Dr. Rudolf Andrejka
Na knezoškofa Jegliča rojstnem domu
Tam, kjer pada predgorje planinskega oeaka Stola v vrhovih Sv. * Peira in Rodinskih pečin proii dolini Zgose in Begunjščice in kjer zapira pot proii vzhodu košaia planina Dobrča, leži stisnjena v planinskem koiu lična gorenjska vas in župnija B e g u n j e , od-daljena dobre pol ure od železniške posiaje Lesce. Ime ji izvira morda odtod, ker je bila nekoč našim pradedom ugodno zaveije pred so-vražniki, posebno pred Turki. V resnici nam kažejo razsežne razvaline grada »Kamna«, vzidanim nad sotesko v dolini Drage pod Begunjščico, še danes, kako mogočna opora in pribežališče je moral biii ta grad, kjer je gospodoval nekdaj krepki kranjski rod viiezov Lambergarjev. Okolu njega vije še danes neizumrla pesem o »Pegamu in Lamber-garju« svoj vedno sveži venec pravljične romantike. Lepa in roman-iična je res ia krajina in zbog svojega zdravega planinskega zraka in svoje.solnčne lege priljubljena kot letovišče in zdravilišče.
V  tej vasi se je narodil leta 1850 Anton Bonaveniura   Jeglič; sedanji knezoškof Ijubljanski.
Pri »Pogorelčku« pravijo po domače njegovemu rojslnemu domu, ki je — kakor kaže naša podoba — vzor slovenske kmetske hiše, po-hlevne, a nad vse čedne, ljubke in snažne. Hiša stoji v sredi vasi ob okrajni cesii Radovljica—Tržič in je poslavljena tako, da gleda pro-čelje v grapo proti vzhodu, dočim se ozadje naslanja na klanec. V hišo se torej ne pride naravnosi s cesie, ampak na okoli. Dvorišče je zaokroženo in obzidano. Hišne siene so na odpriih slraneh lesene, na dveh drugih pa zidane. Lična stavba napravlja, ako jo gledaš z vzhoda, viis enonadsiropne hise; iudi značilni leseni hodnik in line na podstrešju ji ne manjkajo. Vse pa je obdano od sadnega drevja, kar napravlja na gledalca zelo prijeten, domač viis.
Hiša se od mladosinih dni knezoskofovih ni kaj premenila; toliko, da so se sobe malo vzdignile, okna pa razširila. Ako slopiš v vežo, je na levi takozvana »hiša« s »kamrico«, na desni pa manjša soba, kjer je knezoškof sianoval še kot bogoslovec.
V  skromnih razmerah se je rodil naš vladika, saj so prebivalci njegove rojsine vasi navezani na delo svojih pridnih rok.   Polja   ni bogvekoliko v ieh planinskih krajih; kršni svei planin, ki jih obdajajo, pa je bil od nekdaj zelo pripraven za ovčjerejo.   Iz ie se je razvila pristna domača obrt suknarstva, ki Še danes ondi cvete. Nekdaj pa je bilo gorenjsko  sukno daleč znano po svoji trpežnosti. Tudi  oče našega knezoškofa je pridno suknaril; njegov brat Franc, ki je umrl na Koroškem, pa je bil klobučar. Od knezoskofovih sesfra živi le še
Foiogrefirai Fr. TavSar v"ljubljanl.                          <l
Knezoškofa.dr^ A. B,- jegliča rojslna hiša v Begunjah na Gorenjskem.        
sestra Jožefa, omožena na Breznici pri Beliju. Ona je maii paira Pre-šerna, pFovincijala pairov jezuiiov v Zagcebu..
Sedaj živi v hiši. pri Pogorelčku šKofov sorodnik od~ maierine sirani, Josip Resman, kot umen in vzoren kmetovalec. Na Selu pri Zirovnici pa ima škofov brairanec Jeglič gosiilno pri »Kuntu«. V Be-gunjah se samo še posestniki hiše »pri Tavčarju« pišejo Jeglič. Ti so pa že v daljnjem sorodstvu s Pogorelčkovim rodtom.
Visoki cerkveni knez ni nikdar pozabil na svojo rodno vas in na leta -rnladosii, ko je Še kot dijak rad zahajal na dom in ondi zbranim domačinom goreče pridigoval ria vogalu domačega skednja. Slika njegove rojslne hiše, ki jo-iukaj vidimo, v pomanjsani obliki visi
Sedmošolci-Alojzniki na ljubljanski gimnaziji leta 1868.
(X Anlon Jeglic.)
v sprejemni dvorani knezoškofijske palače. — Še čez mnoga leta, ko se je vrnil škof Jeglič v svojo slovensko domovino kot ljubljanski vla-dika in v tej lastnosii obiskal tudi rojsino župnijo begunjsko, je spoznal med klečečo množico, ko ji je delil blagoslov, očeta Vrbanca iz Slatine ter ga v šaljivem nagovoru spomnil na čase, ko mu je v družbi vaških otrok kostanje »kvartal« (klaiil).
Globoka Ijubezen do svojega rodu in do teh prekrasnih krajev, zibelke Prešerna in Čopa, je napravila iz našega slavljenca blago-tvoriielja naroda. Tudi v hajhujših časih svetovne vojne odlični mož ni klonil glave pred višjim priiiskom, ampak je pomagal usivarjaii svo-jemu rodu svobodo in blagostanje. Tako stoji danes njegova podoba pred nami — osira in irdna kot skale Begunjščice, pa iudi gorka in živoivorna kot pomladno solnce na.sočnih planinah begunjskih.
Te dni slavi častitljivi vladika 25 letnico vladanja ljubljanske ško-fije in svoj zlatomašniški jubilej. Slovensko ljudstvo ga je v tem časti spoznalo in vzljubilo. Zaio preveva vsa dobra srca ena želja, da bi milost božja slovenskemu knezoškofu Jegliču naklonila še dolgo vrsio let v nezlomljeni dusevni in ielesni sili biti svojemu narodu to, kar mu je bil dozdaj: najblažji vodiielj, učiielj in dobrotnik.