spomin vtisnjen ja ran sv. očetu Frančišku.
*LV|||.
Ljubljana
1931-IX.
SEPTEMBER
„Meni pa Bog ne daj, da bi se hvalil, razen s križem našega Gospoda Jezusa Kristusa, s katerim je meni svet križan in jaz svetu.“ (Gal. 6, 14).
„Jaz nosim znake Gospoda Jezusa na svojem telesu." (Gal. 6, 17).
P. HI LARIN FELDER — P. FRANČIŠEK:
Frančišek in cerkev.
živi v Evharistiji zakramentalno med nami, mistično paj 1^ sv. Cerkvi. Še več. Kakor je Evharistija resnično, pravo in _1_^_ stveno Telo Kristusovo, tako je Cerkev božja mistični Kristus; on — glava, mi — njegovi udje in od njega postavljene cerkvene oblast' so vezi, ki nas vežejo z njim, z njegovim življenjem, z milostjo ter nai" posredujejo milosti. To je smisel evangelija, Pavlovih pisem, prakr' ščanstva in katolicizma.
Frančišek je to resnico z vso resnobo in toploto svoje vere in žri ljenja zajel. Zato je tako genljivo spoštoval duhovništvo, škofe, papeže' prestol, cerkvene ustanove in odloke, kakor tudi blagoslovljene sadove te vezi med njim in Cerkvijo.
1. Omenili smo že, kako zelo je Frančišek spoštoval duhovništvo z ozirom na najsv. Zakrament. Toda ne z ozirom na to, je kratlri malo spoštoval duhovništvo in kler zato, ker je v njih gledal nosike božjih oblasti ter tiste, ki božje skrivnosti delijo. Že pred svojim spri obrnenjem je izkazoval ob vsaki priliki duhovništvu dobrote, v p"'1 uri svojega novega življenja se mu je najtesneje pridružil, se postavil' njegovo službo ter izkazoval vsem stopnjam cerkvene oblasti spoštuj vanje. Tomaž Čelano piše: „Ker je hotel sam nastopiti apostolsko p? m je bil ves prežet katoliške vere, je bil že s početka poln spoštovanj" do služabnikov in službe božje."
V	teku let se je to spoštovanje razvilo v naravnost čudovito lj0' bežen in udanost do vseh stopinj cerkvene hierarhije.
V	svojih pridigah je vedno priporočal ljudstvu zvestobo ter ud"' nost do duhovnikov, do bogoslovnih učiteljev in vseh služabnikov sri' tišča. Ni treba povdariti, da je svoje brate še prav posebej k ten"1 navajal.
Ob vsaki priliki jim je govoril o dolžnosti do spoštovanja, ljube#11, zvestobe in podložnosti napram duhovnikom. In še v oporoki jim je 1® napisal. Eden zadnjih opominov, ki jih je na mrtvaški postelji dal, je n1 ta: ,,Bodite predstojnikom in kleru vedno udani in pokorni!"
Imel pa je tudi verne učence. Po zgledu in naročilu svojega oČe‘ so z največjim spoštovanjem častili duhovnike. .»Kjerkoli so sred" duhovnika, naj si je bil bogat ali ubog, dober ali slab, so se mu pokor"0 priklonili ter mu izkazali svoje spoštovanje. Če so pa morali iskati prf' nočišča, so raje šli k duhovnikom, kakor k svetnim ljudem." Duhpv nikom so brezmejno zaupali, ne da bi preje izpraševali po njihovi obrazbi ali njihovem življenju. Vsakemu so se izpovedali, ne da bi dali na grehe spovednika. V svoji ponižnosti in ljubezni so težko verjd1, da more bližnji, posebej pa duhovnik sploh grešiti.
Ko je nekoč brat Egidij, otovorjen s svežnjem drv, prišel mi"1, cerkve, je vrgel svoje breme doli ter pobožno molil k Zveličarju. N?., duhovnik ga je zapazil ter mu zaklical: ..Brat, ne bodi hinavec." EglC1!j se je radi tega tako užalostil. da je noč in dan jokal. Bratje niso nw razumeti, kako da je mož. sicer vedno vesel in razpoložen, nenadori tako žalosten in neutolažljiv. Vprašali so ga po vzroku. Odgovoril r ».Hinavec sem, duhovnik je rekel." In na vse prigovarjanje je le od#0” voril: ,.Hinavec sem, duhovnik je rekel. Ali mar duhovnik laže?" Šef' ko mu je Frančišek sam razložil besede duhovnika in njihov ponri0' je bil Egidij zopet vesel v duhu in srcu.
Frančišek je s svojimi učenci spoštoval duhovnike radi njihovega posvečenja in časti, prav posebej ga je pa k temu nagibalo spoštovanje do njih apostolata in rešitve duš. Navadno je rekel svojim učencem: »Zato smo poslani v pomoč duhovnikom, da rešujemo duše, da dostavimo, česar oni ne storijo. Vsak bo sprejel svoje plačilo, ne po službi, katero ima, ampak po delu, ki ga je napravil. Veste, bratje, Bogu je delo za duše prav posebej všeč in to bomo prej dosegli, ako bomo z duhovniki v miru, kakor z razprtijami z njimi. Ako bi duhovniki sami °virali duševni blagor ljudstva, bo Bog to maščeval in jim bo povrnil °o svojem času. Zato bodite pokorni duhovnikom, da ne bi nastale od jaše strani razprtije. Ce ste sinovi miru, boste pridobivali duhovnike in ludstvo obenem za Boga in to bo Bogu bolj všeč, kakor če pridobite satno ljudstvo, duhovnike pa izzivate. ..Pokrivajte njihove napake, do-Polnite njihovo pomanjkanje in potem, ko ste vse to storili, potem bo-dde pa še prav posebej ponižni!"
2. Še višje je cenil Frančišek škofe. Saj se spominjamo, kako §a je lastni oče pred mestno oblastjo tožil in tirjal od njega to, kar je 'lUel od hišnega' premoženja. Frančišek je sicer spoštljivo, a vendar odločno rekel sodnemu slugi, ki mu je prinesel povabilo na razpravo, da nima s civilnimi -oblastmi nič skupnega. On da se je že posvetil s,užbi najvišjega in zato pride po obstoječem pravu za njega samo škof ' P°štev. Kakor hitro pa je dobil povabilo pred cerkveno sodišče, je 'eselo vzkliknil: „K škofu grem, kajti on je oče in gospodar duš.“ Ko je ^ul pred škofom Gvidonom in ga je vzpodbujal, naj vrne očetu vse premoženje, ni nič pomišljal, ampak vrgel denar in vse obleke pred sko-Puha ter je tako stal gol pred cerkvenim knezom. Poln občudovanja do ake odločnosti ga pokrije škof s svojim plaščem, ga objame in poljubi. p1 od tega trenutka je varoval, vodil in ljubil Frančiška iz celega srca. ostai je njegov' zastopnik pri papežu, ga je velikokrat v Porciunkuli b]skal, je z njim občeval prav prijateljsko, ga je sprejemal na prenoči-j e ^r skrbel za njega v svoji lastni palači, ko je bil težko bolan ter ža-0val ob njegovi smrti kakor za lastnim očetom.
. Slično je bilo razmerje Frančiškovo do škofov sploh. Kadar je pri-»jd v kako mesto ali pokrajino, je najprej obiskal škofa, ako ni bilo ^°fa, pa duhovnika. Nikjer ni pridigoval in nikjer naj bratje ne bi jk l* oznanjevati božje besede brez škofovega dovoljenja. Večinoma so j.,0* j e te skromne pridigarje pozdravljali. Ce ne drugače, je vsaj Franck s svojim ponižnim in otroško zaupnim nastopom pridobil ugled. •p° Je prišel nekoč v Imolo, mesto v Bomaniji. Šel je h škofu ter prosi'’ če sme pridigovati ljudstvu. Škof pa je rekel: „Pusti to, brat! Saj ^ pridigujem ljudstvu!" Svetnik je ponižno glavo sklonil ter odšel. °da čez slabo uro se je vrnil. Škof ga je vprašal: „Kaj bi pa, moj brat, .Pet rad imel?“ Frančišek je odgovoril: „Gospod, ako zavrne oče sina *°zi ena vrata, se pač ta skozi druga vrne!" Premagan s tako poniž-tj .1° ga je škof objel ter vesel vzkliknil: „Od sedaj naprej imej L tvoji bratje enkrat za vselej dovoljenje pridigovati v moji škofiji, aiti to zasluži taka sveta ponižnost!"
jj- Nikakor pa ni hotel Frančišek, da bi silil škofe, naj dajo njemu in tjleg°yim bratom dovoljenje za pridigovanje. Nekoč so se nekateri bra-pr-Pr’toževali pri svetniku: „Oče, ali ne vidiš, da naši škofje ne puste aiigovati in da moramo včasih dneve in dneve v brezdelju čakati, pre-V101^010 v kaki pokrajini pridigovati? Bolje bi bilo in za rešenje duš P a ••u C^e’ a^° ^ dobil od papeža v tem oziru kak privileg." Frančišek jm je zavrnil, rekoč: „Vi, manjši bratje ne razumete volje božje in
mi ne pustite, da izpreobrnem svet tako, kot to Bog hoče. Najprej nanj-reč hočem s ponižnostjo in s spoštovanjem pridobiti cerkvene predstojnike. Ako bodo oni videli naše sveto življenje in spoštovanje do njih; bodo sami od sebe vas prosili, naj pridigujete in spreobračate narod in h bodo vernike lažje vodili k vašim pridigam, kakor vaši privilegiji, k' vas samo k ošabnosti zapeljujejo."
In pri tem je ostalo. Bratje so tako pridobili skoro vse škofe ... Od leta 1219 so tudi nosili s seboj papeževo pismo, ki je izpričevalo, da so preizkušeni potovalni pridigarji in jih kot take priporoča. Kljub ten«1 je bilo škofom na prosto dano, ali dovolijo bratom pridigovati ali ne, Frančišek je celo v oporoki izrecno prepovedal, da ne smejo imeti nobenega pisma od apostolskega sedeža, ki bi jim dovoljevalo povsod p1'" digovati. Prej naj trpi apostolat kakor dobri odnošaji z nasledniki ap°" stolov.
Isto prepoved je raztegnil tudi na dovoljenje za naselitev bratov. Nikdar je pa ne smejo izsiliti pod vplivom ali z dokazom kakega pap°' ževa pisma. Sveti ustanovnik jim je dal ta določena navodila: „Ako p1'1' dejo bratje v kako mesto, kjer še nimajo samostana in koga najdejo, ki bi jim dal toliko zemlje, naj gredo k škofu tistega mesta in naj mu povedo tole: „Gospod! Tale mož nam hoče dati radi Boga in za rešenje svojih duš toliko zemlje, da lahko sezidamo samostan. Zato se k vai" zatekamo, k očetu in gospodarju vseh vam izročenih duš in posebej vseh naših sobratov, ki bodo bivali v tem kraju. Samo z božjim in vašim bi"' goslovom bomo tu zidali."
Da utemelji ta sklep, je klical svojim bratom v spomin to načelo, „Gospod nas je poklical za oporo vere, duhovnikov in prelatov sv. nnJ' ske Cerkve. Zato jo moramo kar se da ljubiti, častiti in visoko cenik saj smo vendar manjši bratje, ker hočemo v besedah in dejanju h1.1 bolje ponižni kot drugi duhovniki. In ker je Gospod že s početka moj0 izpreobrnitve naklonil asiškega škofa, da mi svetuje ter me krepi v boZj1 službi in ker sploh poznam visoko čast cerkvenih predstojnikov, hoče"! ne samo škofe, ampak celo najbolj uboge duhovnike ljubiti, spoštov"1 in jih imeti za svoje gospodarje."
ANTON DE \VAAL
P. EVSTAHIJ:
Sotera!
Zgodovinska povest iz prvih časov krščanstva.
Zadaj za sodniki je bil ločen prostor, zakrit po dveh velikih 'f štorih, kamor se je navadno umaknil sodni dvor, da bi izrekel razsodb0, ki jo je potem glasnik naznanil ljudstvu.
V odločenem prostoru, zaprtem po marmornatih ograjah, pred nim stolom je stala trinožna daritvena mizica in na njej posoda z žar čimi oglji; zraven so bile razpostavljene natezalnice in mučila vseh in biriči so stali pripravljeni, da bi na sodnikovo povelje takoj pri^ mučiti. Najbolj priskuten in zoprno strašen med njimi je bil neki črn°| majhne čokate postave, pa čvrste telesne moči, toda z izrazom najzop , nejše nizkotnosti na svojem črnem obrazu, kakor bi bil sam satan ^ človeški podobi. V prostorni sodni lopi tja doli se je gnetlo na stoti ljudi, da bi bili prisotni, ko so zasliševali tako imenitno gospodično.
Na vsej poti si je Sotera v tihi molitvi nadela takorekoč poslednjo opremo svetega orožja, s katerim je imela stopiti v areno* na boj za palmo zmage. Z odločnim korakom je šla deklica po stopnicah, ki so v°dile v Julijevo baziliko; mirna in na vse pripravljena je obstala pred ograjami, obraz je imela sramežljivo pokrit s tenčico.
Ako so pogani na okoli z radovedno pozornostjo vprli svoje poglede na zatoženko, so kristjani, ki so se z drugimi vred zgnetli v sodno ;?P°> v pobožnem spoštovanju gledali na mladostno spoznavavko in pokljali za njo tihe molitve pred božji prestol.
Zaslišanje se je pričelo.
„Kako se zoveš?“ je povprašal mestni načelnik Heraklij Rutin.
Pri začetku svojega pričevanja za Kristusa si je devica zaznamovala čelo z znamenjem svetega Križa ter odgovorila:
„Moje ime je Sotera."
„Iz katere rodovine si?“
»Kristjana sem; če pa hočeš vedeti o mojem telesnem pokoljenju, povem, da sem porojena v senatorski družini Florijcev."
»Saj poznaš ukaze božanskih cesarjev; daj torej, pristopi k oltarju ln potrosi kadila na žareče oglje bogovom na čast."
„Le en Bog je, in njega častiti in ljubiti sem se naučila že od svojih °b'oških let. Bogov, o katerih govoriš ti, ne poznam; oni so izmišljene praznega človeškega domnevanja in nobena resnica."
„Pazi, da ne boš bogokletno govorila in zaničevala bogov rimske Veledržave!"
„Ali govorim bogokletno, ako govorim resnico?"
.. »Pomisli, kaj vse imaš v lasti: mladost, lepoto, plemenito poko-jenje jn bogastvo, in ne zavrzi vsega tega za prav tako nespametno, ^kor zločinsko trmo!"
»Vem, kaj je zame koristno, in vem tudi, kdo mi bo to, kar imam v lasti, ohranil na veke. Ne morem spremeniti in tudi nikoli ne bom spremenila tega, kar sem izjavila."
„Ali vidiš," se je obrnil prefekt k Semproniju, ki je v ozadju, celoma skrit, prisostvoval zasliševanju, „ali vidiš kako je trmasta in trdo-Vratna? Toda če božanje ne pomaga, bodo udarci kaj izdali. — Nubijec,* Nadeni si rokavico!"
Črnec je priskočil, zaničljivo se zarežal in pokazal načelniku že pripravljeno roko, katere dlan je pokrival velik kos podplatnega usnja, ki s° bili na njem luskinasto pritrjeni kosci železne pločevine.
»Strgajte ji kopreno raz obličje!" je zaukazal Bufin.
,. Preden so mogli rablji izvršiti povelje, je bila že Sotera ogrinjalo, 1(1 je doslej pokrivalo njen obraz, odgrnila, zavihala nazaj in spustila °a pleča.
Žuborenje občudovanja se je prelilo preko množine okoli stoječih P1* pogledu na izredno lepoto in milino, ki je bila razlita po čudovito nežnem in tenkem devičinem obličju. Plaha sramežljivost, ko je morala ?.v°j obraz odkriti pred očmi vsega ljudstva, ji je privabila rdečico na ‘lca; sveti ogenj božje ljubezni v njenem srcu je žarel iz njenih oči, in rni lasje so se ji v razpuščenih kodrih spuščali nizdol na pleča kakor Naravna koprena in pa na belo, s škrlatom obrobljeno obleko.
*	Arena, pomeni tukaj borišče.
*	Nubijci ali Etijopci so bili ljudstvo v severni Afriki, na južni strani Egipta.
„Še enkrat," je govoril sodnik, »pomisli na svojo mladost, kakor tudi na svoj plemeniti rod, in daruj bogovom!"
»Kristjana sem in poznam le enega Boga, ki je ustvaril nebo in zemljo.**
V istem trenotku je prefektov migljaj zamahnil zamorec in z roko, okovano z železom, udaril devico po licu, da je zadonelo, — takoj je vrela kri.
Sotera je dvignila proti nebu pogled, poln prisrčne ljubezni — in, ne da bi izrekla besedo, je odločno in mirno ponudila drugo lice.
Nov udarec, in tudi tam je curljala kri.
»Zahvalim se ti, Gospod Jezus Kristus, Sin božji," je govorila Ser tera na glas, »da si me storil vredno, zaradi tvojega imena s teboj trpeti isto osramočenje."
S pridržano sapo je stalo ljudstvo na okrog, polno začudenja nad stanovitnostjo slabotne deklice. Le črnec, v čigar srcu nikoli ni vstale kako plemenito čustvo, se je znova škodoželjno zarežal, zamahnil in spet udaril in z enako odločnostjo mn je Sotera požet ponudila najprej eno, potem drugo lice.*
Tekoča kri se je pa vila kakor svet nakit iz rubinov okoli vratu in po belem oblačilu mladostne spoznavavke.
Naenkrat, ko je Nnmidijec* pravkar spet zamahnil, da bi znova udaril, je zadonel klic iz množice:
»Ali se spodobi zoper gospodično senatorskega dostojanstva uporabljati kazen kakor za sužnje?"
Dotičnemu, ki je to zaklical, je ljudstvo na glas pritrjevalo, češ da ima prav; Rufin je iskal z očmi med množico moža, ki je izrekel drzno besedo, in je spoznal Ambrozija, čegar lica so žarela od jeze. Prefekt se je nekaj trenotkov pomišljal; nato pa je dal povelje, naj za zdaj prenehajo in obtoženko odvedejo nazaj v ječo, toda naj jo še bolj strogo zapro.
Sotera se je podvizala, da si je obraz spet zakrila s kopreno; potlej pa je šla za sodnim slugo v ječo, spremljana od gruče ljudstva. Prj glavnem vhodu državne ječe so prihiteli kristjani, da bi spoznavavk’ poljubih roko ter se priporočili njeni molitvi; matrona* Lucina p3, spremljana od služkinje, se ji je približala, da bi s prtičem, v blago-dišeči vodi namočenem, sprala kri z njenih lic.
»Zakaj," je govorila Sotera, dočim je s prijaznim smelhjajem branila svoji prijateljici, »zakaj me hočeš oropati lepotičja, s katerim m® je obdaril moj Ženin? Pusti mi ta nakit, ki mu v njem upam biti všeč-
»Moje sladko dete", je odgovorila matrona, »ali ne boš morda Ž® jutri morala spet stopiti pred sodnike, in ah ne bi mogla strjena kri n3 tvojem obličju vzbuditi njim ah ljudstvu sočutja?"
In med tem koje služkinja držala umivalnik z vodo, je Lucina zrni' vala kri, dokler je niso biriči, nevoljni zaradi zamude, odpehnili ter odvedli ujeto Sotero.
Med množico, ljudstva je tudi Ambrozij, — bled kakor mrlič spremljal ujetnico.
*	Ves prizor je opisan natanko po starem sporočilu. — Preganjavec je ukaz3' biti jo z dlanmi... Ona pa je odgrnila obličje... hote je šla krivici nasproti, s ten1-da je ponudila obličje... ni umaknila obraza, ni vzdihnila, ni potočila solzfr (Sv. Ambrozij).
*	Prebivalci pokrajine Numidije v sev. Afriki.
*	Matrona r= odlična gospa, soproga, žena.
Davno so se že bila zadaj za njo zaprla težka železna vrata in Množica so je bila razšla, in še vedno je stal tukaj, — naslonjen na neki steber, — in srepo je gledal na duri javnega jetnišča.
Peto poglavje.
V ječi.
Senator Avrelij Sempronij je neopažen prisostvoval vsej sodni raz-Pravi; moral si je priznati, da se je varal v svoji domnevi, češ da bo z grožnjami, vsekakor pa s prvo resno in občutno kaznijo, možno pripraviti Sotero do drugačnih misli. Čutil je, da ga je premagala slabotna deklica, pripoznati in občudovati je moral njeno stanovitnost. In jo je bil naznanil in zatožil! Zato je zdaj s strahom mislil na to, da le možno, še več, celo verjetno: Sotera se bo trajno upirala in ne bo botela žrtvovati. Ne, ne, to ne more, to ne sme biti! In Sempronij se je odločil, da hoče vse, vse poskusiti, samo da bi zabranil to, kar bi bilo bajstrašnejše, najbolj grozno. Takoj po sodni seji je že v daljšem razgovoru dosegel pri mestnem prefektu, da, če Sotera privoli v možitev, bo ustavljeno sodno postopanje zoper njo, ker se je treba pač zanesti ba to, da jo bo njen bogovom zvesto vdani zakonski mož sčasoma pripravil do boljšega spoznanja.
Še vse bolj globoko, toda bistveno drugače je zasliševanje devičino bčinkovalo na tribuna. Po vtisih, ki jih je dobil v katakombah, še bolj Pa po včerajšnjem pogovoru s Sotero na znotraj že pripravljen, je za-bbtil zdaj, kako močno ga je prevzela pogumna odkritost in pa globoko ganilo sveto navdušenje, ki je ž njima izpovedala svojo vero in svoje poznavanje ter pričevanje zapečatila z lastno krvjo. Vsak udarec, ki gb ji je zadal ostudni zamorec, ga je pretresel, kakor da bi bil zadel bJega samega; nehote se mu je bil iz ust izvil oni vzklik nasproti sodnikom. — Kakšen čudovit ogenj je žarel v njenih očeh, ko je pred vstopom v ječo ona matrona zmivala kri z devičinega obraza in ko je So-^ra dvignila svoj pogled proti nebu! Mladi tribun se je vprašal: „Ali Zoreta zmota in praznoverje podeliti slabotni deklici takšno preko-baravno moč? — Ali bi bil jaz pripravljen in zmožen za svoje bogove Prejeti nase podobno žrtev?“
, Iznova so na njegovo uho donele besede, ki jih je bil slišal v katakombah in ki mu jih je bila Sotera ponovila: — odkod to trdno zaupale kristjanov kljub najbolj besni uničevalni vojni, ki divja zoper nje? j?®* to ni nikak fanatizem!*) Ta plamen je prečist! Ni mogoče, da bi ga 'P zanetila strast blodnega sanjarstva.
. Na poti od ječe domov in pa ves tisti dan se je mladenič mudil v ,eh mislih, zvečer pa je sklenil, da bo poiskal Sotčro v njeni ječi ter se bjo porazgovoril o vseh onih vprašanjih.
. ■ Ni mu bilo težko doseči, da mu je mestni prefekt dovolil vstop k bjetnici.
Bil je grozno strašen prostor, ki je bila v njem Sotera zaprta v ječo. Poln zatohlosti in dušljivo težkega vzduha, le v toliko ga je obsvetljeval jj^del žarek dnevne svetlobe, da so se tembolj grozne videle vse straže te grozanske podzemeljske ječe. Stari Rimljani sploh niso bili nikaki občutljivi in čuvstveni ljudje, in njih hladni razum bi bil ne-
*) F a n a t i z e m = prenapeto versko navdušenje, blazno oduševljenje, ver-a besnost, slepo sovraštvo itd.
nepristopen za človekoljubje naše dobe, ki je gotovo mnogokrat preti' rano. Celo jetniki v preiskovalnem zaporu so morali pretrpeti takšno grdo ravnanje, da nas pretrese strah in groza.	1
Ko so odpeljali devico v strašno temnico spodaj ter jo priklenil1 z verigo na železen obroč v zidu, se je zgrudila na kolena, dvignilo svoje roke proti nebu ter govorila:
»Zahvalim se Ti, moj božanski Gospod Jezus Kristus, da sen’ smela pred tako mnogimi pričami/ spoznavati tvoje Ime! Glej, prl' pravljena sem, vse pretrpeti Zate. Z veseljem hočem umreti za Tebe-Obvaruj le svojo golobico pred kremplji peklenskega jastreba; poklic jo, da bo pohitela k Tebi in počivala na Tvojih rokah!"
Sotera se je nato spomnila mučencev, ki so pred njo medleli v tem zaporu, ter se je priporočila njihovi priprošnji, da bi mogj* ostati neomahljiva v izpovedanju svoje vere v Kristusa; tolažila se je v zavesti, da vsi ti zdaj zanjo molijo; mislila je pa tudi na ostale sp0; znavavce v zaporih in se je krepčala z mislijo, da je poklicana v sveti boj s tako mnogimi drugimi bojevniki Kristusovimi. Že v naprej je da* rovala vse svoje bolečine za sv. Cerkev, da bi Gospod prikrajšal dneve težke bridkosti ter poslal zaželjeni mir svoji preganjani čredi. — Me® jetniki je medlel že več tednov v isti ječi tudi papež Marcelin; njej san*1 je bilo dano dvakrat, da je mogla priletnega velikega duhovnika G°' spodovega obiskati v njegovem zaporu ter ga okrepčati: o da bi m11 vendar mogla sporočiti, da je zdaj ž njim vred deležna ječe in vezi!
Nekako tri ure so tako potekle, ko so bili odrinjeni zapahi železnih vrat; pri siju svetlobe je Sotera spoznala senatorja Avrelija Sempronij3-Odkar je zapustil sodno lopo, so ga krvave kaplje, ki jih je vidd teči raz devičino obličje, pekle v duši kakor tekoči ogenj; skrb za de kličino usodo ga je z vsako uro bolj mučila; sploh ni mogel na t° misliti, kako se bo vsa zadeva iztekla. Ne, Sotera se mora uklonit1' mora se, in senator ni našel miru, dokler si ni še isti dan poznf zvečer izposloval dovoljenja, da bi smel jetnico osebno obiskati v ječ*’ „Sram me je zaradi tebe“, je pričel, „da moram dedinjo tako sla'" nega imena poiskati na takem kraju; toda prihajam, da ti prinesem p1"0" stost. Reci, da hočeš postati zakonska žena mojega sina, in smela b°3 ne samo takoj zapustiti ta strahoviti zapor, ampak ti bo tudi dovoljen0’ obdržati svojo krščansko vero. Tvoja stanovitnost in trdna vztrajnost s katero si se potegnila za svoje prepričanje, je vzvišena nad vso hval°> toda zdaj naj bo pa tudi zadosti. Več ne more in ne sme Tvoj Bog za' htevati od tebe. Opusti torej svojo otročjo trmo in ne nakladaj pogr°e in sramote na sloveče ime svoje rodovine!"
„Jaz bi slavo svojih prednikov omadeževala z nečastjo," je vrnila devica, „če bi postala nezvesta Njemu, s katerim sem se celon13 in na veke zaročila. On je danes", je nadaljevala s pogledom obrnjf" nim proti nebu v blaženi radosti, „ovil okrog mojega vratu naki|K dragocenih rubinov in s tem moje srce priklenil nase z dvojno vezj0’ ne, ne! ne bom ga zapustila."*	j
»Nesrečnica, tak se torej še zmiraj držiš svoje blodnje?"
»Boga se bati, njemu služiti in njega ljubiti", je odgovorila Sotčr3, , „je najvišja modrost in nikaka blodnja?"
»Potemtakem bi bila tvoja odločna volja, da bi si rajši izbrala « motno smrt iz rabljeve roke kakor pa življenje polno sreče in veselj^ | »Moja odločna volja je, da si večno življenje najblaženejše sre°c in neprestanega veselja odkupim za vsako ceno, tudi za ceno časneg3 1 življenja."
»Sotera", je govoril Sempronij in glas se mu je tresel od notranjega razburjenja, „prosim te, daj mi drugačen odgovor! — Ne daj, da se ločil od tebe s strašno zavestjo, da utegnem jaz biti kriv tvoje smrti. — Pri prijateljstvu, ki je zmerom vezalo tvojo in mojo rodovino, — pri posvečenem spominu na tvoje plemenite starše te zaklinjam, ne ostani trdovratna s takim odgovorom, ki bi me storil nesrečnega."
„Moji sladki starši me pričakujejo zgoraj v blaženi slavi", je odštela Sotera z blagovitim nasmehljajem; „že stoje pred rajskimi vrati, da sprejmejo svojega otroka, in jaz naj bi se jezila nate ali ti štela v krivdo, ?n jim smem pasti v naročje kot nevesta svojega Zveličarja?! Ti si mi ukazal največjo dobroto, ki jo morem sprejeti od kakega človeka. Ali ’nar misliš, da bi jaz tisto uro, ko sem stala pred sodnim stolom, dala Za vse zaklade sveta?"
Ne da bi še kako besedico spregovoril, se je Sempronij obrnil in opustil ječo z globokim vzdihljajem, z glavo sklonjeno na prsi.
Da bo Sotera, če jo bodo spet popeljali pred sodni stol, vztrajno ^Poznavala svoje krščansko versko prepričanje, je bila zanj zdaj do-j>nana reč; — po ostrih odlokih Dioklecijanovih je bilo s tem njeno živ-Jenje smrti zapisano.
„Ne!“, je govoril na poti domov senator sam s seboj, „nikakor ne 'norem sprejeti očitka na svojo vest, da sem jo jaz izročil v rabljeve ,°ke. In če bi moral iti do samega cesarja, ne smem mirovati, dokler Je ne rešim iz zapora."
Da bi bila Sotera pač tudi brez njega poklicana in tirana pred '°dni stol, ker je bilo njeno krščansko veroizpovedanje itak že prej nagnjeno mestnemu načelniku, tega si senator nikakor ni maral klicati
spomin, da bi tako sebe opravičil. Njegova krivda je, da mladenka ) jo danes zaslišati in tako grdo ž njo ra n sebi in svoji trmi mora pripisovati, ako se je zgodilo najhujše.
odprla vrata njenega zapor devici predložil vprašanja, ki so ga v živo
Uro pozneje so se spet odprla vrata njenega zapora; bil je Ambroži’ ki je bil prišel, da bi ’	” v” "
a<tevala in pretresala.
. »Ne boj se, plemenita Sotera", jo je nagovoril, „ne prihajam, da bi »ovil ponudbe, za katere nimam nobenega upanja več po tem, kar v1® slišal in videl. Nekaj drugega je, kar me vodi k tebi. To je želja in ^Penenje, da bi kaj več zvedel o naukih vaše veroizpovedi, ki sem te ,®oslej zaničeval, ki sem se jo pa v tebi naučil občudovati. Iz ka-''h ust, ako ne iz tvojih, se bom dal rajši in bolj gotovo podučiti?" j . »Kako se ti zahvalim, o Bog", je vzkliknila Sotera, dočim je Rignila proti nebu svoje roke, z verigami obtežene, „da smem za ne-J^kapljie krvi odkupiti dušo ter ji z nočjo te-le ječe pridobiti luč tvoje
v. »Povej mi pred vsem", je nadaljeval Ambrozij, „kako morete vi je K^ani ^oveka ljubiti po božje, ki je bil kot zločinec križan in ki, ako bil po nedolžnem obdolžen in po krivem zatožen, ni imel moči, da bi Zmotil zlobo svojih sovražnikov?"
st 1 ,?r^ank »Judom pohujšanje, a paganom nespamet", je bil od apo-v lskih dni najtežji kamen spotike za nevero. Odrešenje sveta z darit-^1° smrtjo učlovečenega Boga v neskončni ljubezni je bila osnovna umnost krščanstva, rešitev velike svetovne uganke; kdor je spoznal temeljni stavek, ta je našel pot, resnico in življenje. p0 , Toda ako je Zveličar povedal svojim apostolom, da jim bo pred gtevarji in kralji dano, kaj naj govorijo, zakaj niso oni, ki govorč v
tem položaju, temveč Duh njihovega Očeta, ki govori iz njih, se je zdelo, kakor da bi tudi ta Božji Duh polagal Soteri besede na jezik, in čim delj je govorila, tem bolj je čutil Ambrozij, da se jasni v njegovi duši in da se ogreva njegovo srce.
Ko je končno ječar rožljaje s svojim svežnjem'ključev dal znamenje, da Ambrozij zapusti jetnico, ga je Sotera za nadaljnji podu}1 napotila do dijakona Severa, ki ga bo našel pri cemeteriju ob apij' ski cesti.
Hotela mu je nato bolj natanko naznaniti in popisati pot; on pa jo je prekinil s presenetljivo izjavo, da pot prav dobro pozna; odkrit® ji je priznal, kako in s kakšnim hudobnim namenom se je znal splazi}) v katakombe. Bilo je prvo prostovoljno ponižanje, ki si ga je Ambrož1 naložil v svojem življenju, in sicer zelo težavno ponižanje, in vendar^ bilo zanj nekaj povsem svojevrstnega, njemu doslej docela neznanega nekaj dvigajočega in tolažilnega v tem priznanju krivde. Ko je pote® Sotera pripomnila: „Stena, ki te je ločila od nas, je danes postala tanjša in jaz hočem moliti zate, da bo skoro docela izginila", je mladenič pr®; krat začutil nekaj tistega svetega hrepenenja, s katerim so v starodav® Cerkvi katehumeni*) pričakovali dan svojega krsta, — s katerim dan«5 pričakujejo otroci srečni trenutek svojega prvega svetega obhajila.
Proti jutru je imela Sotera tolažbo, da je videla dijakona Sevčr® ki si je z visoko vsoto denarja odkupil dostop k jetnikom mamertinske* ječe. Stopil je v njeno celico, da bi jo s pobožnim prigovarjanjem pQtr(® v njenem svetem spoznavanju ter ji obenem prinesel telesno okrepčil®’ Tega je bila vsekakor bolj potrebna v svojem strahovitem zaporu, k® ji čez dan niso bili prinesli niti požirek sveže vode.
Spoznavavka je povedala dijakonu, kaj se je z Ambrozijem zg®" dilo, in pobožni služabnik božji ji je obljubil, da hoče vse storiti, ®a pridobi mladeniča za zveličanske nauke.
V tihem miru je gledal lunin krajec doli na Kirn, ki se je že davu® potopil v spanec, Sempronij je pa še čul, na svojem ležišču se je i®! mirno premetaval sem ter tja in mislil je in preudarjal zaman, kako mogel rešiti Sotero kljub njenemu izpovedanju krščanske vere. — To«? še bolj nego to ga je vznemirjala in plašila neka druga misel. Ambro2*!, je zvečer v pogovoru s svojim očetom govoril o pogumu, ki je ž nji®! devica izpovedala in spoznavala svojo vero, in pa o skrivnostni moči, * jo morajo imeti nauki krščanstva, da iz slabotne deklice narede takš® junakinjo; tribun je o tem pripovedoval s takim navdušenjem, da r Sempronij s strahom in bojaznijo mislil na možnost: kaj če bi Ambr® zija v njegovi ljubezni do Sotčre utegnilo omrežiti in preslepiti ob®} dovanje njene stanovitnosti! Kaj če bi tudi njegov sin postal kristja® Ta misel in misel na vse posledice je mučila in trapila očeta kar n®J bolj bridko; trepetal je pri pomisli, da bi moral kdaj njega, — svoj, veselje in svoj ponos, ki je bil nanj stavil največje nade — gledati p®1 sodniki.
Ko je naposled proti jutranji uri legel spanec na njegove oči, so $ plašile hude sanje. Videl je svojega sina, kako tava po temnem, p1® zemeljskem hodniku, v rokah držeč ugašajočo lučko, tik ob prepadu, katerega mora zdrkniti pri naslednjem koraku. Potlej je pa spet viue'
krst.
*) Katehumen
se je imenoval tisti odrasli, ki se je pripravljal na s
ve«
**) mamertinski iz M a mer s, druga oblika nam. Mars - rimski vojni bog-
kako Sotčra, oblečena v blesteče oblačilo, pelje njegovega sina k nekemu jezeru, in kako Ambrozij po kratkem obotavljanju stopa navzdol y vodo, vfedno globlje, dokler se ne potopi docela v vodovje. Od strahu 'a groze je Sepipronij v spanju glasno zakričal ter se prebudil.
P- GVIDO:
Bogočastje v družini.
Jutranja molitev.
"l^^V a bo dan oblagodarjen z milostmi in krepostmi, z veseljem in mi-I rom, odloča navadno že prva ura, ko se zjutraj zbudimo. Da bo dan zapisan v knjigo življenja kot Bogu posvečen ali pa kot izgubljen, odloča navadno jutranja ura dneva. Ako je božje posvečenje že zai'ana vtisnjeno našemu dnevnemu delu, ostane božji blagoslov z nami. »Povej mi — tako je dejal moder mož, — ako in kako opraviš svojo ju-|tunjo molitev, in povedal ti bom, kako si dan preživel, in koliko je pred bogom vreden." Potrebno je tedaj, da se nekoliko pomudimo pri jutranji jUolitvi in poskusimo odgovoriti na vprašanje: »Zakaj, kako in v kakšnem duševnem razpoloženju moramo zjutraj moliti?"
Odkar nam je dal Bog življenje, smo z njim v posebnem razmerju: v razmerju stvari do Stvarnika. Stvar, ki je pametna, bi se morala te sjoje odvisnosti vsak trenutek zavedati in jo priznati. So pa trenutki v Oljenju, ko se človek in posebej še verni kristjan jasno zaveda, da je stvar, torej ne neomejen gospodar svojega življenja, ampak odvisen od Gospodarja življenja in smrti, podvržen njegovi volji. Tak trenutek je !*ra, ko se prebudimo iz spanja. Ali ni jutro, ko se zbudimo, drugo stvar-jenje, ko nas Bog iznova kliče v življenje? Ali ni naše prebujenje v ju-tranji zori obnavljanje tistega dogodka, ko smo se kot mali zemljani Prvič ozrli v solnčno luč? Ako se nam pa Bog slednje jutro razodeva kot Stvarnik in Gospod, potem ne smemo brezmiselno stopiti v novi Pan; naša dolžnost je, da posvetimo svojemu Bogu prve misli svoje duše, Prve besede svojih ust in prve poglede svojih oči. In če bi kdaj hoteli to Sv°jo dolžnost pozabiti, bi nas na njo opozorila priroda, ki nas obdaja. Cvetlica, ki zapre ponoči svojo čašo, jo v ranem jutru odpre, da se dviga Plen jutranji vonj kot molitev proti nebu. Ali ni to jutranja molitev cvet-lce? In če poje škrjanček v zračnih višavah v čast njemu, ki mu je dal Rebrno čisti glas, ali ni to njegov jutranji pozdrav Stvarniku vesoljstva? . ernemu človeku, ki hodi zjutraj po božjem stvarstvu, je priroda oltar, k katerega se dviga pred božji prestol daritev molitve in slave, prijetne vonj kadila in veličastna kot zvok nedeljskih zvonov. Ali naj edini *ovek ostane nem sred tisočeroglasne pesmi stvarstva? Naj li ostane člo-ekovo srce brezčutno, ko slavi priroda svojega Stvarnika z milijoni laikov? To bi bilo nenaravno.
, Jutranja molitev mora biti obnovitev v Bogu. Spanje je človeka po-ivilo; z jasnimi očmi se ozira v Boga in čuti, kako velik je. Človek se »navija v svoji zvestobi do Boga in se s svežim srcem loti dela v novem nevu. Takole dajmo moliti:
»Gospod, pred tabo stojim. Od tebe izhajam; ti si me ustvaril, od-• esik posvetil. Iz vse duše te molim; živim, da bi dovršil nalogo, ki si mi določil. Tvoj delavec hočem biti, tvoj služabnik. Prepoji in napolni e s svojo milostjo. Ustvaril si me; preustvari me iznova. Vzemi in dav,'lm' In0'ie si1e in n?oči v svojo službo. Karkoli bom danes storil, daj, bo dobro. Daj, da ti bom dopadljiv, da boš mogel reči, kakor si rekel
na večer stvarjenja: „Dobro je.“ Tvoji previdnosti izročam sebe, svoje deio in svoje drage. Veliki, večni Kralj, t voja volja naj se zgodi, l\oje kraljestvo naj raste, raste tudi po meni. Kar sem danes in kar bom štorij in kar se mi bo zgodilo, naj poveličuje tebe in gradi tvoje kraljestvo.-'
Vedno in vedno govori Cerkev o Mariji, materi našega Odrešenika. Marija je najbolj ljubka skrivnost naše vere. Devica, nedolžna, kraljeva. Mati, ki nam je rodila Zveličarja, ki je trpela tako nedopovedljivo trpijo nje in vse trpljenje razume, — močna, nežna, in njena duša globočina bolečin in ljubezni. Zakaj nas Cerkev opozarja na njo? Zakaj so jo vsi ljubili, ko so se zavedali, kaj se pravi biti kristjan? Komur živi Marija v srcu, mu varuje to, kar je najglobljega v njegovi duši, kar loči človeka od vsega, kar je nizkega. Čisto, nežno, plemenito srce varuje Marija njemu, ki ji ostane zvest. Ali ne bomo z veseljem molili: „Pozdravljam te, Devica, Mati mojega Gospoda, v ljubezni in veselju. Ti si naša p° vsem trpljenju, ki si ga prestala; zakaj darovano je bilo za našega Zveli; čarja. Naša si po svoji veličasti; zakaj za nas si jo prejela. In naša Mati si ti, ker si Mati Jezusova, našega božjega Gospoda in Brata. Ostani miv srcu s svojo milo jasnostjo. Ti zvezda božja. Varuj mi dušo. Daj, da p0" stanem božji vitez.“	J
Še eno besedo o angelu varuhu. Iz večnosti je stopil k tebi, ko si bij prerojen v otroka božjega. S teboj gre skozi življenje in s teboj bo stopi' pred sodni prestol večnega Boga. Ne predstavljaj si ga kot slabotno bitje-Silen duh je, čist kot ogenj solnca, nepodkupljivo jasno je njegovo spO" znanje, nepremagljiva njegova volja. Tvoj neviden spremljevavec je' tvoja živa vest. V dušo ti govori, kar Bog zahteva od tebe, da boš posta*-kar moraš postati po volji božji. „Svet, svet, svet si ti, Gospod vojnih trum“, pojejo angeli Večnemu. In odmev tega speva je naša vest, ki nap1 kliče: „Svet moraš postati, otrok božji." Zato bomo prosili: „Angel moj' pozdravljam te. Ti si moj spremljevavec na poti k Bogu. Veš, kaj Stvarnik moj od mene zahteva. Govori mojemu srcu, svari me, kliči me!“ .
Nato veljaj naša misel še dnevu: „V božjem imenu začnem. Pd* pravljen sem na vse, kar zahteva Bog. Z veseljem hočem -storiti svoj0 dolžnost; zakaj vzvišeno je delati za Boga. In v zaupanju hočem svoj0 dolžnost vršiti; zakaj Bog je v meni; zato moram storiti, kar on hoč°-Blagoslovi me vsemogočni Bog: Oče in Sin in sv. Duh.“
Če tako začnemo dan z Bogom in v Bogu, prihajamo od vira moč; Svojega dnevnega dela ne začni nikdar brez jutranje molitve, pa naj bi bila še tako kratka. Ne pozabi: najprej Bog, potem šele skrbi; najpd) Bog, potem šele delo, najprej Bog, potem šele trpljenje, preizkušnje in boj.
SCHNFJDER, 0. F. M. - P. EVSTA1IIJ:
Socijalni papež prešinjen z duhom sv. Frančiška.
'V'
tirideset let je poteklo, odkar je Leon XIII. za ves svet izdal svoj0 mnogo slavljeno okrožnico „Berum novarum". To je delavsk? enciklika*) v prilog pravic, ki jih ima delavec kot človek v družb1' Zamislil jo je veleumni duh, kateri je daleč prehitel svojo dobo. Že za*0 bodo Leona XIII. za vse čase v zgodovini človeštva označevali kot
*) enciklika = okrožno pismo, okrožnica.
točno socijalnega papeža in prijatelja delavcev. Povodom tega znamenita jubileja je na en dan nad 50 tisoč delavcev v Rimu pokazalo svojo ljubezen in vdanost svetemu očetu Piju XI., kateri je pri tej priliki, gotovo edinstveni v cerkveni zgodovini —, dodal več važnih dopolnil in bolj določnih razlag z ozirom na družabno stisko naše dobe. Z redko dalekovidnostjo se raziskavajo in pojasnjujejo vzroki naše socijalne stiske in na krščanski podlagi se uvaja družabna poravnava v ^uhu resnice in pravičnosti.
Ako natanko premišljujemo delavsko okrožnico Leona XIII., mo-famo ugotoviti, da papež mnogokrat in z vsem poudarkom zatrjuje, da je osebna lastnina dana po naravi in po volji božji. Tako razlaga
Papež Leon XIII.
duločno in jasno z ozirom na zmotno mnenje najširših krogov: „Soci-lulisti menijo: ako se osebna lastninska pravica odpravi s skupnostjo "°brin, bi se dobrine in pravice enakomerno porazdelile med državljane n s tem bo odkrhana ost zlu našega časa. Ta izhod je pa docela in Povsem neprimeren, da bi rešil vprašanje, grozi delavstvu sa-z1 e m u z najhujšimi trdotami, je udarec s pestjo proti čutu Pravičnosti, ker hoče storiti nasilje postavnim lastnikom, uni-.11 j e vsak državni red in s tem v vseh državah obrača to, kar Uajspodnje, povsem na vrh.“
/ Da bomo razumeli tako jasen jezik in pa tako globoko družabno r°cijalno) umevanje Leona XIII., ko mu ne manjka nepobitnega domovanja, ne bo brez mikavnosti in brez pomena, ki ga ne smemo pre-
malo cenili, če si bolj natanko duhovno ogledamo krajevne in časovne razmere, ki je*izšel iz njih socijalni papež.
Leon XIII. je bil rojen dne 2. marca 1810. v ljudnatem Karpinetu (Carpineto), mestecu na skalnatem slemenu lepinskega gorovja, kot pO' tomec starega sijenskega plemenitega rodu. Prav v tem mestu je bil nek) nečak papeža Klementa VIII. (1592—1605) sezidal frančiškanski samostan, čigar zgodovinski razvoj in družabno delovanje nista mogla ostati brez trajnega vpliva na gibčnega duha mladega grofa Joa; hima Pečija (Pecci), poznejšega socijalnega papeža Leona XIII., zlasti ker je bila grofovska družina po živem izročilu blagodarno naklonjena samostanu rjavih bratov in v stikih ž njim.
V svoji zgodovini življenja Leona XIII. ve 0’Reji (0’Reilly) o teh odnosih samostana do Pečijeve rodovine v Kar p j' netu poročati to-le: „Menihi bližnjega, družinskemu bivališč*1 sosednjega samostana so pripadali tisti strogi prenovljeni veji velike družine sv. Frančiška, kateri so sveti Bernardin $ijenski, Peter Alkap; tarski, Janez Kapistranski, Leonard Portomavriški in tako mnogi druf božji možje zapustili pobožni blaženi nauk, naj odločno in polni i0" rečnosti vztrajajo na strmi poti uboštva in žrtvovanja samega seb& na katero so najprvo stopile krvaveče noge sv. Frančiška, zaznamovali z znamenji Kristusovih ran. Frančiškanski samostan v Karpinetu ni bil odšel pustošenju prvega francoskega sovražnega vpada 1. 1797—98. Pi'^ vratne armade so povsod pokazale posebno sovražnost napram hišam in bratom tega reda. Staremu rimskemu plemstvu se ni bolje godilo ka-kor le-tem menihom in mašnikom; in tako je prišlo, da ni moglo im storiti, da bi preprečilo ropanje in grozovito grdo ravnanje s sam0" stanskimi stanovavci. Ko se je Pij VII. spet vrnil na svoj prestol in k° je bilo redovnim družbam, ki jih je Napoleon zatrl in razpustil, dovoljeno, da so se smele povrniti v svoje prejšnje hiše, so morale le-t* izvojevati trd boj s skrajnim pomanjkanjem. Zakaj ko so spet posedj svoje samostane, so našli njih dohodke zaplenjene. Redovniki so b'*1 docela odvisni od krščanske ljubezni prebivalstva v okolici, ki pa je bilo takisto obubožano. Že zato, da so mogli zase dobiti vsakdanjega kruha-Zraven so pa morali pogostokrat poklicati na pomoč velesrčnost stan'1 prijateljev, da so popravili in uredili svoje zanemarjene samostane.
Grofica Peči (Pecci) in njen soprog nista bil8 zadnja, ki sta nudila svojo roko v pomoč boson°’ g i m redovni k o m. Nespremenljive ljubezni italijanskega gorskeg8 ljudstva in njegove toplosrčne pomoči sinovom svetega Frančiška nikoj1 ni manjkalo; le-ta ljubav je vedno ostala ista. Frančiškani so bili Iju®' stvu ne samo živi vzorniki najbolj vzvišenih krščanskih čednosti, ampa^ tudi njegovi dobrotniki, pomočniki in tolažniki v časih stiske in bolezn1. Samostan je kruh, ki so ga bratje naprosjačili v soseščini, zmiraj delil * siromaki in takimi, ki so trpeli pomanjkanje; vedno je bila ondi tim lekarna, kjer so ubogi bolniki dobili brezplačno nasvet in prvo oskrb0 Brat zdravnik ali lekarnik je zmerom poiskal bolnike, ki so ležali ' postelji, v njihovih kočah; in čeprav njegova zdravila in zelišča nis() vselej mogla telesu vzeti bolečin, pa vendar ni prišel nikoli brez tolažbe in polajšanja dušnega trpljenja.
Tretji red sv. Frančiška, kateri obsega može in žene' vsake družabne stopnje in obrti, ki žive med svetom, daje svojim čl8" nom vse dragdeene duhovne zaklade in korist pravih redovnih bratu''’ pod pogojem, da vsak v svojem stanu živi zvesto in natanko po evaD' gelijskih naukih ter se radovoljno žrtvuje za bližnjega zaradi večne li11’
bežni nebeškega Očeta. Vse to je tvorilo in spletalo prav tesno vez duhovnega edinstva med frančiškanskim samostanom v Karpinetu in 'sako hišo v okolici; bodisi da je bilo stanovališče kakega kneza ali kmeta.
Grofica Ana, mati Leona XIII., je bila članica *r?tjega reda, in njen zgled je bil pridiga vsem drugim. Zelo točno je udeleževala redovnih shodov, ki so se vršili v samostanski kapeli, pri čemer je gojila pobožnost in ljubezen do bližnjega. Rada le tjakaj jemala s seboj svoje otroke. Tako se je tudi toali Joahim Vincencij od prvega otroštva nadalje seznanil z rjavim samostanskim habitom ter s sandali na nogah resnobnih, v Bogu veselih sinov sv. Frančiška. Iz materinih ust je slišal otrok prvič čudovito ljubko ^'ljensko zgodbo velikega svetnika z vsemi čudeži in brezkončnimi dobrotami tega ubožca Kristusovega. Jasnemu spominu bistroglavega dečka so se vtisnile ter ostale neizbrisno začrtane, v njem velike poteze tega Poteka življenja, dokler si jih ni mogel v poznejših letih potom lastnega Učenja ter lastnih raziskovanj osvežiti prav do zadnjih posebnosti. /Zgled staršev, žareča in nikoli počivajoča pobožnost blage matere, ki 3e ob smrti ležala na mrtvaškem odru v rjavi obleki sv. Frančiška in Pripasana z opasom tretjega reda, zlasti pa njegovo lastno zaupno-do-jh&če občevanje z rjavimi redovnimi brati: vse to je začrtalo v deško oušo poznejšega papeža tako globoke, tako življenja polne poteze, da •Pp noben drugi vtis pozneje ni mogel zabrisati.*4
Kako je pač v tistih žalostnih časovnih okolnostih, — ki s svojimi Prevratnimi spletkami niso samo razmajale glavno mesto krščanstva, temveč so tudi z enim udarcem in s surovo silo skušale odpraviti ne-°ddatne verske pojme — kako je v takih razmerah zažarela mlademu s>nu iz Karpineta sijajna postava prostovoljnega ubožca iz Asizija kot Rešitelja in tretji red kot veliko zdravilno sredstvo, blesteče mila prikazen, kakor jo je poznejši papež Leon XIII. izrečno označil v okrožnici za slovesno praznovanje sedme stoletnice rojeva s v. Frančiška ! Saj piše v imenovanem jubilejnem letu 1882. Palekovidni socijalni papež: „Kakor v dvanajstem stoletju, tako je tudi Y sedanjosti ljubezen večinoma zmrznila, in krščansko življenje razpada 116 malo, deloma iz nevednosti, deloma iz nemarnosti. Docela vdani razkošnemu življenju premnogi zapravljajo svojo imovino in si skušajo Prisvojiti tuje imetje. Veliko govorijo o enakosti vseh ljudi, toda to so le besede, pri čemer manjka dejanj; ker so polni sebičnosti, postaja Prava ljubezen do potrebnih siromakov vedno bolj redka. Takrat je •Arita zmota Albigencev vznemirjala meščansko družbo prav tako kakor Cerkev. Zoper to je (le-ta zmota) izpodbodla množico in utrla pot hekakšni vrsti socijalizma. Dandanes so na podobni način nastopili privrženci in učitelji naturalizma.*) Trdovratno odrekajo le-ti pokorščino b-erkvi, in dosledno, polagoma dalje gredoč., tudi državljanske oblasti }eč ne priznavajo. Oni poskušajo naščuvati ljudstvo k nasilju in uporu, hočejo novo razdelitev zemljišč, se prilizujejo poželjenju in pohlepu ti-sbh, ki so brez posesti, in izpodkopavajo podstave domačega kakor jav-hega življenja.
Z ozirom na te tako mnoge in tako velike neprilike ter napake, poznajte, častitljivi bratje, da moremo Mi po vsej pravici pričakovati odpomoči od ustanov sv. Frančiška A s i -
*) naturalizem = kriv nauk, ki priznava le n a r a v o, taji pa h a r a v n o življenje.
nad-
škega, ako se le-te obnovijo v duhu njihovega u s U' n o v n i k a ! Če bi le-te cvetele, bi morale častno vzcvesti tudi vera to pobožnost in pa krščansko čednostno življenje, bi moral popustiti ta brez; mejni pohlep po minljivem in ukrotitev strasti s krepostjo, kar se večin1 zdi tako veliko breme, bi se ne videla več tako strašilna. Zedinjeni z vezjo bratovske ljubezni, bi se imeli ljudje radi med seboj in izkazovali spoštovanje siromakom in nesrečnim, ki so podoba Kri' stusova. Razen tega imajo tisti, ki jih krščanska vera v resnici prešini®-trdno prepričanje, da se pravica vsakega posebej ne s n*e kršiti. Takšno mišljenje pa obvaruje pred vsemi grehi, ki jih delajo ljudje v tem oziru: nasilje, krivičnost, novotarstvo in sovraštvo me® različnimi stanovi človeške družbe, ki vodijo k socijalizmu in ki se j to le-ta poslužuje kot orožja.1*
„Tudi družabno socijalno vprašanje, katero daje toliko opravka uvi' devnim državnikom, dobi svojo rešitev, ako postane prepričanje splošnft da uboštvo ni nikaka sramota, in da mora biti bogatinec usmiljen to dobrotljiv, ubožec pa zadovoljen s svojo usodo in s svojim delom, in ker obadva nista odmenjena za uživanje teh minljivih dobrin, mora eden priti v nebesa s potrpežljivostjo, drugi pa z radodarnostjo.**
Jasno in živo prosevajo tukaj v ognjevitih besedah Leona XI b-ki je ves prešinjen z duhom svetega prosjaka Asiškega, tista družabn® načela, ki jih je devet let pozneje slavna delavska enciklika „ReruW novarum** z novo močjo ponesla venkaj v celi krščanski svet. Da bi p®® zdaj ob štirideseti obletnici te apostolske okrožnice najsrčnejša želja s0” cijalnega papeža končno vendar dosegla priznanje in da bi se daleč to' polnila — po sv. Frančišku in njegovem tretjem redu!
P. ROMAN:	y zavetjU.
Drugi del povesti „Na potih brezdomca’*.
ar tednov nato so se za našim Blažem zaprla vrata frančiškan' skega samostana. Kot kandidat je dobil posebej še zato, ker je bi* starejši svojo lastno celico, ki je bila lično in vendar zelo pi’e' prosto opremljena. Navadna miza, nad njo slika Matere božje dobreg® sveta, stene čisto bele, pod iz mehkega lesa, v kotu postelja s čisto 'n svežo slamnjačo, ob nasprotni steni klečalnik, nad njim križani Gospod' Ta križ je bil svoje vrste. Prav zato ga hočemo nekoliko n®' tančneje opisati. Les je bil malone en meter visok. Razpeti Odrešenik pa je z levo dlanjo krčevito objemal črn žebelj, desnica pa je bito sneta raz žebelj in se sklanjala zaeno s trudno, izmučeno, s trnje*11 kronano glavo, globoko k človeku. Obraz je bil poln neznane bolečine’ vse poteze so biie v neki pretežki bridkosti kakor okamenele, oči so bi*® oči človeka, ki se bori s smrtjo in hoče zadnjo ljubo besedo povedat® Ni čuda, da je naš Blaž to čudovito podobo takoj prvi dan vzljubto Dalo se je tako iskreno moliti, zvečer je čutil, kako ga sklonjena rok® boža in blagoslavlja.
Prvi dnevi so bili nekam samotni. Le delo pri bratu mojstru Ff' faelu in njegova preprosta pa zato globoka modrost življenja mu je lajšala prvo samostansko bridkost.	,
Potem je prišel prvič v redovno šolo. Tedensko dvakrat namr® morajo po naših samostanih imeti kandidati šolo kot pripravo za re' dovni poklic. Šola obsega v povsem neprisiljeni obliki razgovore 0
redovnem življenju, o dolžnostih redovnika, o njegovem delu, o molitvi in notranjem življenju, seveda vse v glavnih potezah, tako da kandidat dobi točne in jasne pojme o poklicu, ki se zanj namerja odločiti.
Tu je Blažu rastel nov svet. Veličasten in skrivnosten, preprost ‘n, v tej svoji preprostosti čudovit. Človek je dobil ves drugačen pomen. Ni bil samo delavna sila, ki se jo lahko kupi in plača in ki je tedensko toliko in toliko vredna. Človek je bil tukaj docela prevzet onega zadnjega cilja: postati dober, postati popoln zavoljo Očeta, ki je v nebesih. Zemeljsko življenje je izgnastvo iz raja, iz onega blaženega stanja prvih starišev. Cerkev je država božja na zemlji, je zavetišče pred zlom, za-vetišče teh božjih izgnancev. In vse pestro življenje v okrilju Cerkve: duhovniški stan, redovi, kot izbrano cvetje na božjem vrtu. Vse je dobilo svoj globok pomen, tako da je Blaž strme poslušal pripovedovanja sivolasega patra magistra.
Sploh pa moramo o magistru še posebej omeniti. Bila bi krivica tega moža, ki je Blažu odpiral okno v nov svet, ne orisati prav do potankosti. Bil je srednje velike tršate postave, hoja je bila nekako široka malce drsajoča. Kadar si ga poslušal na hodniku, je imel v roki knjigo ii pa vsaj listek popisan z drobno, lepo, ležečo pisavo. Neprestano je miral misli vseh mogočih pisateljev, svetnikov, učenikov o notranjem življenju.
Očala je nosil na koncu nosu, tako, da so se zdele nepotrebne, ker je vedno čeznje gledal. Vendar pa je prav ta značilnost dajala pbrazu nek poseben poudarek. Ne strogosti, tudi resnoba ni za to pravi >2raz, recimo neko dobrodušnost, ki je bila vsa polna pravega poznanja sveta in življenja.
Lahko si mislimo, da so bile ure pri takem magistru mikavne in zanimive. Zakaj ne smemo pozabiti, da je imel pater magister čisto po-seb.en način pripovedovanja, kakršnega Blaž v svetu še ni slišal. Dobljena so bila tudi vprašanja, no in tega Blažu ni bilo treba dvakrat reči. Z voljo, ki je bila občudovanja vredna se je pripravljal v največji resnobi na novi poklic.
Tako so minevali tedni in mesci. Brat Bafael je postal Blažu kakor starejši brat, poln vedre, dobre, premišljene modrosti. Mnogo dela imela sicer s popravljanjem oken in vsega mogočega pohištva v samostanu, vendar je tudi v kratkih odmorih bila možnost pogovoriti se o mnogoterih stvari.
Blaž se je naučil: potrpljenja. Ne tistega, ki je rojen iz trpkega: jfioraš. Marveč onega, ki je rojen iz križa. Znal se je obvladati, da se Je Brat Bafael čudil na tihem temu možu.
Neko popoldne pride pater gvardijan kakor slučajno z malega samostanskega vrta in najde našega Blaža prav pri vrtnih vratih, ki vo-®jo v samostan. Blaž je kadil majhno pipico, pater magister mu jo je •ftodro dovolil z nasvetom naj se skuša vsaj vsak petek odpovedati.
Menda pa je bil pater gvardijan že kaj slabe volje (tudi to se zgodi v samostanu) in strogo vpraša nič slutečega Blaža, če ne, da kandidatje ne smejo kaditi. Naj bi Blažu pred letom dni kdo kaj takega rekel! Blaž Pa se je v redovni šoli že toliko izpopolnil, da je mirno vzel pipico iz r°k, niti odvrnil ni, da mu je pater magister izjemoma dovolil, in nato Ponižno pozdravil in šel na svoje delo. To je bila zmaga, ki jo je Blaž Najtežje izvojeval. Celo popoldne je bil molčeč in šele proti večeru je fta izrecno vprašanje brata Bafaela povedal kaj se mu je zgodilo. Se-Veda je Blaževo prizadevanje vzbudilo priznanje, ki se je izkazalo v
tem, da mu je nekega jutra pater magister naznanil naj stopi k patru provincijalu.
Blaž ni vedel za kaj gre. Bilo mu je nekoliko tesno okoli srca, ko je stopil v predsobo vrhovnega predstojnika cele provincije, nato pa se je opogumil, lepo potrkal, pozdravil in povedal, da ga je pater magister poslal.
Pater provincijal ga je prijazno pogledal izza pisalne mize in kupa knjig, se hipoma nato domislil tujega imena in vprašal: „Vi ste Blaž Vidoni, izučen strojni mizar?“
„Da!“
„Ali želite biti kmalu preoblečeni? Z vami so vsi izredno zadovolji in ker grem prihodnji teden na daljše potovanje, boste opravili še ta teden kratke duhovne vaje in v nedeljo boste oblečeni v samostanski kapeli. Vam je prav tako?“
Blaž je bil tako presenečen nenadne novice, da sprva ni vedel kaj odgovoriti. Nato pa z rdečico hvaležnosti na obrazu tiho in skromno odvrne: „Zelo bom srečen."
„In ime? Imate kako željo, kakšno redovno ime bi nosili?"
„Posebne želje nimam, če pa Vam je prav, bi mogoče prosil za ime Marijan."
„Prav tako. Povejte patru magistru zaradi duhovnih vaj, ostalo uredim sam. Sedaj lahko greste."
Blaž je spoštljivo pozdravil in odšel. Z veselo novico je šel najprvo k patru magistru, ki ga je pozorno motril izpod čela. Nato pa je zvest samemu sebi, še pristavil: „Ampak kar lepo ponižni ostanite, zakaj ponižnost je krona redovnika."
Ves srečen se je Blaž svojemu magistru samo nasmehljal. Nato j® odšel k bratu Bafaelu v delavnico in mu povedal, kaj je izvedel. Tedaj je ta stari redovnik, molčeč iz dolgotrajne navade, pri samotnem delu, položil trudne in žuljave roke Blažu na ramena, ga molče pogledal v mladi obraz in iz oči so mu pripolzele solze ganotja. Potem se je okrenil, kakor da se ganotja sramuje in pričel polglasno govoriti pred se: „BrU-der Marianus, Bruder Marianus" — ja ein ganz hubscher Name! (Brat Marijan, brat Marijan — kar čedno ime!)
Duhovne vaje so potekle v blaženi tihoti. Ko je pater magister videl sveto resnobo tega mladega moža, ga je prevzelo neko čudno veselje in često se je zalotil, da je gotove stvari vse bolj s čusvtom govoril kot običajno. Sicer je samega sebe karal, ampak kar je res, je res.
Nedelja! Dan preobleke. Blažu se je zdelo, da so se ta dan zvonovi sami razmajali, zdelo se mu je da vse kolnske cerkve odzvanjaj0 in prizvanjajo njegovemu prazniku.
Opravil je življenjsko spoved in zjutraj med mašo pobožno kot še nikoli, prejel sv. obhajilo.
Kapelo so bratje lepo okinčali, nič posebnega, vendar pa znak bratovske ljubezni, neke trpke moške nežnosti, ki je Blaža ganila.
Obred sprejemanja in preobleke se mu je zdel ves tako slovesen, da je bil ves čas kakor v rahli omotici in da se je dvakrat celo malce zmotil. Provincijal je imel lep nagovor o žrtvi redovnika, o njegovefl1 življenju in o nalogah molitve ter o poslanstvu tihega zato pa od Jezusa samega posvečenega dela.
Blaž je ostal sam v kapeli — od sedaj: brat Marijan. Slika za slik0 se je vrstila pred njegovimi očmi, naposled neka globoka vroča hv°' ležnost do Boga ...
Prebil je v molitvi celo uro.
Nato je šel, kakor je navada od celice do celice in se predstavil tako celi družin kot član. Hoja v širokem odelu mu je sprva delala težave, pa se je že drugi tretji dan privadil hoji in delu. Proti koncu tedna malone niti čutil ni, da ga obleka ovira pri delu.
Neki večer je ves truden prišel iz kora v svojo sobo in hotel pred Križanim s sneto roko, opraviti še svoje posebne molitve. Pri tem je zaspal. In v spanju, zmučen je doživel dvogoro z Gospodom, ki se je sklanjal k njemu in mu šepetal:
»Marijan, pot do mene je dolga in trnjeva. Ljubezen zahteva zvestobo do konca."
»Gospod moj, saj hočem biti zvest do smrti."
»Boš, sin moj, ampak ne pozabi na žrtve. Zakaj na žrtvah sloni ljubezen."
»Kamor mi veliš, Gospod, vse zate."
»Žetev je obila, delavcev malo."
»Gospod, nisem posvečen, moje roke niso maziljene."
»Pa naj je srce za to bogato in velikodušno. Ali ne vidiš mojih ran, poglej to desnico, kako je globoka rana, kako dlan krvavi. In žejen sem.
»Gospod, kako naj ti pomagam."
»Bodi ves moj."
»Ves sem Tvoj, Gospod."
»Ali greš v moj vinograd? Niso potrebne samo maziljene roke, Pravtako so potrebne drobne in dobre ženske roke, kakor žuljave tooške.
»Gospod, grem."
Ko se je okoli polnoči prebudil iz težkega sna porojenega iz premike trudnosti, ga je obšla ob spominu na čudovite sanje, praznična sreča.
Drugi dan je prosil patra magistra, če bi mogel dobiti nekaj letnikov misijonskega lista.
Pater magister je brez besede odšel v knjižnico in mu zaželjeno Prinesel.
Blaž je bral vsak večer in pred njim so vstajale zarje vzhodnega s°lnca.
Poleg ostalega opravila je brat Marijan poslej tudi vsak dan stregel Pri sv. maši. Običajno patru magistru v kapeli, le tu in tam ga je brat 2akristan poklical tudi v cerkev.
Neko jutro je tudi klican. Nemudoma gre, obleče beli korak in °dide pred mašnikom k glavnemu oltarju. Ko je odložil knjigo, pozvoni Za obhajilo in gre k obhajilni mizi da jo pogrne s prtom. Desna stran je že gotova, nato gre še na levo, slučajno mu pogled uide na postavo °k steni roke mu omahnejo, v obraz prebledi in za hip obstane kakor da je ukopan. Ob steni je stala Greta Tauroch.
V temnomodri obleki, ob vratu beli našivki, na laseh bela čepica. Temna obleka in temnorudeče ozadje je napravilo njen obraz še bolj nežen, skoro prosojen.
Pogleda sta se srečala. In brat Marijan je bral na Gretinih ustnicah svoje prejšnje ime in čutil tudi kako vstajajo izza oči solze.
Trudoma se je okrenil. Pozvonil prvič, drugič, tretjič. — Ecce
Agnus Dei------— Domine non sum dignus .. . Bratu Marijanu je srce
Plalo, plalo.
Pri maši je stregel z običajno točnostjo, toda vse mu je bilo kakor v sanjah.
Ko je hotel po maši oditi v delavnico, ga pater magister pokliče k sebi in mu veli naj gre v govorilno sobo št. 6. Nekdo je nujno prosil, če sme z njim govoriti.
Brat Marijan je hotel prositi, naj ga nikar ne pusti. Toda grlo je bilo suho, da beseda ni prišla preko ustnic. Prišel je preko porte, tretja soba na desno. Skozi prosojno okno je videl temne obrise in slutil Greto.
Z vzdihom: ubogi otrok — je odprl vrata in tam ob mizi sklonjena je sedela Greta in krčevito ihtela.
(Dalje prihodnjič.!
P. KRIZOSTOM:
Kako je v belgijskem Kongu?
~W~z Borne (v belgijskem Kongu) smo prejeli pismo od naših sester fran-čiškank, ki nam tako nazorno opisuje velike težave, s katerimi se A mora boriti ondotno ubogo ljudstvo in ž njim vred seveda tudi miši' jonarji. Mnogokrat take nezgode zbližajo pagane z misijonarji ali so
celo povod, da vstopijo ti ubogi ljudje v sv. katoliško cerkev. Naj sledi odlomek omenjenega pisma:
„... Naši ubogi črnci so bili v veliki stiski... 16. marca dopoludne je začela naenkrat silno naraščati reka Kalamu, ki teče mimo našeg8
jnesta. Obrežni travniki so bili vsi pod vodo, voda je vdrla v stanovanja. Prestrašeni in zbegani so bežali ljudje na vse strani in niso vedeli, česa ®aj se najprej lotijo. Objokane žene niso vedele, kako bi rešile svoje jušno orodje, zakaj mogočni valovi so že stresali tramovje stavb in nikjer ni bilo veič varnega mesta. Voda je odnašala posode, zaboje, obleko,
odeje...
Kako strašno nam je bilo gledati to obupano ljudstvo, ki je na mah do kraja obubožalo, pa mu ni bilo mogoče prav nič pomagati. Ni bilo ?ajti prav nikjer mesta, da bi te nesrečneže rešili. Voda je narastla tako iznenada, da povodnji sploh nihče ni pričakoval. Višek je dosegla zmeda tedaj, ko je reka odnesla edini most, ki je spajal obe obrežji.
K sreči je popoludne začela voda že vpadati in drugo jutro je bilo ?opet vse pri starem. Toda, kakšen pogled je bil na opustošeno pokrajino. — Naše sestre so prihitele črncem na pomoč in jih podpirale v njih brezupnem stanju z besedo in dejanjem ...
V soboto popoludne (28. marca) so prinesli v našo bolnico mlade-Uiča-domačina, ki ga je pri kopanju napadel krokodil. Hrabri mladenič le pograbil zver in jo pahnil od sebe, toda le-ta mu je razklala desno r°ko na dvoje.'Ubogi črnec je ostal cel dan brez zavesti na obrežju. Ko-^aj so ga prinesli v bolnico, že mu je bilo treba odrezati ranjeno roko. r~ Do tedaj mu ni še nihče g^oril o sv. veri, zdaj pa tako rad posluša božjo besedo. Ali ni ta dogodek oziroma ta nesreča nov dokaz, kako čudovita so pota božje previdnosti?
... Še to naj vam povem: Šestdeset naših katehumenov se je dalo ta jOesec krstiti. Ne morem Vam povedati, kako „ljubeznive ovčice dobrega Pastirja" so postali. Zato, da so se mogli pripraviti na sv. krst, so zapu-stili polje, hišo, sorodnike — in celih sedem tednov so zvesto sledili vsem naukom, ki so jih čuli pri nas. Istega dne, ko so bili prerojeni z v°do milosti, so prejeli tudi prvo sv. obhajilo. Tako izborno utrjeni, so Se napotili vsak na svoj dom.
^ Hvala Bogu! Misijonsko delo gre lepo izpod rok, ker je Gospod z
P. ROMAN:
O veliki lakoti v Turingiji in kako je sveta Elizabeta lajšala gorje. Deželni knez Ludovik se vrne k svojemu Belemu cvetu.
^^^esar Friderik II. je bil poslal deželnemu grofu Ludoviku povabilo ■ naj pride s svojim vojaštvom k njemu v Italijo. In res je 1. 1225 W prekoračil Alpe še predno je zima popolnoma minila. Nato se je udeležil več bitk z upornim imesti in bil pozvan na veliki državni zbor v Kremoni.
Kmalu po odhodu kneževem pa je izbruhnila v Turingiji grozna lakota. Seveda je bila v celi Nemčiji žetev tisto leto zelo slaba. Visoki
davki in vse mogoče dajatve za vojaščino, prisilne odmere — od stran' oblasti, vse to pa je pognalo zlasti prebivalce Turingije v grozno bedo-Po gozdih je bilo veliko število gladujočih, ki so se mukoma hr®* nili s koreninicami in lubjem ter želodi. Neredko so bile vmes tudi od lakote zblaznele matere z otroci.. Pogled nanje je bil naravnost grozen-Beli cvet je to videl. In grad Wartburg ie postal središče dobrota pomoči bednim in zapuščenim. Sprva se je odločila, da razdeli mej str®'
dajoče prebivalce ves denar iz knežje zakladnice. Tega denarja je bilo po dokaj zanesljivih virih okoli 64.000 zlatih goldinarjev. To je bila za tedanje čase ogromna svota. Res je bila najhujša beda za nekaj časa utešena, toda lakota je prisilila kneginjo, da je storila še bolj važen korak m velela je odpreti knežje žitnice. Vrednost nabranega žita je bila večja, kot kupna cena dveh najlepših deželnih gradov.
Vendar pa Elizabeta ni trošila teh zakladov. Milosrčnost je dru-dla z modro povdarnostjo. In res je dala zgraditi na grajskih tleh velike Peči in nato je dala vsak dan peči kruh za malone 5 tisoč ubožcev. Ti s° hodili sleherni dan in jemali svoje deleže iz rok kneginje. — Za lakoto so prišle še razne bolezni v deželo. Sv. Elizabeta tudi pri tem niti za hip ni oklevala s pomočjo. Poleg že omenjene bolnišnice je dala zgraditi še dve in sicer eno v mestu Eisenach pod zavetjem sv. Duha — ta je bila namenjena predvsem ubogim ženskim osebam. Drugo pod zavetjem sv. Ane za vse bolnike.
Kneginja je skoro dan za dnem hodila v mesto in obiskovala te Uboge, večkrat neusmiljeno zapuščene bolnike. Ne smemo namreč pobiti, da bolnišnice tedaj niso bile tako urejene kot danes. Elizabeta je stregla z lastnimi rokami tem izobčencem človeške družbe in najbolj °dvratne in nagnusne rane sama čistila, prevezovala in umivala.
Cesto so dvornice, ki so jo tu in tam spremile, bile vse ogorčene nad tem početjem in neredko je ta ali ona celo omedlela.
Pri umirajočih je neustrašeno ostala do poslednjega vzdiha. To-lužila jih je, pripravljala na vdano smrt in jim zatisnila ljubeče njih zemeljske oči.
Njena čista duša je pri tem rasla, se razvijala in hrepenela vse bolj k Bogu in zadnji Luči.
Otrokom je ustanovila zavetišče, zakaj nešteto dece je izgubilo v grozni preizkušnji svoje rednike. Kako zelo je umevala otroško srce, razodeva dejstvo, da otrokom ni preskrbela samo strehe in obleko in brane temveč je kupila zanje tudi igračke.
Dohodke vseh štirih kneževin in sicer Turingije, Ilesije, Saške in Bsterlanda je naklonila kljub upom upornikov bednemu ljudstvu in sicer skozi do žetve 1226. ko se je bližala žetev je kneginja modro poskrbela vsem podpirancem, ki so bili zmožni dela potrebno obleko in °butev in orodje za poljsko delo.
Prodal je pa tudi svoje nakitje in narokvice samo zato, da si ni mogla očitati, da ni vsega storila kar je mogla.
L. 1926 2. julija se je knez Ludovik vrnil v svojo deželo. Veselje naroda je bilo nepopisno. Najbolj pa je bila vesela Elizabeta, ki je na vse očitke dvornih upravnikov svojega gospoda ljubeče pogledala in rekla: „Jaz sem dala Bogu, kar je bilo njegovega, in Bog nama je ohranil to, kar je tvoje in moje.“
Spremembe v slovenski frančiškanski
provinciji.
Na provincijalnem kapitelju, ki se je vršil dne 5. avgusta t. 1. v Ljubljani pod predsedstvom komisarja in generalnega vizitatorja P. Amanda Sulzbock iz provincije sv. Leopolda na Tirolskem, so se izvršile v naši provinciji sledeče spremembe:	V
vodstvo provincije so bili izvoljeni: Dr. P. Guido Rant za provinci-jala, P. Kerubin Tušek, za kus-toza, za definitorje pa: P. Bonaventura Resman, Dr. P. Hadrijan K o k o 1 j, P. Feliks Tavčar, P. Gratus Kostanjšek.
V posameznih samostanih pa so določene sledeče spremembe: Ljubljana, Dr. Guido Rant, pro-vincijal in provincijalni komisar III. reda, P. Ananija Vračko, gvardi-jan; P. Severin Fabiani, P. Pij Žan-kar, tajnik in prokurator provincije; Angelik Tominec, župnik; P. Kerubin Begelj, kaplan. Novomesto: P. Ciprijan Napast, gvardijan; P. Ferdinand Zajec, P. Leonard Kalac, P. Oton Kocjan, P. Bazilij Štupnik, voditelj III. reda. Kamnik: Dr. P. Hadrijan Kokolj, gvardijan; P. Bernardin Mlakar, vikarij; P. Evstahij Berlec, P. Konštantin Vrankar, katehet. Nazaret: P. Dominik Nabernik. Brežice: Dr. P. Gracijan Heric, gvardijan in voditelj III. reda; P. Žiga Ahčin, vikarij; P. Friderik Saller, P. Atanazij Ausser. Maribor: P. Valerijan Landergott, vikarij; P. Benedikt Krakar, kaplan; P. Gabrijel Planinšek, voditelj III.
reda, P. Ladislav Pintar, subsidiarij , in katehet. Sv. Trojica v Slo'’-goricah: P. Rupert Suhač, vika- ; rij; P. Ludovik Dovč. Brezje: P-Julij Sušnik, vikarij; P. Henrik Da- 1 niš, voditelj III. reda; Dr. P. Stanislav Marija Aljančič; P. Jožef Aljančič. Vič: P. Arhangelj Appej, sup6' rior. Nova Š t i f t a : P. Maks Br°-lih. Ročno: P. Emerik Landergott, superior; P. Karol Dijak.
Frančiškanke misijonarke Marijin6,
Papežev dnevnik „Osservator6 Romano" prinaša pregled delovanja Frančiškank v preteklem letu 1930, ki jasno priča o velikem napredku te misijonske ustanove. V 48 zavetiščih je bilo preskrbljeno 4378 otroki v 92 sirotišnicah je bilo 8469 sirot, v 117 šolah raznih vrst se je vzgajal0 16284 otrok; v 58 bolnicah so imel6 v oskrbi 78725 bolnikov; v 125 le' karnah so se izdala zdravila za 2,952.382 bolnikov; v 8 domovih za gobavce so sestre stregle 1959 g°' bavcem. Leta 1930 so šle zopet l*44 sestre v misijone.
Koliko žrtvujejo ameriški katoličan’
za svoje šole?
Kakor znano plačuje amerišk® država za vsakega otroka v državni0 šolah po 102 dolarja. V zasebnih katoliških župnijskih šolah pa se vzgaja nad dva milijona otrok. Tako torej prihrani država prilično 250 rnj' lijonov dolarjev, med tem ko katoličani to svoto plačujejo in moraj0 poleg tega plačevati davek za državne šole, ne da bi dobili zato kak° podporo od države za svoje lastn6
tole. Nič čudnega ni potemtakem, “8 katoličani niso tako bogati kot jjekatoličani. Biti zaveden katoličan, dandanes pomeni doprinesti žrtve. l°da mi tudi vemo — zakaj!
Mi že veš —
, da so si črnci tekom 60 let, od-,ar uživajo svobodo v Združenih dr-Za'’ah Severne Amerike, pridobili nič toanj kakor 600.000 hiš in 45.000 ^lturnih poslopij, 78 bank s 150 “"lijoni amerikanskih dolarjev;
, da bo po 60 letih, če se belo-a°žci temeljito ne spreobrnejo, v Mneriki 900 milijonov belokožcev, emcev pa 2500 milijonov.
^let med gobavci.
Dne 17. februarja tega leta je po
letnem delovanju med ubogimi gobavci umrla frančiškanka tretje-fednica sestra Krescencija. Leta 1883. le Prišla s petimi tovarišicami na pohabilo kralja Kalakassa iz Združenih aržav Sev. Amerike v državo Hono-u]u- V štirih kraljevskih kočijah so paj slovesno pripeljali redovnice v st°lnico. Rajna Krescencija je bila zadnja, ki je preživela ostale štiri to-arišice, dosegla je starost 84 let. Od ela 1889 je delovala med gobavimi ’ Molokdi - u, kjer je živel in umrl avni apostol gobavcev P. Damijan.
^lovilno pismo svobodomisleca.
Malo pred smrtjo je pisal vodici francoskih svobodomislecev E. ^anghan svojemu prijatelju Gusta-11 Herve sledeče:
»Dragi prijatelj, zapustiti a m e r a v a m ta s v e t. Vi veste, .? sem se od otroških let naprej celo .Iv‘jenje smejal nad versko ide-J°j Mo dobro, v trenutku, ko moram dstopiti, izjavljam, da sem se ,rva j n o zelo motil in da smo pezel j prizadejali veliko zla. ,repričan sem sedaj, da meščanske dižbe ni mogoče zgraditi na mate-Jalizmu in ateizmu. Verska razlaga hipnosti, ki nas obdajajo za nas ?ugi človeški razum sicer ni povsem ,una in jasna, toda razlaga svobo-. 0r>iislecev in bogatajcev je še manj Sna in gotova in mnogo manj to-
lažljiva. Če bi bil to resnico preje odkril, bi jo razširjal brez strahu pred tem, kaj bi rekli drugi in brez strahu pred posmehovanjem. Pooblaščam Vas, da to, kar sem rekel, tudi priobčite."
Poroka v afriški kraljevski rodbini.
Iz Urundije v centralni Afriki prihaja poročilo o poroki mladega kralja Josipa Mwambutso, ki se je slovesno vršila na božični večer v kraljevski prestolici Kitega. Tu gre, kakor poudarja „Osservatore Romano" za ljubezenski zakon, ki je toliko znamenitejši, ker je paganski kralj poročil katoličanko. V posebnem razglasu navaja vzroke, ki so ga privedli do tega, da je dal svoji deželi kraljico, ki je uživala čisto krščansko vzgojo in da je ravnal proti vsem paganskim običajem in navadam. Pred poroko je kralj takole prisegel: „Prisegam pri glavi svojega očeta, da ne bom nikdar ne svoje žene, ne svojih otrok oviral v izvrševanju njih verskih dolžnosti. In pravtako prisegam pri glavi svojega očeta, da sem pripravljen izgubiti prestol, če bi svoje prisege ne držal." Ta poroka je za pokristjanjenje Urundije zelo velikega pomena. Sedaj je v deželi 50.000 katoličanov in 100.000 takih, ki se na krst pripravljajo.
Ginljiv jubilej.
Eden najznamenitejših in obenem najbolj presenetljivih dogodkov v misijonski zgodovini katoliške cerkve je bilo zopetno odkritje prastare krščanske občine Urakami pri Nagasakiju leta 1867. Vkljub vsemu preganjanju se je na tem kraju skozi 300 let ohranila krščanska občina brez duhovnikov in kljub temu ohranila čisto vero. Ko je bilo leta 1870 zadnje preganjanje kristjanov, so občino broječo 3414 duš v malih skupinah razdelili po 21 različnih japonskih pokrajinah v upanju, da bo njih krščanstvo v povsem paganski okolici na ta način izginilo. Po treh in pol letih tega krutega pregnanstva jih je 664 umrlo. 2750 pa *e jih je vrnilo v Urakami nazaj. 14. decembra preteklega leta je preteklo 60
let od dneva povratka iz pregnanstva in še je živelo 420 mož in žena iz števila tistih, ki so bili svoj čas radi vere pregnani in z velikim veseljem so ob udeležbi cele občine praznovali ta jubilej. Najstarejši med njimi Komatsu Suma je star 97 let, 5 od njih so postali duhovniki in delujejo v škofiji Nagasaki.
Domači redovi za Kitajsko.
Katoliška Kitajska ima celo vrsto redovnih kongregacij za moške in ženske redovne poklice. Najnovejša ustanova te vrste po imenu: „Učen-ci Gospodovi" je bila ustanovljena ob priliki posvečenja šestero kitajskih škofov po papežu Piju XI. v Rimu. Prefekt kongregacije za razširjenje vere, kardinal van Rossum je to nalogo poveril španskim redem-ptoristom. In res so trije njihovi patri 1. 1929 odšli na Kitajsko, se tekom par mesecev priučili kitajščine in v bližini mesta Suanhvafu ustanovili materino hišo. V spomin
na prve učence Gospodove so jo kr' stili na ime Emavs. Spočetka so #>■ ravno naleteli na velike težave. To-da vendar sta lansko leto dva prv* novinca dne 21. aprila napravil* obljube. Letos ima kongregacija # 40 novincev, kar za začetek gotov” veliko pomeni in kaže, da imajo Hi-tajci mnogo smisla za redovno življenje. Poleg Učencev Gospodovi!1 so na Kitajskem še štiri druge d0" mače kongregacije, ki štejejo slap' no 70 članov. V 34 moških evropskih in ameriških redovih, ki delujejo na Kitajskem je 174 kitajskih duhovnikov in 406 kitajskih brato' lajikov. Kolike važnosti je donia^ duhovništvo v misijonskih dežela” lahko spoznamo iz besedi generalnega vizitatorja na Kitajskem, moa-sinjora Guebrianta: „Katoliško misijonsko delo na celem svetu je prl" šlo v kritičen položaj. Ali moram0 z misijonskim delom nehati, ali pa moramo skrbeti za zadostno domačo svetno, oz. redovniško duhovščino."

FRANČIŠKOVA
ALADINA
P. KBIZ0S7 0M:
Vzor Frančiškove mladine Sv. Anton Padovanski.
_____	Puščavnik.
r ■ 1 ako je torej živel sv. Anton v samostanu Montepaolo kot puščavnik l^čen od sveta. Poleg molitve in premišljevanja je vršil vsa oprm A vila, kot drugi bratje. Z največjim veseljem je pomagal v kuhinj! in na polju.
Nekega dne, ko se je izprehajal po gozdu ier se pogovarjal z dreveni in cvetlicami, spodbujajoč jih naj hvalijo Stvarnika, je našel voljno, ki se mu je zdela zelo pripravna za najglobljo zbranost; priredil si 1° je za celico. ■
Vsako noč po zornicah in tudi med dnevom, če mu je dopuščal čas, je ves srečen zatekel v to samotno votlino, kjer se je potopil v svete riijige ali pa je delal najostrejšo pokoro. Kolikokrat je do krvi razbičal svoje ubogo telo, ki je bilo že itak oslabljeno vsled bedenja in posta; ko-akokrat je, zatopljen v premišljevanje Gospodovega trpljenja, bridko jokal! Kolikokrat ga je našlo vzhajajoče solnce zamaknjenega v božje
skrivnosti.
Svet bi seveda rekel: To so neumnosti, to so znamenja prenapeto-sW- Tako bi rekel svet, ki ne pozna nikakih žrtev, nikakega zatajevanja, ki ne razume boja zoper izkušnjave, ki je s celim srcem priklenjen na slasti življenja in mu ni mar večnih dobrin.
Sv. Anton pa je z vednim zatajevanjem ohranil v svojem srcu lilijo čistosti, vijolico ponižnosti, rožo ljubezni do Boga in do bližnjega. Trpeti 8 Kristusom in radi Kristusa mu je bila največja tolažba. Nedolžnost in Pokora ste bili čudoviti kraljevi lestvi, po katerih se je povspel do viso-kega božjega spoznanja.
Tako se je naš svetnik pripravljal v samoti na svoje poslanstvo, ki 1,111 ga je določilo nebo v slavo božjo in v korist neumrjočih duš.
Spoznali so ga.
Devet mesecev je preživel sv. Anton v tej divji samoti. Nihče ni Mislil nanj, dokler ga ni božja previdnost pokazala svetu kot jasno luč Sv- cerkve.
Spomladi 1. 1222. je bilo, ko je v bližnjem mestecu Forli delil škof jfiašniško posvečenje nekaterim frančiškanskim klerikom. Ne vemo °čno, zakaj ga je provincijal povabil k tej slovesnosti. Morda je ob tej Priliki spremljal novomašnike, ki so se tam gori, ločeni od sveta, pri-pravljali par dni na svoje veliko posvečenje. ,
Pa se je zgodilo, da ni bilo od nikoder pridigarja, ki je bil določen *a slavnostni gc^vor. Iskali so duhovnika, ki naj bi nadomestil pridigarja, °da vsakdo se je branil, češ da ni pripravljen in da si ne upa nastopiti Pred škofom in tako veliko množico, ki je prihitela k tej lepi slovesnosti, ^aj storiti? Ali naj pridiga sploh odpade?
Tedaj pa je stopil provincijal Gracijan, ki je bil tudi tam navzoč, P° božjem navdihnjenju pred skromnega sv. Antona in mu ukazal pod pokorščino, naj gre na pridižnico in naj prične govoriti. Razume se, Qa se je tudi sv. Anton ponižno opravičil, češ da pridigarske službe ni 2niožen in da ni prav nič pripravljen. Provincijal ni od Antona pričakoval kakega imenitnega govora, toda odnehati ni maral.
Ubogi redovnik pa je stopil na pridižnico in je pričel govoriti.
Vsi so bili uverjeni, da jo bo ubogi govornik strašno polomil, zakaj ?3egov obraz je bil siv in roke so mu kar trepetale. Marsikdo se je pričel ?e ^nizati.
Sv. Anton pa je napovedal tele besede sv. pisma: „Kristus je bil za ^ pokoren do smrti", in jih je začel z nedopovedljivo lahkoto razlagati. Govoril je tako globoko, tako občuteno in tako vznešeno, da so se Mčeli poslušalci spogledovati, češ: kako hudo smo se zmotili. Vsi so Postali resni in pozorni, da niso preslišali nobene besede. Škof in bratje Pa so jokali, ko so videli tako velik čudež, pa so iz srca zahvalili Gospoda.
Tako je torej poplačal Bog pokorščino našega velikega svetnika poveličal pa tudi njegovo ponižnost, ko je pokazal svetu Antonove govor' niške in apostolske zmožnosti.
Ljudski apostol.
Pod pokorščino patra provincijala Gracijana iz Romanje je zapU' stil Anton za vedno samostan Montepaolo. Bil je tedaj v cvetu svojega mladega življenja, 27 let star, poln odločnosti, modrosti in čednosti; ime* je vse zmožnosti, ki morejo napraviti govornika velikega in slavnega.
Bili pa so tedaj žalostni časi. Krivoverci Katari m Albigenzi so f versko blaznostjo in neumljivo gorečnostjo širili zmote starih Mani' hejcev.
Sv. Anton se je precej lotil dela in je oznanjal božjo besedo v me-stih in selih; toda povsod besede božje niso hoteli poslušati.
V mesili Rimini so si zgradili krivoverci pravo trdnjavo svojih zmot za vso Romanja. Ko je prišel tja sv. Anton, ga niso hoteli poslušati sami, pa tudi ljudstvu so branili. Končno, ko je svetnik spoznal, kak® mu je nemogoče koristiti neumrjočim dušam, se je obrnil k tistim p^ poslušalcem, ki so mu bili zvesti, in je vzkliknil: „Če ljudje nočejo p0-slušati Gospodove besede, pa pojdimo pridigovat ribam!“
Stopil je torej k morskemu obrežju, je sklical in zbral tihe preb1' valce valov in jim je govoril čudovito pridigo.
Čim dalje je sv. Anton pridigoval, tem bolj je rastla množica rib in nobena se ni premaknila z mesta, ki ga je zavzela. Pri tem čudežu so pričeli ljudje vreti na obrežje in med temi so bili tudi krivoverci, ki s0 se ob tako očividnem čudežu skesali v svojih srcih ter se vrgli k noga1” sv. Antona, da bi slišali njegovo besedo.
Tedaj je sv. Anton tako lepo govoril o sv. katoliški cerkvi, da je vse navzoče krivoverce spreobrnil.
Glas o tem čudežu se je razširil vsepovsod in od tedaj dalje ni s'’j Anton pridigoval nič 'več samo par ljudem, ampak vedno je imel pre“ seboj ogromne množice.
Zgodovina nam pripoveduje, s kako neverjetnim fiavdušenjem jf sledilo ljudstvo velikemu pridigarju. Kadar je prišel svetnik v kak kraj’ so ljudje precej zaprli prodajalne in gostilne, zapustili so hiše in palača pustili delo na polju — vse je hitelo poslušat čudovitega govornika. Ker so bile cerkve premajhne za tolike množice, je svetnik govoril često naj pod milim nebom, da so ga mogli vsi videti in slišati.
Njegove besede, kakor so bile nežne in polne usmiljenja, so P1!! dale vendarle kot puščice v srca grešnikov, zlasti takih, ki so bili sužnj1 najostudnejših grehov, da so se zjokali in prosili odpuščanja.
Tisti, ki so bili razdvojeni že leta in leta, so si pred svetnikom P^i dajali roke in si velikodušno drug drugemu odpuščali. Tatovi in goljul1 so prinašali tuje blago zopet pravim lastnikom nazaj. Krivoverci pa se niso mogli upirati krepkim dokazom resnice in so se kar trumoma vra' čali v sv. cerkev. Sv. Anton ima radi tega pridevek „nož krivovercev-Ljudstvo pa je bilo tako navdušeno za sv. Antona, da se je ob vsak1 priliki gnetlo okrog njega ter mu poljubljalo roke, noge in obleko. Včf sih je bil svetnik v nevarnosti, da ga bodo množice zadušile; k sreči F stalo v njegovi bližini vedno par krepkih mož, ki so delali v skrajni si'1 red s svojimi pestmi.
PLOHOVICII - V. T.:
Moj oče je tovarniški delavec . . .
V T eliki kazalec ure se bliža številki dvanajst, mali pa kaže skoro že \/ na'šesto. Ura tiktaka neugnano v tihi sobi vedno naprej. Mamica » sedi pri veliki košari, popravlja in krpa perilo in nogavice, trije °b'oci pa deloma bero deloma se ukvarjajo s Čim drugim. Vladko si je famašil ušesa s prsti, da lažje nemoteno bere ter uživa pripovedko, Marjetica riše rudečih ličec zelo vneto velike črke abecede, ki se jih je nanovo naučila, naj mla jši pa, še prost vseh šolskih skrbi, lista v slikanici — resno in mirno posnema svojega večjega bratca kakor sicer pri igri in Vseh neumnostih, tako tudi sedaj v „resnem“ branju.
Ura bije šest. Vsi prisluhnejo. In res. Po hodniku se slišijo koraki, ključ v vratih zaškriplje in oče vstopi. Otroci tekmujejo, kdo bo očko Preje objel in ga spremljajo zmagoslavno k mizi na njegov sedež. In sedaj začno vsakodnevni spored. Medtem ko očka večerja, mu že otroci Poročajo o najrazličnejših stvareh. Povedo mu vse, kar so delali čez 'lan in o vseh važnih in nevažnih dogodkih v šoli in doma. Potem mu Pokažejo še šolske naloge, da jih pregleda. Pohvali, opominja in graja ~~ vse obenem. Vendar pa vedno malo tudi pohvali, ker to vpliva kot sinček na cvetlice. Četudi posije na cvetlice včasih samo en žarek, — le to vendar solnčkov žarek.
Ker gre vse to po vrstnem redu, mali jedva pričakuje, da bo smel lodi on z besedo na dan. Ko pa začne, pa brblja, kot da bi hotel vse na-enkrat povedati. Marjetica pa ga prekine in pripoveduje:
»Poglej, Lončarjeva Marinka danes zopet ni imela naloge. Učiteljica jo je zelo okregala, ona se je pa jokala in rekla, da ji je mati bolna. I11 da je morala kuhati in paziti na svoje brate in sestre, ker so ti še *elo majhi. Nimam je rada, ker nikdar ne napravi naloge. Sploh pa ima 'Udi grde obleke in njen oče je, če se ne motim, tovarniški delavec/1 ”Kako to veš,“ jo vpraša najprej oče.
„Saj mi je sama povedala. Sedi namreč poleg mene in si je hotela ^Posoditi pero. Rekla sem ji, da naj ga kupi, če ga rabi. Oče naj ji pa da denar. Nato je pa odgovorila, da so doma revni in nimajo denarja. 'Moj oče je tovarniški delavec1, mi je zašepetala.
„Majdica, sedaj pa ti malo premisli. Marinka ti je pripovedovala, ?a je morala pomagati doma, ker je bila njena mati bolna. Ali se morda Se spominjaš, ko je morala ležati naša mamica?11
,	„0, to pa še vem, ker je prišel takrat Mirko. Mamica pa je ležala
d°lgo časa. Vrat jo je bolel.“ Očka se Marjetici nasmehne ter jo vpraša:
p „No, kaj si pa ti čutila tedaj? Nič, oziroma ne prav mnogo. Samo ucancka je imela več dela, ker je bila tedaj za vse delo sama. Vam pa d' nič manjkalo. Vedno ste dobili kosilo na mizi, spali ste še vedno v Uiehko postlanih posteljicah, zjutraj ste imeli obleko in čevlje že v redu, kijatkomalo, ti nisi imeia prav nič več dela kot preje. In Lončarjeva? Ti ahko po kosilu napraviš v miru vse naloge. Ona pa mora po šoli naj-rze šele zakuriti, pospraviti sobo, skuhati mleko ali krompir — več niti c m°re pa tudi to je že dovolj za tako malo deklico. Potem mora padi na svoje male bratce in še na marsikaj drugega. Kaj meniš, ali ji stane potem še dovolj časa za šolske naloge? In pa tudi ne more imeti uosti veselja zanje, ko je že trudna in morda še zelo žalostna. Zunaj prav
vesel solnčni dan, ona pa mora biti doma, medtem, ko se prijateljic na travniku igrajo in pojo."
Marjetica postane po teh besedah zelo resna in že razumeva, da je Marinki hudo.
»Krivično pa je od tebe kakor tudi od drugih tovarišic v razredu > tako nadaljuje očka, „če nimate Lončarjeve Marinke radi zaradi siromašne obleke. Zunanjost je vendar tako postranskega pomena. Videz vedno vara, tako se glasi star pregovor. Važno, oziroma najbolj važno je, kakšna je notranjost otroka. Če je srček čist in dober, če je dušic lepo bela in ni umazana z napuhom in hudobnimi besedami, kar se kal lahko zgodi pri vas, malih deklicah. Ali mar ni to res?‘.‘
V zadregi pobesi pazljiva Marjetica svoje oči; pa tudi Vladko verno posluša ljubljenega očeta. Njegove besede so mu bile vedno čisto zlato
»Poklic tovarniškega delavca je pa tudi zelo važen in ravno tolik0 vreden, kot kak drug poklic. Nobenih razlik ni v vrednosti poklice'' Vsak dela na svojem določenem mestu. Zalo si zapomnite, da nikdar n« smete soditi ljudi po obleki, samo da je snažna in neraztrgana. Tudi ja' bolko je mnogokrat zunaj zgrbančeno in grdo; če se ga olupi, pa i>jia lepo in sočno vsebino. Cesto je pa ravno narobe: zunaj lepo rudeče ja' bolko je znotraj gnilo in črvivo. — Pa še to. Ravno tovarišice, ki imajo revne stariše in jim ne morejo vsega kupiti, morate imeti prav rade' Prav tako jih morate ljubiti ali še celo bolj kot druge, če vidite, da s° žalostne, ko mislijo na dom, kjer jih čaka zopet sama bol. Pomagaj^ jim tudi, kjer morete. Jutri boš pa dala Lončarjevi novo pero in še svinčnik, ali ne?“
Veselega srca pritrdi mala Marjetica očetovemu odloku.
PAX
ET
BONUM!
P. ANGELIK:
Mlfl
IN vse
DOBRO!
Zavarovalni odsek III. reda sv. Frančiška.
Kdor noče biti na stara leta sam sebi in drugim v nadlego, kdor hoče tudi na stara leta, ko ne bo mogel več vršiti svojega poklica, živeti o® svojega dela, naj se zavaruje za starost in onemoglost pri zavarovalne111 odseku III. reda.
Glavna pogoja za zavarovanje za starost in onemoglost sta sledeča:
Kdor se hoče zavarovati
L mora biti ud III. reda ali se zavezati, da vanj stopi tekom pet)*1 let;
2. n^ora biti naročen na „Cvetje“ ali se nanj naročiti.
Kdor potrebuje tiskovine za vpis ali želi kakega nadaljnega pojasnila, se lahko pismeno ali osebno obrne na »Zavarovalni odsek III. reda v Ljubljani, Marijin trg 4“ ali pa na »Župni urad Marijinega Oznanjenja v Ljubljani". •
Zakaj naj se zavarujejo kmetje in kmetiški delavci?
■ Kdorkoli pozna življenje po deželi, ne samo iz povesti ampak od blizu, ve, da kmetiiško življenje, zlasti na stara leta ni tako rožnato, kakor Se vidi na prvi pogled.
K m e t - p o s e s t n i k prej ali slej obnemore, in tudi če ne obnemore, mora dati posestvo iz rok mlajšim rokam. Sam gre v pokoj. Pokojnino si določi sam, s tem, da si izgovori kot, hrano in gotov priboljšek. yVo leto gre dobro, potem pa večkrat pride kaka nesreča in zet ali si«aha začneta pritegovati pri tem priboljšku. Oče se pritožuje, zahteva, kolne, pravtako sin, ki je posestvo prevzel. Ker se kmet običajno sodnije “Pji, zato ne mara tožiti in trpi raje do smrti ali pa če toži nastane v "'ši divje sovraštvo, ki večkrat konča s smrtjo očeta ali sina. Vsako leto nam časopisi poročajo o takih slučajih.
Prav taka je z materjo, taščo, ki je šla v kot. Naravno je, da a mlada ali nevesta, hoče marsikaj po svoje napraviti in tako nastane Prepir. Iz maščevanja ali jeze večkrat potem nevesta začne pritrgovati najpotrebnejše. Žalostno je, če mora prejšnja gospodinja na skrivaj je— rtlati jajca, žito, moko, zato, da si kupi ž njim vsaj obuvalo, da more v cerkev, zato, da ji ni treba vsaj lakote trpeti. In kolikokrat morata stara ?Va preslišati željo mladih, da bi že skoraj umrla i. t. d. Čisto razumljivo le potem takem, da kmet - posestnik ali kmetica - posestnica le nerada dasta posestvo iz rok, ker se bojita takega ali podobnega življenja.
Nasprotno pa odrasli sin želi, da bi mu oče čim prej izročil P&sestvo, da bi se lahko oženil. Star je že 30, 35 in tudi 40 let. Naravno le> da se želi poročiti, in če se ne more poročiti, je prav tako človeško Sumljivo, da ne živi neoporečno, kar se tiče šeste božje zapovedi.
Na eni strani želi oče čim delj ohraniti posestvo, in želi sin čimpreje a°biti posestvo v roke. Vsak, ki pozna življenje ve, koliko prepirov nakane ravno vsled tega vprašanja. Najlepše pa se reši na ta način, da se ptttet posestnik in kmetica posestnica pravočasno zavarujeta za stara leta.
°tem se ni treba bati očetu, da bi dal posestvo čez, ker je brez skrbi, jja bo dobival pokojnino do smrti neodvisno od dobrote čina ali zeta, acere ali sinahe in se ni treba bati sinu ali zetu, kako bo izplačeval Pneužitek, ker bosta oče in mati dobivala stalno mesečno pokojnino, ki Pftia bo zadostovala za priboljšek tobak ali kavo ali ob nedeljah za polič v'na in druge potrebne stvari.
, Prav take važnosti je zavarovanje za starost in onemoglost pri 'm e t i š k i h delavcih in delavkah ali dninarjih in d n i -n a r i c a h.
Znano je, da je v Sloveniji do 70% kmetij premajhnih, da bi mogle rediti vsaj skromno več kot eno rodbino. Vsi drugi otroci, bratje in j^stre, ki se slučajno ne morejo kam priženiti ali primožiti, morajo ostati aoina kot delavci ali pa morajo s trebuhom za kruhom služit k bogatim kmetom, v mesto ali v tovarne. Zakaj? Ne nazadnje ponajveč radi 'ega- ker upajo v mestu bolje zaslužiti in se tako upajo lažje preskrbeti a starost in onemoglost. Dokler so namreč zdravi in krepki, ter lahko Pminejo za vsako delo, tako dolgo že gre in povsod jih radi gledajo. Ko Pa enkrat obnemorejo ali se postarajo, tedaj so pogosto največji reveži.
Zgodba hlapca Jerneja, ki so ga na stara leta pregnali od hiše, kakor jc to mojstersko popisal Ivan Cankar, je vzeta iz vsakdanjega življenja-Vse svoje moči je kmetiški otrok, (delavec ali delavka, hlapec ali dekla) pustil na zemlji, ki jo je obdeloval. Na stara leta, ko je prišel drug g°" spodar, pa ga poženejo od hiše. Nič čudnega.ni, če vse hiti v mesta in na kmetih primanjkuje delavskih moči. Ako hočemo te ljudi prikleniti na dom, na domačo grudo, je treba predvsem, da se jim preskrbi življenje brez skrbi ludi za leta starosti in onemoglosti in sicer na tak način, da to ne bo odvisno od samovolje gospodarjev. In to se da doseči edino k potom zavarovanja tudi kmetiških delavcev in delavk za leta starosti in onemoglosti.
Na državno zavarovanje ni mogoče čakati, ker še delavsko zavarovanje ni rešeno, kmetiško pa še niti načeto ni. V zavarovalnem odseku III. reda pa je rešitev za oba.
Kdorkoli si, ki to bereš in imaš sorodnike na deželi ali znance, op0" zori jih na to zavarovanje in hvaležni ti bodo na stara leta.
Nove knjige.
Kvišku zdaj dežela vsa! — Beseda o katoliški akciji. Ljubljana 1931-Založila „Naša Sloga". (Dunajska c. 17). Cena Din 20, vez. Din 30. Na vsakih 10 izvodov se dobi eden povrh.
Dobro pravi pisatelj imenovae knjižice: Nikoli niso duhovniki toliko delali, kakor zdaj. Pridigajo vsako nedeljo, nekateri po tri, štiri g°' vore na nedeljo, spovedujejo, vodijo družbe in društva, priporočajo dobre časnike in knjige i. t. d. Kljub vsemu trudu pa nevera le dalje prodira, verske vezi se rahljajo, razuzdanost pa drzno dviga svojo glavo. Da bi temu toku zavrl pot je Pij XI zaklical vsemu katoliškemu svetu: Na delo katoliško! Posebnost in bistvo katoliške akcije je namreč ravno v tem, da naj za ohranitev vere delajo ne samo duhovniki ampak tudi ne' duhovniki. Kako naj bi se to zgodilo, o tem poroča knjižica, potrebna vsem katoličanom.
Razno.
ZA NOVE ZVONOVE NA BREZJAH.
Pri Mariji Pomočnici naj bodo novi zvonovi. Ko je prvotne zvonove ugrabila kruta vojna, so bili nabavljeni trije ne veliki, jekleni. P krogov romarjev samih se je zdaj slišal glas: Brezjam, glavni slovenski božji poti, se spodobi lepše zvonilo! Ta glas je marsikje našel prijazen odmev: Na Brezjah novi zvonovi! Bronasti! Tako je prav! Naj poveličujejo ob velikih shodih lepe slovesnosti! Naj razveseljujejo in povzdigujejo romarje v njih svetih občutkih!
Cerkveno predstojništvo Marijinega svetišča se je, opogumljeno Ji0 teh glasovih, odločilo omisliti tako zvonilo, ki je za prvo slovensko božje pot primerno. Obrača se torej do dobrih vernikov po vsem Slovenskem-ki radi romajo na Brezje, z zaupno prošnjo, naj s svojimi darovi prip°' morejo k nabavi novih zvonov.
Darovi se lahko oddajajo v svetišču samem v skrinjico, ki je za 1° nastavljena, ali osebno v samostanu (zakristiji), ali potom posebnih če'‘ kov, ki se bodo oskrbeli. Ako pa potrka kak nabiralec za zvonove oseba0 na kaka vrata, prosimo, da ga prijazno sprejmete.
Sedanji zvonovi se ne bodo zavrgli, marveč prodali drugam.
Cerkveno predstojništvo Marijinega svetišča na Brezjah, na Veliki Šmaren 1931.