnega gospodstva v veliki meri vplivali na naše lovstvo. Etnografija naših lovskih običajev še ni docela razjasnila in jo še čaka naloga, da iz številnih inačic posameznih lovskih obredov izlušči, kar bi utegnilo biti izključno našega, morda iz časa, ko smo še živeli v svoji prvotni domovini in potem kot podložniki, nazadnje pa, kar bi moglo nastati v razvoju sodobnega lovstva. Lovski običaji nikakor niso prazna, nepotrebna šega. Ze prakulturni lovec je spoštoval lovino, ki ga je hranila, oproščal se je uplenjeni divjadi, da ji je vzel življenje. Sodobni lovec je in mora biti ljubitelj prirode. Lov zanj ni več pridobivanje hrane, temveč moralno visoko odgovoren šport. Lovec, ki nima čuta za divjad in pravično izvrševanje lova, ne spada v lovske vrste. Lovski običaji so le odraz pravilnega odnosa do lova in divjadi, že sam lovski krst je v bistvu opomin in svečana zaobljuba mladega lovca, da bo pravičen in bo vedno spoštoval zapisana in nezapisana lovska pravila. Vsi lovski običaji imajo globoko etično vsebino, ki se je moramo zavedati in jih zato s spoštovanjem opravljati in ohranjevati. Lovci imamo na lovu svojo posebno govorico, ki sicer ni tako izrazita kot je pri drugih narodih, saj so bili naši dedje še pred dobrimi sto leti tla-čanje, ki jim je bil lov zabranjen. Njena posebnost je le bolj v načinu in odnosih med posameznimi lovci. S humorjem in satiro prežeto besedje ustvarja ono pravo lovsko vzdušje in razigranost, ki poleg užitka ob lovu samem pomeni tisti mik, ki nas združuje v resničnem tovarištvu. Vrnimo se k lovskim običajem. Kakor jih imamo dandanes, so nastajali postopoma, kot narodna pesem, pravljice in druga izročila. Cas jih je spreminjal, nekateri so pozabljeni, drugi pa so se ohranili. Po njih in zgodovinskih zapisih nam vstaja podoba nekdanjega lovstva, ki je bilo v raznih dobah različno. Tudi zaradi tega so lovski običaji dragocena kulturna ostalina, ker je po njih mogoče razumeti tedanje lovske nazore in izvrševanje lova. Mnogo je bilo že pisanega o pomenu, lepoti in ohranitvi starih lovskih šeg ob različnih lovskih priložnostih. Poudariti pa je treba, da spada v to področje tudi ohranitev raznih starih lovskih predmetov, predvsem trofej, orožja, lovskih rogov in druge oprave kot so lovske torbe in oblačila, pa slike, znaki in razna odlikovanja. Obenem je treba skrbeti, da se otrho pozabi razne dogodivščine, pesmi in drugo besedno gradivo, lovski dnevniki in zapiski; sploh vse, kar je v zvezi z lovsko kulturo in folkloro. Vsak lovec je dolžan, da te stvari varuje pred uničenjem in pozabo, kakor tudi, da se lovski običaji uporabljajo v čimbolj pristnih oblikah, ki jih ne gre samovoljno spreminjati. Lovske družine so dolžne skrbeti za vzgojo dobrih in zavednih lovcev, toda nikakor se ta vzgoja ne sme omejiti zgolj na samo pravično izvrševanje lova. Vsa mora biti prežeta tudi z uvajanjem v lovske šege in običaje, ki tudi sodobnemu lovu šele dajejo pravo vsebino. Najbolj znan je med lovskimi običaji krst ob prvem plenu, vzemimo zajcu, ki se potem obnovi ob vsaki drugi vrsti divjadi, ki jo mladi lovec upleni. Lovski krst se podeljuje na zelo različne načine, ki so se sčasoma razvili v raznih pokrajinah, krajih ali ožjih lovskih družbah. Vse te inačice pa so namenjene vzgoji lovskih novincev z geslom: Za lovsko čast in poštenje, za domovine rešenje in puške pravično nošenje ali podobnim, ki ga spremljajo trije udarci. Prav je, da se ta krst opravi v veselem razpoloženju in z zdravim lovskim humorjem. Toda ta častitljivi obred bi se nikdar ne smel prevreči v surovo burko, ki jemlje ugled in veljavo lovcem in lovstvu. Pomen zelene vejice je znan. Zataknjena za klobukom je stanovski znak, pa znak pravično pridobljenega plena, znamenje na krvnem sledu, pripomoček za sporazumevanje med lovci, kažipot v neznanem lovišču, počastitev umrlega tovariša in zadnji grižljaj uplenjeni divjadi. Shranjena zelena vejica je tudi dragocen spomin na minule dogodke in doživetja. Enako je tudi lovski pozdrav med znanimi ali neznanimi lovci, kakor ga že ob dani priložnosti uporabljamo: lovski zdravo, dober pogled, veliko ognja, ravne cevi in podobno, odraz neprisiljenega tovarištva, ki ga poudari še iskreni stisk roke. Zelo star običaj je uporaba lovskega roga na večjih lovih in brakadah. Glasovi lovskega roga služijo za sporazumevanje in so različni za začetek in konec lova, za prekinitev in nadaljevanje po- gona, navodila gonjačem in poziv za zbor, Z lovskim rogom se tudi poslovimo od umrlega tovariša. Vedno pa lovski rog ustvarja pravo lovsko razpoloženje in je simbol lovstva enako kakor puška. Veselo razpoloženje je lovcu potrebno kakor gozdni in gorski zrak. Brez veselja in ugodja ni lova. Že stari lovci so si ga ustvarjali ob zboru pred lovom in počitkih med njim, posebno pa ob čaši vina na zadnjem pogonu, kjer se sprosti lovska latinščina, vrste napitnice ter lovski ropoti in se pojo lovske in narodne pesmi. Ob takih priložnostih drže lovci po stari navadi čašo v levi roki. Lovska latinščina ni in tudi ne sme biti nikakršna laž, temveč zgolj izmišljeno, vendar v jedru resnično, dovtipno pripovedovanje lovskih dogodkov. Po starem običaju si lovci krasimo klobuke s trofejami kakor so gamsov čop, ruševčevi krivci, jerebja podrepnica ali od divjega petelina, račji krivčki in drugo. Obenem si tudi pripenjamo znake lovskih in kinoloških organizacij. Tudi lovski kroj, nošnja zelenkaste ali rjave lovske obleke z na-šivki in gumbi iz rogovja, je upoštevanje starega običaja. Mnogo imamo že lovskih koč, ki so shajališče in zavetišče lovcev, kadar so v lovišču. Vsak lovec pa si želi doma urediti lovsko sobo ali vsaj kotiček in ga okrasi z lastnimi trofejami, ki ga vedno spominjajo na lovske doživljaje. Po lovu polagamo lovino po veljavnosti plena od leve proti desni; z desno stranjo na tleh in z glavo obrnjeno od razvrščenih lovcev. Iz spoštovanja do mrtve divjadi nikdar ne stopamo čeznjo in ji izkažemo čast s položitvijo zelene vejice z vrhnjo stranjo proti dlaki na plečih in ji zataknemo tudi zadnji grižljaj. Še mnogo je raznih lovskih šeg in običajev, ki jih še uporabljamo, pa tudi že pozabljenih. Vsi pa čakajo zapisa, študija in obdelave. Gotovo so vmes nekateri, ki izhajajo iz nekdanje lovske vzgoje in so se že preživeli ter ne sodijo več v naš čas; a ti so po večjem že odpadli sami po sebi. Mnoge pa bo treba oteti pozabe in jih znova uvesti v lovsko življenje. Lovske šege in običaji, ki jih s spoštovanjem ohranjamo, niso nikjer v celoti zapisani in ostajajo samo v ustnem izročilu. To veliko gradivo, splošno kulturnega, in še posebej etnografskega pomena, se tako umika širši veljavi med lovci in seveda tudi znanstvenemu raziskovanju. Nujno moramo poskrbeti, da se zbere in z zapisom ohrani ta dediščina prednikov tudi našim zanamcem, predvsem pa, da najdemo one osnovne oblike, v katerih so lovski običaji nastali in jih take uvajamo. Lovske družine so v prvi vrsti poklicane, da zberejo vse, kar je še dosegljivega. Marsičesa se bodo spomnili stari lovci in bomo tako obenem zbrali dragoceno gradivo za zgodovino našega lovstva. Prjrpr,:, R R HfnsUc Ucestiice Jelo Gašperšič Ujel je trdni stopinji ter se previdno dvignil nad rob in negiben z očmi potipal po snežišču. Imel jih je pod seboj kakor na dlani. Prvi beli tekači so se približevali kraju, kjer se je odločil in zavil proti Orlici. Videl jih je, kako zanesljivo sledijo njegovim stopinjam. Obstali so, ker je divjad odskočila in bili so videti presenečeni, čemu je skočila proti stenam. Zdaj ga bodo iskali, na vse kriplje bodo prevohovali njegovo pentljo, zakaj en sam sled vžiga hrabrost in žejo po krvi. Stari Murat je momljal z usti in se skušal spomniti kake zelo krepke vojaške kletvice, da bi jim jo zabrusil navzdol, pa ni našel nobene. Vse je pozabil, kajti v gorah ni imel koga preklinjati. Samo zarežal se je: — Hudičevi kresači polizani, kaj iščete zdaj. . . Kravji zvonec si bom obesil na vrat, da me boste slišali, kako bom roštal! Preiskovali so steno Orlice, tako je bilo videti, ker so si podajali daljnoglede. Plezal je dalje in jih ni videl, kako so sledili tudi tam, kjer je prej hodila njegova senca k Orlici. V pameti mu je rojil velik račun: Menda ne bodo toliko norci, da bi šli za njim, menda psi sploh ne bodo toliko pametni, da bi našli sprano korenino, po kateri se je potegnil na prvo stopinjo in v žleb. Prelisičil jih bo, če.se bo le prekopal čez Zastenje na greben Orlice in od tam po položnem snežišču na drugo stran, kjer je rešitev. Velik račun starega Murata, iskra v smrtni tišini, ki je polnila njegovo veliko, naglušno glavo. Večkrat je moral počivati in si dajati duška. Zaželel si je tudi sonca, da bi sijalo v njegovo stran in ga grelo s svojo medlo gorkoto. Oziral se je za njim, da bi mu pomolil roke, naj jih obsveti s svojo rumen j o. Namesto sonca je videl samo mračen oblak, ki se je dvignil tako visoko, da je bil v ravni z njim, ko temnosiva cunja razvlečen nad planino in meglenim morjem. Preden se je splazil zadenjski v okno, so se mu uprle nalomljene klade zelenega ledu. Moral jih je sprožiti, da so odrožljale v žleb in se razbijale z-velikim truščem. To je bilo znamenje onim, ki so ga čakali spodaj. S kota Zastenja je ostro švistnil ognjeni bič, deset bičev; v debeli zaplati snega nad njim je zacvrčalo, da je oživela. Prisluhnil je pridušenemu šklepetu avtomatskih pušk in se prihulil pod nevidnimi ognjenimi zankami, ki so s svojimi konci švr-kale in prašile po skalju kakor bi se razletali podsnežni mehurčki. Previdno se je potegnil v zaklon in se uprl z nogami, da sta mu bili roki prosti. Tudi sam je pripravil svoj bič, čeprav ga ni dobro čutil v ozeblih rokah. Videl jih je kako se vlečejo in preskakujejo v žleb navezani drug na drugega in se zanesljivo prilepljajo z jeklenimi zobmi na čevljih. Zijal je za njimi, ko jih je tu in tam zagledal med režami kako se vzpenjajo, brezglavo rinejo vkreber, družni v sovraštvu do njega, ki je pred njimi in ga ne poznajo. On pa sam, zdaj sam tudi v sovraštvu do njih, ki so se polakomnili njegove kože. Starca Murata je spreletel smeh, pridušeno se je zarežal, da je bobnelo v njem ko v sodu: — Tudi če se bomo zbogali zanjo, če bo visela moja stara ustrojena koža, ne bo visela zastonj. Le sem, kar k meni, za vse je dovolj prostora v tem skalju. Zbegajmo se, zamenjajmo jih! Zlepil se je s kopitom in cevjo, ki je kazala v zdaj še prazno režo in čakal, da ga bo zvesta puška rahlo dregnila v rame, kakor bi ga opomnila, naj izvrže prazni tulec, ko bo izpuhnil svoj smrtni svinec. Pomislil je, da izza vojne ni pomeril na človeka. Vedno samo na živali in še te je izbiral. Trepnil je ob zoprni misli in zadržal dih. Reža se je napolnila, muha je sedla sledniku na zavihek belega plašča in se premaknila k srcu. — Naj ti bo sojeno, zbogajva se! Beli gonič je trznil in se zvalil 'naprej, da je onima dvema zaplesal na vrvi kakor nihaj. Obdržala sta ga in ga vlekla nazaj proti sestopu. Murat je samodejno grabil z eno roko v sneg in ga nosil v usta in če bi se dal skepiti, bi ga lučal za njimi v velikem zmagoslavju. Potrepljal je svoj bič, ki je bil dolg, da je znova švistnil navzdol in preparal zrak do samega me- glenega morja. Goniča v žlebu sta se potuhnila in se zgubila med skaljem. Potegnil se je v okno in zginil v žlebič. Začutil je strašno potrebo, da bi se globoko spočil in umiril in da bi bil cel mož, s poslušnimi nogami, rokami in pametjo, ki naj ga ubogajo tudi zdaj, ko bo moral jezditi skalo in se prebiti na previs na južni strani. Spodnjih zdaj ni videl, ne onih na snežišču. Videl je samo navzgor in bele, bleščeče vrhove. Zdaj ni imel zanje nobene misli; toliko, da jih je ošinil, toliko, da je zaželel, da bi se megleno morje dvignilo visoko do njega in ga zakrilo s svojimi podvihnjenimi valovi. Jata kavk, ki jih je splašilo streljanje, je preletela praznino modrozelenega neba in se čivkajoč spuščala v stenje na nasprotni strani prepadov. Za njimi sta zaveslala čez nebes dva krokarja. Premagujoč upor zraka sta za trenutek obstala s svilnato črnimi in pahljačasto razprtimi prsti peruti in se razgledovala, kakor bi si imela kaj zapomniti. — Ste že tu? Že čakate prekleti kljuni črni! je pomislil. — Ne, ne, prezgodaj je še, he-he! Še sem Murat, brkati, še kar plezam, še kar dobra kuna sem! Napravil je nekaj majavih stopinj, skušal prijeti oprimek, pa ga ni mogel doseči. Prevagal se je, da je telebnil z glavo ob skalo in se zapeljal po plošči v globok lijak. Kopal se je v snegu, ki ga je imel polno v ušesih, ustih in v cevi puške. Skomaral se je na noge, odrgnjen po rokah in obrazu. Popravil si je klobuk, nabil si ga je na tršato glavo in v hudi jezi pomislil: — Prekleto skalje, prekleta bela groza, prekleta Orlica in kako sem te imel rad. Zdaj pa, kakor da je vse to skalje rojeno za smrt, nagrmadeno v skladih zato, da te ubije, ker ga imaš rad in ker ga braniš! Zdaj je tako, prekleta bela groza ... Tičal je v lijaku ujet in iskal moč, moral je nekam po pomoč, ki mu je izginjala iz ohlapnih, mlahavih žil. Sprevidel je, da je sploh bolje, če se ne ozira po Zastenju, kjer se na gornjem previsu leskečejo ledene sveče. Kopal in sekal je z lovskim nožem ozke stopinje na plosko viseči in poledeneli skali pred seboj, kakor bi pozabil, da je na smrt utrujen. Vonj po zažganem smodniku, ki mu je ostal v nosnicah, ga je spomnil streljanja. Tega se je zavedel z zadoščenjem. Zdaj so bili njegovi fantje opozorjeni, beli goniči pa speljani na slepo. Prižel je to misel, kakor bi mu jo prinesel kozel na rogljih in vkopanih nogah, in rekel si je: — Nisem in nisem, vidite, da nisem. — Sem, kar sem, in če sem, naj vsi vedo, da sem! Že mati so pravili, da bom. Bil sem grintavo mače, tako grintavo, da so mi držali svečo in jokali. A jaz ...? Prišel je trenutek, ki se je ves čas kopal do njega. Kri mu je zaplala po žilah, ko je zajezdil skalnatega konja, na koncu obsijanega s sončno rumenjo. Roke so prve dosegle žarek sonca tipaje za oprimki in se jih krčevito oprijele. Potegnil se je nad polovico svoje sence, kajti bilo je na južni strani. Za trenutek je obvisel in je bil tako slab, da bi Orlica morala biti usmiljena. V zavest mu je prišlo, da zdaj bijejo po njem in po njej z vsemi biči, kar jih premorejo beli goniči na vzvalovanem snežišču pri njenem vznožju. Dobil je težak udarec v pleče, da je trznil in se spet ujel in se vlekel navzgor skozi presek na sneg. Bilo je zelo blizu medlega zimskega sonca in pred njim je šel privid ranjenega kozla, ki je bruhal rdeče zvezde v skalje. Tenak pihavec je brisal položeno vzbočeno rtino Orlice. Ni ga čutil, udarec ga je tiščal ob tla. Ležal je ves ranjen in prikovan s skalnim obrazom v snegu, s puško in nahrbtnikom, ki sta se mu prevrnila na glavo. Njegov klobuk s skoraj za dlan veliko zvezdo, prišito s skokovitimi šivi belega sukanca, je odnašal piš, da se je skotalil čez rob stene. V glavi se mu je skalila misel. Orlica se je začela dvigati, kakor se dvigajo ujede; nekje v svojih skalnatih nogah, Čisto polagoma se je napihovala v sebi, da bi dobila moč za let. Polagoma ga je nosila okrog ko se je obračala. Z lovcem Blažonom sta šla pod večer do tamarja — mrak se je razpredal med hojami, ki so tajile vrhove pred njima. Blažona je pot vkreber že zdelovala. Lovil je sapo in ves obvisel na okovani palici, ko mu je zaklical: —* Poglejte, Blažon, tu poglejte med resjem — kresnice, kresnice! Kresnice so svetlozeleno gorele med resjem blizu zaplate snega. Blažon se je sklonil in jih pobral, vzel si jih je na dlan in jih gledal v temi. — Čudno, je to mogoče — kresnice v novembru? je rekel. Molče sta počivala, Blažon je kakor bi nekaj premišljeval, iskal neko primero s temi kresnicami na dlani. Ni mu videl v oči, videl je samo obris njegove tršate glave in čutil, da stari Blažon gleda vanj. Začutil je njegovo staro težko roko, ki mu jo je spustil na rame, kakor jo je čutil tedaj, ko ga je, pobec, vedno prvi zagledal, kadar se je utrnil z gora. Komaj ga je dočakal, oči mu je pustil pod prsti, ko je odiral kune, poslušal ga je, kadar je govoril resnico in kadar je govoril po lovsko, dokler ga ni preprosil, da je smel z njim. Blažon je dejal počasi, slovesno: — Fronc, z menoj je zdaj tako kakor s temi... Kresnica v novembru sem, in potem pride sneg, vidiš zaplato snega? ■ Foto ing. S. Murko Samotne, tišini in smrti posvečene gorske višave, le sonce trosi svojo luč po prostranih planjavah in zeledenelih vrhovih — Vidim, Blažon, vidim, mu je vrnil tiho, da ga ne bi zmotil v misli. — In veš, kaj mislim, kaj ti hočem s tem reči? — Vem, Blažon, kaj mi hočete reči. Murat, ki je bil tedaj samo še Fronc, je dobro vedel, da misli na živali, ki mu jih bo pustil: trope gamsov—goličavarje in goščarje, velike in male peteline, srnjad, belke in kune in orla. Njemu, mlademu čuvaju, ki je še ves zeleno obrobljen. — Dobro je, da veš, kaj mislim — potem sem mirne vesti, je dahnil Blažon in mu spet spustil roko na ramo in ga potresel: — Franc, zdaj boš ti pasel — in pazi na živad, nihče drug ne bo. In kaj sem še hotel reči, se je zamislil Blažon. — Da, še nekaj sem mislil — tudi na gore glej! — Bom Blažon, tudi na gore bom pazil! Blažon se je čez čas znova oglasil: — Še nekaj, da ne pozabim, je govoril, da je zvenelo v mraku. — Nič posebnega nisem doživel, pa sem kresnica v novembru. Če boš doživel ti; verjemi, da boš. Bodi svetla kresnica, ko pride ta november in sneg; tudi, če te bo v gorah kaj poiskalo, bodi svetla kresnica! — Bom, Blažon, tudi v gorah bom kresnica! je zvenelo kakor prisega. Potem sta šla dalje molče, ko se je mrak razpredal med hojami, ki so tajile vrhove gora in dolgo je bil slovesno med njima. V rdeči megli je zaplesala podoba Judenburga. V Muratu jo je zbudil spomin z jablano, ki je cvela nad vrsto mož, pripravljenih za pokol. Vedno, kadar se je spomnil te podobe, si je dejal, kako se je ta jablana osula na krvave madeže, ko so mrtve vojake odnesli. S kresnicami je vedno tako, da se nanje osuje, ko prideta november in sneg, konec in smrt. — Slišite, pobje, vidite, fantje, moje kresnice, — in potem pride sneg! Saj veste, kaj hočem s tem reči. Veste, kaj mislim — pazite na gore in tudi na svojo veliko stvar! Zdramil se je na rtini Orlice. Grabil je po snegu, trudno dvignil svoj skalni obraz in po vseh gubah mu je teklo čez čeri in prepade v žalostno povešene brke. Sivi, ščctinasti lasje nad senci so bili zvrha r j eni, očesni zevi še manjši kakor prej. Drobne oči, ki zdaj niso več mokro sijale, niso videle daleč. Videle so le pred seboj in pod seboj same rdeče kresnice, kakor bi jih kdo s košem nasul in še belo sneženo cesto, ki se je spuščala v tisto stran, kamor bi moral, v prostost in rešitev, ki mora biti nekje za grebenom. Obrisal se je čez usta, zakaj bil je strašno žejen, kot ranjena žival, ki se vleče do vode in pred njo žejna pogine. Na rokavu mu je tudi ostala rdeča kresnica, vse drugo pa je postalo bela pena gorskega hudournika, ki se odmika, buči stran od njega v smer, kjer je rešitev z zložno potjo do njegovih ljudi. — Morda pa bodo prišli njegovi pob j e ponj. Drobne oči, kakor da vidijo nekaj, kar se pomika vrh bele pene deročega hudournika naravnost proti njemu. Dvignil se je stari Murat iz svojega krvavega loža kresnic, zlomljen, preboden, najprej na eno koleno, pa še na drugo — oprl se je tudi na puško, ki mu je sama spolzela v naročje. Zbral je silno moč, da se je postavil na eno in še na drugo nogo in zdel se je zelo velik in visoko pod soncem, ko je silil naproti svoji utvari. Tako majav in razkoračen je obstal s svojo veliko glavo, kakor skalo med rameni, brezumno tiščal šiškasto glavico zapi-rača na svoji zvesti puški, ki jo je molel predse v sneg in rezen pihavec, ki mu je mršil ru- ševje nad senci in majal sablji pod nosom, je prepeval zanj zadnjo lovsko žalostinko. Beli visokonogi braki so se mu približevali v razmaku čez hudourno peno. Prišli so daleč naokoli, s tiste strani, kamor jim je hotel ubežati čez Zastenje. Plazili so se sklonjeni in šele ko so prišli bliže, jih je spoznal. Zamajal se je nazaj, udarec ognjenega biča, ki ga je zadel in prežagal, ni bil boleč in tudi za njegov žvižg je bil gluh. Orlica se je odtrgala od tal, razširila je peruti, z njih pa je spodsekan strmoglavil navzdol stari Murat, ko se je zadnjič obrnil k očetu Triglavu in vsem drugim vrhovom nad meglenim morjem. Kresnica v novembru je ugasnila v snegu pod steno. One, ki jih je posejal gori po grebenu, pa so ostale. In bilo jih je mnogo na tankem, belem snegu. Viharji, ki so se potem zdivjali v gorah, so zakrili kresnice, ki jih je stari lovec posejal po rtini Orlice, eno prihodnjih pomladi pa so se utrgale od skal in zletele v dolino. Po državnem prvenstvu v streljanju na glinaste golobe L. M. Že pred vojno je bilo streljanje na glinaste golobe znano tudi v Sloveniji, po osvoboditvi pa se je nadalje razvijalo le v Pomurju; toda zaradi dragega streliva in drugih stroškov, se je streljalo le na serije po 10 golobov. Mnogo resneje so se pa lotili tega športa na Hrvatskem in v Srbiji, pozneje pa -tudi v Bosni in Hercegovini, kjer že več let prirejajo tekmovanja za republiško in državno prvenstvo. Razumljivo je, da smo v Sloveniji na ta način že mnogo zamudili in tudi se sicer tekmovanja niso vršila po mednarodnih pravilih. Lani septembra pa se je RLZS odločila, da ta šport podpre in je 8. septembra priredila v Ljubljani izbirno tekmovanje za udeležbo na državnem prvenstvu v Slavonskem Brodu. Pripomniti pa je treba takoj, da zasilno strelišče za streljanje na glinaste golobe ob Dolenjski cesti ni bilo urejeno po mednarodnih pravilih in niti približno ni bilo podobno pravilnemu strelišču za streljanje na glinaste golobe. Izbirnega -tekmovanja so se udeležile le tri skupine in sicer iz Ljubljane, Kamnika in Murske Sobote, in izmed teh je bilo določeno 7 tekmovalcev, -ki so se potem udeležili državnega prvenstva. Slovenijo so torej zastopali: Bulc Marko, Dimic Peter, Hajduk Stefan, Klekl Štefan, Marič Ludvik, Radišič Branko in Zrim Jože. Moštvo je vodil podpredsednik RLZS Ive Krevs, ki se je zelo potrudil, da je prebrodil razne težave, ter je tudi ves čas sodeloval v sodniškem zboru. Jasno je bilo, da slovenski tekmovalci v ostri konkurenci odličnih in vajenih strelcev iz drugih republik niso imeli nobenih izgledov na kakšen večji uspeh. Toda naša udeležba je bila že zaradi tega pomembna, ker so si strelci pridobili osnovne izkušnje in zdaj vsaj vedo, kako se je treba stvari lotiti. Tudi strelišče v Slavonskem Brodu ni bilo povsem primemo, ker je zaradi visoke talne vode, nad en meter dvignjeno nad ostalim terenom. Ozadje pa je deloma zastiral nasip za streljanje s kroglo, deloma pa griči, tako da so se golobi le slabo odražali. Tudi stroji niso bili brezhibni in je njih urejevanje terjalo skoraj pol dneva. Na prvenstvu so nastopila moštva Hrvatske, Srbije, Bosne in Hercegovine, Črne gore in Slovenije. Naše moštvo je izmed vseh imelo le navadne lovske puške, ki pa za tekmovalno streljanje nikakor niso primerne. Prvo mesto je dosegla Srbija z 298 zadetki od 360 možnih. Drugo Hrvatska z 295 zadetki, tretje Bosna in Hercegovina z 267 zadetki, četrto Slovenija s 188 zadetki in peto črna gora s 162 zadetki. Prvo mesto med posamezniki in naslov državnega prvaka je osvojil Milan Volf (Hrvatska) s 54 zadetki od 60 možnih. Najboljši med slovenskimi tekmovalci je bil Ludvik -Marič z 39 zadetki. Slovenci sicer nismo dosegli vidnejših uspehov, zato pa tem dragocenejše izkušnje. Če hočemo kdaj na državnem prvenstvu kaj pomeniti, se bomo morali stvari lotiti resno in z vso temeljitostjo. Brezpogojno so strelcem potrebne specialne tekmovalne puške in prvovrstno strelivo. Prav tako je treba zgraditi strelišča po mednarodnih predpisih. Le na ta način se bo mogoče temeljito pripraviti na nameravana okrajna in republiška tekmovanja. Za uvežbanje dobrega strelca je potrebnih 1200 nabojev na leto. Poljski tekmovalci so n. pr. pred srečanjem z Jugoslovani sistematično vadili mesec in pol in vsak strelec je imel na razpolago in je tudi porabil 5000 nabojev. Specialne puške pa jim je dala na razpolago strelska organizacija. Potrebno je bilo, da se je pri RLZS ustanovila posebna komisija, ki bo prevzela skrb za razvoj te strelske discipline, da krenemo z mrtve točke in ne bomo še nadalje zamujali in zaostajali za drugimi republikami. Lisičje szoodbe A. S. Pirc Če lovci srečajo lisico, ki se nenavadno obnaša, jo takoj obdolžijo, da je stekla. Ne pomislijo pa, da si priroda včasih dovoli tudi izjeme, ki nas zapeljejo k napačnim zaključkom. Bilo je prve dni avgusta, v času za klic srnjaka. Ob zori sem se bližal hiši svojega tedanjega solovca Podlogarja ob koncu naselja na Turjaškem. Na dvorišču neke hišice je besno lajalo priklenjeno ščene in čez plot sem ugledal lisico, ki je komaj deset korakov od psa mirno pregledovala gnojišče. Šele ko sem predrzni rdečerepki zaploskal, se je s skokom čez plot poslovila in zginila med njivami. Torej je lisica dobro vedela, da ji priklenjen pes ne more do živega. V Blagovni pri Celju je lisica kar po vrsti odnašala piščance in kure. Samo nekemu kmetu je z ropanjem prizanašala, da so se vsi čudili. Čuvaj je sicer nastavljal pasti, ujele pa so se zgolj mačke in psi, ki jih pa ni bilo škoda, ker so vse noči gonili po sosednih gozdovih. Pozimi je bil mir, vsakega maja pa se je spet začelo. Vedel sem, da roparice ne plenijo v okolici svojega doma, da se ne izdajo. Ker sem bil takrat na dopustu, sem imel dovolj časa in uganka je bila kmalu rešena. Izza hleva te privilegirane kmetije sem po dežju opazil lisičje sledi proti gumnu. Zvečer sem nastavil dobro prikrito past, poškropljeno z razredčenim krav-jekom in proti jutru se je lisica, ki je od nekod privlekla tolsto kuro za svoje mladiče, ujela. Pod gumnom smo potem našli pet mladih lisičk, ki so bile stare nekako šest tednov. Nekoč smo imeli pogon nad Pijavo gorico. Lovovodja je bil pok. krznar Bizjak; psi so dvignili lisico. Gonili pa so jo komaj sto korakov daleč, ko je lajanje prenehalo kot bi odrezal, lisice pa ni bilo nikjer. Pred lovce ni prišla in tudi nazaj ni udrla. Mislili bi lahko, da se je potegnila v kakšno jamo, ki jih pa tam okrog ni, so pa kupi oklestkov in skladanice drv. Po končanem pogonu sem predlagal, da vse te preiščemo. Pomagal nam je ptičar z odličnim nosom. Vneto je iskal in pred nekim kupom dračja nateznil. Nadejali smo se kune in se postavili ob straneh. Ko pa sem pobezal v kup, je švignil iz njega star lisjak, ki si ni upal na dan, dokler so gonjači in psi šarili okrog. Dobro pomerjen strel ga je vrgel na dlako. V neki podpohorski vasici sem se v zgodnjem jutru odpravil na vlak. Kar mi je sredi kolovoza pritekla naproti mlada lisička. Presenečen sem obstal, a živalca je stopila k meni in se mi kakor mačica drgnila ob noge, potem pa se očitno pripravila, da mi poškropi čevlje. To se mi je zdelo preveč po domače in sem segel po njenem repu, lisička pa me je prestrašeno pogledala in skočila v živo mejo. Ko sem pozneje o tem pripovedoval lovskim tovarišem, mi niso hoteli verjeti, ves do- godek pa je opazoval tudi neki kmet, ki je resničnost potrdil. Še pred vojno smo nekoč lovili v celjski okolici. Goniči so prignali nekaj zajcev in proti koncu lisico. Bilo je precej snega in psi so bili že utrujeni. Lisica je padla na prvi strel in obležala. Gonjač ji je zvezal zadnji nogi in si jo vrgel na rame. Ze čez nekaj kokrakov pa je prestrašeno zavpil, lisica ga je namreč šavsnila tam, kjer se neha hrbet. Hitro je odvrgel nehvaležno breme in zgrabil palico, da se za boleči ugriz primerno zahvali. Lisica je srdito skakala po snegu, ni se pa mogla osvoboditi vezi. Kljub temu se je zakotalila daleč po bregu navzdol in šele drugi strel jo je umiril. Trda zima je bila ko smo hodili ob Miljacki pod Sarajevom za racami. Struga jih je kar mrgolela, ker so bile vode na severu zamrznjene. Škripanje snega pod koraki pa jih je vedno že izven strelne razdalje splašilo, tako da nisem prišel do strela. Tedaj sem kakih petdeset korakov pred seboj opazil v snegu kanjo, ki je trgala raco. Verjetno je tam obstreljena obležala, ker si ne morem predstavljati, da bi jo kanja s svojimi slabotnimi kremplji sama uplenila in prinesla iz globoke struge. Zato sem najprej mislil, da je kragulj in sem šele po strelu spoznal kanjo. Prav tam se je nagibalo nad vodo nekaj starih vrb. Ko sem s kanjo in komaj načeto, še toplo raco v roki gazil sneg, sem nenadoma opazil lisico, ki me je gledala iz goste krošnje votle vrbe. Hitro sem odvrgel plen in zgrabil puško, vendar prepozno. Lisica je spoznala moj namen in skočila vsaj štiri metre globoko med grmičje, še preden sem bil pripravljen, in je na begu dvignila močno jato mlakaric, ki so doslej kljub kanonadi okrog njih vzdržale v zavetju. Pri jerebarjenju nad Celjsko kočo mi je pritekla lisička pred noge. Docela podzavestno sem Foto Fr. Kersnik Zvitorepka je ugledala plen - Risba J. Pukl Poskrbljeno je za novi rod jo nalahno brcnil, nakar me je užaljeno pogledala in v moje začudenje počasi odkorakala s trdimi nogami. Preden pa je zginila v grmovju, se je še enkrat ozrla in hripavo zabevskala. Na Vilharjevi cesti v Ljubljani je stala na pol razpadla baraka. Na zmrznjeni sneg je tisto zimo padlo za ped pršiča in po njem se je kazala proti baraki lisičja sled. Ves vrt okrog barake je bil zgažen od zajcev, ki so hodili glodat zeljnate ko-cene. Na suhem pod napuščem barake pa je dremal zajeten zajec in prav nič se mu ni mudilo, ko je ob mojem bližanju odskakljal. Onstran barake pa je sredi sončnega dne in med hišami, lisica zalezovala tega zajca, ki sem ga bil splašil. Kolikor vem ni bilo takrat lisic na Ljubljanskem polju vse do gozdičkov pred Savo. Kaj je" torej lisico nagnalo, da je lovila sredi hiš, ko je bilo po vsem lovišču dovolj zajcev in jerebic, pri vrbah ob Savi pa fazanov. Jesen pred vojno sem lovil v hribih nad Stično. Zajcev je bilo po njivah in gozdovih dovolj, lisic pa tudi. Čuvaj me je opozoril na skalnato lisičino, ki je bila ugonobila že več psov jamarjev. Noben se namreč ni več vrnil iz nje in so jo zato nameravali zazidati. Ker je ptičar nakazal, sem s puško v roki stopil bliže. Nekaj korakov od lisičine je skočil star zajec in tudi padel. Čudil sem se, da je dan prespal tik ob domovanju svoje sovražnice. S čuvajem sva se nato dogovorila, da bom prežal ob lisičini, on pa bo pognal v sosednem mladju. Ze po dveh minutah je pritekla lisica, umik v zavetje pa ji je preprečil strel. Zanimivo je, da stare navihanke ni zmotilo najino glasno govorjenje niti strel na zajca. Občinsko mrhovišče med Lendavo in Petišovci je bilo v lovskem pogledu pravi raj. Tam so pokopavali zlasti svinje, ki so poginile za rdečico. Cesto pa je bila jama drugo jutro prazna, iz ciganskih šotorov pa je dišalo po pečenki. Ker je mrhovišče sredi lovišča, me je seveda zelo zanimalo. Ko sem si ga jeseni prvič ogledal, je švignila lisica iz luknje v zemlji. Streljal nisem, ker so bile lisice v teh prepolnih loviščih zares koristne, kajti po- spravljale so degenerirano divjad. Pozimi je bil sneg okoli mrhovišča tako steptan, da se ni dalo ugotoviti kdo vse je prihajal tjakaj. Nekega večera sem prežal skrit za grmom in v dveh urah streljal na tri lisice in za zaključek še na dva potepuška psa, ki sta prav tako prišla razkopavat mrhovišče. Po prvi vojni je bilo v Lendavi in okoliških vaseh vse polno psov brez pravega gospodarja in večina njih se je z lisicami in podivjanimi mačkami vred, mastila z mrhovino. Tisti čas sem skupaj z davkarjem Kollerjem in kapetanom Romom postrelil mnogo te golazni. Čuvaja nismo imeli in smo sami čistili lovišče. Nepozaben mi bo ostal večer, ko sem dobil kar štiri lisice v eni sami uri. Strupen mraz je pritiskal, ko sem se skozi hrastov gozd bližal mrhovišču. Tedaj je iz prvega groba ritensko zlezel lisjak in padel v snopu šiber. Puško sem imel še pri licu ko sem že ugledal drugo lisico in užgal po njej. Obe sta bili namreč v isti luknji. Ko sem vlagal nove naboje, se je dvajset korakov pred menoj pojavila tretja lisica, ki pa je padla šele po drugem strelu. Med časom, ko pa sem tem trem lisicam vezal noge, pa je iz jarka pokukala še četrta. Hitro sem pograbil puško, ki sem jo bil naslonil na grm in streljal še zadnji hip. Tisto zimo je okrog tega mrhovišča padlo nad štirideset lisic. Kljub temu velikemu staležu pa je v lovišču mrgolelo zajcev in jerebic, le fazanov je bilo malo. Se en doživljaj mi je v spominu. Sedel sem na visoki preži in čakal srnjaka. Ob zori sem ugledal mlado lisico, ki je naskakovala ježa in srdito bevskala, ker ji ni hotel pokazati ranljivega trebuha. Čez nekaj časa se je pojavila stara lisica in pregnala mladico, sama pa je ježa po pasje poškropila. Jež je samo za trenutek pokazal smrček in že je bilo po njem. Tedaj sem zapivkal. Iz gošče se je pokazal srnjak in prisluškoval pivkanju komaj dva koraka od lisice, ki je imela opravka z ježem. Ni bil pravi, zato sem zakašljal in lisica ter srnjak sta zginila v gozdu, samo jež je ostal s pre-griznjeno glavo med praprotjo. Položil sem ga na mravljišče in po dveh dneh odnesel do golega obrano okostje. Za konec pa še eno zabavno! Profesor Rifelj se je često hvalil, da je postrelil največ lisic v revirju. Na neki brakadi pa so mu solovci pripravili presenečenje, ki ga do smrti ni pozabil, čeprav se je uspeli potegavščini sam najbolj smejal. V prvem pogonu je padla lisica, precej zdelana od garij. To so na drugem pogonu privezali na vrvico in položili 30 korakov od profesorjevega stojišča v nek grm. Deset korakov vstran pa je bil skrit lovec z nalogo, naj lisico sunkoma vleče proti kratkovidnemu profesorju. Res jo je ta kmalu opazil in dvakrat dubliral. Lisica pa je kljub temu lezla vedno bliže. Razburjeni profesor je oddal na zvitorepko še šest strelov in z zadnjim menda prestrelil vrvico, da je naposled le obležala in gonjač mu jo je prinesel s koncem vrvice na prednjih nogah; zadevo pa so razčistili pri zadnjem pogonu. Še o začetkih urejevanja lovstva po ljudski oblasti Dr. Janko Lavrič V jubilejni številki sem poročal o delu ljudske oblasti za lovstvo med okupacijo in o njeni skrbi za ukrepe takoj po osvoboditvi. Videli smo, da je Slovenski narodnoosvobodilni svet, ki je tedaj opravljal delo slovenske vlade, pripravil vse, kar je bilo potrebno za čimprejšnjo zakonsko ureditev tega vprašanja. Zlasti važen je bil glede tega sestanek 15. marca 1945 v Črnomlju, na katerem je poročal načelnik odseka za gozdarstvo pri SNOS tov. ing. Franjo Sevnik, danes redni univerzitetni profesor na gozdarski fakulteti v Ljubljani. Referat se je še ohranil in je zelo zanimiv, saj opisuje položaj lovstva in lova na ozemlju bivše Jugoslavije in na slovenskem ozemlju v Slovenskem Primorju ter na Koroškem. Zanimivo je, da so v teh krajih veljali različni lovski zakoni — jugoslovanski, italijanski in avstrijski. Temeljili so na različnih sistemih, delno na dominalnem, delno na regalnem, Poročevalec je podal kritiko dominal-nega in regalnega sistema z našega vidika. Nadalje je opisano v kratkih besedah stanje lovstva med okupacijo, na koncu pa so stavljeni predlogi in sugestije za bodočo ureditev tega vprašanja. Referat je torej poučen za našo lovsko zgodovino, o kateri na splošno zelo malo pišemo, tako da mladi lovci, ki se pripravljajo na izpite, nimajo zadosti snovi za pripravo na lovski izpit. Iz tega razloga je potrebno, da se to poročilo objavi in naj se šteje kot sestavni del članka, ki je bil objavljen v jubilejni številki. Referat se glasi: 1. STANJE PRED VOJNO A. V bivši Jugoslaviji V bivši Jugoslaviji je bilo lovstvo urejeno z okvirnim zakonom iz leta 1931, ki je bil enoten za vso državo.. Podrobna ureditev je bila prepuščena posameznim banovinam, ker sistem lova ni bil povsod enak. V večini banovin je bil v veljavi dominalni sistem — zakupni lov —, po katerem je imel pravico loviti lastnik zemljišča. V nekaterih banovinah (Zetski in Vardarski) pa je bil v veljavi regalni sistem — svobodni lov —, po katerem je pravica lova pripadala državi. V teh banovinah je bilo banskim svetom prepuščeno, da lahko z uredbo uvedejo na svojem področju dominalni sistem. Zakon je delil divjad v tri kategorije: I. V zaščiteno z lovopustom (jelenjad, srnjad, kozorog, gams. poljski in planinski zajec, divji petelin, ruševec, Jerebice, prepelica, divji golobi, kljunač, divje gosi, divje race, labod, žerjav in vivka); lovski upravičenci so to divjad lahko lovili samo v lovni dobi, t. j. v času, ki Je v zakonu določen, II. V nezaščiteno (divji prašič, lisica, jazbec, kune, dihur, podlasica, vidra, veverica, ipolh, hrček, orli, sokoli. kanje, jastrebi, kragulj, sove, krokar, vrane, čaplja in štorklja). To divjad so imeli lovski upravičenci pravico pobijati celo leto, razen tega pa so jo smeh lastniki ali uživalci posestev pobijati v svojem ograjenem posestvu, če so jo tam zalotili. III. V zverine (medved, volk, ris in divja mačka). Zverine, kakor tudi divje prašiče, je lahko na svojem zemljišču vsakdo pobijal. Volk, divji prašič, jazbec, divja mačka, dihur, hrček in ris so pripadali tistemu, ki jih je ubil na način, ki je bil določen v zakonu, medtem ko je vsa ostala tako ubita divjad bila last lovskega upravičenca. V bivši Dravski banovini smo imeli dominalni sistem. Lastna lovišča so mogli imeti tisti, ki so posedovali nad 290 hektarov neprekinjenega zemljišča; taka lovišča je pristojna oblast izločila, toda le tedaj, če je lastnik za to pravočasno zaprosil. Druga lovišča so bila vključena v občinska lovišča, ki so jih oddajali v zakup. Občinska lovišča je oddajalo v zakup pristojno oblastvo I. stopnje (okrajno načelstvo) z Javno licitacijo za 12 let. Lovišče Je lahko vzela v zakup ena ali več fizičnih oseb, vendar Je njih število moralo biti sorazmerno z velikostjo zemljišča; pravne osebe niso mogle biti zakupniki. Zakupnina Je pripadala lastnikom zemlje sorazmerno s površinami zemljišč, katera so tvorila lovišče. običajno pa zakupnine niso delili med lastnike zemlje, temveč Je po njih sklepu ostala v občinski blagajni na račun obč. doklad. Lovišča države in javnopravnih ustanov, ki so bila večja od 200 ha, je pristojna oblast izločila kot lastna lovišča. V primeru, da so bila manjša, so bila vključena v občinska lovišča. Lastna lovišča države dn javnopravnih ustanov, ki jih država sama ni izkoriščala, so oddajali v zakup na javnih licitacijah. Izločitev državnih lastnih lovišč je bila obvezna za vso državo. Nihče ni mogel vzeti lovišča v zakup, tudi ni mogel loviti, če ni imel predpisane lovske karte, katero je izdajalo pristojno upravno oblastvo in ki je veljala za vso državo. Lovsko karto je lahko dobila vsaka oseba, ki ni spadala pod omejitve v navedenem zakonu. Ce se je divjad prekomerno razmnožila, je bila dolžnost lovskega zakupnika, da je na poziv oblasti izvršil potrebni odstrel. Ce tega ni storil, so bile oblastveno izvršene hajke na njegov račun. Lovski zakupniki so bili dolžni postaviti za lovske čuvaje izučene lovce ali vsaj take osebe, ki so poznale potrebne predpise. Te osebe so morale ipri pristojni oblasti položiti prisego in so tako dobile značaj javne straže. Vso škodo, ki je nastala pri izvrševanju lova, ali ki jo je povzročila zaščitena divlad, so morali lovski zakupniki povrniti na podlagi predpisanih ocenitev. Medved, planinski orel in krokar so bili zaščiteni kot naravni spomeniki. Odstreliti so se smeli posamezni kosi, vendar samo z odobrenjem banske uprave. Lovci Dravske banovine so bili organizirani v lovskih društvih, ki so bila povezana v »Zvezi lovskih društev v Ljubljani«. Ta pa Je bila vključena v »Središčni savez lovačkih udruženja« v Beogradu. Za vnovčevanje kožuhovine so lovci osnovali lovsko zadrugo »Divja koža«, ki je prirejala vsako leto sejme kožuhovine v okviru ljubljanskega velesejma. B. V Slovenski Koroški V Slovenski Koroški, ki je spadala pod Avstrijo, je bil v veljavi isto tako dominalni sistem lova. Predpisi za gojitev divjadi so bili zelo strogi in so bila lovišča v prav dobrem stanju. C. V Slovenskem Primorju V Slovenskem Primorju je bil v veljavi regalni sistem lova, kakor v vsej ostali Italiji. Lovišča so bila večinoma v slabem stanju. Pri presoji obeh sistemov, dominalnega in regalnega, je potrebno poudariti, da je dominalni sistem za gojitev divjadi boljši od regalnega. Zato je bila v bivši Jugoslaviji namera, da se sčasoma uvede na področju vse države. V tem sistemu se je čestokrat grešilo ker so lovski zakupniki dovolili, da se je divjad preveč razmnožila, lovske škode pa niso povrnili v polnem obsegu, kajti zadevna določila zakona so čestokrat obšli. Posebno se je to opažalo pri zajcu, ki je kot škodljivec na polju In v sadovnjakih povzročil največje nezadovoljstvo v agrarnih krogih. Dalje je omogočal ta sistem, da so zdražili lovišča čestokrat le denarno močni posamezniki In skupine le-teh. kar je povzročalo nezadovoljstvo med ostalimi lovci in med prebivalstvom, češ, da imajo lov le bogataši za svoj športni užitek na škodo prebivalstva Včasih so zakupniki plačevali visoke zakupnine, kar je to nezadovoljstvo vsaj deloma omililo. Določila o lovu so postajala vedno ostrejša, posebno glede škode in dogajalo se je, da nekaterih občinskih lovišč, ki so bila v slabem stanju, v zadnjem času, ko je bila zakupna doba podaljšana na 12 let, sploh nihče ni hotel vzeti v zakup V regalnem sistemu so izvrševali lov tako, da so oblasti izdajale nove dovolilnice za območja posameznih okrajev ali za celo banovino ali pa za več banovin skupaj. Lovski upravičenec Je imel pravico loviti na vseh netzločenih loviščih dotičnega območja. Na ta način lovski upravičenci niso imeli interesa ščititi, niti gojiti divjad. Zaradi tega je bil lov v regalnem sistemu v gojitvenem pogledu na mnogo nižji stopnji. V tem sistemu ni nihče plačeval odškodnine za lovsko škodo in škodo po divjadi. V socialnem pogledu je bil regalni sistem dostopnejši za široke plasti ljudstva, ker ni bilo stroškov za zakupnino in lovsko škodo. Vendar pa Je izvrševanje lova na velikih površinah z ozirom na zmanjšano stanje divjadi združeno z večjimi stroški, ki jih je lahko prenašal zopet samo bogatejši. II. STANJE MED VOJNO V prvem času te vojne, to je takoj po okupaciji, so okupatorji na okupiranem ozemlju lov omejili. Lovci so morali oddati vse orožje. Pozneje so ga nekaterim vrnili in dali dovoljenje za lov. ali samo tistim, ki so jih smatrali za zanesljive. Lov so izvrševali ipo prejšnjem sistemu. Obseg organiziranega lova se je zaradi vedno močnejšega delovanja partizanov vedno bolj krčil, vzporedno s tem pa se je širil neorganiziran lov, lovski predpisi in omejitve so se vedno manj upoštevale. Divjad je bila ponekod docela uničena, ponekod v težko dostopnih krajih pa se je tudi razmnožila. Stalež zajcev in srnjadi se je v Sloveniji po večini zmanjšal, to je predvsem zaradi tega. ker se je silno razpaslo zankarstvo. Razmnožile pa so se lisice in divji iprašiči, ki delajo po nekaterih krajah veliko škodo. Na osvobojenem ozemlju v načelu ni bilo zabra-njeno loviti, pač pa je bilo iz vojaških razlogov po večini prepovedano streljati 4n s tem tudi loviti. Z zgraditvijo ljudske oblasti se je pokazala potreba, da se uredijo razmere tudi glede lova. Odsek za gozdarstvo pri SNOS-u je poslal vsem okrožnim izvršnim odborom OF okrožnico (št. 1026-G od 22. VIII. 1944) zaradi zaščite lova in ribolova. Okrožnica je splošnega značaja. (Glej Lovec št. 8 str. 254. — Op. pisca.) To okrožnico so na terenu različno tolmačili. Ponekod so ta, čisto splošna določila, napravila vtis, kakor da se uvaja staro stanje in so povzročila destruktivno kritiko (notranjsko okrožje), medtem ko jo je večina okrožij pravilno tolmačila tin lizdala ukrepe za zaščito lova. Belokranjsko okrožje je izdalo za svoje področje sklep, ki uvaja neke vrste svobodnega lova. (Glej na isti strani. Op. pisca.) Od drugih okrožij še nimamo poročil, kakšne zadevne ukrepe so izdala. Od NKOJ smo prejeli tri dopise, ki se nanašajo na lov, in sicer: od Poverjeništva za kmetijstvo (št. 21/44 od 11. XI. 1944), ki opozarja na ogromno škodo po zajcih, predvsem na sadnem drevju. To poverjeništvo stoji na stališču, da lov na zajce ni služil za pridobitne namene, temveč je bil izključno športna zabava gospodarsko močnejših slojev. Smatra, da je treba poljskega zajca z gospodarskega stališča šteti med škodljivce in predlaga njegovo svobodno uničevanje brez ozira na dosedanje zakonske predpise. Drugi dopis smo prejeli od Poverjeništva za gozdarstvo (št. 297/44 od 31. XII. 1944). To poverjeništvo stoji na stališču, da je treba lov kot važno pridobitno panogo narodnega gospodarstva zaščititi in takoj izdati potrebne ukrepe za zaščito koristne divjadi, predvsem za srnjad, jelenjad, zajca in fazana. Odreja, da NOO ukrenejo vse potrebno za zaščito lova in izdajo ukrepe proti divjim lovcem. Z dopisofn št. 21/45 od 13. I. 1945 odreja isto poverjeništvo, da se z ozirom na veliko razmnožitev zajcev za časa vojne, podaljša pravica lova na zajce za en mesec, t. j. do 15. februarja 1945, s čimer naj bi se njegovo število zmanjšalo na znosno mero. Iz zadnjih dveh dopisov bi se moglo sklepati, da bo ostal zakon o lovu dz leta 1931 do nadaljnjega v veljavi. Računati pa moramo s tem, da bo v smislu nove ljudske demokrcije in zahtev agrarnih krogov postavljeno lovstvo na nove temelje in moramo v tej smeri iskati ustrezno rešitev. III. SMERNICE ZA BODOČNOST Pri določevanju smernic za bodočo ureditev lova moramo upoštevati naslednje: 1. Da ima lov po eni strani pridobitni značaj (divjad daje meso in krzno), ipo drugi strani pa zaščitni značaj (obramba pred divjadjo, zverjadjo in škodljivo divjadjo). Pridobitni pomen lova običajno lovci precenjujejo, agrarci pa podcenjujejo. Gamsi, kozorogi, planinski zajci, divji petelini, kljunači itd. ne delajo nobene škode ali le majhno škodo, medtem ko je škoda po jelenjadi in srnjadi, zajcih in drugi zaščiteni divjadi lahko prav velika. Če se divjad preveč razmnoži. V proizvajalnem pogledu je lov le toliko upravičen, v kolikor je korist od divjadi večja od škode, ki jo napravi. S tega vidika je treba razmotrivatd tudi vprašanje zajca. 2. Pri presoji, ali naj uvedemo v bodoče pri nas dominalni ali regalni sistem lova, moramo ločiti državni in privatni sektor. Za državni sektor to vprašanje ni važno, kajti v obeh sistemih so bila državna lovišča izločena kot lastna lovišča (če so namreč presegala površino 200 ha) in lov se je tu gojil v prvi vrsti kot pridobitna panoga. Na privatnem sektorju lov nima tolikega pridobitnega pomena in ker je bilo proti dosedanjemu načinu zakupnega lova veliko prigovorov tudi v socialnem pogledu, bi bilo treba najti način, ki tii ustrezal vsem pogojem. En način bi bil morda ta, da se obdrži zakupni sistem in se lovni predpisi spravijo v sklad z ljudskimi koristmi dn ljudsko demokracijo. 3. Lov se je izvrševal deloma v režiji — po strokovnem osebju ali poklicnih lovcih — deloma pa kot šport po članih lovskih kolektivov In lovskih gostih. Tako bi lahko ostalo tudi v bodoče. Vprašanja, ki jih je treba glede lova nujno rešiti, so naslednja: Kakšni ukrepi bodo potrebni takoj po osvoboditvi vse Slovenije? Jugoslovanski zakon o lovu iz leta 1931 naj se za prvi čas obdrži, vendar prilagodi novim razmeram in raztegne na novo pripojena ozemlja. V okviru tega zakona naj bi federativna enota Slovenija izdala posebne prve ukrepe glede izvajanja lova, n. pr.: a) Vsi dosedanji zakupi naj se razveljavijo, b) Lastna privatna lovišča se odpravijo, kar je v skladu z napovedano agrarno reformo. c) Za varstvo lovišč naj skrbijo NOO po svojih organih Narodne zaščite. č) Lov naj se do nadaljnjega izvaja tako, da se izdajajo lovske dovolilnice proti plačilu primernih taks, in sicer le neoporečnim osebam, ki so si pridobile pravico nošenja orožja in lovsko karto. d) Lovske dovolilnice za državni sektor (državna in sekvestrirana posest) izdajajo uprave državne imovine, za privatni sektor pa okrajni NOO, dn sicer le za svoje območje. e) Poljski zajec se izvzame iz I. kategorije (zaščitena divjad) — dobi torej v lovskem pogledu isti značaj, kakor n. pr. Lisica. f) Lovska škoda se krije iz lovskih taks, v kolikor bo to mogoče. g) Odškodnino za lovsko škodo po divjadi, ki je zaščitena kot naravni spomenik, plača država. h) Pogone na divjad, ki se je preveč razmnožila dn dela preveliko škodo (n. pr. divji prašič), odredi okrajni NOO. Kako naj pride pri novi ureditvi lova do izraza nova upravna razdelitev države in ljudska demokracija? a) Cimprej naj bi se »izdal nov enoten okvirni zakon o lovu za celo državo. V zvezi s tem naj izdajo posamezne federalne enote svoje zakone o lovu, ki bodo podrobno urejali vsa vprašanja o lovu. b) Zakon o lovu Federalne enote Slovenije naj bi zadržal dominalni - zakupni sistem lova. c) Površine lovišč državnega sektorja, če so manjše od 200 ha, naj se priklopijo sektorju privatnih lovišč. č) Lovišča naj se ne dajejo več v zakup posameznikom, temveč le združenjem lovcev — lovskim zadrugam, — v katere ima pristop vsak neoporečen lovec. d) Lov naj se izvaja kot doslej tudi v bodoče po članih lovskih zadrug in po lovskih gostih. V debati so vsi prisotni soglašali s predlogi poročevalca, poudarjeno pa je bilo še posebej: a) neumestno bi bilo uvesti svoboden lov, b) v Sloveniji naj se obdrži dominalno-zakupni sistem; kot zakupniki pridejo v poštev kolektivi lovcev — lovske zadruge, — izključeni pa so kot zakupniki posamezniki, c) zakupnina naj bo čim nižja, č) do uveljavitve novega zakona o lovu naj velja še začasno lovski zakon iiz leta 1931, vendar naj se spremene vse tiste določbe, ki nasprotujejo pridobitvam narodnoosvobodilne borbe, d) izvoljeni sta bili dve komisiji; prva je dmela nalogo sestaviti načrt za spremembo zakona o lovu iz leta 1931, druga pa načrt za lovsko organizacijo na zadružni podlagi. RAZNE ZANIMIVOSTI Na trgu je premalo krzna Svetovna proizvodnja krzna boljše kakovosti je še vedno premajhna. Po zadnji statistiki mednarodnega centra za krznarstvo v Leipzigu, je leta 1956 prišlo na trg na vsem svetu, v milijonih: 92 zajčjih kožic, 265 kožic kuncev vseh vrst, 20 ovčjih kož, 10 krtovih kožic (v škodo kmetijstva!), 5,6 astrahanskih ovčjih kožic, 3,5 kož lame-vikune, 3 kožic svizca, 2 hermelinovih kožic. Nadalje 300 000 kož srebrnih lisic, 200 000 kož kun (zlatice in belice), 50 000 bobrovih kož in 240 000 kož nutrije. Izvoz lovskih proizvodov je presegel milijardo dinarjev Vrednost jugoslovanskega izvoza divjadi, divjačine in drugih lovskih proizvodov je že v 1. 1955 presegla eno milijardo dinarjev; v 1. 1954 je znašala le 783 milijonov. Izvoz žive in mrtve divjadi, kož, rogovja in drugih proizvodov lovskega gospodarstva je prinesel za sto milijonov, dinarjev več ko izvoz sadja in skoraj trikrat več kot izvoz svežih rib, morskih in sladkovodnih. Uvoženo pa je iz inozemstva samo za dva milijona dinarjev lovskega pribora in drugih, za lovsko gospodarstvo potrebnih predmetov. Poročila o krokarjih Lovim že petdeseto leto in sem nad 30 let lovil tudi v visokogorskih loviščih okrog Bohinja ter na Lipanci, Kleku, v Radovni, Soteski in v Planici. V teh loviščih sem mnogokrat videl krokarje, vendar pa nikoli več kot 2 skupaj. Zgodilo se je, da sem streljal gamsa in v kratkem sta se pojavila krokarja ter krožila v bližini. Stari bohinjski lovci so mi zatrjevali, da pridejo krokarji na strel, ker se nadejajo plena. Verjetno je v tem vsaj nekaj resnice. V nižinskih loviščih do 1. 1955 nisem opazil krokarjev. Tedaj sva spomladi s čuvajem Tonejem Svetino lovila v Brjeh (ob Savi v bližini Bleda) z uharico. Po daljšem čakanju je priletel krokar in sedel nad nama v smreko. Potem sem v Brjeh še večkrat videl po 2 krokarja skupaj, ki sta najbrž prišla s Stola na polja iskat hrano. Na neki brakadi jeseni 1. 1956 na Osojnici (hrib nad Blejskim jezerom), sem s stojišča opazoval 4 krokarje, ki so krožili nad vrhom in se mi večkrat približali na 150—200 m; nanje me je opozorilo krakanje. Nemara so bili leglo, ki se je izvalilo kje v pečinah Babjega zoba ali nad Sotesko. Najbrž jih je privabil strel. Menim, da so se krokarji zadnja leta nekoliko razmnožili, ker jih včasih ni bilo videti v nižavah. Ing. Alojz Rus, LD Bled * V začetku letošnjega januarja ko je padlo nekaj malega snega, sem videl dva krokarja na Dobenem, ko sta v precejšnji višini letela v smeri od Rašice proti Trzinu. Vreme je bilo dokaj megleno in bi ju niti ne opazil, če bi me ne opozorila nase s krakanjem. Doslej krokarjev nisem še videl v teh krajih. Gotovo je ta dva prignal s Kamniških planin na novo zapadli sneg. M. S., Ljubljana * Prvo letošnjo nedeljo sem v Ljubnem na Gorenjskem opazoval štiri krokarje, ki so leteli nad Savo v višini kakih 100 m v severozahodni smeri. Zasledoval jih je kragulj in enega izmed njih tudi napadel. Zavrtela sta se proti zemlji in krokar mu je, še preden se ga je kragulj dotaknil, nejevoljno godrnjaje dopovedal, da je njegov kljun nevarno orožje. Zanimivo je, da je kragulj napadel ptiča vranjega rodu, ker je sicer po navadi narobe in posebno vrane rade napadajo in zasledujejo kragulja. Krokarjev v ljubenskem lovišču nisem videl točno deset let. Takrat se mi je zgodilo nekaj podobnega kakor tov. N. R. iz Ljubnega ob Savinji (Lovec št. 6, str. 201). Ko sem prišel na mesto, kjer naj bi pobral na ampulo padlo lisico, sta se izza grička z raztrgane lisice dvignila dva krokarja. Prednji in zadnji del lisice sta se še jedva držala skupaj; krokarja sta požrla drobovje s kožo vred. Fr. Cvenkel Sambo v lisičini Šla sva po prijetni poti med starimi smrekami, a lisičine foksterijerju Sambu niso dale miru. Pobegnil mi je izpred oči, da sem naglo stopil za njim. Iz lisičine sem zaslišal zamolklo renčanje, ravs in kavs. Bil sem zelo nestrpen, ker sem vsak trenutek pričakoval, da se bo kaj prikazalo. Lisičina je bila med velikimi kamnitimi skladi. Ko sem si jo ogledoval, sem zagledal skozi razpoko od zgoraj na dnu jame belo liso, ki se je premikala in lajala. Tedaj mi je šinilo v glavo, da je lisjak preprečil Sambu izhod s tem, da je zamašil del rova z zemljo. Potrebna mu je bila hitra pomoč. Urezal sem 3 m dolgo leskovko in z njo začel drezati skozi zgornjo odprtino lisičine, ki je bila prostorna in obrastla z mahom. Ko sem se Samba dotaknil s palico, je veselo zalajal. Zakričal sem naj prime in res je z zobmi krepko prijel za to rešilno bilko. Potegnil sem in ga izvlekel na dan. Ves je bil blaten in krvav, kajti stari lisjak ga je pošteno oklal. Draga je bila ta šola, pa koristna za vse poznejše lovsko udejstvovanje. P. V. Tudi za ruševca velja izjema Znano je, da je ruševec zelo previden ter ne okleva z odletom, če s svojim tankim sluhom ali bistrim očesom zazna nevarnost. O tem so se prepričali že mnogi lovci, ki so v svitu planinskega jutra doživljali čar njegovega plesa, a so zaradi kakšne najmanjše previdnosti ostali brez trofeje. Pa vendar tudi za ruševca velja izjema. S tovarišem Mirkom sva v novembrskem jutru oprezujoč za gamsi, grizla kolena proti vrhu Uršlje gore, ki je bila prekrita z lesketajočim se ivjem in čez vrh je vršala burja, ki se je divje zaganjala v njegove severne obronke. Bilo je mrzlo, pravo jutro za lov na gamse, ki so v prsku nemirno postajali in oprezali za kozami in tekmeci. Ko sva že skoraj dosegla vrh in so za nama ostali še zadnji macesni, je najino pozornost pritegnil kaj nenavaden prizor. Iz samotnega, dober streljaj oddaljenega grma ruševja so proti nama stegovali vratove štirje ptiči, ki jih sprva nisva mogla spoznati in sva šele z daljnogledom ugotovila, da so ruševci. Počasi in med govorjenjem, brez slehernega zaklona in sploh kakšne previdnosti, sva šla naprej in se tako približala na šest do osem korakov. V grmu pred nama so sedeli trije petelini in ena kura, ki je bila bolj nemirna, se prestopala z veje na vejo in obračala glavo, medtem ko se petelini niso dali motiti. Med njimi je bil verjetno najstarejši, posebno lepe kovinaste barve in je imel v repu štiri krivce. Dolgo sva jih tako opazovala, ne da bi občutila mraz ostre burje. Šele potem, ko so ruševci nenadoma kot bi trenil, odleteli, naju je stresel mraz in v dolino sva se vračala brez gamsa — toda z doživetjem, ki ga ne bova pozabila. L. Briški Zločinsko počenjanje zankarja LD Hum v Celju je imela v Črnem lesu, raz-sežnem predelu pretežno borovega in smrekovega sestoja, še kar zadovoljiv stalež divjadi, ker je posvečala vso skrb zaščiti in gojitvi. Vsakoletni pogoni so ravno v tem delu lovišča nudili mnogo lovskega užitka. Kljub skrbnemu nadzorstvu pa je stalež znatno nazadoval. Proti klateškim psom in mačkam je bil boj še dokaj uspešen, pojavil pa se je v lovišču premeten zankar, ki je divjad precej zredčil. Na brakadl v Črnem lesu je bil najden srnjak, ki je kot žrtev zločinskega zankarja nudil žalostno sliko. Po okostju drugače velik in prej gotovo močan, kapitalen srnjak je bil shujšan dobesedno do kože in kosti. Redka kratka, mršava dlaka medlosivkaste barve in globoko v očesne dupline vdrte oči so pričale, da je bolehal že dalj časa. Rogovje je že odvrgel. Na desnem stegnu in sicer v polovični višini, torej precej nad kolenom, je imel zadrgnjeno zanko iz približno 2 m dolge svetle in 3 mm debele žice. Žična pentlja je tako močno zadrgnila stegno, da je žica pre-drgnila in prerezala kožo, podkožno tkivo, mišičje, kite, žile in živce in se pregrizla skozi pokostnico do same stegnenične kosti. V okolici poškodbe je vse mehko tkivo že prisadno razpadlo in je razširjalo na daljavo zoprn dah po zgnojeni mrlini; torej dah prisadnega, na živem telesu razpadajočega in gnoječega se tkiva, ki je popolnoma drugačen od smrada razkrajajočega se mrtvega trupla. Iz popisanega si ni težavno ustvariti slike postopka pretkanega zankarja. Če ga hočemo zasačiti in ga spraviti v roke pravici, moramo razčleniti njegov način, ker tiči navadno ravno v navidezno brezpomembnih malenkostih ključ, ki nas po pravilnem sklepanju često privede do uspeha. Zapomnili si bomo torej, da je bila za zanko uporabljena 3 mm debela, bela, nerjavna žica. Morda se spominja ta ali oni prodajalec, kdo bi jo bil kupil, ali pa naj nam kdo javi, če je videl takšno žico pri kakem sosedu. Tudi dejstvo, da je zgrabila zanka stegno visoko nad kolenom, nam marsikaj pove. Široka zanka je ležala položena na tleh, drugi konec žice pa je bil privezan na pripognjeno prožno drevesce ali vejo, ki jo je držalo sprožilo v tej legi. Vaba pa, verjetno sol, je bila najbrž z vrvico pritrjena na sprožilo in preračunano tako položena, da mora stati divjad v trenutku prijema v zanki, katero potem sproščena veja potegne navzgor po okončini. Vse kaže, da imamo opravka s pretkanim zan-karjem, ki zna svoj posel. Da mu je ta srnjak ušel, je bil vzrok najbrž ta, ker je bila veja prešibka, srnjak pa pretežak, da bi ga dvignila in je zaganjajoč se nategoval vejo s tolikšno silo, da jo je previl in prelomil ter si hudo poškodoval stegno. Zločinski zankar je vzbudil upravičeno najstrožjo obsodbo ne samo pri lovcih, temveč se je zgražalo tudi ostalo prebivalstvo, ki enako želi, da bi tega brezsrčneža čimprej doletela pravična kazen. Dr. Franc Steinfelser Divji kunci na jadranskih otokih Znano je, da imamo tudi v naši državi divje kunce, in sicer na nekaterih otokih srednjega Jadrana. Zlasti veliko jih je na otokih Tiat, O rut, Logoma, Bojan, Sestrice, Miš jak, Mažurin, Dražo-mirski in Rakitnjak, so pa tudi na Rabu. Kakor pripovedujejo, sta kunce nasadila avstralska izseljenca, ki sta se vrnila v domači kraj, in sicer pred kakimi 40 leti. Ker je na teh otokih zanje primerno podnebje in imajo sicer tudi dovolj hrane, so se zelo razmnožili. Divja kunca pred rovom Divji kunec (Oryctolagus cuniculus) je pravzaprav doma v Južni Evropi, od koder se je razširil skoraj po vsem svetu. Podoben je sicer divjemu zajcu, le da je znatno manjši in sivorjave ali rumenkaste barve, tehta pa do 1,5 kg. Zadržuje se in koti v brlogih pod zemljo in samica vrže štiri ali petkrat na leto 4 do 12 mladičev. Zato ni čuda, če so se kunci tudi pri nas tako razmnožili, da uničujejo vinograde, oljke, smokve in sicer tudi vse ostalo rastlinje. V hudih zimah pa se lotijo celo starih borovcev. Ker imajo kunci zelo okusno divjačino, nimajo miru pred sovražniki. Napadajo jih vse ujede, prav tako pa tudi galebi in vrane. Seveda jih uničujejo tudi ljudje; boj proti njim pa je zelo malo uspešen. Naseljevali so celo lisice in kune belice, pozneje tudi mačke, toda kuncev niso mogli iztrebiti. Roparice niso vzdržale vročih poletij s pomanjkanjem vode, kuncev pa suša ni motila. Lov na kunce je zanimiv, toda le malokdaj uspešen. Lovec mora biti odličen strelec, ker se kunci bliskovito poskrijejo v svojih jamah. Sicer se zadržujejo tudi med grmičevjem, toda v goščavah med raznim skalovjem jim sploh ni mogoče priti blizu. Domačini love kunce s 5 do 7 m dolgimi železnimi palicami, ki so na koncu nazobčane. Pes odkrije jamo, v kateri tiče kunci, nato pa s temi železnimi palicami bezajo vanjo, dokler ne zadenejo na kunca, ki ga zazobki na palici zgrabijo za kožuh in ga tako potegnejo iz jame. Na ta nelovski način ujamejo na dan tudi do 50 kuncev, ne da bi se škoda na poljskih kulturah kaj" zmanjšala, toliko jih namreč je. Kepen je najhujši sovražnik v lovišču Pred vojno sem imel često priložnost opazovati obe naši podlasici, posebno pa kepena ali hermelina. Na severnem obrobju Ljubljane je bilo več opuščenih gramoznih jam, v katerih so se zlasti pozimi ali ob deževnem vremenu radi zadrževali zajci. Čudno pa se mi je zdelo, da so zajci sploh mogli obstati v teh jamah, kjer je kar mrgolelo podlasic obeh vrst. Zanimalo me je življenje v teh zaraščenih gramoznicah in sem se zato često sprehajal tam okrog. Vsakokrat sem naletel na malo podlasico, ki je lovila miši, na veliko pa le malokdaj. Neko pomlad se je iz jame pripodil mlad zajček in glasno vekal, na njegovem vratu pa je visel kepen. Naglo sem priskočil, toda mala roparica se ni prestrašila in je popustila svoj plen šele potem, ko sem dvignil palico. Vendar je zajček s komaj zaznavno ranico na vratu obležal mrtev. Pogosto pa sem srečaval kepene pozimi ob Mlinščici in ob savskih mrtvicah. Izkušeni lovci povsem upravičeno trdijo, da je kepen najhujši sovražnik male divjadi Ptiči, ki gnezdijo na tleh, nimajo bolj nevarnega uničevalca gnezd. Od fazana pa do škrjanca ni ptiča, Se ne prebarvani kepen na prvem snegu ki bi bil varen pred to malo zverjo. Prav občutna je tudi škoda, ki jo povzroča domači perutnini. Spominjam se, da je nekemu železničarju poklal tri kure, potem pa se je ujel v past, ki je bila nastavljena dihurju. Res je kepen tudi vnet mišo-lovec, vendar pa je korist daleč za škodo, ki jo povzroča med pticami pevkami in malo divjadjo. Pozimi se često loti celo odraslega zajca, ker pa je izrazito nočni ropar, ga bomo le redko srečali podnevi, razen tam, kjer jih je že preveč. Takrat pa je treba naglo in odločno ukrepati. S puško mu ni mogoče prav do živega, loviti ga je treba v pasti, ki jih je veliko vrst in so bile že mnogokrat opisane. NajpripravnejŠe so lesene omarice, ki si jih lahko vsakdo sam napravi in bo v njih našel ne > samo kepena, temveč celo domačo mačko ali pa psa, ki sta se potepla na škodo divjadi, včasih pa se v taki pasti po čudnem naključju znajde celo zajec, ki mu pa lovec seveda takoj vrne prostost. ASP Kako je grofov strežaj streljal zajca Moj oče je rad zimske večere ob topli peči pripovedoval razne zgodbe. Med drugimi se spominjam tudi ene, ki ji je bil priča moj ded, šol-mošter iz Škrlljevega pri St. Rupertu. Tedaj je v Rakovski graščini živel grof Barbo, ki je imel strežaja Frica. Ta je nekoč prosil grofa, naj ga vzame s seboj na lov; grof mu je ustregel in mu dal tudi puško in moj ded ga je postavil na čaka-lišče. Strežaj Fric se je modro držal, kot se je takemu visokemu služabniku spodobilo, tedaj pa je priskakljal zajček, se ustavil pred Fricem in ga nekaj časa opazoval, postavil možička in si obrisal brke. Takrat je grof, ki je vse to od daleč videl, zaklical Fricu naj strelja, toda zajec ni čakal, da bi se izpolnilo grofovo povelje in jo je pobrisal. Na poznejše vprašanje zakaj ni streljal, je strežaj grofu dobesedno odgovoril: Kako bi ga streljal, ko me je pa tako lepo prosil. IZ LOVSKE ORGANIZACIJE »ZLATOROGOV SKLAD« Od 12. decembra 1957 do 11. januarja 1958 so za »Zlatoroga« prispevali: Lovska družina Dobrovo 5000, Lovska družina Lijak 5000, Lovska družina Rogatec 200 (za prodana potrdila), Lovska družina Gorica 8000 (prispevki po 200 din), Karol Koren 300 (pisateljski honorar), dr. Jože Benigar 1920 (pisateljski honorar), Lovska družina Šentjernej 2700, Lovska družina Col Neimenovani 14 300, Okrajna lovska zveza Ptuj 5400 (prispevki po 200 din). Za sklad »Zlatoroga« so zbrali lovci in lovske organizacije do 11. januarja 1958 22 455 197 dinarjev LOVSKA RAZSTAVA Lovska razstava bo v Ljubljani sredi aprila in bo obsegala oddelke kakor so bili objavljeni v 6. št. letošnjega Lovca. Posebno opozarjamo vse OLZ, da pripravijo gradivo, ki ga nameravajo razstaviti v svojih posebnih oddelkih, ki naj pokažejo lovstvo na njihovih področjih. Za splošno razstavo manjkajo še sledeči preparati: medved, divja svinja, jelen, lisica, 5 veveric, jazbec, kuna belica, dihur, vidra, pižmovka, planinski zajec, hermelin, mala podlasica, jež, kragulj 2 kom., kanja 2 kom., skobec, sršenar, sokol selec, navadna in južna ter rdečenoga postovka, krokar 2—3 kom., planinske kavke 3—5 kom., šoje 3—4 kom., lešnikanice 3—4 kom., nav. kavke 2 kom., črna žolna, siva žolna, detel, belke 2 kom., jereb 2 kom., divje gosi, kokoši vel. petelina, ruševca, gozdnega jereba. Kdor ima na razpolago katerega teh preparatov, naj ga pošlje RLZS, ali obvesti kje se nahaja zaradi pravočasnega prevzema. Sicer pa prosimo vse lovske družine ter posamezne lovce, da nam oskrbe za gatenje primerna trupla navedene divjadi (tudi po več komadov), ki naj jih pošljejo neposredno preparatorju tov. Viktorju Herfortu, Ljubljana, Kosovelova 6. Za dostavljene kožuharje bo plačana polna vrednost kožuhovine. LOVSKI PRAZNIK NA FRATI OLZ Novo mesto je lani 28. in 29. novembra že šestič priredila na Frati proslavo Dneva republike in vzorno brakado. Ze 28. novembra se je pričela Frata polniti z domačimi in tujimi gosti. Proslava se je pričela s slavnostno sejo, ki je bila obenem posvečena tudi 50-letnici ustanovitve lovske organizacije in jo je otvoril predsednik OLZ Novo mesto Franjo Bulc. iPo končani seji so se zborovalci podali k spominski plošči padlih lovcev. Zastopnik LD Jesenice je poklonil OLZ Novo mesto spominsko darilo na prvo lovsko štafeto v čast maršala Tita po revirjih Gorenjske. Pri spominski plošči je bila kratka svečanost in so prisotni lovci ob zvoku lovskih rogov vrgli v goreči kres zelene vejice v počastitev padlih lovskih tovarišev. Naslednje jutro je bila budnica z lovskim rogom, po zajtrku pa zbor, pregled orožja in žrebanje stojišč za vzorno brakado, na kateri je bil uplenjen en divji prašič ter več zajcev. Udeležba na brakadi je bila množična, saj je bilo prisotnih nad 100 lovcev. Res niso bili vsi zadovoljni s plenom, a streljanih je bilo več divjih prašičev in lisic, ki pa so imele srečo, da so prešle stojišča neizurjenih strelcev na bežečo divjad. Letošnja proslava z vzorno brakado je bila lepa lovska prireditev in so se udeleženci zadovoljni razšli z zagotovitvijo, da se spet srečajo naslednje leto. ODGOVORI NA VPRAŠANJA Zakaj sem zgrešil? Streljal sem gamsa, ki je bil nekako 120 korakov dokaj strmo nad menoj in sem po starem lovskem pravilu, ker je stal više, pomeril nekoliko nadenj; če bi bil pod menoj, bi seveda pomeril niže. Tako so me učili starejši lovci. Ker pa sem zgrešil, vprašujem kako je prav. Staro pravilo: Navzgor meri visoko, navzdol pa nizko, — velja le za strel s šibrami in sicer zaradi potrebnega prebita. Pri strelu s kroglo pa to ne velja, kajti kolikor bolj sovpada težnost s podaljšano osjo cevi, toliko manjša je ukrivljenost poti izstrelka. Če streljamo navzgor, se to pokaže na ta način, da udari krogla nad cilj (v risbi v točko F, namesto E). Pri streljanju navzdol pa je razlika med ciljem in zadetkom že nekoliko večja (v risbi je zadeta točka J, namesto H). Ta ugotovitev je posebno važna v visokogorju, kjer smo mnogokrat prisiljeni streljati strmo navzgor ali navzdol. Zato se nam tudi divjad ne kaže v svoji pravi velikosti, temveč le v projekciji (skrajšavi). Vzemimo za primer, da stoji divjad na 80 m strmo navzdol. Risanico je mogoče nasloniti le na nek robiček v bližini ustja in je na to razdaljo pristreljena, da zadeva nekaj cm nad cilj; divjad pa stoji bočno. V tem primeru bo rezultat sledeč: Bočna stran divjadi se od zgoraj navdol ne kaže v vsej razsežnosti; v navpični projekciji jo vidimo skrajšano in sicer opazimo le hrbet in del boka. Tako sploh ni mogoče pravilno pomeriti na pleča kakor pri strelu v ravni smeri in nas zato rado zapelje, da ne ciljamo dovolj nizko in že zaradi tega večkrat nadstrelimo. Možnost nadstre-litve pa je še povečana: a) zaradi visokega strela na pristrelitveno razdaljo; b) zaradi nepravilnega naslona cevi, ki povzroči odklon krogle. Iz teh razlogov se dogaja, da divjad, ki smo jo mirno pomerili v sredino vidnega dela telesa, gladko zgrešimo, ne da bi si bili na jasnem zakaj. Iz vsega povedanega pa povzamemo lahko sledeči nauk: 1. Pazi na pristrelitveno višino zadetka. 2. Ne naslanjaj puške pri ustju, temveč le malo pred prožnikom (popolnoma vseeno je, če na trdo ali mehko podlago!). 3. Upoštevaj zmanjšano ukrivljenost poti izstrelka, ki jo povzroči strel strmo navzgor ali navzdol. Pravilno pravilo za strel s kroglo je torej: Strmo navzgor meri pod cilj, strmo navzdol pa še niže! s1 A.. I. v „AVN| Risba A Strel s kroglo strmo navzgor in navzdol Risba B A-C pomeni vizirno črto, A-B pot izstrelka in zadetek na nastreiitveno razdaljo in A-D podaljšano os cevi. Pri kaki natančno na točko nastreljeni risanici, pri znatnem dvigu smeri cevi A-G ali pri enaki povesitvi A-K, ubere izstrelek manj ukrivljeno pot. v obeh primerih so zadetki višji kakor so bili sicer ugotovljeni pri nastrelitvi v ravni smeri Ali smem streljati na zastreljeno srnjad s šibrami? Klical sem jerebe, med čakanjem pa sem nenadoma ugledal sicer dobro razvitega srnjaka, ki se je z odbito desno prednjo nogo vlekel mimo mene. Rana je bila že ognojena in sem celo na razdaljo 15 korakov videl v njej gomazeti črve. — Bi v tem primeru smel streljati nanj s šibrami, ker nisem imel risanice? Pripominjam, da več lovcev kljub takojšnjemu zasledovanju, tega srnjaka ni moglo več najti. Zakon o lovu ne dopušča streljati srnjad s šibrami, niti ni dopusten usmrtilni strel s šibrami. Toda v gornjem primeru, ko je šlo za to, da se zastreljeni srnjak reši muk in pogina brez koristi, bi bil lovsko pravičen, četudi sicer proti besedilu zakona, strel s šibrami in bi ne bil prizadeti lovec niti kazensko niti disciplinsko odgovoren, ko bi se ugotovil dejanski stan kakor je opisan. LOVSKO SLOVSTVO IN ČASOPISJE Vretenčarji Slovenije. Pokojni dr. Stanko Bevk, znani lovec in prirodopisec ni učakal izida svojega življenjskega dela, ki ga je bil zasnoval že pred leti in ga je šele pred koncem lanskega leta s subvencijo Sveta za kulturo in prosveto mogla izdati založba Kmečka knjiga s predgovorom dr. Angele Piskernik. Knjiga obsega nad 290 strani v 8°. Omeniti je treba, da je izpolnila veliko vrzel v naši prirodopisni književnosti in je res sistematično urejen priročnik za vsakogar, ki ga priroda zanima. Posebno važni so ključi za določevanje posameznih vrst vrentenčarjev, kjer so tudi zbrani vsi značilni podatki in opisi. Delo je v osnovi znanstveno, ker drugačno ne more biti, toda avtor je imel dar, da je znal poljudno pisati in opisi so podprti z njegovimi izvrstnimi risbami. Lovca seveda predvsem zanimajo ptiči in sesalci in bo lahko s ključem določil vsako neznano žival, obenem pa se bo tudi poučil o njenih značilnostih, življenju in razprostranjenosti. Ustaljenemu slovenskemu nazivu je dodan tudi latinski, kar omogoča tudi pregled v tujem slovstvu, ki obravnava kako žival še obširneje. Knjiga bo zelo koristila mladim lovcem v pripravah na lovske izpite; dobi se v vseh knjigarnah. Cena 600 din. Lovački list. Glasilo lovcev Bosne in Hercegovine je izšlo za november-december 1957 (št. 6) v dvojnem obsegu in je kar zajetna brošura. Pretežni del obsega poročilo o skupščini Zveze lovskih društev BiH, v nadaljnjem pa je objavljen članek Zgradimo svoj skupni dom, kajti tudi tamošnji lovci streme, da si postavijo kakor mi v Sloveniji, lastno streho. Potem je še poročilo o uspehu gojitve fazanov v lovišču agronomsko - gozdarske fakultete v Skoplju in Opazovanja o selitvi ptic; sešitOk pa zaključujejo rubrike Strelstvo, Kinologija in zabavni kotiček. Dodana pa so tudi nova enotna pravila, ki jih je sprejela skupščina. Myslivost. Ta dobro urejevana čehoslovaška revija prinaša v lanski zadnji številki spominski članek o umrlem predsedniku Antoninu Zapo-tockem, potem pa važno razpravo A. B. Bubenika Nove smeri v krmljenju srnjadi in jelenjadi, ki v glavnem sicer potrjuje dosedanje izkušnje, predvsem pa priporoča polaganje silirane krme, kar je pri krmljenju divjadi novost in bi jo bilo treba preizkusiti tudi pri nas. V nadaljnjem delu je še objavljena slikovna reportaža o izdelovanju nabojev s šibrami, Lov v decembru in običajne rubrike Kinologija in Lovske zanimivosti. Vinatorul si pescarul sportiv. Z naslovne strani decembrske številke romunske lovske in ribiške revije zre izvrstno posneta lisica. Menda ta roparica tudi v Romuniji postaja manj pogosta kot v preteklosti. Med članki pa bi bilo omeniti, kar je značilno za romunsko lovsko obilje, prispevek Lov kot prehranbeno - proizvodna panoga, potem pa Zajec v lovski razpravi, kjer so zbrana mnenja o romunski zajčji problematiki, ki je pač taka kot povsod, — zajci počasi a neizprosno ginejo. Ostala vsebina je razen drobiž ali ribiški prispevki. Prav dobre so fotografije, ki pa zaradi slabšega papirja ne morejo do pravega izraza. Die Pirsch. Novembrske številke tega nemškega lovskega tednika prinašajo sledeče pomembnejše članke: Pritisk, šarenje in pogon, O nagrobnikih, ki pripovedujejo o veselem lovu, O divjih mačkah, (ki jih imenuje člankar — glavoreze). O LOVSKI KOLEDAR Nepogrešljiv priročnik za slehernega lovca je Lovski koledar za L 1958, ker vsebuje vse za lovstvo važne podatke in zakonita določila. Doslej še nismo imeli take zbirke in so bili lovci marsikdaj v zadregi, ker si niso bili na jasnem v raznih zadevah. Tudi lovske družine so imele veliko dela z nepotrebnim pisarjenjem na svoje okrajne zveze, da so dobile pojasnila. Zdaj ima vsak lovec v koledarju zbrane vse za lovstvo važne predpise in razna navodila, da bo v vsakem primeru pravilno ravnal in se tudi vedel obrniti na pravo mesto. Razen tega so v koledarju poleg običajnega koledarskega dela in prostora za zapiske še vremenske napovedi. Naroča se pri RLZS, Ljubljana, Trdinova ul. 8. Cena din 250.—. Lovske družine naj naročajo koledar skupaj za svoje člane. Z naročili naj pobite, ker bo zaloga v kratkem pošla! gamsjih rogljih. Vse številke so bogate opremljene s slikami, predvsem fotografijami in znaten del obsega je posvečen lovski kinologiji, orožarstvu in oglasom. Revija je vsekakor na višini, toda nekateri Nemci včasih ne morejo prikriti svoje nravi. Članek Šlezijski jeleni zaključuje avtor z nepotrebnim in žaljivim vzdihom: Dandanes je v nekdanjih nemških loviščih poljska žična zanka pač že ugonobila poslednji kos divjadi... Tudi mi smo morali nekoč zavračati jaro jadikovanje bivšega nemškega lovskega uslužbenca, ki je trdil, da je vsa divjad na Snežniku uničena, pa je bil stalež že nekaj let po vojni skoraj tak kot pred njo. Enako bo tudi v sedanji poljski Šleziji. Vse je le nostalgija po starih dobrih časih, ko so bili nemški lovski uslužbenci gospodje, domačini pa brezpravna raja. Samo, ti časi se ne bodo nikoli več povrnili! Lovec. Glasilo zveze lovskih društev DR Makedonije v svoji 3. številki (julij-oktober) uvodoma prinaša sklepe letne skupščine makedonske lovske zveze in obširno poročilo o poteku tega zborovanja, ki se bo še nadaljevalo v naslednji številki. Poleg ostalega gradiva pa je objavljen tudi članek Teze za razmišljanje' o možnostih razvoja našega lovstva, ki ga je napisal Berto A. Tičak. Pričujoča številka kaže, da imajo lovci v Makedoniji še velike naloge z organizacijo lovstva, saj je bilo do osvoboditve do malega neurejeno (regalni sistem) in je bila gojitvi divjadi posvečena vse premala pažnja. Razmere pa se vidno zboljšujejo in je stalež doslej redke divjadi (predvsem srnjadi) že dosegel primerno višino. Nadloga pa so še vedno volkovi, ki jih je zaradi razprostranjenosti terena in goščav težavno zatirati, posebno ker imajo ob tisočglavih čredah ovac vedno možnost plena in z njim obstoja. Lov i ribolov. Bolgarski lovski in ribiški časopis objavlja v 11. številki lanskega letnika predvsem ribiško gradivo, opremljeno z dobrimi fotografijami in razne drobne lovske vesti. Zabavni del pa obsega kar dve strani revialnega formata te revije. KINOLOŠKE VESTI ODLIKOVANJA S srebrnim znakom za zasluge na kinološkem polju so bili odlikovani Mirko Jež iz Kopra, Franc Sekne iz Kranja, Srečko Pečarič iz Kopra, Anton Depangher iz Izole in Edvard Furlanič v Dekanih. PRIJAVLJENE IN ZAŠČITENE PSARNE »Jezerska« za jamarje, lastnik Jože Borštnik, Do-lenjavas 40, p. Cerknica pri Rakeku. »Ložniška« za španijele, lastnik Andrej Pirnat, Slovenska Bistrica, Čopova 1. »Ruška« za lovske terijerje, lastnik Bogomir Urlep, Bistrica 2, p. Limbuš. »Lovranska« za foksterijerje, lastnik Reli Radulovič, Ljubljana, Gosposvetska 2. »Brloška« za nemške ovčarje, lastnik Oskar Mezgec, Šentilj. »Polhograjska« za nemške ovčarje, lastnik Ivan Limpel, Ljubljana, Vižmarje 53. »Sarplaninska« za službene pse, lastnik Slavko Breceljnik, Ljubljana, Celovška c. 95. UPORABNOSTNA TEKMA LOVSKIH TERIJERJEV V LJUBLJANI Lani 27. oktobra je priredil Klub ljubiteljev jazbečarjev in terijerjev v Ljubljani s sodelovanjem OLZ Ljubljana, v lovišču Ježica uporabnostno tekmo psov jamarjev. Tekmovalo je devet lovskih terijerjev, dva foksterijerja in izven konkurence en jazbečar. Vodja tekme je bil Gabrijel Zupančič. Sodila pa sta Bruno H. Stare in Teodor T. Drenig. Vreme je bilo sicer megleno, toda suho; polja skoraj brez rose, tako da je divjad držala in jo je bilo težavno izslediti. Ena skupina sploh ni prišla na svežo zajčjo sled in zato ni bilo mogoče pri vseh psih ugotoviti, če so sledo ali vidoglasni. Preizkusilo se je pse po sledečih disciplinah: Strokovna vrednost I. nos.................................6 II. iskanje.............................3 III. sledoglasnost.................... 5 vidoglasnost........................2 IV. delo po sledi......................4 V. donašanje..........................4 VI. odložljivost a) prosto...........................3 b) privezano .......................1 VII. vodljivost .........................1 VIII. ubogljivost.........................4 IX. vodno delo a) šarenje..........................3 b) donašanje........................3 Delo se ocenjuje s 4 do 1 točko, izvrstno do povoljno. S temi točkami se množi vrednostne točke, kar da končni uspeh. Za popolno oceno mora vsak pes jamar opraviti izpit A. v rovu (zaradi roparic le spomladi) in B. na polju. Končna ocena obeh se vpiše v rodovnik kakor tudi znake, ki so podeljeni za storitve. Teža ocene sloni na oni v rovu, ki je merodajna za končni uspeh. Preizkušnjo so prestali vsi tekmovalci. Za dosego razreda je predpisano: I II III A. v rovu 74 62 50 B. na polju 136 114 92 Skupaj točk 210 176 142 Dosežene ocene I II m a b IV V VI a b VII VIII IX a b SKU- PAJ 1. Stoja Travnogorska, JRJ 566 LT Franc Leben, Borovnica 18 9 — — 16 4 9 2 3 16 6 — 87 2. Lord Dilski JRJ 596 LT Gabrijel Zupančič, Ljubljana 18 12 5- — • 8 — 3 2 2 14 3 — 67 3. Cedo Podutiški JRJ 589 LT Jože Skopec, Polhov gradeč 18 9 — 2 6 — 12 2 — 12 6 — 67 4. Elan JRJ 583 LT Avgust Smole, Kranj 24 12 10 16 — 6 2 1 16 12 — 99/III 5. Bor JRJ 592 LT Miro Završnik, Polje 18 9 — — 16 12 6 2 3 8 — 12 86 6. Mis Pobreška JRJT 1166 LT Rajko Marušič, Križe 12 12 — — 10 — 6 2 3 12 — 3 60 7. Beka JRJ 567 LT Anton Brežic, Ljubljana 24 12 — — 16 16 12 2 4 16 — 12 114/11 8. Dina JJR 594 LT Jože Bizjak, Ljubljana 12 12 — — 10 — 3 2 3 8 — 3 53 9. Don Medvodski JRJ 563 LT Marijan Tavčar, Medvode 18 12 — 8 6 2 3 12 — 3 64 Drugi nagradni razred je dosegla Beka, 1. Anton Brežic, tretji pa Elan Avgusta Smoleja. OLZ Ljubljana je velikodušno poklonila dve darili: prvo nagrado je prejel Anton Brežic, drugo pa Franc Leben. Avgust Smole je bil posebno pohvaljen kot star vodnik in vzgojitelj psov in mu je bilo izrečeno priznanje. Opaženo je bilo, da imajo lovci premalo stika s svojim psom. O tem je bilo v raznih knjigah in v Lovcu že dovolj pisano. Treba je le brati in uporabiti nasvete! Za končno oceno, v kolikor psi še niso opravili izpita v rovu, bo treba pripeljati pse na pomladansko tekmo v rovu. Sedanje uspehe in število točk pa lahko popravijo, če to žele, na vsaki prihodnji priznani uporabnostmi tekmi. Izven konkurence se je posebno odlikovala mlada lovska foksterijerka last tov. Keleceve iz Ljubljane, ki je pokazala izvrsten nos in dobro lovsko zasnovo, ker je edina takoj našla ustreljeno jerebico, katere 5 psov in 6 lovcev ni moglo najti. Vlako z zajcem je enako izvrstno zdelala, kljub temu, da zajca nikdar prej ni videla. Psi s tako zasnovo so nam lovcem potrebni. B. H. S. NA UMETNI KRVNI SLEDI RLZS je razpisala preizkušnjo psov vseh pasem za delo na krvni sledi, ki je bila 1. decembra pr. 1. Pričakoval se je dober odziv in je bilo vprašanje, kje najti primeren teren za položitev kakih 20 ali še več sledi. To vprašanje pa so rešili naši lovci-vodniki sami, ker se je za preizkušnjo, kljub prestavitvi datuma, prijavilo samo 8 psov in na dan preizkušnje še eden, skupaj torej 9 psov. Predvidevalo se je, da bodo prijavljeni: 3 istrski goniči, 6 brakov jazbečarjev, 4 ptičarji, 2 ša-rivca, 3 jazbečarji in 3 lovski terijerji. To naj bi bili psi, k obvladajo delo na krvni sledi in so za to delo priučeni. Toda stvarnost je bila drugačna; saj je bilo prijavljenih le : 5 istrskih goničev, noben brak jazbečar, 3 ptičarji, noben šarivec, noben jazbečar in 1 lovski terijer. To je porazen rezultat in slabo spričevalo za pasemske organizacije, s častno izjemo Kluba za goniče, ki zna vedno in pri vsaki kinološki prireditvi aktivizirati svoje članstvo. Dru- štvo ljubiteljev ptičarjev ni izvršilo svojega programa seminarja za delo na krvni sledi in zato je bila temu primerna tudi slaba udeležba. Z enim samim lovskim terijerjem se pasemska organizacija za jamarje ni postavila, kajti v drugih državah so ravno jazbečarji, ki osvajajo prva mesta. Morda društvo preveč forsira pse za okras in parado ter premalo skrbi za lovsko uporabnostne pse. Posebno poglavje so braki jazbečarji. Pričakovali smo revijo in eksaktno delo teh psov na krvni sledi, ker so od vseh naših psov, ki jih sedaj gojimo, najbolj poklicani, da pokažejo delo na krvni sledi parkljaste divjadi. Niti enega nismo videli! Če bi pasemska organizacija za brake jazbečarje tako natančno delala za dvig uporabnosti brakov jazbečarjev, kakor gleda na vsak centimeter višine, bi bilo na preizkušnji vsaj nekaj teh psov. Če je pes za kak cm previsok ali prenizek, je še vedno čistopasemski in lahko dober uporabnostmi pes, četudi ni plemenjak. Zato se takih psov ne sme zanemarjati, kajti bistvo ni lepota, temveč uporabnost! Vseeno je ali najde zastreljenega srnjaka pes s telesno oceno odlično ali zadostno. Rajši imam malo gršega psa, ki pa mi služi na lovu in ni le samo razstavni objekt ali iskani plemenjak. Torej več poudarka na uporabnost in na strokovno delo na terenu. Preizkušnja je pokazala, da pasemske organizacije (razen goničev) nimajo povezave s terenom in da se izživljajo z društvenim delom samo v večjih centrih. Žalostna je ta ugotovitev, toda dokazi so tu. Kaj pomagajo statistični podatki, da ima vsak tretji lovec čistopasemskega lovskega psa, če pa na drugi strani ugotovimo, da pride samo na vsakih tisoč lovcev en pes za preizkušnjo dela na krvni sledi. To ni zgolj statistični podatek, temveč žalostna resnica. Ali ni to resen opomin pasemskim organizacijam, lovcem na srnjad, posebno pa vsakemu kinologu. Nisem proti lepim psom, sem pa odločno proti neizvežbanim psom. Vprašam, kaj narede lovske družine, kadar je kak srnjak za-streljen? Ali ni to uničevanje družbene lastnine; kajti srnjak predstavlja vrednost, ki se je ne sme zametavati. Ali je to pravilno gospodarjenje z zaupano ljudsko imovino? Taka vprašanja se porajajo in to upravičeno, da ne omenim še poglavja lovske pravičnosti. Izvedena preizkušnja je bila prva v naši državi in gre zahvala RLZS, ki jo je organizirala in finansirala. Iz tega se vidi, da vrhovni lovski forum pozna potrebe terena, to je delo psa po strelu. S tem je prebit led in v 1 1958 se bo morala ta preizkušnja razširiti. Potrebno bo, da se izvrše izbirne preizkušnje v okrajnem ali nekoliko večjem merilu, kar bi organizirale in finansirale okrajne lovske zveze. Psi, ki bi na teh preizkušnjah dosegli I. ali II. oceno, bi bili pripeljani na republiško preizkušnjo. S tem bi se pritegnil večji krog vodnikov in bi se kvaliteta republiške preizkušnje dvignila. Na taki preizkušnji bi bilo za najboljše plasiranega psa v I. oceni opravičljivo tudi lepo darilo, n. pr. puška risanica ali slično. O tem naj nekoliko razmislijo OLZ in pasemske organizacije pri sestavi plana kinoloških prireditev v 1. 1958. Da je lovska organizacija prevzela skoraj vso finančno skrb za kinologijo je znano, sedaj pa so na vrsti kinološke organizacije, da prevzamejo strokovno delo in to ne le sojenje preizkušenj, temveč tudi pouk vodnikov s pomočjo žive besede, posebno seminarjev. Nekaj besed o sami preizkušnji. Zadovoljila ni, saj sta do mrtve divjadi prišla samo dva psa. Po oceni sodniškega zbora je dosegel II. oceno istrski gonič Agič JRG ki 309, ki ga je vodil Jože Vesel iz Podgore. III. oceno je dosegel lovski terijer Agič Vrbovški JRJT 438 z vodnikom Jožetom Kri-stenom iz Cerknice. Ostali psi se niso plasirali, ker pač niso prišli do mrtve divjadi. Pripomniti moram, da so bile vremenske okoliščine izredno slabe za delo na krvni sledi. Sledi so bile položene v soboto 30. XI. ob hudem vetru in je bil prvi pes pripeljan na nastrel po 22 urah. Kljub dobremu terenu (travnat) sta nočni mraz in huda jutranja slana na dan preizkušnje otežila delo psov. Lovišče za preizkušnjo je dala na razpolago LD Vič. Sledi so bile dolge 750—800 korakov, ter je bilo za vsako uporabljene 3 del nerazredčene krvi. Z dobrimi terenskimi skicami so se vodniki lahko dobro orientirali in so točno vedeli, kje so sledi položene. Zapaženo je bilo, da vodniki ne obvladajo dela na krvni sledi in imajo neprimeren pribor. Sledni jermen mora biti dovolj širok in ni pravilen pretežak jermen, n. pr. za istrskega goniča. Pes mora imeti tudi primeren ovratnik, da ga ne ovira pri delu, kakor n. pr. verižica ali navaden ozek usnjen ovratnik. Psa pri delu ne smemo ovirati, temveč mu pomagati, kajti delo na krvni sledi ni lahko in že nepravilen pribor lahko psa zelo ovira. Če se jermen zapleta, kar je često pri ozkem jermenu, pride do nepotrebnih potegov, kar spravi psa iz ravnotežja in je njegovo delo zato slabše. Kako je dati psa na nastrel, kako iti z njim po sledi i. dr., je predmet, ki ga naj obdelajo seminarji pod strokovnim vodstvom kinologa, ki pozna delo psa na krvni sledi. Sledi sta položila vodja tekme in Jože Logon-der, v sodniškem zboru pa so bili Ivan Caf, Julij Koder, dr. Janko Lavrič, Janez Lavrič in Branko Maček. Po izjavi sodnikov je bila organizacija preizkušnje zelo dobra. Led je prebit, sedaj pa na delo za prihodnje leto in to že v spomladanskih mesecih, da bodo psi pripravljeni, ko se prične odstrel srnjaka, posebno pa za preizkušnjo v mesecu novembru. Vodja preizkušnje Ljuban Zadnik NAŠI JUBILANTI Decembra je slavil 75-letnico in 51-letnico lovskega udejstvovanja in čuvajske službe tov. Ivan Novak iz Zidov, član LD Čemšenik -Trojane, odlikovan z Znakom za lovske zasluge. Vzornemu lovcu in iskrenemu tovarišu želijo člani družine, da bi ostal še mnogo let v njihovih vrstah. * Petdesetletnico je praznoval član LD Kočevje tov. Špiro Žegarac, zaslužni borec NOB, doma iz vasice Kik pri Graševcu in odlikovan s številnimi visokimi odlikovanji. Lovski tovariši mu ob njegovem življenjskem jubileju želijo še mnogo srečnih in zadovoljnih let. * V krogu svojih prijateljev lovcev je praznoval 80-letnico rojstva častni starešina LD Selca tov. Franc Pfajfar. Se danes veder in zelo aktiven, se že čez petdeset let udejstvuje v lovski organizaciji, ki ga je tudi odlikovala za zasluge v lovstvu. K življenjskemu jubileju mu lovci prisrčno častitamo. UMRLI SO Umrl je tov. Peter Robič, najstarejši član LD Kranjska gora; ljubitelj in gojitelj divjadi ter vzoren lovski tovariš. Lovci smo mu izkazali zadnji pozdrav s častno salvo. * V začetku decembra so lovci iz Murske Sobote in okolice spremili k večnemu počitku tov. E m e -rika Čer vek a, puškarja iz Rakičana, ki je 68 let star podlegel nesreči na lovu ali podlemu zločinu, kar še ni razjasnjeno. Skoraj 40 let je bil pripadnik zelene bratovščine in čislan med tovariši. Lovci Pomurja ga bomo ohranili v trajnem spominu. * Nepričakovano nas je zapustil tov. Franc Dolenc iz Praprotnega, član LD Selca. Poštenega in dobrega lovca se bomo še dolgo spominjali in smo mu z veliko udeležbo na pogrebu izkazali zadnjo čast. MALI OGLASI Prodam brak jazbečarko, vpisano v Jugosl. rodovno knjigo in v knjigo šolanih psov. Je priznana plemenjakinja, stara nad tri leta, zdrava in v dobri kondiciji. Ivan Komar, Breznica p. Prevalje. Kupim kratkodlakega ali ostrodlakega ptičarja mladiča, starega 2—7 mesecev. Albin Toškan, Dekani 35 (Koper). Kupimo istrska goniča, kratkodlakega in resastega ter posavskega goniča, vse v starosti od 6—12 mesecev. LD Polhov gradeč, na naslov Janez Dolničar, Ljubljana, Celovška c. 240. Kupim nemškega kratkodlakega ptičarja, šolanega; starega 2—4 leta. Dominik Tomažin, Celje, Tomšičev trg 13. .o PRED V LJUDSKO SKUPŠČINO Ive Krevs Ni še dolgo kar smo volili predstavnike v občinske odbore, pa smo spet sredi priprav za nove volitve, na katerih bomo izvolili ljudske predstavnike v republiško in zvezno skupščino. Pred nami so važne naloge, priprave za volitve ljudskih poslancev. Zbori volilcev in volilne konference so razmotrivale o predlogih skupin petih državljanov, kdo bi bil primeren za ljudskega poslanca. Zavedajoč se, da zahteva delo ljudskega poslanca široko gospodarsko in politično razgledanost, so izbrali za kandidate tiste, ki bodo lahko zastopali interese nadaljnje socializacije in demokratizacije, ter da bodo pri tem lahko odločilno posegali v življenje večine delovnih ljudi in njihovo prihodnost. Zvezna ljudska skupščina, ki je naš najvišji predstavniški organ, sprejema zakone in predpise, ki so veljavni za vso Jugoslavijo. Hkrati pa sprejema vse smernice za razvoj našega gospodarskega, političnega in zunanjepolitičnega življenja. Ker je naša država federativna republika ali zveza republik, kar je potrebno zlasti zaradi tega, ker prebiva v naši državi več narodnosti, je z ljudskimi republikami ustanovljena samouprava vsakega naroda v okviru federacije. Republiški zbor in zbor proizvajalcev pa sprejemata zakone, ki veljajo samo za področje ene republike. Znano je, da je bilo delo zvezne in republiške ljudske skupščine izredno pomembno in vsestransko. V tej dobi so bili položeni čvrsti temelji političnega in gospodarskega sistema, na katerih so se razvijali in se razvijajo socialistični odnosi, družbeno samoupravljanje skupaj s komunalnim sistemom. Zato bo nadaljnji razvoj materialnih sil in iz njih izvirajočih družbenih odnosov v tem pogledu še narekoval in zahteval nekatere zakonske spremembe in dopolnitve. Pred novo skupščino se bo pokazala potreba po novih zakonih, ker je naš pravni sistem v stalnem razvoju in ne nekaj dogmatičnega. Ker je pravo izraz in oblika družbenih odnosov, hkrati pa tudi del teh odnosov, kar zahteva vsestransko sodelovanje najvažnejših državnih in političnih činiteljev v pripravljanju in izdajanju zakonodajnih predpisov. Naloga bodočih skupščin bo tudi revizija dosedanjih zakonov, ki jih bo treba vskladiti z našimi ustavnimi načeli in izkušnjami ter z novimi družbenimi potrebami. Poroštvo za zrelost procesa v pripravljanju zakonov obstoja v demokratizaciji, za kar pa bo potrebno še več vsestranskih mnenj in izkušenj ter zagotoviti polno sodelovanje teorije in prakse. Vrsta zakonov, ki so bili sprejeti, so priča plodnega dela in številnih razprav. Za lovce je bil posebno važen zakon o lovu, ki ga lahko smatramo za najbolj naprednega na svetu. S tem zakonom je bilo uresničeno načelo lov lovcem. Da omenimo še nekaj pomembnejših zakonov, ki urejajo življenje delovnega človeka in njegove družine: zakon o zdravstvenem zavarovanju delavcev in uslužbencev, zakon o pokojninskem zavarovanju, zakon o javnih uslužbencih in o delovnih razmerjih, zakon o stanovanjskem prispevku in zakon o perspektivnem pianu. Številni državljani so v svojih družbenih organih proučevali različne osnutke, dajali pripombe in nove predloge. Res je, da ne morejo biti vselej upoštevane vse pripombe. Marsikomu posamezni sprejeti zakoni niso všeč, ker jih presoja predvsem s svojim osebnim merilom, pri čemer pa pozablja na dolgo in zapleteno pot nastajanja in oblikovanja zakonskega besedila — in še to, da morajo po zakonu pridobljene pravice postati dejstvo za slehernega upravičenca. Za uresničitev skopih in na videz brezdušnih določil zakona so potrebni milijoni narodnega dohodka, ki ga moramo ustvariti z delom, da so zagotovljene pravice delovnih ljudi. Pri vsakdanjem drobnem delu in družinskih težavah, ki pa so za poedinca čestokrat nepremostljive, pogosto pozabljamo pravično ocenjevati množični in dalekosežni pomen vseh teh stvari. Zato se moramo dandanes odreči še marsikateri osebni želji, vendar nam z delom pridobljene in z zakonom zagotovljene pravice omogočajo četudi skromen, a vendar le trajen obstoj. Zakoni samo predpisujejo kako naj bo družba urejena, kaj mora posameznik dati in kaj mu zato pripada. Družbeno življenje in medsebojne odnose v njem pa moramo urejevati sami po svojih sindikatih in delavskih svetih, ljudskih odborih in potom ostalih družbeno-političnih organizacij. Mnogi delovni ljudje se z velikim življenjskim optimizmom še vedno neutrudno prebijajo v svojo in skupno prihodnost. Opravljajo male vsakdanje stvari, pri tem pa pomagajo graditi veliki svet in novo družbo. Vsakdanje delo in izkušnje nas vse bolj utrjujejo v prepričanju, da brez urejenih drobnih vsakdanjih vprašanj, pa naj bo to pri stroju v tovarni, v šoli, občini ali v stanovanjskem bloku, ne bo urejene družbe in bi bili vsi največji predstavniški in zakonodajni organi kakor stavba na pesku. Zakoni, ki jih bodo sprejemale bodoče skupščine, niso samo stvar državnih funkcionarjev, pravnikov in ljudskih poslancev. Čeprav so njihova določila včasih suhoparna, večkrat težko razumljiva, so zakoni tesno povezani z drobnim življenjem delovnih ljudi, ker izhajajo iz njihovih potreb in zahtev. Pomembno za zadnjo ljudsko skupščino je, da je bilo vprašanje zvišanja življenjskega standarda ena osnovnih nalog naše gospodarske politike. V tem smislu je zlasti izredno važen perspektivni plan, ki nam bo z razvojem materialnih sil v naslednjih letih omogočil hitrejši dvig življenjske ravni. Dosežek rezultatov v tej smeri pa ne bo odvisen samo od splošno državnih ukrepov, temveč od prizadevanja vseh tistih raznovrstnih in številnih činiteljev od splošnih državnih planov do različnih organov v komunah in podjetjih, ki bodo s svojim prizadevanjem lahko izboljšali položaj delovnega človeka. Svoje sile in sposobnost ter moč črpa tak koncept kot je naš, predvsem iz aktivnih širokih ljudskih množic. To pomeni, da je tempo razvoja socialistične graditve v veliki meri odvisen predvsem tudi od tega, v kakšnem številu in na kako širokem področju se v to graditev vključujejo in v njej aktivno sodelujejo državljani. Čim širše je to področje, tem hitreje se odstranjujejo od naše družbene stvarnosti vsa konservativna in iz preteklosti podedovana miselnost. Če upoštevamo težave, s katerimi se borimo v gospodarstvu in drugih panogah in jih moramo premagovati vsak dan, tedaj moramo ugotoviti, da so ti napori velik doprinos k celotnemu družbenemu razvoju. Bistvo našega komunalnega sistema družbenega samoupravljanja je predvsem v tem, da predstavniških organov občine v vsebinskem pogledu ne predstavlja samo ožji odbor, ampak so tako predstavništvo državljani, ki žive v območju komune in vsi tisti najrazličnejši in družbeni samoupravni organi, ki delujejo v okviru občine. Tako predstavništvo predstavljajo tudi lovske družine, ki so se v okviru občine uveljavile na področju javnega in političnega življenja. Mednarodna vloga Jugoslavije, njena prizadevanja za miroljubno in aktivno koesistenco med narodi, njen vpliv in ugled; kakor tudi konkretni predlogi za reševanje mednarodnih spornih vprašanj, so znani in vidni ne samo našim državljanom, ampak tudi najširši mednarodni javnosti. Delo ljudskih skupščin je vedno pomenilo enega glavnih podpornikov in zagovornikov take zunanje politike Jugoslavije in nje vloge. Bližnje volitve bodo v času, ko si ves napredni svet na vso moč prizadeva, da bi se človeštvo ognilo nevarnosti strašne atomske vojne. S čim večjo udeležbo na volitvah bomo močno podprli svojo državo, ki se kar najbolj prizadevno bori za mir in enakopravnost sleherne dežele na svetu. Kot v vsaki državi tako so tudi pri nas volitve velik političen dogodek, v katerem se odraža tudi velik zunanje-politični pomen. Zato bomo lovci tako kot vselej do sedaj, ne samo, da bomo izvršili svojo državljansko dolžnost, temveč bomo tudi s svojim delom stali v ospredju pri vseh tehničnih pripravah za kar najboljšo izvedbo bližajočih se volitev. TO IN ONO O SRNJADI Bogdan Sežun Škoda po srnjadi Z racionalnim in intenzivnim gospodarjenjem z gozdovi je gozdarstvo skušalo ustvariti čim večji vir dohodkov. Enolični smrekovi sestoji, vedno manj listnatega drevja, odstranjevanje negospodarskega drevja in grmovja — vse to je krivo, da ima divjad v gozdovih vedno manj hrane. Izvirnih neurejenih mešanih gozdov, koder ima srnjad vse kar rabi, je vedno manj. Zato pa je vedno več glasov o škodi, ki jo dela srnjad v mladih gozdovih in na polju. S posegom v naravo si ustvarja človek gotove koristi. Pri tem pa mora vedno s pravilnim odnosom do narave računati tudi na morebitno škodo zaradi te svoje dejavnosti. Odnos do narave, katere del so gozdovi in polja, pa tudi divjad, se odraža v kulturi človeka — njegova naloga pa je eno in drugo ohraniti in očuvati, ker je tudi divjad neizbežen člen življenjske skupnosti — gozdov in polj. Če pa dela divjad škodo na polju in v gozdu zato, ker ji je človek poslabšal življenjsko okolje, je njegova dolžnost, da divjad ohrani; poiskati in uporabiti pa mora sredstva, s katerimi škodo prepreči ali vsaj napravi znosno. Vrste škode Škodo lahko napravi srnjad na sadikah in mladju z obgrizovanjem in objedanjem. Manj pomembna je škoda na mladih drevescih, ki jo povzroče srnjaki spomladi ob guljenju in obarvanju rogovja, ter pozneje s stepavanjem drevesc in grmovja, ko označujejo svoj življenjski prostor in morda iz objestnosti pred in med prskom. Srnjad v nasprotju z jelenjadjo ne lupi drevja oziroma dela to tako redko, da o škodi ne moremo govoriti. Več škode pa lahko napravi srnjad v sadovnjakih, nasadih zelenjave in cvetic in na nekaterih poljskih pridelkih. Škoda po objedanju in obgrizovanju Po času kdaj je škoda povzročena, jo delimo v letno ali vegetacijsko objedanje in zimsko, h kateremu štejemo škodo, nastalo od oktobra do konca aprila ali v začetku maja. Škodo povzroči srnjad, ker objeda in odgrize mlado listje in odganjke listavcev in iglavcev, dokler niso poleseneli. Pozimi — torej izven vegetacijske dobe — napravi srnjad večkrat škodo z objedanjem na kulturah in naravnem mladju. Objedanje in obgrizovanjc pozimi V tem času nastala škoda izvira tudi lahko od zajcev ali pa, če je v lovišču jelenjad, tudi od te. Škodo, povzročeno po divjadi ali jelenjadi lahko ločimo po sledeh na tleh ali po višini obgrizene rastline, sicer pa odgrizne rastline srnjad in jelenjad enako, ne s sekalci, ker ima te samo v spodnji čeljusti, ampak z ličniki in kočniki. Zaradi tega odgriz ni gladek ampak razcefran — zajec pa odgrizne rastline gladko z glodalci. Ta odgriznjenih delov ne poje, zato leže na tleh poleg stebla, srnjad pa jih poje, enako kot jelenjad. Mlado drevje in grmovje obje srnjad približno do 1,20 m višine. Objeda pa srnjad le mlade, torej ne visoke rastline, najraje do 70 cm višine, v kolikor niso pokrite s snegom. Čez 1,20 m visoke rastline objeda v sili na ta način, da jih pojaha in upogne ali pa se vzpne na zadnji nogi. Ker je pri izbiri hrane — kot sem že omenil — srnjad izbirčna, ni vse mlado drevje enako ogroženo. Ueckermann ga je z ozirom na priljubljenost, torej ogroženost, razdelil v 4 razrede takole: 1. Hrast, jelka, jesen, javor, gladki in črni bor ter amerikanski hrast. 2. Bor, bukev, lipa, smreka, duglazija. 3. Trepetlika, macesen, sitka. 4. Topol, jelša in breza. Ogroženost se menja posebno med drevesci, naštetimi pod 2. in 3., priljubljenost pa je večkrat odvisna od redkosti. Gotovo pa sta najbolj ogrožena hrast in jelka. Zimsko objedanje — torej škoda, ki jo napravi srnjad izven vegetacijske dobe — je zavisno od zime, gostote staleža in sestave življenjskega okolja, ki si ga izbere divjad pozimi. V hudih zimah, ko pokriva biotop ledena snežna odeja, je srnjad primorana iskati hrano nad snegom, posebno če ta zmrzne, da s kopanjem ne pride do tal. Hrani se z odganjki in popjem in večkrat dela škodo, posebno če je prepuščena sama sebi. Škoda je lahko občutna v loviščih, v katerih so samo nekateri predeli ugodni za prezimovanje. Divjad se tu koncentrira iz vsega lovišča, morda tudi sosednih in zaradi tako nastale prehodne prevelike gostote staleža dela Škodo. V talcih zimah je pluženje in krmljenje nujno, ker le na ta način obvaruje gozd pred večjo škodo. Polagati pa moramo tako krmo, ki vsebuje tiste snovi — beljakovine, protein, kalcij in kisli fosfat — ki jih dobi srnjad v odganjkih in pop ju, če hočemo, da kljub položeni krmi ne bo objedala drevja in delala škodo. (Glej Lovec, november.) Nehring je s preiskavo dračja, suhljadi in vejnikov ugotovil, da imajo največjo krmilno vrednost ravno drevesca, ki so po srnjadi najbolj ogrožena in jih najraje objeda. Ta so zgoraj našteta pod 1. in 2. Ueckermann je to tudi s poizkusnim hranjenjem v obori dokazal. Jelšo in brezo objeda srnjad le v skrajni sili — obe imata najmanj prebavljivega proteina — samo 1—2%, največ pa hrast, jelka, jesen in javor, namreč 5,5—9,9%. S polaganjem ustrezne krme pa obvarujemo gozd pred morebitno preveliko škodo v zimskih mesecih, januarju in februarju, včasih tudi še v marcu. Po dosedaj izvršenih opazovanjih Uecker-manna, priobčenih v članku Ernahrungsweise des Rehvvildes nach Beobachtungen in einem Kleingehege (Der Anbiick 8/1955), pa raste škoda na objedanju odganjkov od januarja do konca aprila ali v začetku maja ali junija, kar zavisi od nadmorske višine lovišča. V obori je bilo januarja odjedenih 6,2% končnih odganjkov, v začetku maja pa 16,2%. V naravi je krmljenje v milih zimah ali ko zgine sneg in dobi divjad že zeleno hrano, odveč, ker krmo le redko vzame. Škodo moramo tedaj preprečevati z mehaničnimi in kemičnimi sredstvi, v gotovih primerih pa z zmanjšanjem morda previsokega številčnega staleža na gospodarsko znosno višino. (Glej Lovec 1957/58, str. 148). Srnjak si guli rogovje ob drevescu Objedanje poleti Razlikovanje med letnim in zimskim objedanjem je potrebno glede na različna mehanična in kemična zaščitna sredstva. Srnjad objeda v vegetacijski dobi rastoče nežne odganjke, njih dele, liste in igle. Čeprav se v tej dobi objedeno drevesce večkrat še obraste, nastane lahko občutna škoda posebno na kulturah. Uspešne zaščitne mere pa so problematične, predvsem pa drage. V tej dobi objeda srnjad najraje listnato drevje, od iglavcev pa predvsem macesen. Zaradi hitre obnovitve v tej dobi objedenih rastlin, so navadno nujna zaščitna sredstva na kulturah drevesc, katera srnjad najraje objeda — hrast, jesen, javor, macesen. Posebno če so ta nasajena na majhnem prostoru. Če pa stalež ne presega gospodarsko znosnega števila, je povzročena škoda navadno znosna, če ne brezpomembna. Preprečimo pa jo le z zavarovanjem posameznih dreves ali ograditvijo vse kulture z zasilnimi ograjami. Mlado listje, vejice in odganjki v vegetacijski dobi so za srnjad najbolj naravna hrana. Ti vsebujejo snovi, ki jih srnjad za življenje nujno rabi. V tej dobi imajo po Nehringu največjo hranilno vrednost listi in odganjki drevesc po temle vrstnem redu: lipe, jesena, topola, javora, bresta, hrasta, jelše, bukve in breze. V predelih, kjer so kulture ali naravni podmladek jelke, hrasta ali jesena preveč ogrožene po divjadi, ker je biotop sicer verjetno reven na drugi, srnjadi ustrezni hrani, je seveda dolžnost lovcev osredotočiti odstrel ravno v teh predelih, tako da ustvarimo pravilno sožitje v naravi — med gozdom in divjadjo. Drugače pa je možna uspešna zaščita le z ograditvijo, posledica tega pa je, če je ograjena večja površina ali več teh — zmanjšanje življenjskega okolja in je zato potrebno zmanjšanje staleža. Škoda z drgnjenjem in stepavanjem Srnjak dela škodo v gozdu v času guljenja in obarvanja rogovja, to je navadno od srede marca pa do srede aprila z drgnjenjem, nato pa do konca prska s stepavanjem drevesc in grmovja. Pred pričetkom guljenja, torej od sredine marca do sredine aprila, kar je zavisno od starosti srnjaka, se začne kosmata kožica na do-raščenem rogovju sušiti, oblika rogovja postaja vidnejša. Sušenje te kožice pa povzroča srbenje, zato jo skuša srnjak v začetku s previdnim drgnjenjem ob grmovje ali drevesna debelca odstraniti. S tem drgnjenjem poškoduje srnjak skorjo ali lubje, pa navadno ne do kambija. Po bolj ali manj previdni odstranitvi kožice pa nadaljuje srnjak z drgnjenjem in stepavanjem tako, da večkrat odrgne lubje krog in krog debla in se drevesce zaradi tega posuši. Ogroženost drevesc za visi od njih starosti in lege v sestoju. Ob drevje, ki ni več prožno, skorja pa trda, srnjak ne drgne rogovja. Prav tako pa tudi ne ob predebelo drevje, ki ga s stebli rogovja ne more objeti. Najbolj ogrožena so drevesca s premerom okoli 3 cm, torej navadno v starosti do 10 let, ki so dovolj prožna, srnjaku pa nudijo še zadosti velik odpor. Najraje drgne in stepava drevesca ob robeh kulture. Po drgnjenju in stepavanju so ogrožena drevesca torej samo gotovo dobo, kljub temu pa je lahko škoda v nasadih drevesc tiste vrste, ob katere srnjak posebno rad drgne in jih stepava, občutna. Gosto rastoče drevje je manj ogroženo kot posamezna drevesca. Po Uedkermamnu so najbolj ogrožena po drgnjenju in stepavanju drevesca po temle vrstnem redu: 1. macesen, duglazija, lipa, jesen, gladki bor; 2. topol, jelša, bor, jelka in sitka; 3. smreka, hrast, bukev, javor in breza. Škoda po lupljenju V prosti naravi lupi srnjad stoječe drevje redko in še to le v skrajnem pomanjkanju hrane. Znan je primer lupljenja sadnega drevja v hudi zimi 1928-29 v nekem lovišču v Slovenskih goricah. V oborah zaprta srnjad pa lupi redno vse, če se ji ne poklada dovolj ustrezne hrane, kar doseže do debeline 4 cm. Na tleh ležeče vejevje sadnega drevja, vrbe, jelše, hrasta, javorja in bora pa srnjad rada objeda in lupi. Škoda v sadovnjakih, vrtovih in na poljskih pridelkih V sadovnjakih lahko napravi srnjad škodo z objedanjem, drgnjenjem in stepavanjem, ter izjemoma v hudih zimah z lupljenjem. Ogrožene so predvsem mlade jablane in češnje, manj hruške in višnje. Ker so sadovnjaki večinoma v neposredni bližini naselj ali pa ograjeni, škoda ni pogosta, ker zaide srnjad le redko vanje. V cvetličnjakih in zelenjadnih vrtovih objeda srnjad vrtnice, nageljne, astre, mačehe in begonije", od stročnic ji posebno tekneta natični fižol in grah, od zelenjave pa razne vrste solate in ohrovt. V kolikor je vse to srnjadi dosegljivo, če ne raste za ograjo ampak na polju, je škoda lahko občutna. Na polju je na splošno škoda malenkostna, predvsem zaradi tega, ker je srnjad izbirčna in se ne pase kot jelenjad, ampak le tu in tam kaj odtrga. Rada pa objeda sladkorno peso, jeseni pa ajdo, posebno če je ta posejana na obronkih gozdov, kamor srnjad tudi sicer rada izstopa. Končno naj omenim še škodo, ki jo srnjad lahko napravi v kulturah vrb za pletenje, če niso ograjene. •4 , ■ f S6 Brstje je srnjadi pozimi običajna hrana Ukrepi za zmanjšanje škode po srnjadi Škodo lahko omejimo tako, da bo gospodarsko znosna, s krmljenjem in pluženjem pozimi, napravo krmnih njiv v predelih, kjer se srnjad pozimi zadržuje. Te naj se poseje z ohrovtom, topinamburjem, repo in sladkorno peso. Z zasajanjem in očuvanjem grmovnih vrst, ki so srnjadi priljubljena hrana: metla (omela) (Cytisus scoparius), robida, leska, jerebika, malina itd. Z zmanjšanjem staleža na gospodarsko znosno število in ureditvijo pravilnega spolnega razmerja. Z zavarovanjem ogroženih kultur z mehaničnimi in kemičnimi sredstvi. Škodo nam bo uspelo zmanjšati, če bomo uporabili vse naštete mere istočasno — ne morda samo eno od teh. Razpravo o srnjadi s tem zaključujem. Mojega je v njej malo, tudi zato, ker kar posameznik v naravi najde in opazi novega, ni veliko. Na marsikatero vprašanje še ne vemo odgovora, pa je prav tako. Ko bodo ljudje vse vedeli, ne bo več srnjadi, ker na svetu sploh ne bo več prostora za divjad .. . * UPORABLJENA LITERATURA Raesfeld: Das Rehvvild III. in IV. izdaja Hans Krieg dr.: Das Reh in biologischer Betra-chtung Fritz Klitzing: Vom Aufbau eines Rehstandes Max Krahmer — Walter Frewert: Hegeabschuss des Rehwildes Brun Sartorius: Das Ansprechen des Rehwildes Fridrich Gagern: Birschen und Bocke Ernst J. Faber: Zwei Buchsen und ihre Bocke Vogt-Schmidt: Das Rehwild Ueokermann Dr.: Rehwild LOVSKA DRUŽINA Dr. Janko Lavrič Prispevek za zgodovino našega lovstva* »Prišla je pomlad zelena« leta 1945, ki nam je prinesla svobodo. Nemški fašizem je bil premagan in okupator izgnan iz dežele. Tudi nam lovcem je zasijalo svobodno sonce in smo čdmprej pohiteli v naša lovišča, da ugotovimo stanje v njih. Resnici na ljubo moram priznati, da večinoma nismo bili zadovoljni. Misliti smo začeli na zaščito divjadi, na gojitev, nadalje na lov in tudi na bodočo lovsko organizacijo. Slovenski lovci smo imeli pred drugo svetovno vojno dobro urejeno lovsko organizacijo, število organiziranih lovcev je preseglo številko 6000. Lovci so bili neposredno včlanjeni v lovskih društvih, ki jih je bilo vsega skupaj 14. V Sloveniji smo tedaj imeli 25 okrajev, razen tega je imelo mesto Ljubljana značaj okraja. Ker je torej bilo 25 ali celo 26 okrajev, društev pa je bilo le 14, je jasno, da lovsko društvo ni bilo v vsakem okraju, ampak je obsegalo po dva ali celo več tedanjih političnih okrajev. Lovska društva so delovala v Ljubljani za Ljubljano in okolico, v Kranju za Gorenjsko razen Kamnika, ki je imel svoje društvo, nadalje v Starem trgu za Notranjsko, v Ribnici za kočevski okraj, v Novem mestu za tamkajšnji okraj, podobno v Črnomlju, v Krškem za spodnjo savsko dolino, v Trbovljah za Zasavje, v Celju za Celje in okoliške okraje, v Mariboru za oba mariborska okraja in za okraje vzhodne dravske doline, v Ptuju in Ljutomeru za tamkajšnja okraja, v Murski Soboti pa za okraja Murska Sobota in Lendava. Vsa lovska društva so bila povezana v Zvezo lovskih društev s sedežem v Ljubljani, ki je bila predstavnica slovenskih lovcev in ki je izdajala društveno strokovno glasilo Lovec. Po osvoboditvi so vsa lovska društva z Zvezo vred zaprosila za obnovo in nadaljevanje delovanja ustrezno predpisom odredbe ministrstva za notranje zadeve z dne 12. julija 1945 št. 1240/1. Prošnje pa niso bile rešene toliko časa, dokler ni bil znan organizacijski ustroj bodoče lovske organizacije. Znano je že (glej članek v jubilejni številki — Začetki urejevanja lovstva po ljudski oblasti), da je Odsek za gozdarstvo pri Slovenskem narodno-osvo-bodilnem svetu še v času okupacije sestavil načrt Organizacija lovskega zadružništva (lovskih družb), in da je na lovski anketi v Ljubljani dne 27. avgusta pok. dr. Ivan Lovrenčič med drugim predlagal, naj se dovoli obnovitev prejšnje lovske organizacije. Pri ministrstvu za gozdarstvo vlade LRS je bil za lovstvo ustanovljen poseben odsek, ki ga je vodil ing. Mirko Šušteršič; ta odsek je vodil upravo rezervatmih lovišč, razen tega je opravljal posle in funkcije oblasti glede lovstva ter tako posredoval oblastne odredbe glede lova in lovstva lovski organizaciji, po njej pa lovcem. Tako je odsek priredil na raznih krajih lovske ankete, na katerih je populariziral Odlok o začasnem izvrševanju lova, ki je uvedel lovske dovolilnice. Na teh anketah je bilo govorjeno tudi o lovski organizaciji, čeprav je lovsko dovolilnico lahko dobil vsakdo, če je bil organiziran lovec ali ne, medtem ko je bil v Slovenskem Primorju postavljen pogoj za pridobitev take dovolilnice — članstvo v lovskem združenju. Po določbah teh odlokov je smel loviti vsakdo, ki je dobil lovno dovolilnico. Dovolilnica je veljala * Podatki za ta članek so po večini iz arhiva Lovske družine Sodražica. za bivša občinska zakupna lovišča glede lova na jelenjad, srnjad, gamsa, divjega petelina, ruševca in fazana, medtem ko je upravičenec na podlagii lovne dovolilnice lahko lovil ostale vrste divjadi na vsem ozemlju okraja, katerega izvršilni narodnoosvobodilni odbor je dovolilnico izdaL S tem je bil Uveden neke vrste občinski oziroma okrajni regalni isistem, ki se pa pri nas ni mogel udomačiti. Bil je namreč našim lovcem tuj, je pa tudi škodljiv za igojitev divjadi; vsak upravičenec gleda namreč le na to, da bo čim več divjadi uplenil, saj če je ne bo on, jo bo pa kdo drug namesto njega. S takim sistemom bi se pa tudi uvajal v lovstvo egoizem, kar pa bi bilo ravno nasprotno družbenemu redu, ki se je po osvoboditvi uvajal. Zaradi tega so se začeli lovci sami združevati po poedinih bivših občinskih loviščih, da so skupno lovili in to je bil prvi zametek nove lovske organizacije. Družno izvrševanje lova Slovencem ni bilo tuje. Imamo veliko krajev, ki se ponašajo z zlatimi jubileji lovske organizacije take vrste; te sicer niso delovale zdržema, so pa naši predniki vendarle marsikje skupaj lovili. Tako sem n. pr. našel v Sodražici sliko lovskega kolektiva še izza časa pred letom 1890, fotografija ribniškega lovskega kluba pa je iz leta 1897; žal sta obe sliki nesposobni za objavo, ker ju zaradi starosti ni mogoče obnoviti. Te in še druge podobne fotografije nam dokazujejo, da so naši predniki že imeli velik smisel za kolektivizem v lovstvu ali pri izvrševanju lova samega. Septembra 1. 1945 je bilo dovoljeno delovanje lovskih društev in Zveze. Tako društva kakor tudi Zveza je takoj začela z delom, zlasti s pripravami za nova lovišča, ki naj bi bila temelj novi osnovni lovski organizaciji, saj je bilo mišljeno, da bo taka organizacija v vsakem lovišču, da bo lovišče upravljala in izvrševala lov v njem. Dne 15. oktobra 1945 je Odsek za lovstvo pri ministrstvu za gozdarstvo razposlal osnutek za lovsko organizacijo v Sloveniji. Osnovne edinice naj bi bile lovske zadruge, ki naj bi bile edini dopustni zakupniki lovišč. Značilno je, da temelji Odlok o začasnem izvrševanju lova na regatnem sistemu, po katerem sme loviti vsakdo, ki plača predpisano takso in dobi lovno dovolilnico za določeno vrsto (pri veliki divjadi tudi določeno število) divjadi. Osnutek za novo lovsko organizacijo pa govori o zakupnem sistemu, iz česar sledi, da je bil za bodoče v načrtu zakupni sistem. Naloga lovskih zadrug po osnutku je, da po svojih članih goje, varujejo in odstreljujejo divjad ter skrbe na splošno za varstvo prirode. Lovske zadruge vsakega okraja so povezane v Okrajni lovski svet, ki zastopa interese svojih zadrug, je njihov iniciator, svetovalec, nadziratelj in arbiter, nadalje posrednik med njimi in višjimi lovskimi sveti ter sosednimi lovskimi organizacijami, skratka, lovski svet vodi lovsko politiko okraja na zunaj in znotraj. On določa tudi naloge lovskih zadrug glede gojitve divjadi, vzreje psov, lovske prosvete, lovskih prireditev itd. Prav iste naloge ima Okrožni lovski svet na območju okrožja, v federalni enoti pa Zvezni lovski svet, ki tudi skrbi za organiziranje zvezinega strokovnega glasila, tečajev za lovske čuvaje, lovskih izpitov, lovskih razstav in drugih lovskih prireditev; nadalje vzdržuje stike z lovskimi organizacijami drugih federalnih enot in pri zvezni lovski organizaciji. Vsakih pet let se sestaja veliki lovski zbor, ki razmotriva in razpravlja o vseh važnih problemih lovstva, o lovski organizaciji, o lovski politiki Slovenije ter daje smernice za bodoče petletke. — Vse funkcije so častne in imajo prizadeti pravico le do povračila dejanskih izdatkov. Vsak organiziran zadružnik ima aktivno in pasivno volilno pravico. Volitve so neposredne in tajne. Sklepa se z večino glasov. Potrebe lovskih organizacij se pa krijejo iz proračunov, ki jih sprejmejo lovski zbori. Ta načrt se močno ujema s Pravilnikom za lovsko organizacij o, ki ga je izdal na podlagi dzpre-minjevalnih predlogov in v skladu z določbami začasnega zakona o lovu minister za gozdarstvo in ki je bil objavljen v Uradnem listu LRS dne 10. avgusta 1946 pod št. 53-190/46. Zaradi tega načrta ne bi podrobneje obdelovali, pač pa je vazna vsebina pravilnika. Po tem pravilniku je ime temeljne lovske organizacije lovska družina, ki naj se vodi kot društvo po zakonskih predpisih, veljavnih za društva, shode in posvete in naj ji ne bo ime zadruga, ki se vodi po zadružnem zakonu. Obvezni funkcionarji lovske družine so razen tajnika še starešina (ne predsednik) in gospodar, ne pa blagajnik, ker so funkcije gospodarja večje in pooblastila širša od blagajniških. Ker sem tedaj vodil posle predsednika Zveze lovskih društev, bom skušal pojasniti, zakaj je bilo opuščeno ime zadruga in zakaj ime družina. Pred-lagatelj i zadruge so vse preveč gledali na gospodarsko plat lova. Ta je sicer res pomemben, vendar pri lovu ne odločilen činitelj. Saj lov ni samo gospodarska panoga, ampak je izvrševanje lova tudi šport in to zelo mnogovrsten šport, a tudi zabave in razvedrila je na lovu polno mero. Seveda, če bi imeli pred očmi vlogo stare slovanske zadruge, bi zadruga za ime temeljne lovske organizacije močno ustrezala, saj je bila stara slovanska zadruga skupnost velike krvne družine, temelječe na patriarhatu, ki je živel v kolektivu; njeni člani so vsi pridobivali za kolektiv in ne zase, a tudi trošili so iz skupno pridobljenega premoženja. In prav pridobivanje premoženjskih dobrin za skupnost in ne zase, je največja značilnost novega gospodarstva pri izvrševanju lova. Vendar stare slovanske zadruge ni več, nova zadruga pa je združenje članov z določenim, vsem zadružnikom skupnim gospodarskim ciljem. Zadruga v današnjem pomenu besede je torej zgolj gospodarska organizacija. Ker pa lovska organizacija tudi v novih razmerah, v socializmu, ne stremi samo po ugodnem gospodarskem učinku, ampak ima za svoj namen tudi druge negospodarske primesi, se ime zadruga ni zdelo primerno in je bilo opuščeno. Poiskati je bilo treba drugega. Ker nova lovska organizacija nima zadružne, temveč društveno obliko, spada tedaj pod režim 'društvenega prava. Ime naj ji bo torej društvo — tak je bil drugi predlog. Vendar je bil tudi ta kmalu zavržen; to ime ni primemo, ker bi preveč spominjalo na tedaj še delujočih 14 lovskih društev iz prejšnje oblike slovenske lovske organizacije. Iskali smo dalje. Padel je predlog za ime bratstvo; tudi to ni bilo primemo, ker je spominjalo na nekdanje telovadne organizacije. Boljši bi bil naziv tovarišija. Lovci so se že od nekdaj pozdravljali s tovariši; tudi partizani so bili najboljši in najidealnejši tovariši, ki so se borili kot skupna družina za isti cilj — za svobodo, za boljše življenje, za socializem. Zaradi visokega cilja partizanske tovarišije se je zdelo to ime prevzvišeno, da bi se ponovilo za neko na pol gospodarsko, na pol športno organizacijo, ki se udejstvuje tudi za razvedrilo in zabavo. Kaj ne bi bil najprimernejši izraz družina. Torej družina pod vodstvom starešine (tudi ta izraz je vzet od starih Slovanov) naj upravlja Foto Dr. J. Lavrič Lovska koča LD Sodražica na Travni gori z novimi lovišči; starešina naj jo vodi in predstavlja na zunaj, kakor včasih pri starih Slovanih, na znotraj, torej v lovišču, pa imej glavno besedo gospodar, ki naj skrbi za gospodarski del, medtem ko naj bo tajnik administrator organizacije. Ti trije obvezni funkcionarji naj vodijo novo lovsko skupnost, vsi člani naj pa delajo zanjo in v dobrobit skupnosti, ne pa samo zase. Člani naj tedaj kot krvna družina pridobivajo za lovski kolektiv; temu in ne posamezniku, »pripada v mejah njegovega lovišča vsa živa in mrtva divjad, nje posamezni deli, odvrženo rogovje in jajca« (6. člen začasnega zakona o lovu). — Lovska družina tudi nima občnih zborov in sestankov, kakor druga društva; to vse preveč spominja na stara društva, ki so bila vodena močno birokratsko. Lovska družina ukrepa in odloča o svojem dejanju in nehanju na posvetih; tudi posvet kaže na domačnost, ki je v družini, čeprav lovski, potrebna. Tako je padla kocka za ime lovska družina in za nekatere do tedaj nenavadne društvene izraze. Ko smo jeseni 1. 1945 začeli s pripravami za novo lovsko zakonodajo, smo se zavedali, da bo največja težava, pripraviti naše lovce na kolektivizacijo. Navajeni so bili stare miselnosti, da plen pripada uplenitelju. Da je bil prej plen zakupnikov, jim je bilo jasno; po novem pa zasebnikov kot zakupnikov ni več, ampak smo vsi zakupniki in zato pripada uplenitelju plen tako, da prosto razpolaga z njim. Težko bo šlo v glavo, če jih učimo, da je sedaj zakupnica lovska družina in mora zato tudi ona postati lastnica plena. Prvi poizkus sem glede tega napravil v Lovski družini Sodražica in to v lovski sezoni 1945/46, torej v času, ko je bil novi lovski zakon še v osnutku. Ze tedaj smo v tem lovišču lovili skupno 'in s plenom plemenitih ko-žuharjev razpolagali skupno. Razen teh smo vsak prišli še do kakega zajčka, drugega plena razen roparic pa ni bilo. Nekdanje občinsko zakupno lovišče Sodražica z lovno površino nekaj nad 5000 ha sta prej imela v zakupu pok. dr. Ivan Lovrenčič in Adolf Ivanc; prvi je imel jugozahodni del, v glavnem Travno goro, drugi pa severozahodno polovico. Poleg teh dveh nas je bilo še kakih 10 lovcev, ki smo lovili skupno z njima deloma kot gosti, deloma pa kot lovski čuvaji. Medtem ko je prva polovica okupacijo še nekako dobro prenesla, je bil nekdanji Ivančev del, zlasti srž lovišča Stelnik okrog Gregorja, močno zbit. To ni nič čudnega, kajti vsi lovci smo bili v partizanih, dr. Lovrenčič pa v internaciji. Nekdanji divji lovci so neusmiljeno gospodarili v lovišču, zlasti še, ker so šli nekateri v domobrance samo zato, da bi na »legalen« način nosili puško, ki so jo potem zlorabljali v škodo lovišča in divjadi. Leta 1945 smo se razen mojega brata Jožeta, ki je padel v partizanih, vsi vrnili domov, nekateri prej, nekateri pozneje. Natančno smo pregledali lovišče in prišli do prepričanja, da je glavna divjad lovišča — srnjad — zdesetkovana in da se stalež zlepa ne bo popravil. Zajcev je bilo malo, perjadi nobene; povečal pa se je stalež vsakovrstnih roparic; medvedov smo sledili nekaj več, kakor jih je bilo 1. 1941, a tudi jelenjad se je nekoliko razmnožila. Zato smo se vrgli na roparice in v zimskem času 1945/46 obnovili veliko solnic. Člani partizani so imeli že kolikor toliko razčiščen pojem kolektivizma. Ker od zaščitene divjadi ni bilo kaj loviti, razen zajcev, ki smo jih dobili komaj dober ducat, je bila preizkušnja nekoliko lažja. Na moj predlog smo sklenili izkupiček za uplenjene plemenite kožuharje dati v skupno blagajno lovske skupnosti v Sodražici. Tako je bil tov. Ivanc pooblaščen, prodati kože in je to storil 10. IV. 1946, ko jih je prodal Koteksu za 2413 din, razen tega pa je bil izkupiček za kože, prodane zasebnikom 1200 din. Na ta način je naša skupnost imela 3613 din. Ce primerjamo tedanji izkupiček za celoletni lovski plen z letošnjim, namreč iz tekoče lovske sezone, vidimo, da je letošnji finančni učinek skoraj petdesetkrat večji od tedanjega. Izkupiček smo po soglasnem sklepu porabili takole: za prevoz kož je bilo plačanih ... 37 din plačana je bila lovska članarina za člane, lovske čuvaje................ 750 din nagrade za čuvajsko službo .... 1100 din nakup kratkodlakega istrskega goniča Agiča........................... 1000 din nakup kratkodlakega istrskega goniča Bujka............................ 700 din vpisnina v JRG in rodovnik za Bujka 70 din skupni izdatki 3657 din Primanjkljaj je plačal tov. Ivanc. Bujka smo kmalu zgubili, Agič pa še dandanes lovi in ga pozna veliko število lovcev kot dobrega plemenjaka, saj je po zunanjosti odličen in prvak Slovenije, v delu pa je prvak Jugoslavije; izkazal se je tudi kot odličen barvar in je bil na tekmi za delo po krvnem sledu najboljše ocenjen. Čeprav formalno še nismo bili priznani, smo dejansko že v prvem lovskem letu po osvoboditvi 1945/46 delovali kot lovska skupnost po socialističnih načelih. Zato je bila gola formalnost prvi ofi-cielni posvet, na katerem je bila ustanovljena lovska družina in so bila sprejeta pravila dne 7. julija 1946, torej tudi pred drugimi in še preden je bil razglašen in uveljavljen pravilnik za lovsko organizacijo na temelju Začasnega zakona o lovu. Foto Dr. J. Lavrič Istrski goniči LD Sodračica z vodniki; na levi je večkratni zmagovalec Agič Po uveljavitvi pravilnika za lovsko organizacijo je Lovska družina Sodražica ustrezno predpisu 5. člena prijavila svoje člane, tedaj 17 po številu in funkcionarje, po lovskem društvu v Ribnici Okrajnemu izvršnemu odboru v Kočevju. Ta je člane, funkcionarje in ustanovitev družine odobril, nakar se je družina prijavila za zakupnika nekdanjega občinskega lovišča, ki je bilo po novem razdeljeno na dve lovišči — Sodražica in Gora; razdeljeno je bilo lovišče zato, ker je za nekaj hektarov presegalo v zakonu dovoljeno najvišjo površino. Družina je dobila v zakup obe lovišči in gospodarila v njih od sklenitve zakupne pogodbe dalje. Ministrstvo za gozdarstvo je šele 14. septembra 1946 ustanovilo nova lovišča in določilo njihove meje. Takoj zatem so se začele ustanavljati lovske’ družine tudi drugod v Sloveniji in je bila za vsako lovišče ustanovljena po ena družina, nikjer jih ni bilo več. Zveza lovskih društev je sestavila osnutek pravil za nove lovske družine, ki so ustrezala predpisom pravilnika za lovske organizacije. Ta pravila je dala natisniti in jih skupno z instrukcijami, ki so bile tudi razmnožene, poslana tja, kjer so se snovale nove lovske družine, seveda preko obstoječih lovskih društev. Navodilo Zveze je med drugim imelo tudi opozorilo, da se morajo vsi organizirani lovci včlaniti v Lovski zadrugi kot lastni lovski gospodarski organizaciji. Lovska družina Sodražica je nadaljevala zapo-četo delo za gojitev in zaščito divjadi, delala je krmišča in solnice, v Travni gori tudi napajališča za divjad in pridno uničevala roparice. Posebno pažnjo je posvetila volčji nadlegi in v lovski sezoni 1947/48 našla ter uničila leglo štirih volkov, za kar je bila pohvaljena in dobila denarno nagrado — po blagajniškem izkazilu 398 din! Pri tem se je stalno udeleževala vseh zborov in posvetov višjih organov lovske organizacije — okrajnega in republiškega lovskega sveta in je v okrajnem ter tudi republiškem svetu vedno bil vsaj en član družine. Dne 6. maja 1949 je Ljudska skupščina LR Slovenije sprejela nov zakon o lovu, ki je stopil na mesto začasnega zakona. S tem zakonom je bil * odpravljen zakupni sistem in bil uveden nov, ki ni podoben niti regatnemu niti dominalno-zakup-nemu sistemu. Lovišča upravlja država bodisi po svojih ustanovah in podjetjih bodisi po lovskih družinah; te sklenejo z izvršnim odborom Okrajnega ljudskega odbora pismeno pogodbo o upravljanju lovišča in plačajo za to odškodnino. Ustroj lovskih organizacij je tudi predpisan v zakonu. Temeljne lovske organizacije so še vedno lovske družine, ki se štejejo kot prostovoljne združitve lovcev, ustanavljajo pa se po določbah zakona o društvih, zborovanjih in javnih shodih. Njihove naloge so zlasti, da skrbe za pravilno sestavo in izvajanje lovskega načrta, za napredek lovstva, za organiziranje in strokovno izobrazbo lovcev, za utrjevanje Lovske discipline in za vzgojo pravilnega razmerja lovcev do lova, kakor tudi za propagiranje 'in pravilno izpolnjevanje nalog in pravnih predpisov o lovu. V okolišu enega lovišča se ustanovi le ena lovska družina. Lovske družine enega okraja sestavljajo lovsko podzvezo, ki ima nalogo, da združuje lovske družine svojega območja, daje smernice za izvrševanje lova, predpisov o lovu in lovskega plana in nadzira delo družin. V vprašanjih lovstva so podzveze 'posvetovalni organi državnih organov. Lovske podzveze sestavljajo republiško lovsko zvezo, ki mora biti včlanjena v glavni lovski zvezi. Naloge republiške lovske zveze so zlasti, da združuje in predstavlja vse lovske organizacije in lovce na ozemlju LR Slovenije, nadzira delo lovskih podzvez in lovskih družin, daje smernice za pravilno izvrševanje lova in lovskega plana. Tudi ta je posvetovalni organ državnih Planinske kavke ali kavri na mirnem družinskem posvetu organov v lovskih vprašanjih. Lovske .organizacije morajo imeti svoja pravila, za katera predpiše vzorna pravila minister za notranje zadeve sporazumno z ministrom za gozdarstvo. Dovoljenje za ustanovitev in delovanje lovskih organizacij daje minister za notranje zadeve po sporazumu z ministrom za gozdarstvo. Član lovske družine je lahko vsak polnoleten državljan FLRJ, 'ki je izprašan lovec im ima orožni list, če ni ipod skrbništvom ali obsojen za hujše kaznivo dejanje, dokler ni kazen prestana ali ni ugasnila. Družina mora imeti najmanj osem članov, od teh tri odbornike. — Za izprašanega se šteje lovec, ki je opravil lovski izpit, ali ki ga je oproščen. Izpiti se opravljajo pred izpitno komisijo pri Okrajnem ljudskem odboru in mora kandidat pokazati splošno znanje iz zgodovine lovstva, lovske zakonodaje, politične ekonomije, načrtnega gospodarstva v lovstvu, gojitve divjadi, lovskega živaloslovja, o načinih lova, o lovskem orožj.u, o lovilih, o zatiranju škodljivcev in ravnanju z mrtvo divjadjo, o prvi pomoči in 'lovski pravičnosti ter o lovskem psoslovju. Slovenija je bila tedaj razdeljena na nova lovišča, ki so bila ponekod nekoliko večja od prejšnjih. Tako sta tudi obe lovišči, ki ju je prej imela v zakupu Lovska družina Sodražica, bili združeni v eno, ker tvorita obe Skupaj eno lovsko gospodarsko enoto. Lovska družina je na podlagi vzornih pravil zaprosila za ustanovitev in delovanje im je ministrstvo za notr. zadeve 9. VI. 1950 prošnji ugodilo. Jeseni 1950 je družina skupno s Kmetijsko zadrugo postavila v Travni gori lovsko kočo in to na mestu, kjer je bila prej hiša dr. Ivana Lovrenčiča. Ta se je otvoritve udeležil in imel na udeležence pozdravni nagovor. Divjad kot naravno bogastvo se po določbah naše ustave šteje med družbeno premoženje, s katerim po novem zakonu upravlja država. Razvoj •socializma pa je pokazal nove smernice pri upravljanju družbenega premoženja, zato naj to premoženje upravlja družba po delovnih kolektivih in družbenih organih. Kar velja za tovarne, rudnike in druge gospoda rake panoge glede gospodarjenja z družbenim premoženjem, mora veljati tudi za divjad. Tudi ta naj kot družbeno premoženje pride v roke tistim, ki gospodarijo z njim in to so Uprava gojitvenih lovišč ter lovske družine. Tem osnovnim smernicam ustreza novi republiški zakon o lovu, ki sta ga sprejela oba zbora Ljudske skupščine LRS dne 30. junija 1954. Organizacijski sestav lovskih organizacij se ni spremenil, izvršena .pa je decentralizacija glede državnih organov tako, da so .bile kompetence prenesene od republiških na okrajne organe. Prav tako so povečane kompetence okrajnih lovskih zvez in Republiške lovske zveze pri nadzorstvu nad delovanjem lovskih družin. Če je namreč strokovno delo lovske družine v nasprotju z njenimi .pravili in zakonitimi predpisi, nadalje če zanemarja in pustoši lovišče ter v znatni meri škoduje koristim lova, družino lahko okrajna lovska zveza izključi iz svojega članstva, kar ima za posledico odvzem lovišča. Iz istih razlogov lahko Republiška Lovska zveza razreši odbor okrajne lovske zveze in imenuje začasno upravo, dokler nove ne izvoli občni zbor. V ostalem je ostala organizacijska struktura lovske organizacije pri starem, pač pa so se povečale gospodarske naloge lovskih organizacij, ki so najbolj izražene v 16. členu zakona, ki se glasi: Glavna naloga lovske družine je, da v dodeljenem lovišču neposredno gospodari po predpisih tega zakona. Pri tem je zlasti dolžna divjad gojiti, izboljševati njeno kakovost ter skrbeti za njeno varnost, prehrano in zdravje. Lovska družina gospodari z loviščem po lovskem načrtu, ki ga sestavi za vsako lovsko leto v naprej. Lovske .načrte potrdi okrajna lovska zveza. Lovska družina mora tudi skrbeti za lovsko vzgojo svojega članstva. Sploh so vse g osp od a rsk.o -nadzorne naloge in pravice pridržane lovski organizaciji, ki gospodari s svojim premoženjem im zlasti z divjadjo po svojih gospodarskih načrtih ter imajo državni organi samo nadzorstvo nad tem delom. Ustrezno predpisom novega zakona o lovu je lovska družina na novo vložila pravila in zaprosila za delovanje pri okrajnem ljudskem odboru, ki je pravila odobril in po njih dovolil delovanje. Tako smo spremljali ustanavljanje in preobra-žanje lovskih organizacij, zlastih lovskih družin, od osvoboditve do danes. ČRNA BRATOVŠČINA Ivo Pečnik Visoko v gorah, kjer gozd že prehaja v zakrnelo grmičevje in stoje po planem le še osamljeni viharniki, se odpre pogled v vse drugačen svet kakor pa v nižini. Med zelenjem planin s sočno trarvo, ki jo preprega pisano cvetje, se zajedajo strma melišča, ki jih v zgodnjem poletju še pokriva sneg; nad njimi pa se dvigajo v nebo sive, rjavo in črnikasto preprežene stene. V globokih tokavah in grapah še ostaja sneg, ki so ga vanje natrpali zimski plazovi. Po položjih se razprostira ruševje in osamljene zelenice so vrinjene v skalovje, na njih pa rasto najlepše planike. Rast pojenjuje z višino, samo borne ruše trave še obstajajo v kakšnih zavetjih in po vrhovih sta samo še skalovje in grušč. Ves ta prostrani svet, kjer domujeta gams in orel, oživljajo tudi številne večje in manjše ptice, vendar pa bomo najprej opazili jato črnih ptičev golobje velikosti, ki prijadrajo okrog skalovja, padajo in se dvigajo v zračnih tokovih in spet odpeljejo ob stenah. Črno perje se leskeče v soncu in lahko opazimo rumene kljune in rdeče noge. Povsod po naših gorah je dovolj teh ptičev, drže pa se predvsem nad drevesno mejo in preletavajo tudi najvišje vrhove. Vedro vreme jih vabi v višave, ko pa se prično zgrinjati megle, jih pa vidimo le v nižinah. Kadar se umikajo iz višav, nezmotljivo napovedujejo slabo vreme in če ptič za ptičem s tesno ob sebi priprtimi perutmi strmoglavlja ob stenah navzdol, bo gotovo vihar. Stotine metrov včasih tako padajo kakor kamni in se naposled nad dnom ujamejo na razprostrte peruti in odjadrajo v zavetja. Niti pozimi, razen po velikih metežih, ko prihajajo prav v doline in paberkujejo okrog kakor vrane, se ne ločijo od svojega gorskega doma. Okoli planinskih koč, ki so tudi pozimi obljudene, jih je vedno dositi in v jatah stikajo po smeteh, prihajajo pa tudi na dvorišča visoko ležečih gorskih kmetij. Foto M. Jerman Gamsji revir, ki je obenem tudi domovina planinskih kavk V sončnem vremenu, ko sicer vse pokriva debel sneg, preletavajo čez sedla in druge prelaze kakor bi se podajale na sprehod. Ta vesela in nekoliko hrupna druščina tedaj edina oživlja prostrane gorske samote. Kadar koli sem opazoval te črne ptiče, se mi je zdelo, da se drug pred drugim izkazujejo s svojimi umetelnostmi. Menda spadajo med najboljše jadralce in letalce v ptičjem svetu. Komaj kdaj utripnejo s perutmi, razen če vzlete ali lete v ravni smeri. Lahkotno drse po zraku ter obstoje in le tedaj je opaziti bliskovito migotanje koncev peres in že spet se v zračnih tokovih dvigajo ali padajo ter drse pošev. Vsa jata tako kriče poletava na-vskriž, se raztepa na vse strani, obrača kozolce in kdaj tudi spopade, da frči perje. S temi ptiči' sem se srečal, ko sem pričel zahajati v gore, in sicer na prav zabaven način. Lep dan je bil in obiskovalci so pred kočo ležali v travi, potem pa so se polagoma razkropili za rožami in pustili odprte nahrbtnike in škatle s hrano. Ni bilo dolgo, kar se je nad kočo pripeljala jata, kratko zakrožila in sede zgoraj na robu nad kočo sem videl, da so ti črni ptiči padli po vabljivo ponudeni pojedini in hiteli sekati s kljuni po razmetanih papirjih ter razvlekovati in goltati režnje slanine, salame in sira. Velik ptič pa je sedel na hlebcu kruha in vrtal luknjo vanj. Nemara jih je bilo kakih petnajst, ki so si hiteli basati golše, prhutali in se odrivali, zraven pa so se zadovoljno oglašali. Kmalu pa je nastal vrišč, razkropljena družba je opazila kaj se dogaja in ušel mi je smeh, ko je neko dekle preplašeno všicalo in krililo z rokami kakor bi podilo kure, a se jata za to ni zmenila, ker ni upalo bliže. Ko pa so pridrveli še ostali, se je jata naposled le dvignila ter sita posedla po strehi in čakala na ponovno priložnost. Ptiči našo toliko požrli kakor so razvlekli in onečedili. Bilo pa je dovolj jeze in glasnega govorjenja, da se je iz koče pokazal lovec in ko je zvedel za kaj gre, je stopil po puško. Jata se je spet prepeljavada okrog. Kratko je pomeril in največji ptič, menda tisti, ki se je basal s kruhom, je padel v travo in kot bi trenil so se ostali razkropili. Videl sem ga v lovčevih rokah. Cmo lesketajoče se perje, rdeče noge in rumen kljun, krajši kot glava. Bila je stara samica. Lovec je potem povedal, da so ti ptiči planinske kavke, ali kakor jim še pravijo v tistih krajih, kavni ali kramparice. Ti črni ptiči so me pričeli zanimati in začel sem brskati po knjigah, da bi zvedel kaj o njihovem življenju, pa me tudi Brehm ni mogel povsem zadovoljiti in sem jih zato še pozorneje opazoval. Razen ob parjenju so kavri vedno skupaj in tudi družno gnezdijo v skalnih razpokah in dupli- nah. Jate štejejo od 5 do 30 in še več kljunov in kaže, da vsaka jata tudi skupno gnezdi. V splošnem so pa klateži. V gorski pokrajini imajo za to dovolj prostora in razen kadar gnezdijo, se jate potepajo okrog, posedajo po skalnih vrhovih in čebljajo svojo, ljudem nerazumljivo govorico. Kaj vse vidi takle ptič, ki ima z ozkimi perutmi in dolgim repom v zraku skoraj križasto podobo, ko preletava planine, poljane ruševja im golo skalovje. Trope gamsov, pasoče se ovce, ru-ševko, ki se s svojimi kebčki okopava v izsehli prsti; kotorne in belke. Kuno in podlasico, planinskega zajca, kd ga splašijo čez njegov lož drseče sence jate. V nekaj urah lahko obleti vse gorovje, kjer je doma. Neznansko je radoveden in še malo ne tako oprezen kot so njegove sorodnice vrane. Vse mora ogledati, sicer pa mora tudi dobro videti, da najde hrano. Kavri so mesojedci, dasi tudi ne zameta vaj o zrnja in plodov. Vsaka golazen jim je dobra; hrošči, črvi pa tudi polži, ki jim znajo vešče razbiti lupino in tudi kakšno miš jim včasih uspe ujeti, prav gotovo pa izpraznijo vsako gnezdo manjših ptic,' če le nalete nanj, ni pa varno pred njimi celo 'krokarje gnezdo. Tudi mrhovino najdejo prav tako gotovo kakor krokar in kjer se stalno vrti in vpada kakšna jata, je to gotov znak, da tam leži kakšna poginula žival, včasih pa žal tudi ponesrečeni planinec. Vse to kar sem povedal, ve vsak gorski lovec, pa tudi ostali ljudje, ki hodijo po gorah z odprtimi očmi; toda res je, da kavre pogostoma zamenjujejo s planinsko vrano, ki je sicer le neznatno večja, prav tako črna, le da ima razen rdečih nog tudi daljši, nekoliko ukrivljen in rdeč kljun, sicer pa ima prav iste navade, le da ni tako pogosta in je tudi bolj oprezna. Naletel sem na lovca, ki je vse svoje življenje prebil v gorah in je obe vrsti dobro poznal, toda zanj sta bili obe skupaj le kavri, ki jih ni imel prav nič rad. Ne zato, ker bi delali veliko škodo. Razdrto gnezdo belke, v katerem je našel le prazne jajčne lupine, si je lahko privoščil tudi krokar. Toda ko so nekoč pogrešili planinca, je z gora vajenimi gonjači obredel vse grape in druga zakotja, pa ga niso našli. Šele čez mesece, tja pod jesen, ko so gore jele ovijati megle je opazil vršanje in vpadanje črne jate v neko grapo že nizko nad dolino in je na tistem mestu našel razpadlo truplo pogrešanega planinca, ki je na potu v dolino padel čez skale in se ubil. Rumenokljuni kavri, torej planinske kavke, pa so bile kljuvale in raznašale njegove ostanke. Vse, kar je črnega ni nič prida, je zatem omenil. Seveda razen divjega petelina in ruševca. Dobe pa se ljudje, ki jim gredo kavri, posebno mladiči v slast, pa vsi skupaj kakor krokarji, zaudarjajo po mrhovini! Če je to res nisem mogel dognati. Naletel pa sem na vero, da kavri oznanjajo nesrečo, če prično obletavati človeka, posebno lovca, Foto M. Jerman Sončne višave pred gorsko pomladjo ko zalezuje gamse. Radovedni kakor so, pač prile-tavajo na oglede, saj se tudi pogosto vrte nad gamsjimi tropama, posebno pa stikajo za kozami v začetku maja ko po vržejo, da se poiaste posteljice, če je koza sama dovolj hitro ne požre, kar sicer dela tudi krokar, 'ki pa se razen tega loti tudi pravkar povrženega mladiča. Mnogo pozneje sem doživel sam pri plezanju kaj vse privablja kavre. Trije smo bili že več ur v steni. Prvi je počasi prodiral naprej po neki gruščnati polici nad globokim prepadom, ko mu je nenadoma zdrsnilo. Vrv ga je sicer obdržala, toda s padcem je sprožil grušč in skalovje, da je vse skupaj bobnelo v globino. Še ko se je skalovje razbijalo v dnu in kotalilo po snežnem plazu, je nad nami prijadrala kavka, zakrožila in se svedrasto spustila navzdol nad tovariša, ki je še ležal na polici, na mah pa jih je bila okrog kar cela jata, ki je poželjivo čivkala. Bila sva pod nekim previsom, da naju kavke niso opazile. Jezno sva pograbila kamenje in ga pričela lučati mednje, šele potem se je jata razletela. Kavri so pač prišli pogledat, če je kaj zanje, ko se je udrlo kamenje, sicer pa se po navadi okrog plezalcev v steni ne motajo in pridejo na oglede le iz radovednosti, potem pa se odpeljejo naprej. Vendar se vzbujenega morečega občutka dolgo • nisem mogel znebiti. Kakor pa sem vedno znova videval kavre v njihovi igri, mojstrskem poleta-vanju in vreščeči zabavi, jim nisem več zamerjal. Lovec mi je povedal za njihova stalna gnezdišča in o priložnosti, ko je šel zalagat solnice za gamse, sva krenila tja. Kavri gnezdijo v votlinah, kjer je prostora za več gnezd, toda po navadi visoko v nedostopnih stenah, da ni moč priti blizu, kjer so vami tudi pred roparicami, predvsem kuno in podlasico. Votlina, ki pa je zanjo vedel lovec, pa je ležala v vznožju neke stene nad strmim plazom. Bilo je sredi maja, ko je gozd v dolini že ozelenel, na drevesni meji pa so bukve šele brstele; v plazovih pod stenami pa je bil sneg še cel. Kdaj kavri vale, lovec mi natančno vedel. Tudi se sicer zelo ravnajo po vremenu, če je pomlad kasna tudi samice zležejo jajca kasneje. Računala pa sva, da jih bova našla v gnezdih. V bližini votline sva se oprezno bližala po snežnem plazu, ne zgolj zaradi itega, da bi jih ne splašila, temveč tudi zato, da bi se ne podričnila po pomrzlem snegu v dno med skalovje. Votlina ni bila ravno visoka ali posebno globoka; takih je v gorah povsod dovolj. Vhod pa je nekoliko zavit vstran, da je ozadje temačno. Nisem mogel razločiti ničesar. Lovec, ki je bil vstopil pred menoj, pa mi je pomenljivo pomignil in obstala sva pod previsnim obokom. Polagoma so se mi oči privadile somraku in razločil sem siga-ste stene s štrlečimi ipomoli im lovec mi je pokazal neko nerazločno gmoto na polici. Dračje je viselo čez rob in nekoliko višje tudi, pa spet na drugi strani votline. V celem je bilo šest gnezd, toda tako visoko od tal, da bi bilo komaj mogoče priti do njih. Vendar sem poizkusil zlesti kake 4 m visoko do gnezda, ki se mi je zdelo najlaže dosegljivo. Po gladki, vlažni in sluzavi skali ni šlo zlahka, toda komaj sem se dobro vzpel, so valeče samice druga za drugo kakor puščice švignile z gnezd skozi odprtino zijalke na piano. Gnezdo sem po precejšnjem trudu naposled le dosegel. Tisto dračje, suhe ruševe in macesnove vejice, so bile le nekakšna podloga za pravo gnezdo, ki je bilo skrbno zvito iz suhe trave in raznih bilk, znotraj pa obloženo z razno dlako, perjem in lepo okroglo. V njem je bilo 5 zelenkastih jajc, ki so bila od valjenja topla in nemara tudi že napol izvaljena. Pogledal sem še po drugih gnezdih, do katerih pa bi nikakor ne bilo moč priti in tudi nisem mogel videti vanje, ker so ležala višje. Vsa so bila enako spletena na podlogi iz dračja, pod stropom pa sem videl še več drugih, najbrž že zdavnaj opuščenih gnezd, ker so bila razdrta in pokrita s progami ilovice, ki se je z vodo cedila iz skalnih razpok. Mladiči planinskih kavk se najbrž izvalijo nekako konec maja ali v začetku junija, ker samica vali kakor vrane 21 dni. Godni pa so najbrž že julija, na višku gorskega poletja, ker so jate takrat najbolj številne. Mladiči se razen po velikosti razlikujejo od starih po tem, da je njihovo perje bolj sivkasto in se ne svetlika, noge in kljun pa sta še črnikasta in le polagoma prehajata v rdečo in rumeno barvo. Lovec je sicer vedel še za druga gnezdišča, ki pa niso bila dostopna. Sam sem videl, da so kavke priletavale v neko zijalko visoko v steni in spet iz nje, to pa je bilo v začetku julija in so takrat najbrž že imele mladiče. Družinsko življenje teh ptičev bo zaradi splošne nedostopnosti gnezdišč, najbrž za vedno ostalo uganka, kakor je tudi sicer težaven pogled v njihovo življenje, ko se potikajo po širnih gorskih prostranstvih. Presenetljiva podobnost v življenjskem načinu planinskih kavk in planinskih vran, se da razlagati z istimi pogoji, ki jih obema vrstama narekuje gorska priroda. Planinske vrane prav tako gnezdijo v raznih duplinah, toda kakor je bilo že povedano, so mnogo bolj — prav po vranje — plašne in previdne in se tudi ne pojavljajo v tolikšnem številu kakor planinske kavke. Razen po značilnem kljunu se razlikujejo od kavk tudi po barvi perja, ki je sicer enako črno, vendar pa se posebno na koncih peres v perutih nekako zelenkasto svetlika. Videl jih nisem mnogokrat, pa le posamezne, ker so le redko v jatah. Tudi gnezdi vsak par zase, in sicer v najbolj nedostopnih stenah in na splošno višje v gorah kot pa kavke. Dočim lovec lahko nastrelja planinskih kavk, kolikor le hoče, bo planinsko vrano le redko videl, še manj pa dobil na muho. Kavke docela brezskrbno brskajo po smetiščih pri planinskih kočah, vrana pa bo le redko in le v najhujši stiski prišla blizu, toda vselej šele za kavkami in ko ne bo čutila nobene nevarnosti. V tem svojem ravnanju je zelo podobna krokarju, razlikuje pa se od kavke, ker leta in jadra še bolje. Užitek jo je gledati ko samcata kroži okrog skalnih štrlin tesno ob skalovju in nenadoma kakor kamen pade na odkriti plen. Planinske vrane so mnogo manj vreščave kakor pa kavke, ki so kar preveč glasne, imajo pa podobne glasove, da jih je po samiih krikih težavno razločevati. Kavke sicer prav blagoglasno vrešče nekaku kru, kru, krui in pa jaik, jaik, razen drugega nerazumljivega čebljanja; vrane pa se v glavnem oglašajo kruu, kruu in pa kria, kria-k, vznemirjene pa ostro kraak, kraak. Seveda pa obsega tudi njihov glasovni register še druge zvoke, med katerimi je razločljivo le izrazito oglašanje mladičev dlaadla, dlaadla. Glasovi pa so v splošnem bolj zamolkli in ostrejši kakor pri kavkah. Nekoč mnogo pozneje, sem vprašal že omenjenega lovca, če se morda kavke zaradi najinega obiska nemara niso vrnile na gnezda, pa je povedal, da je bil prišel prepozno, ko se je bil namenil, da bo pobral iz gnezda, ki sem ga bil dosegel, mladiče. Toda vsa gnezda so bila tedaj v sredini julija že prazna, ker so se mladiči že izpeljali. Toda dobro se je spominjal, da je nekoč še konec julija videl v jati jedva godne mladiče, ki so se komaj dobro naučili letati in so torej komaj pred nekaj dnevi prišli iz gnezd. Pričetek valjenja je kot že rečeno, odvisen od vremena in prav tako je tudi pri planinskih vranah. Kavke in vrane so ujedam dober plen, same pa škodujejo gnezdom drugih manjših in večjih ptic, sicer pa trebijo razno golazen, druge škode pa jim ni moč očitati. Nobene nevarnosti ni, da bi ta črna bratovščina, ki prijetno oživlja naše gore, izumrla. V hudih zimah pač pogine mnogo planinskih kavk in vran, toda poleti so jate in pari spet enako številni. Življenje teče naprej v menjavi letnih časov. Zimsko stisko zamenja poletno obilje in črne jate zadovoljno posedajo po robovih, ko so obredle gorska zakotja. Kavri si drug ob drugem otirajo kljune, da nastane tepež in se razprše kakor bi ustrelil mednje, pa kmalu spet družno polete na sprehod nad prepadi. Družabni so ti ptiči, pravi veseljaki, ki jim ni mar jutrišnjega dneva. Priroda je tako poskrbela zanje, da nimajo skrbi. Ljudje jim lahko samo zavidamo. Če jih lovec ugleda, naj nikdar ne pomeri nanje. Pokazali mu bodo, kje se pase gamsja tropa, kje leži zastreljeni gams. Enako pastir gleda za jato kje vpada, če pogreši ovco. Če pridrve kavri okrog kakega roba in puhnejo v skalovje, je v bližini orel ali kakšna druga ujeda in tedaj tudi nobene druge divjadi ni na planem. Kadar se dvigajo v višave, bo gotovo lepo vreme, kakor je narobe, če silijo v dno. Tako torej planinska kavka in vrana le nista povsem brez koristi in imata pravico do obstoja. Obe vrsti kavrov, ki oživljata naše gore, sta družno zastopani tudi po vseh ostalih Alpah, v južnejših delih Evrope pa se pojavljata tudi v nižinah, kjer sta se v drugačnem življenjskem okolju prilagodili, da gnezdita mnogo prej iin imata tudii čas, da si vzredita drugo leglo, če se jima prvo ponesreči. V toplih krajih, ikjer ni prave zime, je zanju obljubljena dežela, za katero pa pri nas vzrejeni ptiči ne vedo in žive kot vsi nešteti rodovi pred njimi. DISCIPLINSKI POSTOPEK Franjo Sok Disciplinsko sodišče OLZ Novo mesto je prejelo od lovske družine pritožbi s celotnim spisom. Kakšen je nadaljnji postopek? Predvsem je treba pritožbo vpisati v delovodnik. To je pogoj vsakega urejenega poslovanja. Doslej je marsikatera pritožba ležala na OLZ in ni bila nikjer zabeležena. Tajnik OLZ bo na došlo pritožbo vpisal opravilno številko, nato bo z odredbo na spisu pritožbo odstopil predsedniku disciplinskega razsodišča. Ta bo po prejemu pogledal, če je priložen pritožbi prvostopni spis in v negativnem primeru brez odlašanja odredil, da ga lovska družina v postavljenem roku dostavi. Enako bo postopal tudi v primeru, ko bo pritožbo poslal pritožitelj neposredno na disciplinsko sodišče OLZ. Po teh uvodnih formalnostih predsednik disciplinskega sodišča spis prebere, nato določi poročevalca v tej pritožbeni zadevi. V praksi bo pogosto redoma eden in isti poročevalec. Sestav disciplinskega sodišča OLZ je navadno tak, da se vsaj en član dobro spozna na lovske predpise in ima v svoji službi opravka s pisarniškim delom. Odrejeni poročevalec dobi pritožbo s spisom. Kaj je njegova dolžnost? V našem primeru bo poročevalec najprej ugotovil, ali je Iskra Danijel vložil pritožbo v predpisanem 15-dnevnem roku; isto bo ugotovil tudi za starešino lovske družine Novo mesto. Recimo, da sta v našem primeru obe pritožbi pravočasni. Referent bo zato takoj pristopil k študiju spisa. Prvostopno odločbo mora preizkusiti v obsegu pritožbe. Ker se Iskra Danijel pritožuje zoper krivdo, češ, da je ustrelil srnjaka po nesreči, starešina lovske družine pa, da je izrečena kazen preblaga, bo moral poročevalec iz dokaznega gradiva ugotoviti ali je krivda Iskri' dokazana; to je ali so v spisu dokazi, iz katerih izhaja, da je bil srnjak uplenjen vedorna in hote. Nadalje ali je kazen prepovedi lova za dobo enega leta primerna težini storjenih prestopkov ter ali bo prevzgojno vplivala na storilca in na ostale lovce. Samoumevno je, da mora preizkusiti, ali je postopek zakonit, t. j. ali je na prvi stopnji sodilo pristojno in pravilno sestavljeno razsodišče, ali je bila dana obdolžencu možnost zagovora in ali je izrečena kazen v skladu s predpisi. Ko si je poročevalec sam na jasnem in spis do podrobnosti pozna, bo predsednik pritožbenega razsodišča sklical sejo. Mimogrede omenjeno, poročevalec je lahko tudi lovec, ki ni član disciplinskega razsodišča. V tem primeru pa poročevalec ne glasuje. Na seji, na kateri morajo biti navzoči vsi trije elani disciplinskega razsodišča in poročevalec, če ni član razsodišča, bo referent seznanil senat o predmetu in o vseh podrobnostih. Razsodniki bodo o stvari razpravljali, zahtevali od referenta pojasnila m po vsestranski pojasnitvi z večino glasov odločili. Možne so naslednje odločbe: 1. Pritožba se zavrne kot zakasnela, odnosno nedopustna; 2. pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdi odločba discip. razsodišča prve stopnje; 3. pritpžbi se ugodi in se odločba disciplinskega razsodišča družine spremeni tako, da se disciplinski obdolženec oprosti disciplinskega postopka; 4. pritožbi se deloma ugodi in se odločba disciplinskega razsodišča lovske družine spremeni tako: a) da se disciplinski obdolženec oprosti enega disciplinskega prestopka in se za ostale disciplinske prestopke kaznuje; b) da se disciplinskemu obdolžencu izrečena kazen za disciplinske prekrške, navedene v prvi odločbi zniža, odnosno zviša; 5. Pritožbi se ugodi, ali se deloma ugodi in se odločba disciplinskega razsodišča lovske družine: a) razveljavi v celoti in vrne prvostopnemu razsodišče v ponovno odločanje; b) razveljavi glede enega ali več disciplinskih prestopkov in glede kazni ter se v tem obsegu vrača prvostopnemu razsodišču v ponovno odločanje. V ostalem se pritožba zavrne in v nespremenjenih delih potrdi odločba prve stopnje. Težko je brez praktičnega primera povedati, kdaj bo pritožbeno razsodišče izreklo tako ali drugačno odločbo. Niti ne postavljam zahteve, da mora biti stilizacija odločbe dobesedno enaka gornjemu primeru. Bistveno je, da je primer pravilno rešen in da je to zapisano v ustrezni in razumljivi obliki. Odločno pa vztrajam na tem, da disciplinsko razsodišče OLZ in RLZ izdaja odločbe, ne pa da rešuje zadeve v obliki dopisov. Domnevam, da bo v primeru Iskre senat izrekel naslednjo odločbo: Pritožbi starešine Lovske družine Novo mesto se ugodi in se odločba disciplinskega razsodišča Lovske družine Novo mesto spremeni tako. da se Iskri Danijelu izrečena kazen za disciplinske prestopke navedene v prvostopni odločbi: zviša na kazen izključitve iz lovske družine. Pritožba Iskre Danijela se zavrne kot neutemeljena. Poudarjam, da je treba rešiti vse pritožbe, t. j. v odločbi mora biti rečeno za vsako pritožbo kako je rešena. Iz gornje odločbe je vidno, da je pritožba Iskre Danijela zavrnjena. V primeru, da je na pritožbo enega pritožitelja prvostopna odločba razveljavljena in zadeva vrinjena v ponovno odločanje, je za ostale pritožbe reči: Pritožbe ostalih prito-žiteljev se nakažejo na gornji izrek. Pri več pritožbah je treba biti zelo oprezen, ker sem našel odločbe, kjer posamezni izreki prvostopne odločbe niso bili po več let pravnomočni ali sploh nikoli. Izglasovano drugostopno odločbo se mora zapisati in zapisnik podpišejo vsi, ki so odločali. Če je en član disciplinskega senata glasoval proti, se navede, da je odločba izšla z večino glasov. Proti-glasovalec tudi podpiše zapisnik s pristavkom »ločeno mnenje« ali »proti odločbi«. Ta zapisnik z enim izvodom prvostopne odločbe ostane pri disciplinskem razsodišču OLZ, dočim se spis s potrebnim številom pismenih odpravkov pritožbene odločbe pošlje pristojni lovski družini, da dostavi pritožbene odločbe upravičencem. Pismeni odpravek pritožbene odločbe naj bo nekako takle: Disciplinsko razsodišče pri OLZ Novo mesto je v disciplinski zadevi zoper Iskro Danijela, roj. 17. marca 1931, krojača, stanujočega na Trški gori št. 100, o pritožbi Iskre Danijela In pritožbi starešine Lovske družine Novo mesto zoper odločbo disciplinskega razsodišča Lovske družine Novo mesto z dne 15. decembra 1957 opr. št.... na seji dne 20. januarja 1958 odločilo: Pritožbi starešine Lovske družine Novo mesto se ugodi In se odločba disciplinskega razsodišča Lovske družine Novo mesto spremeni tako, da se Iskri Danijelu izrečena kazen za disciplinske prestopke naštete v prvostopni odločbi zviša na kazen Izključitve iz lovske družine. Pritožba Iskre Danijela se zavrne kot neutemeljena. Obrazložitev S prvostopno odločbo je bil Iskra Danijel kaznovan zaradi dveh disciplinskih prestopkov s prepovedjo lova za dobo enega leta. Zoper to odločbo se pritožuje Iskra in ipa starešina Lovske družine Novo mesto. Iskra v svoji pritožbi trdi, da ni storil prekrška s tem, da je uplenil srnjaka, ker se mu je pripetila nesreča. Starešina lovske družine pa izvaja, da je izrečena kazen odločno prenizka In ne bo vzgojno vplivala na storilca, niti na ostale lovce, ki niso posebno disciplinirani. Predlaga zvišanje kazni. Pritožba starešine lovske družine je utemeljena, medtem ko pritožba Iskre Danijela ni. Disciplinsko razsodišče Lovske družine Novo mesto je pravilno ugotovilo prekrške, ki Jih je storil iprltožltelj Iskra. V dokaznem gradivu je imelo dovolj opore za zaključek, da je vedama in hote uplenil srnjaka, saj ga je že po izpovedi Kopitarja zalezoval v zgodnji pomladi. Streljal je pri belem dnevu, ko je zamenjava nemogoča. Pritožbena trditev, da gre za nesrečo, ne drži in nima opore v spisu. Pritrditi je pritožbi starešine Lovske družine Novo mesto, da je kazen premila. Kazen mora ustrezati težinl storjenih prestopkov in mora imeti tudi prevzgojni učinek. Kazen prepovedi lova v tem primeru ne ustreza težinl dejanja, saj je Isrka Danijel z dejanji pokazal, da mu niso mar lovski predpisi, da ga ne veže lovopust. Nakazuje se, da je prišel v lovske vrste zato, da zamore kot organiziran lovec nemoteno loviti zase. Uplenitev srnjaka v lovopustu s puško Sibrenico je tako težak prestopek, da storilcu ni mesta med zeleno bratovščino. Dejanje je celo kaznivo :po našem kazenskem zakoniku. Tudi dejanje na Trški gori kaže. da je Iskra Danijel vse prej kot lovec. T*ri takih okoliščinah je pritožbeno razsodišče izreklo izključitev iz lovske družine, ker bo le ta kazen dosegla namen kaznovanja. Disciplinsko razsodišče pri OLZ — Novo mesto, dne 20. januarja 1858. Zapisnikar: Predsednik senata: (M. N.) 1. r. (N. M.) 1. r. Dostavi odločbo: 1 krat spis 5 krat Lovski družini Novo mesto s prvostopnim spisom. Z dostavitvijo pritožbenih odločb upravičencem je disciplinski postopek končan in ni več redne pritožbe. Naš Iskra je tedaj pravnomočno izključen iz Lovske družine Novo mesto. Zastopam stališče, da v primeru izključitve po pritožbenem razsodišču ni potrebna odobritev po družinskem posvetu, ki je predpisana v členu 32. tč. 5. pravil lovskih družin. Ce bi bilo obratno stališče pravilno, bi zamogla lovska družina izigrati odločbo višjega disciplinskega razsodišča, kar pa ni bilo s citiranim določilom mišljeno, niti željeno. Opozarjam na tem mestu, da se mi ne zdi prav, ko drugostopna disciplinska razsodišča na pritožbo kaznovanega disciplinske kazni zvišujejo. Z drugimi besedami, če se pritožiš, boš strožje kaznovan. Ce je kazen preblaga, naj se pritoži Lovska družina oziroma predlagatelj disciplinskega postopka. Le če je pritožba predlagatelja disciplinskega postopka, naj disciplinsko razsodišče OLZ kazen po potrebi ustrezno zviša. Bodimo v tem pogledu dosledni in ne utrjujmo naših lovcev v napačni domnevi, da je možna hujša kazen, če se obdolženec pritoži. Disciplinsko razsodišče mora uživati spoštovanje in zaupanje. To bo doseglo, če bo dosledno in bo upoštevalo osnovna načela vsakega kazenskega postopka. Kljub skrbnosti in vestnosti utegne disciplinsko razsodišče lovske družine in pritožbeno disciplinsko razsodišče zagrešiti nezakonitost. Utegne se dogoditi, da je disciplinska kazen napačna, ali je celo plod organiziranega nastopa proti posamezniku. Postavlja se vprašanje ali ima prizadeti kakšno možnost, da se izmota iz take situacije, dasi je disciplinska odločba že pravnomočna. Mnenja sem, da ima sleherni lovec in lovska organizacija pravico do tako imenovane nadzorstvene pritožbe na upravni odbor Republiške lovske zveze. Upravni odbor Republiške lovske zveze ima po čl. 10. svojih pravil pravico zadržati izvršitev sklepov OLZ in lovskih družin, če so ti v nasprotju z zakonitimi predpisi ali s pravili, ali če so sicer očividno škodljivi za lovstvo. Ima celo pravico zahtevati, da OLZ oziroma lovska družina ponovno pretresa tak sklep. Disciplinska odločba je gotovo sklep lovske družine odnosno OLZ. Sklep katerega koli organa lovske družine odnosno OLZ je končno le sklep navedene lovske organizacije. Pri nasprotnem stališču bi zašli v slepo ulico. Sklepi občnega zbora ali nadzornega odbora tudi niso sklepi lovske organizacije kot take, a vendar nihče ne dvomi, da je zoper te sklepe dopustna nadzorstvena pritožba. Dejstvo je, da je občni zbor in nadzorni odbor prav tako organ OLZ odnosno lovske družine kot je to disciplinsko razsodišče. V določilu da sme RLZ zadržati sklepe lovske organizacije, so mišljeni sklepi vseh organov lovske organizacije, vštevši disciplinska razsodišča. Naš pravnomočno kaznovani Iskra Danijel nima sicer nobene redne pritožbe, pač pa sme prositi upravni odbor RLZ — ne disciplinsko razsodišče RLZ —, da disciplinsko zadevo prouči in v primeru nezakonitosti ustrezno ukrene. Nadzorstvena pritožba je izredno sredstvo, ki ga ne smemo zamenjavati z redno pritožbo. V praksi je že bilo nekaj takih primerov. Bili so tudi nepravilni primeri, da je o takih nadzorstvenih pritožbah odločalo popolnoma neupravičeno disciplinsko razsodišče RLZ. Kako bo upravni odbor RLZ rešil nadzorstveno pritožbo ni predpisano in bo v vsakem primeru poskusil najti najsmotmejšo rešitev. Razpravljati je še o zastaranju pregona disciplinskega prestopka. Predpisi o disciplinskem postopku v lovstvu nimajo nobenih določil glede zastaranja in bi bil na prvi pogled videz, da bi za posamezne disciplinske prestopke lahko storilca preganjali po preteku več let, celo 10 let in več. To gotovo ni smotrno in tudi kazen ne hi dosegla svojega prevzgojnega namena, ne za storilca, niti za ostale lovce. Že svojčas smo rekli, da je disciplinski postopek svojevrsten kazenski postopek in morejo zanj nasploh veljati načela kazenskega postopka. Naš kazenski zakonik izrecno določa, da pregon kaznivih dejanj zastara po gotovem času. Pregon težjih kaznivih dejanj zastara po daljšem času, lažjih pa celo v dveh letih. Tudi pregon upravnih prekrškov, katere sodi občinski odnosno okrajni sodnik za prekrške, absolutno zastara v enem letu. Če torej v času, v katerem pregon zastara, ni pokrenjen postopek, se po preteku tega roka storilca ne more več preganjati, niti obsoditi. Če velja zastaranje pregona za sodno kazniva dejanja in za upravne prekrške, mora veljati tudi za disciplinske prestopke, ki so družbi najmanj nevarni. Postavlja se vprašanje, kakšen je zastaralni rok in od kdaj teče. Če upravni prekršek zastara v enem letu, bo edino pravilno, da tudi pregon lovskih disciplinskih prestopkov zastara najdalje v enem letu. Specialni predpisi o disciplinskih postopkih imajo posebne zastaralne roke, n. pr. 6 mesecev, vendar menim, da bi naj praksa v lovstvu osvojila enoletni zastaralni rok za lovske disciplinske prestopke, t. j. tak rok, v katerem ima pomen razpravljati o prestopku in bo tudi kazen še imela svoj pomen. Težje vprašanje je, od kdaj teče zastaralni rok? Pri tem se je po mojem mnenju odločiti za dan storitve dejanja. Od dneva storitve prestopka je šteti eno leto. Po preteku enega leta od storitve tedaj ne bo mogoče storilca preganjati in obsoditi. Če se je postopek začel prej, če je vsaj predlog za uvedbo disciplinskega postopka stavljen vsaj en dan pred potekom zastaralnega roka, ni govora o zastaranju in je treba postopek izvesti nemoteno do konca. Kaj pa v primerih, ko se dejanje odkrije šele po preteku zastaralnega roka? Na primer ugotovilo bi se šele julija 1958, da je Iskra Danijel na Gorjancih dne 2. IV. 1957 uplenil srnjaka. Za /primere, da se ugotovi dejanje šele po preteku zastaralnega roka, je ločiti dejanja, ki so čisti lovski disciplinski prestopki od dejanj, ki so disciplinski prestopki istočasno pa upravni prekrški ali celo sodno kazniva dejanja. Če gre za čisti disciplinski prestopek kot n. pr. lovec je hodil proti določilom poslovnika na fazane in jerebice, ne da bi se prijavljal pri lovskem čuvaju in slično, bo dejanje smatrati za zastarano. Če pa gre za dejanja, ki so tudi upravni prekršek ali sodno pregonljivo dejanje, je edino smotrno vzeti, da je moč preganjati storilca tako dolgo, dokler je možen upravni ali sodni kazenski postopek. Če je ta že pravnomočno končan, ne bo težave z disciplinskim postopkom, ker bo moč očitati storilcu, da je tako grobo kršil predpise o lovu, da je bil upravno ali sodno kaznovan. Na drugi strani bo moč očitati, da se je storilec pregrešil zoper načela pravičnosti in splošna moralna načela tako, da je bil sodno kaznovan zaradi kaznivega dejanja tatvine, poneverbe itd. V takih primerih predpostavljam, da je upravni ali sodni postopek, ki se konča z obsodbo, sam po sebi akt, ki jemlje storilcu moralne pravice do zelene bratovščine, ali vsaj močno omaje moralno vrednost storilca. Če bi osvojili obratno stališče, bi zašli in bi storilcev prekrškov odnosno sodno kaznivih dejanj po preteku enega leta od storitve ne mogli preganjati, a upravni in sodni postopek bi vseeno tekel in bi storilec prejel zasluženo kazen. Pripominjam pa, da so načela, ki jih postavljam glede zastaranja, moje osebno mnenje, o katerem utegne kdo dvomiti. Vesel bom, če bo kdo drug našel ustreznejšo in prepričevalnejšo rešitev. Življenje je zelo pestro in prinaša večkrat presenečenja. Ni izključeno, da bo kdo kljub redni pritožbi in izredni nadzorstveni pritožbi vendarle po krivem kaznovan. Ali je možno, da se pravnomočno končani disciplinski postopek obnovi? Prav je, da dopustimo to možnost, vendar le v izjemnih primerih. Ne bo dopustna obnova disciplinskega postopka, če bo storilec ponavljal svoj zagovor in predlagal iste priče kot v rednem postopku, ali s pričami, ki o stvari ne morejo iz lastnega ničesar vedeti, ali s pričami, ki so svoje izpovedi spremenile. Prvostopno disciplinsko razsodišče bo dovolilo izjemoma obnovo, če se predlog opira na dokaze, ki objektivno dokazujejo nekrivdo, ali krivdo. Dopustiti moramo namreč obnovo disciplinskega postopka tudi tožniku v primerih, ko je bil storilec pravnomočno oproščen disciplinskega prestopka. Tudi za predlagatelja disciplinskega postopka naj velja strog kriterij. Daši načelno do-puščam obnovo disciplinskega postopka, vendar sem mnenja, da je treba razmahu te možnosti v samem začetku močno izpodrezati korenine. Kriterij naj bo zares oster. Ni na mestu, da vodimo dolge komplicirane procese. Zadeve je končati čim prej. Prav nič se ni bati gostobesednih pritožb, ki jih vlagajo kaznovani celo po odvetnikih. Disciplinski postopek ni sodni postopek z zamotanimi procesnimi predpisi, temveč je preprost postopek med lovci, ki mu je edini smoter čistiti lovske vrste in z vzgojnimi kaznimi vplivati na lovsko disciplino in moralo. Moj namen je bil, da po evojih močeh pojasnim gotova vprašanja in s tem .prispevam k znanju lovcev in k pravilni uporabi vzgojnih disciplinskih ukrepov. Doživetja s kunami A. S. Pirc Kune niso izrazite nočne roparice. Tudi podnevi jih lahko srečaš in zdi se, da so noč in dan na lovu. Le nekaj časa pač predremajo; zlatica v veveričjem ali vranjem gnezdu, kakšnem duplu, belica pa kjer koli, a najraje v razpadajočem zidovju ali v kamnolomu. Na Turjaškem sem bil na zalazu v starem mešanem sestoju, ki je obkrožen od samoniklega mladja. Sedel sem na štoru pred skalo, vso obra-ščeno z mahom. Tedaj se je, visoko gori med vejevjem, z veliko naglico približala veverica, ki jo je preganjala kuna zlatica. Veverica je bila hitrejša, kunini skoki pa izdatnejši. Če se ji je kuna preveč približala, se je veverica posluževala raznih ukan. Po eni strani debla je naglo zdrknila proti vrhu, po drugi pa se spustila k tlom, nakar je po tleh skakala do naslednjega drevesa, da bi po njegovem deblu v zavojih splezala k vrhu. Med tem je večkrat skočila iz višine petnajst in več metrov, kuna pa za njo. Kazalo je, da je preganjana žival že na koncu svojih moči, ko je obvisela na tanki veji. Kuna je bila le še dobro- ped od nje oddaljena in jo je skušala zgrabiti s kremplji; tedaj je veverica padla, pa se takoj ujela niže in v dveh skokih švignila na sosedno drevo. Kuna ni tvegala take umetnije in je zletela na tla. Razočarana je opustila preganjanje in odskakljala. Neredko se pojavi pri klicanju jereba kakšen nepridiprav. Pred nekaj leti sva bila s svakom pri Celjski koči, od tod pa sva jerebarila proti Boču. Bilo je prve dni septembra, vreme pa sončno in toplo. Svak je bil mojster, zato je klical on, jaz pa sem imel pravico do strela. Jereb je takoj odgovoril iz grape pred nama. Ker pa se ni hotel približati, sem stopil naprej in pogledal v grapo. Slike ne bom nikoli pozabil. Jereb se je šopiril na samotni leski in se globoko klanjal — kuni, ki ga je poželjivo gledala; sedela je kakor psiček pred razburjenim ptičem. Zdelo se mi je, da se ji cedijo sline. Za strel je bilo predaleč; previdno sem poklical svaka, žal že pokojnega Frica Confidentija. Ko pa je pristopil, naju je jereb opazil in odfrčal, kuna pa se je seveda brez uspeha pognala za njim. Sluh je pri kuni izredno razvit. Na Turjaškem so pred novim letom s sanmi odvažali drva. Voznik mi je povedal, da je malo prej videl kuno, ki je z drozgom v gobcu izginila v smrekovem mladju. Počakal sem pet minut in potem posnemal cvrčanje miši. Skoraj v istem trenutku je kurja pokukala kakih petdeset korakov stran iz gostega smrečja. Dvignil sem puško, toda bilo je prepozno. Nato sem čakal, bolj pripravljen, še dve minuti in zopet zacvrčal. Kuna se je takoj znova pojavila in obležala v ognju. Nekoč sva s tovarišem Romijem in njegovim ptičarjem Bojem hodila za racami pod Rašico. Rac ni bilo, ‘pač pa sem nad drugim mlinom tam, kjer se gozd dotika potoka, na jelši zagledal kuno, ki se je na veji potuhnila, da je bila skoraj nevidna. Ker stoji drevo na samem, sem jo hotel zadržati, da bi poklical tovariša s psom. Obesil sem plašč na spodnjo vejo. Ko sem se vrnil, ni bilo kune nikjer. Deček, ki naju je spremljal, jo je videl bežati čez zamočvirjen travnik. Kuna se je spustila do plašča, ga ovohala, potem pa skočila na tla in zbežala. Spustila sva psa na sled, toda zaman, ker kune ni našel. Neki sadjar pod Pohorjem mi je pripovedoval, da se je ob krmilnici, ki jo je v svojem sadovnjaku postavil za ptice pevke, vsak dan pojavila kuna zlatica in uro ali dve prežala na ptiče. Siničke pa so jo vselej z besnim cvrčanjem izdale in dolgo potem ni bilo nobenega ptiča blizu. Čeprav kuna ni nikoli nič uplenila, je vedno znova prihajala, splezala na hišico in potuhnjeno prežala, dokler je nekega dne ni sosedov sin odstrelil s flo-bertom. Se pred vojno je bilo, ko me je čivkanje pevk in vreščanje šoj opozorilo na kuno s tremi polod-rastlimi mladiči. Ko sem stopil bliže, me je mati opazila in zagrulila, nakar so mladiči zginili pod kupom oklestkov. Stara je splezala na bukev in se odtod zadirala name. Ko sem stal pod drevesom, se je spustila čisto nizko in mi pihala in bevskala v obraz. Se bolj je zdivljala, ko sem dregal v šibje, pod katerim so. tičali mladiči. Skočila je na tla in me dobesedno naskakovala s penečim se gobčkom na dva tri korake. Ker se nisem premaknil, je zopet splezala na deblo in me od tam prepričevala, da je najbolje zame, če se oddaljim. Ko sem nekoliko odstopil, se je pomirila. Po treh minutah sem se ji spet približal in vse se je ponovilo kakor prvič. Morda je bila ta kuna ista, ki sem jo opazoval med brakado v bližini. Priskakljala je z uplenjenim ščinkavcem v gobcu in ga spustila na štor. Verjetno je zavohala lisico, ki je nato takoj stopila k štoru, vzela ptiča in ga požrla. Kuna pa je sedela v rogovili in užaljeno pihala na rdečega rokomavha. Še dolgo po njegovem odhodu se ni mogla pomiriti. Medtem so v grapi pod menoj pognali goniči in predstave je bilo konec. Nikoli nisem bil prijatelj lova teh plemenitih kožuharjev v past. Precej zlatic sem postrelil ob sveže zapadlem snegu. Na Romanijo planino so hodili lovci zaradi lepih zimskih lisic in kun zlatic. V Koranu smo si, navadno trojica, najeli sani, ki so nas potegnile do hana na robu. Po pršiču, ki je ležal na zmrznjeni podlagi ni bilo težko hoditi, sledovi pa so razodevali vse prebivalce te romantične planine, od miši do volka in medveda, ki je zamudil zimsko spanje. Kmalu sem našel kunjo sled, ki je kazala k mlademu smrečju. Tam se je kuna iztrebila, kar vedno stori, preden spleza na drevo. Na smreki je samevalo zapuščeno gnezdo kragulja, sled pa je nehala pod drevesom. Še eno gnezdo je bilo tam blizu, podobno prvemu. Ker je bilo na trkanje vse mirno, sem poslal vanj snop šiber, toda tudi to poslednje sredstvo je bilo brez uspeha. Še eno temno gmoto sem potem našel visoko v rogovili stare smreke. Trkam, spet nič! Torej še en strel in tokrat ne zaman. Kuna skoči in pade s krvavim smrčkom pred moje noge. Presenetil sem jo med spanjem v veveričjem gnezdu. Naučil sem se v tistih letih, da kuna v eni noči prehodi mnogo kilometrov. Njena sled pa pelje najraje skoz gosto grmičje, da ji slediti ni niti malo prijetno. Zato sem po nasvetu izkušenih starih kunarjev vedno iskal v krogu, spočetka širšem in potem ožjem. S tem sem sl prihranil veliko truda, kuno pa navadno našel. Pred vojno sem bil nekajkrat gost v loviščih okrog Komende. Tamošnje brakade so mi v lepem spominu, prav tako tudi zadnji pogoni. Pri neki brakadi sem zaradi silne soparice zadremal na štoru. Zbudilo me 'je pretresljivo vekanje zajca. Ko sem se dobro zavedel, sem imel kaj videti. Zlatica je čvrsto zagrizena v njegov tilnik, jahala zajetnega zajca. Revež se je bil obstreljen pritihotapil v ta mirnejši konec. Hitro vrženi strel je položil oba na dlako. Zanimiva doživetja sem imel pri grmarjenju na lisice. Nekemu novincu je prišla zlatica. V svoji razburjenosti je pozabil na puško. Kuna je šinila na drevo in nadaljevala pot po krošnjah. Sledili smo ji na opozorilo nespretnega, toda navdušenega novinca. Z nami je bil tovariš z dobro šolanim prepeličarjem. Pes je hitel naprej in vneto šaril v podrasti. Izbezal je kuno, ki se je bila tam potuhnila. Seveda je pred psom splezala na drevo in tako postala vidna. Pet strelov je ni sklatilo, ker je bilo razburjenje ob njeni nenadni pojavi kar klasično. Po šestem strelu je padla, toda hitro se je pobrala in tekla po tleh naprej. Tedaj jo je pre-peličar dohitel in zadavil. Samo ena šibra jo je zadela In še ta v mehko. Kuno ni težko ujeti v past; belico na jajce, vrabca ali kurja čreva, zlatico pa na veverico, šojo ali zajčji drob, pa tudi na hruškov krhelj. O tem smo že mnogo slišali in brali, zato se tega načina lova ne bi dotaknil. Belica ljubi bližino človeka in se često sprehaja po strehi, kjer lovi golobe in stika za vrabci v obrastlem zidovju. Kuno belico so videli celo v topolih na Vilharjevi cesti sredi Ljubljane, če morda ni bil hermelin ali dihur. Toda ta dva ne plezata rada. Nekoč smo gonili onstran Trojan, na štajerski strani. Lisica nam je ušla v jamo ob opuščenem kamnolomu. Brak jazbečar je s težavo silil za njo in se po komaj eni minuti vrnil z zadavljeno — kuno belico. Toda ni miroval, marveč je znova zlezel v jamo in privlekel še lisico na dan. Seveda je zasluzil in tudi dobil primerno pohvalo in nagrado. Naselitev in razmnoževanje male divjadi v letu 1957 France Cvenkel Načrtnemu- razmnoževanju in gojitvi divjadi posveča naša lovska organizacija vso pozornost. V ta namen so bile pri RLZS ustanovljene tudi posebne komisije. K delovanju komisije za malo divjad so bili pritegnjeni lovski strokovnjaki iz več okrajnih lovskih zvez in šteje ta komisija 10 članov, predseduje pa ji tov. Evgen Sila, član upravnega odbora RLZS. Komisija si je za leto 1957 zadala osnovno nalogo: poskrbeti za čim uspešnejše razmnoževanje jerebic, zajcev in fazanov v loviščih z ugodnimi življenjskimi pogoji za to divjad. Jerebice Zanimanje za naselitev in razmnoževanje jerebic je bilo veliko, 61 lovskih družin iz 7 OLZ je naročilo skupno 803 pare. Na žalost pa ni bilo pravilnega razumevanja pri lovskih družinah, ki imajo dovolj jerebic, da bi domačim naročilom ustregle, kar dokazuje dejstvo, da je Sekretariat IS za kmetijstvo in gozdarstvo LRS izdal dovoljenje za izvoz 14 lovskim družinam iz OLZ Murska Sobota, Ptuj in Ljubljana, skupno za 870 jerebic, ki pa zaradi prepovedi izvoza potem niso bile izvožene. Prosili smo omenjene lovske družine, da bi te jerebice odstopile domačim lovskim družinam, ki jih imajo v svojih loviščih le malo, a vse pogoje zanje. Odzvale pa so se le družine Šentvid nad Ljubljano in Rakičan ter Kupšinci iz OLZ Murska Sobota. Res je, da lanska zima ni bila ugodna za odlov. Zadnja leta so namreč zime skoraj brez snega. Ce pa hočeš jerebice uspešno loviti na krmiščih, je potrebna debelejša plast trdega, zmrznjenega snega. Takrat so jerebice nujno navezane na krmišča in odlov je uspešen. Člani komisije so glede na takšne pogoje že razmišljali o novih načinih od-, lova, ki naj bi bili uspešni tudi v zimah brez snega. Ponekod izven Slovenije lovijo namreč jerebice tudi ponoči s posebnimi mrežami — pokrivačami in bi bil morda ta način primeren tudi za naše kraje. Tako smo torej namesto zaželjenih 803 parov dobili le 345 parov, ki so jih dali na razpolago: Gojitveno lovišče Prekmurje ... 300 parov LD Šentvid pri Ljubljani .... 15 parov LD Rakičan in Kupšinci (darilo) 30 parov Zadostiti pa smo mogli le OLZ Novo mesto, ki je prejela 265 parov in jih je izpustila v 23 lovišč. V večino ostalih lovišč je bilo izpuščenih po 10 parov, 5 lovišč pa je izjemno prejelo po 15 oziroma 20 parov. Ostalih 80 parov jerebic so prejele družine Ig, Brezovica in Rakek iz OLZ Ljubljana ter LD Boštanj iz OLZ Trbovlje. Da smo tokrat odstopili skoraj vse jerebice le eni OLZ, je razlog ta, ker smatra komisija za uspešno le množično naseljevanje določenih področij. Zajci Tudi naročilo zajcev je bilo razmeroma veliko. Največje zanimanje je pokazala OLZ Kranj, ki jih je naročila 402, potem OLZ Ljubljana 102, OLZ Novo mesto 31 in ostale OLZ 56. Skupno naročilo je bilo torej 591 zajcev. Dobaviti pa smo jih mogli 4 OLZ, an sicer: Kranju samcev . . 196 samic 6 Ljubljani .... . . 109 9 Novemu mestu . . . . 20 1 Mariboru .... . . 18 — Skupaj . . . 334 16 Oddanih je bilo torej skupaj 359 zajcev, ki so jih dobavile OLZ Murska Sobota, Ptuj in Ljubljana. Iz gornjega je razvidno, da so bili zajci razposlani v skrajno nepravilnem spolnem razmerju. Čeprav je komisija ugotavljala, da tako spolno razmerje ni primemo, je vendar glede na željo lovskih družin, da naj se jim pošlje vsaj samce, zajce razdelila tako, da so prišli v čim več lovišč, a le v majhnem številu. S tem je bilo vsaj na terenu nekoliko popravljeno spolno razmerje. Lovske družine, ki lovijo zajce za izvoz, so namreč dolžne dati za inozemstvo na enega zajca dve zajfci. Tako so ostali številni samci, ki so jih potem družine oddale kot obvezo 30% od odlovljene divjadi za domača lovišča. S tem pa seveda niso zadostile sklepu občnega zbora, ker bi zajci morali biti oddani v spolnem razmerju 1:1. Njihov dolg se je torej prenesel na naslednje leto. OLZ Ptuj je sicer naknadno izjavila, da je bilo med zajci več samic, kot navajam zgoraj. Prav tako je bilo tudi po nekakšni privatni liniji poslanih n. pr. na Gorenjsko, poleg števila, ki je navedeno, tudi nekaj zajcev, med katerimi. sta prišli na samca celo po dve samici. Toda samo nekaj samic več napram tolikemu številu samcev slike bistveno ne more spremeniti. To nepravilno spolno razmerje pa so družine, ki so zajce odlovile, opravičevale — razen že omenjenega — tudi s tem, da je za osvežitev krvi bolj važen samec kot samica. Ta trditev pa je točna le takrat, kadar ima lovišče, ki želi osvežitev krvi, pretežno več samic kot samcev. V konkretnih primerih pa je šlo -bolj za nasaditev kot osvežitev krvi, ker so zainteresirane družine javljale, da je stalež zajcev v njihovih loviščih izredno nizek. Preseljeni zajci bi morali biti tudi zaznamovani; vsaj nekaj preselitvenih akcij ne bi smelo mimo tega. Izpuščeni zajci pa bi morali biti za vsako lovišče drugače označeni in o vseh bi bilo treba voditi razvid, a ne samo v lovišču, -kjer so bili izpuščeni, ampak najmanj na območj-u vse okrajne lovske zveze. Še do danes so namreč poročila o premikanju naseljenih zajcev bolj ali manj teorija. Smatramo, da je dolžnost Lovskega inštituta, da -bi naseljevanja zajcev tudi znanstveno spremljal ter proučil in tako naša dejanja lovsko-gospodarsko utemeljil. Pri naseljevanju zajcev so -bile torej v preteklem letu napravljene gotove napake, M jih bo v bodoče treba odpraviti. Fazani Vsem je znano, da nam je v Sloveniji že precej uspelo razmnožiti fazane. Ker pa smatramo, da dosedanji način ni dosegel tistih uspehov, ki si jih želimo, smo na predlog fazanerij in po izkušnjah od drugod razširili akcijo nasaditve fazanov tudi z valjenjem fazanjih jajc -po lovskih družinah. TABELA I. RAZVID VALJENJA POD KOKLJAMI PO DRUŽINAH A ~ V kolikih LD so se jajca valila V katerih OLZ so se valila Število podloženih jajc Izvaljeno kebčkov Godnih fazanov za izpust 5 Fazam rija -voljer; Meseci podložitve število v •/• število v •/• * od podloženih jajc V •/• od izvaljenih kebčkov 21 Celje IV., VI. 989 426 50,6 275 32,7 64,5 2 Kočevje IV., VI. 152 79 61,2 27 20,9 34,2 l 15 Ljubljana IV., V., VI., VII. 1123 482 50,5 431 45.1 89,4 1 * 3 Maribor IV., V. 225 115 60,2 73 38,2 63,5 S > 3 Novo mesto V., VI. 253 92 42,8 69 32,1 * 75 G Ptuj IV., V., VI. 871 471 63.6 370 50 783 2 Trbovlje v. 140 31 26 24 20 77,4 Skupaj 52 IV., V., VI., VII. 3753 1696 53,2 1269 , 39,8 74,8 2 I K 2 Ljubljana V., VI. 152 40 31 18 13,9 45 3 Koper i Koper VI. 50 17 39,5 4 9,3 23,5 4 j Pšata 13 Ljubljana IV., V., VI. 925 574 73 386 49,1 67,2 Skupaj 2, 3,4 16 IV., V., VI. 1127 631 65,9 408 42.6 61,6 Skupaj 1, 2, 3, 4 68 IV., V., VI., VII. 4880 2327 58,1 1677 40,4 72,1 * Ob 15°/o odbitku neoplojenih in nenormalnih jajc Od posameznih družin OLZ Ptuj in Murska Sobota je bilo zbranih 214 odraslih fazanov v spolnem razmerju 1 :3. Razdeljeni so bili takole: OLZ Celje............................ . 168 LD Stoperce (OLZ Ptuj) ..................20 LD Stična (OLZ Ljubljana) .... 20 LD Gorica (OLZ Gorica)............ 6 Na področju OLZ Ljubljana je bilo preseljenih iz LD Šmarna gora v LD Rakitna 14 fazanov. Skupno je bilo torej na pomlad preseljenih oziroma nasajenih 228 odraslih fazanov. Poleg tega je bilo naseljenih v lovišča tudi okrog 700 za izpust godnih fazančkov, vzrejenih v fazanerijah oziroma voljerah Pšata, Kranj, Ig in drugih. Ti fazani so bili oddani družinam v območju njihovih OLZ, medtem ko je fazanerija v Vurbergu razposlala svoje kebčke tudi izven meja ptujske zveze. Na pomoč je zopet priskočilo Gojitveno lovišče Prekmurje, ki je dalo loviščem OLZ Novo mesto in Ljubljana skupno 313 fazančkov. 63 fazančkov pa je bilo dobavljenih v OLZ Ljubljana celo s Hrvatske od LD »Vepar«. Skupno je bilo čez poletje izpuščenih v naša lovišča okrog 1000 za samostojno življenje sposobnih fazančkov. Bilo pa je tudi nekaj naselitev, ki so jih družine izvedle mimo naše komisije za malo divjad, o čemer pa nimamo točnih podatkov in jih zato nismo registrirali. Število naseljenih fazanov v območju republike torej z gostovostjo lahko cenimo na 1300. Vzreja fazančkov s kokljami po družinah Preseljevanje in nasajanje žive divjadi je naša lovska organizacija izvajala tudi že prejšnja leta, razmnoževanje fazanov z valjenjem pod kokljami pa je bilo leta 1957 prvič izvedeno v večjem obsegu. Da bi bil ta način vzreje čim bolje pripravljen, so v posameznih središčih pripravljali lovce s predavanji naši strokovnjaki, tov. Miloš Kelih, Alfonz Mazlu in Jože Radar. Kot priprava za čim uspešnejše delo pa je bil v Lovcu tudi objavljen članek univ. prof. dr. Staneta Valentinčiča o umetni gojitvi in nasajanju fazanov. Imenovani je sestavil tudi kratka navodila za valjenje in vzrejo fazančkov s kokljami. Ta so bila z jajci vred razposlana naročnikom. Glavno vlogo pri produkciji jajc je seveda prevzela fazanerija v Vurbergu pri Ptuju. Pred pričetkom nešnje je imela 30 družin, in sicer 237 fazanov: 111 kokoši in 22 petelinov (angleških) 57 kokoši in 6 petelinov (francoskih) 39 kokoši in 2 petelina (domačih) Skupaj 207 kokoši in 30 petelinov. V aprilu, maju in prve dni julija je bilo znesenih 6979 jajc, povprečno torej na kokoš 34. Večji del jajc je bil na podlagi naročil razposlan širom Slovenije. Tudi manjše fazanerije oziroma voljere kot Pšata, Koper in Ig so razpošiljale jajca sosednim lovskim družinam. Rezultat valjenja jajc, razposlanih iz posameznih fazanerij oziroma voljer, ter uspeh vzreje pa je razviden iz tabele I. Ce računamo strošek za jajce s prevozom in embalažo povprečno na din 60.— ter druge stroške ocenimo na godnega fazana z din 300.—, je družine stal pod kokljo izvaljen in izpuščen fazan povprečno din 474.—. Pri valjenju in vzreji fazančkov so dosegli ' najboljše uspehe: Pavle Hostnik iz LD Šmartno pri Litiji, Alojz Hluipič iz LD »Jože Lacko« Ptuj, Jože Zdešar iz LD Brdo pri Ljubljani, Mirko Kotnik iz LD Lukovica, Jože Kadunc in Ivan Erzar iz LD Tuhinjska Srednja vas, Anton Kolar iz LD Laporje, Stanko Pintar iz LD Zreče, Franc Sršen iz LD Hrastnik, Maks Turk iz LD Brezovica in Ivan Kapla iz LD Moravče. RZLS jih je pohvalila ter jim podelila tudi manjše denarne nagrade. Rejcem fazanov z najboljšimi uspehi so izrazile priznanje prav tako nekatere okrajne zveze. OLZ Ljubljana je n. pr. nagradila Nandeta Setnikarja iz LD Dobrova, Jakoba Zanoškarja iz LD Domžale in Vladimira Berdajsa iz LD Litija. »Rezultat valjenja fazanjih jajc pod kokljami je povprečen, saj je bilo to prvo šolsko leto.. Lovske družine pa se za prihodnje leto pripravljajo, da bodo na podlagi letošnjih izkušenj delale bolje. Poudariti je namreč treba, da so tako vzrejeni fazani veliko bolj zvesti lovišču, kjer so se izvalili, kot pa umetno priseljeni. Nabrane izkušnje, predvsem pa dobri rezultati s tako vzrejenimi fazani v loviščih, dajejo večini lovskih družin volijo, da bodo z započetim delom tudi nadaljevale,« pravi odstavek iz poročila OLZ Celje, ki sicer drži tudi nasploh. Vzreja fazančkov v fazanerijah in voljerah Glavna naloga fazanerij in voljer v tem letu je bila preskrbeti družinam čim več kvalitetnih jajc. Naročilu jajc po družinah je bilo v glavnem zadoščeno. Poleg tega pa so se fazančki valili in vzrejali tudi po fazanerijah in voljerah. Rezultat valjenja in vzreje v fazanerijah in voljerah je razviden iz tabele II. Če primerjamo uspeh valjenja in vzreje v fazanerijah oziroma voljerah z uspehi v družinah, ugotavljamo, da je uspeh v družinah boljši. Ta razlika pa ni povsem realna, in sicer iz sledečih razlogov: 1. Fazanerijam oziroma voljeram so ostala zaradi naše zahteve, da pošljejo najkvalitetnejša jajca družinam, nekvalitetna jajca, prva in zadnja, za katere vemo, da so slabo oplojena. 2. Večjega števila jajc zlasti letos ni bilo mogoče valiti pod kokljami zaradi izredno hladne pomladi, ker koklje niso rade sedele, ampak so jih morale fazanerije valiti v inkubatorjih, ki pa so prirejeni za valjenje kokošjih in ne fazanjih jajc. Foto B. Drnkov Odlovljeni jerebici v mreži Število podloženih jajc Izvaljeno kebčkov Godnih fazanov za izpust st. Fazanerija — voljena OLZ število v •/•* število v ‘It* od podloženih jajc v •/• od izvaljenih kebčkov 1 Brdo LJUBLJANA 148 - 69 50 39,7 57,5 2 B. Kidrič PTUJ 26 22 100 15 68,2 68,2 3 Gorica GORICA 200 140 82,3 4 Ig LJUBLJANA 470 123 30,7 97 24,2 78,8 5 Rižana KOPER 655 140 25,1 92 16,5 65,7 6 Kranj KRANJ 667 134 23,6 7 Pšata LJUBLJANA 909 514 66,5 280 36,2 54,5 8 Rače MARIBOR 112 86 90,5 25 26,3 29 9 Vurberg PTUJ 2120 792 43,9 369 20,5 46,6 Skupaj 5307 1202 26,6 * Ob 15 "/o odbitku neoplojenih in nenormalnih jajc 3. Umetno izvaljene fazane je treba električno ogrevati (umetna kolja), česar pa zlasti fazanerija Vurberg ni mogla storiti, ker še nima električne napeljave. 4. Pri velikem številu fazančikov je vedno tudi pogin relativno večji kot pri majhnem številu (nalezljive bolezni in drugo). Primerjava uspehov valjenja in vzreje s kokljami po družinah z onimi po fazanerijah oziroma voljerah nam kaže, da je bil uspeh valjenja po družinah za začetek razmeroma dober. Kaže torej, da je valjenje fazančkov s kokljami po družinah uspešno in ga je zato treba osvojiti in razvijati. Celotna akcija umetnega razmnoževanja fazanov tako po družinah kot v fazanerijah oziroma voljerah je dala v 1. 1957 2879 za izpust godnih fazanov. Regresiranje Akcijo razmnožitve in nasaditve male divjadi je RLZS podprla tudi finančno iz gojitvenega fonda. Tako je lovskim družinam refundirala za nabavljeno divjad in jajca 50% nabavne cene, pri zajcih samcih pa 25% ter skupno izdala: za jerebice............din 126 000.— za zajce ........ din 117000.— za fazane..............din 335 000.— za fazanja jajca .... din 250 000.— Skupaj . . . din 628 000.— Stalež v tabeli III je zaokrožen na desetice navzdol. L. 1953 je bilo 21 okrajnih lovskih zvez, zato so sumariji spojenih Zvez sešteti. Sem in tja surna-riji po okrajnih zvezah za 1. 1953 tudi niso povsem točni: del koprske OLZ je 1. 1953 še spadal v sklop tržaškega ozemlja in torej stalež zanj ni upoštevan; večji del OLZ Postojna je ob združitvi pripadel k OLZ Koper, manjši pa k OLZ Ljubljana, ker sta-leža ni bilo mogoče deliti, je v celoti prištet h Kopru; enako je z OLZ Ljutomer, ki se je spojila z OLZ Murska Sobota, le nekaj lovskih družin je pripadlo k Ptuju. Stalež jerebic in fazanov v splošnem zadovoljivo raste, le stalež zajcev od 1. 1953 vidno pada. Statistika beleži za 1. 1949 v Sloveniji 29 830 zajcev, stalež do 1. 1953 naraste do 80 880, a potem iz leta v leto zopet pada, 1. 1957 je bilo v Sloveniji zabeleženih 64 540 zajcev. SPOMLADANSKI STALEŽ 1953—1957 Vrsta male divjadi Leto Celje Go- rica Ko- čevje Koper Kranj Ljub- ljana Ma- ribor M. Sobota Novo mesto Ptuj Trbov- lje Sku- paj Jerebice 1953 230 2 260 40 1140 650 2810 1340 3250 880 1610 970 15 180 1957 1 670 1 730 250 2670 780 2910 2420 5090 2130 2540 2 230 24 420 1953 11 670 10 630 3800 7340 2830 5990 7640 7780 8540 4050 10 610 80 880 1957 7 560 8 780 2940 6490 2980 5660 7190 6930 8270 5580 2 160 64 540 Fazani 1953 1 040 2 950 - 30 200 2350 2170 5510 160 2670 1 800 18 880 1957 1 530 4 390 30 600 440 2710 7430 8530 1760 6360 1 930 35 710 Jeleni v bogenšperskih ogradah Jože Župančič Danes so jeleni v zasavskih gozdovih redkost. Lani oktobra pa so jelena ugledali lovci na Felič vrhu nad Javorjem pri Litiji, dve uri hoda od postaje. Bili so baš po pogonu na oddihu v lovski koči, ki jo nazivajo Lec-tov grad in je last LD Šentvid na Dolenjskem. V času popoldanskega odmora je pritekel po strmini z dolenjske strani lep jelen; očividci so ga presodili, da je imel okrog 200 kg. Jelen je obstal 'pred kočo, kakor v zasmeh lovski družini, ki je počivala po napornem lovu. Najbolj pa se ga je ustrašil stari lovski veteran Rudolf Berčon z Javorja, ki je bil prav tedaj brez puške namenjen v Lectov grad, da pozdravi dolenjsko lovsko tovarišijo; pa je priropotal mimo njega jelen z velikim rogovjem, obstal pred njim kakor bi ga hotel pozdraviti, nato pa odcepetal v gozd. Javorški lovec Berčon je planil potem ves nataknjen med lovce in jim izgoltal novico, da se je pasel pred kočo jelen. To je bilo potem v Lectovem gradu jeze in bentenja, pa seveda tudi smeha in zbadanja zaradi izzivalnega jelena. Jelen je namreč v teh krajih res redkost. Nekaj dni kasneje je ta jelen še pohajal okrog Bogen-šperka in je zašel tudi v K ostre vn iško dolino pod Bogenšperkom, kjer stoji še danes nekdanji Valvasorjev grad. Bežečega ro-govilarja je opazil celo neki ljubljanski lovec, ki se je prav tedaj vračal iz Gabrovke, kjer je bil v tej dolenjski vasici litijske občine po opravkih in zato brez puške. Ko je prečkal s svojim avtom križišče v bližini Bajer-nika, kjer se razcepijo pota v Šmartno, Kostreniško in Jablaniško dolino, se je pojavil nenadoma na cestnem križišču begunski jelen in je moral šofer še celo zahupati, da se je umaknil s poti in je nato ponosno zdrvel v bližnji gozd. Nekaj dni kasneje se je menda prav ta jelen preselil na Dolenjsko, kjer ga je konec oktobra ugledal v revirju pri Dobrniču znani dolenjski nim-rod Avgust Mežnaršič, okrajni cestni nadzornik iz Trebnjega. S točnim strelom ga je zadel v vrat. Uplenjeni orjak je tehtal okrog 200 kg. Razpon njegovega rogovja pa je bil 105 om. Takih samotarskih jelenov, ki so pohajali po Dolenjskem in se zatekli tudi v Zasavje, so dobili v zadnjih letih v krajih med Savo in Krko več. Zelo lepega orjaka je položil na dlako tudi litijski lovec Janez Kos, ki je med naj starejšimi člani litijske lovske družine. Ustreljeni jelen je bil dese-terak, njegovo rogovje je tehtalo 7,5 kg, ves pa je potegnil 220 kg. Ta velika divjad se je zadrževala največ na posestvu v litijski okolici pri Dušanu Gnezdi; na krivulji, ki jo dela reka Sava v bližini Poganika, med Litijo in Kresnicami, prav v bližani tamkajšnjega železniškega predora. Ker je imel ta poga-niški jelen dovolj paše po travnikih in na njivah ter ga je lovčeva krogla podrla v avgustu, je bil izredno rejen. Rogovje pa so ocenili na lovski razstavi za zelo lep primerek. Takih samotarjev so postrelili v zasavskih gozdovih še več in se še zdaj potikajo nekateri posamezni jeleni tudi v gozdovih okrog Svete gore nad Litijo. V starih, fevdalnih časih pa jeleni v zasavskih predelih niso bili nikaka redkost. Grajski gospodarji so jih načrtno gojili v posebnih ogradah, da so imeli ob času lova na razpolago dovolj divjadi in so se lahko postavljali z imenitnimi trofejami tudi pred lovskimi prijatelji in gosti, ki so jih vabili v svoja lovišča. Saj v tistih časih grajska gospoda itak ni imela dosti izbire v zabavi. Če ni bilo vojsk, pa so se z orožjem v rokah in na konjih zapodili v gozdove, dočim so jim morali podložni kmetje služiti za gonjače in jim goniti divjad pred puške. V litijski okolici je bilo tedaj več gradov in lastniki so se izživljali v svojih obsežnih loviščih. Takrat so živeli fevdalci v naslednjih gradovih: na Grbinu, Slatini, Grmačah, v Črnem potoku, na Selih, Bogenšperku, Cvingarju pri Bregu, na Po-ganiku, v Verneku, na Ponovičah, Kmežakovni, v litijskem Turnu, na gradu Gradec pri Litiji, pa seveda še v mnogih drugih starinskih gradovih. Danes mnogih ni več, nekaj jih je podrla puntarska kmečka pest, druge je sp od jedel zob časa, nekaj pa je bilo porušenih v času NOB, ker je imela v njih zatočišče okupatorska oblast. Od naštetih gradov stoji še Bogenšperk, sredi pota med Zasavjem in Dolenjsko, dobro uro hoda iz Litije proti Temenici. V tem gradu je domoval pred 250 leti slavni kranjski zgodovinar Janez Vajkard Valvasor, ki je imel na Bogenšperku tedaj največje založniško podjetje na slovenskem ozemlju, veliko knjižnico z 10 000 zvezki in pod svojo streho tudi precej risarjev in bakrorezcev, ki so mu pomagali pri opremi njegovih knjig. Že v tistih časih so gojili v samotni dolinici pod Bogenšperkom jelene. To divjad pa so gojili v bogenšperskih ogradah tudi še proti koncu preteklega stoletja in starejši zasavski rod še rad pripoveduje o teh jelenih. Jelenja obora je bila na zajetnem travniku, ki ga obdaja bosta z vseh strani. Ta kraj imenujejo danes V travniku pa tudi V travniških. Z zgornje, južne strani, je obdajala jelenje travnike graščina Bogenšperk in malo nižje pod njo razvalina najstarejšega gradu v tem okolišu, Lichtenberga, ki je bil zgrajen menda v XII. stoletju, dočim so začeli zidati Bogenšperk v drugi polovici XIV. ali v začetku XV. stoletja. Od zapadne strani meji ta prostor še danes hrib, ki se imenuje Kamen zato, ker je tam kameni! svet. Na Kamnu je bila tisti čaš koča lovskega čuvaja, ki je imel v posebni staji več lovskih psov, za hišo pa zaradi lepšega, nekaj pa tudi zaradi strašila, celo nagačenega medveda. Ta travniška in gozdna pasišča so prehajala na spodnjo, severno stran, v Kostrevniško dolino, kjer jim je bil najbližji sosed kmet Slakam Starejši okoličani, ki se danes nagibljejo v osmi ali deveti življenjski križ, še pomnijo tiste čase, ko so živeli V travniških jeleni. Zanje se je najbolj trudil bogenšperski oskrbnik Polan, po rodu Čeh, ki je prišel v naše Zasavje -in na foogenšpersiko graščino kot gozdarski in lovski strokovnjak. Bil je zaveden češki narodnjak in je govoril s 'kmeti prijetno pojočo češčino, čeprav je bil v službi nemškega graščaka. Grajski oskrbnik Polam je bil sila svojevrsten dedec. Bil je med največjimi ljudmi v vsem okolišu. Visok je bil dva metra, tehtal pa je domala 130 kg. Pa ni bil videti prav nič debel, ampak le jeder, ker je bil enakomerno raščen in je zato zgleda! silak kakor Martin Krpan. Ta je ibil med poslednjimi, ki je skrbel za jelenovo dolino pod Bogenšperkom. Seveda pa so gojili jelene na Bogenšperku že tudi prejšnja stoletja, ko so bili lastniki gradu Meckleniburgi. Preden so spustili to veliko in lepo rogato divjad v pasišča V travni čku, so ves prostor, ki sta ga tvorila deloma senožeti, deloma gozd, ogradili. Grajskim takrat seveda ni bilo škoda nobenega kosa zemlje, saj so imeli dovolj sveta, kamor so se ozrli. Med poslednjimi lastniki bogenšperske jelenove doline so bili knezi Windischgraetzi, ki so imeli v okolici Litije več gradov in vrsto razsežnih gozdov okrog Bogenšperka, po Kostrevnišiki dolini za Gradičem, na Kungotovni okrog Mamolja, pa na Cerjavici, vse do Polšnika. Prav tako tudi v dolini Pesjaku in v Ameriki pod Polšnikom. V vseh teh predelih so imeli tudi precej srnjadi. Jeleni v ogradi pod Bogenšperkom so bili ponos teh navdušenih lovcev. Windischgraetzi so preživljali mrzle zimske mesece na cesarskem Dunaju, na pomlad, poletje in jesen pa so se preselili v prelepo zatišje zasavske doline, njenih naravnih lepot, v sredino gozdov in bogatih lovišč. Loviti so začeli že spomladi, ko se je začel oglašati divji petelin, potem niso odložili puške vse leto. Med najbolj imenitne dogodke pa so šteli lov na jelene. Tedaj je zavladalo na Bogenšperku zmeraj svečano razpoloženje in so prišli v goste vsi gospodarjevi bratje in mnoga druga gospoda. Osrbnik Polan je užival, ko je obiskovalcem razkazoval preamenitne zasavske gozdove in njihovo zeleno in živo bogatijo. Za kar se je stari orjak Polan trudil in za kar so dobivali žulje okoliški kmetje, to je bilo grajski gospodi vir zabave in razvedrila. Ko so zatrobili lovski rogovi, je poprijela lovska tovarišija za puške in tedaj so si vzeli na muho prenekaterega jelena. Zadnji pogon je bil v grajskih sobanah na Bogenšperku, v tem preimenitnem poslopju, ki je videlo velik del slavne zgodovine. Stari oskrbnik Polan je imel precej dela, da je krotil razvnete lovce. Ni jim dopustil streljati toliko, da bi si vsi utešili svojo lovsko strast. Ko je uvidel, da je bil odstrel že prevelik, je dal brž zatrobiti konec lova. Tako je znal ta človek, velik ljubitelj prirode in nje bogastva, braniti tudi jelenja pasišča v okolici Bogenšperka. Ko so grajski lovci odšli, se je oskrbnik Polan spet predal skrbi za jelene in jih je negoval, kakor bi bili njegovi lastni otroci. Teh sicer resda ni imel, čeprav je bil poročen. Njegova žena je bila izredno majhne postave, res nenavadno nasprotje velikega zakonskega tovariša. Bila je tudi gluha in je bil menda zato Polan bolj malo doma. Najbolj je bil vesel, če se je zatekel v gozd in tam preživel najlepše ure V travničkih pri jelenih, ki jim je sicer stregel poseben lovski čuvaj. Kakor je znano so bili tedanji Windischgraetzi med najbolj bogatimi zemljiškimi posestniki na slovenskem ozemlju, saj so imeli svoje obširne gozdove ne samo v našem Zasavju, temveč tudi pni Planini blizu Rakeka na Notranjskem, pa tudi na Štajerskem okrog Slovenskih Konjic. Starejši rod zasavskih kmetov — tako sem slišal na Pomniku — trdi, da so imeli štirje bratje Windisch-graetzi okrog 33 000 hektarjev gozdov. Tolikšna površina pa jim je seveda omogočila brezskrbno uživanje življenja in tudi posebne jelenje obore. Še enkrat: Težka ali hitra krogla za visoko divjad Dr. Francč Avčin Hrvatski Lovačkl vjesnik prinaša v št. 8, str. 251,—253 pod naslovom Teško ili brzo tane za visoku divljač, članek izpod peresa doc. dr. Alberta Star-zyka, ki v uvodu pravi, da je znani nemški lovski balistik dr. Konrad Eilers zagrešil mnogo zla s svojo trditvijo »das Hochwildgeschoss amtss Masse haben — krogla za visoko divjad mora imeti maso«. Na to navezuje, da je bila naša mlada industrija municije za visoko divjad zapeljana v napačno smer zelo počasnih in težkih krogel. Ko sem v svojem članku Uporabnost nabojev s kroglo (Lovec 1955/56, str. 284—286) dal gorenjo Eilersovo trditev kot moto in ker doživljam očitke z ene strani, da zagovarjam starinske težke kalibre, z druge pa, da se nekritično ogrevam za skrajno hitre, a peresno lahke iglaste krogle — torej kar za obe skrajnosti hkrati, naj bo povedano, da je negodovanje zgolj posledica nerazumevanja bistva stvari. Alternativa — težka ali hitra krogla za visoko divjad — sploh ni na mestu. Omenjeni članek dr. Starzyka to dejstvo nehote dokazuje. Pravilno je namreč le naslednje gledanje: Vsaka krogla naj bi bila tako hitra, kolikor to dopušča še racionalna konstrukcija puške. Praktična meja začetne hitrosti je okrog 1000 m/s, najnižja zadetna hitrost na še lovske razdalje, pa naj ne bi padla pod kritično hitrost 750 m/s, da ne izostane za dosego usmrtilnega šoka prevažni hidrodinamični pritisk po ožilju in udarni val pritiska po tkivu telesa divjadi. Hkrati je tako tudi živa sila krogle W velika, saj po enačbi W = m v2/a raste s kvadratom hitrosti. Živa sila je krogli namreč tudi potrebna, da je zaradi zadostnega razbitja tkiva strelni kanal primerno dolg in širok, zlasti še, če je konstrukcija krogle taka, da se pod vplivom lastne žive sile povsem ali vsaj delno razkosa. Brez primerne mase krogle pa teh koscev ni dovolj in brez zadostne hitrosti nimajo dovolj žive sile. Tako je tudi ne morejo prenesti v zadeto telo in njihovega razdiralnega učinka v tkivu ni dovolj. Z ekstremnimi konstrukcijami po »modernem« principu: čim lažja krogla — čim večja hitrost, se seveda doseže skrajne učinke, ki pa niso vedno tudi že uporabni. Znano je, da je ing. Gerlich iz posebno vrtane cevi dosegel začetno brzino kar 4000 m/s. Ovco, ki jo je za poizkus ustrelil, je kljub zelo lahki kroglici preprosto raztrgalo na kosce! Tolik je bil vpliv brzine krogle, njen hidrodinamični in udarni šok. Da je ta zadosten, se je — kot že nekajkrat povedano — pokazala kot spodnja meja hitrost 750 m/s ob zadetku, ne pa začetna, temveč zadetna. To pa morejo na razdalje 150 do 200 m le moderne tako imenovane visokorazantne krogle in patrone, čeprav se pojem razanca nanaša pravzaprav le na iztegnjenost krivulje leta izstrelka. Za visoko-hitrostne a- lahke krogle je iztegnjenost velika, njeno upadanje majhno, a le v začetnem delu, na večje daljave pa prav narobe kot za sicer počasnejše, a težje krogle, zlasti če so še malega kalibra, a zato velike dolžine (torpedna oblika ipd.), imajo tedaj veliko t. 1. obremenitev prereza (masa krogle, deljena s ploskvijo njenega prereza pravokotno na os). Trditev, da pri brzih kroglah ni važno, če krogla prodre ali ne, češ da divjad itak takoj pade, drži vse prej kot trdno, zlasti ne za časa paritve in za tako trdno divjad kot sta jelen ali divji prašič. Pri količkaj slabih zadetkih, čeprav z naj-hujšo kroglo, bomo žival vseeno še iskali in če niti iz vstrelne rane ni krvne sledi, gre vse skupaj često močno narobe, zlasti če nimamo dobrega psa — barvarja. O tem sem se nekajkrat prav poučno prepričal, ne le pri jelenu in prašiču, temveč tudi pni mnogi lažji srnjadi in pri zanjo, kar prehudi visokorazantni patrom 6,5 X 57. Kljub svoji znatni živi sili zaradi velike začetne hitrosti (ca. 1000 m/s) je ta mnogo hvaljena patrona za jelena, še bolj pa za divjega prašiča v povprečju neprikladna, preslabotna, Kljub vsej hitrosti dn energiji nima dovolj mase, 6 g je odločno premalo. S tem pa seveda ni rečeno, da jelenjad ali prašič pri dobrem strelu, zlasti visoko v pleče skozi tamošnje srčno ožilje In živčevje, ne bi padla brez giba, kot od strele zadeta. Tak padec jelena sem sam doživel s to lahko kroglico, opremljeno z D-plaščem. Ne vstrela ni bilo najti ne izstrela, krvi pa sploh nič. Tako izjemni streli pa niso merodajni. Merodajen je povprečni zadetek, ne pa izjemni. Od dobre krogle zahtevamo, da žival s povprečnim, celo s slabim zadetkom ne sme daleč, tako da je z dobrim psom ne bi mogli najti. To lastnost pa poleg hitrosti prinese krogli šele njena masa, njena teža, ki mora biti teži divjadi in njeni odpornosti ustrezna. To je bila Eillersova vodilna misel, ne pa povratek na zastarele težke in počasne izstrelke naših očetov. Povsem pravilno navaja dr. Starzyk, da je s poizkusi ugotovljeno, da so za manjšo divjad, kot je srnjad, gams, muflon ipd. zadostne krogle mase 5 do 8 g. Za desetkrat težjega jelena, prašiča ali celo medveda, pa sam zahteva najmanj 10 do 11 g; oboje pa pod pogojem, da je zadetna hitrost krogle vsaj enaka kritični brzinii 750 m/s, če že ni večja. S tem je že tudi izpolnjen energijski pogoj ob zadetku: za prvo skupino nekako 100 kpm, za drugo pa 250 kpm pri zadetku seveda, ne na ustju cevi. Za veliko tropsko divjad pa zahteva še večjo maso, in da pritiski v puški niso prehudi, tudi primemo večji kaliber. Srednja pot je tedaj najboljša. Tudi pri lovski krogli ekstremizem ni na mestu. Zlasti ne za one, ki hočejo imeti univerzalno patrono za vso našo divjad. Vprašanje — težka ali hitra krogla za visoko divjad — tedaj ni na mestu in je preveč odločno postavljeno. Za visoko divjad mora krogla biti ne le hitra, temveč tudi divjadi ustrezno težka. Tako je manj razočaranj za lovca, za divjad pa manj trpljenja. Kdor ima kaj žive prakse in dar kritičnega opazovanja učinkov svojih in drugih zadetkov, ta bo našo trditev podpisal -brez obotavljanja. Na osnovi navedenih pogledov in iz tabel v vrsti prejšnjih mojih člankov, zlasti iz v začetku omenjenega, bo vsak lovec lahko ugotovil svojim zahtevam primemo kroglo. Dr. Eilersovo zahtevo pa bi veljalo izpopolniti v jasnejšo obliko: »Das Hochvvildgeschoss mus a u c h Masse haben — krogla za visoko divjad mora imeti tudi maso«. RAZNE ZANIMIVOSTI Nenavaden povratek divjega zajca Na Madžarskem je bil uplenjen zaznamovan zajec, ki so ga pred leti izvozili v Nemčijo. Dolgo-uhec je potemtakem opravil več 100 km dolgo pot, da je prišel nazaj v svojo domovino, če ne gre, kar je bolj verjetno, za kakšno pomoto. Zajci se sicer radi potepajo, tako dolgega potovanja pa najbrž noben ne zmore. Čistokrvni češki fazan Pravi češki fazan (Phasianus colchicus colchi-ous L.), s katerim so v Evropi začeli z umetno vzrejo fazanov, je ohranjen le še v nekaj družinah, ker so sicer fazani že močno križani s pozneje uve- denimi fazanjimi vrstami in degenerirani. Zato so na Češkem začeli poplemenjevati sedanje križance, da bi dobili prvotno, vsaj približno čistorodno vrsto, ki se odlikuje z visoko plodnostjo, majhno občutljivostjo za bolezni ter odpornostjo in se zlahka prilagodi razmeram v loviščih, kamor je nasajena. S temi poskusi so pričeli v treh fazanerijah, kjer se je ohranilo še nekaj čistorodnih fazanjih družin. Na prostem, brez vsake nege se razen v prvotni domovini na Kavkazu, -kjer pa so postali že skrajno redki, nahajajo fazani te vrste samo še v jugovzhodni Bolgariji. Zatiranje vran s sokolarjenjem V Franciji je tako uspelo pokončevanje vran s sokolarjenjem, da ga bodo uvedli v še večjem obsegu. Strokovno časopisje omenja, da se bo na ta način lahko omejila strupitev in se bodo pri navalih škodljivih žuželk, posebno kobilic ter v času, ko so koristne, vrane lahko ščitile. Po dobljenih izkušnjah je možno zgolj z dvema dobro izvežbanima sokoloma očistiti vran 2000 ha. Dva ali trikrat na teden se s sokolom prelovi gotove predele lovišča, nakar se jih vrane ogibajo kakor kuge. Podlaganje umetno izvaljenih kebčkov jerebici Na Češkem so preizkusili nov način vzreje jerebic. Jerebici so namesto njenih jajc, ki so jih ji odvzeli, podložili umetna, napolnjena z mavcem, katera je potem jerebica valila naprej kot svoja. Pod kokljo ali v valilniku izvaljene kebčke pa so obenem z jajčnimi lupinami podtaknili v gnezdo jerebici, ko je bila odsotna in odstranili umetna jajca. Jerebica je leglo brez vsake motnje sprejela za svoje in ga vzredila. Zajčji prirastek in razmerje med spoloma V najboljših pogojih znaša normalni prirastek na leto 6 mladičev na vsako zajko, kar pomeni, da moremo jeseni računati na največ trikrat večji stalež kot je bil spomladi in teoretično znašajo manj kot 1 leto stari zajci 65% lovine. Seveda ,pa se pojavljajo pri tem tudi zelo velike razlike. Na Poljskem so v 21 loviščih pregledali 1728 uplenjenih zajcev in so ugotovili, da so bili mladi samci zastopani le z 8,3%, mlade samice pa s 7,2%; starih zajcev pa je bilo po okroglih 42% pri obeh spolih. Mladih zajcev iz poznih poletnih legel pa sploh ni bilo vmes. Na vsako zajko bi potemtakem prišlo le 0,21 do 1,03 mladiča. Skoraj isti rezultati so se pokazali v 11 zahodnonemških loviščih. Izkušnje kažejo, da za nasaditev zajcev v kraje, kjer so le redki, nikakor niso primerni pari zajcev in zajk, temveč skupine s 4 samicami in 1 samcem, kar se je najbolje obneslo. Oblasti priganjajo na lov na bobre V ameriški pokrajini Alberta so se bobri zopet tako razmnožili, da so bile oblasti prisiljene opozoriti prebivalstvo na odstrel in odlov. Lovna doba za bobre traja vsako leto sicer le od 1.—15. marca, bobrova koža pa vrže po kakovosti 4—17 dolarjev. Lovna dovolilnica stane samo 3 dolarje in velja za določeno število bobrov po številnosti staleža bobrov v posameznih krajih. Značilno je, da je ostal poziv oblasti brez posebnega odziva. Podeželska mladina nima več potrebe, da bi si z lovom na bobre služila postranske dohodke in v splošnem tudi le še malokdo zna bobra pravilno odreti in pripraviti kožo. Zaradi tega je vlada tudi izdala ilustrirano navodilo; znak kako se je tudi že podeželsko prebivalstvo pomeščanilo. Poročila o krokarjih Sredi avgusta sem na Strčnjakovem vrhu videl pet krokarjev, ki so napadali postovko, a se jim je spretno umikala in se tudi sama včasih zagnala vanje. Opazoval sem jih dobrih 10 minut, dokler se mi niso zgubili z vida. Večkrat vidim krokarje tudi na Igerčevem po 3—6 skupaj, ki se stalno zadržujejo v tem kraju in so gotovo isti, ki so na Strčnjakovem vrhu napadali postovko. Par krokarjev gnezdi v Pungračičevih pečeh nad Pristavo pri Črni in sicer že precej dolgo. Spomladi se je en krokar zadrževal tudi v okolici Rudarjevega. Na Peci je precej krokarjev, ki se spreletavajo v bližini planinske koče in v stenah proti avstrijski strani. Tudi na Beli peči jih je dosti in sploh niso nobena redkost. Vedno jih je videti posamezne ali pa po več skupaj. Zadržujejo pa se le v višavah in le redko se kateri spusti v dolino. Jože Jehart, Črna pri Prev. Naše sredogorsko lovišče se razprostira od Pece do Uršlje gore in imamo v staležu tudi gamse. Redno opažamo 1—2 para krokarjev, to ipa v glavnem le jeseni, ko se pojavijo na njivah ob kopah pšenice. Ko se prične lov na gamse, so krokarji stalni spremljevalci lovca. Prepričan sem, da morajo imeti izvrsten sluh pa tudi vonj. Če streljaš srnjaka ali pa gamsa, je v nekaj minutah že na mestu. V dveh primerih, ko sem iztrebil gamsa, je priletel krokar in se vrtel nad menoj. Gotovo je že težko čakal na svoj delež, ki si ga sicer lasti lisica. Če sem se čez nekaj ur vrnil, je bilo že vse pospravljeno. Da bi krokarji delali kakšno drugačno škodo, mi ni znano. Albert Hancman, Zerjav-Črna V lovišču, ki sem ga nadzoroval 1. 1951, je konjač le slabo opravljal svoj posel in poleti se je smrad mrhovine širil kilometre daleč, dokler ni sanitarna inšpekcija napravila red. Vendar pa še nadalje pozimi niso zakopavali mrhovine, temveč so jo prosto raznašale pernate in dlakaste roparice. To obilje je privabljalo tudi klateške mačke in pse, ki jih je v času mojega nadzorovanja lovišča tudi na desetine obležalo. Nikjer drugod na Kočevskem nisem opazoval toliko srak in krokarjev kot prav tu. Seveda se gostijam niso odpovedale tudi predvsem sive vrane, srake pa sem v kratkem tako razredčil, da sem jih naposled naštel le še 22. Krokarji so posedali po najvišjem drevju in se umaknili z vranami vred, če so bili moteni pri pojedini. Če sem se podnevi skril v barako, ki je bila pri mrhovišču, so se po nekaj urah razen srak le redko vrnile tudi vrane, še bolj redko pa krokarji, ki sem jih naštel največ 12 komadov. Če sem hotel priti do strela, sem moral biti v baraki še pred dnem. Zadovoljiti pa sem se moral največkrat le z enim strelom, ki pa sem ga seveda oddal takrat, ko sem bil gotov, da bo obležalo največ plena. Ob neki taki priložnosti sem poleg vran ustrelil tudi krokarja. Skozi mal izrez, ki sem ga napravil v deske, toliko, da sem lahko potisnil cevi skozenj, ga namreč nisem razločil med vranami. Pozneje sem napravil še več takih izrezov, da sem lahko opazoval vsa okolišna drevesa. Komaj se je pričelo svitati, že so se jele oglašati vrane in sedati na bolj oddaljena drevesa, od tu pa vedno bliže. Krokarji večinoma niso prileteli v jatah, temveč posamič ali največ po dva skupaj. Srake so bile na mrhovišču pač prve, ker so tudi prenočevale po bližnjem drevju. Tudi vrane so se spuščale prej kot krokarji, ki so vpadali šele potem, ko so se prepričali, da na mrhovišču ni nič sumljivega. Ko pa so si napolnili želodce, so brezskrbno posedali po okolišnem drevju in se oglašali z zelo čudnimi glasovi. Cesto so oddajali prav tanke kovinske zvoke, nekako: tin, tin, tintiririririn. Če pa so bili prepodeni ali so se sami spreleteli, pa so se skoraj vedno oglašali z debelim kvok, kvok. Kolikor sem mogel opaziti, so se hranili izključno le z mrhovino. Kadar me je le zanesla pot mimo mrhovišča, sem jih po kratkem času lahko opazoval z daljnogledom, kako so vpadali na mrhovišče, česar niso nikoli storili, če so le opazili, da sem zavil v barako, dasiravno sem bil odlično krit. Kakor mi je znano, omenjenega mrhovišča ni več, vendar sem že dva dni zaporedoma v bližini naštel pet krokarjev (v neposredni bližini Kočevja!). Trije so posedali po električnih drogovih, par pa se je z glasnim krrr lovil po zraku. Ker sem pred dobrim mesecem kakih 6 km od Kočevja, kjer si je LD Mala gora uredila mrhovišče, videl tudi pet krokarjev, smatram, da so to isti. Še preden sva s tov. V. J. prišla v neposredno bližino mrhovišča, so se krokarji z glasnim šumom speljali med drevjem, loveč pri tem drug drugega. Morda so se borili za grižljaj, ki ga je kdo izmed njih odnesel. Ker me je vpikovanje krokarjev že večkrat pripeljalo do mrhovine, saj sem tako naletel že na več komadov poginule srnjadi, sem se v bližini doma napotil na mesto, kamor sem videl vpasti krokarja in sem našel tam že precej obžrto zajčje stegno. Prejkone taisti krokar se zdaj redno po enkrat ali dvakrat na dan vozi čez ta prostor, včasih pa sta tudi dva. Na vsak način ima krokar dober spomin, še bolj pa izurjeno oko, da vidi tako majhen kos mrhovine, ki je bil celo skrit med poleženo praprotjo. Ker je bilo tiste dni precej zmrznjeno, dvomim, da bi krokar plen ovohal. Sploh me zanima, kako je s krokarjevim vonjem, ker iz lastne izkušnje vem, da plen takoj najde. Rajko Jenko, Kočevje Boj med vrano in kraguljem Bilo je meglenega decembrskega popoldneva, ko sem na cesti, ki pelje po žalskem polju, zaslišal čudne glasove in sem visoko nad seboj ugledal dve ptici kot črni piki, ki sta se zaganjali druga v drugo. Opazoval sem ju kakšnih pet minut. Ko sta se spustili niže sem ugotovil, da sta kragulj in vrana. Dobrih sto metrov nad zemljo, se je vrana zagnala v kragulja in oba skupaj sta spoprijeta padla v neko grmovje, od koder sta se izmotala ter nadaljevala boj. Skakala sta drug v drugega, se bila s kljunom, s perutmi, s kremplji in oba krvavela. Dvoboj je včasih prenehal za nekaj sekund, nato pa se zopet začel. Mislim, da sta me opazila, saj sem bil oddaljen komaj kakih 20 korakov. Toda kakor je bilo videti, se za to nista nič menila. Boj je trajal še najmanj deset minut in opazil sem, da teče vrani kri iz kljuna. Čez nekaj časa sta bila oba tako zdelana, da nobeden ni mogel več odleteti. Tudi borila se nista več tako vneto, temveč sta samo rahlo krilila s perutmi. Stopil sem bliže, da bi ju pokončal. Ostala sta popolnoma mirna. Videl sem, da sta oba tako izmučena, da se tudi z največjo prizadevnostjo ne bi mogla dvigniti niti za ped nad zemljo. Brez vsake obrambe popolnoma odsotna sta me pričakovala in tako sem oba lahko prijel. Oba sem prinesel živa in popolnoma onemogla domov, kjer sem ju pozneje, ko sem uvidel, da sta zapisana pogubi, pokončal. Konrad Pevec, LD Griže O gamsih vemo vse premalo V lanski junijski številki Lovca je tov. Lampreht načel zanimivo in potrebno razpravo o gojitvi in odstrelu gamsov. Vsak, ki mu je dano, da se lahko bavi z visokogorskim lovom, je omenjene vrstice gotovo z zanimanjem prebral. Gams s Karavank Sem član družine, ki ima v lovišču okrog 150 gamsov; pasemo pa tudi kakih 40—50 prehodnikov, ki so naši in avstrijski. Vendar to ni niti polovica predvojnega staleža. Gamsov pod sedem let starosti, razen gojitveno, sploh ne streljamo in lahko trdim, da je v omenjenem staležu nad 14 gamsov (kozlov), ki so starejši od 10 let. Vsi člani se trudimo, da bi se stalež gamsov dvignil na predvojno višino in pazimo, da je odstrel res le gojitven. Zato nas članek tov. Lamprehta preseneča, saj bi po njegovi trditvi prišlo od skupnega odstrela v lovišču njegove družine 73% gamsov do starosti treh let! Mislim, da je tej trditvi potrebnih še dosti pripomb in utemeljitev ali pa poduka. Morda je to potrebno v loviščih, kjer je med staležem dosti nenormalno razvitih gamsov. Vendar si je tudi to težko zamisliti. Zato si lovci, posebno mlajši, želimo razprav in poučnih člankov, s katerimi naj hi strokovnjaki posredovali svoje izkušnje in dajali navodila, da bi pravilno posegali v življenje divjadi. Vid Černe, LD Kranjska gora Redek primer Lani decembra sem v lovišču Mala gora pregledoval pahe za kune. Ko sem prišel do nekega, za katerega sem menil, da je nastavljen na najboljši stečini, sem opazil v snegu vse polno stopinj kune belice. Oddaljen še kakih 10 m sem opazil, da je pah še nastavljen, kunje stopinje pa so vodile do vabe, ki je ni bilo več in spet nazaj. Lahko sem ugotovil, da je mokro sprožilo v poznejšem mrazu zamrznilo in stava ni delovala ko je kuna zgrabila za vabo. Sam pri sebi sem mislil, zaenkrat mi je roparica pač odnesla kožuh. Ker nisem imel s seboj nikake vabe, sem se previdno odstranil po svojih stopinjah in odšel proti domu v trdni veri, da se bova s kuno kaj kmalu spet srečala. Naslednji dan sem že navsezgodaj odšel z vabo proti pahu in iz bližine opazil, da je sprožen in v svoje največje začudenje sem ugledal v njem ujeto kuno belico. Roparica je najbrž prišla pogledat, če ji je kaj ostalo od prejšnje gostije, a ker ni bilo več vabe, je morda bolj s silo iskala in tako pritisnila na sprožilo, da je popustilo in se je ujela. Na omenjeno stavo, ki je kakor vse kaže, res na pravem mestu, sem potem še decembra ujel zlatico, prejšnje leto pa belico in zlatico. Pripominjam, da so bile vse štiri kune samci, kar me spravlja na misel, če ni morda med kunami več samcev kot samic, ali pa so samci bolj drzni in požrešni. Isto sem ugotovil pri strupitvi lisic, ker so bili med uplenjenimi vsa leta skoraj sami samci. Janez Bolha, lov. čuvaj LD Ribnica Uspeh strupitve lisic z ampulami Lovišče LD Višnja gora je že od nekdaj znano, da ima veliko lisic. Sam teren z globokimi grapami in številnimi lisičinami daje lisicam vse pogoje, da se hitro množijo. Kljub temu, da imamo dobre pse, jim v lanskem letu nismo mogli priti do živega. Vso jesen je na pogonih padlo komaj nekaj lisic. Ko pa je zapadel prvi sneg, smo po sledovih ugotovili, da je lisic veliko. Iz lastnih izkušenj mi je znano, da lisice kaj rade obiskujejo kupe hlevskega gnoja, ki ga kmetje pozimi, ko imajo več časa, navozijo na njive. Ker gnoj izpareva, vonj lisice že od daleč pritegne. Dogovoril sem se s kmetom, da mi je na njivo v bližini gozda Stehan zapeljal voz gnoja; vanj pa sem zakopal nekaj kosti in koščkov mesa. 2e naslednji dan sem po sledovih ugotovil, da so lisice gnoj obiskale in po njem kopale. Čez nekaj dni sem nato nastavil nekaj ampul v koščkih mesa in jih rahlo zakopal v gnoj. Naslednje jutro pa so ob njem in v neposredni bližini ležale tri lisice. To sem ponovil še večkrat in sem v desetih dneh pobral kar devet lisic. Strupi! sem šele v marcu, zato kožuhi niso bili več kaj prida. Zanimivo pa je to, da je bilo med zastrupljenimi lisicami večina samic, ki so bile že močno breje. Tako sem z bodočim prirastkom vred uničil kar 29 lisic. Če pomislimo, da bi to število lisic pohajalo po lovišču, ni prav nič čudno, da je malo zajcev in jerebov. Ker se mi zdi, da je ta način strupitev lisic zelo enostaven in učinkovit, ga priporočam tudi ostalim lovcem in sem prepričan, da uspeh ne bo izostal. Zyan Podržaj Planinski orel v Soteski Leta 1953 sta se pojavila nad Sotesko pri Bohinju dva planinska orla, ki sta se spreletavala v veliki višini. Pojavljala sta se vedno bolj pogosto, ter krožila nad Marošco, nato dalje do Babjega zoba in nazaj po vzhodni strani Jelovice. Zanimivo je, da sta se pojavljala vedno v istem času in to od 9.—10. ure dopoldne. V letu 1957 so se pojavili že trije. Namenil sem si jih ogledati in žrtvoval precej lepih dni. Dolgo sem hodil zaman, ker mi brez primernih izkušenj ni uspelo priti v neposredno bliž no. Orli pa so se pojavljali vedno bolj pogosto in lete nizko, skoraj v sredini skalnatega pobočja v Soteski. Pri svojem spreletavanju ob grebenih, kjer so se zadrževali gamsi, so povzročali velik hrup z oglašanjem nekako fi-u-u-fi-u-u. Zaradi preganjanja gamsov je družina sklenila, da se enega odstreli. V zgodnjih jutranjih urah sem bil v dobrem kritju, ki sem ga napravil iz svežih smrekovih vej. Okrog 10. ure zaslišim znani orlji klic, oprezam in vidim, kako se mi bližajo orli. Bila sta dva rjava in en siv z izrazito belo liso na perutih in belo podrepnico, ki je bil gotovo mladič. Za strel nisem imel časa, ker so me prehitro opazili. To se mi je zgodilo tudi še večkrat pozneje. Novembrski dan v popoldanskih urah sem ped skalnatim previsom pod Kresom spet začul orlji glas. Skril sem se za košato bukev in čakal z napeto puško. Veter je bil precej močan in je pihal od Kresa poševno proti letu orlov. Čudovita priložnost, mi je šinilo v glavo, ko so se mi orli bližali. Odjeknil je strel, orel se je obrnil poševno navzdol in približno 150 m niže omahnil. Dobil sem še živega in pripravljenega za napad. Z drugim strelom sem ga končal in ga dal nagatiti, da mi poleg drugih trofej krasi sobo. Slavko Z., LD Nomenj-Gorjuše Namesto jurčkov sva dobila jazbeca Jeseni 1. 1943 sem še kot deček s svojim vrstnikom Nacetom v gozdu nabiral gobe. Kar sva za-čula, da najin spremljevalec Pazi nekaj laja in se počasi oddaljuje. Stekla sva za njim in ga ugledala ko se je rval z jazbecem. Zgrabila sva palici in mu priskočila na pomoč, toda nisva vedela, da zna biti jazbec tako hud. Nenadoma je namreč skočil Nacetu na hrbet in ga pričel nemilo božati s svojimi ostrimi kremlji. Pazi je takoj spoznal nevarnost in je jazbeca potegnil z Nacetovega hrbta. Tudi midva sva se zavedla in krepko udrihala po napadalcu, dokler ni poginil. Zadovoljna sva ga spravila v koš in se seveda brez jurčkov, na katere sva kar pozabila ob tem dogodku, vesela odpravila domov. Dandanes, ko sva oba v zeleni bratovščini, se rada spominjava tega prvega, sicer ne ravno lovsko pravično pridobljenega plena. Tone Rus, LD Struge IZ LOVSKE ORGANIZACIJE »ZLATOROGOV SKLAD« Od 11. januarja do 11. februarja 1958 so za »Zlatoroga« prispevali: Lovska družina Mislinja 66 400 (izkupiček za prodani les), mgr. ph. Oto Or-šanič 277 (pisateljski honorar), ob priliki lovskih izpitov pri Okrajni lovski zvezi, Kočevje: Dimitrije Doletič 295, Alojz Žnidaršič 500, Sande Cilenšek 500, Janez Pajnič 500, Franc Steblaj 500, Lovska družina Komenda 1000, Lovska družina Kropa 10 000, Lovska družina Bovec 5000. Za sklad »Zlatoroga« so zbrali lovci in lovske organizacije do 11. februarja 1958 22 540 169 dinarjev. PROSLAVA 50-LETNICE SLOVENSKEGA LOVSTVA V VIDMU - KRŠKEM OLZ Trbovlje je lani 29. novembra priredila proslavo 50-letnice slovenske lovske organizacije s slavnostno sejo OLZ in referatom o razvoju lovske organizacije v okraju, izročitvijo odlikovanj zaslužnim lovcem ter ogledom lovskih filmov. Isti dan popoldne je bila družabna lovska prireditev v hotelu Sremič. Množica lovcev in gostov je bila odlično razpoložena ob dobro pripravljeni divjačini in pristni kapljici v pozno noč. Naslednji dan pa so bili lovi na malo divjad. Po ustanovitvi Slovenskega lovskega kluba in pozneje društva v Ljubljani, so se tudi v našem okraju ustanavljali lovski klubi. V Hrastniku »Jelenca« 1. 1910, v Trbovljah »Kum« 1. 1919, ki sta bila predhodnika podružnice Slovenskega lovskega društva, ustanovljene 1. 1933. Leto pozneje pa se je ustanovila podružnica za Brežice in Krško. Obe podružnici sta odlično delovali, dokler ju ni uničil okupator. Po osvoboditvi se je delo lovske organizacije obnovilo in uveljavilo se je socialistično gospodarstvo tudi v lovstvu, ki se zrcali v bogastvu lovišč, ki jih upravljamo. B STALEŽ FAZANOV V LOVIŠČU LD BREŽICE LD Brežice se zadnja leta lahko postavlja z izredno lepim staležem fazanov. To nam pričajo lovi v pretekli lovski sezoni, ko je bilo uplenjenih tudi do 40 fazanov na enem samem lovu. Kljub temu pa še danes skoraj v vsaki večji goščavi, predvsem ob zasavskem predelu lovišča, poje fazan. Ugotavljamo, da je bilo v lovišču LD Brežice, ki meri skupno 2500 ha, pred pričetkom lovne sezone v jeseni leta 1957, vsaj 200 fazanov-petelinov in 400 kur, torej povprečno za vse lovišče 24 fazanov in fazank na 100 ha površine lovišča. Po ing. Ceo-viču (Lovstvo, Zagreb 1953) naj bi bilo na 100 ha lovišča I. bonitete 15 fazanov, II. bonitete 10 fazanov, III. bonitete 5 fazanov, IV. bonitete 2 fazana in V. bonitete 0,5 fazana. Stalež fazanov je v lovišču LD Brežice po ing. čeoviču torej skoraj 16 krat večji od normalnega na I. boniteti lovišča. Marsikdo se bo vprašal, kako je pa s škodo po fazanih, z zdravstvenim stanjem fazanov itd. ob tem staležu in kako je sploh prišlo do tako visokega staleža. škoda je zaenkrat tako malenkostna, da sta jo v preteklem letu prijavila le dva kmeta, prej pa' sploh nobeden. Albinizem je redek pojav in ga že več let nismo zasledili. Povprečna teža uplenjenih in očiščenih fazanov je znašala okrog 1,4 kg in kake bolezni sploh ni bilo opaziti. Stalež torej vsekakor ni previsok. Omeniti je vredno, da je stalež 24 fazanov na 100 ha povprečje za celotno lovišče (2500 ha), dočim je skoraj 60% od skupnega števila petelinov in kur koncentrirano na površini ca, 800 ha v predelu Vrbina, ki je pač najbolj idealen za gojitev fazanov. Obsega ravninsko področje ob levem bregu Save s kakimi 300 ha gozdov, grmovja in mladih gozdnih nasadov in približno 500 ha njivskih površin, travnikov in podobno. V grmovnem sloju so zastopani predvsem glog, črni trn, brinje in robida, kar vse daje s svojimi sadeži fazanom obilno hrano. Obstojajo torej odlični pogoji za skrivališča in prehrano fazanov. Na žalost razni posestniki zadnji čas v Vrbini krčijo grmovje in s tem zmanjšujejo površino prepotrebnih skrivališč. Prejšnja leta je Sava večkrat prestopila bregove in poplavila precejšen del tega revirja. Poplave so nastopile tudi po dvakrat v eni pomladi in to ravno v času, ko so kure nesle jajca in gnezdile, ali pa ko so ravno bili kebčki izvaljeni. S tem je propadlo veliko število fazanjih gnezd in naraščaja. Z regulacijo VABILO na REDNI LETNI OBČNI ZBOR »Lovec« - Lovska zadruga z o. j. v Ljubljani, ki bo v soboto, dne 15. marca 1958 ob 15. uri v Srebrni dvorani hotela Union v Ljubljani Dnevni red 1. Otvoritev občnega zbora. 2. Čitanje in odobritev zapisnika zadnjega občnega zbora. 3. Poročilo upravnega odbora o poslovanju zadruge v letu 1957. 4. Poročilo nadzornega odbora. 5. Razmotrivanje o poročilih in sklepanje o razrešnici upravnemu in nadzor, odboru. 6. Sklepanje o razdelitvi poslovnega prebitka. 7. Volitve '/a članov in namestnikov upravnega odbora ter 1 člana in 1 namestnika nadzornega odbora na mesta izžrebanih. 8. Slučajnosti. Na občnem zboru se veljavno sklepa ne-glede na število prisotnih delegatov eno uro po določenem času. Upravni odbor Lovske zadruge z o. j. v Ljubljani Tajnik: Predsednik: Milan Babšek 1. r. Dr. Milan Dular 1. r. struge Save pa so poplave zadnja leta skoraj popolnoma izostale. Tudi dlakaste roparice so v revirju Vrbina zelo omejene. Pri zmanjšanju staleža lisic je v glavnem pripomogla garjavost. Pred sedmimi, osmimi leti so člani družine izkopali letno tudi po 4 legla lisic, zadnja leta pa lisic skoraj ni, preteklo leto smo jih spet nekaj zasledili. Dobro bo treba paziti, da se vzporedno z zvišanjem staleža fazanov preveč ne razširi tudi lisičji zarod. Pernate škodljivce pa dobro držimo na kratkem s puškami in strupi. Kaj pa spolno razmerje petelinov in kur? Razmerje cenimo 1 :5 v korist kur in ga bo verjetno treba malenkostno spremeniti v korist fazanov. Kako bodo fazani prezimili, kakšen bo prirastek po spolih in sploh koliko prirastka in starejših fazanov bo čez leto srečno ušlo roparicam in drugim nepri-likam, vse to nam bo služilo pri določanju pravilnega odstrela petelinov. Za zimsko krmljenje je v celotnem lovišču postavljenih 15 krmišč. Skoraj neverjetno je, kako se fazani pozimi navadijo na človeka ob krmišču. Član tov. Tone Vimpolšek je imel preteklo zimo v bližini svojega doma krmišče. Fazanom je nosil koruzo na krmišče v pločevinasti vedrici. Preden je koruzo položil na krmišče, jo je potresel v posodi, fazani in fazanke pa so z vseh strani začeli prile-tavati na krmišče, kot kokoši na dvorišču. Tudi do 40 petelinov in kur se je brez strahu zbralo okrog krmišča. Med to zbrano druščino fazanov je bilo opaziti tudi marsikaterega invalida, ki ga je preteklo jesen obstrelil kakšen nespreten lovec. Okrog teh krmišč je fazanjih odpadkov kot v kakem kokošjem kumiku. Pozimi prihajajo fazani tudi v neposredno bližino hiš in se pomešajo z domačimi kurami. Stalež fazanov je tudi v nekaterih sosednih družinah zadovoljiv. Pozimi krmijo fazane, zatirajo roparice, nabavljajo fazane od drugod, vendar nikjer ni stalež tako visok kot prav v lovišču LD Brežice, posebno pa v revirju Vrbina. Vsekakor kaže, da so tod vse okoliščine za fazane najbolj ugodne. Pričakovati bi bilo, da se bodo fazani izselili v druga lovišča, kjer stalež še ni tako visok, vendar do tega ne pride v večji meri. Poudariti pa je, da se danes fazani nahajajo v predelih, kjer bi se jih lovec najmanj nadejal. Gozdni delavci so preteklo pomlad spodili fazanko, ki je gnezdila na 12 jajcih in petelina na neki poseki sredi obširnih gozdov na Špičku nad Pišecami v višini skoraj 700 m. Fazanka se kasneje ni več vrnila na gnezdo in so jajca propadla. Verjetno je kje drugje osnovala novo gnezdo. Tudi nad vasmi Pečice (LD Sromlje) in Strojanski vrh (LD Cerklje), to področje se šteje za gorsko oziroma sredogorsko, lovci čestokrat pridejo do strela na fazana. Se pred nekaj leti pa je bil fazan v teh krajih popolnoma neznan. Preteklo leto so družine na tem področju nabavile večje število fazanov in jih spustile v svoja lovišča. Vsi fazani so bili obročkani, vendar v jeseni ni bil uplenjen noben fazan z obročkom. Prevladuje mnenje, da so bili obročki slabo pritrjeni in so fazanom odpadli. Ing. Vlado Jenko, Brežice PRAVA KAMENA SOL Lovska zadruga bo v kratkem prejela iz Romunije pravo kameno sol za solnice - liže, ki jih nujno potrebujeta srnjad in jelenjad. Lovske družine naj jo nemudoma naroče, da si zagotove potrebno količino. RAZSTAVA LOVSKIH FOTOGRAFIJ Na lovski razstavi, ki bo otvorjena 19. aprila o priliki Kongresa Zveze komunistov Jugoslavije, na Gospodarskem razstavišču v Ljubljani, bo razen že objavljenih oddelkov tudi poseben oddelek: Lov in divjad v katerem bodo razstavljene umetniške fotografije s tega področja, ki naj jih avtorji dostavijo najkasneje do 25. marca Razstavnemu odboru na naslov Republiške lovske zveze Slovenije, Ljubljana, Trdinova 8. Pogoji Vsak avtor se lahko udeleži razstave z neome-jeim številom fotografij, ki morajo biti velike najmanj 24, največ pa 30 cm. Nagrade 1. nagrada zlata medalja; 2. nagrada 2 srebrni medalji; 3. nagrada 3 bronaste medalje. Razsodišče za podelitev nagrad Razstavljene fotografije bodo ocenili Marijan Pfeifer, mojster umetniške fotografije, dr. Milan Dular, predsednik Razstavnega odbora in prof. Šime Letinič. IZKLJUČENI ČLANI Lovska družina Velika Loka je kaznovala svojega člana Ivana Anžurja z izključitvijo za stalno, ker je grobo kršil lovsko disciplino, posebno z nepravilnim izvrševanjem lova. Lovska družina Otočec je kaznovala svojega člana Alojza Vidriha st. iz Sel št. 12. z izključitvijo za stalno, ker je v aprilu 1956 ustrelil srno in si jo prisvojil. Za to dejanje je bil kaznovan tudi od Okrajnega sodišča v Trebnjem. Okrajna lovska zveza Novo mesto ODGOVORI NA VPRAŠANJA Naslon risanice S svojo sicer neizrabljeno risanico dosegam zelo različne zadetke, dasi vedno streljam iz naslona, kakor je pač na lovu mogoče. Kljub natančnemu merjenju pa sem večkrat tudi popolnoma zgrešil in si vzroka ne morem razložiti. Naslon imenujemo oporno točko za risanico, da lahko mirno in točno pomerimo. Nasprotno dosedanjemu naziranju je manj važno, če je ta opora trda ali mehka, mnogo bolj važno je, na kateri točki risanico opremo. Pri posebnih preizkusih se je pokazalo, da ni nobene razlike med zadetki, ko je bila risanica oprta na mehko, majavo ali trdo podlogo, če je le bila naslonjena neposredno pred prožnikom. Zadetki pa so bili toliko višji, kolikor bolj proti ustju je bila cev naslonjena; 60 cm pred prožnikom na 2,5 cm debelo letev oprta risanica je povzročila 14 cm višji strel kot normalno, oprta na vrečico napolnjeno z volno pa 12 cm. Visoki streli se zaradi vibracije cevi tembolj pojavljajo, kolikor lažja je puška ali sama cev ter močnejši naboj. Pri streljanju leže se je najboljše opreti z levim komolcem in risanico oprijeti z roko pred prožnikom, s čimer se najbolje izognemo zgreškom zaradi odboja izstrelka. Na ta način tudi vsakdo lahko sam preizkusi svojo risanico (Slike I—V) kako nosi, da bo "tudi pri neugodnem naslonu pravilno pomeril. X Pravilen naslon; na vrečico napolnjeno z volno, 15 em pred praznikom. II 'Pravilen naslon na 2,5 cm debelo letev ali palico, enako 15 cm pred prožnikom. Isti učinek je pri naslonu na žico ali opeko. III Napačen naslon na letev 40 cm pred prožnikom. Zadetki so 4 cm vlSjl kot normalno. IV Napačen naslon na letev 60 cm pred prožnikom. Zadetki so 14 cm viSji kot normalno. V Napačen naslon na vrečico napolnjeno z volno (!) 60 cm pred prožnikom. Zadetki so 12 cm višji kot normalno. Zadetki pri naslonu po Zadetki pri naslonu po Zadetki pri naslonu po z~> Zadetki pri naslonu po v sliki II, naslon na žici. v sliki IV. KINOLOŠKE VESTI NOVI SODNIŠKI PRIPRAVNIKI Za oceno zunanjosti in delo goničev Evgen Ivanc, Ljubljana, Zelena pot 3a, staž od 1. IV. 1957. Jože Vesel, Zamostec, pošta Sodražica, staž od 1. X. 1957. Franc Vesel, Zamostec, pošta Sodražica, staž od 1. X. 1957. Za oceno zunanjosti in delo nemških ptičarjev L. Ulja Dragojevič, obmejni vet. inšpektor, Jesenice na Gorenjskem. Za oceno zunanjosti in delo jamarjev Milan Ivešič, Stuki 12, pošta Ptuj. Metka Potočnik, Ljubljana, Mirje, Bogišičeva 5. KUS PRIJAVLJENE PARITVE Resasti jazbečarji: Dika iz Udenboršta JRJT 1205 — Boj JRJT 1203, leglo je bilo 5. II. 1958. Vzreditelj Slavoljub Ferjančič, Slovenska Bistrica. Lovski terijerji: Ajda Grosupeljska JRJT 719 — Cigan Diljski JRJT 169, leglo je bilo 13. II. 1958. Vzreditelj Avgust Smole, Kranj, Koroška 19. Asta JRJT 859 — Agič Vrbovški JRJT 438, leglo je bilo 20. I. 1958. Vzreditelj Janez Malavašič, Podlipa 46, pošta Vrhnika. Koker Špani jeli: Rika Jeloviška JRŠK 130 — Jon JRŠK 169, leglo bo 18. marca 1958. Vzreditelj Rudi Navodnik, Ljubno ob Savinji, Trg št. 137. Bistra Gaberška JRSK 128 — Aithos z Voderaka JRŠK 184, leglo bo 22. III. 1958. Vzreditelj Leon Vrenjak, Vrhovci 35, pošta Vič-Ljubljana. Manka von Gumpendorl JRSK 36 —Athos z Voderaka JRŠK 184. Leglo bo 20. marca 1958. Vzreditelj Viktor Vrenjak, Ljubljana, Rožna dolina, cesta VII, št. 22. Nemški kratkodlaki ptičarji: Gara JRPki 1032 — Daj Biljenski JRPki 1416, leglo bo 21. marca 1958. Vzreditelj Karel Poredoš, Murska Sobota, Kolodvorska ul. št. 7. Brika Glinška JRPki 819 B — Cap JRPki 1955, leglo bo 2. aprila 1958. Vzreditelj Maks Turk, Ljubljana, Glinška ulica št. 3. Kratkodlaki istrski goniči: Bina JRGki 1025 — Zoran Travnogorski JRGki 773 leglo je bilo 25. II. 1958. Vzreditelj LD Sodražica, psarna Travnogorska. Posavski goniči: Bara JRGp 488 — Astor JRGp 2260, leglo je bilo 22. II. 1958. Vzreditelj LD Velenje, Celjska št. 2. KUS JESENSKA TEKMA PSOV PTIČARJEV V MARIBORU Jesenska tekma psov ptičarjev OLZ Maribor je bila lani 13. oktobra v lovišču LD Rače. Udeležba je bila pičla; samo 5 psov in so 4 tekmovali na vzrejni, eden pa po pravilih širše poljske tekme. Ce upoštevamo, da je na spomladanski tekmi tekmovalo 15 psov, potem lahko sklepamo, da jih dozori za uporabnostno delo le zelo majhen odstotek. Pri današnjem staležu pernate divjadi v nižinskih loviščih naše OLZ, bi moral biti ptičar mnogo bolj zastopan, in sicer v sorazmerju s sta-iežem fazanov in jerebic. Zasnova tekmujočih ptičarjev je na primerni višini, šepa le delo pri priučenih predmetih, kar kaže, da vodniki niso dovolj dosledni pri vodstvu. Pri vlečki ni noben pes dosledno izvršil povelja, čeprav je v praksi takih primerov na pretek in koristno služi le pes, ki zna najti zastreljeno divjad in jo tudi prinesti. LD Rače je tekmam ptičarjev zelo naklonjena, ker se zaveda, da se lov na perutnino izvaja le s šolanim psom. Njeno lovišče ima vse pogoje za tekmovanja in je tudi primerno bogato na divjadi. Za naklonjenost se najlepše zahvaljujem. Na občnem zboru OLZ Maribor je bil sprejet sklep, da se mora vsak lovski pripravnik vsaj enkrat udeležiti tekme psov, s katerimi lovijo v njegovi družini. Na žalost moram pripomniti, da ni bilo nikogar. Kratkodlaki ptičar Bob, lastnik Slavko Kovač, vodnik Jurij Vrečer, oba iz Celja, je bil najboljši. Dosegel je prvo nagrado I a (edino) in 217 točk. Bob je ptičar kvalitetne zasnove, prekipevajočega temperamenta in neutrudljiv. Posebej se mora naglasiti njegova vodoljubnost, redkokdaj se namreč zgodi, da bi ptičar na samo povelje preplaval širok rečni rokav. Sicer v vseh disciplinah še ni dovolj utrjen; mora pa se naglasiti, da ni šel za zajcem, kar je ob njegovem temperamentu vsekakor lep dokaz, da se je vodnik trudil in da ga ima dovolj v rokah. II a nagrado, 166 točk je dosegla kratkodlaka ptičarka Cita Cirkovška, lastnik in vodnik Jože Frangeš. Lepo je bilo gledati to ptičanko pri delu na polju. V kratkem času tekmovanja je vsem navzočim dokazala, da ve zakaj plava čez polje. V predmetih zasnove je bila popolna in pri doslednem vodstvu ter utrditvi se bo njena vrednost povsem uveljavila. II b je dosegel pes Dago s 155 točkami, lastnik in vodnik Alojz Vidovič. Tudi ta ptičar je bil v predmetih zasnove boljši, v priučenih predmetih pa ga bo treba še utrditi. Psica Bina je dosegla 118 točk, ostala pa je brez nagrade, čeprav je imela sicer dovolj točk; odpovedala je pri vodnem delu. Vodniku ne bo težko pri tej lahko vodljivi psici zamujeno nadoknaditi, moral pa ji bo posvetiti več časa kot do sedaj. Nem&ki kratkodlaki ptičar Bob, najboljše ocenjen na spomladanski vzrejni in jesenski tekmi v Mariboru Širše poljske tekme se je udeležil tov. Mirnik iz Celja s svojo ptičarko Asjo, ki je dosegla 177 točk in II. nagrado. To je umirjena psica, že dokaj preizkušena in bi jo bilo treba le še utrditi v priučenih predmetih. Vsekakor je dosegla uspeh, če upoštevamo, da jo je lastnik prvič pripeljal na tekmo in niti ni vedel, kaj vse se zahteva. To je zopet dokaz, da pes, ki je v praksi uporaben, tudi na tekmi doseže pozitivno oceno. Ivan Caf TEKME BRAK JAZBEČARJEV Dne 24. novembra 1957 je bila uporabnostna in vzrejna tekma brak jazbečarjev na področju lovišča LD Stol-2irovnica v Rebri. Ta predel je zelo prikladen za tekme in gre zahvala omenjeni družini, da je dovolila uporabiti svoje lovišče. Sodil je' sodnik Ivan Hartl, tekma pa je bila v rokah Janeza Pavlovšnika, kinološkega referenta LD Stol-Zirovnica, ki je za tekmo pripravil vse Leglo brak jazbečarjev vzreditelja Ivana Konečnika v Slovenj Gradcu potrebno, tako da je brez ovire potekala. Vreme je bilo ugodno, lovišče je tudi zelo bogato z divjadjo, kar dokazuje to, da so vsi psi z lahkoto prišli na zajca. Prijavljenih je bilo 6 psov. Od teh 2 za upo-rabnostno tekmo, 3 pa za oceno naravne zasnove. Ena psica pa zaradi nezadostne telesne ocene ni prišla v poštev. Vsi psi so pokazali odlično naravno zasnovo, niso pa poznali potrebnih disciplin, ki so za vsako tako tekmo potrebne in predpisane. Seveda temu niso krivi psi ampak vodniki, ki z malo izjemami niso znali pripraviti svojih psov za tekmo. Na Gorenjskem je bilo že več predavanj o kinologiji in šolanju lovskih psov, ki se pa jih vodniki, ki so vodili svoje pse na tej tekmi, niso udeleževali, kar je vzrok, da svojih psov niso znali pripraviti. Imam pa vtis, da jim je prav ta tekma dala pobudo, da pristopijo k šolanju svojih psov in jih usposobijo za prihodnje tekme. Uspehi uporabnostne tekme Daki 137 t., lastnik in vodnik Marjan Markelj, Kranjska gora; vodnik prejme I. nagrado. Cilka 135 t., lastnik in vodnik Maks Blažič, Šenčur; vodnik prejme II. nagrado. Uspehi ocene naravne zasnove Bora 119 t., lastnik in vodnik Janko Bregant, Kropa; vodnik prejme III. nagrado. Bora 87 t., lastnik LD Stol-Zirovnica, vodnik Alojz Novak; vodnik pozna potrebne discipline, psica pa ni dosegla večjih uspehov, vsekakor zaradi tega, ker je prepogosto menjala lastnike in je pri njem šele kratek čas. Bajka 112 t., lastnik LD Kropa, vodnik Jože Rešek, Kropa. Tekma se je zaključila ob 16,30. Izidi pa so bili objavljeni ob 16. uri v restavraciji Triglav pri kolodvoru v Lescah, kjer je zastopnik OLZ Kranj razdelil vodnikom nagrade. OLZ Kranj gre tudi zahvala za sodelovanje in poklonjene nagrade. M. Kelih Fazanja voljera LD Domžale PASJE TAKSE Kinološko združenje LRS v Ljubljani je prejelo od Državnega sekretariata za finance LRS v Ljubljani v vednost dopis sledeče vsebine: Vsem okrajnim ljudskim odborom — Tajništvom za finance Kinološko združenje LRS Ljubljana nas s svojim dopisom št. 783 z dne 28. XI. 1957 obvešča, da predpisujejo nekateri občinski ljudski odbori med drugim tudi občinsko takso za čistokrvne, lovske in reševalne pse. Ker se naša ljudska oblast trudi, da bi vzgojila čimveč omenjenih psov, prosi kinološko združenje LRS, da naj bi občinski ljudski odbori ne predpisovali taks za čistokrvne, lovske in reševalne pse. S predlogom Kinološkega združenja se strinjamo, zlasti, ker so bili omenjeni psi oproščeni državne takse po odločbi o taksni oprostitvi za rasne, lovske in reševalne pse (Ur. list FLRJ št. 19/56) in ker 7. člen Uredbe o pravici ljudskih odborov, da lahko predpisujejo takse in prometni davek (Ur. list FLRJ št. 19/53) izrecno določa, da v primerih, ko je priznana oprostitev taks po veljavnih predpisih, tudi ljudski odbori ne morejo pobirati občinske takse. Državna taksa po tar. št. 64 Zakona o taksah je bila sicer ukinjena (Ur. list FLRJ št. 16/57), dana pa je bila občinskim ljudskim odborom možnost, da predpisujejo občinsko takso na pse, vendar pa smatramo, da bi se morali občinski ljudski odbori pri predpisovanju te takse držati še vedno odločbe o taksni oprostitvi za rasne, lovske in reševalne pse. Iz navedenih razlogov priporočamo tajništvom za finance, da poskrbijo, da se predpisovanje občinskih taks za čistokrvne, lovske in reševalne pse ukine. Državni sekretariat za finance LOVSKO SLOVSTVO IN ČASOPISJE Der Anblick. Januarska številka prinaša uvodoma Članek o odstrelu jelenjadi, v katerem se ugotavlja, da se je ta divjad zaradi pravilne gojitve na avstrijskem Štajerskem v zadnjih desetletjih znatno razmnožila. Vzporedno pa omenja avtor tudi naraščajočo škodo in zaradi nje ter terja z zakonom določeni odstrel, ki ga kot vse kaže, lovci ne izpolnjujejo. Članek o vodni perjadi je uredništvo zaradi važnosti povzelo po nemški reviji Die Pirsch. Zaradi zmanjšanja staleža se avtor zavzema za lovno dobo od 1. avgusta do 1. februarja in na izvajanja navezuje številne svoje izkušnje. Zanimiv je tudi popis doživljajev s kunami. — Februarska številka uvodoma objavlja spominski članek o umrlem štajerskem deželnem lovskem mojstru Franzu Mayr-Melnhofu, ki je bil po svoji lovski dejavnosti znan tudi pri nas in se je vedno zavzemal za mednarodno lovsko sodelovanje. Važna je še razprava o jelenjem rogovju, posebno pa je za nas zanimiv članek o polhu, v katerem avtor uvodoma priznava, da je z začudenjem dognal, da je en sam lovec v Beli na Koroškem (onstran Jezerskega), jeseni, ujel nad 200 teh živalic. Doslej je bil namreč o tej mali divjadi le slišal. Seveda omenja in navaja tudi Valvasorja in zaključuje, da polhi sicer v Alpah niso nobena redkost, da pa ne nastopajo nikjer v tolikšnih množinah, kakor pri nas na Dolenjskem in Notranjskem. V članku o zankarstvu avtor seveda pobija ta nehumani način lova, omenja pa, da se v Kanadi in na Aljaski smatra nastavljanje zank za volkove za legalno in lovsko pravično. Besedilo vseh člankov dopolnjuje tehtno slikovno gradivo. Lovačka revija Glavna lovska zveza obdobno izdaja osrednjo lovsko revijo za vso državo in je za konec lanskega leta izšla spet obsežna številka (3/57). Revija prihaja v roke tudi našim lovcem. Ta sešitek obsega kar 96 strani in prinaša številne načelne članke, med katerimi bi bilo treba omeniti predvsem razpravo Aleksandra Ševiča Elementi socialistične demokracije v našem lovskem sistemu, potem pa strokovni članek Ljubiše Ivkoviča, ki piše o padanju brzine leta šiber. Sodelujejo tudi številni slovenski avtorji. A. S. Pirc piše o medvedih v Sloveniji, poznavalca pa neprijetno dirnejo fotografski posnetki, opremljeni z besedilom, da so napravljeni v prosti naravi, a izvirajo iz živalskega vrta! Pišejo še Julij Koder in sicer o špan-ijelih, Janko Perat o lovstvu na Goriškem in Janko Skale o lovu z vabili, Otmar Cvirn pa o lovskih terijerjih in ponovno A. S. Pirc splošno o divjadi v Sloveniji, Dr. S. Valentinčič pa je prispeval razpravo o umetni hrani za fazane. Na posamezne članke se bomo še povrnili. Jelen. Lovačka knjiga je pred kratkim izdala obsežno monografijo o jelenih v Jugoslaviji, ki jo' je napisal znani strokovnjak in poznavalec te plemenite divjadi ing. Dragišič. Njegovo delo, ki smo ga lovci zelo pogrešali, bo uspešno posredovalo pravilno gojitev, pregled nad staležem in pravilen odstrel ter vobče poznanje jelenjadi, o kateri je bilo doslej pri nas le malo pisanega. H knjigi se bomo o priliki še povrnili, priporočamo pa, da si jo lovci, posebno pa lovske družine, ki imajo v svojih loviščih tudi jelenjad, nemudoma nabavijo. Naroča se pri založnici v Zagrebu, Berislavičeva ulica 9 II; cena 960 din. NAŠI JUBILANTI V spodnjem Posavju je letos 17. februarja slavil svoj 90. rojstni dan tov. Jakob Medved, šolski upravitelj v Pišecah v p. ter naš zvesti lovski tovariš, posebno pa zaslužen vzgojitelj mladih lovcev, ki je lovec že 72 let in že desetletja s svojimi prispevki sodeluje pri našem glasilu. Se pred štirimi leti se je kljub svoji visoki starosti še udeležil brakade in mu je bila lovska sreča naklonjena. Zvestemu lovcu in gojitelju divjadi je bil ob proslavi 50-letnice Slovenske lovske organizacije na Vidmu izročen Red za lovske zasluge II. stopnje, s Predsednik Lojze Colarič izroča jubilantu Jakobu Medvedu Red za lovske zasluge II. stopnje katerim ga je odlikovala RLZS. Ker nismo bili vsi navzoči ob tej slovesnosti, mu čestitamo in želimo še mnogo let zdravja in zadovoljstva. Čestitkam se pridružuje tudi uredništvo in bo v Oprtniku objavilo prispevek, ki ga je slavljenec pred kratkim napisal, ter želi, da bi še dolgo mogel tako plodno sodelovati s svojimi izkušnjami. * Letos v začetku februarja je praznoval 60-let-nico rojstva tov. Bogomil L i s e k , po rodu Ceh, ki se je pred vojno preselil k nam. Lovu se je bil posvetil že v mladih letih in se je po osvoboditvi takoj vključil v lovsko organizacijo. Je član LD Šmarna gora od njene ustanovitve in je nekaj let uspešno vodil tajniške posle. Udejstvoval se je tudi v kinologiji in je bil večkrat vodja tekem. Za njegovo požrtvovalno delo ga je KUS odlikovalo s srebrnim znakom, RLZS pa ga je ob njegovem življenjskem jubileju odlikovala z Znakom za zasluge v lovstvu. Lovski tovariši mu želimo še mnogo zdravih in zadovoljnih let ter mu prisrčno čestitamo. Starešina LD Petanjci tov. Jožef Šiftar je pred kratkim praznoval 65-letnico rojstva in 45-letnico udejstvovanja v lovstvu. Po osvoboditvi je ustanovil LD Petanjci, ki jo vodi še danes. Znan je po svoji veliki ljubezni do divjadi, ki ji v hudih zimskih dneh rad pomaga. Pomurski lovci mu želimo še mnogo zdravih in zadovoljnih let. V LD Dobrna so pred kratkim praznovali štirje člani svoje življenjske in lovske jubileje. Tov. Tone Lovašič, ustanovitelj družine in večkratni starešina je srečal Abrahama, obenem pa je tudi praznoval 20. obletnico svojega lovskega udejstvovanja. Tov. Jakob Habe je prav tako že prekoračil 20 let, odkar deluje v lovstvu, najstarejši član tov. Tone Cvikl pa je lovec že 25 let. Tov. Ivanu Ograj inšku pa manjka le še eno leto, da bo praznoval isti jubilej. Vzornim članom in prijetnim družabnikom želijo lovski tovariši še mnogo srečnih in zadovoljnih obletnic. UMRLI SO Lani sredi decembra je odšel v večna lovišča po vsej Gorenjski znani usnjarski strokovnjak tov. Lovro Kokalj st., član LD Kropa. Lovski tovariši so se poslovili od njega s častno salvo in lovski rog mu je zapel zadnji pozdrav. • Lani jeseni smo se poslovili od tov. Staneta Logarja iz Ljubljane, ki ga je na lovu na gamse nad Staro fužino v Bohinju zadela srčna kap. Pokojnik je bil 25 let član zelene bratovščine in pred smrtjo starešina LD Motnik in član LD Rakovnik v Ljubljani. Težko je njegove lovske tovariše prizadela vest, da je umrl tov. Miha Rupret, najstarejši član LD Kozje, ki je bil lovec 42 let. Na zadnji poti so ga spremili vsi člani LD Kozje, ter tudi mnogi iz sosednih družin in se po starem lovskem običaju poslovili od njega. MALI OGLASI Prodam lovsko puško enocevko kal. 16. Anton Mežnarc, Brezovica 14, Žirovnica. Prodam čistorodnega 7 mesecev starega koker španijela, vpisanega v register mladih psov. Vinko Mojiškerc, B. Marxa i Engelsa 64, Rijeka. Kupim živo ali mrtvo uharico. Kumer Franc, preparator, Tabor v Sav. dolini.