Zdenko Čepič Krize – reforme, Jugoslavija – Slovenija, 1968–1988 5UDK 328.16: 338.124.4 (497.4:497.1)"1968/1988" Zdenko Čepič* Krize – reforme, Jugoslavija – Slovenija, 1968–19881 Zgodovinopisje odgovarja na bistvena vprašanja o preteklosti. Pri tem je ena osnovnih na čel zgodovinopisnega predstavljanja preteklosti, kje se je kaj zgodilo in kdaj. In seveda kdo je kaj storil ali mu je bilo storjeno. V tem smislu je tudi zasnovan zbornik zgodovinskih razprav, s katerim želimo prikazati neka- tera bistvena dogajanja, pojave in procese, ki so oblikovali preteklost in vplivalina sedanjost, iz časa pred štiridesetimi in dvajsetimi leti pri nas. Obe obdobji, simbolni letnici sta 1968 in 1988, imata skupno, da je bila takrat v jugo-slovanski družbi in državi, katere del smo bili tudi Slovenci, dolo čena kriza, ki je zahtevala reformo. Krize in reforme v jugoslovanski državi v šestdesetih in osemdesetih letih so tako predmet naše pozornosti, kajti eno od vprašanj jenedvomno, kako sta bili obe krizi in reforme, ki so tem sledile povezane ozi-roma koliko in kako so reforme za preseganje krize iz šestdesetih let vplivale na krizo iz osemdesetih, zlasti iz konca tega desetletja. Zgodovina človeštva je polna kriz. Takšnih in druga čnih, od politi čnih do gospodarskih, ki so predvsem »predmet« obravnavanja zgodovinopisja. Zgodo-vina je tudi polna vojn, ki so tudi izraz ali posledica razli čnih kriz. S tem se pretežno ukvarja zgodovinopisje. S krizami, ve čjimi in manjšimi, od svetovnih do osebnih in z njihovimi posledicami. O krizah, razli čnih in v razli čnih ob- dobjih, je mogo če govoriti tudi v naši zgodovini. Tudi v najnovejši. Tako je tudi vojna (ali vojne), ki smo jo doživeli ali ji bili pri če na ozemlju, ki ga je obsegala jugoslovanska država, v devetdesetih letih 20. stoletja izraz krize, v katero je ta država zapadla v osemdesetih letih. Te krize ni bilo mogo če rešiti z reformami, ki so bile sicer stalnica druge, federativne Jugoslavije. Zakaj niso reforme, kinaj bi rešile jugoslovansko državo uspele oziroma, zakaj sploh do njih ni prišlo,je eno bistvenih vprašanj v zgodovini te države in v zgodovinopisju njenih posameznih delov. Ta zadnja kriza je bila dejansko izraz vseh kriz in reforme, ki jih je doživljala Jugoslavija v vsem svojem obstoju, tako prva iz časa med svetovnima vojnama kot druga, po drugi svetovni vojni. Druga Jugoslavija,katere del smo bili tudi Slovenci, je ves čas svojega obstoja doživljala neko *Dr., višji znanstveni sodelavec, Inštitut za novejšo zgodovino, Kongresni trg 1, SI–1000 Ljub- ljana, e-naslov: zdenko.cepic@inz.si 1 Inštitut za novejšo zgodovino je organiziral znanstveno konferenco Slovenija in Jugoslavija: krize in reforme 1968/1988 , 22. in 23. januarja 2009 v Ljubljani. Slovenija – Jugoslavija, krize in reforme 1968/1988 6obliko krize. Poleg stalne revolucije, kar je bil izraz ideološkega prepri čanja, da je so vse spremembe izraz revolucije in komunisti čne revolucionarnosti, de- jansko pa je ta »revolucija« potekala v obliki reform, so bila zna čilnost druge jugoslovanske države stalne krize. Ta je bila v posameznih obdobjih bolj jasnoizražana in je doživljala reforme. Najbolj sta se ti zna čilnosti, dvojnost krize in reforme, pokazali v šestdesetih in v osemdesetih letih 20. stoletja. Med krizami in reformami je vzro čna in posledi čna povezava. Kriza je po- vezana z reformo, s katero naj bi krizne razmere in razloge za krizo presegli injih rešili. Krize in reforme v jugoslovanski državi v šestdesetih in osemdesetihletih 20. stoletja so zato predmet prou čevanja, od opisovanja do analiziranja različnih ved, pa tudi zgodovinopisja. Pravzaprav je to še najbolj poklicano, da preučuje krize in reforme v preteklosti, in ki v veliki meri predstavljajo zgo- dovino druge Jugoslavije. Te del je bila tedaj Slovenija. Po lastni volji oziromana osnovi na čela samoodlo čbe naroda. Upoštevanje oziroma uveljavljanje tega dejstva je bilo pomembno pri osamosvajanju Slovenije iz okvira jugoslovanske države, saj je bil upoštevan tisti del tega na čela, ki govori o možnosti oziroma pravici razdružitve. Ne gre pozabiti ( čeprav je mogo če danes tudi pri mnogih slovenskih zgo- dovinarjih opaziti, da želijo pri obravnavanju dvajsetega stoletja poudariti samo Slovenijo, njeno zgodovino in »samóslovenstvo«), da je bila glavni okvir vsega dogajanja v obdobju, ki ga simbolizirata leti 1968 in 1988, Jugoslavija. Zgodo-vinopisno se je treba zato ukvarjati z jugoslovansko državo in njeno zgodovino.To je namre č tudi slovenska zgodovina. S tem, ko opuš čamo celostno obra vna- vo, se namre č ob prikazu preteklosti lastnega naroda spustimo na raven »l okal- nega« in nehote prepuš čamo razlago zgodovine jugoslovanske države in časa, ko smo Slovenci po lastni volji živeli v njej, drugim zgodovinarjem ne kdanje skupne države, predvsem srbskim. Slednji si tako lahko preprosto »pr ilaščajo« interpretacijo oziroma ocenjevanje zgodovine skupne države. To je opaziti zlasti pri zgodovini zunanje politike, pa tudi drugih podro čij (npr. glede razpadanja Jugoslavije). V časih se zdi, kot da nas jugoslovanska zgodovina ne zanima, kot da se tega zgodovinskega obdobja celo sramujemo. Zato ni odve č poudariti, da gre za zgodovino in ne za politiko ter da je jugoslovanska zgodovina tudi naša – kakršna koli je že bila! V dobrem in slabem. Brez nostalgije! Tretji del tematike zbornika predstavljata simboli čni letnici 1968 in 1988. Seveda obe letnici marsikoga spominjata na dolo čen dogodek iz navedenega leta, 1968 npr. na študentske demonstracije po svetu in tudi v Beogradu, manjsicer na študentsko zborovanje v Ljubljani, 1988 pa na dogajanje, povezano z »afero JBTZ«. Vendar se je v obeh letih zgodilo še marsikaj drugega, kar je zaznamovalo zgodovino, in to ne le v navedenih letih. Pri tem mislimo napolitične in družbene procese, ki so se potekali v šestdesetih in osemdesetih letih. Leto 1968 je pomembna letnica v svetovni pa tudi naši zgodovini. Je nekakš- no simbolno leto za vsa šestdeseta ali vsaj za drugo polovico sedmega desetletja Zdenko Čepič Krize – reforme, Jugoslavija – Slovenija, 1968–1988 720. stoletja. Bilo je burno leto, polno dogodkov, doma in v svetu in vsi so vplivali na nadaljnje dogajanje tako pri nas, v tedanji skupni državi, v Sloveniji pa tudi po svetu, v katerega smo bili tedaj mo čno vpeti tako politi čno kot tudi gospodarsko. Mnogo bolj kot sedaj želimo vedeti in si priznati. Namre č, da smo tedaj postali dejansko odprta država in tudi dokaj odprta družba, kar so lahkoobčutili vsi državljani. V letu 1968 se je zgodila vrsta dogodkov, ki so simbo- lizirali šestdeseta leta. Tako po svetu kot tudi v Jugoslaviji in Sloveniji. Prvi res- ni poli tični pretres v Jugoslaviji so leta 1968 povzro čile prav študentske demon- stracije v Beogradu v za četku junija. Študentski protesti (tako na Zahodu kot na Vzhodu) so bili eden prvih znanilcev sprememb. V tem med seboj sicer orga- nizacijsko nepovezanem, a vsebinsko povezanem množi čnem gibanju po svetu in v Evropi je nastopila generacija, rojena po drugi svetovni vojni (ali med njo). Študentske demonstracije so povsod po svetu izbruhnile nenadoma in spon tano; razlogi zanje so bili razli čni, način pa je bil bolj ali manj enak. Povod za študentski upor pa je bil po navadi banalen, obroben, pravi vzrok pa se je med protesti vedno bolj kristaliziral in razkrival. Na videz obrobna vprašanja so se pokazala kot osrednja. Študentske demonstracije so se za čele že v za četku leta v Nem čiji, vendar je postal središ če študentskega upora leta 1968 v Evropi Pariz, v katerem so maja izbruhnili množi čni študentski protesti. Študenti so po- stavili barikade, s splošno stavko pa so jih podprli delavci. Vse to je v Franciji povzročilo kaos in zamajalo oblast predsednika generala De Gaulla. Študentske demonstracije so izbruhnile tudi v vzhodnoevropskih državah in v Jugoslaviji.Pri tem pa niti ni šlo za slepo posnemanje študentov iz kapitalisti čnih držav, saj so bili vzroki in zahteve druga čni. Študentska gibanja so bila usmerjena predvsem politi čno. Med študentskimi gibanji po svetu, v Evropi in v Jugoslaviji so obstajale nekatere podobnosti, patudi velike razlike. Študenti v posameznih državah so izhajali iz razli čnih pol i- tičnih, gospodarskih in socialnih razmer, na čini izkazovanja nestrinjanja s sta- njem na univerzah in v dolo čeni družbi oziroma državi pa so bili povsod bolj ali manj enaki. Ve čje razlike so bile glede zahtev in namena ter ciljev, ki so si jih postavili. V prvi vrsti so bila študentska gibanja odziv študentov na socialnerazmere tistega časa. Nastala so kot kriti čna vest ekonomskih in iz njih izha- jajočih socialnih razmerij in protislovij takratne družbe. Ideološko so se na- slanjala na marksizem, in to tako tista na Zahodu kot na Vzhodu za »železnozaveso«, pa tudi v Jugoslaviji, natan čneje v Beogradu. Študente je namre č vzne- mirilo večanje socialnih razlik. Kapital je s potrošništvom otopil delavski raz- red, zato so se študenti čutili poklicane opozoriti na družbene probleme. S svojo dejav nostjo so želeli svet ne le razlagati, marve č tudi spreminjati. Njihov namen je bil »revolucionirati vsakdan« in spodbuditi spremembe v družbi v smeri ve čje demokratizacije in humanizacije. Predvsem pa je bil namen študentskih gibanjštudente v družbi umestiti kot politi čni subjekt. Za vsa študentska gibanja je bila značilna tudi protivojna, mirovniška usmeritev. Slovenija – Jugoslavija, krize in reforme 1968/1988 8Leto 1968 je bilo v marsičem prelomno prav zaradi nastopa študentov tudi v Jugoslaviji. Študentski protest v Beogradu, v katerem je proti študentom z veliko silo nastopila policija, in tudi mirno zborovanje študentov v Ljubljani sta časovno sovpadala s političnimi, gospodarskimi in socialnimi razmerami, ki so bile posle- dica krize gospodarske reforme. Študentsko gibanje v Jugoslaviji in tudi v Slo- veniji je namreč izhajalo iz družbenih in političnih razmer, ki so opredeljevale jugoslovansko državo v šestdesetih letih. Reforma, ki naj bi gospodarstvu sredi šestdesetih let zagotovila večji zagon, je imela mnogo socialnih posledic, npr. bogatenje, po navadi na sumljiv način, socialno razlikovanje, potrošništvo. Poka- zale so se težave, ki so značilne za t. i. potrošniško družbo, v katero je Jugoslavija takrat vstopala, in sicer od večanja socialnih razlik in bogatenja posameznikov do težav z zaposlovanjem, kar je povzro čalo odhajanje ljudi na delo v tujino. Na te odklone v družbi so v svojih nastopih leta 1968 študenti jasno opozorili inzahtevali »popravke«. Študentsko gibanje v Jugoslaviji in v Sloveniji se je odtistega v Zahodni in tudi v Vzhodni Evropi razlikovalo po tem, da v Jugoslaviji ni zavračalo političnega sistema, a mpak ga je sprejemalo, ga podpiralo, a zahte- valo večjo doslednost glede nj egovega delovanja. Ne le v Beogradu, tudi v Ljubljani so nastopili študenti kot politi čni subjekt v začetku junija 1968. V študentskem naselju v Ljubljani so študenti 6. junija 1968 pripravili zborovanje (zbralo se jih je okoli 3000), ki ni imelo neposredne povezave s študentskimi demonstracijami v Beogradu. Povod zanj je bil navidez banalen, vodstvo štu dentskih domov je namre č sklenilo čez poletje oddati študentske sobe turistom, zato naj bi jih študenti izpraznili, hkrati pa so napo- vedali podražitev najemnin za posteljo. Vzroki pa so bili globlji in socialni, zato so študenti tudi postavili bolj socialno obarvane zahteve, npr. »študirajo naj tudiotroci revnih in ne le bogatih družin«. Zahtevali so tudi ve čjo vlogo študentov pri upravljanju uni verze in se odzvali na takrat aktualna družbena vprašanja, ki so zadevala nepošteno bogatenje, odhajanje strokovnjakov na delo v tujino ... Kljub časovnemu sovpadanju s protesti študentov v Beogradu med obema gi- banjema ni bilo povezave, čeprav so bila mnoga stališ ča študentov, npr. proti neupravičenemu bogatenju zelo, p odobna. Drugo veliko dogajanje v letu 1968 v svetu, ki je imelo odmev in posledice tudi pri nas, je bila t. i. praška pomlad. Šlo je za poskus novega vodstva češko- slovaške komunisti čne partije, da bi v socialisti čni sistem v svoji državi vnesli več demokracije. Jugoslovansko politi čno vodstvo je bilo dogajanju na Češko- slovaškem naklonjeno, saj so se ti želeli ravnati po jugoslovanskem modelu.Tito je ob obisku v Moskvi aprila 1968 sovjetskemu partijskemu voditelju Brež- njevu odsvetoval vmešavanje v češkoslovaške notranje zadeve, ko pa se je Brežnjev vseeno odlo čil za oboroženo obrambo socializma sovjetskega tipa, ki so ga edinega priznavali kot socialisti čnega, in so 21. avgusta 1968 na Češko- slovaško vkorakale vojaške enote petih držav Varšavskega pakta, je jugoslo- vansko partijsko vodstvo to posredovanje obsodilo z oceno, da je razkazovanje moči v resn ici namenjeno Jugoslaviji. Zdenko Čepič Krize – reforme, Jugoslavija – Slovenija, 1968–1988 9Dogodki, povezani s praško pomladjo in njenim žalostnim koncem, so npr. povzročili »pretres« v jugoslovanski vojski in sprejem nove obrambne doktrine t. i. splošne ljudske obrambe, ki jo je nekoliko kasneje dopolnila t. i. družbenasamozaščita ter uvedba oboroženih enot na ozemeljskem na čelu – teritorialna obramba – , kar je pomenilo zasnovo republiških ali nacionalnih vojaških enot.Ker so v Sloveniji vzeli formiranje enot teritorialne obrambe zares, so kmalu sledile reakcija vojske oziroma vojaškega vrha in spletke proti slovenskemu političnemu vodstvu, ki je bilo po mnenju vojaškega vrha preve č reformisti čno nastrojeno glede reforme federativne ureditve jugoslovanske države in ve čanja vloge republik v njej. Teritorialna obramba bila trn v vojaškem škornju jugo- slovanskega vojaškega vrha tudi dvajset let kasneje. Z letom 1968 pa sta Slovenija in Jugoslavija vstopili tudi v »jedro liberaliz- ma«, ki se je kazal kot liberalizem v partiji, katerega cilj je bil spremeniti način delovanja znotraj partije. To naj bi vplivalo tudi na delovanje države in njenega sistema. Šlo je za čas »sprostitve in iskanja«, ki se je v jugoslovanskih republikah izkazoval različno. Vsem pa je bil skupen kritičen pogled na tedanji način raz- mišljanja v Zvezi komunistov in vladanja Zveze komunistov v državi. »Liberal- ci« so želeli spremeniti način delovanja v politiki, ne pa tudi političnega sistema. Šlo naj bi torej za »korekcijo« jugoslovanskega socializma, predvsem na pod- ročju gospodarstva, v političnih odnosih pa je bila poudarjena ureditev razmerij v federativni državi, zlasti med zveznimi oblastmi in republikami. V jugoslo- vanskem partijskem vodstvu so »liberalci« prvič odkrito in »javno« nasprotovali Titu, ki je razmišljal celo o umiku iz aktivne politike. V mednacionalnih odnosih v Jugoslaviji in v organizaciji federativne države je »liberalizem« poudarjal zlasti večjo samostojnost republik. Namesto da bi naložbe in gospodarski razvoj repub- lik določali v državnem centru, naj bi republike same financirale nujno dejavnost zvezne države z določenimi vložki, t. i. kotizacijo. »Liberalizem« je opredeljeval vso politiko v naslednjih nekaj letih, do njegovega konca leta 1972. Poleg študentskih demonstracij v Beogradu in zatrtja »praške pomladi« so jugoslovansko vodstvo, predvsem Tita, konec leta 1968 »pretresle« tudi demon-stracije Albancev v Prištini z zahtevami po ustanovitvi republike Kosovo. Protidemonstrantom sta nastopili milica in s tanki tudi jugoslovanska vojska, kar je bil prvi primer, da je vojska nastopila proti jugoslovanskim državljanom. Kot nekakšen odgovor na zahteve Albancev so z ustavnimi dopolnili okrepili polo-žaj avtonomnih pokrajin, tako da so bile te v zakonodajnem smislu izena čene z republikami. Dvajset let kasneje je kriza federativnosti jugoslovanske države ponovno iz- bruhnila in Kosovo je bilo tisto, kjer se je najbolj iskrilo. To je postalo sredstvo zaostrovanja krize federativne državne organizacije, kot je bila postavljena z r e- formo ustave, ki je glede tega upoštevala bistveni reformni proces v šestdesetihletih. Kosovo pa je bilo tudi sredstvo politi čnega vzpona enega od bistvenih dejavnikov krize v ob koncu osemdesetih let, Slobodana Miloševi ća. Tako kot je njemu problem Kosova kot avtonomne pokrajine v okviru Srbije, ki je imela Slovenija – Jugoslavija, krize in reforme 1968/1988 10po jugoslovanski ustavi iz leta 1974 konstitutivni položaj jugoslovanske države in kjer so živeli v manjšini Srbi, predstavljal izhodiš če za zahtevo po reformi ustavne ureditve v zvezi s Srbijo, je bila Slovenija za vrh jugoslovanske vojskeočitno sredstvo za njihove politi čne ambicije. Vojaški vrh je namre č videl v Sloveniji tisto, kar so sicer o čitali Albancem na Kosovu – žariš če protire- volucije. Reformisti čno usmerjena Slovenija s procesom, ki ga je za čela Zveza komunistov Slovenije (t. i. prenoviteljstvo in nasprotovanjem reformam, ka- kršne je želelo srbsko politi čno vodstvo), je vojaškemu vrhu o čitno predstavljala večjo oviro na poti do ve čje centralizacije jugoslovanske države in vzpostavitve hegemonizma najve čje republike oziroma najštevil čnejšega naroda. Ocenjeva- nje, da je slovensko državno vodstvo »protirevolucionarno«, ker se ni ostro od- zvalo ob t. i. napadih na JLA v slovenskih medijih, npr. ob uvodniku »Mamulago home«, objavljenem v Mladini februarja, ko so razkrili jugoslovansko proda-jo orožja Etiopiji. Vojaški vrh je bil pripravljen kar sam ukrepati proti piscem»napadov na JLA«. O čitno je želel konflikt s slovenskim politi čnim vodstvom in je v tem videl možnost, da postanejo generali bolj odlo čilen politi čni dejavnik pri oblikovanju jugoslovanske države. Ker niso mogli nastopiti neposredno, sajto bi presegalo ustavna pooblastila vojske, so se odlo čili za izzivanje. Pod pre- tvezo varovanja reda in miru naj bi vojaški organi aretirali slovenske civiliste, ki so bili po sodbi vojaškega vrha do njega preve č kritični, slovensko vo dstvo pa bi nato s policijo nastopilo proti lastnemu narodu, če bi se aretacijam uprl. Tako je jugoslovanski obrambni minister Mamula konec marca 1988 razmišljal oprovokaciji, ki naj bi slovensko politi čno in državno vodstvo prikazala kot »pro- tirevolucionarno«, če ne bi sodelovalo z vojsko. V primeru, da bi s odelovalo, pa bi med njim in Slovenci zazeval prepad. Ko je ta na črt na seji ožjega jugo- slovanskega partijskega vodstva razkril Milan Ku čan, so padle maske in se je jasno pokazalo, kdo je na kateri strani. Leta 1988 je tako vojska prek svojegavrha nastopila kot odkrit politi čni dejavnik v kriznih razmerah. V okviru omenjenega dogajanja je proti t. i. četverici v Ljubljani potekal sodni proces pred vojaškim sodiš čem v »srbohrvaškem« jeziku. Ob iskanju ko- pij stenograma razprave Milana Ku čana s seje ožjega jugoslovanskega partij- skega vod stva, na kateri je razkril namere vojaškega vrha v Sloveniji, so namre č pri Janezu Janši, sodelavcu revije Mladina, agenti Službe državne varnosti našli dokument vojaškega izvora. Ko je za to izvedela vojska, je ukrepala, vendarprek civilnega represivnega aparata. Potem ko so ji predali osumljene za »izdajovojaške skrivnosti« (enega je vojska aretirala sama), so le-te postavili predvojaško sodiš če. Že sama aretacija je med Slovenci vzbudila reakcijo in najprej je bil ustanovljen Odbor za varstvo pravic Janeza Janše, ki pa se je hitro pre- imenoval v Odbor za varstvo č lovekovih pravic in je postal najvplivnejša civil- nodružbena organizacija v nadaljnjem procesu demokratizacije v Sloveniji. Sodni proces, in to v srbohrvaškem jeziku, pa je razburil širšo javnost. Leta 1988 se je tako »zgodil slovenski narod«, če si izposodimo sintagmo, ki je nastala kot pri kaz dejavnosti Srbov v podporo Miloševi ćevi politiki in njenim Zdenko Čepič Krize – reforme, Jugoslavija – Slovenija, 1968–1988 11načrtom glede reforme jugoslovanske države. V Sloveniji bi z njo lahko ozna- čili odpor proti politiki vojske in tudi državnega vrha, ki ji je takšno kršenje ustave dopuš čal. Politika vojske je bolj kot »mitingaštvo« v Srbiji, ki ga je za- znamovalo izrazito srbsko nacionalno in tudi nacionalisti čno sporočilo, v Slo- vencih prebudila željo po demokratizaciji in druga čnem položaju republike. Sledili sta množi čni zborovanji – junija na Kongresnem trgu, novembra na Trgu revolucije (danes Trg republike) – in v času sodnega procesa vsakodnevna protestna zbiranja pred vojaškim sodiš čem v Ljubljani. Dogajanje v zvezi s če- tverico pa je bilo bolj posledica politi čne krize, ki se je takrat poglabljala v Jugoslaviji, kot njen vzrok. Hkrati pa je bil ta dogodek eden odlo čilnih dejav- nikov slovenskega procesa demokratizacije in tudi osamosvajanja. Leta 1988 so bile sprejete tudi smernice glede spreminjanja ustave v Srbiji, pa tudi v Sloveniji so nastajali predlogi glede nove ustave. Vendar teh ni pri-pravljala oblast, marve č do oblasti kriti čna strokovna javnost. Konec aprila je bila kot odgovor na predlog sprememb zvezne ustave, ki je bil zasnovan cen- tralistično, na pobudo Društva slovenskih pisateljev in Slovenskega sociološ- kega društva predstavljena t. i. pisateljska ustava. Predlogi »pisateljske ustave«so bili po osamosvojitvi Slovenije vklju čeni v Ustavo Republike Slovenije. Tudi sloven ska skupš čina je junija sprejela mnenje o spremembah jugoslovanske ustave in zahtevala v predlaganih amandmajih spremembo tistih delov, ki so kazali na krepitev centralizacije. Leto 1988 je v Sloveniji zaznamovala tudi ustanovitev Slovenske kme čke zveze, organizacije s politi čnim strankarskim zna čajem (sicer z bolj stanovskim programom), ki jo lahko štejemo za zametek ve čstrankarstva. Leto 1988 je bilo vsekakor eno odlo čilnih za slovensko oblikovanje stališ ča do Jugoslavije, ka- kršno so ponujali v Beogradu. V Jugoslaviji je bilo to leto, ko je mitingaška politika srbskega vodstva do- življala uspehe, npr. v Vojvodini, kjer so v t. i. jogurtni revoluciji mitingaši prisilili k odstopu pokrajinsko politi čno vodstvo, ki ni povsem podpiralo Milo- ševića. Zbudile pa so se tudi množice v vzhodnoevropskih državah s k omu- nistično oblastjo; v za četku leta so izbruhnile demonstracije proti oblastem v Nemški demokrati čni republiki, maja je s položaja odstopil madžarski voditelj Kadar, ki je vladal vse od leta 1956, konec junija pa so proti politiki svojega voditelja oziroma diktatorja množi čno protestirali tudi v Romuniji. Ti dogodki so napovedovali izbruh zahtev po demokraciji v naslednjem letu, ko je padelberlinski zid. Konec leta je odstopila jugoslovanska vlada, kar je bil prvi to-vrstni primer v zgodovini druge Jugoslavije in premiersko vlogo nove vlade je prevzel človek, ki je skušal z reformami, zlasti na podro čju gospodarstva, pre- prečiti posledice krize, ki je razjedala jugoslovansko državo. Obe obdobji – šestdeseta in osemdeseta leta, izražena z letnicama 1968 in 1988 – imata v jugoslovanskem primeru nekaj skupnega. Obe sta bili krizni in za jugoslovansko državo odlo čilni. V prvem se je ta z reformami uspela izvle či, v drugem ne. Kriza je bila prevelika, naklonjenost reformam pa premajhna – Slovenija – Jugoslavija, krize in reforme 1968/1988 12pogledi na to, kaj je treba reformirati in kako, so bili tako razli čni, da ni bilo skupnega imenovalca. Skupni imenovalec obeh obdobij pa sta bili kriza in reforma. Pri tem je imela kriza dejansko isti imenovalec. Ta je bil v organizacijiin delovanju federativnosti. Sti čna točka med obema obdobjema je prav reforma federacije. Ta se je za čela v šestdesetih letih, vendar ni bila povsod sprejeta tako, kot je bila zamišljena, zato je bila zlasti v drugi polovici osemdesetih let močna zahteva po reformi reforme, po spremembi ustave iz 1974, ki je bila rezultat reformskih šestdesetih let. V obeh obdobjih je bila ena osnovnih to čk reformizma reforma federacije, vendar z razli čnim izhodiš čem: v šestdesetih letih z namenom federalizirati federacijo, v osemdesetih letih pa prav nasprotno – federacijo central izirati in izni čiti reformo iz šestdesetih let. Ob tem se po- stavlja vprašanje, ali je ustava iz leta 1974 oziroma v njej postavljena državnaorganizacija z zelo ohlapno federacijo tista, ki je na eni strani krizo rešila, nadrugi pa jo je povzro čala. V šestdesetih letih je bila še volja in tudi politi čna moč krizo prese či z reformo federacije, v osemdesetih letih pa ni bilo za to niti volje niti politi čne moči. Vprašanje, ki se postavlja ob vsebini krize in reforme ob koncu šestdesetih in ob koncu osemdesetih let, je, ali je bil »liberalni« komunizem, kakršen se jerazvijal v Jugoslaviji in je dobil krila ob koncu šestdesetih let, res zmožen uspešno in u činkovito rešiti ustavno in gospodarsko krizo, ki je v Jugoslaviji obstajala od za četka šestdesetih let dalje. Vprašanje je, ali ne predstavlja leto 1968 pravi za četek konca federativne in socialisti čne jugoslovanske države in ali je bila kriza, ki je izbruhnila leta 1988, le del procesa, ki se je dejansko za čel že dve desetletji pred tem.