L. IV. -19«© j stev. 7-h : SEPTEMBER □ KTOBER r 'N 1960 Štev. 7 IZHAJA VSAK MESEC RAZEN V JULIJU IN AVGUSTU Uredil JOŽE PETERLIN VSEBINA Msgr. Jakob Ukmar: Temelji našega prosvetnega dela............101 Jože Peterlin: Sprehodi po Koroškem (Ob južnotirolskem vprašanju pred ZN)...................102 Faustina: Sobota................104 Griša Mikuž: Pesmi..............105 Mirko Javornik: Dve knjigi o tržaških ljudeh ...................106 Griša Mikuž: Nepomembna zgodba 107 Marijan: Po neurju (pesem) . . 108 Dr. Milan Starc: Kdaj zdravnik odsvetuje zakon....................109 Martin Jevnikar: O Turnškov! drami »Kralj Samo«..................109 Nataša Kalanova: Otrok gre v šolo, Grozdje zori...................110 Te-Kr.: Grozljive perspektive . . 110 — dro: Slovenska beseda .... 111 J. V.: Tržaška revija »Trieste« . . 112 St. V. Bennet: Škofov berač . . 112 Mitja Volčič: Med olimpijskimi tekmovalci.....................114 Salvatore Kollwitz: Pogled skozi okno (pesem)...................114 Jože Peterlin: Pomembnost naše radijske postaje...............116 Radijski sporedi................118 Miranda Zafred: Razvojna pot ki-nomatografije..................120 Slika na naslovni strani: Trst ob zahajojočem soncu Revijo izdaja in urejuje uredniški odbor. Uredništvo in uprava: Trst, via Trento 2 — Gorica, Riva Piazzutta 18 Odgovorni urednik: Dušan Jakomin Registrirana na sodišču v Trstu št. 193 Naslovno stran opremil ing. Fr. Piščanc Poštni čekovni račun št. 11-975 _ ___________ I MLADIKI POT V ŠOLO Vem, da ni »Mladika« pedagoška posvetovalnica, vendar bi Vas rada vprašala za mnenje o tejle zadevi: Moja hčerka se vsak dan vozi z vlakom v šolo. 2e lansko leto sem opazila, da prinaša s te poti najrazličnejše grde izraze, da se ne vede več tako kot se je prej in da so tisti pogovori s prijateljicami zelo površni in plehki. Prej je bila hčerka zelo resna in (vsaj zdelo se mi je) zelo pametna, zdaj pa je vse preveč površna in čudna. Kaj naj naredim? Sama sem že dosti razmišljala o tem. Razen tega pa to zadeva tudi toliko drugih otrok in morda ni napačno, če javno spregovorimo o tem. S. D. Vprašanje poti v šolo skrbi vsake starše in ni čudno, da najbrž prav posebno še tiste, katerih otroci se vozijo z vlakom, s tramvajem z Opčin, z avtobusi in podobno. Ne samo, da otroka ta pot utruja, saj morajo vstajati precej zgodaj, ampak so izpostavljeni tudi. družbi slabih potnikov. Ce nimate posebnih razlogov proti temu, bi bilo možno poslati otroka v zavod k šolskim sestram pri Sv. Ivanu. Ce pa želite imeti hčerko na vsak način doma, jo pa morate pač pripraviti na to vsakdanjo pot. Morda se iz Vaše vasi kdo starejših pametnih ljudi tudi vozi vsak dan v mesto. Ali bi otroka ne izročili temu čioveku in ga naprosili, naj pazi na dekle. Saj se vozijo skoraj iz vsake vasi dnevno ljudje na delo ali v urade. Ce pa ne najdete nikogar in če je hčerka že nekoliko odrasla, pa ji toplo priporočite, naj na vlaku ponavlja za šolo in naj se ne druži z učenci, ki dirjajo po vlaku s sedeža na sedež in se samo zabavajo. Navadno je med otroki vedno tudi nekaj takih, ki so mirni in ki jih starši z enako skrbjo kot Vi pošiljajo vsak dan v šolo. Pa tudi sami včasih nadzorujte te poti na ta ali drug način in vedno znova opozarjajte. Gotovo ta Vaša skrb in trud ne bosta ostala brez uspeha. To je seveda le ena misel, ki se je sprožila ob Vašem vprašnju. Morda bo v prihodnji številki še kdo drug odgovoril, morda kak profesor, duhovnik, vzgojitelj sploh, ali pa se bodo oglasili še drugi starši. Saj so o-troci naš največji zaklad in jim moramo posvečati vso skrb, da bi ostali dobri in pošteni. NAŠI VRTOVI Imam hišo in pred njim precej velik vrt. Rad bi ga-nekoliko uredil, pa ne vem prav kako. Pogosto sem mislil, ko sem prebiral »Mladiko«, da bi morda revija, ki je družinska, prinesla kaka navodila tudi o tem, kako bi uredili svoje vrtove. Saj nekoč so se odlikovali vsi slovenski domovi prav po tem, da so bili že na zunaj lepi in da je bilo vse okoli njih lepo in okusno urejeno. Mislim, da bi s tem mnogim bralcem zelo ustregli. Al. Sancin Že sami smo mislili na to, da bi lahko revija prinašala tudi kaka praktična navodila kar zadeva naše domove. Vi, gospod Sancin, ste prišli s konkretnim vprašanjem. Naprosili bomo strokovnjaka, da bi nam napisal nekaj člankov, kako bi uredili in o-lepšali naše vrtove okoli hiše. Trenutno sicer to ni aktualno, ker jih bomio morali za zimo samo pospraviti, pač pa za pomlad. Upamo, da nam bo uspelo, zadovoljiti Vas. Enako bomo skušali dobiti nekaj člankov o tem, kako stilno urediti notranjost doma in naša stanovanja. Tudi to vprašanje nas pogosto muči. Tudi druge naše čitatelje prosimo, da nam izrazijo kako svojo željo glede vsebine revije. Morda jim bomo mogli ustreči. TELEVIZIJA Ali priporočate, ali odklanjate televizijo? M. M. To je malo preskopo vprašanje. Ni mogoče, da bi odklanjali tako veliko dobrino in plod tolikega tehničnega napredka kot je televizija. Seveda pa nastaja ob njej polno drobnih vprašanj, da jih naštejem le nekaj: televizija in družina, televizija in otroci, televizija in njen spored itd. V Ameriki je televizija zelo razširjena,, saj skoro ni družine, ki bi je ne imela. Prav zaradi tega pa so se začeli ukvarjati z vprašanji, ki so s tem v zvezi, menda predvsem, kaj bo z družino, če bo televizija tako vladala v domovih kot zdaj. Pravijo namreč, da so s tem družine razbite. Sploh ni več časa, da bi se mož in žena pogovorila, niti da bi se otrok pogovoril z materjo in očetom ali pa otroci med seboj. Zjutraj hiti oče na delo, otrok se odpravlja v hitrici v šolo. Ko pride oče proti večeru do- Tiskala tiskarna »Graphis«, Trst, ulica Sv. Frančiška 20 — Telefon 29-477 A Posamezna številka Mladike stane 100 lir, po pošti 120 lir. Celoletna naročni- za (10 številk) 1000 (1200) lir. Naročnina za ves letnik v Ameriki stane 3 dol. Naročnina za ves letnik v Avstraliji 2 funta. c \ pt&svetH&fta dela Za enajsti tabor Slovenske prosvete smo naprosili prelata dr. Jakoba Ukmarja, da bi spet spregovoril zamejskim Slovencem. Sivolasi monsinjor, ki je tako tesno povezan s svojim narodom, z njegovo bolečino in vero, z obupom in neustrašeno-stjo, je ponovno postavil jasne temelje, na katerih mora graditi Slovenska prosveta svoje delo na Tržaškem in Goriškem. Dr. Ukmar je med drugim dejal: »Lepo je, da ste se danes sešli na tako slovesen tabor, v katerem boste na novo spričali trdno voljo našega ljudstva, da hoče tu na svoji zemlji živeti v tisti svobodi, ki mu garantira prost in pošten razvoj v verskem, narodnem in socialnem pogledu. Častiti zborovalci! Namen teh taborov je, da se zopet navdušimo za slovensko besedo, za slovensko pesem, in druge naše kulturne dobrine. Tako so ti shoJ cii za naš narodni obstoj brezdvomno velikega pomena. NAŠA PRAVIČNA DEFENZIVA Tu moram ugotoviti, da smo v pravični defenzivi mi vsi, ki branimo te narodne zaklade, ki nam jih nihče ne sme krasti. Žal je moderno poganstvo, ki; oznanja preziranje manjšega naroda, nalezljiva bolezen, ki se je prijela tudi takih, ki se ponašajo s svojo tisočletno krščansko kulturo. Želimo torej, naj bi tako imenovani kristjani postali pravi kristjani, umevni in pravični do narodnih manjšin. Samo tako bo zagotovljeno mirno sožitje v državnih mejah. NARODNI SAMOMOR — VELIKO MORALNO ZLO Pa kakor je tlačenje manjših narodov proti naravnemu in božjemu pravu, tako je tudi narodni samomor veliko moralno zlo. Z drugo besedo se to pravi : slovenske otroke, in sicer številne, pošiljajte v slovenske šole. Ne sramuj se svoje slovenske matere, ne v domačem krogu, ne v javnosti. Slovenska beseda, vezana in nevezana, ti bodi dražja ko vsaka druga. Bog daj, da bi naše ljudstvo ne samo krščansko verovalo, ampak tudi res krščansko živelo. Saj tako majhen narod nima v sedanjih političnih razmerah, druge zaslombe kakor tisto, ki jo ima v svoji lastni verski in moralni vrednosti. Samo globoko verno in moralno čisto ljudstvo bo imelo zdravo odporno moč proti sovražnim silam in bo v narodnem pogledu docela zanesljivo. Materializem, brezboštvo, ki se nam vsiljuje, to nas ne bo rešilo, ampak pogubilo. BOŽJI BLAGOSLOV NAŠEMU DELU Sklepam z željo, naj božji blagoslov spremlja današnji tabor, pa tudi vse versko-moralno, vse kulturno in socialno udejstvovanje našega ljudstva in njegovih voditeljev.« V____________________J Rožna dolina na Koroškem Bežim pred prvimi deževnimi jesenskimi dnevi skozi Kanalsko dolino na Koroško. A že v Ukvah, ki so vse prazne in zapuščene (vse. drugače kot poleti!), začne znova pršeti dež. Potem me spremlja megleno ozračje in rosne kaplje čez mejo, mimo Vrbskega jezera do Celovca. Celovec! Tudi tu dežuje. Preostane mi kavama, ali bolje, gostilna; kavarne, v dobesednem pomenu ne najdem. Vendar imajo poleg piva in vina tudi kavo. Kavo, dvakrat dražjo kot v Italiji, a tudi dvakrat slabšo. Avstrijski časopisi, ki vise na steni, z velikimi črkami spremljajo zasedanje Združenih narodov: Hruščeva, ki potuje z mnogimi vzhodnimi veljaki na zasedanje. Vzel je s seboj tudi predsednike republik Ukrajine, Mongolije... sestavnih delov Sovjetske zveze. Prispel je tudi predsednik Jugoslavije, vendar ta ne vodi s seboj predsednikov republike Slovenije, Hrvatske, Makedonije... Tam bo govora le o eni sami državi Jugoslaviji, ne bo pa se v tem zboru tolikih narodov vsega sveta slišalo besedo predsednikov tudi drugih republik Jugoslavije, škoda! Govorili bodo predstavniki tolikih še manjših narodov kot je moj narod in predstavniki tolikih zaostalih plemen, ki so po kulturni stopnji še tako neskončno daleč za mojim narodom. Zakaj? Le zakaj ne moremo povzdigniti svojega glasu, svojega slovenskega imena v tem zboru narodov kot enakopravni ljudje! Žalosten vstanem in hitim na ulico. Nebo se je za trenutek zjasnilo. Pred menoj naenkrat zraste, velika stavba Mohorjeve družbe. Kmalu me zajame pesem tiskarskih strojev: tiskajo slovensko knjigo. Pratika je že skoraj gotova. Večemiška povest — domača, izvirna je že. natisnjena. Koledar Mohorjeve družbe je v delu. Tu prvič zvem, da bo letos ločen za Koroško in Primorsko, torej bo letos goriška Mohorjeva družba izdala svoj koledar. Malo mi je žal za tisto skupnost, ki se morda preveč rahlja, skupnost dveh vej mojega naroda, ki ju druži tako zelo podobna usoda. Morda pa bo tako koledar le bolj odraz in odmev ljudi za morjem in na Goriškem in bo zato našel lažjo pot v vse slovenske domove. Koroški pa bo tako še bolj koroški in še bliže koroškim ljudem. Morda ... Ogledujem si hišo in pot me zanese v dijaški zavod, ki je v istem poslopju. Iz starega poslopja so nastali lepi študijski prostori, spalnice, jedilnice... Po hodnikih, ki so bili leta in leta mrki, mračni in tihi, se preliva živa mladost. Na drugi strani so prostori za dijakinje slovenske gimnazije, ki jih oskrbujejo šolske sestre. Dijakinje so polne ognja, zdravja in lepote! Prav zdaj končujejo nad vsemi temi prostori kapelo, zgrajeno zelo moderno: ničesar odveč — le velik križ na robu oltarja, tabernakelj in večna luč. Naj samo to vabi poglede in srca mladih ljudi v lepih, udobnih klopeh s klečalniki. Čudovita zbranost bo lahko vladala tu. Ah, da! To so študentje slovenske gimnazije v Celovcu .Postopoma raste od razreda do razreda. Letos je bil odprt šesti razred, še dve leti in gimnazija bo popolna. Teh šest razredov pa obiskuje okoli 230 učencev. Dve sto trideset mladih ljudi, za katere ni nihče do zdaj vedel da so, posebno niso tega pričakovali Nemci. Nov rod raste, rod slovenskih izobražencev na Koroškem. Nekaj velikega je to! Že sem prepričan o avstrijski demokraciji, ker se tudi Avstrijci bore prav ta trenutek za pravice svoje manjšine na Južnem Tirolskem. Pogledam malo bliže. Ah, ne- 1P0 tolikih letih podpisa mirovne pogodbe so Avstrijci dali Slovencem do zdaj edino slovensko gimnazijo. Baje zato, ker so bili prepričani, da se ne bo vpisal vanjo noben slovenski dijak. V ljudskih šolah pa je še vedno kot je bilo. Vemo, da so stari hujskači stavkali v imenu učenčkov in da so jim na križpotjih pravili naj gredo kar domov, da ne bo šole, ker da stavkajo. In učenec je zmeraj vesel počitnic. To stavko pa so oblasti sprejele kot protest proti starim šolskim zakonom, da se morajo na Južnem Koroškem v šolah učiti obeh jezikov. Zdaj se slovenščine ne uče skoraj nikjer, ker učiteljstvo v splošnem tudi premalo zna slovenščino, da bi jo poučevalo. Od svetih bratov Cirila in Metoda so duhovniki oznanjali božjo besedo v jeziku, ki ga naš narod govori. A zdaj mora katehet učiti slovenske otroke tako, kot so zadnje določbe glede šolskega pouka. Slovenski otroci naj tedaj tudi molijo v šoli le nemško. Pri Združenih narodih Avstrjci zahtevajo pravico za svojo manjšino! Hodim po koroških vaseh. Vas v bližini Celovca je bila ob mojem zadnjem obisku še zelo slovenska. Zdaj je skoraj popolnoma nemška. Sprašujem, kako to. »Nimamo slovenske šole,« pravijo. »Doma govorimo slovensko, a drugod nikjer. Imeli smo slovenskega duhovnika, ta je umrl. Potem niso poslali nobenega. Ob nedeljah je hodil eden, ki pa ni znal našega jezika. Bilo je vse nemško. To je trajalo več let. Potem so poslali tega gospoda, ki ga imamo še zdaj. Toda tudi on ima vse nemško. Pravi, da je dobil navodila, da se ne sme nič spremeniti, ampak mora vse ostati tako kot je bilo te» daj, ko je oni gospod hodil iz Celovca in je imel vse nemško ...« Toda Avstrija prav v tem trenutku zahteva vse pravice za svojo manjšino na Južnem Tirolskem! Obiščem drugo vas tudi v Rožu. Tudi ta je postala v nekaj letih nemška, med tem ko je bila prej slovenska. Pripovedujejo isto: »V šoli ni nič slovenskega. V cerkvi je pa tako: Gospod, ki so bili Slovenec, so bili prestavljeni. Sem pa so poslali drugega gospoda, ki ne znajo nič slovenskega. Če znamo ali ne znamo nemško, moliti moramo in spovedovati se moramo po nemško ...« Bežim iz vasi in mi je strašno hudo. iMislim na Kristusovo navodilo: »Pojdite in učite vse narode...« Mislim na sedanjega svetega Očeta, ki daje navodila, da je treba misijone postaviti na nove temelje: afriškim in azijskim in vsem drugim narodom naj oznanjajo Kristusov Evangelij 'domači duhovniki' v domačem jeziku... Vem, da bo tako moralo priti kmalu tudi na Koroškem. Nepozabno pa ostane srečanje z Mladjevoi — koroškimi fanti, ki so izdali literarno revijo »Mladje«, še svežo so prinesli iz Mohorjeve tiskarne. Revija je lepa in čista, bolj osebna izpoved sodobne koroške mladine kot programska in ideološka dogmatizaoija, je krik in sprostitev zatajevanih čustev. Mohorjeva družba, ki je založila to, tudi oblikovno zelo posrečeno brošuro, je pokazala veliko razumevanja za mladino, ki išče poti, a je zdrava in iskrena. Ob tem zgledu najstarejše slovenske katoliške kulturne založbe bi se mogli mnogi, ki dlakocepsko in nezaupno pretakajo besede, dosti naučiti. »Mladje« pa zasluži, da ga prihodnjič ocenimo podrobno. Vračam se v mesto. Časopisi prinašajo vest, da priznava avstrijska vlada Slovencem njihov jezik kot uradni jezik. Vendar! Količno je doživel ta zapostavljeni in toliko preganjani jezik na Koroškem sivojo pravico, svoje priznanje. Nebo se znova jasni... Berem dalje, a isti list pravi takoj za to veselo novico, da je bilo to Slovencem obljubljeno v trenutku, ko Avstrija zahteva pravice za svojo manjšino v Italiji. A — zdaj razumem. Samo zato! In že nemško govoreče prebivalstvo zboruje in je ogorčeno zaradi te drobtine. Takoj zahteva štetje slovenske manjšine, potem, ko so jo pošteno prestrašili. Šele potem bi videli, kje bi bil lahko tudi slovenski jezik uradni jezik. Spet izigravanje . . . Razmišljam, s kakšno moralno pravico zahteva ta narod pravico za avstrijsko manjšino v Italiji, ko pa sam tako posmehljivo in vinebovpijoče tepta pravice slovenske manjšine v lastni državi? V tem trenutku mi prihaja na misel, kaj bo rekla in kako bo glasovala jugoslovanska delegacija pri Združenih narodih s samim predsednikom države na čelu, ko bo na dnevnem redu Južna Tirolska. Ali ne bo edinstvena prilika, da bi tedaj povedali, kako je z našo manjšino tu in tam? Iz zamišljenosti me zdramijo skupine slovenskih duhovnikov, ki prihajajo na dušno pastirski dan v Celovec. Vsake kvatre se zgrnejo ti slovenski dušni pastirji iz vseh fara na skupno zborovanje. Prihajajo od Sel in Globasnice, iz Škocjana in Kamna, iz šent Jakoba in samih Djekš, te najsevernejše slovenske fare. Hodijo upognjene postave trdih in v življenju preizkušenih župnikov, s palico v roki in z nahrbtnikom na rami, v škornjih in suknji... Veliko so doživeli ti možje in utrujene so njihove noge. Občudujem pa v njih veliko vero in brezmejno ljubezen do njihovih faranov. Kasneje prihajajo, največ z vozili, kaplani. Ti so vse bolj hitri, pa seveda bolj prožni in veseli. Da, to je živo slovenstvo Koroške, to je živa vera v bodočnost in v neskončno božjo pravičnost. Dokler je narod zvest veri, je zvest Besedi in nihče ga ne bo izigral za njegove pravice. Dijaki Slovanske gimnazije v Celovcu pojfci na zaključni šolski prireditvi Užadkid Šimencev- Enajsti tabor Slovenske prosvete je znova združil velike množice Tržaških in Goriških Slonvecev. Še vedno je to največji prosvetni praznik na Krasu, ki ga vsako leto nestrpno pričakujemo. Letošnji tabor je bil posvečen glasniku slovenske Besede, dr. Ivanu Preglju, in je dobil tabor tako neko posebno noto, ki je zvenela ves popoldan s tega prelepega Repentaborskega griča. V uvodu je prelat dr. Jakob Ukmar povedal nekaj temeljnih misli, ki nas morajo spremljati pri prosvetnem delu in morajo biti obenem vodilo družinam v slovenskih domovih. Prelatov govor objavljamo na prvem mestu. Za tem je pozdravil tabor zastopnik Goričanov, gospod Bolčina, ki je med drugim dejal: V čast si štejem, da Vam lahko v imenu goričke Slovenske katoliške prosvete prinašam prav tople pozdrave. Obenem čestitam Slovenski prosveti za prireditev tega tabora, ki je. nov člen v verigi slovenske katoliške kulture., nov prikaz Vašega dela, nov dokaz našega obstoja. Plamen slovenskih taborov se z leta v leto joči in s podvojeno močjo zablesti z repentaborskega griča. Iskre tega plamena se kakor kresnice v kresni noči širijo od veselega Trsta preko sončne Gorice do Celovca in Gosposvetskega polja in nosijo na njihovih perutih dih slovenske pomladi. Zaključim naj s toplim voščilom Slovenski prosveti iz Trsta, ker sem uverjen, da njeno delo vodi navzgor — Bogu v čast in narodu v ponos! Taborjani so pozdrav goriškega zastopnika sprejeli z velikim navdušenjem in simpatijo. Srčno želimo, da bi bili tabori spet skupne prireditve, da bodo tako še bolj slovesni in nas bodo še bolj med seboj povezali, tako kot je izrazil željo g. Bolčina. V imenu Slovenske prosvete je za tem prof. Jože Peterlin posvetil tabor pisatelju dr. Ivanu Preglju, ko je dejal: Naš današnji tabor posvečamo dr. Ivanu Preglju, pevcu naše drage materine besede, oblikovalcu blago glasnosti naše govorice. Posvečamo ga umetniku, ki je v pravem smislu ljudski umetnik, saj raste njegova umetnost iz naroda, iz njegove vere in upanja. V njegovi knjigi polje pristno in nepo-tvorjeno življenje: smeh in jok, vrisk in upor, molitev in včasih tudi kletev, a iz kletve in pregrehe se Pregljevi ljudje pre-rajajo v očiščenju in rastejo v zatajevanju, v žrtvah in pogumnih dejanjih, v zvestobi in ljubezni, da žablestne kot značaji v možatosti. Da, Pregelj je poveličal možatost in odločnost, blagoslovil je upor proti krivici in boj za pravično in pošteno stvar. Pregelj ni cmerav, ampak zdrav kot kraško SOBOTA— --FAUSTINA Kot vsako leto, je tudi letos jesen na Krasu čudovito lepa. Cvetje že rumeni, po vinogradih bo grozdje kmalu zrelo. Danes je sobota. Teden dni je, kar sem se vrnila s počitnic. Dan je sončen, zrak je čist. Sončni žarki so prozorni in sinji. Tovorni vlak je pravkar privozil mimo naše hiše. in pretrgal jutranjo tišino. Te dni sem globlje prisluhnila sebi. Kar se je bilo nabralo lepega ob vsakdanjem dnevu in skrbeh, neslišno odpada. Tako čudno je vse okrog. Vsaka stvar mi je tuja, ne morem zajeti ritma vsakdanjega življenja. Z veliko negotovostjo sem odšla v mesto. Pogled je obležal na morju, ki je posebno za popotnika s severa čudovito presenečenje, tokrat je bilo tudi zame. Če je človek daleč od njega, zboli. Prikazal se je kriški portič — kdove kakšen je bil današnji ribolov? Nato miramarski grad, za njim Barkovlje. Tu so moji prvi znanci. Srce mi je živo utripalo. Danes je bil zame namreč važen dan. Šla sem po odgovor. Nisem vedela, kaj naj rečem. Bala sem se, kaj bodo rekli. Toliko časa sem čakala! Mestni vrvež me ni motil, ker sem mislila samo na odgovor, na tiste, odločilne besede. Že sem ,si ^predstavljala, kaj |6torim, če dobim službo. Uredila bi si življenje, potlej me ne bi več znanci nadlegovali z vprašanji: »Kaj bo s tabo, odloči se!« Tedaj bi zgrabila s smehom ves svet, saj sem tudi jaz človek in imam pravico do trenutka sreče. Stojan mi je rekel: »Telefoniraj mi takoj ali pa piši!« Tako mu bom lahko sedaj svobodneje odprla svoje srce in mu povedala, kako ga imam rada. V pismu človek marsikaj pove, česar ne more z besedo. Dolgo sem čakala na hodniku, preden so me sprejeli. iMinevala me je že. potrpežljivost. Ko sem vstopila, so se mi kolena šibila. Sprejela me je precej mlada in elegantna gospa. Pogled je obvisel na njenih očeh. Gledala me je ostro, skoro posmehljivo. Govorila mi je o vseh mogočih zakonih, preko katerih ni mogoče in mi kazala razne listine. Hotela me je prepričati, da nimam več kaj iskati tam, ker že delam drugje, kjer me gotovo dobro plačujejo. »Konec koncev gospodična,« je rekla, »mi je žal, a vam ne morem pomagati! Navsezadnje imate še starše, ki vas vzdržujejo. Poročeni tudi niste, torej nimate prav nobenega bremena na ramenih. Bili ste tudi vse poletje na letovišču, kajne?« Ne vem več, kaj mi je še pravila. Bila sem že pri vratih in prijela za kljuko, ko sem se nehote še enkrat obrnila k njej. Obe sva se gledali in govorili brez besed. Brez besede sem tudi odšla. Ne vem, kako sem prišla na cesto. Nisem stopila v bar, da bi napisala Stojanu nekaj vrstic, še manj pa, da bi mu telefonirala. Hodila sem počasi po mestnem asfaltu. Slutila sem, da se je v meni utrgalo nekaj velikega. Polastilo se me je neutešeno hrepenenje. Iskala sem med množico Stojanov obraz, da bi mu izlila svojo bol, če bi jo razumel. Toda vse. iskanje je zaman. Kmalu bo poldne. Sonce že močno pripeka. Gotovo je še na delu. Spet sem tako sama, čisto sama! Kaj ve tista gospa o meni? Ali ve, kaj vse sem počenjala v letošnjem poletju? Kako ‘sem dolge ure prala !v vlažnem prostoru. Mislila sem, da mi voda reže roke, tako je bila mrzla. To je. bilo moje letovišče vse poletje! In da delam drugje! Ko bi se zanimala, če se že briga za to, bi videla, da je to le priložnostno delo, in da se zelo moti, ko pravi, da me dobro plačajo. Tako si ne morem ustvariti toplega lastnega doma in življenja. Ko sem v svoji zmedi in s svojimi mislimi prekoračila ulico, sem se. zaletela v ženico. Prodajala je ciklame. Bilo je zadnje naše letošnje cvetje. Po nerodnosti seln ji raztresla več šopkov nr/ tla. Hitro setm pobirala cvet za Cvetom in jih lepo spravljala v šopke kot so bili prej. Sram me je bilo, bala sem se, da bi prišel kak znanec mimo. Ozrl bi se po meni z ironičnim nasmehom. Ko mi je ostal v rokah zadnji šopek, sem ga kupila. Zdaj sem doma. Cvetje sem položila v vazo. Gledam ga. Kako lep vonj ima! Jesensko cvetje, za njim pride zima. Zopet se bo začel zame isti, pusti dnevni red. Bojim se zime, tako zelo se bojim njenih večerov, ko divja burja in zapade sneg. Zakaj se je moral današnji dan tako končati? Zakaj se mora vse, kar gradim in upam, razbliniti v nič? Saj vendar zahtevam in želim tako malo sreče, samo drobec. Pozimi v vlaku pozebam in včasih v njem vsa trudna zadremljem. Zdaj čakam samo na pomlad, na prvo cvetje, ki bo pognalo na naših gmajnah. Kaj mi bo prineslo, je velika uganka. Kajti vse je. še zelo daleč. Mislim samo, da je jutri nedelja, novi dan. GRIŽA MIKUŽ eSML POZABLJENI VAL Vrnil se ¡e pozabljeni val življenja v boleče vzdušje sončnega dneva, kjer se utopljencem svetijo mokre oči. Moja senca je kratka : nič več ni prostora v mojem imenu za val, ki se vrača . . . VELIKI REQUIEM V brezmočnem gozdu so moji razgaljeni boki zemlja. Brstim v razklanih žilah mlade smrti. Mir. n SAM Na zemlji bogatega vinograda sem se vrnil v trudno luč jeseni: sam. ZA ČAS RAZSTANKA Prišel je veter z juga : na votlih dlaneh ima duh morja. Soparni veter nedogorele sreče nama je odvzel telesi: dva pramena nekdanje veličine. Trpiva : vse samo za čas razstanka. brinje. Zato bo naš človek še dolgo lahko zajemal iz njegove umetnosti zdravje in vero v bodočnost. Danes mu posvečamo tabor, ker se nam zdi, da je bil deležen vse premalo javnega narodovega priznanja, vse premalo hvaležnosti posebno ob svoji smrti. Tržaška mladina, občudovalka Pregljeve umetnosti, bo zaigrala njegovo zgodovinsko igro »Zdrava deva, Katarina!«. Mislim, da bo ta igra danes prvič igrana na odru. Izbrali smo jo, ker je Pregljeva. Naši ljubljeni govorici, ki jo govorimo po Preglju, velja naš praznik. Našemu jeziku, tolikokrat potisnjenem v stran, tolikokrat neenakopravnemu! Naš materni jezik ostane naša ljubezen in naš ponos, naša zvestoba in vdanost, naš smeh in naše vriskanje, naš jok in naša pesem ... Praznik slovenske besede pa je tudi praznik slovenske misli. Zvestoba in vdanost besedi, je zvestoba slovenstvu. Slovenci, poveličajmo svojo Besedo po Preglju! Za temi besedami prof. Jožeta Peterlina je pričela predstava, ki jo je tudi sam vodil. Od tedaj so že minili meseci, vendar še vedno nosimo v sebi tiste nepozabne prizore, ki so jih oživljali mladi igralci. Nastopili so: Aleksij Pregare, Ladi Vodopivec, Drago Štoka, Marinka Teuerschuh, Marija Oficija, Jurij Slama, Ivan Buzečan, Miro Opelt, Robert Petaros, Gregor Pertot, Stana Oficija, Franc Mljač, Saša Rudolf, Jurij Vodopivec, Pavel Bajc, Pavle Makuc, Miro Kafol, Mirko Javornik ml., Aleksan der Pertot, Franko in Edi Žerjav in drugi. Ne moremo govoriti o igri vsakega posebej. Kritika je že tedaj priznala igralcem lep uspeh občinstvo pa jih je nagradilo s toplim odobravanjem. Nihče ni mogel preko dejstva, da je igralo z velikim veseljem in zanosom okoli trideset mladih tržaških izobražencev, ki tudi sicer nastopajo v okviru Slovenskega odra. Kdor gleda z resničnim dopadenjem slovensko življenje med nami, je moral biti tega nastopa samo vesel. Bil je lep večer, ko se je polagoma množica ljudi razhajala s toplim pozdravljanjem. Saj tabori na Repentabru niso več samo obisk prireditve, ampak srečanje med ljudmi, ki se morda včasih ne vidijo vse leto. Z Repentabra odhajamo vsako leto z nekim zadovoljstvom, ki se ga ne da popisati. Zdi se, da potem spet laže živimo. In to je zelo veliko, če ne bi ničesar drugega ti tabori prinesli kot to, zasluži .Slovenska prosveta zanje toplo hvaležnost nas vseh. St. P. »Zdrava deva, Katarina!« — (Stana Oficija, Saša Rudolf in Ivan Buzečan) Slovenska Matica v Ljubljani, ki je poleg Mohorjeve družbe najstarejša založba v Sloveniji, je svoje izdaje v 67. letu obstanka nekako posvetila Primorju in primorskim pisateljem. Poleg knjige Franceta Steleta »Umetnost v Primorju« je izdala tudi dve deli tržaških pisateljev Alojza Rebule in Borisa Pahorja. Prvi je napisal zanjo svoj doslej največji in najpomembnejši tekst, skoraj štiri sto strani dolgi roman »Senčni ples«, drugi pa zbirko novel in prikazov »Na sipini«, ki v njegovo, že dokaj jasno omejeno ustvarjanje ne prinaša česa posebno novega. Rebula in Pahor sta Tržačana ne le po rodu, temveč tudi po pričujočih knjigah; vendar prvi neprimerno bolj značilno in aktualno kakor drugi. Skupna bolečina obeh, ki nepretrgoma zveni pod njunim pripovedovanjem, je pretekla in sedanja usoda slovenstva in slovenskih ljudi na kosu zemlje, kjer sta se rodila in kjer živita. Rebula jo skuša oblikovati v tragiko, porojeno iz globine in iz najrazličnejših življenjskih, človeških in notranjih spopadov. Ob Pahorju pa se zdi, da se mu jo navzlic vsem mučno vrtajočim prizadevanjem posreči le registrirati, jemati na znanje. Občutek, ki se sili ob vzporednem branju obeh del je, da Rebula pripoveduje in oblikuje, ker mora, Pahor pa, ker se je zavzel, da bo. Zaradi tega se zdi prepričljivost in umetniška moč prvega večja in resničnejša kakor drugega. Kakor vse dosedanje Rebulove knjige je tudi »Senčni ples« zasnovan široko, simfonično, z mnogimi inačicami na osnovni motiv. Pisec je doslej uradno, dasi po krivem, med Slovenci veljal za nekakšega tržaškega Jurčiča v dvajsetem stoletju, to je, za epičnega prikazovalca zunanjega Krasa in njegovih preprostih ljudi, kvečjemu za Kosovela v prozi. Z novim romanom je, kar se tiče tako imenovanega zunanjega okvira, ostal zvest tej označbi, pač pa jo je postavil na laž z vsebino, problematiko in obliko. »Senčni ples« je zgodba Silvana Kandorja, šestindvajsetletnega razumnika, ki se po vojni vrne domov, v Šent Maver na Krasu, in v nastajajoče novo, zmedeno, nasprotij, nejasnih hotenj, krivic in majhnosti polno slovensko življenje v Trstu. Nekje na Gorenjskem je pokopal Nadjo; kakor je mislil, edino ljubezen svojega življenja. Z njenim pogrebom nas ubere v svoje tragično občutevanje življenja, dasi njo samo, ki bi bila ključ do marsičesa, potem pusti v pripovedovanju skoraj docela v nemar. Po vrnitvi živi Silvan Kandor med kraškim domom, ki ga novi čas navzlic vsem zunanjim spremembam ne le pretresa, temveč K? temeljih razbija ,in med Trstom, kjer dobi službo. Najprej je profesor na slovenski gimnaziji, zatem uslužbenec pri zaveznikih, kar je značilni zunanji položaj za slovenskega razumnika v Trstu po koncu vojne. Oboje je tisti človeški krog, v katerem doživlja svojo osebno tragiko kot Slovenec in tragiko skupnosti, kateri pripada in hoče pripadati. Tej tragiki daje duška s pisanjem zgodbe o krivenčasti, poniglavi življenjski poti tržaškega peka Jerneja Jerobnika (Gerobbija). To je nerazumljivih manjvrednosti in drobnih izdaj pol oportunist, (za naše tržaško življenje tako značilnega in usodnega, kakor so Cankarjevi Šimni Sirotniki, kralji na Betajnovi in Hlapci značilni drugje). Pripoved, ki jo v svojem tedniku »Cupa« priobčuje njegov prijatelj idealist Ardenjak, piše sproti, da se, živo in bistveno vpleta v dejanje romana samega in z njo vse tisto, česar je zaradi svoje vere in njenega uveljavljanja deležen Ardenjak. Iz te, na videz namišljene zgodbe, iz okolij, v katerih živi, iz ljudi, s katerimi se srečuje in spopada, se ICandorju poraja spoznanje, da gre vse v nič. Najbridkeje mu je zaradi doma, ki ga drži pokonci le še do dna na zemljo prikovana mati Zofija. Brata Berto in Sandro, ki sta prišla iz partizanov z novimi mislimi in novimi pričakovanji, se na Krasu ne znajdeta več, posebno ne na tistem, kakor bi ga rada imela mati. Sandro ne dobi službe na železnici, ki bi ga še privezala na dom, in gre po namišljeno srečo v Avstralijo. Prav tako se izgubljajo in se podajajo ljudje iz Silvanovega tržaškega kroga ter se drug za drugim utapljajo v kompromisih, odpovedavanju odgovornosti, oportunizmu, begu in obupu. Kandor Ve in krvavo čuti, da vse to ni potrebno; da so krivi le malodušni, nesamozavestni ljudje, ako je tako. Če ne njega, pa vsaj bralca prepriča o tem njegovo zopetno srečanje z nekdanjim, zdaj starim italijanskim profesorjem, svetovljanskim humanistom in filozofom Martinisom. Pogovori z njim, njegova smrt, njegov pogreb, skoraj le v slutnji porojena in zaživeta bežna, utrinkovita ljubezen med Silvanom in profesorjevo hčerko Noro — ti, žal prekratki trenutki v romanu spadajo med dragocenosti v slovenskem slovstvu. Poleg tega so nehote objektiven dokaz o naši doraslosti ter enakopravnosti vsemu in vsakomur, saj prepričljivo izpodbijajo vtis, ki ga Rebulova nemirna zgodba poraja. Silvan Kandor je v knjigi na videz zgolj pasivna osrednja podoba; se pravi, ne proži in ne poganja s svojo voljo in dejavnostjo skoraj ničesar. Pač pa se vse, kar se v romanu dogaja, dogaja skozenj: ljudje, usode in stvari ga prebadajo in zaznamujejo vsaka posebej in po svoje; od vsake mu ostaja nekaj nove bolečine, teme in grenkobe; spreminja se v krvavo harfo, na katnre' strunah zvene vse grenkobe soljudi, rodu in časa. Nazadnje prav zaradi tega zavestno sprejme nase tisto, o čemer je mislil, da bo samo naključna prijaznost prijatelju Ardenjaku: postane pisatelj in nastopi svoj križev pot v temo. Ta, zgolj trpne dramatike polna postava je v naši književnosti nenavadna in nova, ker se zdi, da ni sad ustvarjalne nemoči, temveč točne zamisli in hotenja. Nova je dalje zaradi tega, ker bralec tisto, česar je naveličan iz gore nedoraslih, primitivnih, enoprostornih opisovanj in kričanj, po Kandorju, razumniku, nemirnem klop-čiču duha, bistrosti, predirnosti živcev, občutljivosti in duhovne vsestranosti doživlja tako, kakor je njemu, času in razvoju ustrezajoče. V nasprotju z dobršnim delom današnjega slovenskega pisanja Rebula ni avtor, ki bi stvari, ljudi in čas samo videl in slikal, temveč gleda na nje in išče njihove globlje usodnosti. Noče biti zgolj slovstveni obrtnik ali celo propagandist, temveč svoje zgodbe z duhom in srcem trpi ter je pri njih pfizadet kot umetnik in človek. Kjer ga premaga, da je preveč prizadet zgolj kot človek, ga to sem pa tja potegne v nepotrebno stvarnost, premalo presvetljeno po umetnosti, po poeziji. Prav ta človeška, včasih avtobiografska prizadetost, škodi gospodarnosti in smotrnosti njegovega pripovedovanja, ko jemlje vanj stvari in motive, ki niso bistveni in zaradi celotnosti potrebni. »Senčni ples« je sicer glede tega dosti bolj prečiščen kakor Rebulove poprejšnje knjige, in tudi ni čutiti iz njega običajne naglice Q/l e pom g mirna ^cjoclfm Grl ša Mikuž »Da, to je bistvo vprašanja,« je dejal Boris in s svojimi živahnimi očmi pogledal skozi umazane šipe kavarne proti gradu, ki je ožarjen od sonca mogočno kraljeval nad mestecem. Točno je videl, kako se orumenelo listje divje trte, ki se je ovijala okoli stolpov in obzidja, rahlo premika in uklanja jesenskemu vetriču. »Vendar bi lahko ta problem obšel in ga načel kasneje...« Pavel je govoril mirno in prepričljivo in medtem srebal iz kozarca preostalo pivo. »Da, kasneje . .. kasneje ... Takrat bo treba reševati nova. Kako pa mi bo to mogoče, če bo prvo ostalo nerešeno?« Se vedno je gledal proti gradu in si mislil, da bi bilo zelo lepo hoditi po visokem obzidju in gledati mlačno sonce, ki nima več nikake moči v svojih žarkih. Jesen je močnejša od sonca ... To je bilo nenadno odkritje in čudil se je, da tega še nikoli ni pomislil. Oditi na grad! To bi bilo gotovo koristnejše, kot razpravljati o tako važnih stvareh. Čudno je, da si se tako zagrizel v to vprašanje, saj ga v naših letih nihče ne rešuje in vendar živimo vseeno. .. Morda ga načneš kasneje.« Tudi on je pogledal skozi okno, pa Boris tega ni zapazil. Mislil je samo, da nima nikakega pomena govoriti o vsem tem. Važnejši je v tistem trenutku bil grad, ki je stal tam in se ni zdel prav nič težak, toda spodnji del obzidja so že pričele ¡razjedati senče in 'Boris je skoraj bolestno pomislil, da je morda zamudil priložnost in da bo drugi dan deževalo, če on danes, ne pohiti na grajsko obzidje. Bil je. gotov, da bo deževalo pa čeprav ni bilo na nebu niti oblačka. »Saj to je! Jaz nočem živeti „vseeno”, jaz hočem živeti popolnoma ali pa nič! Vidiš, na svetu je dvoje vrste ljudi: tisti, ki so izbrali in tisti, ki niso izbrali. Še več: nekateri so izbrali sonce, drugi temo... Tisti, ki ima- HLAPCI 1. Cankar pravi nekje nekako takole: »človek imej glavo na vodljivem povodcu, da se s pridom priklanja na vse štiri strani neba. Koleno imej iz mehkega testa, da poklekne sredi ceste v blato, ako tako zahteva potreba ali nanese slučaj.« V dra-matski obliki je naslikal nravstveno podobo svojega naroda, kakor jo je tedaj videl, in mu ogorčeno vrgel v obraz oznako: Hlapci. 2. Nastane vprašanje: od kod to v nas? Korenina te poteze je verjetno dobra. Ali ni to naša velika sposobnost za trpljenje? Ta lastnost je lepa, velika. A ta se je ponekod skvarila, zašla v slabost, prav to samoponiževanje, hlapčevstvo. Prav je, da delavec brani gospodarjeve pravice, a svojim naj se ne odreče. Prav je, da spoštuje svojega gospodarja, a hlapčevati mu ne sme. Prav je, da ga ima za gospoda, a tudi sam naj ostane gospod. 3. Veliki duhovnik je vprašal Jezusa o njegovih učencih in nauku, pa mu je Jezus odgovoril, naj po vsem tem vpraša učence. Služabnik ga je za to besedo udaril: »Tako odgovarjaš velikemu duhovniku?« In mu je Jezus odgovoril: »če sem napak govoril, spričaj, da napak; če pa prav, kaj me biješ?« Ko so Jezusa pripeljali pred Heroda, se je ta razveselil nje-goveda prihoda, češ da ga bo videl storiti kak čudež. A Jezus mu je na mnoga vprašanja odgovoril z — molkom. Naš Gospod je vedno ostal gospod. Tudi v trenutkih, ki so se najbolj ponujali za hlapčevanje. Pa je bil obenem najponižnejši. pri pisanju. Vendar bi bilo moč pri podrobnejši oceni pripomniti glede tega še marsikaj. Občutna, tako vsebinska kakor kompozicijska vrzel v celoti tega dela je izpadek zgodbe o. Nadji, o kateri le. slutimo, da mora pogojevati Kandorjevo usodo in podobo, ter zaradi tega čutimo, da nam je nekaj v škodo zamolčano. Če končamo na kratko, je treba reči, da je »Senčni ples« doslej Rebulovo najmočnejše in najzrelejše, delo, obetaven mejnik na njegovi ustvarjalni poti in razveseljiv korak v vedno večji vsebinski in oblikovni svojskosti in dognanosti. Po jezikovni plati žal motijo nekateri trmasti, nepotrebni spodrsljaji, ki bi se. jih ne bilo težko otresti. Novele Borisa Pahorja v zbirki »Na sipini« ostajajo v istem miselnem in vsebinskem svetu kakor njegovi dosedanji romani in drugo pisanje: bolj ali manj nižinski Trst, prisiljena vojaščina, koncentracijsko taborišče, zapori z vsemi postranskimi odmevi. Povsod prizveneva v dogajanje, ista osnovna, recimo idejna ali problemska nota, kakor smo jo omenili za skupno njemu in Rebulu že v začetku. Vendar ima bralec večkrat občutek, da pisatelj ta osnovni podzvok obuja hote, prisiljeno, nepotrebno in naivno, namesto da bi se oglašal iz zgodbe in iz ljudi sam po sebi, nujno in logično. To je moč čutiti že v prvi, nedosledno in preširoko zasnovani noveli »Na sipini«, kjer ob motivu obolelega dekletca v izgubljeni hiši prevrača drobec zgolj človeške tragike v udr-žan, a nepotreben nacionali patos. Tako je pogosto tudi v drugih Pahorjevih zgodbah iz te zbirke, razporejene v tri dele. Pravih novel je nekaj v prvem in tretjem delu, v drugem so štirje pošastni, brutalni prikazi stradanja in morij v koncentracijskem taborišču. Trpeči, brez- imni človek in njegova groza sta tu ponižana v zgolj zunanjo, dasi nadvse prijemljivo in pretresljivo živalsko strahot-nost. V njej ne žrtve ne njihov opisovalec ne čutijo niti zavesti o krivici in grehu nad človekom, kaj šele česa višjega, kar bi njihovemu trpljenju dajalo karšen koli smisel za tisto, kar mora priti za njimi; kar bo moralo biti prav zaradi njihove, na videz prazne žrtve drugače; kar bi vzbujalo zavest o krivdi in o potrebi povračila zanjo, če ne za kaj več. Ta praznota nečesa, kar bi bilo izven zunanje groze, jemlje tem prikazom celo vrednost obtožbe, ki mora temeljiti na spraševanju po vzrokih ter sklicevanju na tako ali tako, trajno ali začasno pravico. So pa ti štirje odstavki zgolj oblikovno vzeto pisani mojstrsko, da zlepa kaj podobnega ne tako. Splošni občutek ob branju te Pahorjeve knjige je, da piscu, ki se je doslej poskušal največ v romanu, manjka za novelo pravega prijema. Ta prijem je naglo in skopo, preračunano udarjanje v bistvo, zgoščena dramatika, bodisi v pre-mišljanju, bodisi v dejanju. Pisec to dramatiko večkrat zamenjava z iskanjem brutalnih in naturalističnih motivov, zgoščenost pa razvodeneva z nepotrebnimi razmišljanji, pogosto bolestnimi in prizadetimi, a zaradi tega za bistvo pripovedi nič bolj smotrnimi. Tretja hiba je, da vsi njegovi ljudje premišljajo in govore kakor on ter postajajo enolični in neverjetni. Umetnost pisanja pa je v veliki meri prav v ustvarjanju verjetnosti iz neverjetnega. Da pa je, Pahor sposoben ob potrebni prizadevnosti, premišljenosti in oblikovalni rednosti ustvariti pravo novelo, priča nežna in obzirna, navzlic ostrini motiva oddaljena sanjava poetična zgodba »Na školjih«, ki je skorajda najlepša stvar, kar jih je kdaj napisal in jo je tudi treba prišteti med redke boljše slovenske novele sploh. ZDRUŽENJE STARŠEV Pred kratkim so v Celovcu ustanovili starši, ki imajo otroke v slovenskih šolah, organizacijo »Združenje staršev«, ki skrbno pazi na to, kako in kaj nudi šola njihovim otrokom. Starši so najbolj zainteresirani, da je pouk dober, da so učilnice zdrave, zanima jih, kakšni so učni načrti in podobno. Skrajni čas je, da ustanove starši tudi v Trstu tako društvo. Saj je prav pri nas nastalo toliko vprašanj, zmede in pehanja posameznikov — korist šole, koristi otrok in s tem tudi staršev pa je deveta briga. Danes se poganjajo nekateri za druga službena mesta, ker bi hoteli zaslužiti 2000 lir več na mesec in jim ni važno, ali predmet res obvladajo. Pri vsem tem starši, ki jim je pri srcu dobra šola in uspeh njihovih otrok, ne morejo ostati več s prekrižanimi rokami. Predlagamo zato, da se ustanovi Društvo staršev, ki bo družilo vse, ki imajo otroke v slovenskih šolah na Tržaškem, da bo njih nastop enoten. Tako kot je v Celovcu. PREŠERNOVE PESMI IN PISMA Ljubljanska založba Mladinska knjiga je izdala Prešernove »Pesmi in pisma«. Knjigo je uredil prof. Anton Slodnjak, ki je napisal pesmim in pismom tudi obširno literarnozgodovinske opombe, ki obsegajo skoro 90 strani drobnega tiska. Ta izdaja je. v literarnem pogledu izredno dragocena in dobrodošla, ker prinaša zbrana vsa Prešernova pisma, ki so bila doslej širšemu občinstvu le težko dostopna, čeprav so zelo važna za slovensko kulturno zgodovino. Naj opozorimo samo na Prešernovo odklonitev ilirskega gibanja in na njegovo dopisovanje z Vrazom. Od pesmi vsebuje ta knjiga samo tiste, ki jih je napisal Prešeren v nemščini ali, ki jih sam ni sprejel v svoje zbrane »Poezije«. Vse pesmi in nemško pisana pisma spremljajo prevodi. Da je izdaja res kvalitetna, jamči že samo ime prof. Antona Slodnjaka. SLOVENSKA KNJIGA NA JAPONSKEM Pesnik Vladimir Kos je v Tokiu dal v tisk svojo pesniško zbirko »Dober večer, Tokio«. Obsegala bo 64 strani in je pesnikova namera, da ves izkupiček iz 'prodaje daruje za gradnjo prostorov, ki bodo služili zbiranju revnih otrok na njegovi misijonski postaji v Tokiu. Upa, da bo v teh dneh zbirka že izšla. Ver-' jetno bo to prva knjiga, ki bo v slovenščini izšla na Japonskem. jo v očeh sonce so strašno visoko nad nami; Včasih zaradi tega trpijo, pa vendar so tudi v svojem trpljenju srečni, ker so izbrali luč ... Tudi življenje v temi je prijetno, toda ko vidiš, da imajo nekateri luč v svojih očeh, zahrepeniš tudi ti po svetlobi, pa ne moreš do nje ... Tedaj je konec miru in vse skupaj ti postane umazano in nizkotno in studiš se sam sebi.« »Toda saj lahko sam izbereš! Kaj nisi ravno prej to dejal?« ga je prekinil Pavle samozavestno. Zdelo se mu je, da se vrtita okoli neke nepomembne stvari, samo, ker je Boris skrajno nelogičen. »Da, izbrati, izbrati je treba in to ravno ni lahko ...« Sence so se hitro širile po visokem obzidju. »Še pol ure ...,« je zbito pomislil Boris. Skoraj je že izgubil vsako upanje, da bosta prenehala še V času, da on pohiti na grad. Ljudje so namreč pravili, da je krasno gler dati, kako se sonce izgublja sredi brezmejne planjave. »Poslušaj- Mislim, da lahko živiš tudi ne da bi izbral... in že če si želiš svetlobe, izberi svetlobo!« Seveda, to je bilo strašno enostavno, toda ... Ne, ne Pavle ni popolnoma nič razumel. Pa, saj je bilo sedaj Borisu vseeno ali ga je razumel ali ne. Grad: to je b;la sedaj tista nepremagljiva želja, ki je nenadoma zaživela v njegovi občutljivi notranjosti in postajala večja in večja, dokler se ni spremenila v telesno bolečino. Obzidje pa se je neprenehoma potapljalo v senco in nič več ni bilo lahko in nedosegljivo. Postajalo je togo in težko, samo pozlačeni vrhovi so še vabili. »Ponovno sva na začetku. Dobro vem, da me vsi težko razumejo...« »Res je. Ta klobasa je kot začarani krog. Nikjer ni začetka, nikjer konca ...« Da, rekel je: »... ta klobasa ...« in Borisu se je to strašno za-studilo. Lahko bi bil rekel: »Ta problem...« in sedaj bi Boris ne bil žalosten, ker mu je vse, tako strašno oskrunil. Toda Pavel se vsega tega ni zavedal in njemu so bile te besede, kar po godu. »Glej, kako je grad lep.« Menjal je pogovor, ker je bilo vse tisto o čemer sta bila govorila, zamazano in zdrobljeno. »Lep je,« je pritrdil Pavel in bil tudi sam vesel, da nista nadaljevala s prejšnjim pogovorom. »Včasih ga gledam in sanjam o princih in princezinjah, ki se sprehajajo po sončnem obzidju in zdi se mi, da sem med njimi in da držim za roko čudovito zlatolaso kraljično, ki ima tanke ustnice in tih glas ... Govoriva o pomladi in o lepoti. Nekoč sem ji rekel, da jo ljubim, pa je zardela in molčala. Bil sem srečen in sonce je bilo svetlo in vsa družba se je smejala ...« Nenadoma je prekinil svojo pripoved, ker se je zbal, da bi Pavel ponovno ne rekel: »Ta klobasa...« in mu oskrunil tudi to. »Ti rad sanjaš, ali ne?« »Prerad!« Nič več ni čutil sladkobe v srcu, ki so mu jo prinesle obnovljene sanje. Govoril je stvarno: in to je bilo zelo grenko. Grad se je dokončno potopil v temo in Boris je vedel, da je vse zamujeno. Drugi dan bo prav gotovo deževalo. Pavel pa je naročil še dve pivi. »Zdrava deva, Katarina!« (M. Teuerschuhoiva in Marija Oficija) MARIJAN KdUZj^U Vsa zemlja je umita in diha sproščena, zlatnina razlita je prelestno spojena z deviškim veličjem vrhov. V gozdovih smrek se utrinja biserov soj s temno zelenih vek. Tu srečen sem zdaj, vendar mi greni ta misel slaj, da z mano še ti nisi zamaknjena vanj! J odsvetuje zakon Kralj SAMO Zakon je brez dvoma zelo važen korak v človekovem življenju. Dejstvo je tudi, da ne stopajo v zakon samo zdravi ljudje. Ljudje, ki bolehajo za kako boleznijo ali so preboleli kako bolezen, se pogostoma sprašujejo, ali so zreli za zakon. Pripominjam, da Cerkev in civilna zakonodaja ne predstavljata v tem pogledu nikake omejitve. Po cerkvenem zakonu se mož in žena lahko poročita tudi v primeru najhujših bolezni. Saj celo večkrat slišimo o porokah na smrtni postelji. Cerkev pravzaprav pozna samo eno omejitev: ne dopušča zakona, če je en zakonec nesposoben. Zdravniki pa poznamo več bolezni, pri katerih odsvetujemo zakon, in sicer zaradi bolezni same ali pa zaradi posledic, ki jih lahko rodi bolezen bodisi pri zakoncu, pri zakoncih ali pri potomcih. Oglejmo si najprej dvoje bolezni, katerih smo se nekdaj zelo bali, in sicer spolno bolezen sifilis in tuberkulozo (jetiko). Povsem naravno je, da je zaskrbljen, kdor boleha za sifilisom ali kdor je, kdaj prebolel to bolezen. Še v preteklem stoletju je veljal sifilis za neozdravljivo bolezen. Poleg tega spada sifilis med dedne, bolezni, to je med take, ki jih lahko podedujemo odnosno prenesemo na svoje otroke. Danes sifilis ne velja več za neozdravljivo bolezen. Že, v začetku našega stoletja so odkrili uspešna zdravila proti nji, in sicer arzenobencole. Toda zdravljenje z arzenobencoli je bilo dolgotrajno. Mnogokrat je bilo že bolezen težko odkriti. No, danes imamo mnogo laboratorijskih pripomočkov, s katerimi odkrijemo sifilis. Poleg tega imamo danes še antibiotična sredstva, s katerimi uspešno zdravimo tudi sifilis. S temi sredstvi je zdravljenje mnogo krajše. Tudi zdravljenje jetike je danes uspešnejše, kot je bilo še nedavno. Z lahkoto odkrijemo bolezen in jo uspešno zdravimo. Največkrat lahko predvidevamo potek bolezni. V tem primeru seveda mnogo lažje, povemo svoje mnenje bolniku, ki bi se želel poročiti. Ce se izboljšuje bolnikovo stanje, če bolnik ne izloča več Kochovih bacilov, če končno ozdravi, lahko stopi v zakon. Povsem naravno pa je,, da odsvetujemo zakon takim bolnikom, ki izločajo bolezenske klice. V zakonu bi lahko prenesli bolezen na svojega zakonskega druga ali celo na svoje otroke. Jetični lahko stopijo v zakon, kadar ozdravijo, za sifilitične pa velja navodilo, da lahko stopijo v zakon šele potem, ko vsaj tri leta zaporedoma nimajo nobenega znaka bolezni, to je potem, ko so bile tri leta vse krvne reakcije negativne. Zakon odsvetujemo tudi pri nekaterih duševnih in živčnih boleznih, tako v težjih primerih padavice (epilepsije). Sicer je v tem primeru merodajen potek bolezni. Poznati je treba pravi vzrok padavice. Kajti padavica je včasih ozdravljiva. Pri duševnih boleznih je težko dati neko splošno mnenje, zakaj nekatere so ozdravljive, druga pa ne. Pri nekaterih prestalih duševnih boleznih je treba pogosto opazovati, ali se bodo spet povrnile Nato imamo še dedne bolezni, ki jih lahko starši prenesejo na otroke. Sem prištevamo hemofilijo. Na srečo je to silno redka krvna bolezen, za katero bolehajo edinole moški. Ženske ne poznajo hemofilije ,a jo prenesejo na dečke. Kdor boleha za hemofilijo, živi vedno v nevarnosti. Najmanjša rana je lahko smrtna. Pri njih se kri ne strdi. Kadar se ranijo, prične rana krvaveti in krvavitve ni mogoče ustaviti. Izdrtje zoba lahko stane človeka življenja. Bolezen je neozdravljiva. Če je zakonec hemofilik, odsvetujemo zakon. Kadar moramo kot zdravniki odsvetovati zakon, se zavedamo, da je nasvet izredno važen in da ima včasih zelo velike posledice. Di. MILAN STARC Vsa tedanja zgodovina je malo znana, ker zanjo ni nobenih pisanih virov. Poznamo le nekaj tedanjih imen, ki pa povedo zelo malo. Zato je bil avtor Kralja Sama prepuščen samemu sebi in svoji domišljiji, da je iz redkih zgodovinskih drobcev ustvaril zaokroženo celoto. V spremni besedi je zapisal, da drama, čeprav je zgodovinska, »ni in ne more biti kroničen zgodopis, marveč je slovstvena tvorba, ki skuša podoživeti tisti težki čas in tiste ljudi ob trenju takratnih svetovnih in krajevnih političnih silnic. Zato je tudi uokvirjena med vzhodni politični pol (Bizanc) in zapadni politični pol (frankovsko-germanski svet), med katerima zavzema važno vlogo nevarni obrski imperij, s katerim se spopade njegov dotedanji zaveznik oziroma suženj — slovanski živelj, ki si prav spričo te borbe odnosno zaradi svoje osamosvojitve naprti novega sovražnika — Franke z njihovimi zavezniki, na drugi strani pa si s svojim junaškim odporom nasproti obrske-mu imperiju pridobi zaveznika v Bizantincih.« To so Turnškovi nazori in po njih je drahmo sestavil. Pisatelj se ni držal klasične zgradbe, ki smo jo navajeni za zgodovinsko dramo. Turnškova igra nima osrednjega junaka, ki bi vezal vse dejanje in vse osebe v skupno celoto. To je nekoliko čudno, ker je naslov »Kralj Samo« in bi bilo zato pričakovati, da bo on tista močna osebnost, okrog katerega se bo vse sukalo. Res veliko govorijo o Samu, vendar on ni dramatski junak, še manj oseba, ki odloča in ki poganja dejanje naprej. Pri tolikih pozoriščih in dogodkih je razumljivo, da nastopa cela vrsta oseb vseh mogočih narodov. Samo Slovanov je šestnajst brez kralja Sama, nato sedem Obrov, pet Bizantincev, štirje Franki in še vrsta manj pomembnih ljudi. Torej cela galerija ljudi, različnih stanov, starosti in narodnosti, vendar večina dovolj izrazito označeni, z lastnimi potezami in značaji. Najbolj se je pisatelj poglobil v Slovane, ki so precej idealizirani, junaški, radi so samostojni, vendar brez upiranja sprejmejo tujega trgovca za svojega kralja. Ostale zastopnike tujih narodov je avtor naslikal na precej tradicionalen način, z več ali manj temnimi barvami. K temu ga je silila spet ideja igre, ki je izrazito rodoljubna. Ideja je pisatelja zavedla, da je Slovane preveč idealiziral, tako v dobroti kakor v bojevitosti. Vsi sosedje se istočasno spravijo nadnje, a vse z nekako .lahkoto premagajo. Morda je vse to res, a tako, kot je podano, ne prepriča. Tudi ni prave krajevne razdalje; Samo in njegovi se kar sprehajajo med Karantanijo in Moravsko, bojišča so tako blizu, da pomagajo vojaki drug drugemu. Škoda, da ni večje plastičnosti. Drama je napisana v verzih, in sicer v enajstercih, ki teko gladko in včasih naravnost mogočno. Vidi se, da jih je pisatelj izpilil, kolikor se je dalo. Knjiga ima kratek uvod, na koncu pa prikaz tedanjega zgodovinskega ozadja in slovarček manj znanih imen in besed. Drama je izšla v Celovcu, podpisana pa je založba Setev v Trstu. Mairtin Jevnjkar POMENKI POD DOMA CIM KRO VOM Otrok gre v šolo NATAŠA KALANOVA Zadnje poletje nam je. prineslo razveseljive in razburljive vesti o naglem tehničnem napredku človeštva. Najnovejše ameriško raketno letalo se je dvignilo 45 kilometrov v višino in tako je človek stopil na prag vsemir-ja. Nekaj dni na to so nekje v Rusiji izstrelili prvo vsemirsko ladjo, ki je kar novodobna Noetova barka. Na njej so bile razne živali, le da je Noe, to je človek, zaenkrat še ostal na Zemlji. Osemnajstkrat je ta vsemir-ska barka obkrožila Zemljo, nato pa se vrnila nazaj in varno pristala. Vse živali so pri tem ostale žive. Vsemirska plovba utegne za človeka kaj kmalu postati resničnost. Odpirajo se nove, mogočne a tudi grozljive perspektive človekovega prodora v brezkončno vesolje. Nobenih pomislekov sicer ni proti znanosti in tehniki, toda proti temu, kako človek uporablja dosežke teh panog. Skorajda neopazno je šla mimo nas obletnica, ki bi morda bolj kot katera koli druga zaslužila, da človeštvo ob njej razmišlja: pred 15 leti so odvrgli prvo atomsko bombo v zgodovini. Padla je na mesto Hirošimo na Japonskem. Od 370.000 prebivalcev jih je blizu 80.000 izgubilo življenje, deloma takoj pri napadu, deloma kasneje na posledicah ran in radioaktivnega izžarevanja. Tri dni nato je druga atomska bomba pokončala 75.000 življenj v mestu Nagasaki. Tako se je začel atomski vek, tako je človek izkoristil naravno silo, ki jo je odkril v atomu, dotlej najmanjšem delcu ustvarjene snovi. Ni je uporabil za ustvarjanje novih dobrin, ne za lajšanje naporov življenja, ampak za uničevanje. Res je, da je bil takrat svet v vojni med tiranijo in svobodo ter da v tej vojni nihče ni štedil sredstev in kdor je hotel zmagati, je pač moral uporabiti vsa sredstva. To so železni zakoni vojne, ki jih ni kovalo krščanstvo ampak so dediščina poganstva, ki kljub vsej moderni civilizaciji še vedno bremeni človeštvo. To končno dokazuje tudi sedanja oboroževalna tekma, ko velesile trošijo ogromne vsote za orožje, ki ga pravzaprav ne bi smele nikdar uporabiti, ker bi to pomenilo konec človeštva. Zaradi modemih orožij ter njih strahotne uničevalne moči pa je vojna prav zaradi svoje brutalnosti in brezobzirnosti postala nemogoča za vsakega razsodnega človeka. Toda na človeško razsodnost samo se ni kaj varno zanašati. Zgodovina je pogosto pokazala, da nad pametjo pogosto zmaga neumnost, nevedna domišljavost in fanatizem. Zato je mogoče, da človek večkrat tehnične in znanstvene iznajdbe, ki bi mu naj služile za izboljšanje, olajšanje in olepšanje življenja, u-porablja v lastno škodo. Je to del tistega večnega boja med dobrim in zlom, ki je naša dediščina po izvirnem grehu. Razorožitev postaja neizogibna nujnost. Vendar bo pred vojaško razorožitvijo potrebna duhovna razorožitev sil zla v nas samih. Ta pa je možna le tako, da se človeštvo, od preprostega človeka pa do najvišjega državnika zave, da smo vsi ljudje bratje in otroci enega skupnega nebeškega Očeta. In tudi, da je Bog pravičen sodnik, ki dobro plačuje in hudo kaznuje. Te - Kr. Začetek šole postavlja vse mame pred nove težave ip_ vprašanja, ki so na videz sicer lahka, v praksi pa dostikrat prav težko rešljiva. Vzemimo za primer mamico, 'ki pošilja otroka prvič v šolo. Skušajmo se poglobiti v njene probleme in ji jih pomagajmo razrešiti. KDAJ NAJ OTROK ZJUTRAJ VSTAJA IN KAKŠEN NAJ BO NJEGOV ZAJTRK — Otrok naj vstane vsaj eno uro prej preden gre v šolo. Umije naj se pod materinim nadzorstvom, a sam. To je potrebno, kajti v šoli ga bo učiteljica poslala k umivalniku, naj si umije od črnila zamazane roke. Voda, s katero se umiva, naj bo mrzla, tudi pozimi, da otrok ne bo čutil razlike v temperaturi, ko stopi iz hiše. Zajrtk naj bo tečen in naj zlasti vsebuje veliko sladkorja. Ozirajmo se seveda tudi na to, kaj ima otrok raje: ali skodelico toplega mleka ali mlečno kavo ali sadni sok. 'Poleg tega kruh z marmelado ali surovim maslom ali medom ali piškote. Če je otrok slaboten, mu daj stepeno jajce s sladkorjem. Pazi, da ne ibo zajtrka spravil na hitro vase, ker mu to lahko povzroči motnje v želodcu, ki mu bodo lahko pokvarile ves dan. NAKUP ŠOLSKIH POTREBŠČIN — Ko začne otrok hoditi >v šolo, mu je treba kupiti šolske potrebščine. Kakšni naj bodo zvezki in knjige, odloča navadno učiteljica. Pač pa je v izložbah še mnogo stvari, ki pritegnejo otrokovo pozornost: svinčniki, šilčki vseh oblik in barv', škatle z barvniki itd. Pri izbiri teh predmetov upoštevajmo otrokov okus, da bo imel z njimi več veselja in bo bolj pazil nanje. Šolsko torbo naj pa seveda izbere mama, ki se spozna na kakovost blaga, kajti zdaj je na trgu velika izbira cenenih in dragih, skromnih in lepih torb. Pri izbiri naj se ozira predvsem na higieno in praktičnost. Najbolj priporočljiva za otroka je torba z jermeni, da jo otrok nosi na hrbtu. Predvsem ima pri tem otrok obe roki prosti in je teža torbe razdeljena na vse telo enakomerno. Tudi ni nevarnosti, da bi otrok pozabil torbo v trgovini ali na cesti ali v tramvaju, ali da bi z njo začel suvati tovariša, s katerim sta se začela prepirati. 'Seveda moramo paziti, da ima torba širino ramen in, da se dajo jermena daljšati in krajšati. PRVE DOMAČE NALOGE — Ko začne otrok pisati domače naloge, ga moramo nevsiljivo nadzorovati. Cesto se zgodi, da otrok zavzame pri pisanju držo, ki je na pogled lahko ljubka, a zelo slabo vpliva na otrokov fizični razvoj. Ena najpogostejših razvad, ki se je pri pisanju oprime je, da vtika v usta svinčnik ali peresnik, da se praska po glavi ali ušesih. Tega iga odvadimo takoj v začetku. Predvsem pa pazimo, ko otrok piše, bere ali riše, na držo njegovega telesa. Sedi naj tako, da bo hrbtenica ravna. V teh letih je nevarno, da pride do okvar, ki se vse 'življenje ine. popravijo. Mati pa, ali kdor pač otroka nadzira, naj pazi, da bo vedno ‘miren, obvladan, tako da bo otroku vzbujal pogum in ljubezen do dela. ŠOLA IN IGRA — Naj otrok ne misli, da se je s pričetkom šole začelo zanj resno življenje, da mora postati čez noč odrasel človek. Šolsko življenje naj otroka ne ovira, da se ne ibi posvečal igram. Tudi igra ugodno vpliva na otrokov duševni razvoj, zlasti pa je važna za njegov fizični razvoj. Po vsakem duševnem delu naj se vsaj za pol ure igra, da se raztrese. Igra naj se po možnosti na prostem zraku z drugimi otroki, ali pa naj se zamoti z mirno igro v sobi. V vsakem primeru naj ga tudi pri igri nadzoruje vzgojitelj. DOMAČE NALOGE IN SPANJE OTROKA — Ko začne otrok z domačimi nalogami, ga je treba takoj navaditi na red. Čisto napačno ravnajo starši, ki silijo otroka, naj takoj po šoli piše nalogo. ‘Prav tako ni primeren čas tik pred večerjo ali po večerji, kajti ne prazen ne poln želodec nista primerna za duševno delo, ker je takrat za majhno delo potreben velik napor možganov. Najboljše ure za učenje so po tretji uri do približno šeste. ure. Otroka naj pri tem delu ine moti ne televizija, ne radio, ne telefon. Stol naj ima primemo višino. Svetloba naj prihaja od leve strani Sreča in upanje, staršev. Letos bo začel fant obiskovati ivrtec. in naj bo zadostna. Kadar mora delati pri luči, je najbolje, če ima namizno luč s svetlomodro žarnico. Starši naj otroku ne pomagajo nikoli neposredno, ampak naj ga le nadzirajo, mu svetujejo in ga bodre. 'Pazi, da se otrok ne nagiba preveč nad zrezek ali knjigo. Zvečer naj leži pred njim in naj ga otrok odmika, ko piše preko druge polovice strani. Otrok naj sedi ves čas pokonci. OTROKOVO SPANJE — .V tej dobi je otroku potrebno ¡najmanj devet ur spanja. Večerno delo je za otroka izredno utrudljivo, ker je vso svojo energijo izčrpal že čez dan. GROZDJE ZORI Gotovo ste že vsi brali po časopisih in revijah hvalnice, ki jih pišejo na čast grozdju. 'Vzemimo še mi v roke grozd in poskušajmo odkriti njegove vrline. Kaj vsebuje zrela grozdna jagoda? Predvsem velike množine tekočine (72-80%), to je zdravilnega soka, ki je prav v vseh sadežih, ki dozore v poletju. Poleg soka i-ma .grozdje visok odstotek sladkorja (14-25%), katerega 'množina je odvisna od kakovosti in zrelosti grozdja. Naravno je, da je bolj sladko sadje v Južni Italiji kot pri inas, ker je tam vroče, dolgo poletje. ¡Poleg sladkorja vsebuje grozdje še vse snovi, ki so koristne našemu organizmu: maščobe, proteine, najrazličnejše mineralne snovi, kot magnezij, kalij, kalcij, železo in fosfor. Poleg tega pa še vitamine A, B in C. Poleg tega še vse snovi skupne sadežem, ki ugodno ¡vplivajo na prebavo. Zaradi vsega tega bogastva,, ki je velikega biološkega pomena in zaradi lahke prebavljivosti, je 'uživanje grozdja priporočljivo za vse, ¡zlasti pa rekonvalescentom, vsem oslabelim, slabokrvnim in nevrastenikam. Priporočamo ga vsem, ki trpe na motnjah v drobovju (jeter, ledvic) ali na slabi prebavi. Grozdje ugodno vpliva celo na sladkorno bolne kljub visokemu odstotku sladkorja. Kako pa je s takozvanim zdravljenjem z grozdjem? Za zdravljenja seveda mi dovolj, da vtakneš sem pa tja grozdno jagodo v usta. Treba iga je pojesti postopoma od ¡1 kg do 2% kg na dan. Uživamo ga v treh obrokih: zjutraj na tešče ali po kavi in dobro uro pred kosilom in večerjo. Ves 'ta čas ne uživaj zelenjave in močnatih jedi, zlasti če se ne maraš zrediti. Jej meso, 'ribe, jajca in mlečne izdelke. \§imen§8Ajp 9 + *I + 0 AIY§8*+ ;4 + 4?0]+ §YI$+ 3] 90?+§' ?+9F6 S 90?+§86' 4818 ;F. Našli smo to-le poročilo slovitega pirata Lafyta. Vsebuje načrt o skritem zakladu. (Upoštevajte, da se v slov. največkrat rabi črka A, nato V itd.). Za pomoč dodamo še to, da se druga beseda rokopisa glasi: ZAKLAD! NEUMNI GOSPOD (25 točk) Nek aristokratski gospod je odšel na večtedenski dopust. Pred odhodom pa je naročil svojemu slugi, naj ureja njegovo pošto. Toda pozabil je izročiti slugi ključek poštnega nabiralnika in tako ta ni mogel priti do pisem. Nemudoma je zadevo sporočil gospodu. Ta mu je odpisal, da je ključek na knjižni polici. Toda gospod je naredil veliko neumnost. Katero? Gospod Kremžar je znan veseljak. Ima pa hudo, ljubosumno ženo. »Presneta punca,« je kregal Kremžar nekega dne naivno mlado služkinjo. »Kaj ste morali povedati moji ženi, kdaj sem prišel nocoj domov?« »Saj nisem povedala ure,« ugovarja služkinja. »Narobe, gospod, ko me je gospa vprašala, kdaj ste prišli, sem rekla, da nisem mogla pogledati na uro, ker bi mi drugače prekipela kava in mleko.« • Elegantna gospa se približa stražniku. »Oprostite, za ob pol petih sem bila zmenjena, da se dobim tu s svojim možem. Ste ga morda videli?« »Ne bi rekel, gospa,« je vljudno odgovoril stražnik, »ali ima kak poseben znak, po katerem bi ga spoznal?« »Znak?« je pomislila gospa, »ne, drugače ne, ampak zdaj je ura že šest in mislim, da bo od jeze že ves moder v obraz.« • Učitelj zastavi učencem vprašanje: »Če je na katedru sedem muh in eno ubijete, koliko jih ostane?« »Ena,« odgovori najslabši učenec. do&ta vd+o- _ Stara gospa je prvič potovala z letalom. Hostess ji je. vljudno ponudila nekaj žvečilnega gumija: »Da ne boste čutili pritiska v ušesih, zlasti ko se bomo dvigali in pristajali.« Ko so prispeli, je gospa poklicala hostess in rekla: »Mi hočete zdaj pomagati vzeti gumi iz ušesa? Saj pomagalo tako ni nič.« Narednik je vojakom - novincem pojasnjeval pomen zastave. Govoril jim je o domovini, o dolžnosti, o junaštvu. Ko je končal, ss je obrnil k vojaku novincu: »Miha, pozor! Tri korake naprej, marš! Odmor! Da vidimo, kaj si se naučil. No, na kaj misliš, kadar pogledaš na zastavo, ki plapola na koncu droga?« Miha se zagleda v zastavo, se popraska po glavi in reče: »Ce bi videl, da zastava plapola, bi mi prišlo na misel, da mora pihati veter.« Gospa spremi sina Karlčka v šolo. Otrok ima komaj šest let in bo prvič videl šolo odznotraj. »Prosim vas, gospodična,« je naročala mamica, »dovolite mu, da poje vsako uro en sadež. In, prosim vas, pazite, da ne bi sedel na prepihu, veste, je tako nežen. Pazite, da ga boste takoj opazili, ko bo prosil, da bi šel ven. Veste, je tako plah. Kadar ga boste poklicali h katedru, mu ne recite Karlo, ampak Karlček, drugače ne bo vedel, da mislite njega. Doma ga vedno tako kličemo... Pa še nekaj, gospodična, pazite, da ga ne okregate kdaj vpričo drugih. Taka žalitev bi ga globoko zadela, če bi kaj zagrešil, napravite raje tako: dajte dve zaušnici njegovemu sosedu. Prepričana sem, da bo to tudi nanj dobro vplivalo.« »Kaj je. žolč?« Nekdo je. odgovoril tako: »Neka vrsta zakonske družice v notranjosti našega telesa, ki nam prepoveduje piti likerje, kavo, jesti pikantne jedi in vse tisto, kar bi nam teknilo.« CENA 100.- LIR