Štev. 1.                      V Ljubljani, 1. prosinca 1907.                  Leto Vlfl.
Pot k materi
        Snežinke bele padale so z neba,           veselo v burjl ostri so plesale.
         Zakurlti v peči bo mrzle treba;
          zakaj pa tudi človek naj prezeba?
         O, peč! Kako smo dolžni tebi hvale!
         Le Marica Imela nl pečl!
         CMk.nr s& >jab.o maier 2aki>p2ii
        na griču, kjer pri križu križ stoji,
         vsi od sirote so Ijudje zbežali,
        in deklici spomini so ostali
        na mater, ki je od nikoder ni . . .                              I
        Prihajal oče je, odhajal nem.
        Poznalo se njegovim je očem,
        da lastnega otroka rad ne gleda:
        če gleda ga, tem večja mu je beda.
        Otroka bolj kot mraz in bolj kot glad                         j
        neskončna osamelost je bolela.                                    I
        Kaj je storila, da življenja jad                                      '
        tako jo tepe, da je ovenela                                          j
        kot cvet, ki ga objel je zgodnji hlad?                           I
Kako je bilo vse drugače prej!                                    j
Privila se je k materi, In glej,
nikjer nobene bilo ni bridkosti,                                     I
saj hipoma po njeni se mladosti
razlil je sreče neizrečne soj —                                     J
na licu rože, v srcu blag pokoj!                                   I
1
Potem je kakor sen vse to minilo . . .
Zaprla mati trudne je oči,
In Marici se na srce spustilo
je nekaj strašnega, kar žge, boli . . .
Zapeli so zvonovi in odpeli,
in kosl mrzle grude so zbobnell,
in matere več od nikoder ni . . .
Pa ako matere ni več do nje, nocoj naj Marica k nji projdc sama. Tako globoka ni nobena jama, da bi je ne odgreble nje rokč. Samo da vidl materi v obraz, da duša ji zasanja v onl čas, ko je ozarjal dni ji sreče soj — na licu rože, v srcu blag pokoj . . .
Snežinke bele padale so z neba, veselo v burji ostri so plesale. O, Marica, kam je hiteti treba? Stopinje steze ti ne bodo znalet Do cerkvlce na hribu — dolga pot, in karnor se ogledaš, vsepovsod odeja bela, kot od smrti stkana, v brezkončno daljo šlri se postlana.
Hitl dekletce v noč, nji se mudi. Na pot ne seva zvezd ji žar blesteč. Do matne, ki si k njl srce želi, tako je daleč, kadar ni je več . . .
Vrši po zraku burje ostrl glas,
v dolini tamkaj sanja tiha vas.
In Marica utrujena zastoče,
pol od veselja, pol od boli joče
in gre in sede, da se odpočlje,
saj mati čaka jo, saj grob jo krije . . .
In glej, dekletu skloni se obraz, in duša ji zasanja v oni čas, ko je ozarjal dni ji sreče soj — na licu rože, v srcu blag pokoj. In Marica nikoli več ni vstala, k nji je dospela, ki jo je iskala.
E. Gangl