gll PO OuOt?pi|yl : PtANE MILČINSKI-JIjŽE^ 1 Hamfri 4 Ivan Jan 6 Intervju: dr. Franjo Tudman 10 Social-demokrati 11 Tajna zakonodaja 12 KOČEV-SKA REKA 16 Slovenska vojska 18 Portret: Franc Rozman- Stane 20 Sveta vojna 21 Bajram Kelmendi 24 Fotolabor 30 Ali so Parižanke kurbe?! 43 Afrodita in 200 kurcev 46 Protokoli 48 Igor Bavčar UVOEMNTIK REKA BREZ POVRATKA TRIBUNA je glasilo UK ZSMS Ljubljana. • Tisk: Tiskama Ljudske pravice, Ljubljana. • Naslov uredništva: Kersnikova 4, 61000 Ljubljana, tel (061) 319-496, telefax (061) 319-448. • V uredništvu dežuramo vsak dan med 10. in 12. uro. • V.d. glavnega urednika: Bojan Korenini. • V.d. odgovornega urednika: Tomi Drozg. • Lektorica Nives Klinc. • Cena 10 din. • Oproščeno prometnega davka po sklepu št. 421-170/22.2.1973. • Naslednja številka izide 26. marca 1990. • Fotografija na naslovni strani: Fotodokumentacija Dela. RAZALO Razbijanje tabujev je, ljube bralke in dragi bralci, Slovencem postal nacionalni šport, oblasti ciroza jeter, nam pa zabaven hobi in motiv za pravo novinarsko delo. Eni so tabuje štirideset let delali, mi pa jih bomo deset let razbijali. Delo se, žal, bliža koncu. Ostal je pravzaprav samo še eden: KOČEVSKA REKA. Sinonim za misterioznost in tabu brez primere v povojni slovenski zgodovini. Izginjali so tisti, ki so tam delali in tisti, ki so tam vrtali. Sliši se kot pravljica, a to vendar ni. Kočevska Reka je in tudi TRIBUNA je (začela vrtati v sršenje gnezdo). VsJ dosedanji poskusi razkrivanja misterija, imenovanega »Kočevska reka«, so spodleteli., Nazadnje Mladinin pred slabim letom. In nikjer ne piše, da tudi nam ne bo - spodletelo namreč. Preveč je zvitih mačkov na oblasti, katerih politlčna pornografija potrebuje takšne reke brez povratka. In vendar. Narod ima pravico vedeti najmanj to, kam izginjajo milijarde dolarjev, ki jih danes kot puf odplačuje slovenski narod z industrijo. Ta pa sodi na odpad, ker je nekdo dolaije za posodabljanje te iste industrije zmetal v reko brez povratka. Toda govorice so eno, resnica pa drugo in vse do danes je bila Kočevska Reka samo govorica. Govorica, ki je blla že vojaško oporišče, laboratorij za razvoj jedrske vojne tehnologije, skrivno oporišče komunističnih vladaijev v primem puča ali česa podob-nega, podzemno letališče z zmeraj pripravljenimi letali, ki bi komunistične liderje odpeljala na varno, udbovski poligon za uijenje specialcev (jugosecuritate) in še kakšen izum človeške domišljije, vse do naprav za klatenje zvezd z neba. Morda pa je vse skupaj larifari in je tam le dobro zavarovan lovski rezervat za razne debeluhe, ki streljajo privezane medvede, nabirajo posejane gobe in se počutijo prave skavte, ko zvečer v luksuznih lovskih kočah igrajo tarok in pijejo francoski konjak. Toda helikopteija se z lovsko puško ni da sestrellti, ker ne raca in tisto pred par leti, kar je tam blizu strmoglavilo, ni bila dlvja raca, ker generali, niti upokojeni, ne jahajo divjih rac. Vsaj v letu ne. Toda s tabuji, dragi moji, je nekako tako kot s puncami: ko zanje zvemo, nas začnejo vznemiijati. Ko jih do kraja spoznamo, se nam ali čisto zmeša all si poiščemo druge. In zaradi reke brez povratka se je marsikomu že zmešalo. Marsikomu pa se še bo! V Ljubljanl, 1. marca 1990 Vaš Hamfri Bogart P.s. Ker Apaurini škodijo zdravju, bi našo paranojo lepo prosim zdravili z odgovori na vprašanja: kaj tam sploh je, razen medvedov in kraških jam, čigavo je, kdo si je to izmislil in koliko nas to stane. Ker je legalen dostop podatkov onemogočen, nam prosim oprostite, če smo kje usekali samo blizu in ne v sredino, ali še bolje: povejte nam, kar veste. Tudi Vi, gospod Stanovnik! 1 PISMO GLAVNEMUIN ODGOVORNEMU URED-NIKU »TRIBUNE« V 2.številki Tribune z dne 2.2.1990 ste na strani 3 objavili prispevek Vinka Mavsarja ml. z naslovom Teharje in podnaslovom Krivci za pokole. S tem sestavkom ste najbolj grobo oklevetali moje ime. Moje delo v Celju po osvoboditvi ni imelo s taboriščem v Teharjih nobene povezave. Če nekoga javno oblatite, kot ste mene, bi pač tisti, ki blati in dsti, ki takšne klevete objavlja, moral imeti vsaj minimalne dokaze za svojo trditev. Ker takih dokazov ni, lahko le sklepam, da želite s takšnimi prispevki oblatiti borce za svobodo slovenskega naroda. Ne morem in niti ne nameravam opravičevati tega, kaj in kako se je zgodilo v Teharjih. To bo vsekakor ostal madež v naši zgodovini. Ne morem pa mimo poskusov nekaterih, da bi oblatili naš osvobodilni boj. Leon Cibic GOSPOD KEBE! Nehajte že vendar s takšnimi floskulami, kot ste jih uspeli sestaviti v Mladini l.januarja 1990 v pismu »ZdenkuZavadlavu!«. Imate me za »vojnega hudodelca«. Vam in Vam podobnim z veseljem dovolim, da me proglašate za »vojnega hudpdelca«. Ne bom Vas tožil, nasprotno, ob Vaši miselnosti mi je to kompliment. Spet pisarite ali sem Levstik ali Levstek. Glede tega se, kot izgleda, z Vami nima pomena prepirati. Mislil sem, da Vam zadostuje, ko sem Vanv poslal kopijo župnijskega rojstnega lista, ki so mi ga poslali sem, v emigracijo. Pravite, da ste me »razkrinkali«(?). Sedaj si lastite kar prvenstvo, da ste me v celoti Vi »razkrinkali«. Na žalost Vas moram razočarati in reči, da ste Vi zadnji. Omenjate dokumenta, ki sta za Vas seveda z vesel-jem takoj inkriminirana. Gre za dve prošnji za višji čin. Prvo je napisal vojaški kurat Križaj tersem jo jaz le podpisal, saj sem ležal v bolnici v Ljubljani težko ranjen. Ko sem prebral besedilo, sem dejal kuratu, da je besediJo pretirano in da ne odgovarja resnici. Odgovoril je, da moramo prošnjo dobro podpreti, če hočemo dobiti pozitiven odgovor. Drugo je napisal nadporočnik Stane Buda, ki sedaj živi v Argentini in je bil eden najbolj pogumnih domobranskih častnikov. Te sploh nisem prebral, ampak sem jo le podpisal, ker mi je bilo to dovolj. Vi ste ta dva dokumenta šele sedaj odkrili, jaz pa ju imam že nad 15 let. Kotzagrizeni amaterski zgodovinar bi seveda lahko raziskali, koliko podatki v teh dveh prošnjah odgovarjajo resnici! Pravite, da imate »fakte, ki me zaznamujejo kot dobrega domobranskega soldata«. Res je, g.Kebe, v bojih, ki sem jih jaz vodil, nismo poznali umika pred sovražnikom. Ob tem Vam z vso odgovornostjo zatrdim, da nimam na vesti uboja nobenega ujetega partizana, še manj pa civilne žrtve. In vendar sem za Vas »vojni hudodelec«. Kot ob moj priimek, se spet zaletavate ob moje čine. Če nimate kakšnih bolj »težkih argumentov« proti meni, raje nehajte s tem. Ampak, kljub vsemu, če spet vztrajate, naj vam odgovorim, kar sem Vam že. Bil sem kaplar, nato podnarednik, in kot najboljši podoficir sem bil poslan v šolo za častnike. Ker sem šolanje končal v aprilu 1945., sem bil takoj predlagan za poročnika. Dobil sem položaj vodnika v VI. KAJ HOCEMO ŠTUDENTJE OD SOCIALISTIČNE ZVEZE? Na predhodnico sedanje Socialistične zveze študentska organizacija nima najboljših spominov, upamo pa, da bo hčerka prijetnejši sogovornik od matere. V februarju se je predsedstvo ljubljanske študentske organizacije - Univerzitetne kon-ference - odločilo, da pripravi sestanke s predstav-niki različnih političnih organizacij - novih in prenovljenih - in skuša ugotoviti, kakšen je njihov odnos do Univerze in študentov in kakšno politiko bodo z Univerzo in študenti povezanimi vprašanji zastopali njihovi poslanci v aprila izvoljeni skupščini. Upali smo tudi, da bomo s svojimi argumenti in težo študentskih glasov prepričali katero od strank v politične odločitve in volilne obljube, ki bi bile študentom v prid. Prepričani smo, da bo socialistična zveza po srečanju v Veliki sejni dvorani Univerze izdala sporočilo za javnost in predstavila volilcem svoj program glede Univerze in študentov. Upamo, da bo v tem programu upoštevala tudi naše predloge in pomisleke. NAJ NAJPREJ PONOVIMp staro zahtevo študentske organizacije: pričakujemo, da bo nova skupščina republike Slovenije dosegla, da se bo delež narodnega dohodka, ki ga bo Slovenija v naslednjih letih namenjala za izobraževanje, VSAJ IZENAČIL s sredstvi, ki se porabljajo za vojaške namene. ]\4enimo, da so šole in univerze za demokrtično družbo v obdobju brez posebnih mednarodnih napetosti pomembnejše od pušk in tankov, in pričakujemo, da se bo Socialistična zveza pripravljena v tem tudi javno strinjati z nami. Upamo, da nas bo Socialistična zveza in njeni poslanci v parlamentu podprli tudi v naslednjih vprašanjih, kjer se univerza srečuje s politiko in državo: • država naj v Zakonu o Univerzi potrdi univer-zitetno avtonomijo in eksteritorialnost; o univerzitetnih zadevah naj odločajo le profesor-ji in študentje. Tretji, zunanji zbor Univerzitet-nega sveta pa naj se ukine; • študenska organizacija naj dobi preko Zakona o Univerzi svojo legalnost in možnost sodelovan-ja pri odločanju o problemih univerze in izobraževanja v republiških organih; • zakon naj vsaj ohrani stopnjo študenske par-ticipacije pri odločanju o Univerzi; • vodenje vseh kadrovskih postopkov na Univer-zi naj politika in država prepustita njej sami; • republika naj pomaga zagotoviti denar za for-miranje aleternativnih smeri študija in »kompletiranja« Univerze v Mariboru; • iz republiškega proračuna naj Študentska zveza dobiva dotacije, ustrezne tistim, ki jih je prejemala pred prisilno vključitvijo v ZSMS leta 1974; skupščina naj doseže, da bodo študentje oproščenih vojaških vaj. Doseže naj tudi, da j bodo vsi srednješolci, ki se odločijo za študij, lahko odšli najprej na univerzo in šele potem v armado; Zakon o Univerzi naj prizna študij kot delofj dolžina rednega študija naj se šteje v delovna. dobo. Študentske matere morajo dobiti porod*, niški dopust, mirujoče leto statusa na univerzi, -preživnino in otrolke doklade; od večjega deleža narodnega dohodka za univerzo, ki bi potrdil bistveni dvig njenega. družbenega pomena, gimnazijc in ostalih šol, pa pričakujemo rešitev nekaterih ekonomskih študentskih problemov: SE PRAVI, več denarja za štipendirnje in takojšnjo določitev sredstev za gradnjo novih študentskih domov, da bodo izginile množice brucov, ki so sedaj vsako jesen na cesti z odobrenimi odločbami za posteljo v študentskem naselju. Že letos poleti naj se zgradijo vsaj štirje domovi v naselju v Mestnem logu; država naj študentom omogoči soupravljanje' objektov, ki so jih postavili sami ali pa so bili zgrajeni iz denarja za študentske domove (študentski tabor Ankaran in del »mladinskega« doma v Bohinju naj preideta pod upravo študentske organizacije); študentje naj dobijo v upravljanje študentske^ servise po Sloveniji. Gorazd Drevenšek' za predsedstvo Univerzitetne konference . Kar;fi*&i tjudi je v aredniStvu spra&evalo, kdo Je jpttflk, ki )e tako podpisal pismo, objavljeno v 1. fcevilia letoS>0e TRIBUNE. ČeS da to spotninja na iek gmfa iftjEK vem kaj Že vse in da se to nasp{oh ne spodobi in da 5e možakar mma jajc, da bl se podpisal, naj raje sploh m piše in dasmo pmd uidi mi, ki objavljamo nepodpisana pisma. Torej: 1. BE-GA res sporainja na bela garda. In kaj poteiR?! 2. Ljtt da avtorja zaščiti in ga tudi pred sodiščem ohrani anonimnega, če bo tisti, ki mi je s sodišiem grozii, svojo grožnjo uresnidil. 5. Pot do resnice bo, tega se zavedamo, dokaj robata in ne vseiej popolnoma pravična do vseh. Toda toje cena resmce, kj jo borao vsi skupaj po mateii^ plačevali. Pateppozdrav, tovarišii Tbmi Drojq| v.d. odgovomega ur^toikaiHIBUl^l velilcolaškem jurišnem bataljonu v Strugah, nekaj dni tasneje pa sem v Kočevskem Rogu postal komandir 24.čete, potem ko je bil smrtno zadet poročnik Petric janko. Vendar sem bil še isti dan ranjen. Ko vidim, da so čini Vaš tako priljubljen hobi, si ne morem kaj, ,ja Vas ne vprašam, kako to, da niste nikoli javno raziskali, kako je Josip Broz Tito kot avstrijski kaplar ujel tri Ruse, za kar je bil odlikovan od poveljstva avstrijske armade, nato pa je tudi za te zasluge posta) maršal Jugoslavije ?! Še naprej se trudite glede moje »povezave z UDBO«. Menda upate, da me boste s tem onemogočili pri politični emigraciji, v zamejstvu, pa tudi v domovini? Tudi tukaj se krepko motite! Glede na to, da se približujem svojemu 65. letu, ko bom šel v pokoj, lahko izrazim željo po treh pokoj-ninah. Najprej kot hotelir, nato kot upokojeni sodelavec CIE, ker pa mi toliko podtikate sodelovanje z UDBO, Vas prosim, da stopite k svojemu prijatelju Ertlu s priporočilom, da mi izda potrdilo o najinem sodelovanju. Seveda z dvojnimi leti, s čimer bi tako imel še tretjo pokojnino. Pabrezzamere. ... . . .. _ . Vinko Levstik, Gonca P.S. G. Kebe, v prihodnje Vas prosim.da me pozabite in me ne omenjate več, kar bom tudi jaz storil. Polemika z Vami mi ni v zadovoljstvo, svoj dragoceni čas pa lahko porabim za kaj bolj dragocenega. PODPRIMO KANDIDATE DEMOSA ZA ZZD Te dni (od 27.februarja do 10.marca) bodo potekali po vseh podjetjih zbori volilcev za določanje kan-didatov za zbore združenega dela (ZZD). Politične organizacije: Slovenska demokratična zveza, Slovenskakmečkazveza, Slovenski krščanski demokrati, Socialdemokratska zveza Slovenije in Zeleni Slovenije so kot DEMOS - Združena opozicija, predlagale svoje kandidate za republiški in občinske ZZD. Sklicatelj zbora volilcev mora obvezno povedati, kdo je kandidate predlagal. DEMOS poziva vse zaposlene, naj na zborih volilcev na svojih delovnih mestih izrazijo podporo kandidatom DEMOS-a in s tem omogočijo miren ter odločilen premik v političnem življenju Slovenije. DEMOS-Združena opozicija IZJAVA»MLADE INICIATIVE PRISDZ« »MJada iniciativa pri SDZ« se je sestala na pobudo Izvršilnega odbora SDZ, z namenom, da se povežemo študentje, dijaki ter ostala mladina. Projekti zadevajo ekološko problematiko, šolstvo, probleme mladostnikov, kulturo, služenje vojaškega roka...Menimo, da se projekti sproti porajajo na območju Slovenije in da so naš izziv. Njihovo razreševanje bo možno le z našitn kreativnim, in-ovativnim ter mladostno izvirnim pristopom. Ne čutimo se kot privesek naše seniorske or-ganizacije, ampak predvsem kot avtonomna skupina, ki bo združevala mlajše z najrazličnejšimi idejami za konkretno reševanje porajajočih se problemov. Med dnigim smo polemizirali o problematiki šole kot •deološkem aparatu države. Ideološko najbolj °bremenjeni so predvsem humanistični predmeti (zgodovina, sociologija, politična ekonomija, samoupravljanje in marksizem). Znano je, da so se pobude za t.i. »očiščenje« teh programov že sprožile, vendar menimo, da se stvari prepočasi razvijajo. Zato apeliramo na pristojne komisije na Zavodu za šolstvo da: - ukinejo predmet STM povsod tam, kjer ga še predavajo, oziroma vsebinsko preoblikujejo v pred-met Osnove družboslovja; - proučijo poglavja iz zgodovine, ki se neposredno nanašajo na čas NOB in po koncu vojne ter jih evaluirajo; - marksizem naj bo enakopravno obravnavan kot ena od obstoječih ideologij; - se preneha predavati poglavja, ki se nanašajo na t.i. dogovorno ekonomijo ter se uvede »abeceda« manegerstva in marketinga. Odločno zahtevamo takojšnjo ukinitev predmeta SLO in DS, tako na srednjih šolah kakor tudi na Uni verzi. Menimo, da so vse naštete zahteve v nepos-redni povezavi s korenito depolitizacijo šolstva (odstranitev vseh političnih subjektov, spremembe imen osnovnih in srednjih šol ter nenazadnje tudi imena Ijubljanske Univerze). „ Gregorllranič »Mlada iniciativa pri SDZ« LIPA SPRAVE JE SPET UNICENA »Neznanci« so v začetku februarja spet uničili drobno stebelce lipe, ki simbolizira spravo slovenskega naroda. Odkar je bila v začetku lanskega maja posejana, je »neznanec« že tretjič dvignil svojo roko nad slovensko nacionalno drevo. Nekdo torej nikakor ne more iz svojega uničevalnega sveta. Duh teroristične komunistične organizacije VOS-a očitno še vedno postopa po Ljubljani. Že 50 let! Sedaj, ko tudi že večina lokalnih časnikov (celjski Novi tednik in kranjski Gorenjski glas) piše o vedno novih množičnih grobiščih, ki jih je napolnila slovenska komunistična partija, bi lahko ta »nez-nanec« lipo na ljubljanskih Žalah pustil na miru rasti. Pa še ena pomembna vest. Od 15. februarja se pred Prešernovim spomenikom v Ljubljani prodaja tudi tednik SVOBODNA SLOVENIJA, ki je glavno glasilo »slovenske politične emigracije«. Tednik iz-haja v daljnem Buenos Airesu. »Sramota«, o kateri je pred desetimi Ieti napisal novinar Janez Čuček strašno knjigo, torej (v Čučovo sramoto!!!) še ni umrla. Te Svobodne Slovenije mi je že lep čas iz Gorice tihotapil preko svojih posrednikov velik prijatelj Slovenije Vinko Levstik. No, sedaj, ko se mi jih je nabral precejšen kup, sem se odločil, da organiziram prodajo na Tromostovju. Ti nevzdržni komunistični tabuji namreč morajo popadati (tudi pri nas), saj to nikakor ni naš svet. Od 26. februarja pa je Svobodna Slovenija na razpolago tudi bralcem čitalnice v Mestni knjižnici. Na razpolago je večina številk zadnjih dveh let. Ob Svobodni Sloveniji pa je narazpolago tudi mesečnik Slovenskadržava, ki izhaja v Torontu, in še nekatere druge »emigrantske« publikacije. Kaj odgovoriti vnetemu »ilegalcu«, ki lepi svoje napise »Sprave z vojnimi zločinci ne bo!« na izložbe in jih spušča v poštne nabiralnike? Čakamo ga. Še posebej, ker mi je »neznanec« ponoči 27. februarja spet prebodel gumo na avtu! Že tretjič. iv0 žajdeia Ljubljana POBUDA Pobuda Študcntske organizacije za u&taaovitev skupščinske komisije SRS, ki bo poskrbela za priznanje slovenske d*ploi»& v tujini, zlasti pa v državah evropske skupaostl Študentska organteacija si ne prizadeva le za izboljšanje materialnih pogojev študija. Želimo si predvseiis višjo kvaliteto študija. Posamezne fakultete tako že uvajajo nove študijske programe (na medicinski fakulteti so uvedli Šesttetni štu4ij). Načeloma pa velja, da ne ob$taja objektivna primer^ jalna ocena o posameznih Studljskih programih na na§i Univerzi proti priz-nanim univerzam po EvropL Predlagana komisija skupščine SRS naj: 1. . '¦¦¦¦ '¦'¦ " ¦¦¦¦•'¦.' skrbi za to, da bo vsebina posameznih izobraževalnih progcaiuov takšna, dabp zadc>stUa pogojem in zahtevam, ki jih postavljajo druge države za nostrilikaeijo naših diplom^ 2. sktbi za to, da se pprožijo postopfci na meddržavni ravni, ki so potrebni za no&trifik^cijo diplom v tujini, 3. daje pobude skupščim za spremembe in 4opolnitve nacioaaiaega programa visokoŠolskega študija v smislu izpol-ditve zahtcv in staodandov, ki jih imajo ^vropske države. V skladu $ tem naj se primerjalno preuči kvaliteta našega Studija s priz-nanimi univerzami po Evropi in ugotovi razlike v &udijskem programu ter stopnje zahtevnosti študija pri nas in v svetu. Z na5o pobudo ne želimo doseči ie priznavanje našega univerzitetnega Studija v Evropi, temve# »aj bo |jrispevck in izhodišče k ^plošfteaiii dvigu kvalitete študija. za Predsedstvo UK ZSMS: Alexander/Pečnik Uredništvu TRIBUNE »Strašni zločini med vojno« (ST. 1.2.3) "\T ajprej me zelo čudi troje! L T - Prvič: sam zapispodgornjim naslovom kot anonimka, sajjepodpisan le z zagonetnim'geslom' BE-GA? Uredniška napaka, spodrsljaj? - Drugič: brutalnost anonimnega BE-GA, obsedenega s sovraštvom in - Tretjič: zmešnjava v datumih, saj je 7D na osnovi podatkov Andreja Bohinca (ne Rada) o mojih 'zločinih' pisal (v okvirju) 3. 1. 1990 in ne 27.12.1989, kotje BE-GA neučakano pisal ze 31.12.1989. Očitnoje torej, 1 daje BE-GA posedoval obsežno 'obtožnico', kijoje A. Bohinc jeseni 1980 po izidu kronike Kokrškega odreda razposlal na razne naslove. Vsebina: obtožbe proti meni kot izraz maščevanja in sovraštva, ker sem kot avtor kronike hočeš nočeš odkril nekaj Bohinčevih problematičnih dejanj. O tem bo več povedanega v 7D. Poleg tega se bodo »prijatelji« morali še domeniti, kaj sem bil, kajti v Tribuni št. 1 sem politični komisar, v št. 2 me J.V. naredi za oficirja vojaške kontra obveščevalne službe, 1 vo Žajdela pa mi je poslal kopije Vestnika..., ki je izšel 5. junija 1989 v Boines Airesu, kjer sem spremenjen v nekakšnega komandirja likvidatorjev. Karkoli naj bi torej že bil, naj bi dišalo po sumničenju, da sem bil lahko tudi med pobijalci vrnjenih domobrancev! To bi bilo za »prijatelje« zdaj, ko je tako sodobno pisati le o partizanskem pobijanju, vendar »logično«. A nisem bil ne drugo in ne tretje, od 25. aprila 1945 tudi na Gorenjskem nisem bil, temveč najprej na Štajerskem, od konca vojne do 1. julija 1945 na Koroškem, nato pa v Vojvodini in pd septembra v Beogradu. Toliko o tem, da ne boste imeli težav. Zdaj v zvezi z anonimko BE-GA uredništvo prosim in zahtevam, da to spozabo v prvi številki popravi s primernim opravičilom, ki naj vsebuje polno ime ter naslov tistega skrivajočega mazalca BE- GA! Saj gre vendar za čisto običajno človeško in uredniško etično potrebo, da ne govorim o zakonih. Tako ne bo treba hoditi po sodiščih! Preidimo zdaj na »zločine...«, da bodo bralci vsaj delno pravilno poučeni. Kmalu v začetku beremo, da je bil A. (ne Rado) Bohinc neposredna priča pri teh »zločinih«, vendar pa je bil le-ta »zelo prizanesljiv« do mene, in sicer tako, da me v 7D ni hotel omeniti z imenom, kakor tudi drugih ne.« A ta »temeljki« BE-GA (kar naj bi pomenilo belo gardo) je »pobrskal po literaturi ter zapis v 7D dopolnil z nekaterimi podatki; ki jih je nato v TRIBUNI res serviral tako in taka, »kakršna si je želel za osebno (in sploh) rabo.« Prizanesljivi A. Bohinc me v svoji »resnicoljub-nosti« v 7D obtožuje hudega mučenja »nekega moškega, privezanega na stol in mu razbeljeno žer-jevico pritiskal na spolovilo«. BE-GA pa pove, da je bil to Peter Stare, ki je bil »privezan na stolico za klanje prašičev«. Pri tem je Bohincu, ki je doživel že marsikaj, šlo »na bruhanje«. Kakšno odkritje, ko pa vendar kake podobne stolice tam sploh ni bilo! Le od kod jo je pričaral BE-GA? V zvezi s takim mučenjem skupno z A.Bohincem BE-GA »logično« sklepa: »Tako je Ivan Jan zasliševal »izdajalce« (v originalu Bohinčeve »okrožnice« izdajalci niso v narekovaju, ker je Bohinc dobro vedel, kako je bilo s Staretom, o čemer bom navedel Bohinčevo osebno poročilo) in tako dobival od njih priznanja, kakršna si je želel za osebno rabo.« Nato »samozavestni« BE-GA spet sklepa: »Ker je okrutno mučenje Petra Stareta, kasneje, po vojni, začelo zelo obremenjevati glavnega mučitelja IVANA JANA-SREČKA, je moral potem mučenja v svoji obsežni trilogiji Kokrški odred podrobneje opisati... Jasno, zato in tako, da bi sam ostal čist...« Potem me BE-GA »uničevalno« postavi na laž glede trditve, da nas je zasliševalo 7 in da je vse zapisoval štabni administrator ter zanesljivo, kot bi bil zraven, ugotovil: »Ne le, da si je teh '7 tovarišev' Jan izmislil, zasliševal je v celoti sam na najbolj okrutne načine..« Prosto in natanko po Bohinčevi »obtožnici«. Toda, kako da BE-GA (in tudi druge) nič ne zanima, kaj je počel in kaj bi še aretirani Stare, če ga ne bi odkrili? Dalje BE-GA omenja še vohunko Milico, Staretovo sodelavko, nato pa ponovi tisto najhujše: o mladem dekletu iz Loma nad Tržičem. Zaradi zveze navajam: »... Avtor kronike (moje ime je »prizanesljivo« izpupščeno) Kokrškega odreda (BE-GA je zapisal moje ime) se je izkazal kot izreden »junak« - mlado dekle je pred borci zgrabil za lase, nekaj časa kričal nanjo, potem pa je zgrabil za pištolo in jo pred vsemi (ne da bi jo zališali in ji sodili) ustrelil.« Toinničmanj!? Izjemno čmo fantazijo na moj račun sem moral ponoviti, da bo bralec lahko sledil mojim odgovorom in dokumentom. A kot sem že zapisal: širše o vsem tem boste brali v mojih zapisih v 7D. Tu še toliko, da zdaj »ni več NOB«, je bila samo »državljanska vojna«, medsebojno pobijanje, Italijani in Nemci pa so se le za šalo podili za partizani ter pri tem uporabljali tudi belogardiste, domobrance ali četnike, nad svobodoljubnimi prebivalci pa so za spremembo zganjali nepopisna nasilja. To bistvo pa »kritiki« zamolčujejo, »pozabljajo«, a pojdimo naprej. *** O zasliševanju in Volmnovem delu. Da ne bom predolg, takoj navajam poročilo štaba Kokrškega odreda z dne 15.1.1945, torej kmalu po odkritju vohuna-diverzanta. »VII. bataljonu (kjer sem bil politkomisar- op.IJ.) je bila po zaslugi funkcionarjev razkrita širokopotez-na obveščevalna služba be-ge. Po skrbnem zasiišanju glavnega krivca Stare Petra in odkritju njegovih pomagačev tako na terenu kakor v drugih edinicah, je bil isti likvidiran... Izdajalec Stare je med drugim priznal, da je imel izdajalske zveze s kurirjem Toporšem- Vikom...na Koroškem...« In prav obtožujoči me A. Bohinc, partijska glava odreda, je o tem 13.2.1945 na več visokih naslovov poročal: »...V zadnjem času smo odkrili dobro or-ganizirano obveščevalno mrežo be-ga... Vsi ti obveščevalci so bili povezani s civilno obveščevalno mrežo tako, da je imel gestapo točne podatke... o naših edinicah. f opov, ki je bil obveščevalec be-ge v II. bataljonu (to je bil Stare - op. I.J.), je pri zadnji hajki zamazal vse mitraljeze(?)... Da ni bilo to pravočasno odkrito, bi imeli danes naš II. bataljon razbit...« Ob vsem tem se zdaj vsiljuje vrsta vprašanj! - Ali se vam obe poročili-a nista bili edini - v zvezi z odkritjem notranjega vohuna Stareta ne slišita, kot nekakšna pohvala našega štaba, kar je bilo tedaj ustno tudi izraženo? To še zlasti, ker ta poročilo navajajo še več Staretovih grehov, kot sem jih jaz navedel v kroniki. Vendar pa BE-GA tega ni hotel navesti! - Ali iz teh zamolčanih poročil ni jasno, da so pisana po zapisniku, ki ga je vodil še živeči Janez Lončar tako, kakor je zapisano v kroniki? Pri pisanju kronike jaz tega zapisnika nisem imel, čeprav sem oreiskal ves dostopni odredni arhiv! Le kdo ga je odstranil ali uničil? Prav zato je poglavje pisano skopo. . Ali tedaj, ko nas je štab in A. Bohinc kot naš partijski predstojnik namesto hvale ne bi raje karal, jje se mu je zdelo, da smo s Staretom delali napak? Saj je on, ne mi ali jaz, imel v rokah »platno in gkarje«. In to ostre. Toda - nič takega nam ni bilo očitano! Torej gre za človeka z moralo, ki jo uporabljatako, kakormu v ustreznem primeru in času ' ustreza, Čeprav je bil tudi v mlinu dachauskega ¦ pjocesa (le-ta z obravnavanim tu nima zveze). . Ali sem (smo) mogel dobivati od Stareta take odgovore, »kakršne sem želel za osebno rabo«, ko pa nam je začel odkrivati stvari, o katerih se nam ni niti l sanjalo (bombe, poboj štaba...) in ga nismo znali niti | vprašati? - Ali se vam ne vidi čudno, da je pri zasliševanju A.B. videl samo mene, ko pa nas je bilo dokazano 1 (žive priče) sedem? In to šele po izidj^kronike odreda ' 1980? - Ali me je mogel »začeti obremenjevati potek Staretovega mučenja; ki je bilo sicer res mučno, da sem to potem kot olajšanje opisal tudi v kroniki, ko paje zadeva ravno nasprotna!? Opisal sem jo zato, da vsakdo Jaliko ugotovi - seveda pošteno razmišljajoč človek -, kakšnih metod in ljudi sta se posluževala . gestapo in domobransko poveljstvo! - Ali sem po vsem tem to opisal tudi zato, »da bi sam ostal čist«, ali da bi, kot BE-GA pravi na koncu »zakril lastni pravi obraz« terpri tem omenja še moje ^ pisanje o škofu Rožmanu, s čimer se BE-GA tudi izda?! Vse pomeša! Seveda preračunljivo. Kaj pa, če sem to opisoval v pouk, da se česa podobnega ne bi dogajalo nikoli več?! - Kako pa bo zvenela trditev, da sem si 7 tovarišev - zasliševalcev izmislil in da sem v resnici zasliševal sam, ko bom zdaj navedel del izjave zapisnikarja Janeza Lončarja iz Tržiča, ki je dosegljiv vsak dan (izjave, pisane z roko, sem priložiJ); »Stareta je privedel vodnik M.T... Staretu je bilo odvzeto orcžje. Vse dotlej je njegova brzostrelka ležala na stolu poleg njega... Zasliševanje je bilo utrujajoče... Potem so bile osumljencu zvezane roke in po ostrem zasliševanju je končno vse povedal, nakar je odvezan govoril. V nadaljevanju zapisnika sem vpisal naslednje...« - Nato Lončarpripoveduje, daje Stare že doJgo imel zvezo z domobrancev Jožetom Urbancem-Gašper-jem (mimogrede: Gašper, partizanski dezerter, je bil pripadnik razvpite Udarne domobranske čete v Kran-l ju, ki ji je tedaj poveljeval sam gestapovec in koman-dant gorenjskih domobrancev Erich Dichtl) in nato: »Gašper je imel tudi nalogo ustreliti komandanta Čufarja (Ferda)... Za tisti dan zvečer je imel nalogo v Stabni prostor vreči dve ročni granati... učinek pa takoj sporočiti neki ženski... ki jo je privedla patrola. Le-ta je povedala, da je zaposlena na Gestapu v Kranju kot kuharica in da nekje mora vsakdo > delati...« Potem je prostodušno pripovedovala o njenem sodelovanju s Staretom in še o drugem. Kako je bil Stare obsojen in ustreljen tudi izvemo iz Lončarjeve izjave. Jam je tudi zapisal: »Ob zaslišanju sem zapisnik sproti pisal s pisal-nim strojem. Dva izvoda sta bila odstopljena odred-nemu štabu, kopija pa je ostala v bataljonskem arhivu...« Zato tendtnčno in slepo pisarjenje BE-GE Janezu Lončarju prav gotovo ne bo moglo biti všeč. Očitno Bohinc in BE-GA nista računala na še živega zapis-nikarja in druge zasliševalce, ki iahko ovržejo te grobe obtožbe. Ob tem pa naj poudarim, da smo bili nad Bohin-cem, kot odredno partijsko glavo potem, ko po obisku pri nas ni odpeljal Stareta s seboj na nadaljnje zasliševanje v odredni štab, kjer bi še veliko več zvlekli iz njega, zelo razočarani in začudeni. Takrat je požel naše - ne moje, ampak naše - nezaupanje in dvome?! A molčali smo, kajti bila je vojna in z njo zvezana ostrina. Tak, ki vojne ni doživljal, to zelo težko dojame, zlasti še, če tega noče prav razumeti! S takimi natolcevanji in obtožbami bo zelo nezadovoljen tudi Anton Zupan-Jaka z Breznice, tedanji namestnik našega 2. bataJjona, hraber in preudaren poveljnik. Tudi on je še živ in je 1981, tako kakor Lončar tedaj, ko sem Bohinca prav za iste obdolžitve, ki jih zdaj ponavlja, moral tožiti, napisal izjavo. Preberimo odlomek, kjer me celo dopolnjuje: »... V knjigi (Kroniki Kokrškega odreda) je npr. omenjeno, da bi Stare dobil 5000 RM, če bi vrgel v Štab btl. bombe. Dejansko pa je med zaslišanjem povedal komandantu btl. Čufar Ferdu v obraz: »Dobil bi 5000 RM, če bi ubil tebe. Cel teden sem že hodil za teboj z odprto kragujevčanko!... Padale so žrtve. V knjigi je dvakrat omenjeno trdo zasliševanje. Bilo je. Milica, njegova sodelavka, nam je s svojimi iz-javami potrdila, da Stare le še ni povedal vsega... V ' bataljonu sem bil kot namestnik komandanta odgovoren za varnost... Obdržati varnost pri taki propalici kot je bil Stare... je bilo izredno težko, če ne nemogoče. Med zaslišanjem je Lončar pisal zapisnik. Nikakor nisem sadist. V dveh letih partizanjenja nisem streljal na neoboroženega človeka... (tudi) pri Staretu, ki je v par sekundah brez povelja prejel od soborcev na stotine krogeJ (ni biJo treba). ... tisto zasliševanje je bilo za vse mučno, toda... za značaj Stareta še vedno premilo... Kakšen bi bil pokol, če bi se Staretu domena posrečila. Še danes (pa) me čudi, kako da sta nam (komisar in njegov namestnik A.Bohinc) dopustila, da s Staretom obračunamo v bataljonu, ko bi Stare odred-nim obveščevalcem vendar lahko marsikaj zanimi vega povedal...« Te izjave so pomembne, vendar jih pri pisanju kronike še nisem imel in tudi zapisnika ne, kar se pozna pri opisovanju. XXX In še na kratko o tistem dekletu, ki naj bi ga »ustrelil pred bataljonom.« To je čista in podla lopovska (kot se je rad izražal A.Bohinc) laž in izmišljotina. Vržena je tako, kot če bi te kdo nenadoma oblil z gnojnico ali tušem, potem pa se čisti, kakor veš in znaš. Tako je maščevalni Bohinc storil v verjetnem sklepanju, da s takim »oblivanjem« pač ne more ničesar izgubiti. Glavno, da umaže drugega. Tu imaš, zdaj pa dokazuj. da to ni res. Ker naj bi se to dogajalo na jesen 1944 v našem 2. bataljonu, je veliko borcev še živih. Lahko bodo nastopili kot priče, da si je A. Bohinc, ki sploh ni bil v naši enoti, temveč v odrednem Štabu, a še tam šele od 15. oktobra, enostavno izmislil. In to spet šele po izidu kronike Kokrškega odreda. Ne bom ponavljal* zakaj! Namesto tega navajam droban od-lomek iz poročila novega politkomisarja 2. bataljona KO Iva Porente-Vojka, ki je prevzel moje mesto, jaz pa sem bil po volji prav A. Bohinca (o vzroku bo napisano v 7D) premeščen pod Stol. Vojko je bil prisoten pri poslavljanju in piše: »Štab II. bataljona KO-Politkomisar, 6.1.1945. Štabu Kokr. o. - Politkomisarju ... Tudi povezanost moštva s funkcionarji in obrat-no je sad političnih ur, kar se najbolje vidi iz tega, ko je bil dosedanji politkomisar bataljona (kar sem bi! jaz - op. I.J.) prestavljen na novo službeno mesto, da so vsi tovariši enoglasno prosili za njega, naj os-tane v edinici.« Pri tem je poteklo tudi nekaj solza, karje nepozab-no. Vprašujem: ali bi se soborci ob slovesu obnašali tako in izražali tako povezanost, če bi pred njim »ustrelil dekle« in od njih zahteval, naj jo pokopljejo, zaradi česar so, po Bohincu, »negodovali«, itd.? A to so bili v glavnem isti borci, poudarjam, isti, pred katerimi naj bi »ustrelil« Bohinčevo »dekle«, da tako rečem! Bohincu pa to ne zadostuje in v »okrožnici« sprašuje, zakaj v kroniki KO ni opisano tudi to?! Kako pa naj bi, za božjo voljo biio, ko pa gre za izmišljeno »streljanje«?! Laži imajo kratke noge! O tretjem primeru ne pišem, ker mi ni znan. O vsem tem bi lahko napisal Še veliko, a je že zdaj tegaprecej. Vendarzaradi tehtnosti krajše ni šlo. Več bo kmalu, kot rečeno, prinesel 7D. Ivan Jan, Kranj intečvju I N T E R V J U dr.FRANJOTUDMAN I N T E R V J U »Bil in ostal sem predvsem Hrvat« Franjo Tudman, zgodovinar in generalJLA v pokoju, rojen leta 1922 v Velikem Trgovišču. Udeleženec NOB od leta 1941. Po osvoboditvi je končal Višjo vojaško akademijo; do leta 1961 je delal v DSLO in generalštabu JLA Od 1961 do 1967 letaje bil direktor Instituta za zgodovino delavskega gibanjaHrvaške}odl963dol966profesornazagrebškiFakultetizapolitične vede ter glavni in odgovorni urednik časopisa »Putevi revolucije«. Zaradi zastopanja ideologije in politike hi-vaskega nacionalizma in separatizma je prišel v spor z ZK in bil leta 1967 izključen iz Partije. Zaradi aktivnega sodelovanja v »maspoku« je bil leta 1972 obsojen na dve leti zapora, zaradi delovanja s pozicij hi-vaškega nacionalizma pa leta 1981 še na tri leta. Najpomembnejša dela iz teorije vojne taktike in nacionalne zgodovine: »Rat proti rata« (1957), »Partizanski rat u prošlosti i budučnosti« (1957), »Stvaranje socijalističke Jugoslavije« (1960), »Okupacija i revolucija« (1963), »Uzroci krize monarhističke Jugoslavije od ujedinjenja 1918. do sloma 1941.« (1965), »Jugoslavenski odbor i stvaranje zajedničke drzave jugoslavenskih naroda« (1966), »Velike ideje i mali narodi« (1969), »Hrvatska politika u prvim godinama borbe protiv vidovdanskog centralis-tičkog hegemonističkog pokreta« (1970). (Opča enciklopedija JLZ, 111. izdaja, 1982) Franjo Tudman je leta 1989 izdal knjigo »Bespuča povijesne zbiljnosti« in se začel ponovno pojavljati v javnosti kot kontroverzni predsednik novoustanovljene Hrvaške demok-ratične skupnosti (HDZ). Gre za stranko, ki je v svojem prvem javnem nastopu v začetku lanskega leta poudarila, da je nastala iz potrebe, »da se sliši izviren in verodostojen glas tistega dela hrvaškega javnega mnenja, ki temelji na neponarejeni dediščini hrvaškega naroda in drugih narodov, lcaterim je Hrvaška domovina, ter na občečloveških idealih sodobnega civiliziranega sveta«. S Tudmanom smo se pogovarjali o HDZ in nacionalizmu, o ustaštvu, »maspoku«, Alojziju Stepincu, hrvaški politični emigraciji in združitvi razseljene Hrvaške, o podobnostih in razlikah med njim, Draškovicem in Ruplom, o možnosti preživetja Jugoslavije kot skupne domovine vseh južnoslovanskih narodov, o volitvah in hrvaškem političnem pluralizmu ter še o marsičem drugem. TRIBUNA: Po vašem mnenju je narod najvišja družbena skupnost. Brez svobode naroda tudi posameznik ne more biti svoboden. Gospod Tudman, kaj bi odgovorili tistim, ki vas označujejo za hrvaškega nacionalista? TUDMAN: Ljudje, ki me obtožujejo nacionaliz-ma, se iz zgodovine niso očitno ničesar naučili. Poznamo veliko integralističnih, univerzalističnih in kozmopolitskih idej o preraščanju mednacio-nalnih nasprotij ter izgradnji svetovne družbe, ki pa so se izjalovile, saj so jih velike imperialistične sile uporabile za vsiljevanje svoje hegemonije in dominacije. Bil sem in ostal predvsem Hrvat. Kot Hrvat sem vstopil v marksistično gibanje, ker setn pač verjel v utopične ideale, pa tudi zato, da bi z revolucijo osvobodili hrvaški narod. Z marksiz-mom sem v zrelih letih obračunal in spoznal, da je najboljša rešitev tista vrsta demokracije, ki jo sprejema civilizirani, razvitejši del človeštva, človeštva, ki ni abstrakten pojem, ampak skupnost tako ali drugače povezanih narodov. TRIBUNA: Nekateri vas primerjajo z Vukom Draškovičem... TUDMAN: Dragi prijatelji, ko bi vsaj malo poz-nali zgodovino... TRIBUNA: Vem, toda ali bi lahko še enkrat navedli temeljne razlike med HDZ, katerega predsednik ste, in Draškovičevo Srbsko narod-no obnovo? TUDMAN: Ne gre samo za Vuka Draškovica.Tu je tudi Šešelj in sploh srbsko javno mnenje, ki Jugoslavije nikoli ni sprejemalo kot zvezo enakopravnih narodov, še posebej pa je imelo in še ima asimilatorske in hegemonistične težnje do Hrvatov. Gre za načrt iz prejšnjega stoletja, po katerem bi Srbiji pripadle tri četrtine hrvaškega ozemlja, praktično do Zagreba. Za razliko od njih nismo zahtevali niti pedi srbskega teritorija, nikoli nismo zahtevali ozemlja prek Drine, ampak smo javno povedali, da ima hrvaški narod svoje etnične in zgodovinske meje. Oni pa skušajo ustvariti veliko Srbijo v Jugoslaviji ali izven nje, vsekakor Pa na škodo Hrvaške. TRIBUNA: Kaj pa primerjava z Dimitrijem Kuplom? intervju TUDMAN: Primerjava z Ruplom je bolj umestna, saj je bil on in njegova stranka med vodilnimi pobudniki slovenske politične pomladi, kar velja tudi za HDZ, ko govorimo o naši republiki. Vendar pa je cilj takih in podobnih primerjav le ta, da pokažejo povezanost Hrvatov in Slovencev v domnevnem boju proti Srbiji. TRIBUNA: Obtožbe na vaš račun prihajajo z leve in desne. Na eni strani očitki o desnem nacionalizmu, o frankovstvu in radičevstvu, na drugi pa obtoževanja za boljševizem, saj stranko vodi bivši general in komunist. Sami pa poudarjate, da želite biti organizacija svobod-nih ljudi različnih svetovnih nazorov. Kam bi vas torej lahko uvrstili, upoštevajoč klasifikacijo, ki je v rabi v zahodnoevropskih parlamentarnih demokracijah? TUDMAN: HDZ je stranka demokratičnega centra, ki želi nadaljevati in razvijati hrvaške demokratične tradicije. Svojo politiko gradi na pozitivnih idejah in izkušnjah različnih političnih gibanj, od Starčevičeve doktrine o hrvaškem državnem pravu, preko Radicevega republikaniz-ma in širokega razumevanja demokracije do poj-movanja hrvašfcih marksistov iz dvajsetih let tega stoletja, kot so bili brata Cvijic, Hrvatin, Ciliga, Cesarec in Krleža, ki so se zavzemali za pravico naroda do samoodločbe ter tako odločno nastopili proti prevladujočim unitarističnim težnjam znotraj jugoslovanskega komunističnega gibanja. Obtožbe na račun stranke in mene osebno nas niso presenetile, saj je vsakršno poudarjanje hrvaštva vedno doživljalo tako usodo. Tudi danes naše početje ni všeč velikosrbskim ideologom, ki nas zmerjajo z ustaši, na drugi strani pa mi njihova hrvaška ekspozitura očita boljševizem, čeprav sem že davno razčistil z marksistično utopijo. Menimo, da je glede na razmere v Jugoslaviji in Evropi pravi trenutek, da odkrito povemo, da se hrvaški narod kot eden najstarejši zgodovinskih narodov ne more sprijazniti z zanikanjem zgodo-vinske neodvisnosti in pravice postavljanja po-dobnih zahtev, kot jih izraža slovenski v Jugoslaviji in drugi prebujeni narodi v svetu. Moram vas še spomniti, da so se v obdobju prve svetovne vojne slovenski politiki sklicevali prav na hrvaško zgodovinsko državnost v boju za skup-no osvoboditev izpod habsburške nadvlade in za nacionalno samostojnost. TRIBUNA: HDZ je hrvaška in demokratična stranka. Mar to pomeni, da so vaša vrata zaprta pripadnikom drugih narodov in narodnosti na ozemlju SR Hrvaške? TUDMAN: Nikakor ne. Odprti smo za vse državljane SR Hrvaške, ki čutijo Hrvaško kot svojo domovino. Izrecno smo poudarili, da priz-navamo tudi demokratične pravice srbskega ter vseh drugih narodov in narodnosti v naši republiki, da smo proti vsakršni nacionalni nestrpnosti in šovinizmu ter da gradimo svojo politiko na sklepih AVNOJ-a in ZAVNOH-a. In vendar nas isti ljudje, ki slovensko demokratično gibanje im-enujejo bastion stalinizma, označujejo kot ustaško in fašistično organizacijo. To samo dokazuje, da ne morejo sprejeti stranke, ki se bori za suverenost hrvaškega naroda. TRIBUNA: Pa vendar je ZAVNOH, vsaj po mojem mnenju, sprejel nekatere sklepe o pravicah Srbov na Hrvaškem, ki se danes ne uresničujejo. Mislim na sklepe o enakopravni rabi latinice in cirilice, o kulturnem or-ganiziranju Srbov... TUDMAN: Ne bi se strinjal z vami. Natolcevanje o ogroženosti srbskega naroda na Hrvaškem so le pesek v oči, za katerim se skriva poskus vsiljevan-ja srbske hegemonije in izničenja še tisto malo federacije, kar smo je do sedaj imeli. Enajst odstot-kov Srbov v naši republiki zavzema nekajkrat več ključnih položajev kot Hrvati. Leta 1972 je prišlo na primer k meni sedem miličnikov, da bi me aretirali. Vsi so bili Srbi. Poglejte narodnostno sestavourednikovindirektorjevmnožičnihobčil! Priznati je treba, da je za tako situacijo v največji meri kriv enostrankarski komunistični sistem. Res pa je, da so po obračunu s hrvaštvom Srbi zasedli mnogo pomembnih mest v režimskih strukturah, niso pa dovolili delovanja nekaterih njihovih kul-turnih ustanov. Tako je bila vzporedno z ukinitvijo Matice Hrvatske ukinjena tudi srbska Prosveta. Šlo je pač za nerealna pričakovanja, da se lahko zabrišejo nacioaalne razlike, v skladu z dog-matičnim marksističnim prepričanjem, da so narodi proizvod kapitalistične družbe in da bodo v socializmu izginili. V tem smislu so bili seveda oškodovani tudi Srbi na Hrvaškem. TRIBUNA: Včasih se zdi, kot da je Hrvaška razdeljena na tiho hrvaško večino in glasno srbsko manjšino. Ali ni končno prišel čas, da hrvaška glasno in brez ovinkarjenja izrazi svoja stališča do temeljnih problemov, ki tarejo jugoslovansko skupnost? TUDMAN: Položaj je precej zapleten. Medtem ko hrvaško javno mnenje enotno podpira demok-ratične procese v Sloveniji in obsoja dogajanje na Kosovu, pa nekatere občinske partijske or-ganizacije s srbsko večino izražajo nestrinjanje s slovensko politiko in se ograjujejo celo od hrvaškega političnega vodstva zaradi podpore Sloveniji in stališč do Kosova. HDZ je v odprtih pismih in zgodovinskem razglasu 29. novembra pozdravila pluralistično demokracijo, kakršna se razvija v Sloveniji, in prizadevanju slovenske opozicije za ohranitev suverenosti slovenskega naroda. Prav tako smo odločno obsodili obračun srbskega hegemonizma z albanskim narodom na Kosovu. TRIBUNA: Mnogi trdijo, da legalno hrvaško politično alternativo vodijo ljudje, ki so bili v začetku sedemdesetih let utišani, danes pa, opogumljeni z razraščanjem nacionalizmov vseh barv in zastav ter z bolj demokratičnim vzdušjem, ponovno dvigajo glavo. Kako z današnje perspek-tive kot aktivni udeleženec hrvaške pomladi ocen-jujete njen pomen? Ali lahko rečemo, da gre danes za nadaljevanje poti, ki je bila nasilno prekinjena z razbitjem socialno reformističnega gibanja, kot sami imenujete »maspok«? TUDM AN: Lahko rečemo, da gre za nadaljevanje socialistično - reformističnega in narodno -demokratičnega gibanja, hrvaške pomladi, ki je trajala od leta 1966 do konca 1977. To je bilo obdobje, ko je bil aktualen evrokomunizem kot osamosvojitev od sovjetskega vzora. Tudi na Madžarskem, Češkoslovaškem in Poljskem so zaveli bolj demokratični vetrovi. Sicer pa je bil tako imenovani »maspok« predvsem odgovor na pritiske na hrvaško nacionalno zavest in na vsakršno izražanje hrvaštva. Ne smemo pozabiti, da so za časa Rankoviča v šolah preganjali otroke, ki so peli »Ustaj, bane«, »Vila Velebita« ali nedolžno pesmico »Marjane, Marjane«. Imam celo dokaze, da so jih kaznovali zaradi petja »ustaške! pesmi »Lijepa naša«, ki je bila tudi po ustavi hrvaška himna. Leta 1963 je izšla prva zgodovina ZKJ, ki je bila obvezna literatura za vse zgodovinske učbenike. Tiskana je bila v srbščini, slovenščini, makedonščini, albanščini in madžarščini, ne pa tudi v hrvaščini. Ko sva skupaj z Ivanom Rukavino, komandantom GŠ Hrvaške med vojno, postavila v CK ZKH zahtevo, da bi bilo treba knjigo tiskati tudi v hrvaškem jeziku, so nama odgovorili, da je to zelo kočljivo vprašanje, ki ga ni pametno preveč glasno načenjati. Vidite, taka so bila šestedeseta in sedemdeseta leta v naši republiki. TRIBUNA: Tudi vi ste v začetku sedemdesetih let doživeli tragično usodo. Ostaii ste brez službe, kot ena vidnejših osebnosti iz razvpitega »komiteja pedeseterice« ste se znašli celo v zaporu... TUDMAN: Zaradi zoperstavljanja centralis-tičnim in unitarističnim težnjam, ki so bile naper-jene ne samo proti Hrvaški in Sloveniji, ampak tudi proti Jugoslaviji kot celoti, sem moral v naj-bolj plodnih letih zapustiti mesto direktorja Inštituta za zgodovino delavskega gibanja Hrvaške in mesto univerzitetnega profesorja. Leta 1967 sem bil izključen iz ZJC, še pred tem pa je Aleksander Rankovič preprečil mojo izvolitev za člana JAZU. Do leta 1971 sem še lahko objavljal. Iz tega časa je knjiga »Velike ideje i mali narodi«, ki je doživela lep sprejem, saj je bilaponatisnjena. Leta 1972 naj bi bil v obračunu z domnevno kontrarevolucijo na Hrvaškem obsojen na petnajst do dvajset let zapora, vendar me je takrat rešil Tito. S Kardeljem sta se namreč zavedala, kako nevaren je srbski hegemonizem, kar se je pokazalo tudi po njuni smrti, ne samo v obračunu s titoizmom, ampak tudi v napadih na federacijo, edino pozitiv-no dediščino tega obdobja. TRIBUNA: Vendar pa »maspok« ni bil enotno gibanje. Dokaz za to je, da so nekdanji »maspokovci« danes pripadniki različnih strank z zelo raznolikimi političnimi usmerit-vami. Mar je bilo hrvaštvo najmočnejša, da ne rečem edina kohezivna vez? TUDMAN: Pravilno ste ugotovili, da ni šlo samo za strujo znotraj komunistične organizacije. Nacionalnodemokratičnoreformističnogibanjeje pomenilo klico pluralizma, kakršen se na Hrvaškem razvija danes. Nedvomno pa je bilo hrvaštvo eden od temeljnih povezovalnih elemen-tov tega gibanja. TRIBUNA: Mnogo vaših pristašev je v tujini. Tudi med tako imenovano politično emigracijo, ki je še vedno v veliki meri inficirana z ustaškimi idejami. Kako uskladiti demok-ratično naravnanost stranke in ustaštvo? TUDMAN: Tudi ko govorimo o ustaštvu, moramo pogledati resnici v oči. Ustaštvo je nas-talo kot radikalno - vendar ne teroristično -nacionalno gibanje po uboju Radiča in njegovih kolegov v beograjski skupščini z zahtevo, da hrvaška izstopi iz države, v kateri se njeni voditelji ubijajo sredi parlamenta. Res pa je, da je kasneje v emigraciji postalo teroristično gibanje, ki sta ga tako Madžarska kot Italija koristili za razbijanje Jugoslavije. Vedeti pa moramo, da so v obdobju šestojanuarske diktature ustaši sodelovali s komunisti pri rušenju Jugoslavije, saj so jo oboji doživljali kotječo narodov. TRIBUNA: V drugi svetovni vojni pa se je ustaštvo dokončno kompromitiralo. TUDMAN: V drugi svetovni vojni se je hrvaški narod znašel v zelo težkem potožaju, vendar v precej drugačnem kot slovenski. Slovenci so bili neposredno, celo biološko ogroženi s strani italijanskega in nemškega imperializma, saj slovenski narod ni našel mesta v Hitlerjevih in Mussolinijevih načrtih novega evropskega reda. Slovenski politiki so leta 1941 nudili Italijanom in Nemcem celo pristop k trojnemu paktu, kar pa okupatorji niso sprejeli. Na Hrvaškem so bile raz-mere drugačne. Hitler je vedel, da so Hrvati zgodovinski narod in je ponudil samostojno hrvaško državo v okviru novega evropskega reda. Na čelo republike naj bi stopil Vlatko Maček, prvak HSS, ki pa je kot demokrat in protifašist ponudbo zavmil. Del hrvaškega naroda na čelu s Paveličem pa je novo državo sprejel kot rešitev iz ječe narodov, kakršna je bila monarhistična Jugos-lavija. NDH moramo razumeti kot izraz časa in razmer, v katerih je nastala. Šlo je pač za obdobje, ko je bila demokracija v Evropi poražena in ko sta se spopadli najpomembnejši ideologiji 20. stoletja foto: fotodokumentacija Dela - na eni strani marksistično komunistična, na drugi pa fašistična. Pavelič je bil prisiljen sprejeti Rimske sporazume, s katerimi je prepustil Dal-macijo Italiji, Medjimurje pa Madžarski. Izvajanje Hitlerjevih rasističnih zakonov in uporaba protifašističnih metod sta kmalu povzročili upad Paveliceve priljubljenosti med ljudmi, ki so se v vse večjem številu vključevali v Titovo par-tizanskogibanje. Takrat so partizani šepoudarjati, da se ne borijo za spremembo družbenega reda, ampak za nacionalno osvoboditev. TRIBUNA: Ena od vaših idej je tudi ponovna združitev razseljene Hrvaške. Ali je prvi korak k temu cilju organiziranje vsehrvaškega kongresa sprave z Ijudmi iz domovine in tujine, ki ga pripravljate v Zagrebu? TUDMAN: Zagotovo, kajti HDZ si je poleg zah-teve po oživljanju pravic posameznika kot državljana ter pravice hrvaškega naroda do samoodločbe in odcepitve zadala tudi nalogo ustvariti duhovne in pravne pogoje za vrnitev hrvaških izseljencev, ki si tega želijo. V tujini je namreč tretjina hrvaškega življa, če upoštevamo še drugo in tretjo generacijo pa kar polovica. Gre za ljudi, ki so se izselili med obema vojnama in pa seveda po drugi svetovni vojni. Veliko jih je v zahodni Evropi, v ZDA, v Kanadi in Avstraliji. Med njimi je prek trideset tisoč visoko izobraženih kadrov, tisoč univerzitetnih profesorjev in ogrom-no kvalificiranih delavcev. To je izreden gospodarski, tehnični, finančni in izkustveni potencial, ki bi prišel še kako prav pri oživljanju našega gospodarstva. Zahteva, da se omogoči vsem Hrvatov vmitev v domovino, je na eni strani gospodarsko, na drugi pa humanistično utemel-jena. Celo med vojno smo pozivali pripadnike sovražnih formacij medse in jih v skupnem boju sprejemali kot sebi enake. Iz zgodovine je znanih mnogo primerov, da so narodi, ki so se nekoč spopadali v vojnah, postali najboljši prijatelji. Ljudje pa, ki jim je zgodovinska usoda, največkrat brez njihove krivde, naprtila ločitev od svoje domovine, se še danes, po petdesetih letih, ne morejo vrniti v rojstni kraj. TRIBUNA: Kako je s financiranjem stranke? Govori se o veliki materialni pomoči hrvaške politične emigracije. TUDMAN: Od organizacij hrvaške politične emigracijenismoprejeliniticenta,kajšeledolarja. Celotna naša dejavnost - do 5. februarja je bila tako rekoč pollegalna - pa seveda temelji na prispevkih članov, ki sprejemajo naš demokratični program. Prav članom, imamo jih približno dvesto tisoč, gre največ zaslug, da je HDZ postala središčna hrvaška stranka v domovini in tujini. Sicer pa se denar načrtno in smotrno troši, vsi prispevki pa se beležijo v zlati knjigi ustanoviteljev HDZ. TRIBUNA: Večkrat poudarjate, da je bila SR Hrvaška ozemeljsko oškodovana, upoštevajoč tako nacionalno kot zgodovinsko načelo. (Podobno trdijo srbski nacionalisti za svojo republiko. Gotovo se zavedate, da bi vsako |spreminjanje notranjih meja neizbežno privedlo ne samo do razpada Jugoslavije, ampak tudi do prelivanja krvi. Kako torej rešiti ta problem? TUDMAN: Mislim, da je možen razumen dogovor jugoslovanskih narodov brez prelivanja krvi. Tudi socialistični sistem stalinističnega tipa se je v vzhodni Evropi, z izjemo Romunije, zrušil po mirni poti. TRIBUNA: Pa vendar je Jugoslavija večnacionalna skupnost z odkrito izraženimi nacionalnimi nasprotji, še posebej med Srbi na eni ter Slovenci ter Hrvati na drugi strani. TUDMAN: Zanimivo, da Hrvati in Srbi v trinajststoletnem obdobju sosedskega življenja do Ieta 1918 niso živeli v skupni državi, vendar se med seboj niso vojskovali. V zadnjih sedem-desetih letih pa so prisotna nenehna nasprotja in sovraštvo. Zakaj ne bi resni hrvaški, srbski in slovenski predstavniki sedli za mizo in se trezno pogovorili o svoji nadaljni usodi?! TRIBUNA: Prihodnost hrvaškega naroda vidite verjetno v konfederaciji? TUDMAN: Konfederacija s pravico vsakega naroda do samoodločbe in odcepitve je edina možnost za ohranitev Jugoslavije. Že Stjepan Radič je leta 1918 zahteval neke vrste asfrnetrično federacijo z demokratično hrvaško republiko, v kateri bi bila hrvaška puška na hrvaški rami in hrvaška listnica v hrvaškem žepu. Dokler se to ne uresniči, Hrvati ne morejo biti zadovoljni. Danes," ko se prebujajo mali in veliki evropski narodi, hrvaška ppfitika ne more zahtevati manj, kot je zahteval Radič na začetku stoletja. Sicer pa bi bilo mogoče celo najbolje, da se razidemo in da si poskuša vsak narod, v skladu s svojimi interesi, sam utreti pot v Evropo, ne pa, da izgubljamo dragoceno energijo v medsebojnih obračunavan-jih.Ko govorimo o odnosih med Srbi, Hrvati in Slovenci, namreč ne moremo mimo dejstva, da ne gre samo za različne nacionalne subjektivitete, ampak tudi za zgodovinsko pripadnost različnim kulturno civilizacijskih sferam. Prav iz tega iz-hajajo vsa trenja in nerazumevanja. TRIBUN A: Kje so pravi razlogi za razcep HDZ in ustanovitev Hrvaške demokratske zveze, ki jo vodi dr. Vladimir Veselica? TUDMAN: Ni šlo za razcep v HDZ, ampak za to, da je bila sedmerica iz šestdesetčlanskega in-iciativnega odbora proti ustanovitvi stranke. Zas-topali so torej enako stališče kot uradna politika. Na seji ustanovitvenega odbora 11 junija lani smo z veliko večino glasov ocenili, da je zaradi razraščanja srbskega nacionalizma in demok-ratičnih procesov v svetu nujno, da se sliši pravi hrvaški glas. Odločili smo se torej, da stranko ustanovimo. Organi za notranje zadeve so nam dan pred napovedano ustanovno skupščino prepovedali javno zborovanje. Vendar pa smo jih prelisičili, saj smo kljub prepovedi in odporom v lastnih vrstah organizirali tajno skupščino. Niso nas torej uspeli omajati niti zunanji niti notranji nasprotniki. Prav zato, ter seveda zaradi svojega demokratičnega programa, je HDZ postala to, kar je danes. TRIBUNA: Predlog hrvaškega volilnega zakona je povzročil veliko hude krvi zaradi upoštevanja večinskega namesto proporcionaU nega načela. Vi ste verjetno z zakonom zadovoljni, saj ste poleg ZK Hrvaške najmočnejša politična sila v republiki? TUDMAN: S predlogom volilnega zakona nismo zadovoljni iz dveh razlogov, čeprav nam večinski model kot številčni stranki seveda ustreza. Zaradi svojih demokratičnih načel, in ker se zavedamo, da del hrvaškega naroda živi v BiH in Srbiji kot manjšina, se s takim volilnim zakonom ne moremo strinjati. Po našem mnenju bi bila ustrez-nejša kombinacija večinskega in proporcional-nega principa. TRIBUNA: Kot zgodovinar in kot vodja hrvaške stranke ne morete mimo ovrednotenja različnih poglavij iz zgodovine hrvaškega naroda. Zanima me vaš odnos do Alojzija Stepinca. TUDMAN: ob odgovoru na to vprašanje moram omenitisvojoknjigo»Bespučapovijesnezbiljnos-ti«, ki je izšla lani. V njej se ukvarjam med drugim tudi s teorijo o domnevni zgodovinski genocidnos-ti vsakega hrvaštva in z zgodovinsko krivdo katoliške cerkve. Poudariti moram, da je bil Stepinac predvsem Hrvat in visoki cerkveni dos-tojanstvenik. Bil pa je ravno tako nasprotnik fašizma kot seveda tudi komunizma. V tem je bila tudi vsa njegova krivda pred komunističnim sodiščem. Vedeti pa je treba, dabi se lahko sojenje končalo tudi drugače... Simon Bizjak VROCI KOSTANJ SOCIALDEMOKRATI IN DEMOKRACIJA W lovenske stranke in zveze so komajda zagalopirale v prvi povojni kJ predvolilni boj, pa so se ze začela pojavljati umazana perila te ali one stranke. Najnovejše perilo je razobesil Rastko Plohl, nekdanji član 10 SDZS v Ptuju. Kot pravi, ga je v to prisilila sama SDZS s svojimi nedemokratičnimi postopki. Ker Rastko Plohl SDZS očita več nepravilnosti pojdimo lepo po vrsti. Za začetek jim očita nekorektno izvedeno glasovanje zaupnice bivšemu predsedniku SDZS Francetu Tomšiču: »Del predsedstva je na vsak način hotel izsiliti nezaupnico Francetu Tomšiču, kljub temu, da niso imeli večinskega, legitimnega soglasja. Imeli so samo 4 veljavne glasove, peti, Katje Boh ni bil veljaven, ker že pol leta ni delovala v predsedstvu. Glasova Jožeta PuČnika in Sil-vestra Plahutnika prav tako nista bila veljav-na, ker sta poslana po pošti in naknadno. Na seji predsedstva bi tako moralo glasovati vsaj 6 članov (od 11, da bi bila pobuda legitimna). Del predsedstva je neupravičeno barantalo s položaji, ko je Jožetu Pučniku ponudilo mesto predsednika, Francetu Tomšiču pa položaj izvršnega sekretarja SDZS.« Nekaj časa po izglasovani nezaupnici je imela SDZS svojo 3.konferenco, katereglav-no obeležje je bil prav odstop dotedanjega predsednika zveze, Franceta Tomšiča. In tukaj, na 3. konferenci, se nadaljuje zgodba Rastka Plohla: »Moram opozoriti tudi na zakulisno igro, ki je dobila svoj končni razcvet na 3. konferenci SDZS. Za pomoč pri odstranitvi Franceta Tomšiča so se ponujali položaji v stranki. Tako je Silvester Plahut-nik (član predsedstva SDZS) Francu Kas-telicu ponudil položaj v Ijubljanski območni organizaciji, v zameno za sodelovanje pri odstranitvi Franceta Tomšiča. Tudi Katja Boh je hodila do članov in jim govorila, kaj naj storijo. Po tem vsem lahko sklepamo , da so prosti strelci delovali po dogovoru. Vsi govorci, ki so bil proti Francetu Tomšiču, so ga na začetku hvalili, potem pa*zahtevali njegov odstop. Ta dvojnost jim je bila potrebna, ker ga niso upali napasti direktno, da bi bili pred drugimi videti demokrati in da bi pred seboj ohranili mirno vest. Glavni žrtvi sta tako France Tomšič kot Jože Pučnik. Slednji je bil izbran, da gre v ogenj po kostanj za nekoga drugega. Jože Pučnik je s svojo preteklostjo in izobrazbo močan adut v rokah tretje osebe. Brž ko bi se ponudila prava priložnost za to tretjo osebo, bi tudi on odšel iz tegapoložaja. Ptujski odbor je zapisnik 3. konference dobil nepodpisan in nežigosan. Volilni kar-tončki na konferenci so bili oštevilčeni, tako da bi se lahko vedelo , kdo je koga volil. Na predlog Franceta Tomšiča smo številke odtrgali. France Tomšič je dal samo ustni odstop. Predstavniki konference niso z dvigom rok potrdili njegovega odstopa, ni se odprl kandidacijski postopek za izvolitev novega predsednika, temveč je samo eden član predsedstva predlagal Jožeta Pučnika za predsednika. Jože Pučnik je bil javno opozorjen na zaroto, vendar je vseeno pristal na kandidaturo. Prav tako ni hotel (kot tudi ne ostali člani predsedstva) pristati na pogovor o nepravilnostih kandidacijskega postopka.« Ratko Plohl pravi, da sicer osebno nima nič proti novemu predsedniku, in da bi ga tudi sam volil, če ne bi prišlo do omenjenih zapletov. Za zaroto znotraj SDZS naj bi bi bili krivi posamezni člani predsedstva SDZS, ki s stranko ravnajo kot s svojo lastnino. Dokaz za zaroto vidi tudi v 4. kon-ferenci, ki naj bi vse nepravilnosti skušala prikriti: »4. konferenca se je začela brez verifikacijske komisije. Dnevni red se je spremenil tako, da je potrditev zapisnika 3. konference odšla iz prve na zadnjo točko. Ni se preštelo število delegatov. Predsednik delovne skupine je na vprašanje, od kdaj je Katja Boh zopet članica predsedstva (nekaj časa ni bila) odgovoril, češ da je imela moratorij. Kolikor jaz vem, ne obstaja sklep predsedstva o moratoriju zanjo. Na koncu konference je veliko število delegatov odšlo (najbrž zaradi utrujenosti), verifikacijska komisija pa ni hotela (po zahtevi delegatov) preveriti sklepcnosti, s tem pa so speljali sprejetje zapisnika 3. konference. Na koncu se ni štelo niti glasov, tako da dejansko nismo vedeli, koliko ljudi je potrebnih, da se neka stvar sprejme. Nepravilnosti v delovanju predsedstva potrjujejo tudi mnogi odstopi v kratkem času . Iz predsedstva SDZS so odstopili: Katja Boh (!?), Miroslav Gard, Branko Gradišnik, Jože Kobše; iz sveta SDZS so izstopjli Gorazd Drevenšek, Rastko Močnik, Uroš Šušteršič, Jaša Zlobec« Na tej konferenci je Rastko Plohl izstopil iz SDZS in zagotovil, da bo vso stvar dal v časopise. Kot sam pravi, so bile edini odgovor na izstop grožnje in zmerjanja (udbaš, plačanec, baraba, komunistični agitator). Po tej verziji dogodkov ima torej SDZS dva predsednika, zato Plohl zahteva odstop predsedstva, predsednika Pučnika, ponovitev kandidacijskih postopkov in pregled zapisnikov 3. in 4. konference. Za konec Rastko Plohl še dodaja, da je skušal zadevo razčistiti znotraj zveze, vendar tega nihče iz predsedstva ni hotel storiti. Tako torej bivši član socialdemokratske zveze, kaj pa na to porečejo sedanji člani, bomo, upaj-mo, izvedeli kmalu, saj tovrstne zgodbice ne koristijo nikomur. Igor Medjugorac ONE PARTY SHOW TAJNA ZAKONODAJA Tajni Uradni list Otajni zakonodaji, natančneje Tajnih uradnih listih in z njimi tajnih preclpisih je bilo v zadnjem času veliko napisanega, zlasti v Mladini. Odmevna so bila tudi delegatska vprašanja Vike Potočnik v zvezni skupščini, povezana s to delikatno problematiko. Rezul-tatov pa, kot je bilo pričakovati, ni bilo. 14. februarja 1990 je bil v Ljubljani ustanov-ni sestanek DRŽAVLJANSKEGA FORUMA ZA ODPRAVO TAJNE ZAKONODAJE. To je neodvisna skupina državljanov, ki deluje POPOLNOMA V SKLADU Z VELJAVNO USTAVNO UREDITVIJO. Opira se na 199. člen slovenske in identičen 157. člen zvezne ustave. Oba pravita naslednje: »Občan ima PRAVICO dajati vloge in predloge telesom in organom družbenopolitičnih skupnosti in drugim pristojnim organom in organizacijam, DOBITI ODGOVOR NANJE in DAJATI politične in druge POBUDE splošnega pomena. Forum torej ni nova stranka, ki jih je kot rast gob sprožil Zakon o političnem združevanju. Ne poteguje se za poslanske sedeže na spom-ladanskih volitvah, in ne sestavlja svojih list in obljublja vsemogoče. Temeljni cilj foruma je, da doseže ČIM-PREJŠNJO UKINITEV IN RAZVEL-JAVITEV OBSTOJEČE TAJNE ZAKONODAJE V DRŽAVI. Zato si bo prizadeval, da bo v Jugoslaviji prenehala iz- hajati posebna TAJNA IZDAJA URAD-NEGA LISTA SFRJ in podobnih glasil in da se preneha s prakso izdajanja in uporabljanja neobljavljenih skrivnih predpisov s strani državnih organov. Mimogrede rečeno, slovenska skupščina je SLOVENSKI TAJNI URADNI LIST že »ukinila«, kar pa še ničesar ne pomeni. Med drugim še vedno veljajo predpisi, ki so bili v dovoljenih številkah ur. listov objavljeni. Forum pri svojem delu izhaja iz stališča, da noben predpis NE MORE VELJATI, dokler ni JAVNO OBJAVLJEN in DOSTOPEN VSEM PRAVNIM SUBJEKTOM. Izdajanje tajnih predpisov s pomočju tajnih uradnih listov je v nasprotju z načeli PRAVNE ETIKE. To ve povedati vsak bruc na pravni fakulteti. Fqrum sestavljajo predvsem strokovnjaki s področja pravnih znanosti, od akademika do asistenta in študentov Pravne fakultete v Ljubljani, novinarji in drugi, ki jih problematika posebej zanima in kot očiten primer kršenja načel PRAtNE DRŽAVE - moti! Prizadevali si bodo, da bo javnost z vsemi vprašanji okrog izdajanja in uporabljanja tajnih predpisov čim popolneje seznanjena. Prav tako bodo opozarjali PRISTOJNE DRŽAVNE ORGANE na nesprejemljivost obstoja »fan-toma« tajne zakonodaje z načeli demokratične pravne države in zahtevali spremembo veljavne zakonodaje v SFRJ, ter spremembo ravnanja državnih organov. Zadnja oblika delovanja foruma zapisana v prvem sporočilu za javnost, omenja še pospeševanje vseh oblik sistematičnega preučevanja pojavnih oblik tajne zakonodaje s komparativnih vidikov in povezavo z zainteresiranimi strokovnimi krogi in or-ganizacijami. Kje je pravzaprav poenostavljeno povedano glavni problem in koga zadeva? Mlade juriste vsaj štiri leta in pol učijo, kako so načelo jav-nosti, načelo Nullum cirmen nulla poena sine lege praevia (ni kaznivega dejanja in kazni brez prej določenega kaznivega dejanja v zakonu) in druga demokratična načela pravne države TEMELJ učinkovitega pravnega sistema. Vsa ali skoraj vsa temeljijo na VEDNOSTI tistih, ki so lahko potencialni uporbniki le teh. Skratka VSEH NAS. Tajna zakonodaja pa je vnebovpijoč primer kršitve, če nič drugega, pravne etike, kot je zapisano v sporočilu za javnost št. 1. Tako se lahko juristu ali komurkoli drugemu - VSAKEMU IZMED NAS zgodi, da bo v nekem primeru na sodišču nenadoma nepomembno, kaj pravi ZAKON, ki ga poz-namo, ki je bil objavljen v Uradnem listu (jav-nem UL), ki ga je odvetnik kot študent prava moral poznati na izpitu. Za nas veljaven in veljavno objavljen zakon bo negiral drug zakon, ki je bil sprejet v pet-najstih minutah v zvezni skupščini, kjer niti delegati niso utegnili dojeti, za kaj gre. Ta zakon ni bil nikjer objavljen, zanj vedo le tisti, ki se jih neposredno dotika in še to le v tistem delu, ki se jih dotika. Ko torej govorimo o naši pozitivnopravni zakonodaji - predpisih, ki v določenem trenutku veljajo, bi bilo pamet-neje molčati. Enostavno zato, ker jo en del, ki je očitno pomemben, ne poznamo. Spoznamo jo na sodišču, ko smo jo prekršili - čeprav je nismo smeli poznati. Logika, dostojna VELIKEGA BRATA. Vse je seveda v nekem višjem interesu. Bo pravna država, ki jo imajo polna usta tudi tisti, ki tajni uradni list sestavljajo, kdaj postala dovolj VISOKINTERES? Leonardo Peklar fWATf oVUaii BBC v slovenščini na valovih radia Glas Ljubljane Radio Glas Ljubljane je spet enkrat prvi 100,2 MHzFMSTEREO radio GIAS Ijubljane FILOZOFIJA PESKOVNIKA Volitve so blizu. Opozicija bo prišla v parlament, predsedstvo v izvršni svet. Pod tem pritiskom je slovenska oblast po hitrem postopku morala v zvezi z zaprtim območjem Kočevska Reka - Gotenica - Borovec nekaj ukrenitL 2Lfebruarja (Delo)je tako dala vjavnost razglas, s katerim ustanavljajo(l) v zaprtem območju »javno podjetje za potrebe republiških blagovnih rezerv in zapotrebe svojih organov za delo vposebnih razmerah«. Gre za »objekte posebnega obrambnega pomena za republiko in priprave republiskih organov in organizacij za delo v vojni ter v izrednih razmerah«. Zdrugimi besedami gre za objekte, kamor bi se v primeru protikomunističnega upora zatekla sedanja oblast in iz katerih bi poveljevala boj proti upornikom. Gre pa tudi za speče kon-centracijsko taborišče, v katero bi v »izrednih razmerah« izolirali nezazelene osebe (opozicijo) injih tam tudipotihem »pospravili«. |^^^^Km^^Hffl^BlaBi^^^^BraPfi5^^BKB§MB To, kar boste prebrali tukaj, je samo drob-cena omemba najbolj megalomanskega in skrivnostnega »projekta«, ki se ga je kdo kdajkoli lotil na Slovenskem. To bo hkrati tudi kratek zapis o možakarju, ki niaja 1945 ni mogel (več) končati z bojevan-jem. Oba - »projekt« in njegov duhovni oče -sta namreč neločljivo povezana. To je IVAN MAČEK - MATIJA, narodni heroj, ki živi v državni supervili na Snežniški ulici v Ljubljani in vikendu ob Krki. Kdorjegledal Carpenterjevo znanstveno-fan-tastično grozljivko STVOR, bo vedel, zakaj ima ta zapis isti naslov. V večnem ledu južnega tečaja je bilo stoletja zamrznjeno izven zemeljsko bitje, pravi stvor, ki ga je odkrila neka polarna raziskovalna postaja. Stvor je uničeval človeška bitja ter se razmnoževal s pomočjo človeških celic. Življenja v razis-kovalni postaji so umirala, stvor je bilo potreb-no uničiti za vsako ceno. Kaj je torej tista Stvar, ki v Kočevju in njegovi okolici sproža govorice in strah o nedotakljivosti zaprtega območja Kočevska Reka-Gotenica-Borovec? Kar že več kot 40 let prisiljuje Kočevsko nerazvitost. Kar v zadnjem času vedno bolj vznemirja v Sloveniji. Gre za polovico ozemlja kočevske občine, polovico, za katero velja posebni, zelo strog režim gibanja in vedenja. Pa ne znotraj tega ozemlja, temveč okoli njega. Poglejmo najprej nekaj opisov dogajanj na območju Kočevske Reke. Gre za vojaška skladišča in zaklonišča, skladišče UDB-e oziroma RSNZ ter zaklonišča za slovensko politično vodstvo, ki so inštalirana na območju Kočevske Reke, Borovca in Gotenice. Po vojni so na področju Kočevske Reke, ki je bilo nekakšno (delovno) koncentracijsko taborišče, internirali politične »obsojence«, ki jih v takratnih časih vsestranskega ideološkega »čiščenja dežele« nikakor ni primanjkovalo. Operativni izvajalec tega »čiščenja« je bila OZNA z Ivanom Mačkom-Matijo na čelu. Nastanjeni so bili v taboriščih, zgrajenih iz lesenih barak, in to v opuščenih kočevarskih vaseh Rajndol, Škrilje, Verdrenk. V prvi fazi so gradili ceste, nova taborišča in oskrbovalne hleve, t.im. »udbovske ekonomije«. Naselbine ujetnikov so morale namreč za svoje potrebe v veliki meri poskrbeti same, stika z zunanjim svetom ni smelo biti, tisti, ki pa je bil, je bil skrbno nadzorovan in konspirativen. Politična sestava taboriščnikov je bila raznovrstna: od domobrancev, Kočevskih Nemcev, »opozi-cionalcev«, duhovnikov, informbirojevcev, do kmetov, obsojenih zaradi »črnega« zakola v času obvezne oddaje živine. Tudi pazniki, ki so nadzorovali taborišča, so bili navadno kazen-sko premeščeni v Kočevsko Reko. Tabori-ščniki so se razlikovali po tretmaju: v prvi skupini so bili »svobodnjaki«, ki so bili ob-sojeni na krajše kazni. Ločeno skupino pa so sestavljali tako im-enovani »osmrtnjaki«, interniranci, ki so.veljali za »uradno mrtve«, obsojeni na smrtne in dosmrtne kazni. Ti so morali v strogi konspiraciji graditi »naprave« posebnega pomena, predvsem za potrebe vojske. Preostanek življenja so po vsej verjetnosti preživeli kot sužnji v zaprti coni Kočevske Reke. Bolnic, kaj šele kirurgij, za te ljudi ni bilo. Ko so izhirali, je bilo konec njihovega življenja. Zakopani so v coni svoje strašne golgote! Ker so »naprave« gradili večinoma pod zemljo (izkoriščali so celo kraške jame), so bila potrebna najtežja in obsežna minerska dela, ki so trajala več let. Starejši Kočevarji se še vedno spominjajo bobnenja (zamolklih eksplozij) iz petdesetih let, ki je prihajalo iz bližnjih hribov v zaprti coni. Prepričani s&, da je lribovje jugozahodno od Kočevske Reke proti Kolpi preluknjano kot švicarski sir. Splošni podatki Očividec je leta 1955 prenesel na papir nekaj konkretnih podatkov o gradnji Mačkovega peskovnika Kočevska Reka-Gotenica- Borovecs ki se nahaja na posestvih in gozdovih kočevskih Nemcev (Kočevarjev), ki so te kraje zapustili leta 1941. Vse opisano se je dogajalo in se dogaja okoli 18 kilometrov jugozahodno od Kočevja. Pripravljalna dela ter gradnja taborišča Kočevska Reka-Gotenica- Borovec so se pričela že leta 1947 z bivšimi nemškimi ujet-niki, ki so najprej gradili ceste in obnavljali med vojno porušene hiše in gospodarska poslopja. Po odpustitvi teh pa so ta dela nadaljevali politični in ostali kaznjenci. Do leta 1950 so ta dela relativno počasi napredovala, z naraščanjem napetosti na mejah pa je prišlo do velike pospešitve teh del, še posebej, ko je vodstvo gradbenih del prevzela JLA in UDB-a. Družine, ki so delale na zadružnih posestvih (za samooskrbo), so leta 1951 in 1952 postopno razselili na razne kraje, tako da »projekt« Kočevska Reka ne bi bil tako opazen. Za gradbene namene taborišča Kočevska Reka-Gotenica-Borovec so na železniških pos-tajah v Kočevju in Ribnici zgradili nov in-dustrijski tir, nova skladišča in novo postajno poslopje. Gradbeni material za taborišče se je dobavljal izključno ponoči na železniško pos-tajo Kočevje, nekaj pa tiidi na železniško pos-tajo v Ribnici. Razkladanje iz vagonov in nalaganje na kamione so opravljali izključno kaznjenci pod močno stražo. Prevozi do taborišča so se opravljali v skupinah 5 do 7 kamionov izključno ponoči, od 11. ure zvečer do pol štirih zjutraj. Kamioni so imeli pri tem napol prižgane luči, čez naseljena področja pa so te skoraj popolnoma zatemnili. Taborišče je bilo leta 1955 zastraženo s tremi pasovi straž in se je razprostiralo na področju Kočevske Reke, ki jo je imela v oblasti izključno vojska, Borovca, ki je spadal pod komando kaznjencev s kontrolo UDB-e in milice, ter Gotenice, ki je bila v popolni posesti UDB-e. Zaprto področje je bilo takrat od Gotenice do Kočevske Reke dolgo okoli 20 kilometrov, široko pa okoli 7 kilometrov, površina pa je znašala okoli 140 km2. Že leta 1955 je bilo taborišče v veliki meri dograjeno. Notranje rove, zaklonišča in skladišča so gradili izključno kaznjenci, večinoma politični (bivši oficirji ustaške, četniške in domobranske vojske), ki so bili »obsojeni« od 15 do 20 let. Seveda so jih počasi likvidirali, da stroge skrivnosti ne bi prišle na dan. Straža Poglejmo kot primer, kako je leta 1955 izgledala straža taborišča. Območje Kočevske Reke je stražila vojska, milica zaradi kaznjencev na območju Borovca in UDB-a z milico na območju Gotenice. Prvi pas straže je bil viden na vseh dohodnih poteh, kjer so bile postavljene tudi rampe. Drugi pas straže je bil približno 1 do 1,5 km naprej. Ograjen je bil z bodečo žico, v višino 2 metra (sistem špiral), ki je bila na vidnih mestih tako zamaskirna, da se ni mogla videti iz zraka, niti iz daljave na terenu. Tu je držala stražo delno vojska, delno pa posebni oddelek stražarjev UDB-e in milice. Ta drugi pas je bil zelo močno zastražen, tako da je bil vsak nenadzorovan vstop in izstop iz taborišča nemogoč. Tretji pas oziroma celotna kontrola na področju taborišča pa je bila pod kontrolo UDB-e in KOS-a, stražarji pa so bili oblečeni v lovce in logarje. Posebno stražo nad »kaznjenci« pa so opravljali oddelki UDB-e in milice na deloviščih in prebivališčih (kazenskem taborišču). »Kaznjenici« so imeli posebej podrejeno taborišče v bivši mali vasici handlerji. Tam so imeli tudi svojo ekonomijo, pekamo, mesnico, brivnico, ambulanto, itd. Ostalo osebje je stanovalo povečini v Kočevski Reki, del pa tudi v Borovcu in Gotenici. V Kočevski Reki je imelo ostalo osebje menzo, kino, mesnico, itd. V Kočevski Reki so imeli tudi lastno ekonomijo (farmo) in poseben bazen za vodo. Prav zaradi te »lastne ekonomije« (farme) je bilo najprimerneje, da se je celotno zaprto področje uradno razglasilo za »Posestvo Snežnik«. Bralcem se moram končno opravičiti, da tako skačem iz preteklosti v sedanjost in spet nazaj, vendar bodo vzroki za to znani zelo hitro (z nadaljnimi pričevanji ter s sliko z odprtega področja). Namen taborišča Taborišče je bilo namenjeno predvsem JLA, UDB-i in vladi Slovenije. JLA ima tu svoja skladišča streliva, bencina, orožja in hrane. Zaradi tega je bil v Kočevju zgrajen pnevmatični mlin, ob progi Kočevje-Ljubljana pa nekaj manjših in večjih vojaških objektov, na primer veliko skladišče goriva v Ortneku. Večina skladišč za JLA se nahaja v Kočevski Reki, pod zemljo, in so zelo moderno urejena in vešče maskirana. UDB-a (RSNZ) ima svojo centralno skladišče za Slovenijo v Gotenici. Gre za orožje, opremo in celo pisarne, kamor bi se zatekla v primeru vojne ali domačega upora. Slovenska vlada pa ima svoje prostore v Borovcu. Ti so zelo udobno urejeni, nad zemljo in pod zemljo, kamor bi se lahko v nujnem primeru zatekla. Zakaj so inštalacije za slovensko politično vodstvo prav v Borovcu? Če pogledamo na zemljevid (npr. Atlas Slovenije), vidimo, da je v primerjavi z Gotenico in Kočevsko Reko prav Borovec najbliže reki Kolpi, tako da lahko eventuelno letajo vzleti skozi hrib, ter se nad dolino Kolpe vzpne... Poleg tega je v Borovcu tudi rezervna radio oddajna postaja z zmogljivostjo 5KW (leta 1955), kupljena v Nemčiji, ki naj bi v primeru potrebe prevzela dolžnost radio oddajne postaje Ljubljana. Zaradi tega je moral npr. takrat šef radia Ljubljana v prisotnosti šefa UDB-e in KOS-a za Slovenijo večkrat v taborišče (in to le ponoči). V taborišču je bilo tudi več agregatov nemške proizvodnje za napajanje taborišča z električno energijo. Celotna napeljava je speljana pod zemljo, kjer so ludi agregati. Po vsem taborišču je bil razpeljan (pod zemljo) tudi telefon. Glav-na centrala je bila v Kočevski Reki, rezervna pa na območju Gotenice. Za oskrbo z vodo so bile v ta namen narejene velike betonske cisterne, v katere se nabere voda v jesenskih in pomladanskih mesecih, posebno za področje Gotenice in Borovca, v Kočevski Reki pa se voda zajame v dolini, kjer je izvir, vendar le-ta preko leta presahne. Rezer-voarji so narejeni pod zemljo, prav tako vse vodne inštalacije. V manjše rezervoarje vodo pretakajo iz zbirnih bazenov s pomočjo električnih črpalk. Notranja razpore-ditev taborišča Kakor sem že prej omenil, so v taborišču skladišča, zaklonišča in stanovanjski prostori, poleg tega pa še gospodarska poslopja. Po vsem področju pa so obnovljene in na novo zgrajene še razne lovske in gozdarske koče. Vsaica od teh ima elektriko, vodo, telefon in je zelo luksuzno opremljena. Te lovske in goz-darske koče so predvsem vhodi in izhodi v podzemska skladišča, pisarne in zaklonišča. Material od izkopanin so razvozili na razne naravne vdrtine, ki jih v okolici ne manjka, nato pa zasadili z raznim robidovjem iii jelkami. Zunanji izgled lovskih hiš ne daje niti naj-manjšega suma o kakšnem vhodu v podzemlje. Goličave v okolico so pogozdene, tako da je vidljivost iz zraka na nekatere nove koče zelo otežena, pa tudi na samem terenu so težko vidne, vse dokler ne prideš do njih. Podzemni objekti so zgrajeni pod hribom, so železobetonski, s posebnimi napravami za ogrevanje in sušenje. Izhodi pa so zgrajeni celo na drugo stran hriba ob reki Kolpi pri vasi Kuželj in še na nekaterih nenaseljenih mestih v smeri proti Osilnici, ki so bili v preteklosti dobro zastraženi. V primeru umika bi se »stanovalci« taborišča lahko v zelo kratkem času umaknili v Gorski kotar. Vhodi v taborišče so pri Kočevski Reki in v Gotenici. Balkanska sevanja Na področju Kočevske Reke so imeli vodilni agenti taborišča pri sebi tudi žene. Osebje, razen kaznjencev, je bilo skrbno izbrano ter so bili večji del Bosanci ter Hrvati, nekaj pa je bilo tudi Crnogorcev. Danes je večina zaposlenih v zaprtem področju nastanjenih v okoliških vaseh, ki so po izgledu hiš kar dobro situirane. Z raznimi ugodnostmi ter dobrimi plačami so jih tudi zavezali k molku. Kaznjenci so ob raznih priložnostih nalaganja avtomobilov na železniški postaji v Kočevju odvrgli drobne listke, na katerih so opisali svoj težak položaj in namen taborišča. Dokler še niso imeli svojega živinozdravnika v taborišču, so večkrat prišli po kočevskega veterinarja. Od vhoda pa do hleva je imel zavezane oči. Vse okoliške vasi, posebej pa Kočevje, so bile okrepljene z agenti UDB-e. V gostilnah, ulicah, kino dvoranah, na vlaku, povsod so pris-Iuškovali o vednosti Ijudi. Večkrat so kakšnega tujca aretirali kar na ulici ter ga odvlekli na zaslišanje. Botanika botaničnega vrta v Ljubljani, ki je tam okoli raziskoval, so kar za nekaj dni ugrabili ter ga zasliševali. Sam sem se lansko leto z avtom ustavil pri kraju Morava (Kočevje - Brod na Kolpi), kjer so me na obcestnem pokopališču zanimali priimki na nagrobnikih. Ko sem se vzpenjal proti pokopališču, se je za mano ustavil av-tomobil, iz katerega je izstopil možakar ter se napotil za mano. Sam sem seveda zavil na pokopališče, oni brezveznik pa po bližnjici na pokopaiiški zid. Ker sem ga ignoriral s sprehajanjem med nagrobniki ter gledal napise, se je revež znašel v neprijetni situaciji, pogledal je nekajkrat sem in tja, se delal neumnega, nato pa mu ni preostalo drugega, kot da se je napotil nazaj proti svojemu avtu, iz katerega se je slišalo govorjenje in piskanje iz policijske radijske postaje. Gre za poletje 1989 ter za eno od glavnih turističnih cest proti morju. Lani je sekretar za ljudsko obrambo kočevske občine Tone Krkovič »skoraj izposloval«, da pelje novinarja in fotografa Mladine skozi Kočevsko Reko. In kaj bi ta dva tam videla? Nič kaj dosti. Že tam so naprave spretno zakamuflirane, kaj šele v Gotenici in Borovcu, ki sta kar nekaj kilometrov od Kočevske Reke. V Borovec ju sigurno ne bi peljal sprehajat se! Uničenje sloven-skega standarda Pri opisovanju konkretnih podatkov o zaprtem področju sem časovno precej preskakoval, to pa zato, ker sem si moral izbrati dva časovna reza, leto 1955 in leto 1990. Šele bližnja preteklost bo dopolnila moj zapis, v katerem se stanja iz leta 1955 in leta 1990 le dotikarn. Poudariti moram, da je kompleks Kočevska Reka-Gotenica-Borovec danes popolnoma anahronistična rak rana na ozemlju Slovenije. Oblast si ta trenutek (21. 2. 1990) upa celo cinično zapisati, da ne bo v bodoče zahtevala »dodatnih« denarnih sredstev za »Podjetje Snežnik«. V preteklosti so leteli celo republiški ministri, ker so si upali zastaviti vprašanje sanjskih vsot denarja, ki je izginjal v žrelu Kočevske Reke. Ivan Maček - Matija je bil nedotakljiv! Šele ko bomo raziskali ta blazen orvvellovski »projekt« Ivana Mačka - Matije, nam bo popol-noma jasno, zakaj naše ceste, naše gospodarstvo in nasploh naš standard ni na nivoju italijanskega ali avstrijskega! Koliko stanovanj bi lahko zgradili za sredstva, ki so bila pognana v Mačkov peskovnik? Ne pretiravam, če rečem, da za eno večje slovensko mesto. Leto 1990 je tista prelomnica, ko moramo v tem bednem eksistenčnem položaju, v katerem se nahajamo, kompleks Kočevska Reka-Gotenica-Borovec ukiniti ter končati vsiljeno življenje filozofije peskovnika. Nove oblike vla-danja Medblokovske vojaške napetosti v sve-tovni politiki so že več let nekaj, kar se zelo hitro spreminja, za marsikoga kar blis-kovito. Vojaška indoktrinirana pamet te zgodovinske spremembe le s težavo dohaja. Zmanjšuje se število vojakov in količine klasične oborožitve, razne jedrske strategije in medblokovske napetosti so v nekaj zadnjih letih skorajda povsem izginile iz diplomatskega in novinarskega besednjaka, tako da preko televizije in časopisja več nič ne slišimo o tem. Naenkrat se je poruŠil Berlinski zid, Evropa se združuje oziroma relativizira meje svojih držav itd. Kaj se je zgodilo?, kaj se dogaja? Stari (nekdanji) načini vladanja so se korenito spremenili. Danes svet več ne potrebuje jedrske oborožitve ter jedrskega damoklejevega meča nad sabo, ne potrebuje več številnih, do zob oboroženih vojska, ne potrebuje več vedno bolj izpopolnjene oborožitve, »vojna zvezd«, oborožitev, o kateri se je še pred nekaj leti veliko pisalo in govorilo, je v ropotarnici. Ne potrebujemo enostavno zato, ker se da Ijudi obvladovati na druge načine. Vso dosedanjo vojščaško logiko obvladovanja prebivalstva tega planeta so prevzeli hitro raz-vijajoči se elektronski mediji in časopisje. Danes človek ves svoj prosti čas in (odvečno) energijo sprošča ob množici majhnih preokupacij (ne pa več ene same globalne svetovne nevarnosti). Od televizije z množico programov, z množico informacij, preko množice različnega časopisja, do ostalega materialnega ugodja, pa tudi napetosti, ki nas obvladuje ob tekmi za tem ugodjem... In v Sloveniji? Kočevska Reka - Ivan Maček - Matija Tudi tu na mikronivoju se moramo navaditi na vse te hitre spremembe. Številne vojaške inštalacije se morajo začeti krčiti, ker jih ta država več niti ne zmore niti jih več ne potrebuje. Na srečo je tudi že sama vojska začela dojemati to potrebo. Kasarno »Ljubo Šercer« sredi Ljubljane in »Mladiko« ob Tivoliju je že sama ponudila javnosti. Ta trend krčenja dosedanje megalomanije se bo moral seveda hitro nadaljevati ter loviti tovrstna hitra gibanja v svetu. Sporočila Ivanu Mačku - Matiji Ivan Maček - Matija. Njegove megalomanije, kompleksa Kočevska Reka - Gotenica - Borovec nihče več ne potrebuje. Še bolj grozljivo, sploh ga nihče nikoli ni potreboval, razen seveda njega. On ga je potreboval, ker se leta 1945 ni mogel več zaus-taviti. Po tisočih in tisočih, ki so končali v kraških breznih Kočevskega Roga ter vsepov-sod drugod po Sloveniji, po vsej tej sproščeni energiji je moral nadaljevati... Začela se je gradnja fantastičnih razsežnosti. Miniranja za podzemeljske dvorane ter kilometre podzemeljskih rovov so se vršila dan za dnem - več let. Ljudje so mislili, da »Jugos-lovani« tam notri iščejo in kopljejo uranovo rudo. Celo Američani (CIA) so z velikim zanimanjem spremljali večletno nenehno bob-nenje jugozahodno od Kočevja. CIA je sicer zelo hitro dobila podatke o tem, da se »tam« »nekdo« gre le nekakšne zblojene »igrice«, da se je v tej deželi Balkana, ki je bila vedno »bolj papeška od papeža«, razvila filozofija peskov-nika v čisto orwellovsko prakso. Ne vem, ali se Ivan Maček - Matija zaveda, kako bomo (že) čez nekaj let govorili o njem in o njegovih sanjskih »projektih«, ki jih je operativno vodil, najprej množičnih lik-vidacijah nasprotnikov komunizma (tudi otroci, ki so jih takrat pomorili ničkoliko, so bili to?), nato pa o »Posestvu (od 21. 2. 1990 Pod-jetju) Snežnik«?! Kako bomo govorili o njem takrat, ko bomo nosili sveče na množična roška grobišča, nato pa si še šli ogledat tako dolgo skrivnostno in nedostopno zaprto področje? Ce bo živel, in upajmo da bo še dolgo, kaj si bo mislil takrat? Ali se bodo skozi 50 let prebičani Ijudje Suhe krajine, ob Krki, takrat še spomnili na vikend ob Krki in njegovega prebivalca, da bi mu na vhodna zaporna vrata obesili crknjenega mačka, kot se je to dogajalo do sedaj? Koliko ljudi je umrlo ob gradnji Mačkovega »projekta« Kočevska Reka-Gotenica-Borovec? Nedvomno veliko! Vendar, koliko? Koliko na »smrt obsojenih« in uradno »usmrčenih« je svoje bivanje na tem svetu končalo v zaprtem področju? Koliko je tistih, ki so »enostavno« izginili, za katerimi je zmanjkala vse do danes vsaka sled? Kje so končali številni Kočevarji (Kočevski Nemci), na smrt obsojeni na dachauskih procesih, koliko »južnjakov«, ki so izginili po ostali Jugoslaviji, je končalo v Kočevski Reki? Ljudje govore in upajo, da v tem "zaprtem področju nekateri še žive. Marsikdo še upa. Tako vem konkretno za nekatere »vdove« »usmrčenih« dachaucev, pa svojcev »pobitih« domob/ancev... Ivan Maček - Matija na ta vprašanja nikoli ne bo odgovoril. Odgovorila bo Kočevska Reka sama. Čimprej! Ljubljana, februar 1990. IvoŽajdela K OCEVSKA REKA| SL8VENSKA VOJSKA Slovenska suverenost je gotovo tema številka ena v časih, ko se narod pripravlja, da bo šel na prve povojne svobodne in demokratične volitve. Kakšne te volitve v resnlci bodo, je še vprašanje, kakšna je suverenost slovenskega naroda, pa žal ni vprašanje. Za sedaj sta suverenost in samostojnost samo sanje malega Janezka. Nepisano pravilo v našem novinarstvu je mnogo let krojilo uredniško politiko slovenskih časopjsov: VOJSKO PA PUSTITE KAR PRIMIRU! Toda prav vojska je tista rdeča nit, ki simbolizira igračkanje s slovenskim narodom v državj, ki slovenska domovina gotovo ne more biti več. Spletke, bolj ali manj prikrite, so poskrbele, da smo Slovenci danes brez suverenosti in brez vojsft4 , :; <-'; \ / ' \ , jf * v|j| Zgodovina se spreneveda in čas je, da se vsa|^|iieNpo, TRIBUNA bo po BVQJMm najboljših močeh poskusila v tej in naslednjih števitkah |^^stavttvF»^femg^D' *jp tragiko nečesa, kar bi slovenska vojska lahko bila. Od tega; ^smdiinpi^^^ife lm#' dve, domobransko in partizansko, do obljub o slovenski vojski^k>svobcKiitvi, ki so se kmalu izkazale zagoljufijo, do ustanovitve in nedavne razorožitve TeritorialTOotombe, razformiranja Ijubljanskega armadnega območja in dejstva, da januarja 19^p nobea; slovenski fant ni odšel na služenje vojaškega roka v Slovenijo. All bomo spel^stali narod Janičarjev ali celo Legionarjev?! # JLA s Slovenci nima več nlčesar skupnega, kar je postalo očitno že v procesu protl četverici in vsi nadaljni dogodki to samo še potrjujejo. Prlšlo je tako daleč, da se morajo slovenski fantje na Kosovem neprostovoljno borlti za srbske interese. In da zapore polnijo fantje, ki ne želijo sprejeti vsiljenega jim orožja. Civilno služenje vojaškega roka bi prob-lem odpravllo samo delno, saj bi v danih razmerah skoraj vsi Slovenci želeli služiti civilno. Napočil je torej čas, ko bomo morali resno razmisllti o novi SLOVENSKI VOJSKI, ki bi ob možnosti civilnega služenja temu Ijudstvu povmila vsaj občutek suverenosti. V upanju seveda, da je ne bi nikdar več potrebovali. Tomi Drozg Najosnovnejša potreba vsake oborožene sile je potreba po vrhovnem poveljniku, ki usklajuje dejav-nosti različnih enot in daje ukaze, ki se v celoti iz-polnjujejo brez prigovorov. Vsaka zmaga, ki je pravzaprav edini cilj vojaških enot, je v veliki meri odvisna od sposob-nosti poveljujočih oseb. Preprosto povedano, še tako dobra oborožitev in visoka morala vojakov nima pravega pomena, če je poveljujoči osebek, oprostite, butelj. Seveda je tudi obratno. Genijalen poveljnik lahko sede v kot in se razjoče, če njegova vojska ni dobro oborožena ali pajemorala napsu. Tudi naša, slovenska vojska ima komandanta. To je samo dokaz več za vse, ki dvomijo v obstoj kakršnekoli nacionalne vojske na področju Slovenije. Kjer je komandant obstaja tudi vojaška enota. Vsaj formalno. Nazivi za komandanta slovenske nacionalne vojske so se spreminjali skozi ves poosvoboditveni čas. Tudi ministerstva in drugi upravni organi, v čigar pristojnosti je bila obramba Slovenije so se spreminjala. V novejšem času je za vojaška vprašanja pris-tojen »Sekretariat za ljudsko obrambo«, katerega sekretar je tudi vrhovi poveljnik slovenske vojske, pa naj ta obstaja ali ne. Dosedanji poveljniki, sek-retarji ali karkoli drugega so bili, so bili prekaljeni stari borci, ki so svoje osnovno vojaško in vojno šolanje začeli v osvobodilni, revolucionami, slovenska vojska POVELJNIKI generali izgubljene armade Ob poskusu pridobivanja podatkov o osebah, ki so opravljale funkcijo komatidanta neke formalno obstojece slovenske vojske, smo naleteli na kopico problemov, ki so tudi vzrok za nepopolnost naših podatkov. Kljub prijaznosti, s katero so nam poskušali pomagati na Sekretariatu za Ijudsko obrambo, nam niso mogli postreči z vsemi informacijami. Krivdo za nezmoznost dajanja podatkov valijo na veckratne selitve, pri katerih prihaja do pomešanja in zmede. Vojskapač. Kljub temu smo uspeli dobiti nekaj podatkov o poveljujočih osebeh od leta 1956 do danes.' Ferdo Šetrajčič -1956 do 1967. Bil je sekretar v času spreminjanja pristojnosti nad Sekretariatom za Ijudsko obrambo. Do leta 1963 je bil sekretariat za ljudsko obrambo samo eden od upravnih organov Izvršnega sveta Slovenije. Rudolf Hribernik -1967 do 1969. Legendarni Svarun je rojen leta 1921 v Horjulu. Eden redkih slovenskih vojaških poveljnikov, ki ni kazal političnih ambicij in je pridobil spoštovanje soborcev. Po činu je generalpolkovnik. Franc Hočevar - 1969 do 1973. Narodni heroj Ciril je rojen 1918 leta v Metliki. Med NOV komandant Cankarjevega bataljona. Član ZK od 42. leta. Končal Višjo vojno akademijo. General podpolkovnik. Michael Butara -1973 do 1978. Generalmajor z opravljeno oficirsko šolo in Višjo vojaško akademij. Član ZK od 1942. MartinKošir-1978 do 1986.Rojen 1926.1etavGoričahpriKranju.Napravilnižjo kmetijsko šolo in srednjo ekonomsko šolo. Član Zveze komunis-tov postal proti koncu vojne. Na mesto sekretarja prišel z drugega funkcionarskega stolčka - do zamenjave je bil podsekretar v Zveznem sekretariatu za notranje zadeve. Čisti primer rotacije na položajih. Janko Kušar-1986. Podatki neznani. Zaenkrat državljanski in sam ne vem kateri pridevnik naj še uporabim, vojni. To samo dokazuje, kako veliko pred-nost imajo slovenski poveljniki pred drugimi kolegi po svetu, ki so se šolali samo na eni od akademij in kasneje uporabili znanje samo v eni od zgoraj naštetih oblik vojne. Seveda vsi ti poveljniki niso zadovoljili samo s praktičnim znanjem , dobljenim v boju. Večina od njih je končala visoke vojaške šole, seveda v socialističnih deželah, predvsem v Sovjetski zvezi. Popolnoma jasno je, da so bili vsi poveljujoči tudi člani Zveze komunistov. Orožje je oblast. Kjer pa je oblast, je tudi Zveza komunistov. Ker pa Partija sestopa z oblasti, bo Ljudska obramba tudi predstavljala eno od teh zgodovinskih sestopnih mest. Kdo bo stopil na mesto sek-retarja za Ijudsko obrambo? Mogoče bi bilo logično, da postane Sekretariat ena od domen novoustanovljenih strank. Ali pa je rešitev lahko še bolj preprosta. Naj za nas-lednjih nekaj desetletij vodijo obrambne posle predstavniki poražencev - »ta belih«, ki zadnje čase tako ponosno dvigajo glave in se tolčejo po prsih kot edini zavedni Sloven-ci. Ali pa naj prevzamejo vojaško oblast zeleni in mirov-niki. Ker je naša vojska popol-noma obrambnega karakterja, bi bili mirovniki idealna rešitev.. Peter Žnidaršič foto: Tomi Drozg uo slovenska vojska KOMANDANT STANE FRANC ROZMAN-STANE Prebujen in vznemirjen nacionalni duh, kakršenje danes slovenski, išče v svoji preteklosti in polpreteklosti vzgibe lastne bitnosti. Kerje zavest o preteklosti - zgodovina - druzbeno relevantna le kot oblika kolektivnega spomina, ki si ga gradimo skozi politično socializacijo, je potemtakem neizčrpna zbirka mitov. Ti so v kulturni paradigmi sedanjosti priče nekega časa, lučresnice in življenje spomina. MitoloŠkostje lahko prisotna tudi v samih temeljihpolitičnega sistema; še več: lahko je celo pripomoček pri njegovem funkcioniranju. Ko temeljni vzvodi takšnega sistema ne delujejo več, sepojavi »potrebapo zgodovini«. Navsezadnje, zgodovina je vedno vfunkciji sedanjosti, kiposkuša s preteklostjo tako ali drugače obračunati. Saj historia quoquo modo scripta delctat. I Vtakšnem retrohistoričnem trendu je tudi časopis Tribuna, ki poskuša slovensko nacionalno bitnost redefinirati. Ena izmed njenih komponent je vojaška preteklost. V ta kontekst sodi pričujoči pos-kus portreta Franca Rozmana-Staneta, po mnenju mnogih največjega slovenskega komandanta. Poskus zato, ker je vsakršno pisanje o človeku in njegovem delu le medijska konstrukcija osebnosti. Življenjska pot komandanta Staneta se je začela spomladi leta 1911 v Ljubljani, otroštvo pa je preživel v vasi Spodnje Pirniče. Francov oče je brez sledu izginil na ruski fronti 1914, tako da je družina ostala v skromni hiši in na koščku zemlje. Po končanih štirih razredih osnovne šole, je bil za pastirja in hlapca pri premožnejših kmetih. Starejše sestre so se omožile, Franc in njegov mlajši brat pa sta šla skozi roke skrbnikov, dokler ju ni dobil Tine Rožanc, kasnejši komunist in narodni heroj. Ta je brata spravil do poklica in kruha. Odločilno pajevplivalnaStanetovo»razrednozavest«, saj ga je približal Partiji. Franc se je pekovskega uka izučil pri mojstru Cimpermanu v Ljubljani, pri katerem je tudi nekaj časa delal. Pros-tovoljno se je prijavil za služenje vojaškega roka v želji, da bi ga sprejeli v podoficirsko šolo, saj ga je vojaška obleka nadvse priv-lačila. Zaradi skromne šolske izobrazbe ni bil sprejet, tako da je vojsko služil kot pek v Petrovaradinu in je dobil kaplarski čin. Po odsluženem vojaškem roku je poskušal v Medvodah z lastno pekarno, na koncu pa je bankrotiral. Utrujen in razočaran je spomladi 1936 odšel v Italijo, da bi se priključil italijanski vojski v Etiopiji, vendar ga niso sprejeli, saj so sumili, da se želi priključiti Etiopijcem. Jeseni 1936 je bil med prvimi, ki so prek Italije in Francije odšli v negotovost španske državljanske vojne, kjer je že novembra 1936 sodeloval kot branitelj prve obrambe Madrida. Poleti 1937 so ga poslali na podoficirski tečaj, ki ga je končal s prav dobrim uspehom. V tem kratkem času se je naučil tudi ruščine in španščine. Nekaj časa je delal kot prevajalec ruskih inštruktorjev. Sprejeli so ga tudi v KP Španije. Bister in pogumen Franc, s popolno vojaško držo, se je udeležil oficirskega tečaja. Postal je poročnik in komandir čete bataljona »Dimitrov« v 15.internacionalni brigadi. Kasneje je bil povišan v kapetana in pos-tavljen za komandanta bataljona. Ob umiku v Francijo februarja 1939 je izvedel nekaj odločilnih vojaških potez. Do aprila 1941 je preživel v francoskih taboriščih, ko je odšel po partijski direktivi na delo v Nemčijo. Julija istega leta je zbežal iz okolice Leipziga, kjer je delal kot pek. Avgusta je prispel v Zagreb, od koder se je peš prebil do Ljubljane. V začetku septembra 1941 je bil določen za komandanta 1. štajerskega bataljona, s katerim je deloval na brežiškem področju v času množičnih deportacij. Ko se je bataljon razdelil na manjše skupine, je odšel v Ljubljano, kjer je dobil poveljstvo nad 2. štajerskim bataljonom. Spomladi 1942 je bataljon prerasel v 1. štajersko brigado, okrog katere se je formirala 2. grupa odredov. Komandant Stane je poveljeval v ninogih bitkah. Druga grupa se je v začetku septembra prek Notranjske in Gorenjske prebila po težkih bojih in marših na Stajersko. S prihodom na Štajersko je organiziral nove partizanske enote, v začetku 1943 pa je postal komandant4. operativne cone. Prvega maja 1943 je bil povišan v general-majorja, julija pa je postal komandant glavnega štaba. Septembra 1944 je dobil čin general- pod-polkovnika. Ko je 7. novembra 1944 skupaj s skupino višjih oficirjev testiral novi angleški lahki minomet, je ena mina eksplodirala v cevi in ga smrtno ranila. Še istega dne je v Kanižarski bolnici pri Čmomlju tudi umrl. Čez štiri dni je bil proglašen za narodnega heroja. Tako bi lahko na hitro retuširali Roz-manovo življenjsko pot, tipično usodo vojaka revolucije - živel in umrl je zanjo. Toda komandant Stane je v zgodovinskem spominu mnogih Slovencev ostal ne zaradi svojih vojaških sposobnosti in podvigov, temveč zaradi svoje smrti. Oglejmo si še okoliščine, v katerih je komandant Stane umrl. Na dan obletnice oktobrske revolucije je Stane s skupino par-tizanov iz glavnega štaba preizkušal učin-kovitost minometa, ki so ga poslali zavezniki skupaj z ostalim vojaškim materialom. Prvi dve mini sta uspešno zadeli cilj, tako da je bil Stane z orožjem zadovoljen in se je hotel odpraviti v štab. Na prošnjo partizanov je ukazal testirati še tretjo, ta pa je eksplodirala v cevi in ga smrtno ranila. Pri tem sta umrla tudi dva borca, nekaj pa jih je bilo ranjenih. Na podlagi poročila posebne komisije, v katerem je nesreča rekonstruirana, lahko ugotovimo, da je eksplozijo mine v cevi »zakrivil« nepopoln varovalni mehanizem. Tovrstne minomete so uporabljali Angleži, ko pa so spoznali njihove nevame lastnosti, so orožje umaknili iz oborožitve in ga pošil-jali partizanom kot vojaško pomoč zavez-nikov. Če so vzroki nesreče tako natančno in strokovno razčlenjeni, zakaj se vse do danes vrstijo ugibanja o pravih vzrokih komandan-tove smrti: je šlo za učinkovito sabotažo?, je bil komandant slovenske vojske nepreviden, ko se je osebno spuščal v preizkušnje nez-nanega orožja?, je padel v čudnih in ne pov-sem pojasnjenih okoliščinah, ki so danes še bolj ovite v meglico pozabe? Ce upoštevamo ljudsko izročilo (govorice) kot sestavni del zgodovinskega spomina, potem je nepisana zgodovina komandantove snirti še bolj »čudna«, še bolj zavita v tančico skriv-nostnosti. Po tej »neuradni« verziji naj bi Stanetovo smrt (ne)posredno zakrivili njegovi bojni tovariši, njegovi sodelavci v glavnem štabu. Je ta trditev izmišljena,rezultat špekulacij ljudskega uma? Priče namreč potrjujejo »uradno« verzijo nesrečnega dogodka. Ce »ljudska« teza drži, jo poskušajmo (spekulativno) razstaviti. Po pričevanjih njegovih soborcev, je bil štab slovenske vojske do njegove smrti raz-deljen v dve kategoriji: na borce in neborce. Prvi so z njim neposredno komunicirali, ga spoštovali in mu zvesto sledili. Oni drugi pa so se ga nekako bali; priznavali so mu le vojaško avtoriteto, politične pa ne. Stanetov ideal je bila visoko organizirana vojska s profesionalno moralo. Komandant Stane se je vseh pomembnejših vojaških operacijah odločal po predhodnem pogovoru s člani Centralnega komiteja KP Slovenije: Borisom Kidričem, Edvardom Kardeljem, Borisom Kraigherjem, Ivanom Mačkom in Francem Leskoškem. Morda zaradi svoje (pre)velike populamosti med ljudmi, svojih strogih vojaških proffcsionalnih načel oblastnikom ni bil nič kaj po godu. Zopet golo ugibanje. Naj zaključim z odlomkom iz govora Borisa Kidriča ob odprtem grobu komandan-ta:»Stane! Zgodovina naše osvobodilne borbe, zgodovina narodov Jugoslavije bo povedala o tebi več, neprimerno več, kot zmorem danes povedati jaz. V Tebi smo čutili, čutimo in bomo vselej čutili velikega človeka iz naših ljudskih množic, človeka, ki je znal voditi oborožene ljudske množice v borbo, človeka, ki je znal na čelu oboroženih ljudskih množic in z njimi vred - zmagovati.« Toda, mar ni prav ta zgodovina zatajila? Branko Čakarmiš Vnedeljo, 25. februarja letos, je bif v Bruslju umorjen vodja najmnožičnejše in politicno najuspešnejše albanske emigracije s Kosova, Enver Hadri. Kot nam je verjetno vsem znano, je bil nanj izvršen premišljen, in kakor se da tudi kje prebrati, »izredno profe-sionalno« izveden atentat. V ponedeljek, naslednjega dne, vsi večji mediii y svetu poročajo o atentatu. Mediji, kot je »Voice of America« (ki §a trenutno prenaša RS) novico objavljajo v »zlatem« - najboij poslušanem terminu ob 19 - in sicer v rangu »top nevvs« (vrhunskih novic), hkrati z novico o izidu volitev v Nikaragvi. Hkrati ob tem ni resnejšega medija, ki ne bi omenil tudi sicer splošno izraženega utemeljenega suma, da je v umor vpletena jugoslovanska vlada in njena policija, ali natančneje, Služba Državne Va/-nosti oz. obveščevalrra služba. Ce pa zožimo našo opcijo le na Lju-bljansko ali Beograjsko televizijo, naletimo tudi na izjemo: Ljubljanska televizija, ki je novico objavila šele po cca. 15 minutah svojega psrednjega dnevnika, nekje na šestem mestu, npr. ni niti omenila zgoraj omenjeno, prev-ladujoče mnenje, da je atentat naj-verjetneje zagrešila Jugoslavija m njeni varnostni agenti, temveč je končala s skeptično, in hkrati tudi precej vprašljivo repliko, da »bel-gijska policija še ni dala izjav o tem, kdo bi lahko izdal nalog za atentat« (replika je vprašliiva zato, ker se ve, da je prav belgijska policija zadnje mesece opozarjala Ervena Hadrija na nevarnost, pri čemer verjetno nobena stran ni dvomila o tem, kdo je Ervenu nevaren). Po drugi strani, pa si je Beograjska televizija, ki sicer zadnje čase premišljeno in pospešeno vlaga svoj sveto-vljanski in »nedvomno objek-tiven« irnage (skušajoč pri tem omiliti videz svojega temeljnega principa manipulacije), pri vo-ščila celo to, da atentata ni omenila niti z besedico. Verjetno je za to imela dovolj velik razlog - in verjetno večjega od tega, ki je RTV-LJ dopusčal zgolj takticno skepso. Vsekakor pa sta oba razloga takšne narave, da mediji, ki po njih delujejo, ne morejo biti prišteti med resnejše. Tega temeljnega dejstva še ne spremmja dejstvo, da sta obe TV hiši na različnih stopnjah v doseženi (ne)kvaliteti porocanja: obe se pač obnašata pristransko, nerazumno, le da ena bolj kot druga: obe posredno ali neposredno služita »pod- ali supra-javnim resnicam, politikam in op-cijam in s tem anahtika njunih pos-topkov silita k zaključku, da sta posredno ali celo neposredno vpleteni v dogodek, ki je bil pred-met njunega (ne)poročanja. Kri v je pač vsak, ki pri zločinu drži vrečo, najsi bo ta takšnih ali drugačnih dimenzij. Toda poskusimo biti »objektiv-nejši«, to je, poskusimo biti pristranski in skušajmo razumeti postopek RTV-LJ: ta nam je nav-sezadnje le bližji kot pa postopek RTB. In zato imamo razloge, ki se jim pravi tradicija: kako je bilo Jugoslavija in svet SVETA VOJNA namreč pred desetimi meseci s poročanjem Ljubljanske Tele-vizije, kot je ves beli svet črno na belem izvedel in sicer s sojenja v Veliki Britaniji - da je Agent Jugoslovanske Službe Državne Varnosti (Vinko Sindičič) streljal na vodjo hrvaške ernigrantske politične organizacije (Nikolo Stedula)? Poročanje je bilo na las podobno sedanjemu poro-čanju RTB. Nekaj podobnega lahko agotavljamo za vrsto podobnih dogodkov, ki so se dogajali po Ev-ropi, in kjer je večina ostala krivda Jugoslaviji nedokazana. Kar se torej tovrstnih poročanj tiče, je skrajni čas, da največja Slovenska medija (RTV-LJ ln DELO) spremenita svoje obna-šanje, se zresnita, ali z drugimi be-sedami, da izpostavita svojo odgovornost (ki hkrati pomeni tudi suverenost in nepristranskost v poročanju). Tovrstni dogodki so namreč izjemnega pomena za razumevanje Jugoslavije ne le y svetu, temveč tudi pri nas: najsi veliki nacionalni mediji (v imenu kakršnekoli solidarizacije z vlado že) še tako prizadevajo, kaosa, blaznosti in razkroja, ki leži v pojmu Jugoslavije, ne morejo več pnkriti; Jugoslavija ima danes v svetu že znova pridobljen status najbolj Balkanske in mafijske države v širši Evropi, države, kjer je mogoče marsikaj, če ne že vse. Nikakršne predvidljivosti glede njenih politicnih, ekonomskih, kaj šele etničnih temeljev ni. Kar se v Jugoslaviji danes še najpogosteje -in tudi največkrat upravičeno -predvideva, je zlo, nasilje, in zadnje čase celo državljanska vojna. Kdor se kakorkoli solidarizira z nizkotnimi postopki, kakršen je bil že omenjen v Angliji pred dobrim letom, ali kakršen je bil ta pred nekaj dnevi v Bruslju, (bodisi, da se solidarizira z molkom, nepopolno informacijo, ali na način odvračanja odgovor-nost|), posredno nosi odgovornost za takšne postopke. Naloga medijev pa je, da napravijo vse kar, je v njihovi moči, da (razčistijo nejasnosti in dvoumnosti v svojem poročanju - posebei kolikor se le-to nanasa na dogodke, ki posebej prizadevajo občinstvo teh medijev. In umor v Bruslju ned-vomno tak dogodek je: ne smemo namreč pozat)iti, ua je Jugos-laovanska SDV plačana iz naših žepov. In da so bili morda z istim denarjem plačani izstrelki, ki so zadeli Enverja Hadrijo. Molk jugoslovanske vlade z Drnov-skom, Markovičem, Gračaninom, Lončariem in Vajglom na Čelu -molk od dvomih m očitkih celega sveta Jugoslaviji - tak molk dvome o očitanem dejanju le še podkrepljuje, in sicer tako v tujini kot doma. V razmerah civilne družbe bo ob (molku namreč) podobnem ravnanju imeli leteti vsi z oblasti. Tako pa lmajo državljani Jugoslavije še naprej pravico in dolžnost čakati, da jih razjeda cinizem in dvojna morala njihove oblasti, ki medtem bije boj »za« enotno Jugoslavijo in ertoten svet. Rok Zavratnik Alije zvezni minister za notranje zadeve SFRJ vedel, kaj se bo zgodilo 25. II. 1990 v Bruslju? UDBA NA PROCESU - SNAJPERISTI V EKSCESU AJRAM KELMENDI, odvetnik, ki gricka v mitroviški faux pas M2 rusil je taktiko s kolegi v recepciji Grand hotela v Prištini, ko se nama je nekako uspelo prebiti mimo' MJ kolov,zakrinkanih mente captusov z odprtimi plašči in ga odtrgati od napol popite kave. Prijazno je Bajram Kelmendi, branilec Aziza Abrashija in Burhana Kavaje, drugo in tretje obtozenega na mitrovški zadušnici, privolil v kratek tečaj skozi polodteklo sramotilo očitnih nepravilnosti procesne agonije. TRIBUNA: Kaj je bilo tisto najbolj neregularno na lestvici nepravilnosti v dosedanjem postopku? KELMENDI:Celotna preiskava je bila zaupana or-ganom za notranje zadeve, ki so zaslišali vse priče, ki jih ni predlagal okrožni javni tožilec. Le obtožene je zaslišal preiskovalni sodnik, vse drugo pa je bilo v rokah organov za notranje zadeve... TRIBUNA: Priče so naročili... KELMENDI:...Da, našli so jih tam, kjer so hoteli. Poleg tega so bile priče po izbiri SDV in tiste, ki jih je predlagal javni tožilec, zaslišane dvakrat. Prvič le vprisotnosti SDV, drugič pa tudi v prisotnosti branil-cev in javnega tožilca, seveda pa so se priče morale držati izjav s prvega »zaslišanja«. Nekatere so zaslišali še tretjič, ker od predhodnih zasliševanj niso dobili tistega, kar so nameravali. To še posebej velja za priče, ki so se nanašale na Vllasija. To je po zakonu nedopustljivo in prikazuje lep primer pritiska na priče, s katerimi je hotela SDV umetno ustvariti dokaze o krivdi obtoženih, ki je v resnici ni. TRIBUNA: In kaj je s pričami, ki jih je predlagala obramba? KELMENDI: Predlagali smo osebe, ki so igrale ključno vlogo v tej zadevi. Od Remzija Kolgecija, Kaqushe Jashari, do Stipeta Šuvarja, Bajrama Sel-Ianija, člana predsedstva SAP Kosovo itd. Toda niti eden ni bil v preiskavi zaslišan. Sploh ni bil upoštevan predlog obrambe. Le-ta bo v nadaljevanju procesa zahtevala, da se te priče zaslišijo. TRIBUNA: Na katere karte boste igrali v nadal-jevanju postopka? KELMENDI:Konec januarja smo zahtevali, da sodišče z glavne razprave nažene inšpektorje SDV, ki so že od samega začetka prisostvovali procesu. Vseh pet je sedelo v klopeh tik za obtoženimi in vsi so si nekaj zapisovali, torej delali zapisnik mimo sodišča. To je bil psihološki pritisk ne le na obtožene, ampak tudi na obrambo, če vam iskreno povem. Sicer pa smo to zahtevali že dosti prej, ker so nekateri od teh inšpektorjev sodelovali pri zaslišanju obtoženih in prič. Takrat je sodišče odločilo, da bodo navzoči le |>sti iz javne varnosti, ki varujejo proces. Toda inšpektorji SDV so bili še naprej prisotni in tako sem 29.1. zahteval, da bom v primeru, če bodo SDV-jevci Prisotni tudi sedaj, ko se bo začel dokazni postopek foto: fotodokumentacija Dela zaslišanja prič, pozval pravnomočje mojima klien-toma Abrashiju in Kavaji, kerpod takšnimi pogoji ne morem opravljati svoje funkcije. S to zahtevo so se strinjali vsi kolegi branilci. Pojavljali so se še nekateri drugi predlogi v smeri odložitve procesa, ker tudi za samo sodišče ne obstajajo normalni pogoji dela, saj je na primer pred sodno dvorano ves čas stalo special-no vozilo in večje število snajperistov. TRIBUNA: Torej ni dvoma, da je sodni proces politično montiran? KELMENDI: Mnenje branilcev, še posebej tistih, ki smo zraven od začetka, je soglasno, da je to čisto zmontiran politični proces, in da ni govora o nikakršni kriminalizaciji obtoženih. TRIBUNA: In kaj lahko stori obramba, če so sodbe že napisane? KELMENDI:Če ne drugega.lahko pred javnostjo dokaže, za kakšen proces gre in verjamemo, da nak-lonjenost progresivne javnosti ne bo dovolila, da se nadaljuje s takšnim monstruoznim procesom. Le to lahko naredimo, ker preprečiti sodišče in ostale državne organe, da ne opravljajo svoje funkcije, ne moremo. Bojan Krajnc BBC v slovenščini na valovih radia Glas Ljubljane Radio Glas Ljubljane je spet enkrat prvi Medtem, ko nekateri frazarijo o poti v Evropo, smo mi pripeljali Evropo k vam. Od 19. februarja dalje boste lahko vsak delovnik od 12.00 poslušali posebno informativno oddajo BBC-ja v slovenščini. BBC velja v svetu za zelo hitrega in objektivnega poročevalca. Edino Radio Glas Ljubljane vam torej nufli pluralizem informacij. P.S.: da pa smo tudi edini, ki predvajamo American TOP 40 na Balkanu, pa tako že veste. 100,2 MHzFMSTEREO radloGLAS Ijubljane STANEKOS STALINISTIČNA REVOLUCIJANA SLOVENSKEM 1941-1945 9. DEL Boj je trajal ves dan in se ponoči še poostril. Napadalci in branilci so se drug drugemu tako približali, da so se slišali, ko so si med seboj kričali. Bataljonski poveljnik kap. Milan Kranjc- Kajtimir je partizanom vpil naj se zavedo, da napadajo redno jugoslovansko vojsko, in jih pozval, naj komisarje pobijejo, sami pa se pridružijo četnikom. Partizanski komandanti pa so pozivali četnike kpredaji; rok zanjo so postavili na polnoč. Ker se četniki niso predali, so partizani zažgali najbližjo hišo pri utrdbi. V boju je bil težko ranjen poveljnik Koprivica. Njegovo mesto je prevzel Kranjc. Partizani so napadali vso noč. Zavzeli so nekatere bunkerje, ki so jih bili četniki opustili. Iz teh so zažgali cerkev in izropali župnišče. ČETRTEK (9. sept.) Četnikom je to jutro uspelo partizane pregnati s položajev, kjer so se bili ponoči utrdili. Par-tizani so pripeljali z Mokrca protitankovski top in začeli z njim rušiti četniško utrdbo. Četniki so prek radijskega oddajnika v utrdbi sporočili Novakovemu poveljstvu v Ljubljani o svojem težkem položaju. Dobili so zagotovilo, da pomoč prihaja. To naj bi bilo 300 četnikov Liškega odreda. Partizani so četnikom javili, da je Italija kapitulirala. Pozvali so jih, naj odlože orožje, in jim zagotovili, da se ne bo nikomur zgodilo nič hudega. Na ta poziv četniško poveljstvo ni odgovorilo, pa tudi na dva ponovna ultimata ne. Četniki so z minami obstreljevali partizanski top in tudi to noč vse napade odbili. PETEK (10. sept.) Četniki so podrli gasilski dom, da bi s tem ubranili svojo postojanko pred ognjem, ker so ga partizani znova skušali podtakniti. Okrog poldne pa so začele na postojanko padati prve granate iz dveh zaplenjenih italijanskih težkih havbic. Četnikom je bilo jasno, da havbici upravljajo Italijani, saj so slišali italijanska povelja. Topa sta nabijala neprenehoma do dveh popoldne. Med drugim je bil v polno zadet tudi bunker ob gasilskem domu. Politkomisarji so s pištolami v roki nagnali partizane v napad. Četniki so sporočili v Ljubljano, da topniškega ognja ne morejo vzdržati in da se pripravljajo na nočni izpad iz postojanke. Spet so dobili od maj. Novaka odgovor, naj vzdržijo, ker pomoč prihaja. A maloštevilni (do 20 mož) četniški Ljubljanski odred, ki se je odpravil njim napomoč, je prišel le do Dolenje vasi; tam se ni mogel prebiti skozi partizanski obroč. Vendar je najbrž tudi pri tej obljubi Novak računal predvsem na pomoč Liškega odreda. Kljub Novakovemu odgovoru je kap. Kranjc pripravil načrt za izpad, a popoldne je njega ubila mina. Poveljstvo je prevzel aktivni por. Marija Strniša-Pribina. Zaradi njegovega oklevanja je večina oficirjev izgubila voljo do boja. Inten-dant por. Not je zašel na lastno pest klicati partizane k pogajanju. Temu se je uprl ranjeni poveljnik Koprivica, pa tudi Kranjčevi legionarji iz novomeške okolice, ki ognja niso ustavili. Oficirji so se kljub temu začeli s par-tizani pogajati. Četniški oficir je ob povratku s pogajanja Koprivici sporočil, da jim partizani zagotavljajo življenje in spremstvo k Angležem do Sušaka, ranjence pa da bodo sprejeli v par-tizanske bolnišnice. Koprivica je te ponudbe odklonil, prav tako jih je odklonilo tudi vseh 17 ranjencev. Dva četniška bataljona sta izobesila belo zas-tavo. Ogenj so ustavili. Začela se je splošna predaja. V vrsti je stalo 171 četnikov. Od ostalih je eden pobegnil, ranjenih je bilo 18, padlo jih je 11. Po režimskih poročilih so imeli partizani 11 mrtvih in 28 ranjenih52. Ko je sedaj četniški oficir, ki se je bil s par-tizani pogajal, terjal pismeno garancijo, da jih bodo partizani pospremili na Sušak in v Kairo, »so mu položili brzostrelko na prsi in rekli: To je naša garancija!'« Stari partizani in par-tizanke so predane četnike sramotili in vanje pljuvali. Peljali so jih v Dolenjo vas, kjer so prebili noč. Drugi dan so jim zvezali z žico roke na hrbtu in jih med stalnim zasramovanjem in pretepan-jem odgnali proti Kočevju. Pretepali so tudi ljudi, ki so skušali ujetim pomagati. Na čelu žalostne kolone je šel zvezan kurat Šinkar. Kaj so naredili partizani z ranjenci, ni znano. Ostale so zaprli v sodnijske zapore in opuščene italijanske barake v Kočevju. Ko so šli ujetniki skozi mesto, jih je naščuvana drhal pretepala, sramotila in zahtevala njihovo smrt. Domači terenci so začeli med njimi izbirati žrtve. Sprva so partijci namerjali odpeljati vso zajeto skupino na morišče v Mozelj. Potem so se premislili in so jih začeli zasliševati. Od njih so izsiljevali izjave v prid OF in KP. Stalno so jih pretepali. Pustili so jih skoraj brez hrane. Med drugimi so jih obiskali in zasramovali tudi Popivoda, Daki, Pirkovič-Čort, Majcen (morilec p. Norberta na Suhorju), Jerič in Kidričeva žena. Ujeti četniki so doživeli tragični konec po zloglasnem kočevskem procesu, kjer so partijci nekaj od njih javno obtožili in obsodili, večino pa brez sodbe pobili v Mozlju, manjšo skupino v Grčaricah. Nekaj predanih četnikov so poslali v delavske bataljone, kjer so izginili brez sledu. Od Novakove Jugoslovanske vojske v domovini so preostali le še četniki malega Ljubljanskega odreda, pa četniki Gorenjskega, Notranjskega in Primorskega odreda, vsega skupaj morda 60 mož . BOJIZA TURJAK55 Generalštabni podpolk. Ernest Peterlin je že pred razpadom Italije naredil, verjetno v soglas-ju z Vojnim svetom, načrt, naj v primeru kapitulacije vaški stražarji razorožijo Italijane (kar je uspelo le v Tomišlju, na Igu in v Stični) in se zberejo okrog Turjaka. Namen tega os-redotočenja je bila reorganizacija in preimenovanje vaških straz v Slovensko narod-no vojsko kot del Jugoslovanske vojske, da bodo tako vaške straže sprejemljive za zahodne zaveznike, ki se bodo izkrcali v severnem Jadranu. Določitev Turjaka kot zbomega mesta vaških straž je bila strateško premišljena poteza. Celo režimski pisci priznavajo, da je imel »načrt za osredotočenje belogardističnih oddelkov okrog Turjaka in Velikih Lašč sicer nekatere taktične prednosti, saj je omogočal posredovanje proti Ribnici, Grosupljemu in Dobrepoljam ter umik 52G1.NOV.519. 53 SVO, 73. 54 Maj. Novak je za poraz Grčaric dolžil Slovensko zavezo, še bolj pa Slovensko legijo, ker ni dobil od nje obljubljenih 2500 vaških stražarjev. Po njegovem mnenju bi do padca Grčaric ne prišlo, ko bi dobil iz vseh treh legij vsaj 800 dodatnih četnikov, ali ko bi prišlo 300 četnikov Liškega odreda, ki pa so jih pri Srbskih Moravicah pod Kolpo razbili hrvaški partizani - s čimer Novak ni računal. Edini iz Grčaric preživeli legionar- četnik zvrača glavno krivdo za poraz na maj. Novaka, kerni dovolil izpada, dokler je bil ta še možen (gl.Vestnik 1983,186-189). 55 Viri za topoglavje: Čb, 95-104. - Vestnik 1963,251-273. - Zbomik Svobodne Slovenije 1964, Buenos Aires, 310-320. (Citiram: ZSS 1964.). - Zbomik Svobodne Slovenije 1965, Buenos Aires, 260- 272. - SVO, 37-57, 80-111. - Mikuž, NOBin,29-33.-Ferenc,KapitulacijaItalije,187-195.-Saje, Bigr, 598-606. - Dok VI/7, dok. 56,288. - NOV, 523-526. v Ljubljano, toda slonel je na napačni domnevi, da se bodo zahodne zavezniške sile izkrcale na jadranski ali celo na istrski obali in da jim bo belogardistična vojska potem pohitela naproti« . Ta načrt so v zaprtih kuvertah poslali poveljnikom načrtovanih bataljonov z naročilom, da pisma odpro, ko dobijo za to dovoljenje po kurirjih. Sodeč po kasnejših dogodkih, niso bile v ta načrt vključene vaške straže v Polhograjskih Dolomitih. 8. septembra je Italija razpadla. Peter'in je poslal k vaškim stražam kurirje z naročilom, naj odidejo proti Turjaku. Posamezne vaške straže iz ljubljanske okolice (Devica Marija v Polju, Šmartno, Bizovik, Sv. Urh, Rudnik, Orlje) in z južnega dela Ljubljanskega barja (Podpeč, Tomišelj, Ig, Pijava gorica) so se odpravile tja. Ostalih vaških straž kurirji najbrž niso dosegli. Poveljnik Slovenske narodne vojske Peterlin je ostal v Ljubljani. Že pred kapitulacijo Italije je postavil za svojega namestnika za širšo ljubljansko okolico aktivnega stot. Albina Cerkvenika. To so vedeli vsaj nekateri poveljniki vaških straž. 9. septembra se je Cerkvenik znašel na svojem pohodu na Dolenjsko z malim Planinskim četniškim odredom v bližini Turjaka. Ko je zvedel za kapitulacijo Italije, je pot prekinil in hotel dobiti zvezo s Peterlinom in Slovensko legijo v Ljubljani. Dogodki okrog Turjaka so se časovno odvijali takole: ČETRTEK (9. sept.) Podpolk. Dežman , ki muje že prejšnji večer italijanski polkovnik sporočil, da namerava italijanska vojska čimprej oditi in naj zato skrbi za red in mir on, je ukazal vaškim stražarjem v Ribnici zasesti vse dohode in važne točke v trgu in izdal razglas, da je »po pooblaščenju od strani Slovenske zaveze in vojaškega sveta za Slovenijo« prevzel poveljstvo nad tukajšnjimi protikomunističriimi enotami in vojaško oblast. Za župana je postavil bivšega banovinskega svetovalca Stanka Škrabca, uvedel policijsko uro, dovolil nošnjo orožja le četnikom, vaškim stražarjem in občinski straži ter razglasil mobilizacijo. Na koncu razglasa je zapisal: »Vsak naj se zaveda, da smo samo Slovenci« . Skušal je tudi dobiti od Italijanov orožje. Italijanski polkovnik mu je na to zah-tevo odgovoril, da ima naročilo, da preda orožje partizanom. Dežmanu je svetoval, naj se vaške straže pogodijo s partizani, kar pa so vaški stražarji odklonili. V Ribnico je prišel Ljubljanski četniški odred, ki je bil skušal iti na pomoč obkoljenim čet-nikov v Grčaricah, pa se je moral vrniti. Čeprav je bilo v Ribnici precej vaških stražarjev in četnikov, je Dežman zaradi bližajočih se par-tizanov prosil za pomoč vaško stražo v Dobrepoljah, pa je ni dobil. Iralijanski poveljnik v Velikih Laščah je ob-vestil tamkajšnjega župana Ivana Paternosta, da bodo Italijani naslednji dan odšli. Komandir Planinskega četniškega odreda Cerkvenik je navezal stike s poveljnikom vaške straže. Ne eden ne drugi ni mogel pripraviti Italijanov, da bi izročili orožje. Zvečer so prišle v turjaški grad posadke iz PodpeČi, Tomišlja in Pijave gorice. S seboj so imeli italijanski top. v prepričanju, da ga ne bodo potrebovali, so pokvarili zapirač na njem, nato pa top spustili v grapo. S seboj so pripeljali tudi precej hrane in municije. PETEK (10. sept.) Že omenjene vaške straže iz vzhodne ljubljanske okolice so ta dan preživele v Šentjuriju pri Grosupljem (danes Podtabor). Pridružili sta se jim še vaška straža iz Šmarja in moČna posadka s Police. Sredi dopoldneva je pripeljal iz Ljubljane v Šentjurij motorist vodilnega člana Slovenske legije dr. Albina Šmajda. Ta je komandirjem sporočil, da je podpolk. Peterlin odklonil prev-zeti poveljstvo protirevolucijskih enot na terenu. Potem se je odpeljal Šmajd s to nepreijetno novico naprej na Turjak k stot. Cerkveniku in kaplanu Francu Malovrhu, zas-topniku Slovenske legije. Na poti nazaj se je ponovno pogovarjal s komandirji v Šentjuriju. 56NOV,521. 57 Podpolk. Peterlin je pridobil podpolk. Dežmana še pred kapitulacijo Italije, da je prevzel ilegalno poveljstvo nad vaškimi stražami v ribniškem okrožju, za kar so vedeli vsaj komandirji vaških straž in vidnejši ljudje v kraju. Dežman je bil pred vojno podpoveljnik Planinskega polka v Ribnici, pa tudi začetke vojne je tam preživel, dokler ga niso Italijani odpeljali v internacijo. 58 Mikuž, NOB III, 29. - Saje navaja (Bigr 600) na podlagi koncepta Peterlinovega pisma, da naj bi Peterlin Dežmanu poslal pismo z imenovanjem za poveljnika enot, sestavljenih iz bivših vaških straž v ribniški dolini in Suhi krajini; to pismo naj bi zadržali katoliški politiki na terenu, zaradi česar naj bi Dežman užaljeno pripomnil, da so vseh zmed krivi le politiki. Po vsej verjetnosti takšnega pisma Peterlin ni napisal, ne poslal, ker ni bilo potrebno, saj je bil Dežman že prej im-enovan za poveljnika navedenih enot. Kako naj bi se tudi Dežman jezil zaradi tega pisma nad politiki, če ga ni dobil? Podobno izjavo o krivdi politikov je dal Dežman 15. sept. pred šolo na Barju. 59 Prav tam. Dr. Jože Pučnik iz kongresa svoje stran-ke ni uspel narediti medijskega dogodka ; in s tem reklame zase. [ Tisti, ki so na dan kongresa slučajno zašli v Cankarjev dom k solahkovideliskupino ne več mladih Ijudi, ki je v polprazni mali dvorani zaspano po-slušala že znane zgodbe o pokvarjenih komunistih in po-štenih nekomunistih. Pučnik bo moral, če hoče zmagati, mnogo bolj agresivno nas-topati in volilcem mnogo več konkret-nega ponuditi. To, da ni komunist, je sicer lepo, a premalo! \ Pristojni organi občine Ljubljana-Cen-ter so zavrnili vlogo ZVEZE KOMUNISTOV NA SLOVENSKEM za registracijo. V obraz-ložitvi navajajo kot glavni razlog, da je pri nas pred in po vojni že delovala organizacija s podobnim imenom. Komunisti se bodo seveda pritožili! »Zdajšna slovenska oblast ni bila sposob-na uporabiti dolocil slovenske ustave in zastaviti odliva aku-mulacije v jugos-lovansko brezno, kjer jo uporabljajo za krepitev protidemok-ratičnega režima in represijo na Kosovu«. Zgornja misel je bila izrečena na sestanku Izvršnega odbora Zelenih Slovenije. Zeleni Slovenije so se zavzeli za prepoved gradnje »Šinigojeve ceste« skozi Vipavsko dolino, za proučitev potresne varnosti JE Krško in ustavitev od-toka denarja v fede-racijo Magellan - Demok-racija Govori se, da os-tane od vsake številke Demokracije več kot 40 % izvodov nepro-danih. To je verjetno tudi vzrok za us-tanovitev Tiskovnega sklada demokracije, v katerega naj bi prispevali tisti, ki še verjamejo, da je možno rešiti DEMOS-ov Agro-komerc. V Nikaragui je na volitvah zmagala dokaj neznana kandidatka opozicije, Violeta Bar-rios. V Litviji je z veliko večino glasov zmagalo opozicijsko gibanje za narodni preporod, Sajudisa. Poraženci so bili v obeh primerih Komu-nisti. Tudi mi bomo imeli priložnost, da na volit-vah pokažemo, kako zelo jih imamo radi. ZADEVA: Majski hrošči Demokracije. Spoštovani gospod Igor Bavčar! Študentska or-ganizacij UK ZSMS, kakršnakoli že je, je igrala v procesu demokratizacije v Sloveniji ključno I vlogo! l V času, ko so se vsi, | vključno s sedanjimi Liberalci, bali strank 1 kot hudič križa, je UK nudila strankam pros-tor in finančno pomoč. Tudi časopisa, ki ga ti, Igor, urejaš, brez I pomoči študentske or-ganizacije danes ne bi bilo. Vse zgoraj navedeno so dejstva, ki so tudi dokazljiva. France Tomšič se je na kongresu social-demokratov posvetil vprašanju vojske. Predlagal je, naj se us-tanovi Slovensko ar-, madno področje, ) katerega poveljnik bi bil Slovenec. Tomšič meni, da bi morale biti naborne komisije pod upravo republiškega sekretariata za Ijudsko obrambo. Lahko da bodo, če zmaga na volitvah opozicija, na maskir-nih oblekah sloven-skih vojakov narisani tudi lipovi listi. Jugoslovahski grani-čarji so spet ubili človeka. Ta nevarni sovražnik naše države je naredil prekršek. Brez potnega lista je hotel prestopiti mejo. V velikem mestu je nekoč živel kralj, ki je hotel biti demokrat. Kraljniimelženeinker o stvareh ni hotel odločati sam, je pred vsako odločitvijo pok- j lical k sebi dvorne norce na posvet. Pri glasovanju pa je sedem dvornih norcev kralja vedno preglas-ovalo. Ukazi in zakoni, ki jih je pametni kralj podpisoval,sobilizato ' ^ vedno nori, njegova ~-država pa vse bolj revna. (Nadaljevanje zgornje pravljice lahko H-preberete v jutrišnjih ^ izdajah Dela, Borbe, Politike, Rilindije...) % Z avtomatom oboro-žen neznanec je vdrl v vratarnico Kosovskih termoelektrarn in grozil varnostnikoma ^^rw Stojanu Miliču in Bah- ^ ^ tiarju Selmaniju. Var- j^jk-v^, nostnika sta jLJ^jJ napadalca obvladala in obvestila milico o • prijetnem teroristu. Iz- ] kazalo pa se je, da je \ napadalec Slaviša Lazič, uslužbenec \ SDV... ZSMS - Liberalna stranka obljublja voja-kom - nabornikom, ki se ne bodo odzvali pozivu za služenje voj-nega roka na Kosovo, »zaščito«. Jože Školjč ni pove-dal kako konkretno naj bi tobilo. Školjč tudi ni pojasnil, če to pomeni konec boja Liberalcev za pravno državo. Tovrstna nepokor-ščina namreč vodi k razpadu države, še posebej, če daje pobudo zanjo or-ganizacija, ki je del državnega aparata. V Bruslju je bil zahrbtno umorjen Enver Hadri, predsed-nik Komiteja za varstvo človekovih pravic na Kosovu. Belgijska policija je ugotovila, da je bil umor izveden »zelo profesionalno«. Za morilci ni sledu. Če mislite, da veste, kdo je naročil umor, vas je lahko sram, ker tako mislite! ANKARANSKA SCENA Govora bo o Študentskem taboru Ankaran, (ŠTA) o katerem najmanj vemo študenti. V Ankaranu imamo namreč svoj počitniški kotiček, kjer si lahko oddahnemo od naporov šolskega leta. Da ni šok prevelik ne pretrgamo popolnoma z Ijubljansko študentsko sceno in smo deležni gos-tinske ponudbe Restavracije iz Študentskega centra (menza-stil), tu in tam pa priropora ŠKUC s svojim programom in smo »in«. Ker so pice zažgane, morje smrdi, ŠKUC-a pa dostikrat ni, se poberemo dalje in se usidramo na kakšnem ek-sotičnem grškem otoku. ŠTA ima tako samo še naziv »študentski«, v njem pa počivajo upokojenci in samohranilke s kričači. Stojimo pred težko dilemo: ali taboru spremeniti ime, ali ga narediti študentskega. Študentski interes je tokrat za spremembo trden. Organizator prireditev ŠKUC in potovalna agencija ERAZEM sta pripravila letos že tretji pogovor z lastnikom Študentskim centrom. (ŠTA je namreč Študentska zveza v šestdesetih letih z darilno pogodbo odstopila ŠC). ŠKUC je povedal, da svojega programa ne bo več vsiljeval, SC pošilja počitniško ponudbo pcxljetjem, ki ne odgovarjajo, ERAZEM pa meni, da se je potrebno z reklamno akcijo obmiti na študente. UK je z dvignjenim kazalcem opozarjal, da mora biti STA v večji meri namenjen študentom in ne »imaginar-nim« komercialnim gostom. (Referendum med študenti lahko Ankaran vrne staremu lastniku.) Prišli so do sklepa, ob katerem se prebuja zaripel Salamon: »Do naslednjega sestanka naj ŠKUC in Erazem pripravita okvirne programe za celovito ponudbo, predstavniki ŠC pa naj ugotovijo, ali direktor Miklavc nasprotuje letošnjemu projektu ali gapodpira, vključno s stroški reklamne akcije.« Gotovo bo pomembno iti še do Sv. Petra, v tem času pa bo imel ŠTA že dovolj časa, da dokončno zgnije. ZLATIČASI Trenutek resnice je napočil tudi na Univerzi. Kar nekaj ljudi delujočih na rektoratu, se je spomnilo, da smo študentje enakovredni ustvarjal-ci življenja univerze. V četrtek nas je povabil na pogovor prorektor za študentska vprašanja prof. D. Marušič. Pogovarjali smo se o stanovanjski problematiki študentov in preučevali dejanske možnosti za prenovo podstrešij, najem zapuščenih stanovanj, ipd. Govorili smo tudi o raziskovalnem dinarju, ki je sedaj namenjen predvsem za stažiste. Na naslednjem Univerzitetnem svetu bomo sprožili pobudo, da lahko za ta sredstva konkurira tudi dodiplomski študent z lastno raziskovalno nalogo. Prišli smo do Statuta o Univerzi, ki je že lep čas v prenavljanju, saj se mora uskladiti s sprejetim Zakonom o UI. Pridružil se nam je tajnik univerze, tov. Hozjan, in ponudil nam je, da študenti sami napišemo poglavje, ki govori o nas. Vse lepo in prav, ampak Danilo, Roman, Gorazd , in jaz smo menili, da je to naloga strokovnega tima. Na študente misli tudi naš rektor prof. Sket, ki vabi študente delegate iz US na pogovor prvega aprila. Ali jih bo potegnil, ali pa bodo dobili kakšno delovno nalogo. Zavihajmo rokave, čas prenovejeprišel. ČRNINA Zgodil se je skupni sestanek programskega odbora K4 in P UK, kjer naj bi odkrili zanimivejšo življenjsko pot kluba. Uspešen je bil samo začetek, saj je bilo vsem jasno, da je problem v neurejenih lastninskih razmerjih. Lastnik kluba sta MK in UK (ZSMS seveda), programski odbor (t.i. kolektivni menager) pa želi finančno neodvis-nost in samostojno upravljanje s prihodki kluba. Klub pa je samo ena od dejavnosti, ki se odvija v hiši na Kersnikovi 4, sredstva vseh dejavnosti pa so v stalnem obtoku in druga drugo dopolnjujejo, če se le da, ne na škodo ene ali druge. Pogovor je tekel predvsem v smeri investicijskega financiran-ja, ki ga potrjuje predsedstvo študentov in manj okrog programa samega. Igor Vidmar je kot član programskega odbora menil, da klub ne more biti animatorski center 60-ih let, saj scene ni več, samo v prehodnem obdobju. Spodbujati je potrebno, kar je trenutno živo, ne pove pa, kaj to je in kako. Boji se tudi, da bo Programski odbor ostal brez dela, če bo prišel menager, ki bo vse stvari vzel v svoje roke (in bo zanje tudi odgovarjal). Jure Potokar, tudi član odbora, se ne boji ničesar več, saj za mesto na CIDM-u ne bo ponovno kandidiral. Vsi ostali si bodo še nekaj časa pulili lase, čas pa bo vsem prinesel enako. Crno vdovo Kersnikove* J. IRONIJA Komisija za sprejem študentov v študentske domove, je letos obravnavala 7.115 prošenj. Pozitivno jih je rešila 6.498, negativno 657. Nove prošnje še prihajajo, ok. 500 študentov bi se med letom radi vselilo v študentski dom. Komisija predvideva, da bo število prošenj dras-tično naraščalo in sprejeli so nekaj sklepov, ki bi omogočili poenostavitev in objektivizacijo njihovega dela. Najprej, da uvedejo računalniško obdelavo prošenj in pripravili so dopolnila poslov-nika za sprejem študentov. Dopolnitev zajema predvsem predlog točkovanj, ki bi bil osnova za izdelavo prioritetne liste. Glede na pravilnik ti bo življenje v ŠD dano, če si invalid, če imaš povprečno oceno 10 in študiraš na deficitarni smeri, če si od kraja šolanja oddaljen več kot 200 km, če ste v družini vsaj trije študenti, če si brez obeh staršev in če je cenzus pod mejo povprečnega. Če izpolnjuješ vse te kriterije, boš na prioritetni listi gotovo med prvimi, Če pa se bo našlo kakšno prosto ležišče, je seveda odprto vprašanje. FANATIKI Je zid, kjer se še tako trda glava poškoduje. In so biki, ki ga še znova in znova naskakujejo. To nas rešuje, nihče pa ne ve, kaj nas bo rešilo. To so asociacije, ki jih imam ob spominu na današnje srečanje članov Iniciativnega za študentsko zvezo. Razpravo sta vodila Miha in Roman, oba nekoliko utrujena in z vodenimi očmi. Nič čudnega, saj je pogovor tekel predvsem med člani Koor-dinacijskega sveta, ki je statut Študentske zveze pripravil in ne med študenti predstavniki iz fakul-tet, zaradi katerih je bil sestanek sklican. Da pogovor ni stekel s te strani, je en sam vzrok: študentov, predstavnikov fakultet ni bilo. Padla je pripomba, da je to gotovo zaradi tega, ker je bil na kuverti žig UK ZSMS. Takšna pisma pa praviloma neodprta romajo v koš. Le kaj bi brez grešnega kozla, ki ne ve več, kje vse greši. Nova Študentska organizacija ne bo vzniknila iz študentskega gibanja, ker tega pač ni. Ali pozabimo na vse skupaj, ali pa se še naprej mečimo na trepalnice, organizirajmo okrogle mize, seminarje in z agresivno reklamo zbudimo teptane. Bilo bi najbolje, da na vsaki fakulteti podkupimo kakšnega strogega profesorja, ki ima 100 % obisk predavanj, in pove svojim ovčicam, kako lepo bi bilo, da imajo na fak. tudi svojo študentsko organizacijo, da naj vendarle izberejo poslance za parlament itd. To bi morda šlo, ampak profesor bi na koncu gotovo prišepnil, da se pa Še vseeno preveč ne mudi... Danes zbrani na IO bodo delali še naprej in upam, da zid ni iz granita. Sergeja Šorli ^s ">V *«> N msmmmmmgm- SINDIKAT MLADIH RAZISKOVALCEV Ce je res, da so vrhunski stro-kovnjakipredpogoj za visoko raz-vito družbo, bibilo, obpredpostavki, da si vsi želimo v Evropo in ne da bi Evropa prišla k nam, tako kot je prišla v mar-sikatero nemzvito državo, logično, da bi poskrbeli za lasten visoko kvalificiran kader... Vpogovoru z Igorjem Ž. Žagarjem, mladim raziskovalcem in avtorjem Pred-loga delovnega gradiva za konstitucijo sin-dikata mladih sodelavcev Univerze, pa smo izvedeli za kopico težav, ki so hkrati tudi razlog za ustanovitev sindikata. Sindikat naj bi reševal probleme materialno-finančne narave, ki se pojavljajo ob pretoku denarja, ki ga raziskovalcu namenita Izvršni svet in Raziskovalna skupnost za njegov osebni dohodek, literaturo, raziskave... Denar se namreč nakazuje delovni organizaciji pri kateri mladi raziskovalec dela, nato pa ga DO združi v svojo občo maso denarja in ga prerazporeja v skladu s svojim internim pravilnikom. Precej pogost pojav je, da raziskovalci v DO ne dobijo intemega naziva in torej ne zapadejo pod interni pravilnik, kar pomeni, da pač prejemajo mini-malni osebni dohodek (bruto OD predstavlja le 36.5 % nakazane denarne mase), ostanek pa delovna organizacija navadno prerazporedi v druge sklade. Denar, ki je bil namenjen za raziskovalčevo usposabljanje v tujini, udeležbo na znanstvenih srečanjih, nabavo literature in pripravo magistrske oziroma doktorske naloge, torej roma drugam. Nov problem se pojavi na relaciji razis-kovalec - mentor. Raziskovalna skupnost Slovenije in Izvršni svet Slovenije financirata vključevanje raziskovalcev v pedagoški in raziskovalni program izključno v funkciji priprave magisterija in doktorata in jim zato postavljata ostre časovne pogoje. Tudi v MetodoIoŠkih izhodiščih za vključevanje novih raziskovalcev v raziskovalne programe RSS je poudarjeno, naj raziskovalci rezultate svojega dela neposredno uporabijo za magistrsko delo oziroma doktorsko disertacijo, vendar je praksa drugačna. Postalo je že nepisano pravilo, da mentorji mlade raziskovalce uporabljajo kot poceni delovno silo za opravljanje rutinskega in včasih celo administrativnega dela, ki s področjem dela mladega raziskovalca nima kaj dosti skupnega. Mladi raziskovaici vedo naves-ti precej primerov, ko njihovi kolegi iz istega vzroka niso uspeli opraviti magisterija in so zaradi tega morali zapustiti RO/VTO na katerih so se usposabljali. Če pogledamo stvar v globali, je rezultat takšne politike več kot očiten. Poglavje zase je tudi stanovanjski problem. Obstoječi pravilnik Univerzitetnega stano-vanjskega sklada je precej socialne narave in ne pozna kadrovskih kriterijev. Preprosto pove-dano: dalj časa, ko si v delovni organizaciji in čim več otrok imaš, večje možnosti imaš, da boš dobil stanovanje. Po tej poti lahko tudi nizkok-valificirani delavec na Univerzi, ki ima nekaj otrok absolutno povozi tistega, ki je končal magisterij, doktorat... a ni naredil toliko otrok kot prvi. Mladi raziskovalci pa niso depri-viligirani le v tem pogledu. RO/VTO je dolžna raziskovalca zaposliti za nedoločen čas šele po šestih letih, ko le-ta opravi magisterij in dok-torat in torej raziskovalec v tem času ni upra-vičen prositi za stanovanje iz stanovanjskega skJada Univerze... Če torej sumiramo navedeno, ugotovimo, da so mladi raziskovalci precej hendikepirana species in da je pravzaprav žalostno, da morajo ustanoviti sindikat, ki bo ščitil njihove interese, ki so v svojem bistvu občedružbeni interesi. Bojan (iz prvega člena statuta ŠZS) Nastanek iniciatvnega odbora za ustanovitev Studentske zveze ni čista slika srečanja članov velike družine, ki se že od ukinitve, izvedene leta 1974, niso imeli priložnosti videti, vendar v nekaterih podrobnostih na tako srečanje vendarle spominja. To pa zaradi patriarhatnega odnosa nekaterih oseb, ki zaradi osebnih ciljev (mogoče celo zaradi nekaterih skritih načrtov organizacij, katerih predstavniki so) vodijo sam pos-topek ustanavljanja, s tem pa tudi sestanke iniciativnega odbora tako avtoritativno, da glasovi nekaterih deJegatov s predlogi, ki so v nasprot-ju z njihovimi, sploh ne pridejo do veljave. Vsakemu delegatu, ki pride na dan z nasprotnim predlogom, se v najboljšem primeru poskuša dopovedati, da čas za sprejem njegove pobude v nastajajoči statut ni primeren. Naj kar lepo počaka do trenutka, ko se bodo sprejemali amandmaji k nastalemu statutu. Pri tem se igra na več kart, ki pa imajo vse enak učinek -v izigrati opozicijske predloge. Cas je na njihovi strani, saj so redki ljudje, ki bodo itneli dovolj potrpljenja in mogoče spomina, da bodo potrpežljivo čakali na sprejem amandmajev. Zaradi takega načina nikakor ni odvečna pnpornba enega od delegatov, češ, saj to je pa že vse videno. Način, ki ga uporabljajo pobudniki ustanovitve SZS, je način, ki smo ga navajeni skozi desetletja povojne rdeče politike. Zopet ničesar novega na meji med zahodom in vzhodcHn. Ponavlja se vedno in pov-sod prisotno mešanje splošnih inter-esov z osebnimi. Tako mešanje se vedno, brez izjeme, konča v škodo splc^nih. Resnično težko je napraviti statut, ki bi zadovoljeval vse, se posebej, če je zainteresiranost različnih skupin tako raznolika. A vendar je potrebno opraviti delo do skrajnosti korektno, ob upoštevanju pobud in predlogov vseh, ki se jih statut tiče. Pri tem je sklicevanje na težavnost dela m samopomilujoče poudarjanie garan-ja nekaterih, ki so osnutek statuta sestavljali »dan in noč« vsaj neprimerno, če ne že abotno. Nobeno pravilo, noben zakon in končno noben statut ne sme biti pod vplivom posameznikov in njihove emocionalne navezanosti na delo, ki so ga opravili pri sestavljanju statuta. Pricakovati bi bilo, da se bo vsaj pri ustanavljanju študentsklh or-ganizacij moč izogniti pastem sub-jektivizma. A očitno je bilo to samo trenutna samq)revara avtorja tega članka. Za precejšnje število delegatov na sestanku iniciativnega odbora je bil moteč člen v statutu, ki določa ay-tomatično članstvo tako imenovanih »članov predsedstva po funkciji«. Nekateri člani predsedstva naj bi bili to že zaradi funkcije, ki jo opravljajo v nekaterih študentskih institucijah, ki trenutno obstajajo. Teh članov naj bi bilo šest in sicer predstavnik Radia Student, Tribune, SEK-a, Sveta ak-tivov stanovalcev študentskih Jezus, kako butasto! STUDENTSKA ZVEZA (ali kako prijetni so lahko sestanki iniciativ-nega odbora za ustanovitev Studentske zveze) W tudentska zveza Slovenije (v nadaljevanju ŠZS)je kJ samostojna stanovska organizacija, ki zastopa in-terese študentov in se zavzema za njihovo ures-ničevanje preko svojih predstavnikov na univerzi ter v drugih organizacijah in institucijah. ŠZSje neodvisna od vseh političnih in drugihorganizacij. foto: Tomi Drozg domov, predstavnik koordinacije pokrminskih študentskih klubov in UZSSO. Ta avtomatičnost članstva je po mnenju nekaterih delegatov dvorezen meč pri demokratičnem odločanju, hkrati pa je še eden od ostankov bližnje preteklosti, ki je bila znana tudi po raziičnih av-tomatičnih članstvih. Strah delegatov je mogoče neutemeljen, vendar jih izkušnje uče, da se moč cxiločanja prepogosto skoncentrira prav v rokah teh članov. Pripomba seveda na sestanku ni bila sprejeta. . Še ena avtomatičnost, bolje rečeno prisila, je v novoustanovljeni zvezi nepotrebna. Gre za prisilno članstvo vseh študentov, ki izpolnjujejo nekatere pogoje (status studenta m izražanje interesov preko zveze). Zopet ena od oblik, eden od načinov združevanja, ki so se v dosedanji boljševistični praksi dokazali nesposobni slediti potrebain časa in nikakor ni jasno. zakaj ponavljati nekatere napake. Studentska zveza naj bo zveza zainteresiranih posameznikov in skupin, ne pa da bo sla po poteh preživetih mladinskih združenj, ki so od svoje ustanovitve stokale in obupavale nad velikanskim odstotkom popolnoma nezainteresiranih v svojih or-ganizacijah. Prisilno članstvo je samo potuha za nedelavnost zveze. Nova študentska zveza naj si članstvo pribori z delom v korist študentov. Pri takem delu verjetnoni preveč naivno pričakovati, da se bo tudi članstvo zaradi potrebe po ures-ničevanju interesov večalo soraz-merno z uspešnostjo zveze pri izpolnjevanju zadanih ciljev. Verjet-no pa je absurdno govoriti o pros-tovoljnosti članstva, saj iniciativni odbor nima jajc (no kojones) za tako odločitev. Hkrati pa je dovolj prebrisan, da si bo kljub napakam zagotovil članstvo in s tem legalnost delovanja v imenu dvajset tisoč študentov naše Univerze. Dogajanje na sestanku iniciativ-nega odbora v veliki dvorani Univerze je verjetno najlepše označila jezikovna napaka enega od delegatov, tujega študenta, ki je namesto »koordinacijskega odbora« uporabil besedi »koordinacijski odpor«. Zaradi nepoznavanja slovenskega jezika, seveda, a beseda ie bila popolnoma primema, tudi če bi bila uporabljena namerno. Scena je bila naravnost butasta in občutek, da je nova Studentska zveza prav-zaprav vsiljena ljubljanskim študen-tom, je bil prisoten v vsakem dejanju teatra, ki se je dogajal pod podprsnim kipom vodie izgmule bodočnost, Kardeljem. Ne vem, ali se je teoretik socializma po meri Jugoslavije nas-mihal ob pogledu na svoje učence, ki so debatirali popolnoma po obredju vere, ki ji je pokojni pripadal. Vsekakor je rnOTal biti nad prizorom navdušen, saj verjetno ni pnčakoval, da bodo ravno študen^e, ki veljajo za napredni del druzbe ob vseh spremembah, ki se dogajajo okrog rnih, tako vztrajni pri njegovi poti. Kaj drugega pa so dolgovezna poročila glavnih, tiransko prekin-janje (pa ceprav na prijazen način) nasprotnikov in slepo vztrajanje pri svojem prav! Peter Žnidaršič VSE DELAM NOVO Te besede so v Svetem pismo pridržane Bogu. Ljudje pred dva tisoč in več leti so vedeli, da človek, obremenjen z vedno težjim balastom pretek-losti, lahko sicer dela nove stvari, nikoli pa na zares nov način. To sta dva vidika vsakega človekovega delovanja. Ko gre za vprašanje, kaj delati, je odločilna človekova strokovnost; pri načinu, kako se nekaj dela, pa njegova etična drža. (To je malo poenostavljena formulacija in velja predvsem za tipično človeška dejanja). V tej predvolilni pomladi smo priče rojstva mnogih strank in gibanj. Po tem, ko so stare spremenile imena in prepisale v svoje programe večino zahtev opozicije, smo sedaj v položaju, ko si marsikdo reče: »Saj so vsi isti. Samo za oblast jim gre«. Kaj v tem položaju lahko pomeni poudarjanje odgovornosti svojih kandidatov in programa, kot smo priče pri Slovenskih krščanskih demokratih? Vprašanje zadeva globlji problem: ali ima etika kaj početi v politiki? Nekateri zelo glasni ljudje, ki se imajo za alternativo ali opozicijo, temu vprašanju ne posvečajo dosti pozornosti. Saj ga je rfešil že Machiavelli, ko je politiko opredelil kot umetnost manipuliranja, to je vladanja sebi v prid; etiko, to častitljivo gospo, pa je vrgel v ropotarnico nekoristnih srednjeveških kostumov. Tam je ostala bolj ali manj nedotaknjena vse do zadnjih desetletij, ko je njena" odsotnost iz javnega življenja pripeljala človeštvo v težkokrizo(umiranjenarave,krvavitotalitarizmi,itn.). V zadnjem desetletju drugega tisočletja pa si je iz filozofskih knjig, umetnosti in raznih duhovnih gibanj utrla pot celo na prestol: Vaclav Havel, ta pesnik, ki je postal predsednik, čisto jasno pravi, da je edino jamstvo za spoštovanje človekovega dostojanskva priznanje absolutnega Boga. Boga. s katerim se ne da manipulirati. Izprevrženost moderne miselnosti je ravno v prepričanju, da je ni stvari, pred katero bi moral umolkniti in skloniti glavo. Ne zato, ker bi bil neumen ali bi se bal, ampak ker je - človek, narava, Bog -prevelik, da bi ga lahko zajel v matematični obrazec in ga obračal po mili volji. Sodobna polkična teorija sloni na pojmu družbene pogodbe. Za delovanje vsake družbe je nujen neki red. Zato posamezniki prenesejo del svojih pravic na suverena, ki skrbi za normalno delovanje družbe inj zato razpolaga z velikimi pooblastili. Bolj kompleksna ko je družba, večjo moč ima ta pooblaščenec. Zato je v družbah zahodne demokracije samo po sebi umevno, da ljudje ne bodo zaupali vse tel oblasti človeku oziroma skupini, ki se je izkazala kotl nezanesljiva (bodisi na strokovnem ali na osebnostnol etičnem nivoju). Odtod tako brskanje po osebnij zgodovini politikov. Neposreden motiv za to je gotovo I zviševanje naklade časopisa in točke v prid nasprotnil stranki, zadaj pa je zavest, da je človek, ki se je slabol izkazal v zasebnem življenju, tudi za družbo| nezanesljiva naložba. Ravno zaradi tega obračunavanja se mnogi ljudje bojijo večstrankarskega sistema. »Naš sistem je čisto dober, samo ljudje bi morali biti boljši«. To je zelo pogost vzdih. In marsikdo upa, da bo zdaj, ko so se tudi komunisti čisto spremenili (zamenjali so namreč ime), stari sistem začel dobro delovati. Gotovo je sistem, kjer ni medsebojnega obračunavanja in kjer oblast izvajajo usposobljeni ljudje, ki pri tem nimajo nobenih osebnih interesov, idealen. Marksizem, ki je na tem področju slaba kopija judovsko krščanske eshatologije, je spregledal le eno podrobnost: da bo to izvedljivo šele v nebesih, v svetu, ker bo človek imun pred zlom. In še eno stvar so spregledali: da je odgovornost »vsemogočni«, a človeški Partiji čisto nekaj drugega kot odgovornost absolutnemu Bitju. V drugem primeru človek umolkne pred skrivnostjo narave in sočloveka in ju spoštuje takšna, kot sta. V prvem primeru pa smo kmalu priče raznovrstnim manipulacijam in nasilju. Na pisani gredici slovenskega javnega življenja bo morala biti (upam, da to ne bo več dolgo samo želja) posebnost kristjanov prav v občutljivosti za dos-tojanstvo vsake osebe. Ne bi bilo prav, da bi ideali človekovih pravic, ki so izšli iz krščanskega etosa, v javnem delovanju kristjanov ne našli pravega mesta. Simon Furlan DARILO ZA PRITOŽUJOČO SE MATER Ko je osemletna deklica porabila žepnino za to, da je materi kupila darilo, je bila mati hvaležna in srečna, kajti mati gospodinja na splošno veliko dela in dobi malo priznanja. Zdelo se je, da je deklica to razumela, kati rekla je: "To je zato, ker tako trdo delaš in nihče tega ne ceni." Žena je rekla: »Tvoj oče tudi trdo dela." Rekla je deklica: "Da, toda on se zaradi tega preveč ne razburja." Anthony de Mello, Žabja molitev ECOLE CENTRALE, ELITNA ŠOLA ZA IN-ŽENIRJE SPLOŠNE SMERI Da, pravilno ste prebrali. To je res šola za inženirje splošne smeri, ki se šele kasneje na delovnem mestu specializirajo za določeno področje. Kar poučujejo pri nas na strojni, elektro, biotehnični in eko-nomski fakulteti, pa verjetno tudi na fakulteti za naravoslovje in tehnologijo, lahko v Parizu najdete na eni sami šoli, Ecole Centrale. Da je to zares elitna šola, potrjujejo njeni učenci. Naj naštejem samo vsemu vesolj-nemu svetu poznane: G. Eiffel, R. in J. Peugeuot in A. Michelin. Šola, oziroma campus, se nahaja v južnem predmestju in nudi študentom vse - od razis-kovalnih laboratorijev do gledališč. Študentje za 9,50 FF (19 din) dobijo kompleten obrok, za ne previsoko najem-nino pa jim Ecole Centrale nudi enoposteljne in večposteljne sobe s tušem, umivalnikom, kuhalnikom, telefonom in priključkom za računalnik za centralno bazo podatkov. V naselju jc velika telovadnica, odprta od ranega jutra pa tja do poznega večera; tekajo lahko po stadionu, se sončijo in posedajo po zelenicah, ki jih je okoli stavb dovolj za vse ukaželjne študente, ki si po naporih v šolskih klopeh zaželijo svežega zraka. O tem, da je tam tudi študentski bar, v katerem lahko za 5 FF kupite kakršnokoli pivo (10 din), raje ne bi preveč pisala, saj se bo Še kateri izmed študentov humanis-tičnih ved na Ijubjanski Univerzi premislil ter se odpravil na Ecole Centrale študirat »za inženirje«, kot bi rekla stara mama... 14eme SEMAINE EURO-PEENNE, ŠTUDENTSKI EVROPSKIMANIFEST Glede na to, da se je ves ev-ropski teden dogajalo ogromno stvari, da pa je bil t. i. fil rouge Študentski evropski manifest, bom najprej predstavila tega in šele kasneje ostale prireditve. Od 260 tujih študentov, ki so bili teden dni gostje Ecole Centrale, nas je 70 sodelovalo pri njegovem oblikovanju. Iz Jugos-lavije smo se manifestacije udeležili trije, poleg mene še Jer-nej Videtič in Tomaž Fatur, vsi študentje ljubljanske Univerze, 14. EVROPSKITEDEN NA ECOLE CENTRALE V PARIZU (od 19. do 23. februarja 1990) ^ tudentje Ecole Centrale so tudi letos organizirali JlJ Evropski teden, ki pa je bil prvič v zgodovini te prireditve zares evropski. Evropski, ker so pri pisanju študentskega manifesta in ostalih prireditvah in okroglih mizah sodelovali tudi študentje iz t.i. vzhodne Evrope, kamor, na zalost, na zahodu štejejo tudi nas. O vsem, kar se je dogajalo, si preberite na teh straneh! izbrani med mnogimi, ki so se prijavili iz cele Jugoslavije. 70 študentov iz 25 evropskih držav je manifest pisalo v štirih komisijah: ODNOSI MED DRŽA VAMIEGS, ŽIVLJENJE EVROPSKIH ŠTUDENTOV, ODNOSI VZHOD- ZAHOD; EKONOMIJA in ODNOSI VZHOD-ZAHOD: OBRAM-BA. In kaj smo napisali v ta manifest, katerega najpome-mbnejše misli snio zadnji dan predstavili v Strassbourgu na Conseil d'Europe (Svetu Ev-rope, ki, pozor, ni isto kot Ev-ropski svet)? Ker je bil glavni moto tega srečanja »Za novo celino, Ev-ropo«, se tudi udeleženci komisije ODNOSI MED DRŽAVAMI EGS niso mogli izogniti problemom, ki tarejo vso Evropo, kot je npr. problem zaščite okolja. Kljub temu so menili, da je treba kot faktor ev-ropske stabilnosti najprej ok-repiti dvanajsterico, tako ekonomsko kot tudi politično, seveda. Tudi, če se s tem ne strin-jate, se boste prav gotovo strin-jali s predlogom komisije, ki je obravnavala probleme študen-tov. V tej komisiji so predlagali, naj se namesto z denarjem , študentom pomaga z možnostjo enoletnega študija v tujini. Ker pa je v vsakem primeru zaradi viz, ki jih potrebujemo za potovanje na zahod, študentska mobilnost motena, je bil predlog te komisije preprost: treba je uvesti študentskt potni list, s katerim bodo študentje neomejeno potovali, prav tako pa bodo ob predložitvi takega potnega lista študentje iz vzhoda lahko kupili konvertibilen denar, ki naj ga v poseben fond prispevajo dežele članice EGS. V tej komisiji so prav tako pred-lagali, naj se ustanovi Evropski študentski parlament, ki bi reševal probleme priznavanja diplom, enakega nivoja zahtev-nosti na vseh evropskih univer-zah in seveda za odnose z in-stitucijami evropskega pomena. Prav tak parlament se je članom komisije zdel ključni člen v for-miranju evropske konfederacije. V komisiji VZHOD-ZAHOD: EKONOMIJA, so se seveda najprej spraševali, kaj bo v Ev-ropi po letu 1992. Svobodni trg lahko povzroči veliko socialnih problemov, prav tako pa lahko ogrozi industrijsko nerazvita in manj razvita območja. Pred-lagali so, naj si evropske dežele medsebojnopomagajo, saj lahko I npr. umazana tehnologija ogrozi vse evropske dežele, ne pa samo tiste, v kateri se nahaja. Kar se tiče nadaljne usode združene Evrope, so predlagali, naj bo to federacija, toda na podlagi česa, so se spraševali, naroda ali religije. Pred-lagana je bila t.i. shema nemških dežel, vendar je bilo tudi poudarjeno, da je treba »ojačati« evropske institucije, kot je npr. evropski svet, da bi se lahko temeljiteje odločalo o moči sedanjih evropskih držav v odnosu do religij taistih dežel. Govorilo se je seveda tudi okulturi in izobraževanju. V izobraževalne programe je treba vnesti več zgodovine cele Evrope, nasploh skrbeti za dobro poznavanje vseh podobnosti in za spoštovanje različnosti. K temu spada boljši pretok informacij in ljudi. Opozorili pa so, da bo za ekonomsko in politično zlitje evropskih ljudstev trebapohiteti s projektom Evrope kot kulturne in izobraževalne zibelke vseh Evropejcev. V četrti komisiji VZHOD-ZAHOD: OBRAMBA je bilo veliko govora o tem, kakšno obrambo Evropa potrebuje, skupno in nadnacionalno ali skupno , zasnovano na pod-lagi sodelovanja med nacionalnimi armadami. V komisiji so se odločili za drugo možnost, ki bi bila cenejša, prav tako pa trenutno dosti bolj realna kot nadnacionalna. Predlagana je bila nevtralna Evropa, vendar pa je treba vseeno realno pogledati sedanje stanje, ki ne kaže na to, da bi se ZDA umaknile iz Evrope, prav tako pa se v Sovjetskem imperiju nikoli ne ve, kaj bo. V komisiji so tudi definirali pojma razorožitev in demilitarizacija, samo demilitarizacijo pa so razložilil predvsem kot reorganizacijo izobraževanja in »očiščenja« medijev. Evropsko družbo je treba narediti manj agresivno, obenem pa skrbeti za nujno potrebno obrambo pred morebitnimi teroristi in verskimi fanatiki. Obramba naj bo sestavljena iz t.i. družbene samozaščite in profesionalne klasične armade. Treba je spodbujati razoroževanje obeh blokov in uvesti civilno služenje vojaškega roka v vseh evropskih deželah, vsekakor pa naj služenje ne bi bilo obvezno. V komisiji so nazadnje tudi opozorili na možnost konfliktov v sedanji Evropi. Konflikti so seveda možni pri združevanju Nemčij, v Sovjetskem imperiju in seveda na Balkanu, tako v Jugoslaviji kot tudi Romuniji in Bol-gariji. Poudarjeno je bilo tudi to, da so to dediščine druge svetovne vojne in jih je tudi zaradi tega treba obravnavati zelo resno, še posebej ker vemo, da sta pri obeh vojnah imela prste vmes tako združena Nemčija kot tudi Balkan, t.i. sod smodnika. IN KAJ SE JE NA SEMAINE EUROPEENNE ŠE DOGAJALO? Šest botrov, kot so jih študentje Ecole Centrale poimenovali, šest sponzorjev, BOUYGUES GAZ DE FRANCE, MATRA, PSA, SNCF in CONSEIL REGIONAL D' AQUITAINE se je ves teden predstavljalo v hali stavbe, v kateri so predavanja. Ti botri so organizatorje podprli z milijon frankov (dva najnovejša milijona dinarjev), ki so potekale vsak popoldan od 14. do 19. ure, sodelovali : najvidnejŠi predstavniki evropske politike. Naj ¦ samo na kratko predstavim teme okroglih miz: KAKŠEN PROJEKT PRIHODNOSTI ZA EVROPO?, EVROPSKA VARNOST IN RAZOROŽEVANJE; NOVE PERSPEKTIVE ZAIZGRADNJO EVROPSKE EKONOMIJE; SSSR IN NOVO POLITIČNO RAV-NOVESJE V EVROPI; REGIJA, EVROPSKA ENTITETA in EVROPAIN JA VNA MESTA. Za nas najzanimivejše okrogle mize so bile seveda tiste o ekonomiji, o regijah in seveda o javnem mnenju, vendar pa se je izkazalo, da, ko se govori o evropski varnosti in razoroževanju, se govori tudi o Balkanu. Ian TAYLOR, predstavnik konzervativne stranke Velike Britanije, zadolžen za obrambo, je bil prvi, ki je opozoril na nevamost vedno bolj vročega Balkana. V kratkem intervjuju mi je povedal, da v Angliji budno spremljajo dogodke pri nas in da jih še posebej skrbi konflikt na Kosovu in agresivna politika Slobodana Miloševiča. O možnosti političnega posredovanja z zahoda, posredovanja, ki ne bi vsebovalo samo dek-laracij in posebnih komisij, se ni hotel opredeliti, vsaj v mikrofon ne. Dejal pa je, da bodo storili vse, da bodo preprečili morebitne »ostrejše spopade«.... Zanimivo je bilo tudi to, da so se vsi udeleženci pogovora o varnosti in razoroževan-ju zavzemali za razširitev pristojnosti NATO-a tudi v vzhodno Nemčijo, prav tako pa jim niti na pamet ni padlo,da bi poleg predstavnika NATO-a, Williama Roberta PEARSONa, govorili o tem, naj se oba »big brotherja« umakneta iz Evrope. Menili so,da je prisotnost NATO-a še kako potrebna , o tem je molčal le italijanski predstavnik Ministrstva za zunanje zadeve, Stefano SILVESTRI. Ko je bil govor o evropski ekonomiji, so iz Budimpešte prenašali mnenja npr. samega Imre POZSGAYa, Gyule HORNa in mnogih drugih, vendarpa ti niso imeli povedati česa pamet-nejšega od tistega, kar smo pri nas že slišali. Zgodilo se je celo to, da država, ki stoji kot prva v vrsti »za Evropo«, ni mogla omogočiti dveh prevajalcev, enega za iz francoščine v madžarščino, drugega pa za v obratno smer. Tehnične motnje, ki so se v videoprogramu dogajale med Francijo in Madžarsko, so pokazale, da se tudi ta dežela še ni uspela prikobacati iz socialistične stihije. Seveda kas-neje v prenosu med Španijo in Francijo ni bilo težav, prav tako pa tudi nismo slišali nič novega. Vsekakor je bila za slovensko uho najzanimivejša okrogla miza o evropskih religijah, vendar Katalonci, ki so predstavnika svoje deželice Jordija PUJOLa spraševali o prihodnosti Katalonije, niso dobili odgovora, kakor ga tudi Slovenci nismo, ko smo gospoda PUJOLa vprašali, kakšne so možnosti za Slovenijo in denimo Hrvatsko, da bi bili posebej sprejeti v Svet Evrope. Gospod PUJOL je sicer hvalil Slovenijo, vendar je dejal, da lahko samo Jugoslavija kot celota vstopi v Svet Evrope. Toda že čez dva dni, to je v petek, ko smo študentje predstavili svoj manifest v Svetu Evrope, se je izkazalo, da Jugoslavija, taka kot je in še posebej z diplomati take vrste kot je tov. SIMIČ (predstavnik Jugoslavije v Svetu Ev-rope-opazovalec), ne bo prišla v Svet Evrope. Še več! Ob taki sramoti, kakršno nam delajo diplomati tipa SIMIČ, ki npr. nacionalno struk-turo Jugoslavije primerjajo z ameriško (ZDA), da o tem, da ne poznajo ne ustave ne (vsaj) uradne jugoslovanske politike, ne bi govorili. Po treh letih (kakor so nam povedali) bivanja v Franciji, govori tov. SIMIC tako francoščino, da smo se udeleženci iz Jugoslavije sramovali svoje lastne države. Vsi trije bomo seveda svoj protest poslali uradnim jugoslovanskim struk-turam, toda to verjetno stanja, na žalost, ne bo spremenilo, kakor tudi ne bo spremenilo r^vstva, da nas je bilo pred našimi kolegi tudi " ^hodne Evrope, pošteno sram. Po drugi t ;i pa so bili lahko poljski, sovjetski in •.noslovaški kolegi ponosni na zelo korektne nastope predstavnikov njihovih dežel. Kljup sramoti, ki nam jo je »prizadejal« tov SIMIČ, smo se predstavniki iz Ljubljane med našimi kolegi iz vse Evrope zelo dobro počutili, za kar gre zahvala organizatorjem, študentom Ecole Centrale, ki so se pri organizaciji odlično odrezali. Poskrbeli so celo za zajtrke in kosila s predstavniki znanih francoskih podjetij, kjer smo lahko spraševali npr. tudi o tem, ali bo francoska hitra železnica, ki bo čez nekaj let vodila do Benetk, pokukala tudi v Jugoslavijo. Pri SNCF (francoska železnica) menijo, da je to še kako mogoče, saj bi bila to najkrajša pot v Grčijo, toda... Poleg resnih zadev so nas francoski kolegi tudi zabavali in kulturno izobraževali, videli smo celo predpremiero ROHMERovega filma Conte de printemps (Pomladne zgodbe). Skrat-ka, organizatorji, ki sta jih nadzorovala in us-merjala študenta Jean- Francois COUSIN in Guillaume-Yves VIVES, so svoje delo več kot odlično opravili. Seveda pa brez botrov ne bi šlo in ravno zaradi tega, ker se pri nas take botre težko dobi, si take prireditva ne moremo privoščiti. Mogoče, ko bomo v Evropi tudi gospodarsko in politično, ne pa samo kulturno in zgodovinsko... Svoje vtise sem skušala kar najskromneje prikazati. Nataiija foto: Goran Bertok /z naloge, ki mi jo je zastavil naš odgo-vorni urednik kot eks-pertu za ponočnjaštvo in alkoholizem, namreč napisati prosti spis o študentskem nočnem življenju, veje duh, ki ga je tudi sicer zaslediti na straneh Tribune; nam-reč da so študentje neka posebna živalska vrsta, ki je studentsko hrano, živi v študentskih sobah, rojeva študentske otroke in ima nenazadnje študentsko nočno živl-jenje. Sam sem imel več kot šest let status študen-ta in se v teh osnovnih vprašanjih nisem po-čutil bistveno drugač-nega od običajnih Ijudi. Jepa res, daprinaša štu-dentsko življenje nekaj posebnosti. GOOD NIGHT STUDENTS, WHERE EVER YOU ARE Oštudentih obstajata dva radikalno različna stereotipa. Prvi pravi, da so študentje ves čas na tem, da umrejo od lakote, zdravje in mladost pa izgubljajo med nenehnim buljenjem v knjige. Drugi pa pravi, da imajo študenti preveč denarja in časa, da samo pijejo, spolno občujejo, uživajo mamila in počnejo svinjarije vobče. Seveda se res najde kakšen te ali one sorte, ampak na splošno šta oba stereotipa povsem zgrešena. S študentskim časom je tako, da ga ni preveč, je pa mogoče z njim sorazmerno avtonomno raz-polagati (če nisi vpisan na kakšno fakulteto, kjer je treba hoditi na vsa predavanja pod grožnjo smrtne kazni in se pouk začenja ob akademski sedmi uri zjutraj). Denar pa je tako ali tako relativna stvar. Torej ima povprečni študent teroretično možnost, da redno participira v takozvanem najtlajfu. Vse pa je odvisno od osebnih nagnjen. Recimo študent, ki hodi že vse življenje spat ob pol enajstih in vstaja ob pol sedmih, ob vikendih pa hodi domov po krompir in domačo marmelado, gotovo ne čuti potrebe, da bi se prebijal skozi gnečo raznih klubov in diskotek. Čisto O.K., saj ni nujno, da vsem sežejo do srca skušnjave ljubljanskega velemestnega utripa. Zamerim pa tovrstnim študentkom, da so pred leti spodbudili akcijo za usmrtitev legendarnega Disca Študent (po torkovem programu znanega tudi kot Disco FV), ker naj bi jih motil hrup in svinjarija, ki naj bi jo po četrtem bloku delali obis-kovalci kluba. Tribuna je maja 1983 objavila anketo, opravljeno med stanovalci tega bloka v Študentskem naselju in zanimivc je, da so v sosednjih sobah dobivali zelo različne odgovore: nelateri stanovalci so trdili, da je hrup neznosen, drugi p. icomaj kaj slišijo. Najbolj simptomatičen pa se mi zdi - - - or (takratne) brucke tekstilnega oblikovanja: »Da, s..^ sem da disko iz kleti; vendar sem proti temu. Če gre za kakšen velik žur s harmonikami in podobno, to nikogar ne moti. Pridejo ti ob treh zjutraj pred vrata s har-moniko in nihče nima nič proti temu, zdaj pa imajo nekaj proti disku.« Tako je moral klub iz študentskega naselja. Med očitki s strani nespečih stanovalcev je bila tudi trditev, da v disko ne hodijo študentje, temveč predvsem srednješolci. Tudi če je bilo to res, gre za še en primer idiotizma ekskluzivističnega, »sindikalističnega« razumevanja študentov in študentskega; če so posamezniki obsedeni s svojim statusom očitali »zunan-jim« obiskovanje »študentskega« kluba, ne bi smeli biti presenečeni, če bi na vratih kakšnega »normalnega« lokala zagledali napis »psom in Študentom vstop prepovedan«. A pustimo zdaj to. Po izselitvi Disca Študent so v kleti še naprej delovali klubi študeritov iz različnih regij - ti stanovalcev očitno niso motili - vendar jim je pred kratkim menda stopila na rep sanitarna inšpekcija. Potem so tu še takoimenovane interesne dejavnosti, ki naj bi skrbele tudi za zabavo študentov v Študentskem centru. Kolikor mi je znano, v tej sezoni niso uspeli spraviti skupaj več kot dva koncerta in nekaj disco večerov. Tako se je ne le nočno, temveč družabno življenje nasploh, v ljubljanskem campusu zožilo na prej omenjene žure s harmoniko. Seveda vsi študentje, v nasprotju s splošnim prepričanjem, ne živijo v študentskem naselju. Vsi skupaj pa lahko izbirajo med pestro ponudbo ljubljanskega najtlajfa, od K 4 do Hipodroma, in - zakaj pa ne? - zahajajo na razne otvoritve, premiere in »in« partye. Če pa že iščemo avtentične primere organiziranega študentskega ponočnjaštva, moramo omeniti kluba K 16 in B 51. Prvi je na Filozofski fakulteti in ima čez dan vlogo nekakšnega internega bifeja, ob večerih pa občasno organizirajo žure in celo manjše žive nastope. B 51 je preurejeno zaklonišče ob domovih na Gerbičevi in je odličen primer, kako je mogoče s sorazmerno malo denarja, nekaj volje in pravimi idejami ustvariti prijeten klub. Program s tematskimi večeri, manjšimi koncerti, videom in razstavami gotovo ni nič revolucionarnega, a v kombinaciji z nizkimi cenami pomeni idealno alternativo ljubljanskim diskotekam, ki ob vsetn svojem provincializmu težijo k eiitnosti angleških plemiških klubov. Lukenj, kot je B 51, bi moralo biti v Ljubljani vsaj pol ducata. Ne samo za študente, a kjer so študenti (na fakultetah, v domovih), bi se gotovo našel prostor za tako dejavnost. Denar, lahko bi ga recimo izpulili od UK ZSMS, Študentske zveze, oz. karkoli se temu sedaj reče, ali pa kar od Študentskega centra. Menda so v Študentskih domovih predvideni tudi družabni prostori, nikjer pa ne piše, da je družabno življenje omejeno le na gledanje televizije v TV-sobah, a ne? G.G. UKV stereo 89,3 in 104,3 MHz Vse tisto, kar ste si vedno želeli slišati SKY, VOICE OF AMERICA, STAR SAT RADIO... SATELITSKI RADIJSKI PROGRAMI Glasba in še več glasbe Samo na RADIU ŠTUDENT 25 ur na dan Vsak dan Pred letije nekdanji londonski dopisnik nekdanjega Džuboksa Saša Stojanovič takole ocenil album nekega nadebudnega ansambla, katerega promo kopijo je dobil (citiram po spominu): »Na omotu bila je nalepnica »NOT FOR SALE«. Znam da nije za Saleta, aV bogami, nije ni za mene!« Nalepke na domačih ploščah, namenjene novinarjem in radijskim postajam, ne dopuščajo tovrstnih jezikovnih akrobacij, ampak pri nekaterih albumih bi morali kar na vse izvode pritisniti nalepko 'NIJE ZA PRODAJU' in jih komisijsko uničiti kot škart. Začeli bi lahko z najnovejšim elpijem Alena Islamoviča, ki je znan kot nekdanji pevec skupine Divja jagoda in še bolj znan kot nekdanji pevec skupine Bijelo dugme. Da ga je šef Brega brcnil iz benda, ne preseneča, saj poba res ni ne vem kakšen pevec (čeprav mu gre verjeti, da sta ga Brega in njegov menader nategnila za novce). Preseneča pa, da je zapeljivi Alen tako hitro posnel solo albumčič, namenjen njegovim oboževalkam v malih šolah po vsej državi. Očitno so bili fantje v Jugotonu mnenja, da je dovolj slikati pevca za ovitek in že je tu biznis; na podlagi muzike, ki jo je ambiciozno spisal sam inteipret mu namreč ne bi smeli dati naročilnice niti za frizerja, kaj šele za snemalni studio. Stilsko gledano je Islamovideva muzika značilen hop-cup pop-folk, v kakršnega v obupu zapadajo vsi bivši pevci skupine Bijelo dugme. Poglejte recimo Bebeka; ne le da snema slabe plošče, na zadnjem videu poleg tega še pleše lambado. Ampak k lambadi se bom vrnil kasneje. Za konec zapisa o Alenu in njegovem kosu vinila sem prihranil še biserček iz zakladnice njegovih besedil. Preberite si tole (na glas, če si upate): »Seke vrtoguze, šetaju gologuze, svizajednogjedanzasve, bezgačicajenajlepše.« ' No, zdaj boste rekli, da tipa že preveč zajebavam in da se obnašam, kot bi mi ukradel avto ali speljal punco in da podobnih idiotizmov kar mrgoli v umotvorih vodilnih slovenskih pop skupin. Verjetno res, ampak slednje zadnje čase bolj malo poslušam. Morda bom kdaj v navalu suicidne depresije dal na gramofon zadnje izdelke stebrov slovenske diskografske industrije, od Pop designa do Agropopa, in potem o tem napisal esej ali dva. Ampak v primeru lepega Alena je še posebej tragično, da je svoje imbecilno- vulgame verze, nad katerimi se zgražajo tudi najbolj izprijeni perverzneži, dal prepevati otrokom. Da, res je. Na ovitku piše, da gre za zbor Slavonski maslačci, O.S. Moša Balentovid. Ja, tovariš Tvrtko in tovarišica Terezija, a sta sploh prebrala, kaj so prepevali vajini učenci? Potem pa jim bosta delila ukore, ko bodo med odmori v Erotiki preverjali, kako to izgleda »brez hlačk - vsi za enega, eden za vse«. Je pa res, da sem si zaželel, da bi bile »vrtoguze« brazilske plesalke na ljubljanskem nastopu Kaome brez hlačk. To so si gotovo želeli tudi organizatorji, saj bi bilo zaradi tega v Hali Tivoli vsaj dvakrat več ljudi. Tako pa je bila polprazna. In to tista velika, ledena, kot sem zlovešče napovedal pred mesecem in pol. Tako smo vsi skupaj lepo zmrzovali ob latinskoameriških ritmih. Pa ne samo to! Lambadorji so dodobra zamudili v Ljubljano (prispeli so v času, ko je bila njihova predskupina že na odru!), ker so obtičali v snegu na enem naših mejnih prehodov. Začel bom verjeti svojemu prijatelju B-ju, ki zatrjuje, da neurja ne prinašajo le darkerji tipa The Mission, ki so pred časom ustvarili sneg sredi maja, temveč vsi veliki koncerti. Tako so Kaoma poleg lambade v Ljubljano pripeljali tudi edini sneg v tej zimi. Lepo. Začel sem jih centti kot profesionalce, kajti po celodnevnem tičanju v snegu se jaz za noben denarne bi šel tropical-shovva v ledeno mrzli hokejski dvorani. Zato tudi plesalkam ne zamerim tistih hlačk; gotovo so bile volnene in podložene s tennoforji. Svoje priljubijene pijače pa tokrat ne bom omenjal. V uredništvo namreč sumijo, da me dotična žganjarna iz Tenneessija sponzorira in zahtevajo svoj procent. Jazpa njihove izdelke komaj nabavljam sproti za lastne potrebe. To bo treba urediti! Gary Gray m BREZ HLAČK ]E NATLEPŠE Der Siebente Kontinent Avstrija, 1989 Scenarij in režija: M. Haneke. Glasba: Alban Berg. Fotografija: Toni Peschke. Igrajo: Birgit Doll, Dieter Berner, Udo Samel, Leni Tan-zer. Nagrade: Locarno - »Bronasti leopard«. Sedmi kontinent je psihološka drama, skrbna analiza življenja neke »dobro stoječe« meščanske družine. Film je simbolično razdeljen na tri dele. V prvem režiser vpelje gledalca v dogajanje, v to družinsko življenje, odhod v službo in šolo. Enaki popoldnevi in večeri. Hladen in natančen prikaz takega življenja gledalca hitro prisili, da se vpraša:»Kako lahko spioh živijo takšno življenje?«No, prav tu so vas čakali režiser in protagonisti. Družina se začne pripravljati za »odhod«. Znancem pravijo, da je njihov cilj Avstralija. Prodajo večino svojega imetja, z banke vzamejo vse denarne prihranke, nakupijo nekaj hrane in se zabarikadirajo v svojo hišo. V tretjem dejanju nato gledalec spremlja popolno uničenje stanovanja in ljudi v njem. Družina se je odločila za skupen samomor, ker v takšnem življen-ju kot so ga ži vel i, niso več videl i smisla. Postopek je dolg, mučen in prikazan z vso mogočo hlad-nostjo. Novo presenečenje čaka gledalca na koncu filma. Zgodba filma je resnična in se je zgodila leta 1989. Filmski ustvarjalci so reagirali takoj, saj so še isto leto posneli ta zelo dober film. V bistvu gre za slikanje trenutnega stanja in najbrž na opozarjanje -kot pri nas, je tudi v Avstraliji veliko število samomorov. Če se ti dogajajo v povprečnih, na videz srečnih in urejenih družinah, je problem vsekakorše večji. S tem se ukvarja tudi ta film in to zelo uspešno. Je odlično zasnovan, posnet in odigran. Haneke(letnik 1942)je pravzaprav nemško-avstrijski Post - Festum (drugič) STARI ZNANCI ^J tara znanca sta tokrat Čeha Jiri Menzel in Vera JkJ Chytilova, ki sta se na FEST-u predstavila s svojima filmoma Konec starih časov in Neslana šala(Kopytem sem, kopytem tam). Nova upa pa sta nekdanji snemalec - med drugim Polja smrti in Misija (obakrat oskar) -ChrisMenges in avstrijski režiserMichaelHaneke. Prvi je posnel Razdvojeni svet, drugi pa Sedmi kontinent. režiser in sploh ni začetnik, saj snema filme (in TV dela) že od leta 1970. Nov up je predvsem kot novo odkrito ime, kot avtor, ki nam očitno lahko še kaj dobrega ponudi. Tako kot drugi avstrijski režiserji, ki smo jih uspeli spoznati: Mansur Madavi (Tesno za vrati), Axel Corti (trilogija Kam in nazaj?), Wof-gang Gliick (Dijak Gerber) in tudi veteran Franz Antel (Bock-erer). Konec starych času Čehoslovaška, 1989 Režija: J. Menzel. Sc: J. Menzel,Jiri Blazek (po romanu Ladislava Vančura). Gl.: Jiri Šust. Ft: Jaromir Šofr. Igrajo: Josef Abrham, Marian Labuda, Jaromir Hanzlik, Rudolf Hrušinsky, Jan Hartl, Barbara Leicher-nova... Nagrade: Montreal - nagrada za režijo. Menzel je ostal enak. To pa pri njem pomeni -duhovit, nostalgičen iil predvsem dober. Tokrat (spet) opisuje Čehoslovaško v obdobju po l.sv. vojni. Na velikem zemljiškem posestvu živi bogataš Stoklasa, ki prireja love, zabave in podobne množične prireditve. Tako se pri njem zbere kup značilnih likov, pri vseh dejanjih pa prednjači stari aristokrat princ Aleksej. Njegova veselost, viteštvo, hrabrost, neodvisnost in predrznost skrbi prisotne, a je hkrati tudi gibalo njihovih dejanj. Priča smo vsakovrstnim zapletom, vzrok vseh pa je seveda denar ali ljubezen (seks). Menzel kot že tolikokrat slika ta čas in to druščino v svojem značilnem humorju, hudomušno kazajoč njihove »bistre« poteze in »napake«. To je humor, ki povzroča hihitanje, ne pa krohot. Izhaja iz samega življenja in njegove radosti in je neprisiljen. fa prava mera pa je bila vedno ena Menzelovih >dlik- Atrakcija filma so tudi kostumi, cenografija in slikovnoglasbena oprema. Kot naslov pove, takšnih Časov ni več, zato jim lenzel posveča še en film. Konec starih časov izdelek, ki je (bo) lahko Ijubiteljem in poz-aavalcem tega režiserja in njegovega načina sla zelo všeč. Napak pravzaprav nima in če so am bili všeč filmi Muhasto poletje, Striženo-Skrajšano, Slavnostni zvonček in Moja mala tras, nam bo seveda tudi ta. Morda le malo manj, er nismo več navajeni na tako počasen ritem !lma ali pa zato, ker vam veliko mero užitka ob Jedanju lahko uniči prevajalka, kot se je to Kgodilo tokrat v CD. A Menzel ostaja mojster, ne s tem filmom pa z dvajset let starim fŠkrjanci na nitkah (Skrivanci na niti), ki je javdušil na letošnjem berlinskem festivalu. Konec starih časov Chytilova je v svojem slogu v film nametala marsikaj, zato končni izdelek deluje zmedeno, kaotično, a takšno je tudi življenje junakov, ki ga film slika'. Pohvaliti velja snemalsko delo in igralce. Tudi režijske domislice niso od muh, še posebej take, ko za ponazarjanje grozljivosti stanja režiserka uporablja video in na njem med drugim tudi odlomek iz svojega filma Volčji brlog (Vlči bouda), ki je tudi grozljivka posebne vrste. A VVorld Apart Vel. Britanija, 1987 Režija: C. Menges. Sc: Shawn Slovo. Gl: Hans Zimmer. Ft: Peter Biziou. Igrajo: Barbara Hershey, Jodhi May, Linda Mvasi, Nadine Chalmers, Maria Pilar, Tim Roth, Jeroen Krabbe, Paul Freeman. Nagrade: Cannes - Zlata palma za žensko vlogo ženskim protagonistkam filma, Posebna nagrada žirije za film, nagrade BAFTA za originalni scenarij. Razdvojeni svet naj bi bil v osnovi politična drama, a ga je Menges zastavil kot intimno, psihološko dramo z močnim političnim ozadjem. Pripovedujejo zgodbo o novinarki Diani Roth, aktivni borki proti apart-heidu v južnoafriški republiki. Leta 1963 njen mož pobegne iz države, njo pa zaprejo. Dramo družine spremljamo skozi »pogled« njene najstarejše hčerke, ki izgubljena v kruti politični situaciji poskuša razumeti mamina dejanja in svet, v katerem živi. Ne uspeva ji najbolje. Čeprav je v filmu več prizorov političnega zbiranja črnskega prebivaistva, pa je njegov poudarek na soočanju belcev z rasno diskriminacijo. Povedati je treba, da je film poskus portreta resnične osebnosti - Ruth First, ki je svoje življenje posvetila borbi za pravice črncev in je bila zaradi tega končno tudi ubita leta 1982. Ta portret, čustveno nakazovan v določenih obrisih, se torej meša z dojeman-jem treh deklic in tisto neposredno politično noto - nasiljem nad črnci in njihovim uporom, ki je višek filma in hkrati njegov konec. Ta silovit in odlično narejen zaključek je tudi naj-. boljša točka filma. Ima odločen pridih dokumentarnosti (Menges je bivši dokumen-tarist), a je tako umetniško narejen, da nosi močan čustveni naboj in z njim gledalec tudi odide iz dvorane. Film je korektno narejen v vseh ozirih, igralsko pa prednjačita Hersheyeva in doraščajoča Jodhi May, ki sta bili za svoje delo tudi nagrajeni. Tako kot češka filma je tudi Razdvojeni svet nadvpovprečno dober film. Še posebej, če vzamemo za povprečje filme, ki se vrtijo na rednem kinematografskem sporedu. Za zaključek naj omenimo, da je bila letošnja Ijubljanska prireditev (to je Post-Festum) po obsegu in kvaliteti nemara najboljša do sedaj. Videli smo vsebinsko, stilsko in narodnostno različne filme, vsi pa so bili dobri ali še boljši. Zahvala za to gre najbrž seiektorju FESTa Nebojši Djukeliču (ki je začetnik v tej vlogi, a se je že izkazal) in predvsem selektorju CD. Še kdaj tako! Miran Koritnik ¦Kopytem sem, kopytem tam Kehoslovaška, 1988 ^Režija: V. Chytilova. Hfc: V. Chytilova, Pavel Skapik. H?l: Jiri Chlumecky, Jiri Vesely. ^mt: Jaroslav Brabec. Hfgrajo: Tomaš Hanak, Milan Steindler, David ¦j^avra, Tereza Kučerova, Bara Dlouha, Renata ¦Becerova. s ^KmJ ilm Neslana šalaje svojevrstna družbena HlL drama prepletena z elementi grozljivke. ^nrije prijatelji ugotavljajo, da jih monotonost ^pijihovega življenja ne zadovoljuje in ker jim družba, v kateri živijo, ne obeta uresničitve njihovih želja, se vržejo v »življenje«. To pa pomeni popolno predajanje veseljačenju, pijančevanju in seksu. Po principu - nobena nam ne pobegne. Vse izgleda lepo in veselo, dokler družba fantov in deklet ne odkrije, da je . nekdo od njih okužen z aidsom. Sledijo panične k reakcije vseh »osumljenih«, prepozna strez- | nitev in veselje do življenja, ko so sumi I odgnani. Le bolnik ostane sam. t Film je zrežiran v posebnem ritmu, z vmes- E nimi sarkastičnimi in ironičnimi vložki jt (gledaliska predstava, »show« na snegu...), z I jasno podanimi sporočili in opozorili. Kot k pravijojunaki sami: »S kopitom sem, s kopitom ¦ tia» ne prinese nič dobrega!« Omeniti velja, da *' prevod naslova ni najbolj domiseJn, sa * »kopyto« v češkem pogovornem jeziku menda pomeni tudi moško spolovilo. Torej ima naslov svoj nedvoumen pomen. Delo reklamirajo kot prvi vzhodnjaški film, ki se ukvarja s problemom aidsa, a vsekakor ne gre le za to. Bistven problem filma se zdi prikaz sloga življenja mladih, mladostniške nestrpnosti in izgube idealov. Sporočilo pa je dokaj jasno - obsodba hedonizma. SPORED LJUBLJANSKE KINOTEKE Ponedeljek, 5.3.90 DIVJE JAGODE (SMULr TRONSTALLET), Švedska, 1957. Scenarij in režija: Ingmar Bergmaa Glav. vl.: Victor Sjostrom, Ingrid Thulin, Bibi Andersson, Gunnar Bjomstrand. Torek, 6.3.90 LOLrTA, Vd. Britanija, 1961 Režija: Stanley Kubrick. Glav. vl.: James Mason, Sue Lyon, Stelley Win(ere, Peter Selleis. Sreda, 7.3.90 MALI CEZAR (IJTTLE CAESAR), ZDA, 1930.Režija:MervynLeRoy.Glav. vl.: Edvvand G. Robinson, Dougjas Fair-banks sL, Glenda Farrell. ZEMLJA DRHTI (LA TERRA TREMA), Italija, 1950. Soenarij in reSja: Luchino Visconti. Soddujejo ribiči iz vasi Aci-Trezza. Četrtek, 8.3.90 ZGODBA O GLENNU MILLERJU CTHEGLENNMILLERSTORY),ZDA, 1954. Režija: Aiithony Mana Glav. vl: James Stevvan, June Allyson, Hany Mor-gan, Charies Drake, Louis Armstrong (v barvah). Petek, 9.3.90 PRIGODE SREČNE LADY (LUCKY LADY), ZDA, 1975. Režija: Stanley Donea Glav. vl.: Liza Mimelli, Gene Hackman, Burt Reynolds, Michael Hor-dern(vbarvah). Sobota, 10.3.90 DILLINGER, ZDA, 1973. Scenarij in reaj&-JohnMilius.Glav.vl.:WarrenOates, Ben Johnson, Michelte Pliilips, Cloris Leadiman,HanyDeanStanton(vbarvah). Nedelja, 11.3.90 TOM SAWYER, ZDA, 1973. Režija: Don Taylor. Glav. vl.: Johnnie Whitaker, Celeste Holm, Wanen Oates, Jodie Fbster (v barvah). VELIKA LJUBEZEN ELVIRE MADIGAN (ELVIRA MADI-GAN), Švedska, 1%7. Scenarij in režija: Bo Wideiterg. Glav. vl.: Pia Degemaric, Tommy Berggren (v barvah). Torek, 13.3.90 ELMER GANTRY, ZDA, 1960. Scenarij in režija: Richand Brooks. Glav. vl.: Burt Lancaster, Jean Simmons, Shiriey Jones, Arthur Kennedy, Dean Jagger (v barvah). Sreda, 14.3.90 GRENKIRIŽ (RISO AMARO), Italija, 1949.Režija:GiuseppeDeSantis.Glav.vl.: Silvana Margano, Vittorio Gassman, Raf Vallone, Doris Dowling. Zakaj se borimo - DEU IN VLADAJ (WHY WE FIGHT, IIL: DIVIDE AND CONQUER), dokumentani za ameriško vojno ministrstvo 1942-45. Režija: Frank Capra, Anatoie Utvak. Četrtek, 15.3.90 NESREČA (ACCIDENT), Vel. Briianija, 1%7. Režija: Joseph Losey. BISERI ZA OGRLICO IN NA KONCU ... SMRT Ponedeljek, 12.3. 1990 VELIKA LJUBEZEN ELVIRE MADIGAN (Elvira Madigan, 1967) Torek.20.3. 1990 SMRT V BENETKAH (Morte a Venezia, 1971) (glej spored) Sodobni švedski film ni le Ingmar Bergman. K njihovim velikim imenom moramo prišteti vsaj še tri: Jan Troell, Vilgot Sjoman in Bo VViderberg. Slednja sta bila sicer s po nekaj filmi v kinoteki predstavljena že januarja 1986, toda srečanje s takimi ustvarjalci je vedno dogodek. Widerberg (letnik 1930) je debitiral s filmom Fantek z zmajem (Pajken med draken, 1961), že s tretjim filmom Krokarjeva četrt (Kvarteret korpen, 1963) pa je dosegel nominacijo za oskarja za najboljši »tujejezični film«. To je ponovil še s filmom Upor v Adalenu (Adalen '31, 1969) medtem pa je posnel odlične Ljubezen '65 (Karlek 65), Naprej Roland in pričujočo Elviro Madigan. Film je lirična ljubezenska zgodba, resnična romanca med cirkuško artistko in poročenim vojaškim oficirjem, prelepa, da bi trajala. Odlična fotografija gledalca spomni na slike Renoirja, Mozartov klavirski koncert pa vzdušje še olepša in potencira. Ljubezen se tragično konča. Film je bil leta 1967 proglašen za najboljši film v neangleškem jeziku na tradicionalni lestvici ameriškega združenja NaUpnal Board of Revievv (Bergmanova Persona takrat četrta!). ..s ^ Viscontija smo v tej rubriki že pr&Sst|tyili, zato ob njegovem odličnem filmu Smrt v Benetkah le nekaj besed. Mnogi trdijo, da gre za najboljšo ekranizacijo kakšnega Mannovega del^-in hkrati tudi za najboljši »pozni« Viscontijev film. Vsekakor hjegove močne slike, podkrepljene z Mahlerjevo glasbo, kličejo k ogledu. Tudi tokrat gre za lepoto (morda tudi ljubezen) in smrt. Film je v boju za Zlato palmo (Cannes) izvfsel pred Loseyevim Ljubezenskim selom (The Go-Be-tween). Ljubiteljem filma v tolažbo pa: naši filmski strokovnjaki so ga proglasili za enega najboljŠe prikazanih na FEST-u (od leta 1971 do danes). Miran Koritnik Glav. vl.: Dirk BogarcJe, Stanley Barker, Jacqueline Sassand, Vivien Merchant, Michael Yok (v tarvah). ZA KRVNIKA NI MILOSTI (WITCHHNDER GENERAL), Vel. Britanija, 1968. Režija: Midael Reeves. Glav. vl.: VincentPrice,RupertDavies, Ian Ogilvy (v barvah). Sobota, 173.90 SIN VIHARJA (STORM BOY), Avstralija, 1976. Režija: Henri Safran. Glav. vl.: Greg Rovve, Peter Cummins, David Gulpilil (v barvah). UJETIV PUŠČAVI (THE FUGHTOF THE PHOENK), ZDA, 1965. Režija: Robert Aklrich. Glav. vl.: James Stewart, Hardy Kruger, Richard Attenboiough, Peter Finch, Dan Duryea, Ernest Borgnine... (v barvah). Ponedeljek, 19.3.90 ČRNA ORHIDEJA (THE BLACK ORCHID), ZDA, 1958. Režija: Martin RitL Glav. vl.: Anthony Quina SopKa Loren, Ina Balin, Jimmy Bind. Torek, 203.90 SMRT V BENETKAH (MORTE A VENEZIA), Italija, 1971. Režija: Luchino Visoonti. Glav. vl: Diifc Bogande, Silvana Mangano, Bjom Anderssen, Marisa Beienson, Nora Ricci (v barvah). Sreda, 21.3.90 BEU BIZON (THE WHITE BUF- FALO), ZDA, 1977. Režija: J. Lee Thompson. Glav. vl.: Oiartes Bronson, Jack Wanden, Kim Novak, John Carradine (vbarvah). Zakaj. se borimo - BITKA ZA BRTTANUO (WHY WE HGHT, IV.: THE BATTLE OF BRITAIN), dokumentami, za amer. vojno ministr. 1942- 45. Režija: Anthony Veiller. Četrtek, 22.3.90 IGRA S KARTAMI (LO SCOPONE SCENTIFICO), Italija, 1972. Režija: Luigt Comencini. Glav. vl.: Albeito Sordi, Silvana Mar^ano, Bette Davis, Joseph Cotten, Domenico Modugno (v barvah). Petek, 23.3.90 TESS A, OSTA ŽENSKA CTESS), Vel. Brit.-Francija, 1979. Režija: Roman Polanski. Glav. vl.: NastassjaKinski.Leigh Lawson, Peferfirth, Jolm Cdtin (v barvah). Sobota, 24.3.90 TUJEC JE POKLICAL (PHONE CALL FROM A STRANGER), ZDA, 1952. Režija: Jean Negulesco. Glav. vl: BetteDavis,Gai>' Merrill, Michael Rermie, ShdleyWinters... Nedelja, 25.3.90 CIRKUS Z JERRYJEM (THREE RDMG CIRCUS), ZDA, 1954. Režija: DeanMartiaJerryLewis,JoanneDru,Zsa ZsaGabor(vbarvah). Prosimo občinstvo, da ne zamuja predstav. Kinoteka si pridržuje pravico do spremembe programa. 3?\ ^i ^fce ^ • Pri blagajni Kinoteke lahko že kakšen ^mesec kupite novo kinotečno brošuro. Kot smo že napovedali, se je tokrat Stojan Pelko Bposvetil ameriškemu filmskemu režiserju JOSEPHU LOSEYU. Ker je avtorski opus ltega režiserja zelo obsežen (31 filmov) in s v\ temzatakšnoknjižicopreobsežen,sejepisec J^lotil analize Loseyevih del na treh primerih -r/^filmih Služabnik, Skrivna ceremonija in l ] Gospod Klein. Tem trem poglavjem, ki ^+S zajemajo večji del knjižice, pa je Pelko dodal §e uvod (Pro-Porzia), Propozicijo, Loseyevo biagrafijo, ki se postopoma prelevi v Fil-mografijo (osnovni podatki o vseh njegovih filmih), na koncu pa je dodan še spisek Jizbrane literature in Risumč (povzetek v francoščini). Knjižica obsega 52 strani in w v stane 30 dinarjev. Za ljubitelje filma je nakup ^^»Josepha Loseya« priporočljiv, za študente >filozofije pa najbrž kar obvezen. • Kot smo že priporočali, obisk kinod-voran v Ljubljani zadnje čase ni zanemarljiv. Lepe številke so si nabrali filmi: Brezno (12.852 gledalcev), Ko je Harry srečal Sally (15.708), Kdo je potunkal Rogerja Zajca? (20.845) in seveda Indiana Jones in zadnji križarski pohod (30.230). Tisti, ki so se odvrteli še v letu 1989, tako zasedajo kar nekaj mest v zlati sredini lestvice »prvih deset« najbolj gledanih filmov v Ljubljani. • Na spored ljubljanske Kinoteke prihajajo trije novi filmski ciklusi: Hol-Iywood 30-ih let, Religija in film in Filmi Silvane Mangano (decembra umrli igralki v spomin). Ker se slednji v veliki meri pok- rivajo s filmi Luchina Viscontija (Čarovnice, Smrt v Benetkah, Zaprti družinski krog), bodo ljubitelji lahko ubili dve muhi na en mah. V kratkem pa seveda lahko pričakujemo tudi ciklus filmov v januarju umrle Ave Gardner. • Pomožno vlogo kinoteke začasno spet prevzema Cankarjev dom. Od 7. do 13. marca bodo tam prikazali pet angleških »klasičnih komedij«, ki jih je v 40-ih in 50-ih letih posnel londonski Ealing studio, katerega glavna zvezda je bil igralec Alec Guinness. Prikazani bodo: 7.3. HAJKA (Hue And Cry, 1947) Charlesa Crichtona, 9.3. POTNILIST ZA PIMLICO (Passaport to Pilmico, 1948) Henryja Corneliusa, 11.3. NEŽNO SRCE (Kind Hearts And Coronets, 1949) Roberta Hamerja, 12. 3. DIRKA ZA DENARJEM (A Run For Your Money, 1949) Charlesa Frenda in 13. 3. še BANDA Z LAVENDER HILLA (The Lavender Hill Mob, 1951) Charlesa Crich-tona. Našteti filmi so mini-izbor filmov Ealing Studia, ki so bili letos prikazani na FEST-u kot eden od spremljevalnih ,. programov. V Beogradu so gledalci lahko videli 11 del, med njimi tudi slovite Morilce žensk (The Lady Killers, 1955) Alexandra Mackendricka in če je verjeti organizatorjem dve jugoslovanski premieri - The Titfield Thunderbolt,. 1952) Charlesa Crichtona in že omenjeno Dirko za denarjem. To bo torej spet redka priložnost za spoznavanje novega (čeprav po letih starega) iz svetovne filmske zakladnice. Filmi bodo predvajani v mali dvorani CD ob 20. uri (razen Hajke, ki bo ob 18. uri). Vstopnina 20 dinarjev. • NAPREJ V PRETEKLOST (drugič) -Ostali smo pri jugoslovanskih nominacijah za celovečerne igrane filme. Tudi po letošnjih pravkar objavljenih nominacijah zadeva os-taja nepremenjena. Dom za obešanje ni prišel niti v ožji izbor petih kandidatov za oskarja, zato nagrade ne bo dobil. Dobil pa ga je (še vedno edinega jur,oslovanskega) Dušan Vukotič za risanko Surogat leta 1961. Ker je zmagal v najmočnejši mažni konkurenci, njegov uspeh še danes deluje prav neverjetno. Ob Vukotiču so bili takrat nominirani sami velikani risanega filma: Walt Disney s fil-mom »Aquamania«, Friz Freleng (eden od avtorjev Pink Pantherja) s »Pied Piper of Guadalupe« (nastopata Speedy Gonzales in Sylvester) in Chuck Jones (»oče« Bugsa Bunnyja, Daffyja Ducka, Road Runnerja...) s filmoma »Beep Preparad« in »Nelly's Polly«. Za risanke smo bili nominirani še 1963 (Igra Dušana Vukotiča), 1972 (Tup-| tup Nedeljka Dragiča) in 1979 za Lutko sanj, ki sta jo naredila Zlatko Grgič in Anglež Bob Godfrey. Istega leta smo dosegli še^ nominacijo za oskarja v kategoriji dokumen-tarnih filmov. Junak je bil Stole Popov s svojim Dae. S tem je poglavje Oskar in Jugoslovani do nadaljnega zaključeno. MiONSIEtfEVERDOtfK , (Gospod Verdo*ix) fte?ija: ChartesCbaplin. 31. vJ.rCiiadci C&afHin, Afltaot Rod&n, Robeit JsvK Audrey Bsta, Maflfea Raye,.* Ta »komtfdlja timofijv^ fe svojevmua ShapliKova obdeiava tama o Sttnebfadcu naoži&rem moriic« žemk. Idcjo za fnm rou je M Orsan Wellesi, «t pa je bif impiriras x PBl&timi i,andni|«vimt »fKdvigU* l^iiik ftltnz je »ekdsnjr bmtm »si i« siaa. Po Stevilnih pedvigih * kon^a pod gUjotmo. Ftlm j« mo5na revede«t> ^ L M.K. I vi»i:oti:ila ¦ • * * * # • I 8AIERIJR ŠCUC Stori trg 21 liubliono____________™___________________________ | ........ " ....."" MA»EINHKAV®< rms*MW*i ' , < {*v "?> •-¦¦* , <5Lvi.:tttnothyHaaJDiu«jri najdeoju. C« t«s:i«t$ ¦ Lepo posnet, - inestoma /elc t&m m ^a s t$m iut|bo|| ^fi^del, IVmsm^j^« dahovli^ z rtckaj odlitlntini ^oaijgi^naslovno Ws m» (td mjo žalo&t I« ^m^ff.-m^r Vmw ^mt P«w«j«di }e mpm\ Neil Y^m$ ln z s#ta sele|)0ko»L8-i««y'O4^M^''' -^ * povprefaiKaigratebmidosežktjcioprcdvscm Leviosonov (<56o& te&M^V&t&^&tm nh« 3S& t&te, i;i s^ prei>rifca«i, ds bomo prtlJi v Md»)I^Nnje«o$t^^n&ISd«I^S3^Sf85«iaJi-"s lep^o priliodnost v parih, pc^«L2«feav©ot^»ttpaJ|^i?^^fe#|^t ' , ' MK Film je nastal na podlagi motivov iz romana Mirana Jarca Novo mesto ter številnih drugih pisnih pričevanj. Ukvarja se z zgodovinskim dogajanjem v začetku tega stoletja, znanim pod imenom Novomeškapomlad, torej zrojstvom neke umetniške avantgarde. Sam potek filma je daleč od kakšnega premočrtnega pripovedovanja zgodbe. Začne se z obiskom »ljubljanskih umetnikov«, torej vrnitvijo nekaterih v Novo mesto, rodni kraj. Ponovno srečanje s krajem in ljudmi je osnova za spomine, razmišljanja in sanjarjenja »glavnega« junaka filma, pesnika Danijela Bohoriča. Ves nadaljni potek »zgodbe« je namreč preplet treh spominov na dijaška leta. Be-sedni, filozofski dvoboji s sošolcema Šerkom in Vrezcem, nenavadni stiki in vplivi židovskega soseda Kaminskega, ujetost v »razčust-vovanost« (kot mu očitata kolega) -ljubezen do Natalije Stein in nas-tajanje pesmi.v zvezi s tem, pridih grozot vojne (gre za čas pred 1. sv. vojno) in prizori iz »klasičnega« dijaškega življenja - vse našteto je vsebina že omenjenega obujanja spominov in s tem tudi filma. Kar takoj je treba reči, da se film loteva zahtevne snovi - orisa časa, ki je že daleč in podajanja umetnosti (poezije, glasbe, slik) skupaj z »ozadjem« njenega nastanka. In kot je že zadana snov zahtevna, je zelo zahteven tudi končni izdelek. Za sprejemanje, dojemanje in uživanje v vsem, kar ponuja film, je p^otrebna dobršna mera koncentracije in spočitost. To nikakor ni izdelek za zabavo, zato bo res zanimivo videti, kakšen bo odziv občinstva nanj. »Premierna« publika v CD pretiranega navdušenja ni pokazala, če lahko to merimo po moči aplavza. Ker je najbrž treba upoštevati že kar sovražen odnos Slovencev do svo-jega filma, bo to ob zahtevnosti kar dovolj za zaskrbljenost glede obis-kanosti filma in njegovega sprejema. A bilo bi škoda, če ga ne bi videli. KJjub vsem zankam, »težkosti« teme in montažnim prijemom, ki so mnoge očitno begali, je dejstvo, da je to film, ki ga ne gre kar tako spregledati. Veter v mreži je kva-litetno narejeno delo in zelo soliden filrn. Očitamo rnu lahko le preveč tekstovnega, govornega dela in s tem avtomatično premalo filmičnosti. Po mojem mnenju bi slika morala večkrat govoriti sama zase. Nekaj poskusov v to smer je bilo sicer opaz-nih, a je bil avtor, kot kaže, tudi tu precej omejen (očitno ne moreš snemati današnjega Novega mesta, da bi pričaral tisto iz leta 1920; VETE R V M R E Ž I Generacija za vse čase? Ljubljanska premiera novegafilma Filipa Robarja Dorina (Jonov let, Opre Romal, Ovni in Mamuti) Veter v mreži seje zgodila 9.februarja v srednji dvorani Cankarjevega doma. Tako seje tak dogodek (premiera), predvsem na avtorjevo željo, po dolgem času zgodil v »kulturnem hramu«. Ljubljanska kina to namrečže nekaj časa niso, z odpiranjem bifejev v prav vsakem od njih (celo v dvorani Kinoteke!?)pa se možnost, da bodo to še kdaj postali, še zmanjšuje. povedati je bilo treba veliko, film pa le ima omejeno dolžino). Morda pa je krivec, da ni boljšega končnega vtisa, tudi preobsežna tematika. Kakorkoli že, nov slovenski film je tu. Ko naj spregovorimo o njegovih avtorjih, nas še posebej veseli, da je bil njihov trud pri delu še posebej opazen. Scenarist, režiser in mon-tažer Robar Dorin je z novim delom pokazal povsem drugačna filmska obzorja - prej poudarjeno dokumen-tarističnem slogu je dodal liričnega, •poudarjeno umetniškega. Za iz-kazano znanje in avtorstvo filma je letos tudi prejel nagrado Prešer-novega sklada. Čeprav je šlo menda za čisto lastno režijo (predlagati se je moral sam, ker ga ni nihče drug), mu jo privoščimo. Izrazite pohvale zaslužijo tudi direktor fotografije Jure Pervanje, kostumografka Zvonka Makuc, scenograf Janez Kovič in kreator glasbene opreme Slavko Avsenik, ml.. Glasbena zavesa v filmu dopol-njuje, oziroma še poudarja atmosfero filma, in ker gre predvsem za to, za pričaranje atmosfere časa, okolja, ljudi in njihovih doživljanj, je delo Avsenika ml. (priredbe številnih del klasične glasbe) izrednega pomena. Z njim je slovenski film dobil še enega odličnega pisca film-ske glasbe, saj ne gre zanemariti njegovo odlično delo v Remingtonu. Igralci zaslužijo še posebno poh-valo. Naslovne vloge igra cela ple-jadamladih, še neuveljavljenih (vsaj na filmu ne, a zna biti že kmalu drugače) igralcev, ki so presenetljivo dobri, prepričljivi. Morda niso vsi enako intenzivni, a kot ekipa delujejo odlično. Očitno so bili tudi dobro vodeni. Bohorič je bil Milan Štefe, Vrezec Robert Prebil, Šerko Ludvik Bagari, Moše Kaminski pa gost iz Zagreba Rene Medvešek. Ti štirje nosijo film in to dobro. Ostale vidnejše vloge so odigrali: Polona Hartman, Marko Mlačnik, Vesna Jevnikar, Branko Šturbej, Miranda Zaharija, Gojmir Lešnjak in Vlado l Novak. Ker je Veter v mreži pravzaprav filmski spomenik umetnosti (spoz-navanje drugih umetnosti s pomočjo filma), mu moramo dati priznanje že zaradi svoje izobraževalne funkcije. Dodan je k vrsti naših filmov, ki so predvsem zavezani umetnosti. Oči-tno pa jim predvsem zaradi tega manjka »elementov movieja« (če si izraz sposodim pri Milanu Lindiču). Zahtevne gledalce in resne ljubitelje filma to ne bo odgnalo od kinod-voran, a kaj bo z drugimi? Miran Koritnik PREMIERE KO SEM SEL TZ TEATRA GLEDALISCE HELIOS Vsoboto,ob desetih zvečer, se je v ovalni sobi Cankarjevega doma zgodila premiera himne Brigade lepote gledališča Helios. Prisotnih je bilo kakih sedemdeset izbrancev. Le te je naprizorišče pripeljala Evridika, in to mimo angelov, ki so s svojimi kamenimi obrazi stražili vhod v Had. Nekatere smrtnike (gledalce) je Evridika na prizorišče pripel-jala kar z vozičkom za prvo pomoč. Pot do sobe v onostranstvu je vodila po temnih hodnikih: le-ti so obkrožali celotno sceno z vseh strani kot nekakšni paralelni svetovi. Glasba je enakomerno ritmovala skozi prostor, medtem ko so smrtniki strumno vstopali v pekel. Ko so končno prispeli, so se po večini takoj zagledali v ekran nad svojimi glavami: na njem je bilo videti človeške možgane, ki so se kazali v vsej svoji veličini. Celoten občutek sploh ni bil tako strašen, optimizem pa je vlivala maketa reaktivca, ki je navzgor obrnjen vzletaval proti televiziji. Toda vse to je spadalo k običajni ikonografiji, ki je bila tudi tokrat razkošna in pomembna. Ko so vsi gledalci, zagledani v ekran, kjer so negibno stali možgani, pričakovali, da se bo vse začelo na tej strani, kjer je televizija, se je nenadoma odprla povsem nova perspektiva za njihovimi hrbti. Pojavil se je Orfej in začelo se je. Predstava je bila od prvega do zadnjega trenutka izredno dihamična, nabita s strašansko energijo. Tudi igralci so bili na višku zadeve. Izredno dobra sta bila ANGEL, MX in MEFISTO, ki sta zaradi svoje navidezne sproščenosti nemalokrat pobudila smeh med smrtniki. Ob tem je treba omeniti izredno dobro obvladanje tujih jezikov v nekaterih delih, kjer igralci govorijo francosko, angleško in italijansko. Sicer so jezikovni prehodi delovali dokaj čudno, toda kljub temu so se kar obnesli. Ne smemo pozabiti tudi na izvrstno kostumografijo, ki se je skladala z vsakim kadrom posebe j. Tudi scena je bila zelo dobro zgrajena in je funkcionirala brez napak. Prehodi iz raja v pekel in obratno so bili izredno dobro vizualizirani. Pohvalno je, da je tudi retrogardistično gledališče uspelo sprožiti sproščen smeh. Drugače pa je bila atmosfera podobna tisti iz podobnih predstav avantgardističnega teatra. Med predstavo smo bili deležni tudi postrežbe s strani igralcev, ki so zmogli celo takšen sestop. Še preden pa smo do konca uspeli spiti svoje sokove, se je zgodil vdor realnega. Orfej je na; ves glas zatulil:»Jaz sem Jože Tisnikar!«. To je bilo zares učinkovito, saj nas je smrtnike kar srh spreletaval. Najprej se je pripeljal voziček z mrtvecem, za njim pa je pristopical majhen, bradat in simpatičen možicelj, ki se kliče veliki slovenski slikar Jože Tisnikar. Le ta je nato rutinersko opravil obdukcijo in s spretnimi gibi izkušenega kirurga iz glave vzel celotne človeške možgane. To je bil pravcati višek, ki ga je popestril pšenični dež iz rakete nad Orfejevo glavo. Potem sem odšel iz teatra in v majhni knjižici Heliosa prebral tole:»In umrla je gledališka umet-nost; kar je verjetno, ker je nesmiselno. In pokopana oživi; kar je resnično, ker je nemogoče«. In res sem tudi jaz tisti večer čutil, kot da je teater končan, vsaj teater te vrste. Kot da so Brigade Lepote izpraznile še zadnje v Hadu, še zadnje rezervoarje gledališke dialektike. Kot da je jecljanje in zlogovanje v Hadu do konca izpraznilo gledališko retoriko. Kot da smo vsi skupaj odleteli nekam z eno od Heliosovih raket. Ali, kot piše v knjižici:»Dialektika gledališča ne obstaja več -n jeno pozicijo zaseda ustekleničen čas SUPRAMODERNIZMA. Gledališče Helios je razglasilo čas SUPRAMODERNIZMA. Nekdo drug se je napotil domov in praznina ga je zajela: nekaj kasneje se je v njem porodila želja, da bi si ogledal kakšno klasično delo in da bi nato v svoji raketi odletel daleč od vseh možnih maškarad, ki so ga to noč oblegale. Toda realnost ga je zadrževala na trdih tleh in pomiril se je tudi s tem, da je v Hadu čisto sam in da bo on vedno edini v Hadu, da ne bo nobenega brata, ki bi mu...« Tako je minilo gledališče in dan kasneje so začele prihajati očiščene slike sobotnega večera. In začeli so se brati teksti iz knjižice gledališča Helios: UKINJAMO: DUALIZEM PORAZA IN ZMAGE DUALIZEM MOŠKE MOČI IN ŽENSKE LEPOTE. KOGAR NI PORAZIL PORAZ, BO PORAZILA ZMAGA. KDOR BO VIDEL NAŠA DEJANJA, BO V NJIH GLEDAN. Ko se šel iz teatra... B. Miljkovič foto: Marko Modic V ZASNOVIZGRESEN ROMAN foto: Eric Lj den izmed na-JLj grajencev pre-šernovega sklada za leto 1989 je tudi Franček Rudolf, avtor knjige Odpiram mlin, zapiram mlin, za katero naj bi dobil to priznanje. Zal je to le maska, kajti Rudolfje naptsal še vse kaj boljšega. Še veČ. Od-piram mlin, zapiram mlin je nedvontno njegov najslabši do sedaj objavljeni lite-rarniprispevek. Redki so tisti, ki so prebrali roman Ikarovo perje Vladimirja Gajska do konca in bojint se, da botno redki tisti, ki smo prežvečili Rudol-fov nagrajeni roman. 381 strani dolgovez-nega čtiva, kakršnega natn ponujajo sred-njeveski pikareskni rotnani, slovensko bralstvo žal ne tnore »prebaviti«. Franček Rudolf: ODPIRAM MLIN, ZAPIRAM MLIN, založba CZP Kmečki glas, Ljubljana 1989. Roman, ki je nastajal pet let, če verjamemo Branku GradiŠniku, opisuje vzpone in padce neke prekmurske družine, katere član je tudi sam pisatelj. »Znanstveno in natančno prikazovanje zgodovine mi je preprečilo, da bi se ukvarjal z resničnimi osebami, pa čeprav sem se trudil. Vse osebe v tej knjigi so izmišljene. Tudi Franček.« piše avtor na samem začetku. To nas ne more prepričati v fiktivnost fabule Ko preberemo zadnjo stran romana in ga zapremo, izgine vsaka meja med realnostjo in fiktivnostjo. Fabula se odvija na realnih tleh in v realnem času. Pisatelj razmeče osebe na (pre)širok prostor med Lipovce tam nekje na severo- vzhodu Slovenije in Združene države Amerike. Preskakovanje iz ene »celine« na drugo ni posiljeno, temveč logično kavzalno. In prav to menjavanje dogajalnih prostorov omogoča »normalno« branje. Časovni preskoki žal niso mogoči, saj gre navsezadnje za neke vrste avtobiografijo. Ta podatek pa že vse pove. Mojstrsko opisovanje karakterjev, predvsem domišljavega in hudomušnega dedka, je lastnost izkušenih literatov, kar pa Franček Rudolf vsekakor je. Srečamo se s prvo s vetovno vojno in dogodki po njej. Obdobje med obema vojnama je še posebej zanimivo, predvsem za literarno zgodovino, saj srečamo pisatelja Branka Rudolfa; zanj tisti stavek na začetku knjige še najmanj velja: »Vse osebe v tej knjigi so izmišljene.« Vsaka, tudi tista najmanjša plast fikcije, tukaj izgine. Dogodki druge svetovne vojne so zamolčani, oziroma so, če že opisuje celotno zgodovino neke človeške skupnosti, preskopo opisani. Zato pa je vseskozi pred nami polpretekla zgodovina, povojna zgodovina, v katero se pisatelj tako rad vrača. Razlog temu je treba najbrž iskati v dejstvu, da je pisatelj kot otrok marsikaj »ujel na uho«. To ujeto pa je sedaj pred nami kot roman že v zasnovi zgrešeno. Roman je avtor razdelil na osem knjig, in dodatek. Do še vse lepo in prav, toda brž ko poskušamo brati eno knjigo neodvisno od druge, se pojavi problem: roman deluje le kot celota, iz katere je nemogoče strgati kakšen del. Drugače rečeno, posameznih knjig ne moremo vzeti kot celoto. Nas pa pisatelj osreči z izpiljenim slogom. Še več, ker je Franček Rudolf plodovit slovenski literat, nas niti ne preseneča s svojim tekočim jezikom kot enim izmed svetlejŠih elementov v tem nesrečnem romanu. Kot že mnogokrat je tudi tokrat izredno hudomušen in piker, tako da se lahko na trenutke iz srca nasmejimo, kar je rezultat avtorjeve »genialne prismojenosti«. Tako je pisatelj dosegel sintezo resnega in neresnega, kar pa lahko uspe le mojstru, kakršen je Franček Rudolf. Škoda, da je za nagrado prešernovega sklada prišel Rudolf na vrsto šele sedaj, saj bodo mnogi sodili njegovo pisateljsko sposobnost po tem romanu, njegovem zadnjem romanu. Marta Zahojnik KARIKATURA KO UD ARI FELIX /zdajanje knjige karikatur v teh časih in v tehprostorihje tako redek pojav, da lahko govorimo o drugačni knjigi karikatur od ostalih - ker ostalih ni. Tako in tolikoje v uvod knjigi karikatur TEKOVINE EVOLUCIJE napisal sam avtor Srečko Puntarič, med Ijubitelji humorja in še posebej karikature znan po svojem podpisu Felix. VJugoslaviji je torej končno izšla knjiga karikatur kakšnega domačega mojstra. Da je to dočakal prav Puntaric, je najbrž bolj plod lastne iniciative in posebnih simpatij izdajateljskih mecenov. Kako si sicer razlagati, da naši odlični karikaturisti, ki tudi v svetu nekaj pomenijo, doma niso deležni nikakršne pozor-nosti, da o kakšni knjigi ali albumu karikatur sploh ne govorimo. Tako Otu Reisingerju te iste izdajajo v Švici in Nemčiji, Davor Štambuk je naredil kariero v Franciji... za Ica Voljevico in še kup ostalih (predvsem zagrebških, ko smo že ravno pri njih) pa smo, kot kaže, lahko srečni, da njihova dela »smemo« spremljati v dnevnem časopisju. Prav tu pa je prekletstvo karikature. Zaradi svoje specifike (nihanje med umetniškim delom ter hitrim in udamim novinarskim komentiranjem) ima sicer v naših časopisih svoj prostor, a je večinoma zanemarjena, podcenjena in odrinjena v kot. Opazna je tudi tendenca forsiranja dnevnopolitičnega komentiranja, kar največkrat pomeni(kot časopis nasploh): danes si, jutri te ni več. In že smo pri bistvu. Dobra karikatura je daleč več kot ta »en dan«. Dobra karikatura ne zastara, nima roka trajanja in je zato za večkratno uporabo. In tu vskoči Srečko Puntarič s svojim delom - opusom in v tem trenutku tudi omenjena knjiga. Rojen je bil 19.5.1952 v Zagrebu, kjer je tudi diplomiral leta 1978. Prve karikature je objavil v Kerempuhu leta 1975. Od takrat neredno, kakor pač nanese čas in volja urednikov, objavlja svoja dela v številnih jugoslovanskih dnevnikih, tednikih, mesečnikih... Njegova »boljša« dela je iz drugih jugoslovanskih dnevnikov preslikalo tudi Delo v svoji rubriki Ogledalo. Puntarič je znan tudi ljubiteljem špoita s svojimi prispevki v nekdanji SN Reviji in zdajšnjem Sprintu, zelo opazen pa je tudi v splitskem Berekinu. Na žalost pa ta odlični satirični časopis ni preveč opazen Slovencem. Felix je poleg svojega podpisa prepoznaven tudi po svojem izrazitem risarskem slogu. Njegova risba je abstrahirana skoraj do skrajnosti, v »kadru« je res le tisto, kar je nujno potrebno za sporočilo in poanto. Njegovi junaki so svojstvene karikature -velike gmote s preprostimi rokami in nogami, namesto glave pa velik nos in oči (le dve piki). S tem svojim stilom je Puntarič dosegel, da je vsa naša pozornost osredotočena v »besedilo« karikature. Skoraj bi lahko rekli, da je zelo dobro, da je tako, saj so njegove sličice pomensko zelo bogate in velikokrat je potrebna minuta za premislek, da gledalec (»bralec«) razvozla uganko. Predvsem pa je treba poudariti izjemno Felixovo kvaliteto - večina (v knjigi pravzaprav vse) njegovih karikatur je »brez besed«, zato so univerzalne in se jim smejejo (kot je napisal Hrvoje Hitrec v uvodni besedi) v Kanadi, na Japonskem, na Nizozemskem, v Turčiji, Italiji, na Poljskem, v Varaždinu in Kragujevcu. Najbrž bomo morali dodati še vsaj Ljubljano. Karikature so sicer brez besed, v knjigi pa je tudi nekaj avtorjevih stripov (v mini obliki, obsegajo le nekaj sličic), ki pa so »besedni«. Tam junaki govorijo, pogovarjajo se v socialističnem besednjaku in to je spet povod za nove Felixove akrobacije. Revolucija žre svoje otroke, gradimo pravno državo, inflacija je prebila mejo 10000% in na zlodejevo pohvalo:» Vrlo dobro, sestro, vrlo dobro,« smeje odgovarja:»Služim narodu!« Idejni svet Srečka Puntariča se zdi neverjeten, enako uspešen je na političnem, športnem, kultur-nem, gospodarskem področju. V svojih izdelkih prepleta dosežke civilizacije z znanimi idejami, dogmami, liki iz zgodovine, politike, filmskega sveta, itd. Obrati in učinki, ki jih tako doseže, so odlični. Kljub temu mora to preveriti vsak sam. Strokovna domača in mednarodna javnost je že, saj ima Puntaric iz raznih razstav karikatur že 26(šestindvajset) nagrad. Nekatere nagrajene karikature so tudi v knjigi. Naj bo vse to za kratko predstavitev dovolj, saj smo tudi mi, tako kot izdajatelj, prepričani, da je to knjiga, ki sama zase govori najbolje. Veseli smo, da lahko ugotovimo - videti knjigo Tekovine evolucije in umreti - od smeha. Knjigo lahko tudi naročite! Pravi naslov za te zadeve je Iz-davačka djelatnost RZ RK SSOH, F.Mehringa 14,41000 Zagreb (tel.: 041/533-928 ali 533-952). Tam dobite vse informacije. Knjiga ima 160 strani formata 16 x 23 cm, naročite pa jo laftko v broširani (40 din) ali vezani (z ovitkom, 50 din) verziji. Miran Koritnik radio GL4S Ijubljane > J^y ova bajka za šiptarske otroke: Azem JL i| Vllasi in 40 razbojnikov. (Student) Balada o trobenti in oblaku - Ciril Ribičič zdaj. Takšen je naslov Studentovega satiričnega komentarja, v katerem avtor v tipično ciničnem duhu srbsko-slovensko medijske vojne napada pridobitve slovenske pomladi. V enajstih točkah je zajel kompleks slovenskih suverenih zahtev, ki jih »nenačelna koalicija« rnora podpreti: od tega, da se občinam Koper, Gorica, Portorož in Tolmin dovoli odcepitev od Slovenije in priključitev Italiji, naselitev pregnanih Albancev s Kosova na področju Primorske, s čimer bi nastala »vojna krajina«, ustanovitev akademije Fadilja Hodže v Ljubljani, names-titev ambasade Kosovske republike v Cankarjevem domu, pa do zahteve po rehabilitaciji avstrijskega državljana Adolfa Hitlerja, ki so ga Mariborčani tako navdušeno pozdravili leta 1941. Ker vemo, da se zgodovina ponavlja le kot farsa, avtorju ne bomo nikoli očitali, ker obožuje svojega fiihrerja. Združujejo se Srbi, združujejo se Nemci... Vse je pripravljeno za tretjo svetovno vojno. (Student) VStudentu lahko preberemo tudi inter-vju s Petrom Zinajičem, obvešČeval-nim oficirjem za časa NOB. Med drugim govori tudi o izseljenih Slovencih na Kor-dunu. »Julija 1941 je na Kordun prišlo 160 kmečkih voz s slovenskimi družinami. Slovenci so bili razporejenih po Kotarih, Vojniču, Vrginmostu, Slunju... Samo nekateri Hrvati so iz usmiljenja sprejeli prišleke, saj so bili Slovenci iste veroiz-povedi. Bilo jih je na tisoče. Ti Slovenci so sovražili svoje preganjalce. Ko jim je bilo ukazano, da se morajo naseliti na posestvih pregnanih in poklanih Srbov, so odgovorili, da se nočejo okoriščati z nesrečo svojih bratov (ko to govori, petru Zinajiču tečejo solze po licih...). Zdi se, da se danes tega ne ve, da se kaj takega sploh ni zgodilo. Tukaj v Slunju je še danes veliko Slovenk, ki so se poročile s Slunjčani. Zakoni so dokaz velikega prijateljstva med slovenskim, srbskim in hrvaškim narodom.« Upamo lahko, da se bo zaradi množičnih šiptarskih demonstracij na Kosovu naravni prirastek vsaj malo zmanjšal. (Stu-dent) Igralec Miki Manojlovič o politiki: »V Beogradu in Srbiji nasploh prevladujejo nacionalne predstave. To je v določeni trans-misiji politični teater. Največjapolitikaje, če sploh obstaja, da človek počne to, kar zna. O politiki pa govorijo vsi, vsi vse vedo. Zato je tudi takšno stanje v državi, nihče ničesar ne zna.« Mišo in Žarko sta nasledila dve tretjini dediščine. Niku ni imel te sreče... (Student) Ob koncu lanskega leta je izšla knjiga novinarja Gorana Lazoviča Djilas o sebi, drugi o Djilasu, beograjski NON pa objavlja najbolj zanimive odlomke. V naši rubriki pa Djilasov odgovr na vprašanje, če je res človek »trde roke« in če je res ubijal nedolžne ljudi. Odgovor je kratek in jeder-nat: »Delal sem to, kar je zahtevala Partija. Nič več...« Naši berlinski zidovi so prenosni. (Stu-dent) Bogdan Tirnanič, novinar NIN-a, kolumnist, publicist, fenomenolog mas kulture, eden začetnikov t.i. literarnega novinarstva v Jugoslaviji in letošnji dobit-nik Danasove novinarske nagrade »Veselko Tenžera«: »Ko berete naš erotski časopis, jasno ugotovite njegovo politiko. In ta je - poza 69. Ta časopis gre do konca v tej politiki in zahteva od naših narodov in narodnosti, naj se osvobodijo suženjstva mesionarskemu položaju, ker je poza 69 dosti boljša. Nam so ostale samo strasti in vic jebeš Politiku, jeb'o ja tebi Vjesnik. Vsi naši odnosi so izrazito erotične narave.« Kongres Zveze komunistov Slovenije se ni začel z Internacionalo, temveč z Beethovnovo Odo radosti. Bolj primeren bi bil kakšen Mozartov komad. Recimo Posmrtni marš... (Student) Vzvezni Mladosti najdemo tekst o cen-zuri na televiziji. Kljub glasnemu zav-zemanju za informativni prostor, dostopen vsakemu mišljenju, torej očiščen ideološke navlake, se na televiziji Beograd dogajajo čudne stvari: sestavljajo se črne liste ljudi, ki se na malih ekranih ne smejo pojaviti, tik pred zdajci se odpovedujejo oddaje, ki ne ustrezajo konceptu Velikega Brata, poročila s Kosova se koncipirajo v Beogradu... Tekstu so dodane še izkušnje Dževada Sabljakoviča, urednikaTV Beograd, Viktor-ja Papiča, reporterja in Aleksandra Tijaniča. Po razglasitvi dediščine Josipa Broza lahko pričakujemo, da bo prišlo do določenih geografskih intervencij: Žarkovo Užice, Jovankina Korenica, Mišovgrad.. (Student) Branko Čakarmiš oni o nas foto: Goran Bertok afmMtsL in dvesto kurcev Prvi erotioii khib> zadnja trdnjava Dsocrealistične afrodizije a so pcnedeijki že po naravi obe&njaSki, apotenmi io sinjekrvavi dnevi kaotkfnega samozadovot^vanja, prvič - ni tieba posebej razglašati in drugič * se m frdba posebej preprtfevati... Dovoij je (bilo) odiri v Moste tn v veliki dozi prižakovanja doživeti neprieakovano -erDtiko ali (bolje) celulitis party z dvejna perspektivnima meilama in z aiimnefM-ebavljivim afrodiziakom. Bull^^aK»pany mtm irt... Afrodita^ dekHca, Jci ji je ft;ro Lovšin strgsl TOoclre. Prvarunda BivSi M Ktub v bliš&j iight-showa in vse^>loSDse zme^eni prenese! dva roodrooka bratca v začetnan stadiju policijske avanture, ki su vohljaia med šanfcom in avstro-ogrsko sceno predferdatandovskega Satajeva. Kel-nerjt so na samem začetku neprisilno prefcinilt <3elo, sa| nlso našli osnov-nega produkcijskega rekvizita - odpiraČa. Ko sta mirovnika odšla in so si barski eksponati k«jfino vendarle opomogli od začetnega joka, smo v družbi treh pirov upali, da se bo nabralo vsaj toliko folka» da bo tenperatura dima padk nad nulo. Že pol ure pj«a aapovedanim spektaklora so se oči tnn^ih rittmoscev -z žarkom upanja - dvignile prc^t da»«je-place, ki je bO veselo iaxrfiran od tekoče okrepčcvaJnice. K& m ^Jedalje manj, fepc^ran^padelprvj kader. A&odiia je odplesala eroti^no spodnje perilo ia c«nje na njeoih nevamih e«»h so odpfesale 2 Afrodite. Kljub uežlov^Sdm naptm»n pa nMe ni vfcte! Ust^u «a kar ranogi umirajo na fronti, Sledil^i toptess $ov&&> ki mu je poveijevala starej&a gospodična, kate« <*i3a je moŽSao s|K»»kJal najpreživeto miadost neke vzhodnoazij^cc vaH»(tt««i»ijm, KanceB&aeiJa jepadla^patudi ostalim soddujočimkranpe^ismsemgOiliiojJiŽlK^je. Zadnj^ v prvtm krogo raai^aranja je nastopiia Baaanfidla z dvema L IPariral ji je boy, ki naj bi bi! p!ay. H»diaa aaljubo in piesu v čast b* bfib bolje, Oaju nebj bilo.OnaJesp^inJaiaimr^aMdi^oviigiiicida^^ mhkrati na raddfcivo mati (po letih vsekakor)»ki svaj^ai ssw* balzainlia zafmstriran zaklad... AH Baba je bleknil ad acta in štirideset razbojoikov se Je razbežalo iskat sorodnc užiike. Prva renda s$ Je tako vplsala v zgodovino in nl nam preostelodrugega, kol das sliaami in pjromcedimo J^o prihodnost Druga runda Pc4 flafe po k